Materina dušica na pokopališči.
BUo je krasno poletje, prelep dan — sveta nedelja. Ne da bi se hvalil, ali vendar kot dober kristjan daroval sem prro polovico tega svetega dueva službi božjej, & drugo polovico namiSml sem preljubej materi. — Oh otroci! mater mi je nli deset let kiila hlatina gomila!
Kooiaj sem nekaj časa na vrtu božjem, da izmflim kratko moliteveo za večni mir in pokoj blage duše svoje rajnce matere, kar ugledam bližati se dve ženski stvarf naravnost proti meni na pokopališče. Bila je to stara babica Dora s svojo ljubeznjivo vnnkinjo, malo Barčico. — Star človek iii mlada kri, to vam je ravno taku, kakor da bi gledal v podobo smrti in življenja! —
Tikoma čedne cerkvioe, tak<Sj ob steni, bile ste dve gomili. Na vsakej je stal mramoren spomenik. Tn je pofivala dobra raati s svojim prerano umrlim sinkom. Grobova nista bila nakitena Bog si ga vedi s kakim cvetjem, a tudi popolnem zapušiSena nista bila. Videlo se je, da tu delajo pridne, delavne roke, posvečeue t spomin dragih rajukih, in zato je bilo vse v lepem redn. Sfcm ter tja so cvsteli prijetno džhteči klinčki in priproste sirotice (vijolice) so k tlam molžle syoje nežne glavice. Ob robu materinega grobapa je rasla majhena, prijetno dčhteča cvetica, z drobnimi, rožnorudečimi cvetovi. Bila je to malerina dušica! In da-si je bUa ta cvetica podobna mrtvej koprivi — bila je vcndar zala iu lepa! Zato je pa tudi niso poplili, kadar je bilo treba popravljati nizko grobovje.
Da, materina daSfca, ta priprosta cvetica, bila je tako nežna, takomila, in zopet tako čedna, da se je (*lovek nehotž moral jej fiuditi, kadar koli je pogledal v Djeno drobno, rudečkasto cvetje.
V tem pridete babica in nje vniikinja Barčica do omenjeaega grobovja. Bdbica stopi Se poprej v mrtvaSko kapčlico ter vrže staro srebmo dvajsetico v skrinjioo, t katero so se nabirali milodari. Potem prime Barčico za roko in jo pelje do gomile tikoma cerkvenega zidii. ^fajpred jo privžde do spouienika na materinem grobu injejreče: nDaj, daj, BarJica, poljubi svojo dobro mater, ki počiva v grobu! —
Oh prelep, ali žalosten trenotek bil vam je to! Mala Barfica, katerej jo bilo korcaj šest let, lepa kakor angel, rumeuib lasi, kakor so rumeni aolnčui zarki, lepega, okroglega in rudefiega liea, ki 80 ga kraaotile lepo, modro oči, v katerih so se v tem trenotku zablestele dve biserni solzici. pristopi k inaterinemu spompniku iu poljubi na iurtFem, mrzlem lni-amortt matcrino sladko iinč! —
nTak6, Barčica! — a zdaj poljubi še svojega bratca! — In zopel se ponovi 6ui prekrasui prizor: mala Barčica poljubi tudi bratovo iine lia njrzlem kdmenu. —
167
0 kako mi je bilo bridM pri srci, gledajoJSemu v nežao podobo nedoK-nega dekletca. Sirota Barčica ni poznala ne matere ne bratca. Ona, ki ui posaala m&terine Ijubezai, poljubovala je id&j mrtvi kamea namesto sladkih ust JjubeBe matere!
Izniolivši na glas vsaka svojo molitevco, sedete na zeleno travo, ker starej babici je bilo treba počitka. Barčica ge je v tem igrala s pisatiiin cvetjem.
w Ali uatrgara, b&bica, nekoliko cvetic z maminega groba, dagaponeseve 8 seboj dom6v?lt vpraša Barfiica y svojej nedolžnosti.
nDakako, odtrgati liočere čui raim klinček ali pa ono bledo sirotico (T^olico), kar se ti bolj dopade," odgovori baljica z zamolklim glasom.
„0 nii, nč! žal uii je teh lepih cvetic; naj ostanete rajše Ijnbej mamici! Kaj ne, babica, moja inamica ima rada cvetice!"
nDa, da, zlata moja Barfica, rada ima tvoja mati cvetice!" odgovori babica in solza se jej prisveti v kalnem očesn.
n6lejte, babica, 6na cvetica tam ni tako lepa, 6no evetiec naj utrgam iu ponesem doin6v; je li da dovolite, babicaf
nNu pa izberi," odgovori starka.
rIn kako ae imeauje ta cvetica, babica?"
nMaterina dušfca. zlato moje dete, toaterfna dušica, se zo?e cretica, ki taste oudu ob robu materioega groba."
nEj, potlej neeem utrgati te cvetice, ker žal bi bilo mojej dobrej mamici, da jcj odneseve duSico. Ali ja pa res v tej cvetici dnša moje mamice?" vpta-gala je Barčica radovedno.
,,'fo ravno ne," odgofori stara Dora, nta cvetica se le tako imemije."
nIn zakaj se ta cvetica tako iinenuje," rpraSa zopet Barčica.
nNu dobro, Ijnba moja, ker si tako radovedna, sedi takaj poleg mene, da ti povem. — In Barčica sede pnleg staro babice 7 zeleno travo.
nPred mnogo mnogo leti," tako pripovednje stara Doia, živela sta dva ubožua pa poštena čtoveka, ki sta imcla jedtoo hčerko, Aaižko po imetni. Anioka jima je bila veselje in žalost: veselje, ker je bila Anička zala in dobra dekliea; žalost, ker jo oSe in mati zaradi pravelicega nbožtva nista mogla vzrediti onako, kakor bi bila rada. A to še ni bilo vse. Neuadoma se pritepe ¦ v tfni kraj, kjer so živeli Aničkini starši, črna kuga. Prva žrtva te grozovite boleznije bila Aničkina mati. Anička je bila komaj osem let stara, ko so jej pokopali njeno dobio mater. Sivota je bila brez tolažbe, in Ijudjž so jo videli pogostoma na materinein grobu. Oče zaradi obilega dela ni mogel pogoatoma na pokopališee, zato je bil materin grob zapuščen in pnst, ker AniSka Se ni znala cvetic saditi. To se je sainemu Bogii milo storilo, in ukazal je, da ao ua matoriuem grobu izrastle same take majheae in lepo dčbteče cvetice. Ko jih je Anička prvifi na matennem grobu ugledaia, bilajih j«ze!6 vesela. Tak6j biti po očeta in tudi oSe je moral ž njo na pokopališča. Anička pokaže očetu te mate rožnorudeče cvetove in ga vpraša:
„Je-li, oče, kako so lepi! Iu kako se imenujejo te nežne cvetice?"
OI5e. ki še nikoli niso videli takih cvetic, bili so v zadregi, a naposled rek<5:
,,Matcmna Juši.-:i. matoriiiii dušica! Ali vidiš, kako je la cvetičica pri-piosta, čedna, in veiidar tako uiila iu prijetna, kakor je bila pleiueaita duSa tvoje rajnke matere!"' —
168
Priprost človek je to prav povedal in od sih dob se imenuje to cvetje materina du§ica.u —
Tako je pripoTCdovala et&ra Dora svojej irnukinji BarSici; a jas sem od strani TSe to poslušal io te njene besede tnkaj napisal.
_________                                        (,Smilje   )