M o j e s a n j e. Sredi vrta mojega Pa utrgal rožo sem, Roža krasna je cvetela, Smrtno ji izkopal zibel, — Lepše širna ni ravan Kdo pač temo njenih dni, Daleč naokrog imela. Kdo bi njeno zrl pogibel ? A v pomladi zgodnji že In tako kot tebe, cvet, Glavo mi je k tlem sklonila, Svoje sem zakopal sanje; Senca ji drevesnih vej Ko njih vrednost sem spoznal, K solncu je pogled zakrila. Le še grob imel sem zanje. Saturnin.