M o j e  s a n j e.
Sredi vrta mojega                          Pa utrgal rožo sem,
Roža krasna je cvetela,                 Smrtno ji  izkopal zibel, —
Lepše širna ni ravan                     Kdo pač temo njenih dni,
Daleč naokrog imela.                    Kdo bi  njeno zrl  pogibel ?
A v pomladi zgodnji že                In tako kot tebe, cvet,
Glavo mi je k tlem sklonila,         Svoje sem zakopal sanje;
Senca ji drevesnih vej                   Ko njih vrednost sem spoznal,
K solncu je pogled  zakrila.           Le še grob imel sem zanje.
Saturnin.