FRANC TROBEC JE EDEN POSLEDNJIH MLINARJEV PRI NAS
Mlinska kolesa se ne sučejo v prazno
Tistega nedeljskega popoldneva v njegovem mlinu globoko pod hišo ni ropotalo. Skrito ntlin-sko kolesje s svojim skrivnostnim spletom prenos-nih gredi, jermenja in vzvodov, je ostajalo tiho in pozabljeno nekje gioboko pod debelimi podi, in če ne bi bilo prijetnega vonja po moki in širokih lesenih stopnic, ki so vodile nekam v temačno globino, bi človek mislil, da v tej hiši mlina sploh nikoli ni bilo.
Franc Trobec zdaj vse bolj poredko požene svoja mlinska kolesa. Potrebujejo ga kmetija, šest glav živine v hlevu, pa gozd, senožeti in lazi tam za hišo, ki pomenijo zanj in za njegovo družino poglavitni kruh.
»Ja, brez zemlje bi bila bolj trda,« pravi Franc, ki s svojimi petinsedemdesetimi leti sodi med najupornejše korenine v Srednjem vrhu nad Pol-hovira Gradcem. »Od mlina bi bolj težko živeli. Še zlasti zdaj, ko ljudje ne sejejo več toliko žita. O, včasih pa smo mleli, da je bilo veselje. Vozili so k nam iz vseh okoliških krajev — iz Polhovega Gradca. s Kozjeka, Dobrove, celo iz Dravelj. Danes pa pač ljudje raje kupujejo, kot da bi sejali. No. če pa kdo že kaj pripelje, mu seveda še vedno zmeljemo.«
Francu Trobcu pesem mlinskih koles odzvanja
v ušesih. že odkar pomni. Pomagal je že kot otrok mleti svojemu očetu, ki pa je poleg mlina premo-gel še žago. Toda tam leta 1926 je prišla strašna povodenj in odnesia vse - s hišo vred. Od vsega jim je ostal le en kozolec. Tedaj je bilo Francu komaj petnajst let. Nič ni pomagalo, morali so si zgraditi novo hišo, pa čeprav je bila stara že pravi kulturni spomenik, saj je bila še iz leta 1630. Postavili pa so si tudi nov mlin in delo je spet steklo po starem.
Franc pa je bil še iznajdljivejši kot njegovi pred-niki. »Pred kakimi štiridesetimi leti je zgradil pravo domačo elektrarno,« pravi njegova žena Frančiška, ki se je primožila z domačije pri Kre-selj onstran hriba. »V tistih časih je bila namreč huda stiska s petrolejem, pa je bilo to bolje kot nič. Elektrarnica je seveda služila le za razsvetlja-vo, pa zato, da so nam ljudje malce zavidali... Tedaj so bila kolesa še zunaj in v hudih zimah je bilo treba sekati led okoli njih, saj jih je sicer ta včasih zasukal nazaj in je vse polomilo.«
Pri Potrebuješ, kot pravijo domačiji Franca Trobca, so morali vselej pošteno pljuniti v roke, da se je živelo. »Po povodnji je bil tod okoli en sam plaz in razvaline,« se spominja Franc. »Še zdaj se pozna. Nasploh ti bregovi nikoli niso bili
kaj prida za kmetovanje. A jih vseeno obdeluje-mo. Zdaj še gre nekako, ko imamo kosilnico in stroje, prej pa smo morali vse na roke.«
Franc pa vendar ne more delati tako kot včasih. Daje ga hud sklepni revmatizem. Še dobro, da ima ob sebi domače. S Frančiško imata pet otrok, od katerih pa so trije že odšli zdoma. Zdaj so že vsi odrasli. Ne ve kaj bi dal, da bi se mu še enkrat povrnilo nekaj tiste nekdanje mladostne svežine in čilosti. Ej, kako bi spet zavihal rokave in se zavihtel v domači breg, tja nad Potrebuješev gra-ben, kjer diše bukve in kostanji, ali pa bi si spet zadel težko vrečo na rarae in se izgubil nekje v svojem mlinu, kjer odmevajo najlepše melodije tega sveta.
BRANKO VRHOVEC