ŠTUDENTSKI LIST TRIBUNA PARTIJA Partija - hrbtenica delavskega razreda. Partija - našega dela nesmrtno poslanstvo. Partija- naše zvestobe edino jamstvo. V. V. MAJAKOVSKI ZKJ je avantgarda delavskega razreda, so nas čili, nas učijo, in bomo nekoč mi sami učili po artijskih sestankih. Življenje in partijski sestanki :a dve pogosto popolnoma različni stvari. Avgusta 68 ogorčenje, protest, 300.000 udele-;ncev manifestacij v Beogradu. ZKJ se mogočno spne v pravičnem boju zoper zločinsko agresijo. osebna izdaja Dela, večvrstični naslovi v tisku, stri govori našega predsednika; kot po navadi je ugoslavija prva na braniku socializma. Oktober 70. Naše odgovorno politično vodstvo oče komentirati intervencije na Ceškoslovaškem. toslej je naše vodstvo vsaj dosledno poudarjalo, da staja na svojih stališčih. Zdaj smo že bolj pre-idni. Saj drugačni ne moiemo biti s piiiezanimi rili. V dveh dnevih smo, majhna skupina študentov, rez vsake prave organizacije, zbrali v Ljubljani, na mnaizijah, na fakultetah in predvsem na ulici, ez pet tisoč podpisov za dve protestni pismi, od aterih je eno naslovljeno na vas, tovariši s Pred-dstva ZKJ. Vprašanje, ki smo ga hoteli postaviti, roblem, ki smo ga hoteli načeti, ni samo proces, 1 se začenja v Pragi, ni samo molk ob nekem onkretnem dogodku. VPRAŠUJEMO SE: ALI JE VEZA KOMUNISTOV JUGOSLAVIJE DO SE-ANJEGA TRENUTKA USPELA OHRANITI 1OGO AVANTGARDE DELAVSKEGA RAZ-EDA IN V KOLIKŠNI MERI? Nekaj preprostih atističnih dejstev nas lahko samo potrdi v našem vomu. - Delavci (visokokvalificirani — kvalificirani — olkvalificirani - nekvalificirani), ki tvorijo 73,9 % aposlenega slovenskega prebivalstva, predstavljajo imo 39,5 % članstva ZKS. - Leta 1968 je bilo v ZKS 717 kmetov, kar omeni 1,1 %. (Leta 1949 jih je bilo še vedno 2 1 %). Danes tvorijo prebivalci, ki žive od kme- še vedno 26 %. Vstop v ZKJ apriori odklanja skoraj 70 % ntauie. - Leta 1968 je sestavljalo članstvo ZKS 9,43 % iadih do 25 let. (Vsi podatki so vzeti iz knjige Gojka Staniča: #munisti včeraj, danes, jutri.) Podatki so dovolj zgovorni. Naša partija NI artija delavcev, kmetov in mladine! Morda boste ;kli, tovariši s predsedstva, da protestno pismo ima nobene zveze niti s statistiko niti s špekula-ijami glede Zveze komunistov. Opozoriti bi vas imo hotel, da mora imeti pragmatistična politika artije, ki se naslanja in podreja kratkoročnim ržavnim interesom (političnim in ekonomskim), a mora imeti taka politika za nujno posledico rekinitev zgodovinske niti marksizma-leninizma, a taka partija v praksi pozablja na to, kaj je boj izrcdov, da se taka partija nujno odmika inte-jsom prolctariata. Nočem trditi, da je v takem anju ZKJ, prav gotovo pa je, da navedeni stati-lični podatki opozarjajo na ncvarnost, ki bi sc ji ajbrž mi vsi radi izognili. Upam, tovariši, da boste odgovoru na naše protestno pismo (in odgovoriti a pismo s pet tisoč podpisi je že skoraj dolžnost), i je sicer zajelo en sam problem, vprašalo pa na iroko, poskušali pomiriti našo zaskrbljenost in egotovost. A ARS POLITICA (Študent je v marginalnem družbenem položaju. Studentje so socialna manjšina.) — ni usodno, če je kuhalnik pokvarjen, če ostaneš brez večerje, če nimaš cigaret, če te je punca zapustila, če si padla iz latin-ščine, če so ti doma rekli kurba, pijanec, lenuh, vse to ni usodno, ko pa vemo, DA SO DRUŽINE Z DVAJSET TISOC STARIMI DINARJI DOHODKA NA DRU-ŽINSKEGA CLANA. — ni usodno, da smo skromni, preskromni, da imamo štipendije in posojila za milo-ščino in grešni občutek, kot da bi jih kradli, da smo po svoji poštro&iiSd moči na zadnjem mestu družbenega ugleda v očeh potrošniške javnosti, ko za UŽITEK DRUGIM LAHKO PRODAJAŠ SVOJE TELOIN DUŠO. — ni usodno, da mladina noče v partijo, ker NflSLI, DA GRE MNOGO CASA V NlC. — ni usodno, da so menze prepolne, sopar-ne, neizkoriščene, da so dolge vrste za porcije, da se organizacija obrača proti človeku, da nimaš občutka za nehuma-nosti, ko NAM JE PROGRESIVNA REPRESIJA PO-TREBNA. — ni usodno, da imamo dolge lase, kratka krila, zbadajoče brade, maksi plašče, ogrlice, visoke čevlje, lasulje, emko-pre-ventivo, ola gume, minimalni življenjski cenzus 64.000 dinarjev, ko je IZDELAN KONCEPT DOLGOROČNEGA DRUŽBENEGA RAZVOJA SLOVENIJE. — ni usodno, da besedila Ustave ne moreš (ne smeš) jemati dobesedno, da nimamo cenzure,ko paso REINISCHE ZEITUNG CENZURIRALI. — ni usodno, da študiraš za ocene, iz for-malnosti, za diplomo, zaradi staršev, za boljše življenje, za višji položaj, za ka-riero, zaradi znanja, z veseljem, ko prav-kar USTVARJAMO MOŽNOSTI ZA KON-KRETNO ZNANSTVENO DOKUMEN-TACIJO — ni usodno, da se ne zanimamo za notra-njo in zunanjo politiko, za gospodarsko in ekonomsko politiko, za kuJturno poli-tiko, za založniško politiko, da kot social-na manjšina ne moremo obvladovati svo-jega življenja in svoje politike, ko je V SLOVENIJI VEDNO VEC SREDNJIHIN MALJH RAČUNALNIKOV. — ni usodno, če vržeš bombo in rečeš ars politica ali pa daš dreka v trobento, levo desno desno levo levo fevo MOČ IN VEST MAX HORKHEIMER: MOC IN VEST Moč in vest sta zgodovinska pojava. Upirata se poskusu jasne opredelitve, s. p. takšne definicije, ki je v navadi v prirodosl^vnih vedah. Kar lahko na kratko povemo o moči in vesti, se nanaša na sta-bšča, na aspekte, ki se tistemu, ki govori, za tre-nutek zazdijo nepomembna. Moč, o kateri govo-rim, ni moč posameznika nad samim seboj, ampak politična, z gospodarstvom povezana moč. Vest, o kateri govorim, se nanjo nanaša. Svobodne dežele verjamejo v demokracijo. Vest naj bo prisotna pri vseh meščanih, ne samo pri tistih, ki vladajo. Odnos med meščani in vlado pa je le zelo redko neposreden. Posredujoče instance sestavljajo predvsem: stranka, organi javnega mne-nja, masovni mediji, časopisi, radio, televizija in še mnogo drugega. Masovni mediji vplivajo na odnos stranke do vlade in meščanov, stranke pa na ma-sovne medije. Mehanizem je kompleksen. V masov-nih medijih, ki praviloma omogočajo komunika-djo, se uveljavljajo mnogi interesi, ki so bili nekoč podrejeni integralnosti mišljenja in dobri volji. Vezani so na priljubljenost, na naklonjenost cele vrste instanc, tudi na gospodarstvo. Določitev in izbor sporočil sta podrejena njihovemu vplivu, pa četudi sta sama pravilna. Mislec, h kateremu se teorija demokracije v kon-tinentalni Evropi predvsem vrača, Jean Jacques Rousseau, se je tega zavedal in bal. Volilec in vlada naj bi se neposredno poznala, ostala naj bi v stal-nem stiku, govorila naj bi drug z drugim in se dru-žila, tako da demokracija ne bi izgubila svojega pomena. Rousseau je videl in izrekel, da bi morale tako močne stranke kot velike premoženjske raz-Bke (zamolčimo pri) tem mogočne vplive v za-kulisju parlamentov) spreminjati demokracijo z ozirom na kvaliteto. Pedantni učenec Robespierre je njegov model apliciral na Francijo, kjer ga je spremenil v strahovlado. Zgodovina Francije zad-njih 150 let ni bila v demokraciji nikaka bleščeča stvaritev, kot so to nekdaj učili v šoli. Znano je, da so Prusi v tem kratkem obdobju Francijo kar dva-krat osvobodili cesarjev. Rousseau je slutil proble-matiko demokracije v velikih deželah. Po teoriji naj bi bila moč lastna tistim, ki vla-dajo. Potrebno je, da neprestano sledijo proble-mom svoje dežele, kajti gre za njihovo vest. Vest pomeni v tem primeru predstavitev tega, kar je naj-boljše za vse, za celoto. Obstoji razlika med zaseb-nim egoizmom privatnika in tem, kar ima ta za interese svoje dežele, čeprav omenjeni interesi lahko konvergirajo. Na tem, da more pri političnih odločitvah vsak sam dati prednost skupnosti ozi-roma celoti, na tem temelji klasični pojem demo-kracije in pod njegovim okriljem je demokracija prevzela oblast na kontinentu. V liberalistični Angliji so izdelali druge, bolj realistične teorije, v katerih je pomembnejši privatni interes. Med rezul-tanto privatnih interesov in državno blaginjo naj bi vladala prestabilirana haimonija. Emile Durkheim je pozneje nadaljeval Rousseaujev nauk o politični vesti. Po njegovem mnenju je individualistična morala v krizi, vmjena je v pojem - postala je pojmovna in kot taka je ,,nepreklicno razrušena, uničena". Ker bi delitev dela postala bistveni vir družbene solidarnosti, bi takšna morala (namesto individumov samih) služila za temelj moralnega reda. Blaginja države, ki pripada, ki ustreza in se pod-reja posamezniku, naj bi bila za Rousseauja najvišji dosegljivi cilj. Nauk, ki je v 18. stoletju pomenil napredek, je v 19. in 20. stoletju pokazal svojo drugo podobo. Pojem nacije je postal malikovalen. Right or wrong, my country. Izkušeni duhovi Goethe, Schopenhauer, Grillparzer so nacijo že za časa njenega vzpona spoznali za bodočo, in hkrati usodno kategorijo in od takrat naprej je nacija sve-tila (prisostvovala) velikim revolucijam in vojnam ter se razširila po vsem planetu. Danes gonilna moč zgodovine ni več, kot v viktorijanski dobi, med hegemonijo Evrope, neposredno konkurenca posa-meznih podjetnikov, ampak mnogo bolj tekmova-nje nacij. Izbojevan je boj za osvoboditev misli, boj ki jc bil nekoč tema novcjše evropskc zgodovmc. Njegov rezultat, modcrno znanost in tchniko, so izgotovljcn-in-določen importirali drugi konti-nonti. Pri tem niso več potrebni vcliki posamcz-niki. Na njihovo mcsto stopa kolektiv in funkcio-narji. V gospodarstvu že davno ni voč samovlade. Iz koopcracije interoscntov so iz mcdscbojnih odnosov in odnosov z državo tvorijo nove struk-ture moči. Njihovi simboli so istočasno nacionalni simboli. Tudi religija se razvija. Krščanstvo oznanja vred-nost posamczne dušc. S pomočjo svojcga nauka o vcčnosti ji prisoja noskončcn ponien. Nasprotno pa dogme, ki jim vcrjamc sedanjost, absolutizirajo, nacijo in v določonem trenutku (naj bo mir ali vojna) tudi osvajanjc svcta. V Atriki slavi islam mnoge uspehe. Islam jc lažjc prilagoditi novemu mišljcnju kot pa evangelij sovražnikovi ljubezni. Vojni pohodi, nasilna sprcobrnitev, iztrcbitev, pokončanje sovražnikov niso nikoli ugovarjali bož-jemu pojmu prerokov. Osvajatije področij, ki se danes imenuje Pakistan, prekaša po ostudiiosti večino zgodovinskih dogodkov. Do nacionalnc moči ima islam posebno atiniteto. Pri nasiljili krščanstva so bile potrcbne paradoksalne razlage, pcrverzijc nauka, na katerega so se sklicevali. V tisočlctni državi, najbolj blazni orgiji, ki so jo in-sconirali nacionalisti, je bilo krščanstvo čisto do-slcdno suspoktirano. Moč nacijc, pa tudi blaginja naroda zanjo ni veljala kot noomajna idoja. po kateri naj bi sc vsakdo zgledoval. Uspehi v obstoje-čem svctu laliko mnogim kalvinistom služijo kot dokaz, glcdc na prvotno (začetno) učciije pa nič nc pomenijo. V Ncmčiji jc Kant sprojcl Rousseaiijevo miscl ter ji določil pravo mcsto. Po Kantu morajo tudi privatna dejanja vsakokrat sloditi načclom, katcrih vrednost in vcljavo lahko delujoei posamcznik želi tudi za družbo, za skupnost. Vsak naj neprestano dcla tako, da njegovo dclovanjc ustreza pravilom, ki bi bila lahko po njegovcm prepričanju občc-vcljavna. To jc vsebina katcgoričnega impcrativa, ki določa pojom vcsti. Niti bog niti pravi, telesni oče nista pri tem navzoča, navzoča in prisotna jc človcška družba in to vsa: cclotna dru/ba, ne samo posamczna nacija. Kantova praktična !ilozofija je mnogo bližja dului krščanstva kot idealizcm Fich-tcja in Hegla. Mcd tcm, kar predpisujc vest in med vcdno vcljavnimi zakoni vlada po Kantovem nauku neka napctost. Kakor dolgo imajo ti zakoni moč, jim jc treba slcditi, kajti kaos je slabši cclo od sla-bcga sistcma oziroma urcditvc (rcda), razcn čc sc ta nc sprcmcni v posmcli lastnemu pojmu, kot sc jc to zgodilo v Hitlcrjcvi Nemčiji, prcd katero jc od-povcdala Kantova filozofija in ne samo filozofija, ampak miscl sploh. Tisti drugi sistcm oziroma red, po principih katerega naj bi sc ddujoči (in ustvar-jajoči) posameznik povsod ravnal, ni obstojcči red, ampak duhovni rcd, rcd uma. Zaracii njega jc svo-boda vsakcga posameznika omcjcna in siccr tako zclo, kot jo nujno omcjujc svoboda drugih posa-meznikov. Drugače kot pri Rousscauju, je za vest, kot jo je razumcl Kant, značilna utopija, podoba družbe, po katcri je trcba mcriti še - tudi svojo lastno državo. Kantova etika jc formaina, vcndar nc čisto tako tormalna, kot sc to včasih zdi. Kan-tova ctika izroča vcsti kritcrij moči. Kantovcga nauka ne bi mogli bolje pojasniti, kot iz nasprotja do tistega poziva na boj. ki svojih privrženccv ni našel !o na vzhodu: ,,dobro jc (vse), kar koristi kolcktivu". Samostojno mišljenje, eksaktna fantazija, identi-fikacija z drugimi, volja do pravilne (prave) družbe pripadajo subjektivnim kvalitetam, kl naj jih moč budi, razširja in pospešuje, čeprav lahko pridejo z njo v konffikt, ... da, prav zato: kajti moč je le tako to, kar naj bi bila, da skuša sama postati bolj-ša in da za to ustvarja pogoje. Od nekdaj sodi k državi obrambni aparat. Dandanašnji je prostor, ki ga vedno bolj zasega uničevalska mašinerija, njena reprodukcija in razširjanje, tako mogočen, da daljnosežno določa strukturo gospodarstva in družbe. Vendar: čim bolj strašna je oblast državne moči in tega, kar je z njo v zvezi, tcm večja po-stane dolžnost: skrbeti za to, da je domovina, ki naj bi jo branila, urejena kolikor je le mogoče člo-veško. Takšni odgovornosti ni zadoščeno le s tem, da lahko veliko kupujemo, pa tudi s povečanjem ^craljevstva prostega časa' ne, naj bo ta razširitev prostega časa še tako priljubljena, ampak z razvo-jem tistih zmožnosti, ki pospešujejo dvom v kult konsumne kulture, v kult, ki mu pripada kultuini konsum. Eden od pogojev je tudi pospeševanje raz-ličnih vednosti v raziskovanju in učenju (pouku), ki so danes omejene in zreducirane zaiadi tekmo-vanja v razvoju tehnike. Ce moč hoče svoje opravičilo vesti, jo zadene njena vmitev, se je dotakne njen ponovni prihod. S to vrnitvijo vesti se je v mnogih študijah ukvarjala moderna sociologija. Vrnitev vesti zadeva spre-membo družine. Proces prehoda k mali družini postane splošen. Če se najboljši psihologi ne mo-tijo, je izoblikovanje vesti, ki ima svojo zasnovo, svojo kal v vsakem posamezniku, odločilno od-visna od poteka in usode otroštva. Kar govori iz notranjosti vsakega človeka: zahteva po resnici in pravičnosti, pridnost, poštenost, zvestoba, usmilje-nje, vse to mu je bilo dano in vcepljeno v družini. Medtem ko danes vedno širša področja vzgoje pra-hajajo na družbene moči, na šolo, tovariše, športne klube,. . . se razvoj vesti vrši manj diferencirano. Človek v obvladovanem, vodenem svetu reagjra bolj na nekatera zunanja znamenja, kot na notra-nje postulate. Kontrola moči prehaja čedalje bolj na druge instance. Cimbolj brezmočen je posamez-nik, tem manj je prepuščen svoji vesti, vesti, ki nazaduje. V sedanjosti je demokracija relativirana tudi s tem, da posameznik nima (in ne more imeti) jas-nega uvida v politiko. Čim bolj je rezširjena poro-čevalska služba, čim bolj bleščeč je njen uspeh in delovanje, tem bolj zabrisana in nejasna je slika sveta. Skrbništvo postane neizogibno. Kaj v resnici pomenijo dejanja državnikov, pa tudi strank, o tem še tisti, ki je o tem poučen, komaj kaj ve. V notra-nje zakonitosti in ukrepe so vigravani zunanje-politični interesi in obratno. Da bi bili oblastniki kos svoji nalogi, je potrebno neizmerno znanje, in skušnjava, da bi na težavni poti vladanja ustvarili bližnjice, je prevelika, tako da pojem kontrole moči s pomočjo vesti vseh posameznikov že zato zveni naivno, ker omejitev sveta prinaša s seboj dejstvo, da učinek vsakega političnega koraka lahko presodi le množica izvedencev, strokovnja-kov. Totalitarna mašinerija deluje brez napake, brez zastoja. Zato si ne upam napovedati, komu pripada prihodnost. Vsekakor je treba nezmotljive volje, da zadržimo politično svobodo. Ce naj ja prinese tnlada generacija, je zanjo treba veliko sto-riti. Predvsem bi morali vzgojitelji- (vzgojitelji vsake vrste in vzgojitelji vzgojiteljev) zavzeti v družbi drugačno mesto kot to, ki jim danes pripada. Za pravilno razmerje med močjo in vestjo (ter njeno lzoblikovanje) je potreben duhoven in organizacij-ski napor, za katerega je v družbi le malo izgledov. Družba ima drugo delo. Večini gre za moč ali za prizadevno prostost, prosti čas. Pri tem pa ostane za vest kljub vsemu izobilju le malo možnosti, kajti njen ,dogodek' je prepuščen slučaju. Iz nemščine prestavila A. M. in S. B. Naslov originala: M. H. - Macht und Gewis sen, v knjigi Um die Freiheit, Europaisch Verlagsanstalt 1962. Tekst je skrajšan na nekaterih nebistvenih mestih. DISKUSIJA: O ŽELODCU Študenti s polnimi žepi in polnimi (praz-nimi) želodci? - Se bomo šli akcijo ,,tri ure za kosilo"? — Cene se v študentski menzi do konca tega šolskega leta (skoraj zagotovo) ne bodo spreminjale. — Bodo študenti pred-lagali jedilnik? - Nič več dolgih vrst. Pravijo, da bomo imeli polne žepe cvenka in plenka zato, da bi lahko imeli polne že-lodce najraznovrstnejših dobrot študentske in drugih menz. Videti je, da to že drži, saj se zaradi dražje hrane v študentski menzi ne pripravlja nobena revolucija niti puč. Fakul-tete so na vseh koncih Ljubljane, samo v Rožni dolini ni nobene. Zato pa je tam štu-dentska menza, ki je zelo pri roki tistim štu-dentom, ki stanujejo v Naselju; kadar niso na predavanjih, seveda. Kajti naši ljubi skromni učenosti nam pogosto na račun dopoldan-skega spanja milostljivo podeljujejo uro opoldanskega odmora. Zmečemo vase in hajdi nazaj v predavalnico poslušat profe-sorja in prebavljati kvalitetni opoldanski obrok. Ker smo vljudni, rigamo potiho. JURIJ KDGOJ, direktor zavoda Študentski domovi je bil naš prvi sogovornik. Dejal nam je: - Do podražitve je pripeljala sprememba oblik financiranja študija. Razliko med našo in ekonom-sko ceno nam je krila Izobraževalna skupnost SRS. Prvega oktobra 1969 smo ceno hrani dvignili od 7,5 novih dinarjev na devet novih dinarjev. Štu-dentu pa je sedanji dvig videti večji, ker je prej plačal samo tri za kosilo in dva nova dinarja za večerjo, razliko pa je piačevala Izobraževalna skup-nost. Sedaj to plača študent sam. Problem cen v študentskih domovih je samo druga stran vpra-šanja, na kakšen načiii financirati izobraževanje slovenske mladine. Gre za to: koliko denarja bo družba dala študentom v roke v obliki štipendij in posojil ter koliko jim bo dala preko študentskih domov. Po starem so prek študentskih domov vsi dobivali enako, kar je poglabljalo socialno ne-enakost med študenti. - Kako ste se prilagodili novemu načinu po-slovanja? - Začeli smo celiti rane, katere je zapustil stari način poslovanja, sistem pokrivanja izgub in ,,rav-banja" osnovnih sredstev in nepremičnin. V praksi je potrjena pravilnost novega poslovanja. - Kako so nove cene vplivale na obisk? - Pričakovali smo zmanjšanje obiska in se na to tudi pripravili. Takoj po dvigu cen je padel obisk na sedemsto odjemalcev, sedaj pa se je po-večal na tisoč dvesto študentov pri kosilu. Prej jih je bilo okrog dva tisoč. Obisk bo zagotovo manjši kot je bil lani, temu se ni mogoče izogniti. Zato bomo skušali čimbolj izkoristiti kapacitete z eno-lončnicami, razmišljamo pa tudi, da bi nekatera jedila, ki so v sestavi menuja, dajali posebej. - Cene rastejo, vi delujete na ekonomskem principu. Pomeni to, da se utegnejo tudi vaše cene dvigniti med letošnjim študijskim letom? - Izobraževalna skupnost je sprejela dva prin-cipa. Prvi: študentom se med šolskim letom ne sme dvigniti cena prehrane in stanovanja. Drugi: posle-dic splošnega dviga cen ne more nositi delovni kolektiv. Izobraževalna skupnost je sprejela obvezo, če se dvignejo cene preko določene mere (govorili smo o petih odstotkih), da bo menzi pri-znala korigiranje cen, ne pa pokrivanje izgube. Razliko, ki bi predstavljala korigirana cena, bi re-fondirala Izobraževalna skupnost. - Študentje so včasih čakali v vrsti za kosilo tudi po pol ure in več. Kako je zdaj? - Zaradi zinanjšanega obiska tudi daljsili vrst ni vcč. Čc sc bo obisk spct dvignil, bonio ob koni-cah zaposlili ob izdajnem pultu vcč ljudi. Ce pa tudi to nc bi pripcljalo clo rcšilvc, potcm bomo morali pull prcurcditi. - Fluktuacija delovnc silc jo bila pri nas vclika. Kako jc sedaj s teni? - Sc pred dobrim letotn je bila lluktuaeija zelo velika zaradi nizkili oscbnih dohodkov in rclativno tcžkega dcla. Po reduciranju doloviu- niočije prislo do večjc intcnzilctc dela in porasta oscbnili dohod-kov. Nc grc pa prezreti, da so naši oscbni dohodki trcnutno šc zmcraj dobrili dvanajsl odstotkov pod povprečnimi doliodki v gostinstvu. - Če bi prišlo mcd študcnti do akcijc, v kateri bi zahtcvali opoldanskc urc za predavanjc prostc, bi jo vi podpiii? - Bi. in to odločno. Študcntjc bi se morali pogovoriti z univcrzo. da bi bili opoldnc prosti. - Nc bo zaradi novih cen nihčc podhranjen? - Menim, da vscbujc novi sistcni linanciranja študija ncvarnost, da bi se dcl dcnaniih srcdstcv namcnjcnil1. prohrani, prclil v stroške za zabavo. Ce bi sc pokazalo. da jc ta pomislck upravičen, bi bila potrebna korekcija v načinu financiranja študija. Vsckakor sc sistcm linanciianja študija nc bi smcl poznati na študentovi prclirani. kajti naša družba potrcbujc sfrokovne, zdrave in krcpkc kadrc, sposobnc nositi brcmc njcncga razvoja. Naš drugi sogovornik jc MATJAŽ JUGOVIČ, strokovni sodclavcc lzobraževalnc skupnosti SRS za matcrialna vprašanja študenlov: - Kaj bostc ukrcnili, čc bodo ccnc na tržišču poraslc in bo s tcin prizadcta študcntska mcnza? - Čc bo prišlo do bistvcnih podražitcv, bo Izobražcvalna skupnost krila razliko. Lahko pa bi sc ccnc mcnzc mcd lctom tudi dvignilc, kar bi bil siccr nesimpatičcn ukrcp, hkrati pa tudi štipcndijc in posojila. Študcnt v nobcnom primcru nc bo prizadct. Cc bo prišlo do splo.šno podražitvc, pa bo verjetno obvcljala prva možnost. Siccr pa jc to stvar do-govora s študcnti. Zadnjc čase z njimi dobro sodc-lujemo, zlasti s sindikatom. Naša naloga jc tudi, da skušamo zagotoviti solidnc štipcndijc pri dclovnih organizacijah. Prav tako tcžimo za tem, da sc ustavi štipcndiranje iz ivpubliških sredstcv v moč-nih industrijskih in gospodarskili ccntrih, kot so Ljubljana, Ccljc, Maribor, Nova (iorica, Kopcr. Tu morajo skrb za šlipendiranje prcvzcli lukalni fak-torji. - Kaj mcnitc na pritožbc. da jc kvalitcta hranc v monzi slaba Laliko vi kaj vplivate na njono izbotj-šanjc? - Kvalitcta hranc jc stvar študcntov, ki tam jcdo. Ob tcj ccni lahko postavljajo zahtcvc po kva-iitcti. Nihče nc morc imeti ničcsar proti, če prcd-lagajo jcdilnik. - Mcnza jc od lakullct oddaljcna in mnogi nc morejo tja zaradi kralkc opoldanskc pavzc, čcprav bi morda radi. Rešilcv'.' - Pripravljcni smo podprcti študente, čc bi zahtcvali opoldnc proslo za kosilo. Bili bi zclo vcsL-li, čc bi študcntjc šli v takšno akcijo. Prcda-vanja naj bodo do dvanajstih in naj se nadaljujcjo ob trch popoldnc. Mcnim, da bi so to dalo dogo-voriti s takultctami. Zaradi višjih cen in oddaljenosti so se mnogi študenti preusmerili na restavracije v mestu. Zdaj iščejo kraje, kjer lahko za čim manj denarja dobijo čim boljšo hrano. Videti je, da se jih je največ odločilo za Tri-glavsko restavracijo na Miklošičevi cesti. Kaj' pravi ob povečanju števila gostov upravnica restavracije SOFIJA BORKOVlC? - Cim več je gostov, tem boljše je za nas. Zakaj so se študenti odločili za nas? Verjetno menijo, da je naša hrana kvalitetna. Porast prometa se nam pozna, sedaj izdamo na dan okrog pet tisoč obrokov. Nimamo pa nobene evidence, koliko se je povečal promet na račun študentov. Kolegi, ste zadovoljni s hrano? Kakšen bi bil vaš idealni jedilnik? NEGOVAN BOŽIC, gradbena fakulteta: - Stanujem pri teti v Novih Jaršah, jem pa v Trigiavski restavraciji. Je sicer dražja od menze v Naselju, za kosilo porabim povprečno okrog sedem dinarjev, toda je bolj pri roki. NIKOLA DAMJANIC, fakulteta za elektroteh-niko, iz Knina: - Danes jem tretjič v študentski menzi po po-dražitvi. Sicer jem v Triglavski reštavraciji ali Emoni. Tam me stane hrana približno toliko kot tukaj, sem pa se mi ne splača, ker stanujem za Bežigradom. V Ljubljani je študentsko življenje pretirano drago. V Beogradu in Zagrebu imajo sta-novanje v študentskem domu za tri tisoč, za hrano pa porabijo na mesec osemnajst tisoč. Tu pa jc nemogoče normalno živeti. Imam trideset tisoč štipendije iz republiškega fonda v Zagrebu, včasih še kaj zaslužim preko servisa, pa od doma pride kaj. Kvaliteta hrane v tej menzi: včasih je tako, da ne moreš pojesti. Hiana je neokusno pripravljena in ni dovolj kalorična. Včasih si tudi sam kaj nare-dim, pride nekoliko cenejše. Moj idealni jedilnik: več mesa, dobra juha, solata in ne vsak dan isto. Malo pašte in ,,svega pomalo" bi moralo biti pri idealnem kosilu. NOVOGORICANKA X da ji je ime, je rekla brucka, sila sramežljiva, na kosilo pa hodi v štu-dentsko menzo. Nič čudnega, saj stanuje v Naselju. Večerjo si pa kuha sama, prav tako zajtrk. Večer-jati se res ne splača v menzi, je predrago. Včasih ima opoldne samo eno uro prosto: - Takrat pojem sendvkč. Glasba v menzi mi jc pa včasih všeč, včasih pa ne. Kvaliteta hrane je v menzi kar v redu in se za ta denar ne bi moglo zahtevati več. Idealni jedilnik: juha, meso, krom-pir, solata, kompot, pecivo in včasih malo pijačice. Vpisala pa sem angleščino in francoščino na filo-zofski fakulteti, kar pa ne sodi v moj idealni jedil-nik. BOJAN MLAKAR, gradbena fakulteta: - Jedel sem v Akademskem kolegiju, ob podra-žitvi pa smo skoraj vsi šli drugam. Ugotovitev: zunaj porabim več denarja za boljšo hrano. Kosilo me stane v Trjglavski restavraciji pet do šest novih dinarjev, večerja pa pet dinarjev. ŠTUDENTI SO POSTALI SKROMNI IN REA-LISTI. KJE SO TISTI CASI, KO SI JE ŠTUDENT ŽELEL NA KROŽNIKU NEMOGOClH RECl. SEVEDA, TAKRAT SO BILI REVOLUCIO-NARJI. VLADIMIR JERMAN Kako je s tribuno? Ostati hočem pri tem vprašanju. In pred-lagam, da vprašanje ostane se nekaj časa odprto. Gre mi za to, da se zavemo, kaj je ostala Tribuna v letu 1970 in da to, kar je postala, poskušamo izpopolniti do čiste oblike. Tedaj mi ne gre za kritiko v tradicio-nalnem pomenu, temveč za razmislek o tem, kaj je mogoče storiti, da stvari ne bi ostale nedflHHHflHHlkttP- Tri! ..,ia se je že proti kt, ra Fnika približala nekemu profilu, ki ga s^% rovizorično besedo lahko imenujemo ,,ne- T jsnost", v socialnem smislu pa je to pome-lilo umik iz aktivizma, iz političnega pose-gapja — v sfero kontemplacije (v to smer je la predvsem filozofija) in privatnosti (zad-ija stran pa literatura). Lani smo kritizirali )korno dikcijo člankov, ki so razpravljali o "študentovski problematiki. Razpravljali smo in priporočali, naj bi ,,politični članki" postali bolj sproščeni v smislu neprizanes-ljive kritičnosti, naj bi posegli tudi na ne-klasična področja (dotaknili naj bi se ne-dotakljivih, mitoloških plasti našega politič-nega življenja, uporabili naj bi ,,ku-loar" .. .). Ugotoviti je treba, da uredniki lanske Tribune pri takšnem opravilu niso imeli posebne sreče. Kar je bilo v njihovem pisanju političnega in borbenega, je bilo na nivoju razigrane manipulacije z obstoječimi mitologijami, ne da bi se potrudilo do glo-binske analize ali temeljitejšega premisleka. Nekaj je še ostalo aktivistične latovščine, kakršne smo vajeni in kakršno smo priprav-ljeni prenašati, kadar gre za ,,resolucijo", ,,teze", ,,biltene" - in seveda ,,načelna" časopisna poročila s sestankov, konferenc, zborovanj itd. Toda te govorice je ostalo v ušesih bolj malo in študentje je prav gotovo niso brali množično. S tem seveda nočem zanikati marsikaterega dobrega članka — ti pa so, vsaj, kar zadeva prostor ,,politike" ostali znotraj tistega pregovora, ki govori o potrjevanju pravila. Na kratko smo opisali, čemu se je Tribuna približevala. Vse to — pa še marsikaj drži za prvo letošnjo številko. Na prvi pogled je vidna ,,čutna", ,,estet-ska", ,,porabniška" usmerjenost. Kar zedi-njuje, je barva, stil opreme, živ-žav duhovi-tih naslovčkov in anekdot. .. Na zedinjuje neke skupne volje, neko žgoče sporočilo, neka socialna moč .. . Uredništvo ni ,,ho-mogeno", ,,zbrano" v eno samo os, ki bi hotela prevrtati neprevrtljive zidove ali spodminirati vrasle mejnike. Ta ,,ni" seveda ni izrečen v kritičnem smislu, oz. spodbuje-valno, moralistično, hoteč deliti nauke. Gre za to, da priznamo, česa nimamo (noče-mo!), in da to, kar hočemo, utemeljimo in razkrijemo do stržena. Tribuna bi v nekem hipotetičnem polo-žaju imela naslednje možnosti: 1. Lahko bi postala aktivističen časopis — hoteč rušiti in graditi, zbirajoč moč za ustvaritev ,,noyih odnosov", razkazujoč (teoretično in praktično), v čem so zavore enakopravnosti v družbi, hitrejšega razvoja znanosti — univerze, razkrinkavajoč te-meljno (razredno) strukturo naše družbe, spodbujajoč resnične in zavračajoč fiktivne konflikte v tej družbi; takšna je - to pomni-mo — Tribuna nekoč že poskušala biti, vendar se je v okoliščinah, ki jih je na tem mestu teže pojasniti, zlomila; 2. Lahko bi bila oficialno glasilo 10 Štu-dentske skupnosti; 3. Lahko je razgibano, porabi manj za-htevnega študenta (ali takšnega, ki sicer sega po drugih ,,razvidnejših" množičnih sred-stvih obveščanja) namenjeno občilo, osvo-bojeno akcijske napetosti; zabaven list zrnom intelektualističnega cinizma in mani-rizma; nekaj podobnega bo, kot kaže, Tri-buna prav zdaj postala. Seveda — zavedati se je treba, da je to še vedno tipična slovenska kulturniška struktura; 4. Lahko bi bila moderen časopis, kot so po svetu tedniki tipa Le Nouvel Observa-teur, Der Spiegel, L'Ecprese — aii vsaj takš-na, kot je Beograjski Student, morda z manj politične volje, ker jo ima (za razliko od beogiajskih kokgov) komaj od kje zajemati. Za to vrsto, kot kaže, ni denarja ne kadrov, ne pravega hotenja. Kaže, da je treba kljub temu,da ni prave izbire, vseeno izbrati in jasno ter glasno po-vedati, kaj smo izbrali - pri tem pa upošte-vati vse posledice, ki iz tega položaja (polo-ženosti — če že ni izbire) izhajajo v zvezi z družbenimi instrumenti kontrole in usmer-janja. DIMITRIJ RUPEL , .vTJAJO: Milan Dekleva, vonc (giavni urodnik), Anclrej ;......... .......... njak, Andrcj Ulc, Aleksander Zorn (odgovorni urednik). Novinarstvo: Boris Cizcj, Milan Jcsih, Marjan Pungartnik. TRIBUNA - Izdaja 10 SŠ ljubljanskih visokošol-skih zavodov - Urcdništvo tn uprava: Trg revolu-cije 1 /11- - Teicfon 21-280 - Tekočt račun -501-8-78-1 - Letna naročnina za študcnte je 15 din, za drugc 20 diu - Cena posameznega izvoda 1 din - Rokopisov in fotografij nc vračamo - Tiska Železniška tiskarna, Ljubljana, Mo.še Pijadc 39 -Poštnina plačana v gotovini gnev kot scenarist Slovenski film ONKRAJ po scenariju Ma-teja Bora smo gledali z neprijetnim izmenja-vanjem občutkov estetskega ugodja in nela-godja. Sprašujemo se, v kateri plasti filma so vzroki, da nas je odbil in da se nam zdi celo ,,grd"? Najočitnejša očitnost filma je vzporejanje dveh generacij — generacije, ki je bila mlada v vojni, in generacije, ki je mlada, ko jo voj-na generacija od.daleč opazuje. Scenarist počenja to vzporejanje tehnično sila pre-prosto s figuro zapitega možaka. Z njegovimi reminiscencami ukinja med generacijama časovni most ter nam jih daje kot na levi in desni dlani. Vzporejanju je zadosten zunanji povod melodije s plošče. Sam zapiti mož je, kljub formalnim pripombam blagajničarke v lokalu, za scenarista kot takšen, po svoji preteklosti, docela neproblematičen kot vzporejevalec. Gledalci namreč gledamo tu,, česar se spominja in kar vidi scenaristov mož, ki je scenaristov rezoner. Razen tega ne vidimo na platnu nič. Rezoniranje je toliko bolj nesubtilno, nasilno, podučno vsiljivo, kolikor bolj je ta figura prilepljena ob samo fabulo. Mož ni soudeležen na intimni usodi teh, o katerih nas hoče nekaj prepričati scenarist. Razeh kot rezonerja bi fUm moža docela mirno lahko pogrešil. Zatorej ne bo držala režiserjeva razlaga, češ da je fllm želel prikazati dve generaciji, o katerih naj bi si potem cr!*?^"!?"! "::A '*' ' 4l>^. Gle-dSlcem ni več ostaio kaj v presojo. VsFje sodil in obsodil že sam scenarist. Gre sai; ¦¦> še in kvečjemu zato, da razmislimo, kakoje sodil. Čemu je bil torej ,,priča" možakar med vojno in čemu je ,,priča", ko ga danes gle damo pred sabo? - Bila sta kurir, mlad dalmatinec, in dekiica s slovenskih kmetov Ljubezen med njima - še v prvi fazi, nedo-rečena in ranljiva. Njegova elementarna čud in njena dekliška takost ,,po nepotrebnem" zagrešita njeno in naposled še njegovo smrt. Obedve smrti sta ,jnladi", sta doslednja izpeljava srečanja dveh, kar legendarno či-stih bitij. Razmeroma ostro in v kunturah podano zgodbo, ki deluje baladno čisto, scenarist tematizira s posluhom pesnika, pripravljen pobožno razumeti do kraja vse, kar je človeško. - Da je film ostal pri tej temi, da je še poglobil čud glavnega junaka, njeno usodnost v logiki vojskovanja, bi bili dobili Slovenci sicer še en partizanski film, toda malo drugačen. V prvem planu ne bi bil več heroizem, posvečen po kolektivnem na-rodnoosvobodilnem odporu, temveč etično in lirsko zasnovana zgodba, bližnja človeško imanentnemu, kot človeško zgodovinskemu. In če je scenarist želel, da gledalci razsojajo o ,^ijegovi" in današnji generaciji, bi bil s poglobitvijo osnovne teme to dosegel. Toda scenaristu očitno ni šlo za to, da izroči zgodbo v razmislek in komparacijo, temveč mu je šlo za popolnoma določno, eno samo interpretacijo, h kateri je želel na vsak način pripraviti gledalce. Zgodbo je opblepil z okvirjem iz samih dolgolascev in golih nog izpod mini kril. S stalnim vrača-njem kamere na dolgolaso in golonogo magmo, nas prepričuje o celoti, ki je masa po plesu in samo po njem. Celota brez iz-jeme. Približanje drogirane mladenke v prvi plan prav tako ni napor scenarista k razume-vanju posameznika v magmi, temveč totalna utrditev tega, kar nas prepričuje o masi, tudi na posameznici. Deklica, ki je nesla pošto skozi vojne nevarnosti za svojega kurirja, je tesno postavljena ob drogiranko. Nekoč so bile pri dekletih v ospredju njihove lastnosti — kakor požrtvovalnost, dostojanstvo, dolž-nost — danes to dekle paje samo še ,4z kar dobrega mesa". (Stavek iz filma!) Scenarist pa gre še dlje: v komparacijo smrti obeh de-klet. Eno je seveda smrt deklice, ki smo ve-deli za njeno življenje, drugo smrt histerične drogiranke, ki je kar tako tja v en dan. Takšna tipikaje tipika satire. Kadarpajo uporabi pisec v izpovedno brezpogojnem kontekstu, pa je to estetska nedoslednost in jo doživimo kakor laž ali pa ,,potvarjanje stvarnosti z namenom ščuvanja občanov". S stališča estetskega ravnotežja in umetnikove pravičnosti . napram življenju je spregled ozadja dolgolase magme neodpustljiv. S tem fUmom.je naposled partizanska ge-neracija tudi v fiknu, z milijonskimi sredstvi, izrekla šlager o vrednosti ljudi in časov, ko je bila ona mlada, ter o ne vemo kakšnosti mla-dine danes. Resnica filma ONKRAJ je torej resnica o generaciji Mateja Bora, ki se ji je /orni kot zožil na goriščno razdaljo Vladi-Pavšiča. Na dnu te resnice sta gnev in j.kos prešeren in evropska romantika Ob pregledovanju Kosove razprave smo se ;šli v eugodnem položaju bralca, ki čuti, se nenehoma oddaljuje razumevanju dela, crati drsi v neko nasilno iil pnislvm^ Istajanje na tekst, ki ga v tvornem, aktiv-hem odnosu ne more sprejeti. Prav zaradi ikega odnosa se nam zdi potrebno, da po- robneje pregledamo sporni tekst. Naš namen torej ni, da bi se v celoti cvarjali s tem obširnim delom, temveč po- ;m zavestno ostajamo le pri premisleku letode. Natančneje bi naš položaj lahko )pisali takole: ukvarjali se bomo predvsem s 'predgovorom te razprave in to na način, da bomo v njem skušali slediti nekemu pre-miku, ki se po našem mnenju v avtorjevem opisu metode dogaja. Ta opis pričenja z opredelitvijo za primer-jalno metodo in to za določeno varianto te metode, katere temelj predstavlja historično empirična analiza obravnavane problema-tike. To pa pomeni, da mora biti, če naj bo metoda uspešna, sleherna od kategorij, ki so taki analizi podvržene, resnično prisotna in razpoložljiva na način historično empirične danosti. Da je temu res tako nas prepriča avtor sam, ko kot take opiše poglavitne kate-gorije s katerimi se v tem delu srečujemo: Prešernovo pesniško delo, evropsko roman-tiko in pesnika samega (str. 10-11). V tem trenutku pa postane tudi jasno, da poteka Kosova razprava na dveh nivojih, pri čemer predstavlja obravnavanje razmerja me.d evropskim romantičnim in Prešernovim pesniškim delom enega, odnos Prešerna do evropskega romantičnega gibanja pa dru-gega. Čeprav je iz njunega opisa, kot je ta podan v tekstu, razvidno, da obstaja tako med njima kot med elementi, ki jih vse-bujeta, tesna medsebojna povezanost in pre-pletenost, je hkrati jasno, da njuno med-sebojno razmerje v luči metodološko tako opredeljene razprave ne more ostati brez nekega temeljnejšega in usodnejšega odnosa. Opredeljena kot historično empirična bi, na način kot je v delu že prisotna, Kosova metoda ne vzdržala ideje o obstoju dveh vzporedno tekočih, sicer v čas in prostor položenih, a vendarle relativno samostojnih struktur. Da kot taka še lahko je, mora v razmerje obeh nivojev poseči s temeljno komponento, ki utemeljuje njen obstoj in njeno učinkovitost. Prav zato je ta poseg izvršen v imenu historičnega načela vzroč-nosti (kavzalitete). ,,Podlago Prešernovemu odnosu do evropske romantike je že zgod aj dala antična, predvsem rimska literatura;.. . Obenem je že od vsega začetka vplivala nanj tradicija evropskega svobodomiselstva .. . Zato je njegova poezija sinteza vsega trojega - rimske antike, romantike in svobodomi-selne tradicije. Toda temelj za takšno sintezo je potrebno videti v globjem ustroju Prešer-novega duhovnega snovanja. Taje povzročil, da se je Prešeren ne le vključil v romantiko, ampak je v nji razvil izvirne poteze svojega posebnega romantičnega sveta." Vprašanje, ki nas v tej novo nastali situa-ciji zanima, je, v koliki meri Kosova razprava vstraja pri doslednem sledenju tega histo-rično-kavzalnega opredeljenega razmerja med obema nivojema poteka raziskave. Do-sledna izpeljava tako opisanega odnosa bi razpravo namreč privedla v neposredno bli-žino deterministične razlage problematike Prešernovega odnosa do evropske romantike. Nadaljevanju v tej smeri pa Kosova razprava sveda ne more slediti, saj bi to pomenilo, da ta odnos pojmuje tako, da sta Prešeren in njegovo pesniško delo pač že od vsega za-četka potopljena iii determinirana po evrop-ski romantiki ko realnem historično-social-nem gibanju. To pa bi pomenilo degradacijo in razkroj celotne obravnavane problema-tike, saj si razprava prizadeva opisati takemu prav nasproten odnos. Razkriti namerava >,od kod so se v Prešernovem pesništvu uve-ljavljale njene (romantične) ideje, kako so se skozenj pretakali njeni različni tokovi, kako so se njene spodbude vraščale v organsko rast Prešernove pesniške umetnosti." Jasno je, da dosledno uveljavljeno načelo histo-rično-deterministične razlage takega vpra-Šanja ne more razreševati, saj ga v njenem okviru sploh ni mogoče zastaviti. Prav zato na tem nivoju ni mogoče vstrajati in stavku, ki načelo kavzalitete proglasi, sledi stavek, ki to načelo ukinja in razmišljanje vrača izho-diščni zarnisli o obstoju dveh vzporednih struktur — Prešemovega pesniškega dela in evropske romantike. ,,Glavna značilnost tega ustroja (globjega ustroja Prešernovega du-hovnega snovanja) je neskladnost objekta in subjekta, pa tudi prvenstvo subjekta pred objektom, kar kaže na temeljito sorodnost Prešernovega pesniškega dela z romantično Evropo." Razmerje med dvema kategorijama je torej opisano kot sorodnost s čimer paje že ukinjena deterministična razlaga njunega medsebojnega odnosa. V nadaljevanju razreši avtor tudi odnos med ,,globjim ustrojem Pre-šernovega duhovnega snovanja" kot širšo in njegovim pesniškim delom kot ožjo katego-rijo, pri čemer je njun odnos v skladu z novim razumevanjem razmerja, opredelen kot ,,izvir". S tem opisom pa nas tekst znova vrača izhodiščni zamisli raziskovanja na dveh nivojih, njuno razmerje pa je tokrat opredeljeno kot ,,sorodnost", ki temelji v neskladnosti objekta in subjekta kot notra-njega gibala obeh temeljnih struktur. Da je | temu res tako, nas prepričuje sklepno po-I glavje Kosove razprave, pri čemer je po-f trebno upoštevati zlasti navedbe na straneh j 239 in 254 do 256. I Kosov oris metodološkega postopka je s I takim razvojem sicer sklenjen, vendar pa | ostaja znotraj tega kroga vrsta kategorij ne- | zadostno ali pa celo popolnoma nepojas- \ njena. Vzrok za to pa odkrivamo v neskladju I temeljnih prijemov, ki jih tako opisana \ metoda uporablja. To neskladje je predvsem | očitno v povezavi prehajanja historične I metode v deterministične opise odnosov I med posameznimi kategorijami z načelom strukturalne metode, ki med obravnavanimi kategorijami ne vspostavlja načela kavza- litete temveč dopušča in ohranja njihovo re- % lativno samostojnost. JERNEJ NOVAK literarni maraton V okviru Študentskega kulturnega festivala bo v soboto, 31. bktobra od 10. dopoldne do 18. ure zvcčcr v vseh prostorih Filozofske Fakultete LITE-RARNI MARATON mlajše slovenske poezije. Pre-sencčenja bodo neprcstana, zato ne pozabite obve-stiti znance, prijatelje, svojce. Vsi, ki se najdete na spisku in ostali, ki se stanek v petek, 30. oktobra ob 18. uri na uredni-štvo Tribune, Trg revolucije 1 /11, soba 86. Organizacijski odbor: Matjaž Kocbek Marjan Pungartnik Milan Dekleva Marko Slodnjak Aleksander Zorn Pavle Zgaga Novak Vojko Juvan Janez Podpečan Bojana Vitan Mal Smerkol Matevž Zupančič Nada Kastelic Nataša Kreft Lev Tedeško Janko Reščič Miran Gabrijelčič Samo Novak Danica Slokan Borut Špindler Slavko Jesih Milan Avanzo Miha Kunstelj Zvezdana Murovec Marijan KruljcTatjana Osrajnik Milan KrstičNikola Gajšek Vladimir Gorjan Vojko Černigoj Franci Boroje Artur Martinu Dreja Starc Marjan Jež Boris Darko Vrabl Hanželič Ljudmila Dolenc Mate Jerman Vladimir Samide Valter Vodušek David Kralj Tomaž Pengov Tomaž Herman Bogdana Rode Maja Ogen Mart Gorjan Vojko Pungartnik Marjan Kunstler Barbara Zlobec Jaša Djuraševič Saško Kalčič Uroš Slokan Borut Cešnjevar Vida Franko Adam Lužan Pavle Brejc Irena Pečnik Milan Kne Majda Brezinščak Božidar Zagoričnik and co. Šprajc Božo Klemenčič Vera Petrič Draga Slana Miroslav Komac Darko Dvoršek Mojca Sekulič Ferdo Ivanuš Hojka Juvan Janez Slak Zdravko Štancar Marjan Kuntner Tone I. G. Plamen Kiavos Marko Brvar Andrej Evald Flisar Fritz Ervin Malahovsky Igor Taufer Veno Medved Andrej Šalamun Tomaž Kolar Mirko Hanžek Matjaž Chubby Zajc Dane Križnar Naško Merhar Dušan Simčič Samo Svetina Ivo Lakota Božidar Miklavc Pferdo Konjeslav Poniž Dionizij Makarovič Svetlana Strniša Gregor Grafenauer Niko Kocbek Matjaž Dekleva Milan IN VSI OSTALI naročam NAJBOLJŠI SLOVENSKI ČASOPIS ^^—^ študentski iist ^^^H tribuno H PRIIMEK IN IME: ^^H NASLOV: ' « _,_. 1 za študente, 20 din ?a ostale. *9L Naročnino bom poravnal takoj. '^s& tribuna list študentov Ijubljanske univerze ^ T JUBLJANA. TRG REVOLUCIJE 1 Podpis: Mislil je, da so temu knvc visokc pctc. Niso bilc krive visoke pctc. Takolc lcžc sc je prav jasno kazalo: žcnska jc bila kakih pct centimctrov večja od njega. Razvcsclil sc jc. Nikoli šc ni imel tako vclikc ženskc. Ko pa jc začutil, da štrlc njcni podplati dalcč i/.pod površinc njegovcga telcsa in ko jc hip na to opa/.il, da šc nobcnc /enskc ni tolikokrat po-ljubil na vrat kot tolc dancs, sc jc /avcdcl ncnavadnc rcsnice: da je vsc življcnjc eutil ncznosno ncžnost do drobnih zcio zclo drobnih žensk s tankimi kostmi in po niož-nostmi kiatkovidnimi očnii. Zenska se je držala precej naprej. Nepra-[vilno držo ima, so ji prav gotovo govorile učiteljice, ko je hodila v osemletko. Ta drža j ga je prevarala: ženska ni imela majhnih prsi, niti podloženega modrčka ne, njene prsi so Ipoplesavale čisto samostojno: deloma trde, deloma mehke, prožne torej. so bile prav tako samostojne kot na primer roke. Ali noge. Ni si jih upal dotakniti, ni si upal po-tisniti dlani med dojki, bal se je, da ga bosta pograbili. Če bi ženska ne imela nog, bi lah-ko s temi dpjkami hodila. Resda samo kot ameba, ampak hodila. Hotel jo je vprašati: če se kdaj kopaš gola in plavaš crawl ali tedaj krožiš tudi z dojkama? Ženska je ležala na hrbtu in štela. Kaj naj bi počela? Prepozno se je zavedla, da zani-čuje tega moškega. Bil je slab primerek sam-ca: izredno širok prsni koš je bil tenak kot list, noge pa niso bile v skladu z atletsko zasnovo telesa: bile so mršave. Obleka me je premotila, je pomislila. Obleka ali pa frizura. Ne, nasmeh. Vendar ni mogla razvozljati, na katerega pevca jo je spominjal. Pri triinpet-deset se ji je telo napelo: Moški je začutil kratko bolečino. Bolj kot mu je bila prijetna bolj ga je spravila v obup. In tem hitreje je šla stvar navzdol. Telo žen-ske je bilo nenavadno trdo. Mišice so ji že davno ojeklenele. Najbrž od smučanja. Da, to je smučanje, je pomislil, ko ji nog ni mo-gel upogniti ne previsoko, ne preveč na stran, a te iste noge so vedno mirno zavzele vsak položaj in vztrajale v njem. Spomnil se je na primer iz prirode: jelen se samozadovo-ljuje tako, da drgne z rogo\jem ob kakšno deblo ... Jelenu zadostuje kakih sedem de-set sekund pa je vse mimo. Torej sem vseeno na boljšem, je pomislil. Ženska se je stisnila, stisnila v tisto nasilno stiskanje,notranje sti-skanje, ki ga moški ne morejo razumeti, ra-zumejo samo to, da je zlagano, nekoristno, smešno. Ženska pa je norela od sreče. Njeno telo, vsaj tako je verjela, je bilo desetkrat gosteje kot telesa drugih žensk prepredeno s čutni-cami. Dovolj je bilo, da se je v trolejbusu kdo prislonU obnjo, in že je norela. Redko kdaj ji je uspelo ostati nezadovoljena. Nikoli še ni zmogla prebaviti moškega tako pre-kleto neprizadeto. Pograbila je njegovo roko in si jo potisnila na prsi. Izmaknil ji je roko. Takrat je ženska začutila, da se še sploh ni dotaknil njenih čudovitih prsi, ki so se ved-no vsi žogali z njimi, to jo je navdalo z no-vim valom popolne sreče. Prepozno se je za-vedela, da je potegnila glavo tega moškega, tega samca, nekam navzgor in da jo poljublja po ustih, očeh, laseh. Božala ga je po plošča-tem trebuhu in mršavih stegnih in previdno mu je dovolila, da se je vlegel poleg nje in se predalpočivanju. Moški je imel mrzle prste, ki so že davno postali vlažni od potu. Noge ji je premikal z zamišljenostjo arhitekta. Trudil se je, da bi žensko_spremenil v zložljiv stol ali nekaj po-dobnega. MOŠKI IN ŽENSKA Ženska jc dobio uro poskušala vsc, kar sc / moškim da poskusiti, da bi ga/nova uspo-sobila. Mogoče jc vso to počcla piehitro, prcv/trajno: sama sc jc /avedala. da icga šc nikoli ni počcla lako goreče in tudi lako vncto ne. Moškcmu jc brodiki po glavi ncka plesniva misol. Zicalila sc jc v njcgovih mišjili očchin v trescnju njcgovih ustnic. Žcnsko jc zlo/.il lako praklično, da jo jc stisnilo v grlu: nepri-jctcn srh, tako da jc pomislila: kot da scni pri ginckologu. Moški pa jc lahko vstopil vanjo kot bi na prinicr stopil i/. Ciic sobc v drugo. Od jc/.e jo jc pogrclo. Srh ji jc zvišal tcinperaiuio. Moški pa jo jc glcdal tako ne-umno, da sc ji jc /a/dclo potrebno imcti nc-kaj ra/.umevanja /. njini. Dolgo ni opazila ničesar. Spct je začela štcti. Prišla jc do lako visokc štcvilkc, da sc ji jc vsc pomešalo. Začcla jc znova, pa sc jc iienadoma globoko v njcj nckaj oglasilo. Za-čutila je. tla je črv. ki jc kar naprcj obstajal črv. položcn vanjojicverjetno skrbno in ne-verjetno pravilno. Črv sploh ni čakal na bolj-še časc, sploli sc ni grcl: črv pa tudi sploli ni poskušal biti kaj drugcga kot običajcn bedcn črv: ni sc /aganjal naprcj, ni napadal, ni pri-tiskal. Črv sc jc preprosto črvil: malo sc je zvijal. malo se je krčil, malo daljšal. Ni pri-dobil na prostoru, tako pa jc vsaj ostal na pravcm mcstu. Žcnska je globoko v scbi umolknila: ni opustila sanio mišicc v rokah in nogah, mor-da jc poskušala ustavljati vsako zadnjo mi-šico v scbi, celo tistc, ki sc ne dajo ustav-ljati . . . še sama je čutila, da tudi s pljuči. jetri, predvsem pa srcem prisluškuje tistemu dcževnikovanju tam nckjc skrajno daleč. V /.cnski jc rasel strah. da se ta.moški nc izgubi v njcj. Da nc utonc. Ta strah je bil dražeč. lep in vzpodbuden. Ženska jc prcvidno pri-čcnjala valovati. Bala sc je. da bi moški kar-koli opa/il. karkoli začutil, hotcla je popol-noma skrivaj nekoliko pomagati dcžcvniku. MorcbitJ dcžcvniku sanio nckoliko zboljšati položaj, ničesar drugcga. Prcteklo jc kakc pol urc. Moški se je ne-znosno dolgočasil. Ni vcdcl zakaj to poče-uja, niti ni inislil tcga počcnjati. vendar je poecnjal. Ženska jc premagala svoj sram in ga božala s konicanii pislov in / dlanmi in s pestmi in poljubljala ga je po glavi in rame-1 nih, če jih je le dosegla. Ženska je spoznala,! da je to mo9ci, ki se trudi zanjo. Ki se ŽRTVUJE zanjo. Njegova mirnost, odloč-nost, nesebičnost, urejenost — vse to ji je ugajalo, tako, da se mu je začela nasmihati. Ko je našla zadnjo lastno m jo opredelila, ko je po dolgem pogonu ujela besedo ŽRTVU-JE SE, se je preprosto skrčila kot zrezek, ki ga vržemo v vrelo olje. Zacvrčalo je. Zelo mnogo takih drobnih in sijajnih uspehov je imela za sabo, ni se ji bilo treba pritoževati, dobro se je spominjala (z možgani in tele-som), da se taki dogodki razlikujejo po ja-kosti in trajanju, kaj tako čudovitega kot je bilo to danes, si ni nikoli predstavljala. Ni slutila. Morebiti bi se odrekla prejšnjih uspe-hov, ali vsaj dela prejšnjih uspehov, ne bi jih več pripoznavala, ne bi jim več dajala ustrez-nega imena — pa je seveda bila preponosna. In ta hip si .tudi ni pripisovala dovolj razsod-nosti za daljše razmišljanje. Oklenila se je moškega, v hipu, ko je čutila, da se ji bodo udrle solze pcr licih, je izbruhnila v dolg odrešilen smeh. V petih urah jo je zadovoljil petkrat. Pri tem pa je ves čas kazal vsa znamenja očitne impotence. Zanj je ženska porabila v nekaj urah več kretenj, poljubov, besed, vzpod-budnih vzdihov kot za kakšnega prejšnjega v par mesecfli. Ženska je že davno pozabila besedo ŽRTVOVANJE. LJUBI ME, jo je prešinjalo. Joj, kako me ljubi. Dobro je ve-dela, da je to tisti moški, ki je nekoč moral priti. Točno tisti, ki ga je čakala. Bilo ji je do kraja jasno, da ta moški nikoli več ne more oditi. In zakaj — prosim vas — naj bi sploh odšel? Saj mu vendar nudi petstokrat več kot potrebuje. Nikoli se mu ne bi od-rekla. Absolutnost te misli je spremenila v usodo: v absolutno določeno. Moški, ki je vedno uporabljiv in tako rekoč neuničljivje zaspal zvit v klobčič^ Bila je nedelja. Ženska se je zbudila ob enih. To se ji še ni zgodilo. Moški je pojedel za zajtrk tri jajca s šunko in spil liter mrzlega mleka. Sedel je v njenem najljubšem, starem naslanjaču, ki po svojih dimenzijah spominja na stole-postelje na koleščkih, ki jih uporab-ljajo v bolnišnicah. MoŠki je bil bled in se je s pobožno natančnostjo, resnostjo predajal enemu samemu početju: sedenju. Ženska je odprla kuharsko knjigo in li-stala od jedi do jedi. Nobena jed ji ni bila dovolj komplicirana, skrivnostna, neponov-ljiva. Danes bi bila zmožna narediti kosilo, ki bi bilo vrhunec kuharske umetnosti. Moške-mu je spekla debel svinjski zrezek, to je bilo vse, kar je imela v hladilniku. Moški je po-jedel zrezek in solato, popil dve kavi in pri-žgal kratko smrdečo cigaro. Potem je rekel: Rad imam hladne ženske. Klade. Ledene kla-de. Ki v postelji jokajo. Po možnosti. franCek rudolf republihanski klubi v zrn Protcstnc akcije zahodnoncmških študcntov in mladih angažiranih ljudi so postalc v zadnjem času vcdno bolj rcdke. Nedvonino jc edcn izmed glavnih vzrokov ncangažiranosti ta, da sc jc tako imono-vana nemška lcvica razcepila zaiadi modscbojnih notranjih ncsoglasij. K temu pa jc pripomogla tudi nemška policija, ki je poslala ccl kup svojih agen-tov mcd različne organizacijo, scvcda z namcnom, da bi oncmogočila nadaljnjo dejavnost kritične mladinc. Trenutno situacijo bi lahko imcnovali ,,pcriodo iztrcznjcvanja in novcga pripravljanja". Ncdvomno pomcni to pripravljalno stanjc nov na-skok na zahodnonemški establishtnent, kljub tcmu, da vlada trenutno socialdemokratska stran-ka. Policijska mašinchja in nacistične metode so ostale slej ko prej cnake, uporabljajo se samo v novi obliki. Kakšna so torej pripravljanja zahodnonemških študentov? Nedvomno so spoznali vsi odgovorni ljudje, da z množičnimi demonstracijami in tero-rističnimi akcijami ne bodo dosegli velikih uspehov - ravno obratno - pri delavstvu so izgubili naklo-njenost piav zaradi razbijanja poslopij in požiganja avtomobilov. Treba je torej najti nove metode uveljavljanja. V tem smislu so trenutno najbolj angažirani Republikanski klubi v ZRN. Zelel bi povedati nekaj važnih točk programa Republikanskega kluba iz Koelna, ki je v zadnjem času dosegel precejšnje uspehe glede socialnega angažmaja v ZRN. Republikamki klub je bil usta-novljen v Sasu, ko so odobrili v zveznem parla-mentu tako imenovani ,zakon o izrednem stanju'. Glavne protestne akcije so takrat organizirali ,re-publikanci'. Prav tako so organizirali isti ljudje protestne akcije proti Springerjevem koncernu, kjer so uvedli po ameriškem vzoru ,teach-ins' in ,sit-ins'. Najbolj aktiven je bil takiat Republikanski klub v Berlinu, ko so nameravali sežgati Springer-jev nebotičnik. Sicer pa še obstajajo diugi RC, ki imajo podoben delovni program, tako na primer v Frankfurtu ,Club Voltaire', potem v Duesseldorfu, \Wesbadenu in Hanovru. Osnovni progiam Repii-blikanskega kluba se danes ostro loči od SDS = Sozialistischer Deutscher Studentenbund. SDS se preveč ukvarja s terorističnimi akcijami, katerih republikanci ne odobravajo več. Prav tako odkla-njajo levičarsko subkulturo in se ostro ločijo od beatniškega navala. Govoril sem z glavnim sekre-tarjem RC Diechsom, ki mi je pojasnil program svoje organizacije. Republikanski klub je sestavljen iz reprezen-tativnega predsedstva, katerega člani so zastopniki različnih svetovnih nazorov in izhajajo iz različnih družbenih slojev. Tako fla primer marksisti, stali-nisti, komunisti, maoisti, levičarji, kristjani itd. Glavno geslo njihovega delovnega programa se glasi: pridobiti čimveč članov in usposobiti posa-meznega človeka k kritičnemu razmišljanju in k aktivnosti na svojem delovnem mestu. Ta metoda primarne mobilizacije posameznika se potem raz-širi v skupni delovni program organizacije. Ob vsakotedenskih jour fixih prirejajo predavanja o aktualnih temah. Po vsakem predavanju sledi se-veda diskusija. Konkretne rezultate svojih dejovnih akcij pa objavljajo v svoji mesečni publikaciji ,,Informationen". Kakšne so torej njihove konkretne teme: 1. teme iz pravnega podiočja, 2. raziedna oblast, 3. splošne politične teme, 4. mnenja raz-ličnih organizacij, 5. problematika socialno zapo-stavljenih ljudi, 6. problemi skrbstva mladine, 7. Tretji svet, 8. delovni program nasprotnikov vo-jaške obveznosti, 9. stanje srednješolske mladine, 10. stanje vajencev, 11. abstraktno ukvarjanje s socialističnimi teorijami, 12. vprašanje splošne visoke šole, 13, izdelovanje iniciativnega programa za delovne skupine, 14. programiranje tovarniškega dela, 15. razporejanje in uveljavljanje osnovnih tirnic pri delavstvu, 16. splošna tovarniška vpra-šanja, 17. vprašanje tujih delavcev, 18. organizi-ranje spontanih stavk, 19. ekonomska vprašanja, 20. pomoč nerazvitim državam. Vsa ta prej nakazana vprašanja so seveda zelo ozko povezana s praktičnim delovanjem posa-meznih članov, ki si po drugi strani zelo prizade-vajo, da bi bili čimbolj informiiani o tekočih do-godkih. Iz tematike same pa je tudi razvidno, da se y tem klubu zelo slabo pocutijo Ijudje, ki prihajajo iz krščanske stranke = CDU ali nacionalistične stranke = NDP. Republikanski klub se nadalje zelo trudi; da bi pridobU čimveč delavcev v svojo orga-nizacijo in da bi jih usposobili za generalno stavko. Glavnih ideologov tako rekoč ni zastopanih v tej organizaciji - ne.želijo namreč nadrejenosti in idolov; borijo se za enakopravnost. Uveljavljanje samoupravnega sistema med delavstvom je tre-nutno njihova glavna naloga, seveda, kolikor že niso več pod vplivom manipulacije. Trd oreh pa je za rcpubdkancc nedvomno birokracija in nasploli različni uslužbcnci, ki se imajo za nekaj boljšcga in višjcga kot dclavci ali študcntjc. Politična policija Zveznc rcpublikc Ncmčije trcnutno popolnoma ignorira Rcpublikanski klub. Kajti vsako vmcšavanjc bi pomonilo novo pro-tcstno akcijo, katcre sc prej omenjcna policija zolo boji. W1LHELM HEILIGKR asistentska vprašanja V pedagoško-znanstvenih svetih fakultet so zastopani vsi učitelji. Po prvotnih predlo-gih naj bi bil zastopan tudi vsak četrti asi-stent. Ob izgovorih o pomanjkanju prostora (?!) so zmanjšali predstavništvo asistentov na enega zastopnika na pet asistentov. Ko-misija za asistentska vprašanja pri društvu visokošolskih profesorjev predlaga, naj bi bil po novih statutih fakuitet v PZS fakultet po en predstavnik na tri asistente. Svoj predlog je komisija za asistentska vprašanja poslala komisiji za pregled statutov pri skupščini SRS. Ker se nekateri posamezniki energično upirajo večjemu zastopstvu asistentov v samoupravnih organih fakultet bo verjetno kompromisno sprejet prvoten predlog o enem predstavniku na vsake štiri asistente. To vprašanje ni nepomembno,saj bi sodelo-vanje asistentov lahku veliko prispevalo k delu teh organov, ker so asistenti najbolj ne-posredno vključeni v delo s študenti, hkrati pa bi bilo tako zagotovljeno večje razume-vanje za reševanje specifičnih asistentskih problemov. Drug pomemben problem, o katerem je prav tako razpravljala komisija za asistent-ska vprašanja pri društvu profesorjev so ne-ugodne možnosti za znanstveni razvoj asi-stentov zaradi velikih pedagoških pa tudi drugih obveznosti. Verjetno niso samo nizki osebni dohodki asistentov vzrok, da so na nekatera razpisana asisteiitska mesta sploh ni javil noben kandidat. Prav gotovo so eden od pomembnih vzrokov tudi slabe možnosti za strokoven in znanstven razvoj v času asi-stenture. Zavedati se je treba, da je nesmi-selno vsako prizadevanje za reformo uni-verze, če ne bo uspelo zagotoviti zadostnega šievila sposobnih in prizadevnih asistentov. (za)lega grških študentov Med štcvilnimi grškimi študenti v Italiji deluje dobro organizirana ,.LBGA", /.dru-ženje grških fašističnih študcntov, katerih glavna naloga je nadzorovanje drugih grških študentov in njihove politične dcjavnosti ler pomoč tajni policiji grškc vladc pri vodenju evidence vsch študcntov in izvajanja vsakrš-nih pritiskov nad njimi. LHGA je imcla leta 1968 v Neaplju svoj drugi kongres, ki je sprejel naslednjo resolu-cijo: l/ražamo solidarnost z nacionalno vla-do 21. aprila in z napori za nacionalni prc-porod, ki jih žclimo podpirati s cclovitostjo naših moči, priznavajoč jiin zgodovinsko mesijanstvo in nujnost. - globoko vcro mladih grških študentov v večno vcljavne grškc vrednote domovine, religije, svobodc. dcmokracije in pravičnosti, vrednote, ki jih je ohranila m obranila revo-lucija 21. aprila. — z ogorčenjem zavračamo vse vulgarnc laži nejevoljnežev in konspiratorskega meha-nizma internacionalncga komunizma, naper-jene proti sedanjemu stanju v Grčiji, ki na žalost zaslepljujejo ljudi, naivne po duši, ki v svoji nevednosti ne razumejo tokov današ-njih dogajč.nj v Grčiji in se polcmično po-stavljajo po robu vladi,*ki jo podpira ogrom-na večina grškcga Ijudstva in še posebno mi mladi študcntjc (v Italiji je to, kljub dobrim pogojem lc manjšinska skupina - op. prev.), kar jasno dokazuje demokratičnost njenih ciljev. Pri tem je zanimiva šc tretja točka statuta LEGE, kjcr naj bi bili določeni namcni te organizacije: koordiniranjc nacionalne akcije grških študciitov. — varuštvo visoke nacionalne vere grških študentov v Italiji, — obramba in budnost nad izvirnostjo grško-krščanske civilizacije univerzalnega pomena in vse človeškega duha, kakor reli-gija, domovina, družina, demokracija, svo-boda, pravičnost, — najradikalnejši odpor zoper vsak po-skus delovanja proti Večni Grčiji kakor duhu, naciji ali državi, — propagandna dejavnost namenjena ita-lijanski in evropski javnosti ter sodelovanje s pristojnimi organi oblasti. odložitev vojaškega roka Naborniki obvezniki, rojeni leta 1952 in prej, ki so redni učenci srednjih šol, redni študentje vi-sokbšolskih zavodov (vključno tisti, ki študirajo na tretji stopnji) in učenci, ki po končani srednji pomorski šoli opravljajo obvezno plovbo na ladjah, imajo pravico do odložitve vojaškega roka po do-bčbah 36. člena zakona o vojaški obvcznosti (Ur. list SFRJ št. 8/69). Prošnjo za odložitev vojaškega roka morajo vlo-žiti najkasneje do 31. decembra pri upravnem organu za narodno obrambo občine, v kateri imajo stalno prebivališče. Prepozno vložena prošnja bo zavržena in je nabornik obveznik lahko že spo-mladi 1971 vpoklican na vojaški rok, kar bi vpli-vaio na čas dokončanja šolanja. Na to posebej opo-zaijamo, ker je bilo v začetku letošnjega leta več takšnih primerov. Prošnji morajo priložiti potrdilo šolc, da so redni učenci, redni študentje oziroma na obvezni plovbi. To velja tudi za redne učence poklicnih šol, ker ne zadostuje potrdilo delovne organizacije ali obrtnika, da so pri njih na praktičnem pouku. Izredni učenci in izredni študentje, udeleženci dopisnih šol-in tečajev nimajo pravice na odložitev vojaškega roka, zato naj ne vlagajo pismcnih pro-šenj. Ti naborniki obvezniki lahko ustno zaprosijo za odložitev vojaškega roka in hkiati predložijo pristojnemu občinskemu upravnemu organu za naiodno obrambo potrdilo šole, študentjc pa na vpogled tudi indeks. Na vojaški rok so namrcč lahko vpoklicani kasneje, čc to dopušča številčna odmera pristojnega poveljstva vojaškega okrožja in število nabornikov obveznikov določenih spccial-nosti, ki še niso služili vojaški rok. Nabomik obveznik, ki je končal šolanje ali ga je prekinil iz kakršnega koli razloga, je dolžan y osmih dneh obvestiti o tem pristojni občinski upravni organ za narodno obrambo. REPUBLIŠKI SEKRETARIAT ZA NARODNO OBRAMBO SR SLOVENIJE romanca o uničenju rusije 'oleti duša nad nebo kavkaško kot orla krik, puščave sled krvava, sibirski led in zima praška za tvoja krila vse pretežka slava. Uničim te, umazana Rusija, ti sužnjev in gospode kraj; v mondurah rdečih policija, pokorno ljudstvo, k meni zdaj! Politični proces, ki v mislih ga imam ne bo obšel nobenega od vas, svobodo še nesluteno z njim dam slovanskim srcem dokler še je čas. Nov svet priteče z vodo k vam na dom v zbiralnike nalijem LSD, s tem spravim vaše duše v dvom ker svet že dolgo urejen več ni. V ekstazi tajni, nežni tej omami pokažem vam Jesenina obup, njegovih belih pesmi kri predrami neznani strah in smrti strup. Priprava traja naj vsaj mesec dni medtem poslušajo naj vsi Geronima svobodni glas, ki seči mora v slednjo vas. Ko Orvvella bi vam prebrali, prevzgojo s tem bi dokončali; njen terapevtični uspeh človeštvu garantira smeh. MILAN DEKLEVA V občinT Center so urbunisti določili, kako visoka sme biti nova zgradba", je bilo zapisano, pa laliko ob tem ugotovimo,da se je nasilje nad ustvarjalci, polotilo do sedaj politično najsvobodnejšega intelektualnega sloja pn nas. Braneč sc z okopov visoke stro-kovnosti so s pomočjo političnih in gospo-darskih ifiegalomanov dolga leta podirali predstave nemogočega in vedno znova do-kazovali, da so podroeja, na katerih si poli-tična in ustvarjalna volja podajata roki. Od belega sonca razžarjena opoldanska Akropola, ko so celo sence bledorumene in te prevzema ena sama volja — umakniti sev senco ali pod drevo je le spomin svoje slave in ropali so jo Angleži in Turki. V svoji okle-ščenosti je ljudem s šibko fantazijo težavna naloga. Kaj je tbto, kar dela Akropolo sve-tišče lepote in oblike.Kaže, da stvari zgrajene v veličini za lepoto, predstavljajo po svojem propadu delovna. podrgcja usmiljenja in spreiievedanja. Kadar se včasih spomnim Orsvella in nje gove podobe Londona, zagledam v misli Me {aik^^ploščam ,e stolpnice z zabitimi okni ir. ^pnic na Trgu revolucije, ki jima plastični rol visijo po pročelju. Zlata ladjica s svojo bri sko štimungo je v moji fantaziji postala bif« podrazreda in po razkošnih butikih spet pro-| dajajo cuker in moko na karte. Filozofija urbanističnega urejanja je v svo-jem bistvu neiivadno preprosta. Okrog Ljubljane je nekaj (zaenkrat še) zelenih hri-bov. Delavnemu človeku naj pogled nanje spočije oko in ga navda z veseljem in voljo do dela. Hribovje je treba videti iz mesta, ker smo v mestu najbolj potrebni duhovne op<. re. Če pa beton zastre pogled v zelenje in g vidimo le košček, ali pa ga samo slutimo, j treba oleg enega betona postaviti drugegain tretjega, da je betonskost popolna in slutnja narave in bedastih hribov- okrog mesta pre gnana. V tem trenutku pa civilizacija fikusos in različnega hebridnega zelenja triumfira. Kot so stari Slovani z ovčetino prepasani /borovali pod svetimi lipami, lahko danes zbor temnooblečenih tovarišev poseda v senci sobnega rastlinja, ki mu je snažilka med dvajseto in dvaindvajseto uro preteklega dne z vlažno krpo skrbno obrisala liste. V občini Center so urbanisti določili, kako visoka sme biti nova zgradba je bilo zapisano po vsej verjetnosti kar tja v tri dni, zaradi draženja tistih, ki po vseh urbanističnih ča-rovnijah še upajo, da bo betonska džungla pustila pri miru njihov kos zelenja in miru. Na Gradu je treba postaviti nekaj velikega in nihče ne sme določati ne metrov, ne mate rialov. Kajti v človeškem je zapisano hitrc novo in visoko.