242
Roman Romanov: Pod tvojim oknom.
Deh! Ti desta, fanciulla, la luna spande il raggio si caro sul mar . . .
Ali zaman. Ni več, ni več tako . . .
Vieni sul mar! Vieni a vogar!
Zaman. Ni več, ni več tako . . .
Zvečer je pisala Veljku:
„Meni je, kakor bi se cvetna mladost poslavljala, dišave so se razpuhtele; lepo je tudi, kadar sadje zori, ali cvetje, moje cvetje umira . . . Drugi ljudje bodo vedeli, kaj je z nama, in ljubezen, ki ni tajna, ne more biti vec tako sladka ..."
Drugo jutro ji je bilo žal, da je že sinoči oddala pismo. Glasno se je smejala sama sebi, zvečer se je kakor razposajen otrok vozila v čolniču po morju in zadirala veslo tako močno v vodo pa ga tako krepko dvigala, da so kaplje brizgale daleč naokoli in jo vso poškropile. In glasno je pela, da se je razlegalo po morju:
U zoru, za zoru
cvala mi ružica na pendžeru.
Ta večer je imela menda edini trenotek samospoznanja.
„Eh, otrok sem, otrok trenotka!" je dejaia sama sebi. . . Drugi hip je že pozabila to modrost.
Taka sta bila Slavka in Veljko. In to dvoje čudnih otrok, katerih ni nihče poznal in umeval, je postalo zakonski par . . .
(Dalje prih.)
Pod tvojim oknom .. .
J  od tvojim oknom, Anica, sem šel sinoč, pozdravil me je tvoj klavir radostno pojoč . . .
Pozdravili smehi tvoji so me          Smejaj, smejaj se, Anica! —
veseli tako,                                      Kaj, če se jaz ne smejim! . . .
kakor v tolažbo žalostnemu            Živi, živi, Anica! —
bi jih poslalo nebo . . .                 Kaj če jaz ne živim! . . .
Roman Romanov.