d^DJmJL 23 50 dt?st/Krit ze fr2kh. Slulijo si den^r p^biraje eži^ jagote, ^jsfe ffge /fei fri Mirn[ je ft »|, {3 letna *lf|ica ujgal K je tula, da se 4obi dem tudi za pcf«( Kazalo Š tudentsk a problematika Stran 7 Tudi dijaki na ulicah Stran 10 Zakulisje študentskih protestov v Avstriji Stran 12 Intervju: dr. Metka Arah Stran 14 Razpotja nacionalne varnosti Stran 20 Song for Siovenia D r u ž b e n o -1 nformat i vna priloga Stran II Akademska kultura Stran IV V e č i n s k i s i s t e m zakaj pa ne?! Stran VIII Usedlina na retorti Stran IX Finkiekraut -Bruckner: Novi "Ijubezenski nered Stran XIV Sali i.e Tisdale: Dra-gi govori mi pok-varjeno Kultura Stran 22 46. Berlinale: Uradno pretežno dolgočasno Stran 32 Prva dama FV-ja Stran 34 Pozdrav iz Slovenije - Slovenci v Beogradu Razvedrilo Stran 36 Mesi sine, mesi! Stran 41 Prerok Stane prer-okuje Glavni urednik: Marko Hercog \f^ Odgovorni urednik: Primož Zevnik bjj Študentskaproblematika: Peter Brecl Kultura: Gorazd Trušnovec C~3 Razvedrilo: Miran Štempihar UlJ Družbeno-informativna priloga: Mitja Čander ^ j Urednik fotografije: Matej Pišer C~3 Prelom: Simon Ručigaj E"3 Lektorica: Simona Slavec Efj Tajnika redakcije: Tanja Mezga, Božidar Zrinski E~j Prispevke lahko prinesete ali pošljete na uredništvo ali na uradne ure urednikov ^j Tribuna, Kersnikova 4, 61000 Ljubljana, tel. 131-70-10, faks. 319-448 Ej Tribuna je član European Journalism Network Q Poštnina plačana pri pošti 61102 Ljubljana Q Cena: 0 SIT, 0 ATS, 0 DEM, 0 ITL Je študent kot gibalo družbe še potreben? odgovorni urednik revije Tribuna, s strani profesor-jev pa Docent dr. Marko Uršič, Filozofska fakulte-ta, Prof. Dr. Janez Kranjc, Pravna fakulteta in pa Prof. Dr. Tomo Pisanski, Fakulteta za matematiko in fižiko in prof. Dr. Gorazd Vestnaver, Faku- Problemčki.. dentske populacije in je požrla vsa ostala zanimanja. Lep primer so pretekle demonstracije, ki so bile skoncentrirane na študenski stan-dard, predvsem na bone, štipen-diranje idr. Do tega prihaja zaradi odsotnosti neke globalne zavesti v družbi, da smo del širšega družbe-nega horizonta. Prav študentje kot mladi intelektualci bi morali, iz Kakšna je funkcija so-ciale v zavesti današnjega študenta? Kako danes slo-venski študent razume po-litični angažma? Kako so vplivale druzbene in politi-čne spremembe na študen-tsko stanovsko identiteto? Ali so študenti še vedno slaba vest družbe in nje-nih mehanizmov? Štude-ntska organizacija kot in-stitucionalno jedro danes? Vloga in položaj medijev v uveljavitvi mla-de inprodorne misli? Kak-šna bo prihodna slovenska intelektualna elita? Na ta in podobna vprašanja soje na okrogli mizi v Klubu Nove revije poskušali odgo-voriti s strani študentov Igor Brlek, odgovorni ured-nik Badia študent, Mitja Čander, urednik revije Tri-buna in Primož Zevnik, Iteta za kemijo. Pogovorje vodil Sandi Čolnik. SOCIALA - študentska velika zgodba Čander: Sociala. je vselej eksis-tenčni predpogoj pri vseh slojih pre-bivalstva, zato je ob boju za štu-dentske pravice vselej šlo tudi za boj za študentski standard. Po svoje tipičnoje, daje sociala postala tudi skrajni intelektualni domet štu- svoje specifične pozicije, reflektira-ti širše družbene probleme in ne zgolj tistih, ki so že apriori označe-ni kot študentska problema-tika.Vprašamo se lahko, kakšna bo podoba te družbe čez deset let, ki morda ne bo imele izostrene kriti-6ne misli in nekako tudi ne posluha za širše probleme, ki niso zgolj prob-lemi mojega lastnega vrtička. Ne gre za konkreten angažma v smeri konkretne akcije, temveč za odpi-ranje komunikacijskega prostora v katerem ideje krožijo in sproščajo energijo v prostor. Jasno je da se temeljen premislek dogaja v samoti lastne sobe, vendar pa je nadalje-vanje, druga stopnja, izrekanje tega svojega razmisleka tudi o nekih šir-ših problemih, ki so širše narave. Uršič: Socialni problemi so sim-ptomi neke širše stiske. Gre za sta-tus intelektualca v širšem pomenu. Iz študentov veje neka nostalgijapo starih angažiranih časih. Mislim da je mimo čas velikih zgodb, čas šest-desetih in sedemdesetih let, ko je bi-la študentska populacija nek druž-beni subjekt. Vpliv intelektualca da-nes ni več toliko na področju politi-ke, temveč na področju etike in kul-ture. Najpomembnejša je neka etič-na drža v odnosu do soljudi, kar je navsezadnje stvar tihega razmisle-ka v sobi, doma. PIsanskL-Ne strinjam se stem, da je čas velikih zgodb mimo. Mislim da smo v nekem zatišju. Ni rečeno, da se ne bodo neke stvari ponovile ali da bo prišlo do enega skupnega koordiniranega delovanja študen-tov in profesorjev, da se bo univerza postavila tako kot univerza. Kranjec.-Vseeno se da govoriti o študentu kot o nekem splošnem po-javu, vendar pa tega pojava ne mo-remo iztrgat iz nekega splošnega družbenegakonteksta. Zatatrenu-tek je značilno, da ni več dobrih vi-cev, da ni časa, da smo strašansko zaposleni, da ves čas hitimo. Zato mislim, da bi delali študentom krivi-co če ne bi priznali, da so v resnici bolj obremenjeni kot prejšnje gene-racije. In sicer že od malih nog na-prej. Lahko rečem da je precej raz-rvan. Druga stvar, ki bistveno vpli-va na študentsko angažiranost je popolna vrednostna dezorientacija v naši družbi: Kaj je prav, kaj se spodobi, glede česa sem se dolžan oglasiti, glede česa je pametno da se oglasim in glede česaje bolje, da sem tiho. To na nobeni ravni v naši druž-binivečjasno. Zevnlk: Ja,snoje, da danes štu-dentska populacija ne more biti več kolektivni subjekt v smislu kakrš-nega koli globalnega spreminjanja sveta, kot je lahko utopično bila še pred nekaj desetletji. Ravno zato je ta študentska populacija in ŠOU, kot njeno institucionalno jedro, na eni strani nosilec zavzemanja za socialne pravice Študentov, po dru-gi strani pa je pomembno tudi razvi-janje tiste mlade energije na razli-čnih področjih in podpiranje tistega, kar presega ta nivo. Splošni družbe-ni okvirji, velike spremembe in pa-dec totalitarnih režimov, nastanek demokracij, nastanek ene velike zgodbe, so sicer močno vplivali na današnjega študenta. Vendar pa je bila fascinacija nad tem drugačna. To je bilo začudenje nad neko lepo zgodbo in ne nad živim dogodkom, kar je druga žalostna pesnica. Zgod-ba o ustoličenju države, svobodi nje-ne simbolike, mitologije in njenega večnega raztelešenja pri našem ti-hem študentu ni igrala velike zgo-dbe, ker pač ni bil udeležen v njej. Slišal je že nekaj o njej, vendar to ni bil jasen, živ, trpeč in katarzičen do-godek, o katerem bi lahko premi-šljeval in se ga radoval. Kqj pa Univerza? BrJek.-Velika, zgodba na univerzi ni obstajala. Če dam primer filozof-ske fakultete: knjižnice na fakulte-ti so bile skoraj tri mesece zaprte. V tem času študentje nismo imeli dostopa do literature. Ko smo septe-mbra vprašali, kako naj sedaj tri mesece izpada študija nadoknadi-mo, so nam odgovorili, da moramo ravno tako vse opraviti, kot da se v bistvu ni nič zgodilo. Šele s prošnjo in s podporo naših profesorjev so nam odobrili eno obveznost manj, kot smo jo imeli predpisano. Toliko o veliki zgodbi, kar se tiče študentov in osamosvajanja Slovenije. Velika zgodba se zgodi takrat, ko je nek družbeni subjekt, pa naj bodo to štu-dentje ali kdo drug, izzvan, da do te-ga sploh pride. In kar se tiče na-ivnosti: Če ni naivnosti, ni velikih zgodb, saj, čim si realist, postaneš že na pol apatik. Ravno sedaj se pri naših sosedih v Avstriji dogaja veli-ka zgodba. Dogaja se, da država po-sega v avtonomijo univerze, da se klestijo programi, da se ukinejo gos-tujoči profesorji idr, skratka velik, drastičen poseg v avtonomijo uni-verze, ki lahko bistveno vpliva na izobraževanje. Imamo ne le študent-ske demonstracije, ampak tudi pro-fesorje, ki štrajkajo skupaj s študen-ti. Pri nas, razen v študentskih me-dijih, se o tem zelo obrobno poroča. Hkrati niti univerza niti Šou na te dogodke nista uradno reagirale in pri avstrijskih oblasteh podprle demonstracije. Zavedati pa bi se mo-rali, da dogodki po Evropi kmalu pl-jusnejo tudi k nam. In če sedaj nobe-den ne reagira na tisto, kar se tam dogaja, kako bomo pričakovali, da bodo drugi nas podprli, ko se bo to zgodilo v Sloveniji. Kranjec: Kar se tiče avstrijskih razmer, so avstrijske, in zanje je bi-lo značilno, daje univerza dobila ze-lo veliko sredstev, ki se sedaj krčijo zaradi splošnega stanja v gospodar-stvu. Sprejeti je treba, da univerza ni nad družbo ampak je del družbe. Ni nobenega razloga, da bi morala imeti univerza več sredstev, kot jih ima kateri koli drugi segment v dru-žbi. Potrebno pa je zagotoviti meto-dologijo ali način, kako bo tisto, kar je pametno financirano. Kriza je v pomanjkanju sredstev za pametne stvari. Za neumnosti jih je vedno preveč. Kaj je univerza oziroma av-tonomija univerze, obstaja toliko mnenj kolikor je glav ali pa še neko-liko več. Mi imamo, kot ena redkih držav, v ustavi zagotovljeno avto-nomijo državnih univerz, kar pome-ni, da mnenja segajo od tega, da uni-verza izstavi račun in država ga plača, do tega, da je to avtonomija raziskovanja in poučevanja - da je to vsebinska in ne materialna avtono-mija. Ker kakor hitro imamo mate-rialno avtonomijo, odpade tista nuj-na druga polovica financiranja - tis-ti, ki bo kontroliral porabo. Jasno je, da bomo nekoč morali sprejeti kon-kretno stališče o tem, kakšne so pri-stojnosti financerja pri sprejetju programov idr. Izobraževanje butalcev Uršič: Zak&i univerzo imamo je vprašanje, ki je samo vprašljivo, saj univerza ni nek instrument za ne-kaj izven sebe. Razumem jo v izvor-nem smislu universitas, kot neko skupnost, ki je avtonomna in kjerje glavni cilj raziskovanje, razvijanje znanjainposedovanje znanja. Če se vprašamo zakaj univerzo imamo, se s tem vzpostavi neka samoume-vnost, da mora biti univerza nek angažiran subjekt v politiki. Vpra-šanje je, če je res to nujno. Pomemb-nejšeje vprašanje, nakakšen način lahko univerza opravlja tisto osno-vno funkcijo universitas. Ugotav-ljam, da univerza postaja podaljšek srednje šole. Da univerza ki naj bi bila vendarle elitna ustanova, ki stremi k univerzalnemu znanju, k povezovanju naravoslovja z nara-voslovjem, k neke vrste skupnosti, bratstvu v tem znanju. Univerza je bila v zgodovini smatrana kot skup-nost, ki razvija in poseduje znanje novim generacijam. Pri nas je posta-la univerza tako množična ustano-va, davečji deluniverze funkcionira kot nekakšna visoka šola. Premisli-ti bi bilo treba, da se konstituira ne-ka univerza, ki se loči od visokih šol, ki imajo bistveno bolj pragmatične cilje tudi glede svojih diplomantov. Družboslovci in humanisti pred-vsem ugotavljamo, daje premalo eli-tizma v pozitivnem smislu. Vesinaver:Ge greste pogledat na fakultete, kamor se vpišejo dijaki, ki povsod drugod odpadejo, je situacija katastrofalna. Tu vlada totalna apatija. Potem se večina, ker ne naredi letnika, vpisuje na višje šole, ki rastejo kot gobe po dežju - ne vem, zakaj jih družba sploh ustanavlja, ker so samo potuha za lenobe in ne-sposobne - medtem ko zapodiploms-ki študij, ki bi moral dati elito, de-narja ni. In nisem še slišal, da bi se študentje ppitožili, zakaj ni rednega podiplomskega študija na ljubljans-ki univerzi. Še nikoli ni iz študent-skih vrst prišla pobuda za ustano-vitevpodiplomskega študijakot red-nega študija. Za višje šole so pa vsi pripravljeni. Priznati je treba, da do-bra večina študentov gre po liniji najmanjšega upora. En aktiven - tisoč neaktivnih študentov Kranjc: Vvoblem. motivacije je ta-ko na strani študentov kot na stra-ni predavateljev. Nekdo mora biti gonilna sila. Ne delajmo si utvar da neka organizacija lahko kaj naredi brez truda, samoodpovedi in požrtvovalnosti posameznikov. Če taki posamezniki obstajajo, potem je uspeh večji. BrJek:M.ed študentije po mojem mnenju dovolj samoiniciativnosti. Problem je bolj v artikulaciji in kon-centraciji tega študentskega mne-nja. Študentski mediji bi morali odi-grati ključno vlogo pri povezovanju študentske populacije in skozi ka-tere bi se moralo odraziti študent-sko javno mnenje, saj je univerza raztresena po celem mestu in so študentje nepovezani. Globalni štu-dentski mediji, kot so Tribuna in RADIO ŠTUDENT imajo problem lociranosti in pozicioniranja zno-traj globalne študentske politične strukture. V aktu o ustanovitvi Tri-bune piše, daje del študentske orga-nizacije in ji je njen najvišji organ študentska vlada. V preteklosti se je že dogajalo, da so določena mnen-ja izzvala finančne blokade s strani študentske vlade. Obstajaproblem, da študentski medij ne more pisati tistega kar hoče. Problem študent-ske organizacije je transparentnost študentskega parlamenta in meha-nizmov znotraj ŠOU-a. Ni narobe, da politika je, problem je v tem, da ni-maš za kaj zagrabiti saj se lahko ne-ki parcialni interes skrije za obči študentski interes. Zbrišeš Tribuno - obči študentski interes, saj jo nobe-den ni kupoval. Zbrišeš Radio štu-dent - obči študentski interes, saj ga noben ni poslušal. Zevnlk.-D&nes imamo v ŠOU poleg redkih izjem, ki so popolni zanese-njaki, natančno vodeno politiko strankarskih podmladkov, kar je narobe. Zato je na oficialni liniji ne-mogoč kakršen koli resen diskurz o resnih problemih študentov s slove-nsko vlado, nemogoč, saj v pogaja-lski skupini eventualno lahko na-stopajo na eni strani strankarski podmladki, na drugi strani pa nji-hovi šefi. Rezultat takih pogovorov je jasen. Študentska organizacijaje najbolj politična organizacija od vseh organizacij, ker je tu ogromno denarja, ki si ga niti v sanjah ne zna-mo predstavljati. Tam kjer je denar, tamje tudi politika. Stranke imajo tu svo-je interese. Tam kjer se akumulira ena sama ekipa, kjer ima ena stranka dvotre-tjinsko večino, zače-njajo stvari drseti navzdol in to zato, kersiprilaščajonepo-sreden vpliv nad vsem, kar jim ni po voljj. Čander; Tudi dru-godpo svetuje vštu-dentski organizaciji zadeva enaka in nor-malna. Vrhove šo ob-vladujejo organizi- rane skupine študentov, ki so bodi-si politično ali kako drugače orga-nizirane. Vprašanje pa je, koliko si zadovoljujejo le svoje ozke interese in koliko širše. Kakršnakoli politi-čna situacija na ŠOUje, je legitimna, zato ker je preprosto rezultat voli-tev, kakršne pač so. Menim da situ-acija niti ni tako črnogleda, ker ŠOU ima mehanizme s katerimi podpira najrazličnejše dejavnosti, ki dajejo študentom možnost kreativnosti, ker ima odzadaj relativno visok fi-nančni proračun. Naša skupna že-lja je, da se te stvari v bodoče ne le ohranjajo na sedanji ravni ampak da se tudi bistveno več v njih vlaga, da se bistveno tudi krepi stroko-vnost in sploh te zadeve. Kaj študentje osiroma kaj bi moral biti -MORALNI NASVET Kranjec: Študent je tisti, ki se trudi in ki se prizadeva. Prva nalo-gaje, da se poklicno izobrazi. Del po-klicnega izobraževanja je tudi oseb-nostna izgraditev in verjamem, da je visoka šola tudi - poleg tega da je pedagoška in raziskovalna organi-zacija, je tudi tista ki izoblikuje oseb-nost. Osebnost se oblikuje tudi s tem, da prihaja do razprave o stro-kovnih pa tudi nestrokovnih stva-reh. Ta raven razprave je tista ki kaže na splošno kulturno raven štu-dentske in akademske populacije. Razumnik oziroma intelektualec, kar študent postaja in moraposta- jati - torej ne tehnokrat in ne fah-idiot - ampak razumnik, mora imeti odnos do dogajanj v okolju. Jasno je daprinese vsak iz svojega lastnega domačega okolja svoj vrednostni si-stem in zato bodo pogledi nujno ra-zlični. In mislim, da je uniformira-nje študentska populacije nepotre-bno in nasilno. Jasno je, da mora bi-ti študentska populacija pluralna, ravno tako kot mora biti plurarna tudi univerza, tako kot morajo biti strokovna mnenja pluralna - da se tolerira različnost, da se spodbuja različnost vendar pa da se zahteva kultura dialoga in argumentiranost posameznih mnenj. Študentje so po-litična sila zato ker so mladi in ra-vno zato se jih skušajo ujeti v svoje mreže različne smeri oziroma se jih bojijo zaradi njihove mladosti in optimizma, ki je neločljivo povezan z mladostjo in se dajo motivirati. Eno od prizadevanj študenta mora biti, ob tem da se prizadeva, tudi ohranitevtega mladostniškega nav-dušenja in želje po spreminjanju - tu-di trezno glavo, predvsem pa spo-štovanje do pravil igre. Da se širi strpnost dialoga, argumentiranje, ppedvsem pa da se živi in da se pus-ti živeti. Dagmar Vidmar ice * ;*! Tudi dijaki na ulicah Pogajanja o spremembi mature '96 so bila neuspešna. Zato so na pobudo dijaškegaparlamenta Slove-nije v torek, 23.aprila, vsi dijaki ob 10. uri zapustili učilnice. Enourna protestna prekinitev pouka naj bi bila opozorilo odgovornim, da dijaki mislijo tokrat popolnoma resno. Prva konkretna pritožba o po-manjkljivo dodelani vsebini mature je prišla iz Dolenjske. Novomeški pokrajinski odbor Dijaške sekcije Slovenije (DSS) je predložil tri za-hteve po spremembi mature in na njihovo pobudo so na seji, ki je bila 29.januarja sprejeli sklep, ki je na-rekoval zbiranje podpisov sloven-skih dijakov za spremembo vsebine postopka mature. Peticija je vsebo-vala tri zahteve: uvedbo Uršičevih tabel in formul pri izpitu iz mate-matike, skrčenje seznama lite-rarnih besedil pri SKJ in odpravo slušnega preverjanja znanja pri tu-jih jezikih (vsaj dokler ne bodo zago-tovljeni enaki pogoji za vse). V do-brem mesecu in pol je peticijo podpi-salo 5000 dijakov. 18.marcaje dija-ški parlament trem že omenjenim zahtevam dodal še četrto, in sicer zahtevo po ukinitvi t.i. kavcij oziro-ma varščin za vpogled v maturite-tno izpitno polo. Če je dijak po pis-nem preizkusu želel videti svoj ma-turitetni izdelek, je moral samo za eno polo placati 2.300,00 tolarjev. Prejeli smo: Kranjski študentje so os-tali brez svojega medija Kranj, 11.4.1996: Študentski pro-gram na Radiu Kranj, imenovan KRŠ je ukinjen Študentje so imeli v Kranju svojo oddajo na lokalni komercialni radijski postaji, na sporedu pa je bila vsak četrtek od 19.30 do 24.00. Svoje delo so opravljali popolnoma brezplačno, tako da je odločitev vodstva Radia Kranj, da je oddaja nekomercialna (kljub veliki poslušljivosti) nenavad-na in kaže na to, da se v Kranju mora zatreti vse, kar je mladinskega ali Ker vemo, da je teh izpitnih pol kar nekaj, bi vse skupaj naneslo pribli-žno 10.000,00 tolarjev, prišteti pa moramo še večje ali manjše potne stroške nekaterih dijakov, saj so bile do sedaj pole na vpogled le v Lju-bljani. Ustanovili so petčlansko pogajal-sko komisijo, kije imela vsapooblas-tila, njen mandat pa je potekel 12.aprila. V času pogajanj z Repu-bliško maturitetno komisijo (RMK) in Republiškim izpitnim centrom so rešili tudi zahtevo po odpravi kavcij. Dijaki, ki imajo status social-no ogroženih, si bodo lahko izpitne pole ogledali takoj po izpitih, in si-cer brezplačno, povrnili pajim bodo tudipotne stroške. Vsemostalimpa bo to omogočeno po dveh mesecih, saj bodo v tem času poslali matu-ritetne pole nazaj na matične šole. Zgodba pa se tukaj še ne konča. Pogajanja so se zataknilapri mate-matiki. RMK ni pristala na uporabo Uršičevih tabel in formul, zato so dijaki predložili seznam približno tridesetih matematičnih formul, ki bi jim bile v pomoč pri opravljanju (RIC) je prišlo do razumnih kompro-misov. Dijaki so odstopili od druge in tretje zahteve, saj sta bili tehni-čno neizvedljivi v tako kratkem ea-su (skrajšanje seznama literature pri SKJ in odprava slušnegaprever-janjapritujihjezikih). Sporazumno subkulturnega. KRŠa ni več, ali to pomeni, da se glasu študetov in mla-dine na Gorenjskem ne bo več sliša-lo? KRŠ sam je bil oddaja, ki je pred-stavljala stvari, zanimive za štu-dente in vso ostalo mladino. V nje-nem program so se predstavljali mla-di umetniki, glasbeniki, popotniki, športniki in splob. vsi, ki se drugje niso imeli možnosti predstaviti. Po-leg tega pa je pokrivala še celotno kulturno, izobraževalno in informa-tivno področje, ki je bilo zanimivo za študente. Anže Jereb, glavni in odgovorni urednik KRŠa izpita. S tem so se predstavniki RMK-ja in RlC-a sprva strinjali in menili, da je to primerna rešitev te zahteve. Predmetna komisija pa se je sestalašele ll.aprilain nasle-dnji dan po faksu dijaški sekciji sporočila svojo odločitev, da zahte- ve po uporabi predlaganih matema-tičnih formul pri maturi '96 niso sprejeli.pačpajobodo zveseljem upoštevali pri oblikovanju matu-ritetnega kataloga za leto 1998. Ker se je istega dne iztekel tudi mandat pogajalske komisije dijakov, nadaljni pogovori niso bili mogoči. PredsednikŠOU-DSS Primož Novakje odločitev predmetne komi-sije označil kot čisto manipulacijo in ob tem dejal:" Pokazati jim moramo, da imamo tudi mi določeno moč in če ne gre zlepa, bomo morali svoje cilje doseči kako drugače." Na seji 15.aprila je dijaški parla-ment sprejel sklep o enournem boj-kotu pouka, ki je bil v torek, 23.apri-la 1996, od 10. do 11. ure. Novakje poudaril, da ne gre za stavko, tem-več bolj zapodaljšan odmor, vseka-kor pa za jasen protest. Značilnostpostsocialistične dobe je očitno stavkovna evforija vseh starostnih dimenzij. Če lahko boj-kotirajo svoje delovne obveznosti odrasli in zreli ljudje, se ne gre čudi-ti, da so se s tem sindromom okuži-le tudi mlajše generacije. Očitno ne moremo več komunicirati na nor-malen način. Zato ne bodimo prese-nečeni, če bodo protestno zborova-nje naslednji organizirali cicibani iz slovenskih vrtcev. Barbara Kužnik f"S iovice Reaktor v vsako slovensko vas "Veseli bodimo, da jo (nek) ima-mo. Raje razmišljajmo še o eni." V Štihovi dvorani Cankarjevega domaje 9. aprila potekala javna tri-buna z naslovom Zdravo Krško?!, ki so jo organizirali člani avtono-mne skupine za trajnostno energe-tiko ASTE: Gorazd Barbič, Marko Hren, Andrej Klemenc, Renata Šri-bar, Dušan Šuštaršič. Namen javne tribune je bila hkratna predstavi-tev nasprotujočih si mnenj v zvezi z NEK, soočenje kompleksnejših vizij energetskega razvoja Slovenije in problematizacija aktualnega stanja v zvezi z NEK. ASTE je pripravila tri delavnice, kjer so potekale raz-prave predvsem o formah odločanja v zvezi z zaprtjem NEK ter ekonom- skih vidikih različnih opcij v zvezi z NEK. Zadnja, tretja delavnica se je osredotočila na varnostni moment NEK, tej pa je sledila javna razpra-va. Andrej Klemenc je opozoril, daje uradna jedrska mednarodna orga-nizacija za ocenitev varnosti NEK slovensko vlado opozorila, naj njena priporočila o izboljšanju varnosti NEK resno upošteva. Dušan Plut meni, da je jedrsko tveganje večje kot pridobitve jedrske energije in da le-ta ne more zagotoviti okoljskega razvoja. Še posebej nevarno za NEK se mu zdi poslabšanje geostrate-škega in geopolitičnega položaj NEK, in sicer zaradi bližine vojne in porasta jedrskega terorizma. Pose-bno nevarnost po njegovem mnenju predstavlja potresno območje, na katerem NEK leži. Pomemben ra-zlog za zaprtje NEK se mu zdi tudi problem z velikimi količinami radio-aktivnih odpadkov. Predstavnik Društvajedrskih strokovnjakov Slovenije, dr. Andrej Stritar pa je z nazornim prikazom prednosti, kijih jedrska energija prinaša, naše strahove razblinil. Predčasno zaprtje Nek bi predsta-vljalo veliko finančno breme, saj bi pomenilo odplačevanje enega in na-jemanje drugega kredita za gradnjo nadomestnih energetskih objektov. Zelene, ki se zavzemajo za večjo uporabo bioenergije, je zavrnil s tr-ditvijo, da uporaba le-te ne bi nado-mestila elektrike iz NEK. Ljubezen do NEK je dr. Andrej Stritar potrdil s končnim vzklikom:" Veseli bodimi, dajo imamo. Razmišljajmo raje še o eni." Predstavniki ASTE so pozvali vse državljane Slovenije, naj se akti-vno vkljucijo v odločanje o usodi NEK. DPM Studentska borza Projekt Študentska borza, ki nas- nih papirjev, želi študentom pred- taja ob sodelovanju Študentske or- staviti delovanje borze in podati os- ganizacije Univerze v Ljubljani in ob novna znanja o vrednostnih papir- pomoči Ljubljanske borze vrednost- jih. Mali borzni seminar je eden od podprojektov, ki ga vsako leto orga-niziraAIESEC. Nanjem so obravna-vane vse glavne gospodarsko-fi-nančne teme, ki so pomembne pred-vsem za razvoj trga kapitala. Preda-vanja vodijo priznani strokovnjaki iz različnih ekonomskih področij. Organizirani so tudi informativni dnevi na ljubljanski borzi, kjer si lahko zaključene skupine od blizu ogledajo potekanje borznih poslov v realnosti, delovanje borznegainfor-macijskega sistema, zvedo nekaj o vrednostnihpapirjih, zgodovini bor-ze, trenutnem stanju, privatizaciji in še čem. Poleg informativnih dnevov pa za vse tiste, ki bi radi vedeli še kaj več o trgovanju in dogajanju na borzi, novostih na trgu vrednostnih papir-jev in drugem, izhaja enkrat mese-čno Študentski borzni informator. Najpomembnejši del celotnega projekta je fiktivno trgovanje. Vsak študent, ki z oddano prijavnico pris-topi k študentski borzi, na začetku dobi 2 milijona fiktivnih tolarjev. S tem denarjem lahko kupuje vred-nostne papirje. Najuspešnejše, torej tiste, ki bodo imeli največji dobiček, čakajo nagrade, kijihprispeva glav-ni sponzor celotnegaprojekta, ljub-ljanska borza. Na fca način bodo štu-dentje pridobili začetna znanja za kasnejše bolj aktivno delovanje na trgu kapitala. Študentje se lahko s prijavnicami, ki se dobijo na vsaki INFO točki v Ljubljani, še vedno pri-javite za projekt. Za vsa dodatna vprašanja se lah-ko obrnete na vodjo projekta Grego-rja Sakoviča ali njegova sodelavca Marka Strela in Kristino Ambrožič in sicer vsak torek in četrtek od 18-20. ure v sobi ŠOEF na Ekonomski fakulteti v Ljubljani. Nataša Garič Kamnik - za malo bolj moje mesto Stvari so -po Murphyju- nagnjene k temu, da se pomikajo na slabše (ko jim to pustimo ali pa nam enostavno uide-jo iz rok). Kamnik, kot srednje veliko mesto, nima kluba, kamor bi šel zjutraj na ka-vo in zvečer na pivo ob gledanju kak-šnega "nemainstreamovskega" ben-da. Kjer bi se kontinuirano odvijala neka ambientalna klubska scena z vsemi ppipadajočimi elementi - od iz-branih nekonvencionalnih plesnih in gledaliških predstav, performansov, raznovrstnih konceptov, tematskih večepov... Delčku teh, ki se prebijejo nappej, je sedaj namenjeno paz-stavišče nad kamniško kavapno, spednješolski centep, morda še inva-lidni dom in nekaj izbranih lokalov. Vse to je le delno ustpezno. Premalo. Ljubljana, kot ppestolnica z najve-čjo frekvenco tovrstnega dogajanja, je relativno zelo blizu - oddaljena ppibližno 20 km, vendap vse preveč-kpat ta pazdalja postane nepremost-ljiva. Ko se zvečer zasediš vkatepem od domacih lokalov, je Ljubljana pač ppedaleč. In na tej poti te takrat mop-da čaka srečanje z modpimi kontpo-lorji ppometa, ki bodo na piko (kdove zakaj) vzeli ppav tebe. Hvala, ne bi. In tako se iz tedna v teden, iz meseca v ; mesec, presedaš po lokalnih barih (že ppi izbiri le teh se moraš omejiti, kam se boš uvrstil - med šminkerje, meta-lce, intelektualce...) in čakaš, da se 9 bodo stvari sppemenile. Seveda, čejih bodo spremenili drugi. Ti jih boš nad-zopoval in dajal potrebne ppipombe ter ppedvsem -kritiziral. Kpitika daje baje nov polet. Morda jih boš vcasih celo pohvalil. Če si bodo to zares zas-lužili. Ali pa boš raje modro molčal. Obstajajo tri vrste ljudje: tisti, ki stvari sppeminjajo; tisti, ki sppemin-janje opazujejo in tisti, ki se vsemu le čudijo. ŠTUDENTSKIKLUB KAMNIK pod okpiljem kamniškega študentskega sepvisa ali peščica entuziastičnih posameznikov poskuša stvari izbolj- šati. Organizipa koncepte v starem ki-nu, ki osnovnemu namenu že dolgo ne služi več. Kpivulja uspešnosti kon-certov se dvigne enkpat višje in dru-gič nižje - kriterij je število obiskoval-cev. Na koncertu 27. januarja 96 je bilo približno 30% občinstva Kamniča-nov. Dvopano so napolnili predvsem ppimorci in Ljubljančani, ki so prišli poslušat TEN FOOT POLE (California) s ppedskupinama WEST0N (NY City) in SCUFFY DOGS (Nova Gorica). Us-pel večep melodičnega punka in hard copa. Zadnjemu pock koncertu, 5. appila, je del publike mopda odvzel metalski festival v Kpanju. Ali pa tudi ne? Kl-jub vsemu so se bendiprimerno pred-stavili - začetni mapibopski punk-copovci PET AMBULANCE; za njimi FREILOCH, tpije fantje, kipravijo, naj ne pričakujemo, da nam bodo igrali klezmep, lahko pa ob njihovi glasbi zaplešemo fpeyloch. Navodila za upo-pabo niso ppiložena. Nato sta nastopi-la nosilna benda večera: DICKY B. HARDY in HIC ET NUNC, značilna ppedstavnika slovenskega sodobnega rocka, ki sta uspešno ppestala pre-lomnico, imenovano NOVIROCK inpo njej nadaljevala svojo pot le navzgor. Konec lanskega leta sta skupini izda-li svoja prvenca pri založbi FV, ki ju zastopa (v sodelovanju s ŠOU). Vrhni-ški HIT ET NUNC-i imajo za sabo v primepjavi s svojimi grosupeljsko-ljubljanskimi kolegi nekaj daljšo zgodovino, DICKY B. HARDYpa zato dostibolj skoncentpipano. "Pet nas je in se imamo dobro, zato namesto da bi se imeli slabo, gremo na vaje in tudi če so bolj slabe kot do-bre, se imamo boljše, kot da bi se pre-kladali po gostilnah, konzumirali ogromne količine kemije, skratka dolgočasili," pravijo SCUFFY DOGS. Jim kdo oporeka? T.M. Pravica do bonov tudi izrednim študentom Ločevanje študentov na redne in izredne fopmalno-ppavno že nekaj 6a-sa ne obstaja več. Zakon o visokem šolstvu iz leta 1994 govopi namreč le o študentih, brez nadaljnih delitev na redne in izpedne. Navkljub temupa so v ppaksi študentje samoplačniki še vedno depriviligirani v odnosu do ped-nih: nimajo pravice do bonov za ppe-hrano, do sob v študentskih domovih, niti niso vpisani v volilni imenik za vsakoletne volitve v študentski papla-ment. To zadnje najverjetneje ne vzbuja ppetirane nejevolje, večji pro-blemi pa nastanejo, ko so tem študen-tom prikrajšane pravice do uporabe raznoraznih popustov in ostalih so-cialnih privilegijev. Odgovorni na ŠOU-u obljubljajo, da bodo stvar sppemenili. V pogovopu z dekanom pravne fakultete Janezom Kpanjcem se je izoblikovalo stališče, da bodo po novi upeditvi vsi študentje imeli volilno pravico (bpez izjeme -tudipodiplomski in zaposleni). Nekoliko drugačna pešitev pa se kaže ppi podeljevanju socialnih pra-vic, vštevši bone. Na ŠOU-u ppavijo, da se bo zaradi nove terminologije število študentov močno povečalo in da bo potpebno uvesti dodatne krite-rije, ki bodo ustrezno omejili število upravičencev, saj vsota, ki jo dpžava tpenutno namenja za subvencio-niranje študentske prehrane, ne bi zadostovala, če bi bili do bonov uppa-vičeni vsi študenti. Predlaganoje bilo več kritepijev, nappimer socialni cen-zus (dohodek na družinskega člana), starost, študijski uspeh, itd. Vseka-kop pa ti dodatni kpitariji ne bodo pri-zadeli več kot odstotek sedanjih upra-vičencev, ppavijo odgovorni na ŠOU. B. B. Jodi jodi štrajk zakulisja študentskih protestov v sosednji AvstrLji V avstrijski javnosti še naprej odmevajo protesti in val štu-dentskih demonstracij ob predvide-nih spremembah univerzitetnega sistema in novi politiki varčevanja za naslednje obdobje štirih let. Že kar lep čas trajajoče demon-stracije in stavke študentov so več kot jasen dokaz nezadovoljstva in odgovor na nedavno predstavljeno politiko varčevanja vlade za nasle-dnjo legislaturno obdobje. Da dena-rnih sredstev pač nikoli v bistvu ni preveč in da je treba varčevati ali pa vsaj racionalno postopati, je stara zgodba. Ob vpeljevanju take politike se upravičeno počuti socialno še šib-kejšo in na robu eksistenčnega pro-pada vrsta družbenih skupin, kot so matere samohranilke, upokojenci, brezposelni, tujci in nenavsezadnje študirajoči del prebivalstva z unive-rzitetnimi delavci vred. Tako naj bi se v prihodnje znižale in ponekod celo ukinile prenekatere naslednje ugodnosti za študente: (katerih namen je bil podpirati izo-braževajoči se mladež) proste vo-žnje z mestnimi transportnimi sre-dstvi, črta se povračilo potnih stro-škov za študente, ki živijo v bolj od-daljenih zveznih seželah, socialno šibkejšim se materialna pomoč zniža mesečno zapovprečno 20%, po doseženem 25. letu starosti od-pade zdravstveno zavarovanje prek staršev in se začenja samosto-jno plačniško razmerje. Po izraču-nih naj bi tako vsak študirajoč letno neobhodno potreboval 40 000 avstrijskih šilingov, v katerih še zdaleč ni zajetih nikakršnih stro-škov stanarine, študijskega materi-ala in nenavsezadnje prehrane; saj se ve, da se s praznim želodcem ne da študirati. Kar se tiče socialne pomoči in zdravstvenega zavarovanja, odvisi le-ta tudi od "hitrosti" in uspešno-sti študija. Po novem predvidenem času naj bi se študij, npr. političnih ved, zaključil v 6 semestrih, doda-tna dva se tolerirata za diplomsko nalogo, se pravi po koncu 8. seme-straje študent finančno neodvisen in samostojen element družbe. Tako bibilo, če... ResniČnostje največkrat povsem drugačna, saj je že zdaj v uradno 8 semestrih študij nemo-goče dokončati. Razlogov za to je več: izpitni roki, vrsta posamezni-kov in prijav, nepričakovan izpad seminarja, ki bi ga študent želel obi-skovati in še vrsta bolj ali manj biro-kratičnih ovir. Izsledki raziskav kažejo, da povprečna doba študija 11,5 semestra oziroma ta meja je ena izmed nižjih povprečnih dob za zaključek študija. Normalna posle-dica ob nezadostni finančni podpori je iskanje občasnih del, kar se refle-ktira ravno na dolžini in uspešno-sti študija. Val ogorčenja se še zdaleč ni pole-gel in skorajšnjega zaključka demo-nstracij na programu še ni. Ena izmed študentskih zahtevje jasna, z demonstracijami bodo prenehali, ko bo vlada umaknila svoj varčeva-lni predlog v celoti, ki je vse prej kot socialno pravičen. Kakšna so rea-Ina tla za doseg te zahteve, je vpra-šljivo, tako kot tudi, kdaj se norma-lizacija stanja lahko pričakuje. Enomesečni izpad poučevanja, pre-davanj, obveznih seminarjev in vaj lahko resno ogrozi izpitne roke in zaključek semestra. Demonstracije pa niso zgolj štu-dentske narave; velik in širok sloj, ki upravičeno ne sprejema odločitev ministrov, so asistentje, lektorji in vsi tisti, ki poučujejo, a so "le" magi-stri, izredni profesorji ali pa tujci, ki so na praksi in se usposabljajo za kasnejše profesorske naloge. Pod skupnim imenom "Mittelbau", sre-dnji gradnik, jih čaka vrsta reform, kar prispeva k splošnemu poslab-šanju že tako ali tako slabega stan-ja. Planirano je znižanje denarnih prejemkov celo do 40%, odvzem pravice do poučevanja, vodenja vaj. Asistente, ki so profesorjeva desna roka, čaka še več dolžnosti, kot so: popravljanje nalog, vaj, pregled izpi-tnih vprašanj in druge birokratske naloge, ki jih nekdo pač more opra-viti, pa ceprav za mizeren zaslužek, ki ne zadovolji življenjsko nujnih stroškov. Predvidena vrsta reform unive-rzitetnega sistema se dotika tudi tistih, ki so na praksi in izvajajo ta-ko imenovane zunanje poucevalne naloge. Njim odvzetapoučevalna de-javnost se bi tako prenesla na no-tranje-interne delavce, kar bi se seveda dolgoročno poznalo na kvali-teti in ponudbi predavanj, s čimer bi univezi bila odvzeta prav tista raz-nolikost in pestrost, po kateri slovi, študentu pa okrnjena izbira preda-vanj in zmanjšana vsebinska po-nudbapolastniželji. Ena izmed domislic vlade je tudi ta, da se postopoma ukinejo(!) pre-davanja, kjer minimalno število poslušajočih ne presega meje 10 študentov. S takšno reformo bi bila vrsta majhnih institutov odrinjena na rob preživetja in kmalu v prah pozabe, kot so institut za slavistiko, japanologijo, arabistiko, numizmati-ko, nizozemščino, kulturologijo in še mnogi drugi, pri katerih je manjše število študentov eden iz-med identif ikacij skih elementov, ne pa nujno pomanjkljiva zainteresira-nost ali pa celo vprašljiva kvaliteta. Državi je upravičeno očitan ne-argumentiran poseg v strukturo univerze kot institucije. Vse večji prepad pa se pojavlja ob trditvi, da na mladih pač svet stoji in da je izo-braževanje ena izmed elementarnih človeških pravic, zato se dostop do izobraževalnih ustanov mora zago-toviti vsakemu posamezniku. Šol-nin, kar je normalen pojav v zahod-nem tipu visokošolskega sistema, v Avstriji ni bilo nikoli uvedenih, a se vse zgodbice in utvare o prostem dostopu do univerze s takimi refor-mami lahko pozabijo. S tako politiko se bo elitni razred ekonomsko spo-sobnejših kmalu izkristaliziral. Nekako boleče je tudi dejstvo, da je vlada sprejela varčevalni projekt brez kakršnihkoli pogovorov s predstavniki študetske vlade oziro-ma ne da bi jih povprašala za kakršnokoli mnenje. Univerzitetno dogajanje prav go-tovo ni v mrtvilu ali enostavno na počitnicah. Prav nasprotno. Tako intenzivno pestrega programa in seznama dejavnosti ni bilo že lep čas. Kljub izpadu regularnih preda-vanj je paleta alternativnega doga-janja neizčrpna. Zanimiva je ravno stopnja interne organiziranosti in izvirnostiposameznih frakcij, kate-rih rezultati so vsakodnevni plenu-mi, "tiskovne" konference in radij-ski pogovori z namenom predstavi-ti naslednje akcije, maratonska pre-davanja, ki so pred kratkim poteka-la pod motom "znanost ne pozna od-mora!" celih 24 ur in za katere so bili najvztrajnejši nagrajeni s pose-bno "štrajkarsko" oceno, vse do kul-turnih ponudb, kot so filmski mara-toni in obvezni vsakovečerni konce-rti. Enkrat tedensko je na sporedu večja demonstracija, katerih udele-žba je bila do sedaj masovna - celo do 20 000 nezadovoljnežev. To obdobje navidezne anarhije izžareva resnično nek poseben čar. En izmed globalno gledano vidnejših uspehovje ravno ta, da se je 'štu-dentarija' 90-ih končno prebudila iz svoje apatičnosti in vsesplošne om-rtvičenosti ter začela gledati, zave-dati se sama sebe, družbenih napak oziroma napak v sistemu in se spre-vrgla v družbeno širše gibanje sa-mozavedanja, spraševanja po svoji lastni eksistenci pa vse do individu-alnega razmišljanja najmanjšega členaverige. Zato demonstrirati še zdaleč ne pomeni sedeti doma in imeti poči-tnice, marveč biti produktiven, akti-ven, saj konec koncev gre za našo skupno prihodnost ne glede na čas in prostor. 68-ta leta poznih 90-ih? Aleksandra Tehovnik Kupončki tako, ali kar tako? Lansko leto je študentski parlament Roku Filipiču odobril projekt, ki je stal cca. 8 milijonov tolarjev (1.5 mio so prispevali sponzorji) in katerega rezultat smo dodiplomski študentje (brez brucev) dobili po pošti konec septembra lani. To je seveda na veliko opevana (predvsem v predvolilnem času) knjižica s popusti. Na ŠOU bi lahko takrat prihranil ogromno denarja, če knjižice ne bi pošiljali, nekoliko pa je vprašljiva tudi nje-na vsebina...Po mnenju študentov so uporabnipredvsempopustipripijačah, športnih dejavnostihin vknji-garnah, večinapajih je neuporabnih. Upajmo, da bo letos boljša... Sašo Matas, Pravna fakulteta: "Dobro je, da se na ŠOU tudi nekaj dogaja, zato se mi zdijo popusti kar vredu, glede na to, da študentje ni-mamo prav veliko denarja. Sam sem porabil približno deset procentov kuponov predvsem za hrano in pijačo, in dvomim, da jih bo kdo tudi več. Všeč so mi tudi popusti za športne dejavnosti." Uroš Majcenovič. Fakulteta za družbene vede: "Knjižicapopustov, ki jo je študentska organizaci-ja poslala študentom lani, se mi zdi kar dobra pogrun-tavščina. Nekaj kupončkov sem sicer porabil, tiste za popust pri pijaci, večina pa se mi zdi nesmiselnih. Prav teh za pijačo bi lahko bilo več." Petra Uranjek, Fakulteta za družbene vede: "Zadnji čas je bil, da je študentska vlada končno naredila nekaj za nas študente, pa čeprav le knjižico popustov. Za začetek je to dobro, vendar pa me pri knjižici moti, da so kupončki vnovčljivi predvsem v Ljubljani. Menim tudi, da je pre- več neuporabnih. Sama sem jih na primer porabila le kakšnih deset, pa še te za popuste pri pijači." Milan Bostič, Fakulteta za strojništvo: "Knjižica popustov je strel v prazno. Ta ideja ni bilanajboljša,lahko bi se spomnili kaj pametnejšega. Nekaj sem jih sicer porabil tudi sam, vendar sem pre-pričan, dajihje ne-uporabnih več kot 75%. Mislim, da si je študentska orga-nizacija s tem poce-ni reklamo.Ta de-nar, ki so ga pora-bili za tiskanje in pošiljanje, bi lahko prispevali za študentske bone zaprehrano, tako nam ne bi bilo treba naulice." Mateja Sitar, Filozofs-kafakulteta: "Semprvi letnik, zato knjižice popus-tov še nisem dobila, imapa jo moja sestra, in mislim, da ji kar prav pride. Vem, da je uveljavljala popust pri nakupu knjig, zase pa še ne vem, kje jih bom po-rabila. Na splošno pa so mi takipopustivšeč." MaC in P.L. STUDEWT3KA PKOBLLMATIKA ^»»^^^^stfSfSN&sgjssjsiisfcgtf«^^ - Intervju: dr. METKA ARAH Ženevski klub pravnikov je 18.aprila, ob 18. uri or-ganiziral predavanje in razgovor z dr. Metko Arah, avtorico knjige z naslovom "Evropska unija - vizija političnega združevanja". Predavanje z istoimen-skim naslovomje bilo na Pravni fakulteti u Ljubl-jani. Z dr. Metko Arah smo opravili "pisni" intervju (poslali smoji tri vprašan-ja, na kateraje odgovorila pisno). Intervju v celoti povzemam. Dr. Boštjan M. Zupančič je v knjigi Prvine pravne kulture zapisal zanimivo oceno Evrope kot zavrte, nacionalistične in puerilne. Koliko možnosti bi v luči tega mnen-ja namenili dejanskemu uspehu EU? Evropa se brez dvoma ubada s številnimi simptomi nezrelosti in zavptosfci, na katere opozarja ppofe-sor Zupančič. V skrajni obliki se izražajo skozi najrazličnejše radikalizme, ki so najbolj opazni v eskalacijah nacionalizma. Če bi te pojave opazovali ločeno od širšega družbenega in gospodarskega kon-teksta, v katerem se odvijajo, bi lah-ko dobili vtis, da v svetobolje obrnje-na Evropa pač nima dovolj moči za premagovanje tovrstnih slabosti. Pa vendar združevalniprocesi, kat-erih sinonim je Evropska unija, že desetletja vztrajno dokazujejo, da obstaja implicitna formula, ki dokaj učinkovito nevtralizira učinek tovrstnih odklonov od elementa-rnih načel strpnosti. Ta formula v svoji najbolj abstraktni obliki temel-ji na postopnosti usklajevanja ra- zličnih interesov pri doseganju tis-tih obcečloveških ciljev, glede kat-erih je že zdavnaj dosežen globalni konsenz. Gre za dinamičen proces, ki ne prenese okvirov doslej znanih modelov družbenega povezovanja in organiziranja, še manj pa statično in racionalno opremljen instrumentarij za doseganje zastavljenih ciljev. Vzemimo zaprimer Evropsko unijo. Na sedanji stopnji njenega razvoja bi bilo preuranjeno napove-dovati končne razsežnosti združevanja. Iz dokumentovje ob strokovni analizi to jasno razvidno, saj ne govorijo o federaciji, temveč o vse tesnejšem približevanju naro-dov uniji. Pri tem je potrebno up-oštevati, da integracija ni nič druge-ga kot vmesno stanje med ekonom-sko in politično unijo, ki pa še vedno ni politična skupnost, kakršno predstavlja država. Nevarnosti, da bi države svojo suverenost izgubile v nasprotju s svojo voljo, torej ni. Še vedno imajo v rokah škarje in plat-no, saj je temelj njihovega sodelo-vanja mednarodna pogodba, ne pa ustava. Tako kot vsako pogodbo, so tudi pogodbo o združevanju v Evropsko unijo dolžne spoštovati, od nje pa lahko tudi odstopijo. Dogajanja v Evropski uniji in ok-rog nje dokazujejo, da gre za pro-cese, za katere je značilna dejans-kost in postopnost. Od njih se ni mogoče izolirati, ker so zgolj region-alni odraz postopoma potekajočih procesov globalizacije. V tem smislu je treba prisluhniti simptomom nezrelosti posameznih držav kot političnih enot toliko, kolikop ti opozarjajo na nevarnost prehite-vanja dejansko dosežene stopnje integriranosti; skepsa nedvomno pomembno prispeva k bolj uravnoteženi dinamiki procesa, v katerem mora biti dovolj prostora zauresničevanje ciljev najrazlične-jših interesnih skupin v družbi. V opisanem smislu Evropska un-ija zagotovo predstavlja precejšen dosežek. Nacionalno agresivnost skuša nadomestiti s postopnim pro-moviranjem prednosti funkcional-nega, interesnega in predvsem prostovoljnega sodelovanja, v ospredju katerega je skrb za člove-kaposameznika.. Navsezadnje lah-ko samo na ta način pričakuje, da bo poistovetenje s skupnimi cilji in nji-hova postopna uresničitev odprla nove možnosti za spiralno širjenje in poglabljanje področij sodelovanja. AliEUst.i.SPANSKIMKO-MPROMISOM po vašem mnenju Slo-veniji nalaga prevelike oziroma ne-sorazmerne obveznosti? Ker je Evropska unija tvorba, ki temelji na mednarodnih pogodbah, se dodatni pogoji, pod katerimi pri-haja do priključitve oziroma polno-pravne vključitve v njeno članstvo, načeloma določajo individualno. Razumljivo je, da si skuša vsaka država pri pogajanjih o dodatnih pogojih zagotoviti kar največ pros- tora za zaščito svojih nacionalnih interesov. Ker pa se članstvo v Evropski uniji širi premosorazmer-no z dosežki acquis politique in ac-quis communautaire, na strani Evropske unije objektivno narašča pogajalska premoč. Nove kandidatke so tako prisil-jene sprejeti pravila igre, pri sno-vanju katerih niso sodelovale. Na tej točki nastaja nevarnost, da bi funkcionalno sodelovanje dejansko temeljilo na podrejanju. Vključitev države, ki bi sprejem uveljavljenih pravil igre kljub njihovemu formal-nopravnemu prevzemu tako doživljala, bi bilo nevarno za obe strani; spodkopavala bi namreč samo bistvo integracijskega proce-sa- njegovo dejanskost inpostopno-st. V opisanem smislu je v interesu Evropske unije prvenstveno spre-jem takšnih članic, ki so dovolj zrele za sprejem obsežnih in zapletenih medsebojnih pravil sodelovanja. Pričakovanje, dabo Slovenija sppos-tila neppemičninski tpg za tujce že v fazi ppidpuževanja Evpopski uniji, pomeni s stališča Evpopske unije zgolj pospeševanje ppocesa postop-ne hapmonizacije. Vsakpšno kate- Intervju gorično zavračanje tega pričako-vanja utegne zbuditi vtis, da Slov-enija za vstop v Evropo preprosto ni dovolj zrela in pripravljena. Pri tem ni mogoče spregledati, daje Evrops-ka unija s svojo zahtevo vendarle spretno nevtraliziralaposkuse sos-ednje Italije, da bi dosegla implicitno revizijo osimskih sporazumov. Zato bi kazalo intelektualno energijo v zvezi s pričakovanji po sprostitvi nepremičninskega trga za tujce prvenstveno usmeriti v snovanje mehanizmov za preprečevanje zlorabe te možnosti. V svoji knjigi opisujete ob-like sodelovanja EU z drugimi inte-gracijami (arabske, ameriške države); ali lahko potencialno moč-na naveza EU - azijske države ogrozi že tako skaljene odnose EU z ZDA? Če izhajamo iz bistva in cilja inte-griranja, ne. Vendar gospodarske asociacije v azijskem bazenu zaen-krat ne dosegajo ravni sodelovanja, ki bi ga lahko opredelili kot inter-gracijo. To pa seveda ne pomeni, da sedanje trgovinske, gospodarske in vojaške povezave na tem območju ne predstavljajo zametka bodočih integracij. Nasprotno: pričakovati je mogoče, da se bodo tudi v teh re-gionalnih jedrih sčasoma razvili vzvodi samodejnosti, ki bodo gener-irali nadaljnje napredovanje proce-sa globalizacije. Tem procesom ne bo ušla nobena politične enota ali njihova asociaci-ja, česar se prav dobro zavedajo tudi v ZDA. Še zlasti, ker so se po dokončnem zlomu bipolarnega sistema ZDA znašle sicer v moralno in politično prestižnem, a v gospo-darsko in vojaško nezavidljivem položaju edine svetovne velesile. Ta položaj prinaša vse več bremen, ki jih ZDA ob številnih notranjih gos-podarskih in družbenih težavah ne bodo mogle vzdržati. Zato je vse bolj opazna politika krepitve region-alnih centrov moči, ki naj postopo-ma prevzemajo paternalistično vl-ogo ZDA. Sem spada tudi Evropska unija, ki naj postopoma prevzame skrb in odgovornost za položaj v šir-ši regiji, tudi na vojaškem in obrambnem področju. Vsekakor tesnejše navezave Evropske unije na asociacije v azijskem bazenu niso izključene kot razlog za skalitev odnosov z ZDA, vendar manj verjeten, če upošteva- mo potencialno naraščanje poli-tične moči Kitajske in slabljenje gos-podarske moči ZDA. Novo ravnotežje moči bodo pri svojih strateških odločitvah na prelomu tisočletja morale upoštevati tudi ZDA in odgovornost za svetovni red in mir deliti z novimi centri region-alne moči. Maja Jurič Razpotja nacionalne varnosti-Obramboslovne raziskave v Sloveniji (FDV, knjižna zbirka Teorija in praksa,uredilAntonGrizold, 1992, 203 strani) Knjiga, ki je zbrala med par trdih platnic dela vodilnih slovenskih obramboslovcev, se zdi uradniško kompetentna, navduši ali preseneti pa ne nikjer, in tudi trde platnice so bolj dokaz, da se vojaških tem tudi v mali Sloveniji prime in drži denar, kot napoved presežne vrednosti vsebine. Zdi se suha, fdvjevska, družboslovna, natiskanapo naročilu, še najbolj tra-jno vredna kot spomin na prehod v devetdesetaleta, kot markacijatočke na poti. Pusti občutek, da od sloven-skega intelektualnega establišmenta ne moremo pričakovati blestečih razmislekov o vojaških vprašanjih, in da bo to mordaglavnapomanjkljivost četrte slovenske vojske v tem stolet-ju. Prvo in drugo slovensko vojsko sta držali pokonci inventivnost amater-jev, tretja - TO - je zrasla iz mešanice samoupravne teorije in spontane praktične pameti, za to sedanjo bi upali, da bo pobrala dobre plati vseh treh predhodnic, občutek pa govori drugače. Občutekpravi, dabomo s slovensko vojsko dobili kombinacijo kranjske JLA in lepo zgledajoče igračke, kat-ere najbolj strašljivi del bodo pisarni-ški tankisti. Da je dokaj spontani aparat, ki se je v svojih boljšihplasteh leta 91 prav dobro izkazal, nadomes-tila s sabo sicer zelo zadovoljna zade-va, ki pa ni sposobna resne avtorefle-ksije in bi si jo bilo skoraj nevljudno predstavljati v situaciji Vukovarja ali Oluje. Kako že pravi pesnik? "Gobice, go-bice, v božjo mater" (Šalamon). Zlo-voljen povzetek "Doktrine vojaške obrambe", ki jo je Vlada Republike Slo-venije izdala brezčasno, se pravi brez datuma na listih, objavljenapaje bila konec 1995, bi bil lahko "fraze in samoumevnosti". Bolj dobrovoljen bralec bi rekel, da od birokratov slov- enske vojske ne moremo terjati izdel-ka, ki bi se meril s kvaliteto pisanja in razmisleka doktrine amriških marincev, objavljene in naročljive v knjižni obliki (The United States Ma-rine Corps: Warfighting, 1989, toplo priporočamo!), kije literarno blesteč izdelek. Ne sovražni G3, ki bi načrtov-al napad na onesnaženo sončno deželo, ne skeptični in plašni državljan, ki bi se v živčnosti vojne nevarnosti skušal odločati, ali naj pobegne ali zaupa Slovenski vojski, si s slovensko obrambno doktrino ne moreta dosti pomagati. Oba bi verjet-no mikalo povzeti, da v slovenskih vo-jaških vrhovih - po tej doktrini sodeč - ni intelektualnih veličin, a Slovenci so se marsikdaj dobro borili pod ko-mando, ki ni intelektualno blestela (kot simpatičen primer bi omenil pri-poved o izbiri partizanskega vojaš-kega poveljstva v spominih Josipa Rusa, 1991). Razlaga, da Slovenija nima resne obrambne doktrine in resnih obramb-nih intelektualcev, se ponuja tudi ob "vprašanju F-16". Druga razlaga je, da je nacionalni politični prostor tako usmrajen in obenem tako zasinekur-iran, da si nihče, ki bi lahko prispeval kaj resnega, ne upa dvigniti pogleda inodpretiust. Kerje "vprašanje F-16" zabavno, prisotno in drago, mu dajmo odstavek. Če bi dežela imela resno obrambno doktrino, bi vedela, kaj od svojega bodočega letalstva hoče. Pričakovati, da se bodo slovenski lov-ci v kakršnem koli resnem konfliktu s komerkoli že spopadli zanebo, se zdi bolj dodatek k povestim in bajkam o Gorjancih. Vojaški aksiom je, daje drugorazredno letalstvo zapravljanje denarja, in če bo imel katerikoli že nasprotnik nekajkrat več istih ali podobnih letal, podobno ali boljšo opremo, in vsaj tako dobre pilote, in če ne bo taktičnih presenečenj, bo denar za slovenske supersonike vržen stran. Spomnimo se letalstva prastare Juge, in njegovih meseršmitov, ki so jih nemška letala istega tipapobrisa-la z neba, in finske izkušnje iz istega časa, ko so žilavi mali brewsterji še kar dobro preživeli proti sovjetski velesili. Pisec SobotniprilogiDelaje 13. ap-rila samozavestno povedal, "stroka seje brez dvomaže odločila, inpravbi bilo, če bi pri miljonskodolarskih od-ločitvah dali prednost prav njej", in potem naštel, kakšna nemogoča leta-la da so nam "strokovnjaki" pri-poročali, in z levo roko odpravil vse, karniF-16. Prviugovorje, danivide-ti razloga, da bi slovensko obrambno stroko v vprašanjih obrambne strate-gije moralijematiposebno resno, dru-gi pa je, da od letalstva lahko želimo predvsem troje, (a) da pri urjenju os-tale vojske igra agresorja, (b) da lah-ko vzleti in hitro prileti do meje v primeru demonstracij moči, (c) da je kolikor mogoče poceni; in morda malo upamo v četrto: da bi preživelo in naredilo kaj škode proti številčni in organizacijski premoči. Za prve tri naloge se zdi med naš-tetimi osmešenimi letali idealen stari žilavi malček A-4. Pri četrti se zdi edi-ni realistični kandidat britanski har- riep (ki je v ameriški varianti, kot AV-8B res le "dumb bomb truck", "nep-rimeren za zračnoobrambne naloge". Zapolitične demonstracije varovanja meja bi bil sicer - akademsko gledano - idealen stari britanski lightning, in morda bi bilo smiselno pokazati hu-mor in najeti preživeli primerek v pri-vatni lasti, skupaj s pilotom. Imeti letalstvo, ki bi lahko bom-bardiralo Tudjmanovo palačo ali Rim, bi bilo sicer zabavno, in morda mar-ginalno koristno v smislu odvračanja agresivnosti manj uravnoteženih sosedov, da ne bi bombardirali Ljubl-jane,abodimoresni. Razmišljanju v pompozni paradig-mi, ki jo označuje "da bi bili organiza-cija in oprema letalske in protiletal-ske komponente slovenske vojske zaokroženi, bosta poleg sistema E " manjkata realizem in humor. Teh-nologija, ki se mi zdi najbolj zanimiva zavprašanje obrambne sposobnosti te dežele, so ostrostrelske puške, in osebna oprema rezervistov. In kara-te kimono. In deset tisoc izvodov Warfightinga, da se slovenska "Stro-ka" nauči misliti. Tudi tisoč izvodov Sun Tzuja in zbranih del Liddel Harta ne bi škodilo. S. R. je /•s Howard Gardner: RAZSEŽNOSTIUMA -Teorija o več inteligencah Založba Tangram; Zbirka naravno učenje, Ljubljana 1995; 468 strani, 10.300 SIT Colin Rose in Luise Goll UMETNOST UČEN JA - Komplet učbenika in dveh krajših priroč-ni-kov ter treh avdio in ene video ka-sete. Založba Tangram; Zbirka nara-vno učenje, Ljubljana 1993; 226 + 64 + 32 strani, 5.400 SIT. Kotpravi Howard Gardner v uvodu ob deseti obletnici izdaje Razsežnosti uma (prvič izšla leta 1983 v Cambridgeu, drugič leta 1993, v slovenskem prevodu pa lani), je v knjigi videl predvsem pri-spevek k razvojni psihologiji in šir-še k vedam o vedenju in spoznava-nju. "želel sem razširi-ti pojmovanje inteligence, tako da bi vključevalo ne le rezultate testov na papirju, marveč tudi vedenje o človeških možganih in posluh za raznolikost človeških kultur". Med tem, ko je v prvi izdaji inte-ligenco postavljal mnogo bolj v glavo posameznika, sedaj pou-darja, da inteligenco v veliki meri določajo priložnosti, ki jih ponujajo različne kulture (od jadranja do arhitekture, geometrije, šaha), pa tudi pomen različnih pripomočkov in zapisov za spodbujanje inteligenc pri odraš-čajočem otroku. Biološki temelji teligence m- Inteligenco Gardner definira kot zmožnost reševanjaproblem-ov ali ustvarjanje izdelkov (arte-faktov), ki so cenjeni v enem ali več kultu-rnih okoljih. Takoj zraven zapiše, da ta definicija ne pove ničesar o virih teh zmožnosti, niti o ustre-znosti sredstvih za njihovo preverjanje. V nekem smislu je vse, kar bomo kdaj dosegli, zapisano v našem genskem gradivu. Polek tegaje razlika med genotipom (sestavo organizma, ki jo določa-ta genska prispevka obeh star-šev) in fenotipom (opazne značil-nosti organizma, ki se izrazijo v danem okolju in pod njegovim vplivom) bistvena za razume-vanje vedenjskega in intelektual-nega pro-fila vsakega posamezni-ka. Enako pomemben je princip različnosti, saj je vsako bitje en-kraten biološki eksperiment. Gardner trdi, da je za človekov razvoj značilna precejšnja prožnost inprilagodljivost, zlasti vprvih mesecih življenja, vendar pa na prožnost vplivajo močne genske omejitve, ki delujejo od samega za-četka in vodijo razvoj po določenih poteh in ne po kakih drugih. "Velike spremembe delov možganov, ki spremljajo razlike v izkušnjah, so povezane s spre-mem-bami na ravni nevtronov, in sicer v številu, vzorcu in kako-vosti sinapti-čnihpovezav". Merila za opredeljevan-je inteligenc Gardner uvede osem neodvis-nih meril za opredeljevanje in-teligenc, ki temeljijo na nevrobi- oloških in psiholoških kot tudi na atropoloških in kulturnih doka-zih: 1) možnost osamitve ob možganski poškodbi 2) obstoj genialnih bebcev in čudežnih otrok 3) opredeljiv osnovni postopek ali niz postopkov 4) samosvoj potek razvoja in opredeljiv niz strokovnih dosežkov 5) evolucijski potek in evolu-cijskaverodostojnost 6) podpora s strani eksperi-mentalnih psiholoških nalog 7) podpora s strani psihometri-jskih dognanj 8) dovzetnost za vkodiranje v simbolni sistem. Sedem inteligenc Večina ljudi meni, da je in-teligenca ena sama, splošna zmogljivost, ki jo lahko s testi izmerimo, Gardner pa dokazuje, da s testi predvsem merimo jezik-ovno in matematično-logično in-teligenco, ostalihpane. Napodla-gi zgoraj omenjenih meril za opredeljevanje inteligenc je definiral sedem inteligenc: "nepredmetni" obliki inteligence - jezik in glasba - ki ju ne oblikuje in usmerja fizični svet, pač pa odražata zgradbo konkretnih jez-ikov in glasb, "na predmete ve-zane" oblike inteligenc -prostor-ska, logično-matematična, teles-no-gibalna - so podrejene nadzo-pu, ki ga izvajajo zgradba in funkcije konkretnih predmetov, s katerimi posameznik prihaja v stik, "osebni " inteligenci pa odražata niz močnih in medse-bojno tekmujočih omejitev: obstoj človekove lastne osebe in obstoj drugih oseb, načini, kako kultura predstavlja in razlaga samo sebe. Jezikovna inteligenca je tista intelektualna sposobnost, ki je naje-nakomerneje porazdeljena med ljudmi, saj je jezik naj-pomembnejše oro-dje za delovan- je v neki družbi. Vna-šikulturije jezikovna inteligenca daleč na-jbolj povdarjena, saj je osno-vni kriterij za določanje inteligent-nosti osebe. Prav tukaj bi morda lahko opozorili na edino pomankl-jivost knjige - na njenih straneh se kar prepogosto pojavljajo slovnične in tipkarske napake, mnogo pa je tu-di nedoslednosti, saj so pojmi včasih zapisani s tuj-ko, drugič pa jih je lektor slovenil. Glasbena inteligenca je ena izmed najbolj zapostavljenih in-teligenc v zahodni kulturi. Je tis-ta nadarjenost, ki se pokaže že v najzgodnejših obdobjih človeka, hkrati je pa tudi tista, ki potre-buje največ spodbud in truda za vrhunski razvoj. To Gardner dokazuje z izsledki japonskega pedagoga D.T. Suzukija, ki se uk-varja s poučevanjem violine samo dvoletnih otrok (program seveda vključene tudi njihove mame). S to metodo Suzuki v mladih ljudeh izgrajuje trdno vol-jo in nadaljuje Konfucijevo tradicijo, ki uči, da je glasba te-melj zrele osebnosti in dobrega državljana. Logično-matematična je hkra-ti z jezikovno inteligenco najbolj cenjena in spoštovana pri nas. Že pri malih otrocih se testira pre-poznava-nje predmetov, njihovo urejanje in prepoznavanje količine in oblike. Tudi v kasne-jših letih šolanja se na račun te inteligenca zapostavlja ostale na-darjenosti. Od začetnega opazo-vanja se razvije v abstraktno mišljenje. Prostorska inteligenca je izrazito vezana na predmete. Do izraza pride predvsem pri prob-lemih, ki zahtevajo, da si ustvari-mo miselno predstavo. Za to in-teligenco je po-membno pravilno zaznavanje vidnega sveta in iz-vajanje pretvorb. S to inteligenco je zelo povezana tele-sno-gibalna inteligenca, za katero je značilna uporaba lastnega telesa. Visoko je razvitapri plesalcih in igralcih, Recenzije kot tudi pri športnikih in obrtni-kih. Gardner poudarja tudi pomen osebne in medosebne in-teligence. Med tem ko prva deluje predvsem pri človekovem razisk-ovanju in spoznavanju lastnih čustev, je medosebna usmerjena k dugim ljudem. Za celovito oseb-nost je pomembna harmonija obeh, saj uspeh človeka odvisen od poznavanja samega sebe, za poznavanje samega sebe pa so zelo pomembni odzivi okolja na lastna ravnanja. Teorija v praksi Na podlagi Gardnerjeve teorije o večih inteligencah in njihovih različnih načinih delovanja sta Colin Rose in Louise Goll pri-pravili celo-sten program za upo-rabo te teorije v praksi. Komplet Umetnost učenjaje namenjen teoretični predstavitvi Gardner-jevega pojmovanja inteli-genc, hkrati pa na zanimiv način ponu-ja obilo primerov za kar najbo-ljšo uporabo naših možganov za dose-ganje ciljev. Na dveh avdio kase-tah sta zbrali klasično glasbo za ustvarjanje razpoloženja in vz-podbujanje učenja ter za spodbu-janje domišlije in učinkovito ponavljanje, na tretji pomirjujoč glas predstavi celotno teorijo -namenjena je verbalnim tipom ljudi, med tem ko z vi-deo kaseto pridejo na svoj račun predvsem vizualni tipi. Celotno ponudbo dopolnjujejo učbenik in dva pr-iročnika. Razsežnosti uma je knjiga, ki ne bo odveč tako družboslovcem kot naravoslovcem, saj na zelo uspešen način zdru-uje običajno ločeni področji, komplet Umet-nost učenja pa bo prinesel obilo svežine v največ-krat naporno učenje. P. B. Primerjalno o zaposlitvi ZAPOSLOVANJE: približevanje Evropi (uredni-ka Sonja Pirher, Ivan Svetlik), Ljubljana, Fakulteta za družbene vede, 1994. (Zbirka Teor-ija in praksa) Ko govorimo o relativni družbeni blaginji in ugodnem življenjskem standardu ppebivalstva, ki zagota-vljata stabilnost in zmanjšujeta družbeno dezorientiranost, moramo nujno pomisliti na zaposlenost in zaposlitveno politiko v neki nacionalni skupnosti. To je še vedno eden od validnih kazalcev družbe-nega razvoja in močan stabilizacij-ski dejavnik, še posebej v času turbulentnih sprememb na področju zaposlitvene politike, kjer smo priče naglo naraščajočim novim, neklasi-čnim oblikam dela in nenehnega prestrukturiranja posameznih ne-konkurečnih de-javnosti, kar pa po-večuje pritisk na izobraževalne, socialne in druge dru-žbene institucije. Če je to že dolgoletna stvarnost viso-ko razvitih evropskih dr-žav, kjer se s to-vrstnimi problemi že dolgo soočajo in jih tu-di us-trezno znans-tveno spremljajo, po-tem je to za našo družbo, ki je še vedno v t.i. tranziciji v tržno ekonomijo in s tem tu-di na sledi novim obli-kam zaposlovanja, še toliko pomembneje, pa čeprav gre za zdaj še za teoretske in statistične primerja-ve. Tako so se na Fakulteti za družbe-ne vede odločili pri-stopiti k široko za-snovani teoretski in metodo-loški raziskavi o problemih zaposlovanja in dobljene rezul-tate primerjati s članicami Evropske unije. V knjigo je vkl-jucenih 10 člankov, kjer se nji-hovi avtorji ukvarajajo z različn- imi vidiki zaposlitvene problematike, konceptu-alnimi vprašanji, primerjalnimi metodami, z novo nastajajočimtpgom delovne sile, novimi oblikami zaposlovanja ter nenaza-dnje z metodološko ppob-lematiko sppemljanja zaposlovanja, s katepo se iz-ključno ukvapja Vasja Vehovap. Knjiga tako nad-aljuje in pomembno poglablja domače znanje in poznavanje ppoblematike in ga postavlja ob bok mednapodno ppimepljivim študijam. Dušan Šarotar FDV ITSKA Ekonomit TM U Šegavi pogovor z mag. Tomom Vinščakom Z mag. Tomom Vinščakom sem se spoznal v Zagrebu februarja letos, ko smo navezovali stike z zagrebškimi etnologi. Takrat mi je obljubil, da bo prišel v Ljubljano predstavit hrvaški etnološki film o festivalu Yartung v Nepalu. Ob obisku hrvaških štu-dentov etnologije v Sloveniji od 8. do 13. marca letos smo imeli priložnost videti film mag. Toma Vinš}aka o tibetanskih budistih v Nepalu in njihovem festivalu Yartung (posnet 1. septembra 1993, ob polnem mesecu). Filmje bil prvič predvajan izven meja Re-publike Hrvaške, še pred vsemi letošnjimi filmskimi etnološkimi festivali, zatorej je lahko vsem, ki ste ga zamudili, vsaj malček žal. In kdo je mag. Tomo Vinščak? Znanstveni asistent na Etnološk-em zavodu Filozofske fakultete UniverzevZagrebu. I Katera so področja vašega raziskovanja? Tomo: Najprej je seveda tu domača hrvaška etnologija, saj menim, da mora vsak etnolog kot osnovo najbolj poznati svojo nar-odno etnologijo. Kasneje pa se lah-ko ukvarja tudi z raziskovanjem v Aziji, Afriki, Ameriki ali kje drugje. Če je spoznal svojo lastno kulturo, potem se bo kot raziskov-alec in etnologpovsod dobro zna-šel, ker so nekatere norme obna-šanja univerzalne v celotnem svetu. I Raziskovali ste tudi izven Hrvaške... Tomo: Ob domači etnologiji se ukvarjam tudi z raziskovanjem narodov in kultur Indije in in-dijskegapodkontinenta, zato ker sem moral ob etnologiji izbrati še B smer. Izbral sem študij indi-ologije, toje študij o indijskihjez-ikih in kulturah, in poskušal visokih predelih Himalaje, kjer v glavnem živijo budisti, ki so Tibet-anci, najsibo na nepalski ali tibet-anski strani Himalaje. Do nepal-skih tibetanskih budistov je lažje priti, zato ker je Nepal bolj odprt in hitreje dobite dovoljenja za raziskave, sam Tibet pa je bil po kitajski okupaciji v petdesetih letih za tujce popolnoma zaprt, sedaj pa tujci lahko pridejo v Tibet, vendar le kot turisti in ne kotšraziskovalci, ker bi za to po-trebovaliposebna dovoljenja, kat-erih kitajska vlada ne daje preveč rada. Vletu 1993semuspelz ekipo, v kateri sta bila dva snemal-ca, oditi za mesec in pol v Mustang District vNepalu. Toje regija viso-ko vhimalajskempodročju, razte-za se od 2500 m do 4500 m, pov- tibetanske enklave v Nepalu, sedaj sami o sebi govorijo kot o Nepal-cih, držijo pa se svojih šeg in na-vad, verovanj in spoštujejo tibet-anski jezik, najsibo dialekt takali, gurunzi,..... Če vzpostavite dober stik z njimi, lahko dobite celo več etnoloških podatkov, kot bi jih morda v samem Tibetu, ker je priš-lo po kitajski okupaciji do mešanja ppebivalstva in sedaj na tem po-dročju, velikosti Evrope, živi približno dva milijona Tibetancev in tri milijone Kitajcev. Tibetanci so v svoji domovini manjšina. V petdesetih letih je prišlo tudi do uničevanja tibetanske kulture, rušili so njihova svetišča - gompe, dabi se uničila njihova identiteta. Na srečo Kitajcem to ni popolno-mauspelo in sedaj dovoljujejo, da združiti obe smeri - etnologijo Hr-vaške in etnologijo Indije. Zato sem študiral sanskrit, pali in še druge jezike indijskega podkonti-nenta, da bi lahko na terenu nep-osredno komuniciral z Ijudmi. Moram priznati, da me v zadnjem času posebej privlačijo raziskovanja v Aziji, še posebej v šinsko tam nekje kot Gorenjska ali celo manj. Celotno področje lah-ko prehodite v petih ali šestih dnevih. Tu živijo zelo stari narodi, v nižjih predelih so Takali, pa Gu-punzi in končno Tibetanci. Vsi spadajo v tibetansko-burmansko jezikovno skupino, mongolsko-ti-betansko raso, po veroizpovedi so budisti. Ti narodi so bili vseskozi se lame vračajo v Tibet, sam Dalaj-lama se še ni vrnil in še vedno živi v Indiji. Dalaj-lama je v zadnjih nekaj letih začel razmišljati o tem, da bi se enkrat do konca tisočletja vrnili v Tibet in da bi se potlej umaknil in prepustil nekomu drugemu svoje mesto. Ko o tem vprašate Kitajce, le-ti pravijo, da so se pripravljeni pogovarjati o vsem, razen o odcepitvi. Pripravl-jeni so dodeliti nekakšno av-tonomijo Tibetu. No, sedaj smo zajadrali v vode, ki so zanimive za vse, ki se želijo ukvarjati s Tibetom in Tibet-anci, za etnologe in tudi ostale raziskovalce pa je pomembno, da jihvsajmalopoznajo. 0 dročju... Posneli ste film o tem po- Tomo: Naš glavni cilj je bil, da se audio-vizuelno dokumentiratradi-cionalne šege in navade. Odšli smo v obdobju leta, ko se pri njih zakl-jučijo vsapoljedelska opravila (av-gust, september). Takrat je obdob-je festivalov (to besedo uporablja tudi domače prebivalstvo, ki jo je prevzelo od Angležev) Izbrali smo si področje okrog Muktinatha (4000 m n.v.), kjer je veliko svetišče (Višnujev tempelj) in ka-mor romajo verniki hinduistične in budistične tradicije iz celega sveta. Konec avgusta ali začetek septembra se na dan, ko je polna luna, odvija festival, ki ga imenuje-jo Yartung (kar pomeni konec leta). Zberejo se vsi prebivalci okoliških petih vasi, najprej tisti iz bližnjih (priprave trajajo 15 dni), pridejo pa tudi iz drugih regij Dolpa, Zgornjega Mustanga in celo iz Tibeta. Hodijo dneve ali pa ja-hajo na majnih tibetanskih kon-jih, da bi prišli na festival. Predvsem zaradi dobrih stikov z ljudmi na terenu in s po-močjo naših gostiteljev, ki so bili tudi prevajalci (naše znanje tibet-anskegajezikaje obsegalo manjše število besed), smo uspeli posneti 20- urni material. 0 tem smo ob-vestili tudi njihovo Univerzo v Katmanduju, kjer imajo oddelek za nepalsko zgodovino, antropologijo in etnologijo. Dogo-vorili smo se, da jim bomošzmon-tirane filme poslali, da jih bodo pokazali njihovim študentom. Iz vsega tega materiala, ki obsega od obredaporoke (klasičnatibetans-ka takali poroka) - ko že govorimo o tem, Tibetanci imajo obrede ob posebnih dnevih vletu, obrede ve-zane na posameznike (rojstvo, krst, poroka, smrt,...) inpaobrede, ki so za tujce morda najbolj zan- imivi, izganjanja zlih duhov iz vasi aliposameznikov. Vsako leto se mora vas dvakrat očistiti slabih energij. Dvatakšna obreda smo posneli v vaseh Kagbeni in Marpha. Zbere se vsa vas, igrajo na njihova znana dolga tibetans-ka trobila, lame vodijo obredno povorko, vodeči lama blagoslavlja polja s čangom (šnopsom) in bere obredna besedila, da bi se izgnalo te duhove iz vasi. Vso vas obkrožijo in s tem naredijo nekak-šen magični krog, tako da duhovi ne morejo več vstopiti in ne more-jo več škodovati vasi. V primeru, da je kakšen posameznik obseden z zlim duhom, lama izvaja celod-nevni obred, da bi tega človeka ozdravil in iz njega izgnal zlega duha. Imeli smo priložnost prisos-tovati takšnemu obredu v neki go-mpi in ga posneti, kar je redkost, da so nam oni to dovolili. Tu bi bilo sevedapotrebno spregovoriti o ti-betanski medicini. Oni menijo, da vse bolezni nastanejo zaradi ne-pravilnosti v razmerju treh življenskih sokov (zrak, žolč in sluz) ali pa ce nekoga obsede zli duh. To je posebno področje tibet-anskemedicine...Sicerpajetavaš- ki lama, ki je v bistvu bon lama, pripadnik tiste stare šamanis-ticne religije, ki je bila na tem po-dročju pred prihodom budistov v Tibet, izvajal obred. Vtemprimeru je šlo za depresijo, obsedenost z zlim duhom pa se lahko kaže tudi kot povečana agresivnost. En film smo posneli samo o tem. Tema je predvsem o bon budizmu, ki je v svojih osno-vah šamanistična, animistična religija. Drugi film smo posneli o prej omenjenem Yartung festi-valu, ki je pomemben za celotno področje. S festivalom se zahvalijo božanstvom, da bi s tako dobili do-brobit zavso vas zanaslednje leto. Posneli smo tudi film o kanjonu reke Kali-gandaki. Yeshel Tomo Vinščakje z ekipo v avgustu in septembru 1993 posnel veliko šeg in navad predvsem s področja Mustang, kjer živi tibetanska manjšina v Nepalu, kar pred njimi doslej ni storil še nihče. 20-urni video ma-terial so preuredili v pet filmov (Yartung festival, Tibetanski budzem, Vas Kagbeni, Vas Marpha in Kanjon reke Kali-gandaki, ljudj in kraji). Mag. Tomo Vinščak sodeluje tudi s slovenskimi etnolo-gi že več kot desetletje. Pogovor je zaključil takole:"Vtem času, ko je trajala vojna na Hrvaškem, so bili ti stiki malo oslabljeni. Ampak sedaj smo zopet v Ljubljani, stiki se ponovno vzpostavljajo. Vojna se je na srečo končala in kot sem sliš-al in videl obstajajo pokazatelji, da so že zdaj te povezave boljše kot prej, ko smo bili vsi v isti državi. Upam, da bodo še boljše." Opomba: 1 yeshe ali geshe = učitelj, profe-sor (tibetansko) Matej Poljanšek Lipov podlistek Song for Slovenia All of the countries in the vvorld are at the center of their own maps. It was in Slovenia watching MTV that I realized that Michael Jackson had become white and lost his soul. It scares me to look at him. I am troubled by the existence of White Russia, a country I didnt know ex-isted, where my anscestors once must have lived. I take melodramatic tourist photos of my friends, trying to think of them as portraits against the background of these unknovm cities. In a bar named after Elvis in Koper a sailor sells grass. He doesnt like the American way, he says, all they care about is money. They are ignorant of everything else, he says. A well-known American actor's television sepies reruns on PopTV. After discovering that the actor was from the Southern republics of Yugoslavia, his face becomes sensible to me, the deep lines in his cheeks, the dark, thin eye-brows, the intense blue eyes, even his fat mustache; he has an origin sudden-ly, and I sympathize with him. Even they agree the show is mediocre. By the sea my sinuses are anaethetized by the salt air. I asked a friend what she thought of the influence of American culture; she said, I love all of the influences. II. Tina plays piano in a casino next to the Italian border, After one month says she hates Italians. From the seashore I see Italy extending out in the West, covering the hori-zon, and Croatia a few kilometers away in the East. Where I come from the East and West never look each other in the face, after awhile they just fade together. From the church balcony, suicides dive onto the rock below, foaming in the surf. Sentries in the wall are covered over with boards or bricks. In Izola a road is named after Antonio Gramsci. Mussolini built the only road from the mountains to the sea. Venice was made out of trees from Slovenia, before Slovenia was Slovenia. Cities remind me of other cities, people of other people. At night I dream of ex-girlfriends, wake up and blow my nose. I eat more than I need, everyone unbuttons their jeans after each meal. III. A Ghanaian -Slovenian girl explains that Kwame Nkrumah and Tito were friends. Schoolgirls cried when Tito died. Maybe they were right. I make notes of things people have said to me. Every word is translated several times across other languages into my own. It passes through songs and films of plays by Tennessee Williams. It takes courage to speak your own language, a language understood by few. To form words in a new language whose sounds are, for you, indistin-guishable, at first, from the waves that wash against the shore when nobody is there to listen (tiho Prešeren) is to be a hero. There is no people without Lipov podlistek poetry. Gypsies wander through the mountain roads outside Novo mesto, backs bent like the backs of gypsy women, babushkas wrapped around their heads as if instructed in the art. Their villages look war-torn but their cars mostly well waxed and polished. We honk and wave and we pass, and they smile. Vanja says they feel less lonely if you greet them, and more loved. I want to photograph them, as others have photographed them. IV. Ljubjana is America, someone said. A band plays Bob Dylan cover of "I'll be your baby tonight." Tina's boy-friend says, this is the most popular song in Slovenia. It comes from Croatia, he says. Later he passes out in the back seat of the Citroen, as we look out over the boulders in Piran, into the Adriatic sea, which is at this moment more aphysical reality, embedded in real soil, than any sea Fve ever seen: brushes against the rocks eagerly, wanting to ask them something. It's too dark to take a picture. The youngpeople in Slovenia say "fuck" and "the best" in English. Only the advertisements in America ever say "the best." They ask me, "what do you think of Slovenia, an anxiousness in their voic-es. I always answer in the same way; it reminds me of home. In their eyes I hear them still wanting to know, like so many ex-girlfriends have wanted to know, do you see that I exist, do you see that we exist? V. I come from a part of America hardly known to Americans. This is not at all unusual. The only identity card Americans carry is a drivers license. On the way to Zagreb, having forgotten my passport, I am not permitted to leave the country. Stopping at her uncle's farm two kilometers from the Croatian border, Vanja asks whether it is possible to cross into Croatia through the countryside. For an instant, sitting in their kitchen, I imagine myself as a Polish Jew being smug-gled underground to freedom. Her aunt serves us bread, butter, pickles, salted meat, cheese, strudel and two kinds of wine made in the backyard, and stares at me as if look-ing for the sign of some distant coun-try in my face. There's an American exppession that goes: how can you keep the peas-ants on the farm after they've seen Paris. Por many, to leave is necessary, but so is knowing how to milk a cow I show her uncle where I was born on a map, it seems far away. He says, automobilies. Vanja tells me, "cetait de lui quand jaiparledelafolie." VI. Samir has the feeling of vertigo when you lose a sense of the bound-aries of discussion: something you just have to define somewhere along the way. He wants to see New York like I want to see Sarajevo, wants to walk through the South Bronx at night. Pička materna! The road to Zagreb is bumpy. Sem šel okoli riti v žep. In Zagreb, they are peeking their heads into the public squares to see if its still sprinkling, brace themselves, silent, inthe streetcars, seem shaken. The lovers in the parks hold each other more tightly. Satellite dishes stick out from apartment buildings like rows of ears bending some question to the world, but I wonder what the world can have to say. The communists were wrong to remove the public statues; they were wrong to carve up land as if freedom had no history. VII. . Keep up the good fight, Slovenia! Your countryside, filled with medival castles and churches, is a constant reminder that the struggle of a free peo-ple is to love with eyes open. Art and thought are the fundamental creative products of humanity, goods and capital are only by-products. There is plenty of time and space in those hills, mountains, vineyards, for-ests, cities, towns for the young architects of Slovenia to construct their dreams. Americans will buy anything you are willing to sell, and sell anything you are willing to buy. The problem is to know what you can afford to give up. Its up to you to decide which songs are true. - Stephen Zacks 46. Berlinale: Uradno pretežno dolgočasno Zmeraj se mi je zdelo, daje največ-ja razlika med berlinskim in ostali-ma velikima evropskima filmskima festivaloma ta, da v tem sicer nemš-ko racionalnem, pa vseeno v mnogih pogledih shizofrenem mestu, filmov kot sedme umetnosti, kot kreativne avtorske izjave, kljub vsemu ne zasenčijo obrobni pojavi in interesi, ki jih pogosto generira sama filmska industrija, in ki jim sicer ne odre-kam določenega šarma. Zato se v Berlin rad vračam, čeprav je ena izmed kritičnih opazk letošnjega festivala ta, da znamo Evropejci delati vse manj dobrih filmov zato, ker - po letošnji ponudbi sodeč - ni-mamo resnejšihproblemov s sodob-nostjo. Druga ugotovitev je, da je po lanskoletnem, kljub jubileju mla-čnem festivalu, Berlin potreboval poživitev, da bi spet postal evropski praznik filma. Poživili pa so ga zgolj z zvezdami in zvezdicami, ki se jihje letos kar trlo. Tretja opomba pa je, daje Berlinale odlično časovno naravnan: v prvi vrsti gre za bero jesenskih filmov in filmov, ki so nas-tali takoj v začetku tekočega leta. Dogaja se za ameriškim Sundance festivalom neodvisnih filmov, tako da smo si lahko pogledali njihove nagrajence. Umeščen je med nomi-nacije za oskarje in njihovo razgla-sitev, tako da lahko odločitve Aka-demije presojajo tudi evropski gleda-lci (v mislih imam predvsem nomin-irane filme, kot so Razsodnost in rahločutnost, Nixon, Dead Man Walking...). In nenazadnje, vreme je v tem letnem času v Berlinu takšno, da človeku ne preostane drugega, kot da gleda filme. Filmi, ki skušajo raznovrstne mi-norne trenutne probleme izpostavi-ti, so videtipretirani, patetični, izu-metničeni: na lanskoletni razgla-sitvi zmagovalca, filma Vaba režiserja Bertranda Tavernierja, sem se z veseljempridružil žvižgom kritikov. Letos žvižgov ni bilo in kakih pozitivnejših čustvenih odzivov publike tudi ne. Vladalaje mlačnost. Nagrajeni filmi se varno zatekajo vpreteklost. Takje glavni nagrajenec, sicer otvoritveni film festivala, Razsodnost in rahločut-nost - po gromovitih uspehih filmov prodkcije Merchant-Ivory (Howar-dov kot, Ostanki dneva...) še en ko-stumski film ameriškega kapitala (in britanske ekipe), ki se mu v pomanjkanju zgodovine toži po evropski aristokratski tradiciji: tokrat gre za ekranizacijo romana Jane Austen, približno pred 180 leti umrle pisateljice, okoli katere vlada trenutno prava evforija; ne nepomembno dejstvo, zakaj je med filmarji tako priljubljena, je tudi to, da so avtorske pravice njenih dedi-čev že zapadle... Film je že v kinu tudi pri nas. Vpreteklost se zatekata tudi dva filma o dveh velikih Richardih. Bri-tanci so po Shakespearjevi predlogi posneli film Richard III. Ekipa z režiserjem Richardom (!) Loncrain-eom je mračen prikaz vzpona krva-vega machiavellističnega tirana iz srednjega veka prestavila v tridese-ta Ieta našega stoletja, ko je po Evropi kar vrelo od totalitarizmov. Film je daleč od tradicionalne adap-tacije, kakršnaje bilatista, kijoje leta 1955 posnel Laurence Olivier. Richard III je tokrat kompaktnejši in okleščen za nekaj stranskih pri-zorov in akterjev, kljub temu pa gre za izjemno inteligentno, domiselno in učinkovito interpretacijo Shakespearjevega bistva, s poudar-ki na moralističnih dilemah in vprašanju politične moči in zavesti - konja, za katerega Richard na kon-cu ponuja celo kraljestvo, pa ga vseeno ne dobi. Z britansko ekipo filma Richard III si sicer deli sre-brnega medveda kitajski film Sonce lahko sliši (Tai Yang you er), ki se s tematiko družinske drame in vojne tragike prav tako zateka v dvajseta leta. Drugi Richard, o katerem pišem, pa je Nixon. Večno provokativni -čepravpogosto posiljeno in naivno -enfant terrible ameriške kine-matografije, Oliver Stone, je posnel prav neverjetno konzervativen film o najbolj kontroverznem ame-riškempredsedniku. Več kot tri ure dolg film je na prvi pogled razvlečen in počasen; v prvi vrsti gre za inti-men portret privatnega življenja in ne toliko za političen film - in nema-ra se skriva ost prav tu: do splošno osovraženega, čeprav popolnoma brezobličnega predsednika skuša biti topel in razumevajoč, polegtega pa Nixon subtilno rekapitulira vse Stoneove prejšnje filme, kot so prob-lematika Vietnama (Platoon), fenomen Kennedyja (JFK), hipijev (Doors), medijev (Rojena morilca) itd. Film zdrži toliko časa, kot uživate v naslovni vlogi Anthonyja Hopkinsa, če pa vam politika ne leži in polpretekla zgodovina (ki jo v fil-mu oznacijo za "bolezenski simptom politikov") tudi ne, potem to najbrž ni film za vas. Razen novice za mul-timedijske zanesenjake: glasba iz filmaje kot prva izdana na tako ime-novanem "razširjenem CD" for-matu - to pomeni, da bodo lastniki računalnikov in ustrezne multi-medijske opreme ob poslušanju glas-bene podlage iz Nixona lahko uživali tudi ob raznih tekstih in od- Film lomkih iz filma. Še dva filma z vojno tematiko. Poljak Andrzej Wajda se po Korcza-ku izpred petih let spet vrača k travmam izpred petdesetih let. Nje-gov film Veliki teden, posnet po kratki zgodbi Jerzyja Andrzejews-kega, obravnava vstajo v var-šavskem ghettu spomladi 1943 in skozi intimno zgodbo židovske be-gunke, ki se zateče k prijateljem iz-ven mesta, prikazuje - kot je bilo namignjeno - še danes pereče vprašanje odnosov med Židi in kato-liki na Poljskem. Za film Veliki teden je režiser Andrzej Wajda dobil sre-brnega medveda za poseben prispe-vek k filmski umetnosti. Na podoben način se je vrnil nazaj tudi gledališki revolucionar George Tabori. Nemški režiser Michael Verhoeven, znan po svoji provokativnosti (Grozno dekle), je po Taborijevi predlogi posnel film Materin pogum. Ta prikazuje epi-zodo iz življenja njegove matere, ki je bila zaradi svojega židovskega porekla že na vlaku smrti - moža so ji medtem že ubili - vendar pa se je s pomočjo svojega poguma in nena-vadnega karakterja z njega rešila. Na Brechtovo navezo ne namiguje samo naslov, ki spominja na Mati korajžo, marveč tudi uporaba po-tujitvenega efekta; Tabori, ki zgod-bo od časa do časa komentira, se v filmu sredi toka dogajanja fcudi po-javi, pojasnjuje, daje nasvete igral-cem, itd. Sploh pa film odlikuje grotesknost in absurdna ko-mičnost, ki za Taborija ni nenavad-na, saj je svoje delo nekoč označil takole: "Vsaka dobra šalaje katas- Glosa i\Ta poti v puščavo? (Improvizacija na temo "slovenskištudent danes") Pričujoče razmišljanje o identi-teti današnje slovenske štu-dentske populacije, ki bo v neka-terih svojih segmentih hote neko-liko pretiravalo in posploševalo, da bi slednje tako bolj izpostavilo, izhaja iz prepričanja, da so štu-dentje v vseh časih in prostorih živahni nosilci mlade intelektu-alne energije, ki je morda bolj radikalna, zaletava in ne docela artikulirana, a hkrati sveža in utripajoča v venah svojega časa. Kakšna je kondicija te energije pri slovenskih študentih danes? V preteklosti so bili študentje vselej nosilci izrazite družbene kritičnosti in hkrati znanilci duho-vnih sprememb. Današnja slika ima s preteklo kaj malo skupnega: "Študent naj je" je maksimalni domet študentske (ne)intelektu-alne zahtevnosti. Sociala je - da ne bo nesporazuma - za študente seveda zelo pomembna, predsta-vlja fundament njihovega eksiste-nčnega obstoja. Je torej nujni pred-pogoj, atudi nič več. Slovenske štu-dente pavsaj delno zrevoltirale še prehrana, nekatere tudipostelje v študentskih domovih in štipendi-jskapolitika- a resnici naljubo bolj ali manj le tiste, ki imajo s prvim ali drugim kaj konkretno opraviti. Šir-ši družbeni problerai ostajajo za študente večinoma nekaj odda-ljenega in zato skoraj neresnične-ga, kot da ne bi bili del njihovega sveta. A inertnost se začne že mnogo prej, npr. pri vprašanju Univerze, za katerega večina štu-dentov verjetno sploh ne ve, da se v času tranzicije vzpostavlja kot posebno pereč in kompleksen pro-blem! Omenjena inertnost v opiso- vanem kontekstu ne pomeni posameznikove pasivnosti oziro-ma nezainteresiranosti za lastni eksistenčni status, marveč je tre-bapod navedeno oznako razumeti odsotnost njegove ppippavljenosti za polnokrvno anticipacijo v dru-žbenem življenju, za dajanje in sprejemanje ne zgolj materialnih dobrin, kar korenini v apatičnosti ob spoznanju odsotnosti globalne zavesti o družbi in svetu, v kate-rem živimo. Študent kot mladi in-telektualec naj bi ob vprašanjih lastnega stanovskega statusa s svoje specifične, ne-mirne du-hovne pozicije reflektiral tudi vsa druga pereča vprašanja današnje družbe. Šele z njihovo artikulacijo se bodo namreč uveljavila v širši družbeni zavesti kot dejansko ob-stoječi problemi. Preprost primer: če ne bi bilo ekoloških pobud, bi še danes povsem neozaveščeno ra-vnali z okoljem. "Parcialnost" in samozadost-nost študentskega intelekta danes ob naravi sodobnega, razkrojenega sveta vsaj delno korenini tudi v šolski polpreteklosti, v usmerje-nem izobraževanju, ki je želelo namesto široko razgledanih intele-ktualcev, ki presegajo meje svoje stroke, proizvajati stokovnjake, ki bodo "neproblematični" za oblast-niški esteblišment. In da ne bo pomote: danes se ob propadu velikih zgodb ni mogoče več legitimno zavzemati za hege-monijo študentovstva okrog kole-ktivnega družbenega angažmaja; preživetveno nujna je pluralnost refleksij in ustvarjalnih konce-ptov, kar pa je seveda diametralno nasprotno pasivnosti, ki je ne ena-čim s tihim premislekom v samoti lastnega doma, ampak gre prepros-to za ohromelost in neartikulira-nost. Institucionalno jedro štude-ntske populacije je študentska or-ganizacija, ki ima brez dvoma po-membno družbeno vlogo, ki je she-matično gledano dvoplastna, njeno delovanje je torej usmerjeno tako "navzven" kot "navznoter". Naeni strani si tako v dani konstelaciji moči v slovenski družbi prizadeva za čim boljši socialni, ppavni, itd. status študenta, na dpugi strani pa ima vzpostavljenih celo vpsto deja-vnosti in mehanizmov, katepih fu-nkcija je spodbujanje študentske kpeativnosti in miselne ppodopnos-ti izven ozkih študijskih okvipov (npp. založništvo, kultura, mediji, itd.). V sedanjem položaju ppevla-dujoče študentske duhovne one-melosti in negibnosti je takšno spodbujanje "kpepitve duha" izped-nega pomena, enakovpednega pri- zadevanju za stanovski status (ŠOU pač ni ustanovljena in finan-cipana kot nekakšen zgolj-sindikat!). Zato lahko iskpeno upa-mo, da se bodo številne dejavnosti, namenjene ne ppimapno ppofitne-mu, mapveč ustvapjalnemu ude-janjanju študentov v ppihodnosti ne le ohranile na dosedanji pavni, ampak tudi doda-tno intenzivipale, okrepile in pazši-pile. Le tako bo ŠOU odigpala svojo vlogo v poskusu izogniti se puščavi enodimenzio-nalne miselnostippihodnje sloven-ske intelektualne elite, ki jo bodo po čpnem scenariju ppedstavljala bitja, zgpajena iz mopebiti polnih želodcev in ppedvsem ppaznih glav. Mitja Čander Univerza skozi čas Akademska kultura Ob zadnjih volitvah re-ktorja Univerze v Ljublja-ni smo bili priča zares prvovrstnim "brkljari-jam" tako s strani "te-kmovalcev" kot s strani .novih iluzij željnega občinstva, kar napeljuje k Močnikovi ugotovitvi, da naj bi bilo spraševa-nje o akademski kulturi vendarle eden od naših manjših tabujev. Ali akademska kultu-ra sploh obstaja? Seveda sta vsaj dva razloga za pritrditev: na eni strani je univerza ustanova z najdaljšo tradicijo pre-našanja in ustvarjanja visoke, celo elitne kul-ture; na drugi strani si težko zamišljamo, da bi tako mogočna ustanova lahko tako dolgo obstaja-la, ne da bi razvila svojo "lastno kulturo". Za devetimi gorami in sedmimi vodami Pri ohranjanju prestiža sodo-bne univerze se pogosto sklicuje-jo na srednjeveško univerzo. Ta je nedvomno imela svojo kulturo in je bila "avtonomna". Ta avto-nomija je bila upravne narave in se v bistvu ni razlikovala od avto-nomije drugih korporacij, cehov, neraara niti ne od samouprave mest ali meniških redov. Kar zadeva duhovno svobodo, je bila za sodobne pojme pičla; univerzi-tetnike je prav tako preganjala inkvizicija in univerze so bile neposredno vpletene v razne ve-rske in cerkvene spopade ter v poznejši razkol med protestanti-zmom in katolicizmom. Za srednjeveško družbo, če-prav s svojo posebno kulturo, je bilo nasploh značilno, da je bila multikulturna. Prvine lokalnih nižjih kultir so se dopolnjevale z elementi visoke kulture. Temeljna ideologija družbe je bila "religija knjige", hkrati pa je bila pisnost privilegij ozkih kro-gov specialistov. Univerze so ig-rale vlogo zbirališča spisov in lju-di - V njih se je institucionalizira-laproduktivna rabakorpusa tak-ratnih vednosti in razpoložlji-vega potenciala komunikacijskih tehnologij. Takratni postopek vednosti je bilo logično branje avtoritativne-ga pisnega korpusa - z dodatno in odločilno predpostavko, da je mo-goče razviti več alternativnih branj in da se zato vednost proi-zvaja iz soočanja, še več: iz spo-padanja alternativnih branj. Srednjeveški intelektualizem je ustno tehniko disputacije raz-vil daleč čez mejo antičnih re-topičnih tehnologij prepričevanja - z logično disciplino je tehnike di-alogiziranja predelal v orodja za iskanje "resnice". Rezultat je bilo novo pavnotežje med pisno in ust-no kulturo. Zahodna civilizacija je tako ne-mara drugič v svoji tradiciji proi-zvedla redko in občutljivo sožitje pisnega in ustnega. Če je grška abecedna pisava prvič v svetovni zgodovini omogočila ustpezen za- pis ustnih govornih praks, je sre-dnjeveška univerzitetna kultura zadnjič v zahodnoevropski zgodo-vini znala bralne in pisalne pra-kse organiziratipo najvišjih dose-žkih ustnih tehnik. Grški alfabet je omogočil sožitje pisnega in ust-nega na "primarni" jezikovni rav-ni, srednjeveška univerza na "se-kundarni" ravni diskurzivnih praks. Srednjeveška univerza pa ni institucionalizirala samo sožitja ustne in pisne omike, temveč tudi enotnost izobraževanja in ve-dnosti. Sama vednostna paradi-gma je bila taka, da so bili "izo-braževalni postopki" vsaj iste narave kakor postopki "proizvo-dnjevednosti". Srednjeveški vzorec, ki je hkra-ti zagotavljal sožitje pisne in ust-ne omike ter enotnost izobraže-vanja in vednosti, je na strani ve-dnosti spodnesla galilejevska znanost, na strani izobraževanja pa humanistična erudicija. Oba preloma sta ppinesla zraagosla-vje pisnosti - s papadoksnimi učinki, s katerimi se še danes spopadamo bpez posebnih uspe-hov. Humanizem je, na kratko pe-čeno literariziral omiko. Univer-za je tako izgubila ospednji ali "monopolistični" položaj tako v izobraževanju kakop ppi ppoiz-vodnjivednosti. Humanistiena litepapizacija je uveljavljala "izpazno odličnost", ki so ji pekli copia, obilje in ki je v temelju petopična odlika. Spet so vznikli vsi ppoblemi, ki so poveza-ni z petopiko, ppeppičevanjem, vdpli so ozipi "kpeposti", nevap-nosti zavajanja itn. Humanizem je s tem sppožil kpizo humanisti-ke, ki tpaja še danes, in vsaj spo-čel znano ranljivost, inferiopnost humanističnih ved v pazmepju do "eksaktnih" znanosti. Za huma-nizem so besedila sicer Še zmep-om avtoritativna- a samo besedi-lo je poslej problem: niso vsa bese-dila enako avtopitativna in nivsaka pazličicabesedilaenako avtentična. Počasi se začenja ppikazovati vppašanje izvipnika in nove vpste avtoritete: avtoritete avtopja. Opganizacijski nasledek kpize, ki jo je sppožil humanizem, je ustanova kolegija: nappava, kije podlaga zapoznejše "spednje izo-bpaževanje", to se pravi, za izobpaževanje v splošni omiki. Splošna izobpazba je pobegnila z univepze. Z galilejevsko znanostjo pa je tudi obveljalo, da je za "opisova-nje sveta" ustpezna edino mate-matična fopmula; to je v temeljih ppeobpazilo tako "svet", ki je postal nekaj zunanjega, predmet opazovanja in preizkušanja. Poznejša univepza je potrebo-vala dolga stoletja, da je uppavno zaobjela galilejevsko znanost in njene nasledke. Unlvepzapa se je znašla pod udapom konkupe-nčnih ustanov - kolegijev, akade-mij, šol, inštitutov, katepih usta-navljanje že od 16. stoletjanaprej govopi o ppoblematičnosti uni-verze. Roman Gustinčič Ekonomija ~««»^^ Kd/co S7no posta(Ja) li narod "delničarjev" Pred dnevi je na borzno hišo, kjer občasno spremljam trgova-nje, prikorakal možak srednjih let. Vjavni prodaji je prišel do delnic Merkatorja, le-te pa so prav tisti dan začele kotirati na borzi, dalo se jih je torej kupiti ali prodati. Sedaj je hotel imeti de-nar. Nič posebnega. Določen delež prebivalstva ima pač raje denar kot delnice. Posrednik mu je razložil zakonitosti, ki v osno-vi pravijo, če lahko malo poča-kaš, boš iztržil mnogo več. "Aha," je rekel možak in svoje delnice prodal takoj. Že dva dni pozneje bi dobil zanje povprečno plačo več. Vprašanje je, kaj drža-vljanom po dveh letih delniča-rstva, preprečuje, da bi počakali še 14 dni, saj razlika nikakor ni zanemarljiva. Nekaj jihje res na pobu eksistence, kaj pa vsi osta-li? Vse se je začelo 1989. V sklopu sproščanja ekonomskih ome-jitev je luč sveta zagledal nek Markovičev zakon, ki je vsako-mur dovoljeval, daustanovi svo-je lastno podjetje. Takrat je v nekaterih slovenskih krogih v Beogradu prevladalo prepriča-nje, daje Jugoslavijapremajhna za dve borzi. Vprašanje se je skr-čilo nadilemo: Beograjskaborza vrednostnih papirjev ali Ljubl-janska borza vrednostnih papir-jev. Ali bomo Slovenci prikra-jšani še za eno pomembno inšti-tucijo? V Ljubljano je bil poslan jasen signal: USTANOVITE BOR-ZO. In nekaj pozneje je bila v Lju-bljani ustanovljena borza, Ljubl-janska borza vrednostnih papir- jev. Prva takšna ustanova na območju bivše YU po drugi svetovni vojni. Odveč je pripo-mniti, da ni bilo zakonodaje, ki bi urejalatako pomembno področje ali da tako v Sloveniji kot verje-tno tudi v YU ni bilo nikogar, ki bi se mu vsaj približno sanjalo, kako borza deluje. Potem se je razvoj nepretrga-no nadaljeval. Kmalu smo dobili prve strokovnjake, ki so vzeli borzo zares. Trgovanje je steklo. Pojavljale in izginjale so otroške bolezni kapitalskih trgov. Delni-ce na borzi so se počasi množile. Slovenija je danes kapitalisti-čna država. Res. V imenu si je nadela tudi nekaj priveskov, a to ne vpliva na bistvo. Temelj izbrane ureditve je zasebno go-spodarstvo. Zato hkrati z razvo-jem borze od osamosvojitve da-lje teče tudi proces privatizacije. Njena posebnost v primerjavi s podobnimi procesi v razvitih državah je neodplačnost. To po-meni, da smo certifikate in pre-ko njih delnice dobili zastonj. Zatoje obstajalautemeljenaboja-zen, da bo večina državljanov de-lnice prodala takoj, ko bo to mog-oče. Sledil bi padec cen in veliko prerazporejanje narodovega bo-gastva. Premožna elita bi si s tem zagotovilatrdne ekonomske temelje sama privatizacija pa bi ohranila imidž pravične razdel-itve. Todaproces privatizacije se je močno zavlekel. Ljudje so zače-njali ceniti svoje novo ppemo-ženje (čustvena navezanost?). Rasti je začela delničarsko-last- niška kultura. Vsaj formalno se je na tem področju angažirala tudi država. Preko svojih agencij in uradov je pošiljala v javnost pomirjujoča obvestila. Koliko in kakšen je (bil) njihov učinek, je drugo vprašanje. Recimo, da so hoteli dobro. Vsekakor se je splošno prepričanje o brezvre-dnosti certifikatov in z njimi pri-dobljenih delnic začelo spremi-njati. Vedno manjši delež prebi-valstva je kazal pripravljenost po takojšnji prodaji tako prido-bljenegapremoženja. Še več. Ce-lo tisti, ki so ga nameravali pro-dati, so z izkupičkom načrtovali nakup kakšne druge delnice. Učinkovitost in obseg družbene prerazdelitve sta se začela po-stavljatipod vprašaj. Kapitalsko močnih interesentov je bilo ve-dno več. Zacela se je bitka za "de-diščino". Posledica akcij in ukrepov raznih lobijev in preštevilnih sa-mostojnih mrhovinarjev (majh-nih rib, špekulantov) je po eni strani spoznanje, da drug druge-ga ne morejo dokončno ali celo za večno izriniti s scene, Privi-legiji so razdeljeni in družba postaja (je) ponovno statična. Mnogopomembnejšaje druga posledica. Javnost je dvorezen meč (dejstvo). Zoprna, kadar ti gleda pod prste in hkrati nadvse pripravna za nadziranje in ovi-ranje konkurentov. A pretirana uporaba tega instrumenta ima tudi stranske posledice. Ime-nujemo jih afere, nezadovoljst-vo, rastoče nezaupanje in nego-tovost. Štirje jezdeci a... ? Za na-vadne smrtnike imajo precej ne-gativne posledice, medtem ko so za mrhovinarje prav uporabne. Še posebej nezaupanje in negoto-vost. Sicer ne moremo ugotoviti ali sta negotovost in nezaupanje po-vzročena načrtno, vvsakem pri-meru pa vodita do mrhovinarjem toliko zaželenega cilja. Vrednost oz.cena narodovega bogastva se v velikem obsegu znižuje. Prob-lem prodajalcev, ki svojega pre-moženja ne bi bili pripravljeni prodati pod ceno je s tem v veliki meri odpravljen. Nekoliko poma-gatudiprepričanje državljanov, da je vreden in sposoben več ter da si zasluži višji življenski stan-dard s čimer preveč potroši da-nes inpremalo nameni zajutri. Drugi problem ostane. Kapital bo moral med seboj še naprej tek-movati za mrhovino. V tem kon-tekstu je potrebno razumeti tudi dogajanje okoli Dadasa in pove-zanih družb (do podobnega ruše-nja Dadasovega imerija je prišlo tudi pred dvema letoma, potem pa se je izkazalo, da se bo priva-tizacija zavlekla). Lani je v Sloveniji zaživela dru-ga borza. Blagovna borza Ljublja-na. To je bil tretji poskus, kar deloma potrjuje tezo o omejeni gostoti borz. Druga borza razbi-ja monopol prve in uvaja nove storitve/ponudbo. S tem daje gospodarstvu dodatne možnosti razvoja. Danes je neuradno slišati, da je bil na opoldanskem zboru in-vestitorjev dosežen kompromis (med investitorji, "Dadasom" in agencijo). Stemtaaferaprehaja v sklepno fazo (v kolikor njenega življenja ne bodo umetno podal-jšali), negotovost in nezaupanje glede prihodnosti (vrednosti de-lnic,...) v javnosti pa sta se us-trezno dvignila. Pri takem razvo-ju ne potrebujemo dveh borz, morda še ene ne. Možak je očitno vedel zakaj noče imeti opravka z delnicami, ko jih je prodajal, saj lastništvo le-teh temelji na zau-panju. Primož Kocuvan Pravo Večinsfci sistem -zakaj pa ne?7 Slovenijaje pred preizku-šnjo: ali bo enkrat za vselej postala prava demokraci-ja ali pa nam bodo kom-promitirani šoferji še naprej dokazovali, da si zaslužijo ponovno izvo-litev. I. Uvod Volitve so po splošnem pre-pričanju eden najpomembnejših izrazovljudske suverenosti, kate-re temeljno koncepcijo je pred več kot 200 leti podal Jean-Jacques Rousseau. Dandanes si demokra-cije ni mogoče zamišljati brez voli-tev, na katerih državljani izvolijo svoje zakonite predstavnike ter jim, kot je to trdil Rousseau, s tem podelijo koncesijo za izvrševanje ljudske suverenosti. Pravno gleda-no volitve predstavniškemu tele-su p^odeljujejo legalnost in legitim-nost, v političnem smislu pa so edi-ni trenutek, ko ljudstvo neposred-no vpliva na oblast oziroma njeno ustvarjanje. Rousseau je svojo teorijo o ljud-ski suverenosti utemeljil v delu Družbenapogodba (Du Contrat so-cial ou principes du droit politique, 1762), kjerje ljudsko suverenost opredelil kot neodtujljivo, nepre-nosljivo, nedeljivo, nepredstavlji-vo in nezastarljivo. Po tej definiciji je ljudstvo tisto, ki samo sprejema zakone in druge predpise, kar pomeni uporabo popolne neposredne demokracije v zakonodaji. Toda ali je neposre-dna demokracija dejansko izved-ljiva? Glede na to, da sta pogoja za-njo teritorialno in prebivalstveno majhna država na eni ter enosta-vnost zakonov na drugi strani, la- hko ugotovimo, da ta ideja ni prak-tično izvedljiva. To je kmalu uvidel tudi Rousseau, zato je omilil svoje stališče ter se zavzel za predsta-vniško demokracijo z določenimi pogoji (splošna volilna pravica, po-goste volitve, prepoved ponovne izvolitve, osrednji položaj pred-stavniškega telesa itd). Če torej sprejmemo rous-seaujevsko teorijo predstavniške demokracije, se soočimo z vpraša-njem, kako naj suvereno ljudstvo določi svoje predstavnike v vsel-judsko zakonodajno telo. Z drugi-mi besedami, kako naj državljani IZVOLIJO svoje predstavnike vpa-rlament. Srečamo se torej z vpra-šanjem volitev oziroma z vprašan-jem, KAKŠNE naj bodo te volitve, po kakšnem sistemu naj bodo ure-jene. VOLILNISISTEM je tisti, ki to določa. V grobem lahko govorimo o volil-nem sistemu v širšem in ožjem smislu. Tu nas zanima le volilni sistem v OŽJEM SMISLU - torej sistem razdelitve mandatov, od katerega je seveda odvisna zasto-panost predstavnikov določenih družbenih skupin (danes: politi-čnih strank) v vseljudskem pred-stavniškem telesu (angl. Parlia-ment, nem. Volksversammlung). Razmerje političnih sil v neki državi tako v največji možni meri zavisi ravno od razdelitve manda-tov, torej od vrste volilnega siste-ma. II. Večinski in proporcionalni sistem Danes v demokratičnem svetu, kamor se prišteva tudi Slovenija, obstajata predvsem dva temeljna tipa volilnih sistemov: l.)večinskisistem 2.) sistem sorazmernega pred-stavništva (proporcionalni si-stem) Oba sistema poznata več razJi-čnih izpeljav, pri čemer pa velja, da v svojih čistih izvedbah pred-stavljata dva skrajna pola. Prav tako je potrebno opozoriti, da med večinskim inproporcionalnim sis-temom obstaja kar nekaj volilnih sistemov, ki se približujejo bodisi enemu bodisi drugemu. Jasno pa je, da noben volilni sistem ne za-gotavlja popolne sorazmernosti (proporcionalnosti) razdelitve dobljenih glasov med strankami in številom poslanskih sedežev, ki pripadejo strankarskim kandida-tom. Noben volilni sistem ni po-poln, kar bi bilo tudi iluzorno pri-čakovati. Vse na tem svetu - pose-bej pa to velja zapolitiko, ki je men-da tudi človekova najstarejša obrt - je potrebno razumeti kot nekakš-en kompromis med tistim, kar je (sein) in tistim, kar naj bi bilo (sol-len). Volilni sistem, ki ga vedno narekuje aktualnapolitična oblast je pač vedno dejstvo, torej nekaj, kar je odvisno od volje oblastnik-ov. Oblast oziroma vladajoča stra-nka (koalicija) v prvi vrsti gleda zgolj in samo na svoje koristi in interese, ki si jih zagotavlja z us-treznim volilnim sistemom. Vpra-šanje pa je, ali je Slovenija resni-čno demokratična država, kajti vedno bolj se dozdeva, da bodo pri-hodnje državno-zborske volitve skoraj neodvisne od priljubljenos-ti oz. nepriljubljenosti sedanje oblastne garniture. Če pravpomis-limo, se velik del sedanjih posla-ncev zaveda svoje nepriljubljenos-ti med volilci, zato ne kaže poseb-nega razumevanja za spremembo obstoječe volilne zakonodaje. Kaj-ti sedanjiproporcionalni sistemje povzročil razmah partitokracije, kar neverjetno spominja na itali-janske razmere. Italijaje spozna-la, kam pripelje dosledno uvelja- vljanje proporcionalnega sistema, zato se spet vrača k večinskemu. Ne smemo namreč spregledati, da ravno proporcionalni sistem po-meni depersonalizacijo volitev; volilci ne volijo kandidatov kot os-ebnosti (torej konkretnih imen), temveč volijo stranke oziroma strankarske liste. V tem je tudi vzrok, da je bilo v državni zbor iz-voljenih toliko klovnov in burke-žev, kajti volilci so volili stranke, ne pa kandidatov osebno. Jasno je, da kaj takega v večinskem si-stemu ne bi bilo mogoče in tega se zavedajo tudi vsi tisti slovenski politiki, ki večinskemu sistemu nasprotujejo. Kot smo že ugotovili, v stvar-nosti ne obstaja idealni volilni sistem, obstajajo pa številni pos-kusi, kako se mupribližati. Seveda tako večinski kot tudi proporcio-nalni sistem vsebujeta pomanjklji-vosti in slabosti. Če želimo ugoto-viti, kateri od njijuje boljši za slo-venske razmere, potem se mora-mo tega lotiti s skrajno mero kriti-čnosti do obeh. Priraerjalno ugo-tavljamo, kateri ima vec slabih strani, kateri je v svetu bolj uvelja-vjen in katere države ga uporablja-jo, kateri bi bil za državo v tranzi-ciji, kot je Slovenija, primernejši in nenazadnje, kaj bi uvedba večin-skega (ob predpostavki, da je tre-nutno v veljavi proporcionalni sistem) sistema pomenila za Slo-venijo. III. Večinski sistem V zvezi z večinskim sistemom moramo omeniti dve njegovi osno-vni izvedbi: a) sistem absolutne večine (absolute majority system) b) sistem relativne večine (relative majopity system) Po prvem je izvoljen kandidat, ki je dobil več kot polovico glasav, torej 50% + 1 glas. Primer države s sistemom absolutne večine je Francija. Pri sistemu relativne večine pa mora kandidat za izvolitev dobiti relativno več glasov od protikan-didatov. Značilen primer države s tem sistemom je Velika Britanija, da o ZDA niti ne govorimo. Vendar pa ima sistem relativne večine tudi veliko slabost: velikokrat je izvoljen kandidat, ki je dobil le malenkost več glasov od ostalih kandidatov (zmagal je npr. le zaradi 0.5% več glasov!). Sistem absolutne večine se tej slabosti skuša izogniti z zahtevo, da mora kandidat za svojo izvo-litev prejeti podporo večine volil-cev v svoji volilni enoti, kar pome-ni en (1) glas več od polovice (50%). Ravno zaradi tega pa se velikokrat pojavi problem, ko no-ben kandidat ne prejme potrebne podpore volilcev (tj. večine), zato je potreben drugi oziroma nov krog volitev, v katerega se običa-jno uvrstita le tista kandidata, ki sta v prvem krogu dobila največ glasov. Ravno zaradi velike mo-žnosti dveh (ali celo treh ali več) krogov volitev se sistem absolutne večine imenuje tudi second ballot ali ballotage. Poleg sistema absolutne in rela-tivne večine obstaja še tretji tip večinskega sistema, in sicer gre za Evropi skoraj neznano vrsto večinskega odločanja. Če se ne mo-tim, se ta volilni sistem na državni ravni uporablja le v Avstraliji, za volitve v avstralski senat. Govo-pim o t.i. alternativnem glasovan-ju (alternative vote), kateremu sem zelo naklonjen, saj je v svojem temelju večinski sistem, toda obe-nem vsebuje elemente proporcio-nalnosti. IV. Alternative vote Alternativno glasovanje sicer temelji na sistemu absolutne ve-čine, toda ne zahteva drugega kro-ga volitev, saj se volilec ne odloča le za enega kandidata, temveč po-leg "svojega" kandidata označi še kandidata (ali tudi več), za katere-ga (katere) bi glasoval v primeru, ko "njegov" ne bi bil izvoljen. Gre torej za svojevrsten kompromis, ki upošteva volilčevo voljo, oben-em pa skrajša volitve na en krog. Praktično to pomeni, da volilna komisija najprej izloči tistega kan-didata, ki ni dobil večine glasov in njegove glasove prišteje kandida-tom, ki so bili na glasovalnem listu označeni kot alternativni. Posto-pek se ponavlja, dokler eden izmed kandidatov ne dobi potrebne večine (50% +1 glas). Sistem alte-rnativnega glasovanja ima torej to veliko prednost, da volilcem ni tre-ba glasovati večkrat, obenem pa imajo možnost izbire med več kan-didati. Edini problem v zvezi s tem sistemom je njegova precejšnja zapletenost, kar je dovolj pomem-ben razlog, da se v praksi skoraj ne uporablja. V. Značilnosti večinskega sistema Med teoretiki ustavnega prava prevladuje prepričanje, da je veči-nski sistem v svoji klasični (osno-vni) izvedbi vprimerjavi s propor-cionalnim: l.)enostavnejši 2.)preglednejši 3.) pepsonalnejši 4.) stabilnejši 5.) zmanjšuje število strank Če povzamemo: večinski sistem bi za državo, kot je Slovenija, v prvi vrsti pomenil ppoces utrje-vanja stabilnosti. Izvršilno oblast bi predstavljala stpanka, ki bi na volitvah dobila največjo podpopo volilcev, zato ne bi več ppihajalo do sklepanj t.i. nenačelnih koalicij. Vlada bi uživala podpopo parla-menta, kap bi zagotavljalo medse-bojno kontpolo. Poleg tega v papla-ment ne bi mogle biti izvoljene ekstpemistične stpanke, ki so za ppopopcionalni sistem zelo pogost pojav. Uvedba večinskega sistema bi stpanke silila k povezovanju, kap bi dolgopočno (vendap zgolj dolgopočno!!!) ppipeljalo do obliko-vanja nekaj močnih stpank, peci- mo LIBERALCEV, SOCIALDEMO-KRATOV in DEMOKRIST JANOV. V dpžavah, kjer je uveljavljen večin-ski sistem - npp. v Veliki Britaniji in ZDA - se te stpanke na oblasti izmenjujejo, kap kpepi tpdnost dpžave ter ppispeva k občutku odgovornosfci polifcikov, kar za na-še pazmepe žal ne mopemo govopi-ti. Volilci enostavno vedo, da bodo na naslednjih volitvah volili dpugo stranko (npp. SOCIALDEMO-KRATE), če sedanja vladajoča stpanka ni uspešna. Ppav tako bo-do npp. kasneje ponovno volili se-danjo stpanko, če se socialdemok-rati ne bodo dobpo odrezali, itd. V tem izmenjavanju na oblasti je tudi bistvo demokpacije: stranka ima možnost, da fopmipa svojo vla-do - danaji je topej ppiložnost, da uveljavi svoj ppogpam. V ppopop-cionalnih sistemih je to skopaj nemogoče, saj ppide do oblikova-njakoalicije, kijo običajno sestav-lja več stpank, zapadi česap obve-zno pride do komppomisa med nji-mi, kap pa zgolj slabi njihovo uči-nkovitost, obenem pa kpepi njihov pohlep po moči in položajih. VI. Slovenija in njen volilni sistem Slovenijaje pomladi 1990 dobila svojo ppvo demokpatično oblast, ki je bila izvoljena na ppvih svobo-dnih in kolikop toliko poštenih volitvah. Zmagovita Demokratična opo-zicija Slovenije (DEMOS) je bila iz-voljena na podlagi stape volilne za-konodaje z nekatepimi amandma-ji iz leta 1988. Zakon o volitvah v Državni zbop (Ur. 1. RS, št. 44/92), je sppejela še SkupščinaRepublike Slovenije, in sicep pped decembep-skimi volitvami 1992, po katepih se je konstituiral Državni zbop Re-publike Slovenije. Volitve leta 1990 so temeljile de-loma na večinskem, deloma na propopcionalnem sistemu, kajti takpatno zakonodajno telo je bilo tpodomno (zbop občin, zbop zdpu-ženega dela, dpužbenopolitični zbop) in za vsak zbop posebej se je uporabljal dpugačen volilni sistem. Za volitve v zbop občin se je upopabljal sistem absolutne večine, za zbop zdpuženega dela sistem pelativne večine ter za dpu-žbenopolitični zbop ppopopciona-lni sistem. Zakon o volitvah iz leta 1992 pa je uvedel ppopopcionalni sistem z določenimi posebnostmi (Hapejev količnik, ppohibitivno klavzulo, d'Hondtov sistem). Ta zakon je še vedno v veljavi in kot vse kaže, ni posebnih teženj po njegovi sppe-membi. Socialdemokpatska stpan-ka (SDS) je najbolj glasna pri zahtevi po sppemembi obstoječega volilnega sistema, vendap pa je malo verjetnosti, da bo s svojimi ppedlogi uspela. V dpžavnem zbopu ima nampeč le štiri poslance, vladajoča koalicija s svojimi sate-liti pa najmanj desetkpat več. Logičnoje, da vladajoee stpanke vztpajajo ppi sedanjem sistemu, saj so po njegovi zaslugi doživele zmago na volitvah, njihoviposlan-ci pa bodo vepjetno tudi v bodoče izvoljeni v dpžavni svet. Večinski sistem bi temu napravil konec: številni pozicijski poslanci, ki so se zamepilijavnosti z vpletenostjo v pazlične afepe, nezakonite posle in dpuge lumpapije ter v škandale z alkoholom, namreč ne bi mogli biti nikoli več izvoljeni v dpžavni zbop. V demokpatični in pravni državi je neizvolitev neke vpste sankcija volilcev za slabo delo nji-hovegaposlanca. Slovenijaje pped ppeizkušnjo: ali bo enkpat za vselej postala ppava demokpacija, ali pa nam bodo komppomitipani šofepji še nappej dokazovali, da si zaslužijo ponovno izvolitev. Dejan Steinbuch Problem transpolitike in mišljenja V tej in še u naslednji številki Tribune bom sku-šat razviti dva razlicna pojma in to sta transpoliti-ka in iluzija umetnosti. Pri tem bom, kar se da na-tančno, sledil francoske-mu filozofu Jeanu Baud-rillardu (J.B.), in sicer njegovim zadnjim trem knjigam Illusion de lafin (1992), Le Crime parfait (1994) in Fragments (1995), ki so izšle pri pariški založbi Galilee. Transpolitika ima mesto onkraj dobrega in zla, to pomeni, da o njej ne moremo govoriti s pomočjo moralnih kriterijev. Da jo umestimo, si zato najprej pogle-jmo, kako J.B. opiše svet okoli nas: "Svet je radikalna iluzija, simu-lacija pa je iluzija znaka, ki se je izgubil na račun svojega delova-nja. Na horizontu simulacije izgine svet, pa tudi vprašanja o njegovem obstoju ni več mogoče postaviti. Iz ekrana ne izgine le stvarnost (le r,eel), ampak tudi podoba. Svet se izgubi v videzih, ki so sledi nebivajočega, sledi neprekinjenosti niča (nič sam pusti sledi v lastni nepreki-njenosti). Ni volje, ni stvarnosti,, ni nobene stvari. Nic je. Večna ilu-zija objekta, ki ni pojmljiv in sub-jekta, ki verjame vpojem. Nepre-kinjenost sveta označenega za nas in sveta, ki je na skrivnem nič in ne pomeni nič. Med tema redoma ni dialektike. Še vedno ni-smo sposobni pristati na svet brez volje, vere in moči. Svet je izgubil skrivnost/skritost." Razredni boj je končan. Padli smo v najhujše možno barbar-stvo. Napočil je čas, da si ponovno zastavimo vprašanje o svetu in o človeku. AntropocentPizem mora odmreti. Človek ni suveren. Ne prenašamo mi sveta, ampak svet prenaša nas. Kar ljudje povzroča-mo z različnimi produkcijskimi načini, ne bo nikdar nič drugega kot podoba nas samih. Objekti so takšni, kot je njihovo lastno izgi-njanje, še več, izginjajo razlike med njimi. Prav v razliki je skrit pomen, ki nas prevara in ki nare- di iluzijo, pomen, pri katerem so objekti zvesti samim sebi in kate-rim moramo biti zvesti mi, v nji-hovih natančnih detajlih, v nji-hovem pravilnem položaju, v čut-ni iluziji videzov in v povezano-sti. Politiki z levice ali z desnice so enako ničevi. Vendar tisti z levice izčrpno obravnavajo svojo duše-vno potrtost in ne merijo lastne stvarne skorumpiranosti. Med-tem ko ljudje iz vrst desničarske Transpolitika L U ¦ inteligence, osvobojeni okovlibe-ralizma, merijo to stanje potla-čitve. Zapojmo torej slavo poli-tikom, ki so se žrtvovali, da pre-bavljajo tpuplo politike - žive sar-kofage, ki nas ščitijo pred samoto smrti, ki bi drugače preplavila ce-lotno družbo. Smo v družbi le-dene netolerance, kjer sta že naj-manjše rušenje in najmanjši po-seg v realnost nasilno zaustavlje-na. Vse ideje so na mah zalite v beton. Izobčenje je enako kot v kakšni verski ali stalinistični druščini. Nič se ni spremenilo. Združenje imbecilovje popolno. Dokaz, da družbeni razred vzpostavlja mikro družbo vzpore-dno in brez povezave s stvarno družbo, so škandali, katerih učin-ki so brez posledic za družbeni razred in za stvarno družbo, ka-kor so krahi in finančni škandali bpez posledic za stvapno ekono-mijo. Med stvarno družbo in stva-rno ekonomijo ne obstajapoveza-va, kljub ponovno ppebujenim te-žnjam po popolni kontpoli nad ekonomijo. Ekonomija deluje mi-mo dpžavnih okvipov. Posamezne multinacionalne korpopacije s po-močjo tihe diplomacije nastavlja-jo in odstavljajo vladapje v bivših deželah vzhodne Evpope. To stanje civilno dpužbo nam-peč ščiti pred spremenljivostjo dpužbenega pazreda kot ščiti tudi ekonomijo (kap je pač od nje osta-lo) pped naglimi sppemembami na bopzi ali na mednapodnem trgu. Ta pazdpužitev, odkodep sta se podili virtualna politika in vip-tualna ekonomija, nam je na nek način kopistna. Imapatudi svojo temno plat. Kajti viptualna politika in vir-tualna ekonomija na eni stpani ter družba in stvapna ekonomija na drugi so potegnili drug dpuge-ga v vptinec hitposti, zapisane z velikim H in bodo končali brez dvoma paztpgani vsak na svoj ko-nec. Vsi dpužbeni pazpedi so se nalezli zgodovine. Kopupcija in škandali so v bistvu bpez posledic za dpužbeni pazped. Postavlja se vppašanje, če je sploh še mogoče govopiti o dpužbenih pazpedih. 0 tem J.B. izreče sledečo nasil-no sodbo: "Če sistem tako dobpo analizi-pate, ste tudi sokpivi zanj. Govo-rite o zapeljevanju, topej niste nič dpugega kot zapeljivec. Ali bolje: govopite o zapeljevanju, pa o njem ne veste nič. Vi ste sokpivec vašega objekta. Ali bolje: Vi ne veste, pa čeppav govopite." Ppavzaprav ničesap ne vidiš, če si in če govopiš o stvapeh. Najbo-ljši ppimer za to je smrt: da lahko govorimo o smrti mopamo biti živi. To velja za vse, za politiko, za ekonomijo, za umetnost - biti mopaš odtujen, dalahko govopiš o odtujenosti na izvipen način. Ppavzaprav mopaš biti popolno-ma sokriv, da lahko govopiš z ne-ke fingipane referenčne točke. Moraš sovražiti in ljubiti. Biti mo-paš objekt in z vsem nasiljem, kap gappemopeš, moraš biti proti. To sta zakon gostoljubja in zakon žrtve. Manjšinappoti eliti. Tisti, ki so ppiviligipani, lahko govopijo in tudi pečejo 'ne' tep se pri tem skli-cujejo na kpitično zavest, med-tem ko se molčeča manjšina zaobljubippikimavanju, sklicujoč se na dogovor in hlapčevanje. Samo enkrat sta družbeni in me-dijski pazped, vsa kultura in elita izpekla 'da'. To je bil pefependum o osamosvojitvi. Map ni s tem de-janjem elita izgubila ppiviligipane kpitičnosti? Mogoče pa so mase dokazale tpanspolitično pamet, ki je boljša kot kpitična pamet pri-znanih mislecev. Nemogoče se je stpinjati s tem, da je negativni volilni glas poli-tično ničen in debilen. Mogoče pa to pazkrivappavničnost in debil-nost politike same in opazno de-janjetpanspolitike. Politika ni zadnja beseda zgodo-vine. Zgodovina nima več zadnje besede ppi naših dejanjih. Tista politika, ki se danes odvija, ni nič drugega kot izsiljevanje zgodo-vine in zgodovinskega pazuma. Negativni volilni glas Dancev na pef epndumu o vstopu v Evpopsko unijo je pravzaprav 'ne' politične-mu izsiljevanju in apoganci evpo-pske politične inteligence, ki je vnappej zavarovana zaradi pa-sivnega konfopmizma ljudskih mas. Refependum ne bi nikdap us-pel bpez te zaničevanja vpedne zavapovanosti, saj ljudje pač sle-po sledimo eliti. Ampak tu lahko-vepnost politikov, ki se nanaša na neumnosti mas, v veliki mepi ppe-hiteva lahkovepnost mas glede pameti politikov. Nepravilnost delovanja in izguba naklonjenos-ti volilcev, kap se tice sistemov zastopanja, ne ppedstavljajo več politicne zavesti, ampak vpsto tpanspolitike, zakatepoje znana padikalna nedoločenost. Dobpo, da je ta oblika politične-ga nezavednega poiskala nega-tivne volilne glasove (Fpeud je za nezavedno dejal, da ne mope reči 'ne'). To je poslednji udapec neu-mnosti, ki se je obrnilappoti tiste-mu, ki ga je sprožil. Moč te nepre-dvidljivosti ima enak učinek kot vipus ppi levkemiji, ki se pazšipi po vsem kpvnem sistemu dpu-žbenega pazpeda. V praznini do-godkov lahko razped izpeče tudi 'da'. Pa vendar to ni spremenilo tok dogodkov, kajti čas Evpope je minil. To je ppvi neppedvideni do-godek, ki se ni ujemal z anketami javnega mnenja in statistiko in je ppikazal popolnoma pazpadlo dpu-žbo, a ne na politicni pavni, am-pak v pomenu besede in moči. Prvi pojav slepega zanikanja politične iluzije je zanikanje mo-palnega pazuma in politike, to-kpat enoglasno zbrane v medij-skem ppostoru, v intelektualnem in kultupnem smislu. Kasta, ki se je vedno sklicevala na pazsvetlje-nski ppojekt, je izgledala pri tem slepem zanikanju kot združba imbecilov, ki mopa izbrisati ob-stoj vseh sredstev. Demokpatič-na diktatupa oppavičuje nov po-jem, ki se vse bolj uveljavlja vpoli-tični teopiji, to je demokpatupa. Optimistični diskurz je očitno najbolj brezupen, kajti optimisti ppedstavljajo gibanje duha, ki iz-ppičuje največjo negotovost, kap se tiče bivanja Dobpega in največ-jo gotovost, kap se tiče bivanja Slabega. Če Dobpo biva, vanj ni potpebno vepovati, niti biti opti-mist (in še manj pesimist). Obe kategopiji sta enako depresivni in poslabševalni. Naj zaključim to pisanje s cita-tomJ.B.: "To je nov pazumski ped. Nad-vse kpepostno mišljenje. Vedno dlje od mišljenja Zla, od iluzije in iponičnega mišljenja. Mišljenjeje zatajilo stpahove vseh vrst, tako ponižne kot neizpposne stra-hove, s katerimi se bogati. To miš-ljenje se mopa sklicevati na sub-jektivno integpacijo naše zaho-dne družbe in na pravovernost desidentstva. Več in več demo-kpacije, libepalizma, pluralizma, svobodne trgovine, kulture, pros-tovoljnega dela, različnosti, kle-pikalizma in žive mopale. Člo-vekoljubnost. Zgodovina je posta-la napihnjena lutka in človeko-ljubje je njen kondom. Kar je pri napihnjeni lutki želja, je pri člo-vekoljubju mišljenje. Vsak ppob-lem ima zdaj svojo napihnjeno pešitev, ki je zgodovinski poraz želje." Klemen Fele 10 * TNF.0RMATIVHI SKLO! Kulinarika Usedlina na retorti - esej o hrarii - Hrana, pojem, ki evocira na vse, zahteva celoto. Z njo zadovoljujemo banal-no eksistenčno stanje, s hrano se šele omogočimo. In to ni vse, to ni niti zače-tek velike zgodbe o želji in užitku, o rafiniranosti okusa in transparenci iz-bora. V knjige na novo do-pisujemo injih na novo od-krivajo, materija se obnav-Ija. Receptura, postopek priprave, tehnika, torej kuhinja kot realizacija srednjeveških sanj alki-mistov, kamen modrosti na dnu retorte, zdaj reali-zacija užitka na popolnem krožniku. Vseje nekje za-pisano in vse bo nekje ser-virano. Listal sempojedilniku, tej mogočni in nikoli dovrščeni enciklopediji kuli-naričnih znanosti. V najboljših me-nijihje zaobjeto domalacelotno deblo živih vrst, skrbno urejeno po logiki okusa in sosledju konzumiranfa. Prav podvrhomte mogočne enciklopedije se skriva veličastna umetnost pripra-ve jedi in dekoracije, ki šele napravi iz gole substance kvintesenco dobre kuhinje. Tu si stvari sledijo v popol-nem notranjem skladju, v mogočni di-alektični triadi občega, posebnega in posamičnega, ob pogledu na list post-anemo veliki subjekt želje in sužnji užitka, vrženi smo v potovanje od hladnih predjedi, toplih začetnih jedi, obilnih glavnih jedi ter dodatkov. Skrivnost te mogočne konstrukcije okusov je v subtilnem mešanju in lo-čevanju neštetih vonjev, ki gradijo skladen in dovršen duh tako tistega, ki jed konzumira in se v njej prepo-zna, kot tistega, ki ima skrajno spo-sobnost uvida v razmerja in sestavo jedi. V nas se prebudi skušnjavec in pozabljenipustolovec, ki se odpravlja po starem zemljevidu v neznano. Oborožimo se s pomanjkljivim izku-stvom in lahkim priborom, izberemo le najnujnejše, žlico, nož, vilico, ker vsega itak ne poznamo in ne znamo uporabiti v sili. Označimo se z belim prtičem, ki nam ponosno plapola pod stegnjenim vratom, kot nekdaj mod-rim alkimistom v iskanju skrivnost-nega lapisa, karana modrosti, ki so ga videli v tajnih formulah in postopkih segrevanja in fermentacije. Naš Uči-telj je zdaj kuhar v snažno beli unifo-rmi, ponosno in zamišljeno zre v svo-je bleščeče retorte in z velikim poslu-hom izbira med tisočimi drobnimi stekleničkami začimb, pridobljenih v dolgih letih iskanja in prinešenih iz dolgih potovanj 6ez morja in goščave, previdno odmerja njihovo dišečo vse-bino in jo polaga v vrelo materijo. Strogo se drži starih receptur injih s svojo brezmejno domišljijo dopolnjuje, vse dokler ne dobi željene barve in gostote. Jed simbolizira skrajni človekov poskus preseganja dualizma med ma-terijo in duhom, točneje med nene-hnim samospoznavanjem duha in znanstvenimi ekskurzi v naravo žive in nežive materije, ki nas obdaja. Tu-kaj se jed pokaže v čistem presežku, kot skrajna točka možnega, kot tre-nutek zlitja med voljnim duhom in razpoložljivo materijo. Vpostopku njenega serviranja se pokaže bistvo, zasveti mandala, kjer nam ponujene lahke predjedi, jajca, hladne marini-rane solate, prekajeno meso in olive, nudijo popoln uvid v sam zacetek ča-sa, tako rekoč smo prestavljeni v bru-talnost in surovost stvarjenja, kjer ni diference niti dimenzije, to je svet soli. Krst in pravajed se prične z juho. Prvi dotik toplega. Voda, prebitek za-četka. Vjuhi odplava grenak okus za-četka. Juhe s svojo enostavnostjo in hkrati krepčilnostjo predstavljajo čis-ti duh univerzalizma, kjer se potopi vse in splava razlika. Gostota in red-kost, prazno in polno. Nihanje vode. Sledi mogočen izbor glavnih jedi. Zdaj sledimo logiki prehoda od trpne-ga do voljnega, mehkega in kuhanega. Materija je bila podležena strogi re-cepturi in pripuščena moči ognja. V njo je položena spretnost mojstra in mehanizem tehnike. Igra oddaljene-gapogleda dobi svoj izraz. Meso seje v mojstrovem ateljeju preobrazilo, surovost in direktnost krvi je napo-lnila sočnost in mehkoba, kožo za-menjala pikantna omaka ali prekrila obdelana zelenjava. Nakrožniku, sve-čeniškem pladnju, prestopamo meje prehranjevalnih ciklov. Jedi prvega in drugega reda se harmonizirajo, to je glavna jed. Izmenjajo se sokovi in forme. In tukaj so še ribe. Šele njihova prisotnost prida mizi drugo dimenzi-jo, globino. Moder ribič jih je dvignil iz morja, našega praspomina, srečamo se z dušami. Preden so legle pred nas, jihje bilo tisoče vjati, zdaj je pred na-mi le ena, z očmi in repom. Cela in vendar prazna, očiščena, kot nekdaj clovek. Kljub svoji krhkosti in topljivi mehkobi nas označijo s svojim polnim vonjem in oddaljenim okusom. Glavna jed zahteva dodatke, dopo-lnila, ki podpirajo in blažijo domi-nante. Krompir in riž. Daljni Vzhod in Daljni Zahod. Nepogrešljiva, vendar oba z drugega kontinenta. V tem se kaže brezmejnost in gospodovalna moč dodatkov. Riž s svojo drobnostjo in belino tako rekoč kroti požrešnost inpodaljšujeužitek. Krompirpa nas-protno sugerira sitost in polnost. To-rej, riž in krompir, dva temeljna prin-cipa, kot zgolj dodatek, čista kvinte-senca. Popolnost. Tudi solate zahtevajo svojo zgodbo. V velikih skledah se skriva varljiva lahkost, ki prekriva čisto surovost in spontano rodovitnost zemlje. Vse je zeleno. Blagodejno. Prelito z benigno kislino in zdravilnim oljem. In sol za-četka. Vse v istem nivoju. Krepčilno in slastno. Brezmejno. Seveda je na koncu še dodan izbor desertov. Če smo se poprej gibali v obzorju metaforičnega, kjer so si stvari sledile in dopolnjevale po izbo-ru in v nizih, od lahkega do vročega in obilnega, s tisočimi dodatki in drobni-mi domislicami, moramo zdaj nujno preskočiti v svet metonimičnega. Sa-dje in smetana. Vse v enem, eno v vsem. Zdaj smo v preprostem, a slad-kem svetu bližine, kjer prosto drse-nje ni več dovoljeno. Stvaripostajajo enotne in se stikajo na drugem nivo-ju. Flambiranje. Inzdajsledi nepogrešljivavinska karta, ne kot dodatek niti ne kot zgolj dopolnilo. Z vinom se ničesar ne red-či, ne bogati niti splakuje. Trta je stvar prvega reda, zemlje in sonca, vino poslednjega, najvišjega, med nji-maje kletarjeva veščina in modrost., Z vinom se haraionizira in dviguje. To je čista sublimacija in zadnji ključ do središča mandale, praga izpolnjene želje. Simbolno je premagan čas, zdaj le še zori v zaprašenih steklenicah in brusi svojo moč. Vinapotrebujejo svo-jo karto, cenjeno in spoštovano, šele tu se stvari končno združujejo v Dpu-gem, dokončnem in napragu absolut-nega. Vino je resnica. Rdeče in belo. Topospoezije. Dušan Šarotar Seksoiogija ^ Finkielkraut-Bruckner: Novi Ijubezenski nered V luči konzervativnih devetdesetih let, koje se-ksualna revoludja sede-mdesetih že preteklost in ko naj bi se pri mladih vedno bolj uveljavljali ideali, kot prijateljstvo in privrženost partnerju - bodisi zaradi strahu pred AIDSOM bodisi za-radi rastočega nasilja in kaosa, je zanimivo prebrati knjigo Pascala Brucknerja in znameni-tega francoskega ftlozo-fa židovskega porekla, Alaina Finkielkrauta, Novi Ijubezenski nered. Avtorja razvijata svoje videnje seksualne reuo-lucije, precej drugačno od te, ki naj bi na tipično modernistični način ru-šila puritanske vzorce in uveljavljala, kakor tr-dita filozofa, osvobo-ditev zgolj enega - moš-kega modela seksualno-sti, hkrati pa zatirala vse ostale,jih razglasila za nelegalne. Konec osemdesetih, ko so se ho-moseksualci in lezbijke borili za pravice do nji-hove drugačnosti, priča, da se par Finkielkraut-Bruckner ni motil. Še več, skozi prizmo post-moderne sintagme o plu-ralnosti diskurzov se pokaže, da je novi Ijubezenski nered prav-zaprav postmoderen koncept, ki priznava vse vrste seksualnosti, od tistih najbolj sentimen-talnih in zasmehova-nih, kotje npr. platonska Ijubezen, do tistih na,-jbolj zatrtih. Njegovo načelo je upor, ki ni rušilen, kije lahkoten, ki je ples: zmede sleherni stereotip, predsodek ali tabu, kultivira fantazijo in invencijo. Novi Ijube-zenski neredje paralela vladajočemu redu moš-ke seksualnosti. Njegov najboljši približekje žen-ski užitek. Čeje res tak-šen, kakršnega opisuje-ta avtorja, pa presodite same/i. Moški užitek Moški princip priznava samega sebe za Edinega in z Nio-lo označuje ženski princip. Živimo v družbah, ki jim pravimo demokratične, a še vedno imamo monarhična telesa, zbrana okoli novega papeža svobodne ljubez-ni: vrhovni bog Penis in njemu podrejeni božanstvi moda so oro-pali krono transcendence duhu in duši. Zato smo vsi zahodnjaki seksualni manijaki, obsedenci s centrom. Genitalno božanstvo je samo abstrakcija, ki briše in s tem zagotavlja razliko med spo-li. Seksualnost osamosvaja, dabi jo vsebinsko izpraznilo, iz nje naredilo čisti simulaker, ki lah-ko funkcionira povsod in vedno. Zatiranje po podobnosti pripa-da tehnologiji užitka. Ta obravnava organe kot stroje, skonstruirane tako, da zagotovi-jo povračilo, sistematizirajo os-novne oblike naslade, proizvede-jo genitalno željo in jo postavlja-jo za novi kategoricni imperativ. Ženska ni nikoli poklicana v svet moških utvar drugače kot igral-ka brez kakršnihkoli možnosti spreminjanja teksta. Po drugi strani je res, da so vse vrednote, povezane s posedovanjem falusa, danes smešne in osovražene in da jih moški sam deloma zavrača. Zavrača jih, da bi jih nadomestil z vrhovno oblastjo nad eno samo stvarjo, ki mu ostaja: njegovo spolovilo. Če Sefcsoiogi ja odstopi kot Mojster, odstopi, da bi se takoj nato dvignil v začetek uživanja; če odloži masko Despo-, ta, jo odloži, da bi se znova poja-vil v znaku Erosa. Ne gre več za falokracijo temveč za geni-tokracijo, ki je moderna dema-gogija telesa in zadnja podoba sovražnikov žensk. Vendar je nova oblika promocije penisa enako kastrirajočakot stara, saj nas zapira v isto alternativo: imeti ga ali ne imeti. Še nedavno smo trpeli zaradi čezmernih ob-veznosti, povezanih z moškim spolom (čast, pogum, nasilnost, nepopustljivost, itd.). Danes trpi-mo zaradi prisiljenosti v hedo-nistično zmogljivost permanen-tne erekcije in ejakulacije. Bese-da "falokracija" je nepravilna: če naj bi moški bili gospodarji žensk in če njihova oblast zares obstaja, potem so ženske sužnje sužnjev, zasužnjenih s podoba-mi, simulakri, zaobljubljenih opcnašanju kodeksa moškosti. Potemtakem obstaja moška his-terija, ki ni nič manj moreča od ženske histerije. Po novi logiki seksualne osvoboditve je penis postal določilo na zadnji instan-ci, ki spreminja naša sladka drstenja v programirane spolne združitve. Do skrajnosti prignan moški model spolnosti odseva v prosti-tuciji, kjer prostitutkaprevzame moško vlogo in moški meha-nizem lova. Klient vidi v javni ženski zgolj spolovilo, ona pa ga obravnava nič več in nič manj kot spermo z bankovci. Toda na kateri organ uporabnik zredu-cira dekle? Zdi se, daprostitutka nima lastnih spolovil, razen tis-tih, ki ji jih posodi klient. Telo-klient se ne zadovolji s tem, da je omejilo žensko na njene erogene cone, ne, podvreči jih mora zako-nu lastnega spolnega aparata in jih dati na skupni imenovalec: na moško seksualno orodje. Psi-hoanalitiki bi si za takšno meta- morfozo najbrž izmislili tale vic: 'Kako ima lahko ženska penis? Odgovor: tako, da se prostituira.' Prostitutka torej nima lastnega spola, zato njeno biološko spolo-vilo ni nič drugega kot zrcalna oblika penisa. Tako je odnos prostitutka-klient v osnovi ho-moseksualen, ona se mora za četrt ure izenačiti s svojim klien-tom, vendar ta enakost obstaja samo zaradi dušenja lastnih ero-tičnih ritmov. Njena potešitev je placilo, zato je moč reči, dapros-titutka nima telesa, da je telo, ki se ponuja klientu, samo fiktivno telo. Vendar se prostitutka ne razdaja, je najbolj nedostopno bitje, čeprav odprta prvemu, ki pride. Ženska zahteva od svojega lju-bimca samo, naj se zadrži, da bi lahko uživala. Prostitutkin ukaz je čisto nasprotje: "Pridi, dragec, pohiti." Klienta vedno spodbuja, naj se pcepusti, naj pusti sponta-nim mehanizmom svojih orga-nov, da prosto tečejo. Oh, ko bi lahko doživel izliv že ob vhodu v sobo: koliko časa bi prihranila! Moški plača, da bi lahko do skra-jnosti pripeljal svoj egoizem, se prepustilpopolni indiferentnosti do drugega, a konec koncev se v njem ne zgodi nič posebnega. Moški se zdrzne, ne zvrti se mu v glavi, ne občuti kakšnega veli-kega čustva, še manj bi lahko go-vorili o pretresenosti: vso inten-zivnost je v njem moč izmeriti s sekundo. Torej je plačal za male-nkost, za minimalno zadovoljst-vo jzliva. Paralelno temu redu in neloč-ljivo povezan z njim obstaja novi ljubezenski nered, množica ma-jhnih sprememb in razpuščenos-ti, ki povzročajo razpoke, se vri-vajo v red. Ne gre za nobeno al-ternativo ali novo kraljestvo. Pomembno je, da novi ljubezen-ski nered povzroča razdejanje in krizo v nekem stanju, da širi zmedenost. Takšen nered se vzpostavlja v svetu, ki ni ljube-zenski, v luci nekega drugega nereda, kije njegovpredhodnik, a mu je hkrati tuj (upor žensk, seksualnih manjšin, razpad vrednot). Njegova sposobnost motenj v družbeno-politični in simbolni sferi je nepredvidljiva. To je nered, ki se ne zadovolji z nasprotovanjem redu, ampak -kar je še bolj zaskrbljujoče - ga skuša zmesti, mu vzeti njegovo jedro. Novi nered odstavlja spo-lovila, ko jih red povišuje v geo-grafsko resnico teles in interpre-tacij. Novi nered smeši sam kon-cept namena skozi vse medicin-ske, higienske, politične in ose-bne vrednote libida. Skuša nam povedati, da resnično stanje že-lje ne obstaja, če se vsi teologi od-rešitve še vedno borijo za do-ločitev meja Obljubljene dežele. Tu je vzrok za goljufivi povratek vrednot, ki smo jih imeli za zastarele: ljubezni, sentimen-talnih izparin, idile in vzdihov. Puritanstvo je prepovedovalo samo zunajzakonske seksualne aktivnosti. Moško telo, ki se pos-tavlja za hedonistično resnico vseh spolov, pa hoče imeti mono-pol nad erotičnimi predstavami. Velik napredek je že, če ga posta-vimo pod vprašaj in to plačamo z manjšo jasnostjo, z manjšo odlo-čnostjo, z očitno regresijo, z od-sotnostjo smotrov. Vse postane negotovo, kakor hitro se v last-nem telesu skušamo spopasti z anatomsko instanco naslade, na katero smo se navadili in bili vzgojeni pod njo. Ravno zato da-nes moška seksualnost pozna zgolj obilje lastnih problemov, zavrača sleherno njej last.no tra-dicionalno gotovost. Slabo se upira - kar je dobro - vdoru ženske seksualnosti na prizo-rišče ljubezni, kajti v ženski se uresničenje želje kaže skozi ppi-vid in nam daje slutiti scenarije, na katere nismo nikoli niti pomi-slili. Moški, nekoč malodane vla-dar, danes malodane suženj, živi v brezvladju; ima samo telesa re-gentstva, namestništva, zastop-stva; njegovo bistvo se je razpr-šilo, biva v intervalu, prelistava podobe, ki jih ne more utelesiti. Toda ta nesreča je obenem tudi sreča: ker se je oddaljil od kode-ksa moškosti, lahko moški ero-tizem končno odkriva lastno raznoličnost, se odpira nezna-nim užitkom. Tako ženska kot homoseksualna gibanja so daleč od tega, da bi se obračala k svoji krivdi: zahtevajo samo svojo že-ljo. Ko množijo pahljačo razli-čnih spolnosti, mečejo iz ravno-težja in razstavljajo lastno spol-nost, ji predlagajo celo vrsto ne-izčrpnih in nerazumljivih skuš-njav. Moški trpi zaradi kastra-cije, ne more več vzdržati tega trdega in nepokvarljivega telesa, ki mu je bilo dodeljeno: telo brez zadnjice, brez iztrebkov, brez obraza, brez črevesja, zgolj erek-tilni vzvod, ki proizvaja spermo. Zato lahko vidi nered kot neravnotežje, ki mu povzroča tesnobo, hkrati pa mu pomeni obzirno povabilo, naj preide iz trajnosti falocentrizma k živa-hnosti mnogokratnih trčenj in naključnih izmenjav. Besedilo o ljubezni je besedilo o posebnostih, ki se opira na ška-rt. Ne govori o spremembi življe-nja(nismo dovolj združeni, dabi nas obdarilo z "življenjem"), spo-dbuja samo k majhnim revoluci-jam, ne zahteva, naj imamo naše želje za resničnost, hoče samo, da razumemo, kako lahko nam tuje realnosti zaobrnejo naše že-ljeinjihzmedejo. Danes doživljamo erozijo treh modelov, ki so tradicionalno ovi-rali ljubezensko polje: zakonski model je oviral čustva, androge-ni model koitus, genitalni model pa spolovila. Spolnost nima več metafizičnih ali religioznih na-menov, v njej ni več pomena in Seksologija prestopkov, ni ne izpolnitve ne higiene ne prevrata. Ljubezen ta-ko postane nespoznavna: zmede-nost je morda v tem, daljubezen ne more biti vec osebna, ampak slehernikova usoda. Izpovedati takšno razgaljenje, zahteva nuj-no skromno pisanje, ki bi tvegalo neumnost, opustilo ambicijo, da pove vse, in bi ne kopičilo znan-ja, temveč zbeganost. Takšen diskurz v končni fazi vsebuje to-liko stilov, kolikor ljubezenskih stilovje doživel, je sama nestabi-Inost v dejanju, slutnja nemoči in njegova skrivna radost. Danes nam pripada nek drug nedoločni kraj, prostor, osvobojen škanda-loznih trditev: zaželen ni le umik oblasti in narcizma; gre tudi za možnost, ki se ponuja v ljubezni enako kot v vsakem pripetljaju, da živimo intenzivnost. Ženski užitek Ko moški gleda erotične krče ženske, začuti strah ali sovraš- tvo: ženska je njegova omejitev, je skušnjava, ki se ji ne more vdati, četudi bi to hotel zaradi nekega globokega impulza. Moš-ko poželenje je paralizirani zalet, ki ostaja v temi boleče slepote. To ni poželenje po nekem željenem predmetu, ki se mu je prepovedano vdati, ampak je ne-razumljiva zavist, neukrotljiva v ljubezenskem odnosu, v kater-em medli ljubljeno bitje. To ni več želja po drugem, je veliko tema-čnejša in blaznejša želja po nje-govi drugačnosti, po čudni rado-sti, vkatero je potopljeno telo, ki ni moje. Ženski užitek nima čara prepovedanega sadu: sad ni pre-povedan, je pa nemogoč in v svo-jem bistvu nespremenljiv (žen-sko je treba že "posedovati", da bi hrepeneli po intimnosti, ki je v njej skrita, jo trga in zaradi kate-re je popolnoma zamaknjena). V koitu glas predira zidove, prihaja z druge strani zrcala; ta glas go-vori, kriči, joče, se smeji, duši. Draži nas, ker ga nič ne more ob- vladati, nas vzburja, ker se ne obrača na nikogar. Potencialna neizmernost ženskega užitka (potencialna, ker ni enako nav-zoča v vsaki ženski in ker ta uži-tek ni nikoli zagotovljen) je nedo-umljiva in odbijajoča z moškega vidika varčevanja in majhnih re-zerv. Ustrahuje nas in nas trdno drži, noben prostor ni prepuš-čen naši anatomiji. Vrtoglavica ali groza pred lastnim spolom po-grabi tistega, ki se upira samemu sebi: lastni organski začasnosti in monotonemu stereotipu last-nih orgazmov - po drugi strani pa je neskončno prisotna globina ženskega užitka, ki je hkrati tudi neskončna odsotnost. Moški se ne oddaljuje, drhteč od strahu ali s sramežljivim ogorčenjem, am-pak bi dal vse, da bi se lahko vr-gel v razkošni prepad, kjer niko-li nič dovolj ne raztrga. Ženska se ne pogreza v norost ali v smrt, v neumne poenostavitve neskončno kompleksnih stanj, dosegavrtoglavipresežek, skra- jni vrh, kamor moški ne dospe. Moški se nalastno žalost ne mo-re odvrniti od vrhunca, ne da bi se tako odvrnil tudi od tega, k če-mur teži. Tam, kjer ženska med-li v nasladnih krčih, moški osta-ne umirjen, tudi če hoče, je ne more spremljati. Lahko le rečem: tam je užitek in molk zaradi obu-pne bližine, ki ne zadovolji nobe-ne enačbe ali položenosti v od-nos. V območju ženskega užitka ni tehnikov(i), so samo ljubimci brez oblasti. Za žensko noben ljubimec ne more biti najboljši, pa čeprav je to domišljav super-moški z veličastnim orodjem ali herkul z udom v dimenzijah kak-šnega kipa. Moč, ki so jo moški vzbudili v ženski, jim ni povrnje-na kot odškodnina, darilo ali pr-va nagrada, ozaljšana s trakovi. Ostaja neukročena, divja, nedo-stopna vsakemu prilaščanju in vsaki presežni vrednosti moš-kega. Nuditi užitek ne pomeni po-sedovanja; intenzivnost bliskov, i ii ogi ja ki orjejo po tkivu ljubljene, se iz-mika vsem nameram partnerja. Nihče nimapravice do podeljeva-nja tega užitka, nihče ni njegov zajameeni in nezamenljivi čuvaj. Žensko telo je črta bega in ne ma-ternična odprtina, je delček ve-soljstva samih neskončnih mož-nosti rojevanja, je območje v fu-ziji, iz katerega v majhnih ali ve-likih lokih prihajajo planeti; re-patice iz trebuha potujejo, da bi eksplodirale v glavi ali v rokah; snopi občutij, ki se nenehno širi-jo v štiri hemisfere telesa, pre-stopajo, zmedejo in izničujejo ubogi moški prag spolovil. Žen-ska rojeva v svet vsakič druga-čno telo, ki par excellence preha-ja skozi obzidja, je čudežno. "Nuditi" užitek drugemu, pome-ni, da sprejmeš tveganje druga-čnosti drugega človeka, v sebi odpreš razkošno rano, skozi kat-ero ti ljubljeno bitje lahko uide in se izmakne tvojemu vplivu. Kdo ne ljubi z noro ljubeznijo ali z no-ro indiferentnostjo nje ali njega, ki ruši meje, na katerih nas za-držuje civilizirano življenje, in v nas znovaprebujatelesa, ki sijih nismo mogli niti predstavljati? Ob uživajoči ženski nimamo po-guma, enako kot pred čudesi, za-radi katerih se nam zvrti v glavi. In 6e je ljubimcu pripuščeno med visoke vrhove, kjer se njegova družica razpršuje, in v svetove, kjer ona valovi in se pogreza, mo-ra oditi, iz nižav opazovati silovi-to erupcijo, ki se dogajatako zelo blizu in vendar tako zelo daleč od njega. Užitek je nekaj, kar ne poo-blaščapredstavitve, podobe, por-treta, nadomestka. Doumemo lahko samo njegove trenutne ali trgajoče tožbe. Ženskemu užitku je podobna ena sama vrsta gla-sbe, orientalna glasba. Zahod jo večinoma slabo prenaša zaradi njene ponavljajoče se in obsesi-vne strukture (velikparadoks te glasbe je, da je doma na kontine- ntu, kjer so ženske - morda v ve-čji meri kot kjerkoli na svetu - ob-sojene na najbolj ponižujočo za-vrženost: v arabskih deželah najbrž ne bi nikoli prišlo do ero-tizacije ušesa ali ust, če žensk ne bi zaprli na dom; mar to, kar se nenehno ponavlja v najlepših li-tanijah, pesmih in melodijah, kar očara in povzroči delirij celih množic, mar to morda ni ostra bolečina, zapotegnjen glas druge-ga telesa, ki ga islam tisočletja duši?). Orientalnaglasbaje po-polnaintonacijaužitka, ob njejje možno samo vzdregetati ali ome-dleti: podobno kot užitek je tudi orientalna glasba blazna v svoji monotoniji. Znova in znova se predstavlja v svojem nenehnem in prekomernem ponavljanju, ki meji na izgubo; ne obvladuje se, ne pripoveduje ničesar, izgova-rja samo svoje večno raztapljan-je in naslado. Ženska, ki uživa, ne more več govoriti, njeno spo-lovilo, njeno celotno telo se vzpe-nja proti ustni votlini, se vrže proti luči, izbruhne pod mehkim nebom, ranijezik, se izgublja v krikih, vzdihovanju, izbruhih smeha, ihtenju; davi jasno bese-do in klasično harmonijo, da bi izvabljala čiste in abstraktne sinkope, ki se jim je bil zmožen približati samo Orient. Vtemuži-tku-glasbi se dogaja užitek sam, ovit v svojo zabrisano vrnitev. Glasbajeponovitev, je dobese-dna podpora neverjetne intenzi-vnosti, ki koplje po tkivu, suva v glas, v grlo, živi od prirojene nu-je, da bi uničevala in bila uniče-na, poteptana. To je najvišje za-maknjenje, nenehno spreminja-nje trenutkov, ko se zlepljeno razlomi, eksplodira, da se njego-vi izbruhi bliskovito širijo v naj-intimnejša skrivališča. Vse se ločuje, se razpušča, postaja neu-glašeno, bežeče, različno, zlom ritmov, brutalni vdori, nove mo-dulacije, kiprebujajo minljiva ob-čutja; končno osvobojene sile v svoji primarni napetosti dopu-ščajo drugačne modifikacije in nove ureditve: te sile ne bežijo tako kot v moškem, razpršijo se po mišicah, po kosteh, njihova osvoboditev ne zaključi vzburje-nja, ampak ga podpira, ga prena-ša v vsa čutila: ženski užitek se začenja na koncu moškega uži-tka. Njeni orgazmi (v množini) se nikoli ne vračajo enako, so ka-kor zgodba, ki v baročnem moza-iku razporeja več začetkov, kon-cev, intrig in linij pripovedi; so začetek stalnega nereda v tkivu, ki čaka vedno samo identične preobrate; so inovacije, ki jih gla-va ne more predvideti, ker se ne dogajajo v predvidenih točkah te-lesa: tam se razliva, se razvezuje nekaj, česar ne more izničiti no-ben namen. Kriki ženske v ek-stazi niso gledališče globokih čustev, niso direktna beseda, ki bi se razlivala in gorela brez zatekanja k besedni podpori: po-slušamo besedo brez besede, ki ne more molčati, vznemirja sluš-ni aparat, draži svileno drhtenje kože in bobniča, spolovilo in anus napravi slišna celo v grlu; to je resnično dviganje spodnjih delov telesa proti trupu in glavi, vzpenjajo se neustavljivo kot na-pad kašlja; to je notranjost, ki bruha neme kletvice, ki ničesar ne povedo in slovesno razglašajo pravljično telo. V hripavih in os-trih zvokih je moč slišati obsesi-vno vzdraženost vžigajočega se območja. Kriki užitka so kriki nesporočljivosti in visoke nape-tosti, zapirajo grlo in z enako na-silnostjo preprečujejo oblikova-nje fonemov. To ni nek drug je-zik (ki bi ga lahko analizirali, ga proučevali, se ga učili, ga repro-ducirali), to sploh ni več jezik, je čustveno jecljanje, ki ne prehaja v besede in sintaktično ureje-nost, ne da bi vsega spreminjalo v intenzivne dogodke. Ko telo uživa, usta pripovedujejo, daje-zik spremlja orgazem samo zato, da bi se uničil, se razdrobil na koščke, naizdihnjene zloge. Tak-šen jezik je obtežen z organski-mi motnjami, ne zmore se izviti iz zmesi občutkov, pritoka krvi in kože. Besedam je onemogočen dostop v usta. Razločena podro-čjabolečine inužitka, zavedanja in nezavedanja se mešajo in spa-jajo; telo je križišče poti, utripov, mlečnihtekočin, brezpomenskih in vendar neprestano, z vrtogla-vo hitrostjo oddajanih sporočil: znaki vrejo, se plodijo, so kaos in materija v fuziji. Surrealiste je zanimalo: "Kak-šna so objektivna sredstva, s ka-terimi bi merili partnerjev uži-tek?" Kajpadagre zapartnerico, kajti moško seme je nedvoumen znak. Kako torej ženski pre-prečiti prevaro, kako vedeti, ali ni morda oponašala dogajanja, ki ga sploh ni čutila? Želja po jas-nosti in citljivosti brez praznih mest je prastara. (Sodobna sek-sologija s parom Masters-Johnson na čelu si prizadeva za-dovoljiti prav to brezmejno željo po transparentnosti.) Moški žensko sprašuje po vid-nih znakih, skuša dešifrirati jas-no shemo napetosti in olajšanja. Ženski užitek včasih res lahko posnema moško ejakulacijo, pre-haja v stanja, ki so mu tuja. Ven-dar je suženjstvo ekonomiji dru-gega telesa zgolj maska, ki skozi navidezno podobnost prevzema druge, za žensko tipične oblike; pod zgornjimi plastmi pa vznika-jo drugačni mehanizmi in jih zavračajo; kajti moška oblika užitka za žensko ni kalup, am-pak nek povsem drugačen pro-ces, ki sprošča napetost v telesu in svobodno spodbuja njeno vno-vično razporejanje. Moški le ste-žka priznava takšno kršitev po-dobnosti, za katero je mislil, da je pravilo. Ker je obtežen s "pre-obilico razpršenih občutij", pri ženski obžaluje odsotnost enega samega občutka in jasnega zna- ka, v katerem bi - enako kot pri sebi - lahko vse našel. Zmožen je prenesti celo, da ona lahko do-živi zaporedne orgazme, dabijih le lahko prepoznal, jih katalo-giziral, jih preštel, jih videl. Ženske naslade ni moč okamniti v podobi, ker ženska zunanjosti ne pripisuje posebne pomem-bnosti: kriki, obrazni krči, vro-činski napadi in obilna navla-ženost ne pomenijo nujno skra-jne intenzitete. Znaki užitka se nanašajo zgolj na same sebe ali pa si prisvajajo domnevno vred-nost lastnega pomena. Kažejo, da ženska uživa, toda ali niso užitek prav znaki, ali se kriki in krči ne nanašajo zgolj sami na sebe? Znaki so brez ravnovesja, razpršeni v mnoga stanja, vedno tostran ali onstran svojega po-mena: pretirani, preglasni, skra-jno zgovorni ali pa zmerni, neslišni, diskretni, skoraj nemi, nikoli otipljivi in dokončni. Več-no kalni in senčni znaki, kajti ženska se ljubi, da bi prebudila lastno željo, ne da bi jo ubila in jo pregnala kakor moški. Kaj žen-ska išče v ljubezenski spojitvi? Srečnega Hermafrodita (Denis de Rougemont, Ren( Nelli), Falus (Lacan, Leclaire, Safouan), man-ko, ki ga je potrebno zapolniti (isti avtorji), očeta (Sigmund), črni kontinent (Freud), pravo li-nijo (Lenin), ponižnost (Jezus), smrt v življenju (Bataille) ali ži-vljenje v smrti (Sv. Tereza Aviljs-ka), Boga (Sv. Tereza, Bataille), Absolut (neki filozof), smrtni greh (Pavel VI), sledi (Sherlock Holmes), očala (kratkovidnež)? Kaj ko bi bil ta užitek samemu sebi namen in bi upravičil tudi najbolj brezmejna iskanja? Kaj ko bi bil to model sleherne inten-zivnosti, ki se oblikuje po vsem in zato nima nobene vnaprej do-ločene vsebine? Ženski užitek nosi s sabo frag-mente, ki jih ni mogoče ponovno zlepiti, užitke, ki ne pripadajo is- temu puzzleu in ne izvirajo iz ne-ke - četudi izgubljene - enotnosti. Nasprotno: osvobajajo se organi-zma, kijih zapira vase, minirajo ga, da eksplodira v tisoč in tisoč avtonomnih nasladah. Razpršijo se v orgazmih zunaj edinega, ve-soljnega orgazma, skupek razli-čnih geokronometrij so in soob-stajajo vprostoru brez vsakršne homogenosti: sleherni orgazem vsebuje rojstvo lastne geometri-je in tek lastnega časa. Ni6, kar že obstaja v tem užitku ni zgolj telo (kjer se kakor ptice združu-jejo radosti, naslade, vtisi, drge-tanje), ampak je tudi intenzi-vnost, direktna in prvinska, ki oblikuje novo telo, določa novo organskost, novo anatomijo. Je živa snov, ki se zanika, se spre-minja, se vedno in povsod uni-čuje vnedoločljivemprostoru, je prava mizanscena in miniatura stvarjenja vesoljstva. Je telo, ki je navzoče ob sebi, ob svoji mno-gokratnosti, ki izžareva v vsa-kem svojem stanju. Takšno telo se poslavlja od sterilnega konfli-kta med glavo in spolovili, ko vži-gavse svoje zavržene dele in vse svoje dimenzije, da celo možgani ne gorijo nič manj od trebuha ali prsi. Že odvsegazačetkaparcial-ni in fragmentirani užitki vsto-pajo v orbite, rišejo simisoicle, poznajo različne pospeške in hi-trosti. Zaradi njih vse nastaja drugačno in v skladu z odnosom, ki ni več utilitaren, ampak je od-nos občutka, stika, popolne ob-čutljivosti za neskončnost koz-mosov, ki krožijo v telesu izobi-lja. Počasno potapljanje vase trga končno bitje površine in pretrese duha, tako da se ta zave užitka v telesu, a ne postane su-perioren. Samozavedajoča se slast uživa v lastni zavesti uži-vanja, v lastni moči, silovitosti, v svojih čudežnih ponovitvah. Ta-krat Jaz ni vec višja instanca, ki bi zajemala posebnosti. Jaz pos-tane razžarjen, postane življe- nje, ki gleda skrajno stanje življe-nja in v svojem pogledu do konca podvaja vzburjenost; je lucidno nasilje nekega življenja, ki nobe-nemu principu ne grozi z nasil-jem, ne oponaša smrti ali smrti nesmrtnosti, ker je kipenje žare-če energije, utripajoča bit, ki je izbrahnilakakor živo srebro, ka-kor bit, zamaknjena od svoje lastne ekstaze. *********** 0 sami ženskosti ne vemo nič; ne zaupamo ideologiji "večnega ženskega" ali "večnega moškega principa". Preprosto bi radi pou-darili, da se danes, v naši osebni zgodovini, v stikih z ženskami odkrivamo kot slabi epikurejci, kot najbolj zadrti puritanci. Na-ša prva naloga (in predvsem na-loga bolj "liberalnih" med nami) je morda prenoviti lastno obna-šanje do načinov uživanja in bi-vanja naših družic. Heterosek-sualni moški imamo telesa kapu-cinov, ki so bolj nasičena s pre-povedmi in religioznimi vredno-tami od katekizma. Imamo tele-sa mumij, prava svetišča frigid-nosti in frustracij. Od žensk pri-čakujemo prerod želje: ali se bo ta metamorfoza pri enih zgodila v obdobjih obupovanja, pri dru-gih pa skozi občutje popolnega iz-ničenja, je povsem odvisno odpo-sameznikove poti. Takšna brez-upnost je morda neizbežna (a za-kaj bi spolnost ne smela biti tudi tesnobna?). Vsekakor nas utru-jata zaklenjeno vesolje podob-nosti in smešna moška superior-nost. Zato nas ponovno razcve-tanje ženskega principa dobrot-ljivo osvobaja skorje naših privi-dov, omam, strojev zaužitke. Po-časni eroziji našega erotizma se nočemo upirati, kot da je to frus-tracija ali nevarnost; nasprotno, v njej vidimo možnost svobode in večjega užitka. Ljubimo žen-ske, ki osvajajo naša obzidja in z lastnimi zakoni ne dušijo naše želje, ampak jo osvobajajo. Za-htevamo samo plenjenje naših trdnjav in naše pokvarjenosti vojaških novincev, vedoč, da nam samim ne bo uspelo. Ne za-htevamo, da naj nas oponašajo ali pa nadomestijo, hocemo pre-prosto sprejeti vase nemir že-nskega principa, pa čeprav nas bo zmedel. Nočemo ostati takšni, kot smo, sicer bomo večno osta-li žalostni stroji zapenetriranje; stare trgovske glavice, ki delajo svoje temačne račune v senci in-kvizitorja in psihoanalitika; bitja brez ust, pogleda, anusa in rit-nic. Zgodba o poženščenju in spremembi moškega telesa je morda šele na začetku. Prevedla in priredila Alenka Jovanovski (i) Tehnikje, kdor se igra s tele-som Drugega, se z njim aktivno uk-varja kot v pornografiji, bolj kot tek-movanje ga razvnema manipulaci-ja... Perverzologija Sallie Tisdale: Dragi, govori mi pokvarjeno (odlomki iz knjige) Kajje perverzija? Kako zelo se razlikuje tisto, kar različnim Ijudem povzro-ča seksualni užitek? Bolj ko razumemo različnost seksualnih užitkov, manj perverzen se nam bo zdel svet. Tudi o tem govori pri-čujoči odlomek ameriške avtorice. Še vedno me preseneča moj last-ni konzervativizem, moj lastni, kar precej hrupni odpor. Odpor, ki se pojavi nenadoma, brez opozorila. V zadnjem času sem prebrala mnogo stvari, ki jasno pišejo o seksu, iz-mišljenih in resničnih. Dostikrat me vzburijo, včasih pa me tudi zbe-gajo. Pravzaprav me ne zbegajo to-liko stvari, ki jih drugi počnejo ali o katerih sanjarijo, da bi jih počeli, ampak preplavljajoča in uničujoča intenzivnost njihovih želja. Zato ker bi v svoji lastni spolni peakciji rada več varnosti, več nadzora nad svojimi delovanjem. A kakr-šenkoli že je vrednostni občutek, ki ga imam o seksu, je ponavadi obrnjenproti sami sebi. Besede, ki jih zašepetam, so lahko: "To je pa nagajivo", ali" To je pa žlehtno", a kar v resnici mislim, je "perver-zno11. V resnici vsi ljudje mislimo, da kakšne stvari presegajo meje do-voljenega. To se mi je potrdilo, ko sem bila gost v radijski oddaji, kjer naj bi govorili o pornografiji. Sploh nisem bila presenečena; presene-tljivo težko je, sicer tako zelo os-trim spraševalcem govoritipamet-no o seksu, videti preko svojih plaš-nic, vsaj priznati svoje lastne plaš-nice. "Kaj pa perverzije?" me je vpraš-al voditelj sredi pogovora o pravi- lih, ki naj bi veljala za prodajalne s pornografsko literturo. "Ali ni s tem vendarle nekaj narobe?" "Kaj je za vas perverzno?" sem vprašala. "Razložite tapojem." "No," je rekel in "no, saj veste." "Povejte mi, kaj vi mislite, da je perverzno - ali še bolje, povejte mi, kaj ni perverzno. Kaj je normalna spolnost?" In je rekel: "No, verjetno, kadar imata moški in ženska spolni od- nos." "Mislite, da so homoseksualci perverzni?" sem ga vprašala. On pa je prekinil pogovor s propagan-dnim sporočilom in po reklami je končal intervju. Zato ker je konec koncev liberalen in ne bi nikoli iz-rekel, da se mu zdijo homoseksu-alci perverzni; dvomim, da sploh ve, da vsaj deloma misli tako. A vprašanje gaje izdalo; prav same predstave o perverznosti nas izda-jo. Če bi bil voljan, bi ga vprašala, kje je povlekel svoje druge črte, svoje druge zamejitve. Ali je ppive-zovanje naposteljo v redu? Je v re-du s svilenimi robci, a ne z veriga-mi? Je analno občevanje perver-zno? Je v redu oralni seks, igra z usnjem, preoblačenje? Imenovati neko seksualno obna-šanje abnormalno, pomeni ne upoš-tevati dejstva, da se zdi tistim, ki ga izvajajo, to obnašanje povsem, neizbežno normalno - normativno. Ne samo da se zdi homoseksualcu povsem v redu, če poljubi moškega, narobe se mu zdi, če na enak način poljubi žensko! Prvikrat sem pomislila na seks kot perverzijo, ko sem brala Ruby-fruit Jungle, roman Rite Mae Brown. Njena junakinja, Molly Bolt, popolnoma obuboža v nekem velikem raestu, ko ji ponudijo sto dolarjev, da bi metala grenivko v moškega, ki ne more na noben drug način doživeti orgazma. "Pri-jela sem še enega in natančno na-merila. Zadela sem ga prav v sredi-no. Zacvilil je od ugodja in nabrek-nil mu je. Saj to ni tako slabo. Rada mečem stvari naokrog. Zdaj sem bila pred tem, da zadanem Pete-linčka, namerila sem med jajčka. Zadetek. Uživalje." Sedemnajst let mi je bilo, ko sem brala to knjigo in še vedno sem ji hvaležna za ta pri-zor, ki mi je v teh letih mnogokrat prišel v spomin. Spominjam se, ka-ko sem na veliko razmišljala o vseh njegovih permutacijah. Zakaj gre-nivke in ne pomaranče? Vzela sem si ta prizor k srcu in moje pojmo-vanje seksa se je tisti dan izredno razširilo. Perverznost ni odvisna samo od kulture, ampak je, tako kot obsce-nost, stanje, ki se nenehno spremi-nja. Seznam versko ali kazensko preganjanih perverzij je v tem ali onem času zajemal vse oblike ho-moseksualnosti, incesta, prostitu-cije, prešuštva, nečistovanja, oral-nega seksa, analnega seksa in ek-shibicionizma. Zakonskipriročnik iz leta 1942 našteva kot "del per-verznih komponent normalnega li-bida" voajerizem, kleptomanijo, pi-romanijo in fantaziranje. "K sreči so v normalnih ljudeh", nam spo- roča knjiga, "ti perverzni elementi tako temeljito zatrti, da ne povzro-čajotežav." Perverzno seksualno obnašanje velja za "zločin proti naravi"; to je značilnost, ki pa ne temelji v njego-vi redkosti. Annie Sprinkle so are-tirali zaradi sodomije, ker je posne-la fotografijo, na kateri se ljubi s prijateljem, ki ima amputirano no-go. "Zatem je bila sodomija v njen-em okolišu »zavrženo, gnusno deja-nje proti naravi«",pravi. "A narava ni imela nič proti." Pravzaprav se je od takrat zelo malo spremenilo; nekatera izmed najbolj razširjenih seksualnih obnašanj, kot oralni in analni seks, se mnogim ljudem še vedno zdijo perverzna, in so v mno-gih državah še vedno zločin, ki ga preganjajo le takrat, kadar je to pri-počno. Leta 1993 so v Las Vegasu aretirali Nino Hartley in deset por-nografskih igralk po dobrodelnem spektaklu. Hartleyeva je imela ko-mično predavanje o tem, kako se ljubiti z drugo žensko, medtem ko sta dve drugi igralki "prikazovali" taužitek. Obtožilisojihpo "Zakonu o sramotnih zločinih zoper nara-vo"; ta v Nevadi še vedno prepove-duje seks med pripadniki istega spola celo v zasebnosti, ko nima na-rava nič proti. Perverznost torej obstaja samo, kadap obstajajo pra-vila o sprejemljivem erotičnem ob-našanju. Vsi torej imamo svoje meje, a te niso vedno tam, kjer jih priča-kujemo. Kam naj umestimo obna-šanja, kakršnih večina ljudi ni poi-zkusila in si jih mnogi niti ne pred-stavljajo? Frottage: če vam seksu-alno ugodje zbuja drgnjenje telesa ob kak predmet. (Tam je frotteur za vami, v dvigalu!) Acrotomophil-ia: če se med seksom namenoma odpoveste dihanju, da povečate moč orgazma. Kaj pa ljubljenje pod tušem, v banji, ljubljenje ob uri-niranju, poželenje po škornjih, po-želenje po nosečih ženskah? Kaj pa spolnost z živalmi, o kateri obstaja mnogo mitov, slik, šaljivk, anek-dot? Pripadniki indijanskega ple-mena Navaho pravijo, da so jazbeci v ženskah zbujali poželenje tako, da so jim lizali genitalije. In potem sta tu Leda in njen labod, prav lepa slika. Kaj pa infantilizem, potreba po nošenju plenic in tem, da vas mama ponovno spravi v posteljo? Hyphephilia, poželenje po laseh, kr-znu, kosmatih stvareh. Klismaphi-lia, poželenjepo klistirju. Nekdo morda fetišira gumijasta oblačila, drugi usnjena, tretji spet fetišira preprostopreoblačenje, tisoč razli-čnih preoblek. Kaj pa skrivne st^vari, ki jih mnogi od nas kdaj pa kdaj naredimo ali pa bi jih želeli na-rediti, a o tem nikoli ne govorimo? Kakor algolagnia, ko se sicer boleč občutek spremeni v seksualni uži-tek, kakor sprejemanje in dajanje prask, ljubezenskihugrizov, ščipa-nja. Kakor šeškanje, šibanje, klofu-tanje. Kaj pa prošnje 'Prosim, draga(i), govopi pokvapjeno' ? Urednik revije Predstava nog pravi: "Rekel bi, da moške morda najbolj pogosto ppivlači majhno, lepo oblikovano, visoko izbočeno, ravnih prstov, m§hko, neomade-ževano žensko stopalo z določeno mepo dišav." Fetišizemje nesko-nčen; čisto po definiciji ni nobenih meja, nobenihpodročij, kijih fetiši-zem ne bi mogel naseliti. Fetiš je lahko karkoli in lahko pomeni kap-koli. Fetiši so skoraj vedno neško-dljivi, ne samo po vsebnosti, ampak po naravi sami. A povzročijo lahko hude muke, če to niso fetiši, ki pre-vladujejo v določeni kultupi, kot na ppimer ženske ppsi. No, to je fetiš za vas. Preberete si lahko samo stolpec intimnih oglasov, da bi vi-deli, kako se lahko seks pojavlja v mnogih različnih oblikah in mepah. V mojem majhnem, ppovincialnem mestecu sem našla oglase, kjer po-samezniki za svojo seksualno pote-šitev iščejo ljudi z amputacijami, sužnje obeh spolov, velikosti in let, iščejo sebi podobne ljubimce, s slo po finem damskem perilu, pa "belo dekle s štrlečimi stopali", pa albi-ne... Včasih se zasmejim in potem se ulovim pri smejanju. Nikoli se ne želim sraejati stpastem drugih; ppepričana sem, da je za mnogo lju-di tisto, čemup se jaz smejim, silo-vito pesna stvap - in obratno. Ženske na seksafonih so mi pove-dale, da moški zelo pogosto fanta-zipajo o analnipenetpaciji med spo-lnim odnosom: potpeba, ki si je ne upajo ppiznati svojim ljubimkam, a nekomu jo mopajo povedati. Če ima kdo tako raočno potrebo, bo nemi-ren, doklep je ne izpolni. Kakoje papotem denimo z en-kratizmom: začasni spolni vzdr-žnosti, ki služi temu, da bi si človek zgpadil tako močno seksualno ene-pgijo, da bi kakor magnet ppivlačila druge? Kaj je s celibatom? Toje pedka praksa, če sem sploh že kdaj slišala za kakšen ppavi celibat, in mnogokrat je posledica ne kakih vi-sokih duhovnih ciljev, ampak ne-vrotično zadpžane seksualne iden-titete. Če bi bile vse seksualne želje sprejemljive, ali bi potem obstajali zappti celibati, ki bi svoje vzbupje-nje čppali ravno iz odpovedi tem že-ljam? (Ali obstajajo zdaj?) Da ob-staja to, kap bi lahko imenovala najredkeje izpaženi spolni apetit, i je dvojni dokaz. Da nampeč seksu- *• alna slast, ki jo kdo čuti pri dolo-čenih dejanjih, sploh ne vključuje nujno genitalij, dokazuje zapleteno zgpadbo naše seskualnosti. Hkpati pa dokazuje tisto, kar ve vsak mis-leči človek, da so seksualna dejan-ja mnogo več kot zgolj dejanja. Muppay Davis tako poudarja, da z našimi erotično vzburljivimi deli telesa mapsikdaj pavnajo, ali se do-tikajo, ali jih uporabljajo na način, ki je podoben seksu, a to vendaple ni: tako kot denimo med pregledi medenične votline ali pa prostate. Po dpugi stranipa. Gopje fetišistom stopal ali moškim, ki jih nadvse vz-bupja ženski vrat ali uho, pa žen-skam, ki se zlahka vzburijo ob drg-njenju oblačil ob stegna! Kajti ti lju-dje, tako kot tudi tisti, bolj pazljivi, so ves čas obkpoženi z nezakritim pazodetjem seksa. Erotičnost z ma-jhnimi namigi in spomini sem in tja vdre tudi k najmanj domiselnim med nami. Fetišisti in tisti pazljivi, imamo isti problem: Seks je vsepo-vsod. Pepvepzija. Normalno. Izpoved. Olajšanje. Pped sabo imampet slik. Vsaka ppikazuje dva človeka, ki se n- Perverzologija ljubita na kavču, načeloma v istih pozah. Na prvi moški prodira v že-nsko, ki leži pod njim; njene noge se ovijajo okrog njega in komajda lahko vidim penis, kako vstopa v nožnico. Tudi drugaprikazuje moš-kega in žensko; na tej sliki leži mo-ški na kavču, ženska pa z razkre-čenimi nogami jaha na njem. Nas-lednja prikazuje dva moška: eden leži na hrbtu in se z nogami oklepa drugega, ki leži na njem, in komaj-da lahko vidim njegov penis, kako vstopa v analno odprtino drugega moškega. Četrta slika prikazuje dve ženski, enaleži in oklepa drugo z nogami; vidim, kako umetni pe-nis, pritrjen z jermenom okrogpa-su tiste ženske, ki je na vrhu, pro-dira v nožnico ženske pod njo. Na zadnji sliki leži moški pod žensko, ki se nežno sklanja nad njega, na sebi ima pritrjen umetni penis in vidim lahko mesto, kjer prodira v njegovo analno odprtino, ko onape-netriravanj. Ko zložim vse slike pred sebe, se zavem predvsem dveh stvari. (Ne, če sem popolnoma iskrena, treh stvari - kajti najprvo me vse slike vzburjajo.) Mojaprvamiselje:za-kaj se vendarle ljudje tako razbur-jajo? Skorajda vse na teh slikahje enako. Razlikujejo se le v majhnih detajlih korapozicije, majhnih del-čkih mesa, ki nekje štrli naprej, drugje spet izginja. Vsaka od njih prikazuje nežnost; gledalec vidi ro-ko, ki nežno s(ga proti licu, oči na-pol zaprte ~od ugodja, napetost in sprostitev pozornega trenutka. A ponavadi se osredotočimo - in zga-njamo hrup - okoli tistega, kar je ra-zlično. Tolikšno pozornost posve-camo temu, kateri delček je preveč in kateri premalo, kdo je zgoraj in kdo spodaj, katera odprtina je pol-, na in katera prazna. To je moja druga misel, moja sk-rivna misel. Na štirih od teh petih slik bi lahko bila tudi jaz. Ničesar ni, kar bi mi lahko to preprečevalo, prav ničesar, razen mojegalastne-gapoželenja, moje lastne voljnosti, da vstopim v podobo. Da sem per-verzna iz svojega lastnega per-verznegajaza. V San Franciscu, blizu okraja Mi-sion District, je trgovina, sex-shop, ki se imenuje Good Vibrations. Odprlajo je pred leti Joani Blank in od takrat naprej je v lasti žensk in jo vodijo ženske. Trgovina je pros-torna in dobro osvetljena, tanke, bele zavese zastirajo okna. Spred-nji prostor je velik, stene so pobar-vane z mirno svetlomodro barvo. Med različnimi izdelki, je veliko prostora, tako da si jih ljudje lahko ogledujejo, ne da bi se pri tem po-čutili, kakor da jih kdo m(ti. Vsi iz-delki so napolicah injih lahko vza-mete v roke. Imajo tudi popularen "muzej" vibratorjev. Električne ig-rače so priključene v vtičnice, spremljajo pa jih detajlne brošure in znaki, ki razlagajo njihovo delo-vanje. Zadaj je diskretna soba za testiranje vibratorjev. Pravzaprav so vibratorji edina nova seksi igrača, ki ne obstaja na svetu že od daljnih tančic pra-zgodovine. A vendar ravno o njih lahko najlažje govorimo. V njih je nekaj higienskega, predvsem zato ker jih lahko uporabljamo tudi v druge namene in ne samo za dose-ganje orgazma. Vibratorji so meha-nični strojčki v svetu strojčkov. In vibratorji naredijo ženski orgazem prav tako hiter, lahek in ponovljiv, prav tako preprost kot katerikoli moški orgazem. To so revoluciona-rni strojčki. Pisateljica Susie Bri-ght je nekaj časa delala v tem. sex-shopu. Pravi, da je ena od stvari, ki se jihje tam naučila, da doseči or-gazem spodbuja k temu, da si or-gazmov še želiš. Ob ideji, da bodo ženske postale "odvisnice" od or-gazmov, še posebej hitrih in lahkih, kakršne jim ponujajo vibratorji, je užaljena. "Nek strašen strah ob-staja, da bi ženske preveč uživale v seksu," dodaja. Pravi tudi, da je bil največji problem, o katerem so ji govorile ženske, vedno ta, da ne morejo priti. Z ženskami iz sex-shopa Good Vi-brations sem se srečala pred leti, ko sem preizkušala svojo bojazen pred pornografijo in pred tovrstni-mi trgovinami. Vendar me je zani-malo še več. Kako se počutiš, če ves čas živiš s seksualnim življenjem drugih? Kako se počutiš, če vibra-tor, ne samo kupiš, ampakprodaš? Carol Queen je petična ženska z majhnimi, črnimi očali, oblečena v vroče, rdeče hlačke in visoko, ža-metno obleko. Je ena od stalno za-poslenih prodajalk v Good Vibrati-ons, hkrati uči spolno vzgojo. Carol mije rekla: "Ena od najbolj pomem-bnih stvari v sex-shopu je vzbuja-nje udobja v ljudeh, tudi kadar go-vorijo o seksu. Lahko samo stojimo v sobi in dajemo videz neobreme-njenosti, pa nam ne bi bilo treba ve-deti prav nič o silikonskem umet-nem penisu. Zadosti je, da smo tam in da rečemo-. »Pridite si pogledat analne vložke«. Ljudje preprosto ne morejo verjeti, dajim je nekdo ravnokar rekel kaj takega z gla-som, kakor da bi jim rekel: "Hej, pridite si pogledat te bobončke!" Ko sem se zasmejala, je dodala: "In potem, če morda ne vedo, kako ve-lik umetni penis potrebujejo, jim rečemo, naj gredo v Sweet Sweet Way, kupijo pet bonbončkov in jih poizkusijo." Ko sem se odločila, da za en dan poizkusim z delom vprodajalni - da preizkusim tudi drugo stran pulta, se je Carol ponudila, da me uv^de v delo. Najprej sem opazovala in poslušala, bila sem nervozna in nevedna. Nisem hotela, da me oblije rdečica, ne tam. Ko so ljudje prihajali v prodaja-lno, sem poskušala uganiti, v kate-ri del prostora bodo šli. Vedno sera se zmotila. (Del prodajalne, kamor najprej zavijejo, je ponavadi samo pretveza, da se privadijo.) Mnogi so se usmerili proti najbližji polici s knjigami in so stali tam ter se plašno ozirali naokrog. Ženske so kazale več pripravljenosti za to, da bi jih prodajalke nagovorile, in predvsem so bile ženske precej bolj prepričane o tem, kaj hočejo, vča-sih že precej detajlno. LauraMiller, nekdanjaprodajal-ka, pravi o strankah: "Obstajajo vsevedneži, ki se bahajo pred prija-telji, kako veliko vedo, in se sploh ne nehajo hihitati. A spomnim se, kako sem morala nekoč neki žen-ski, ki je komajda vedela, da ima ščegetavček, razlagati, kako de- luje. Rekla je: »Še čudež, da imajo potem ženske sploh še spolne od-nose, če to ni tisto, kar jih v resni-ci pripravi do orgazma.« Nenadoma je ugotovila, da za užitek ni nujno to, da je prekla v luknji. Tej ženski semprodala vibrator. Koje odhaja-la skozi vrata, sem si mislila: njeno življenje seje spremenilo. "Kadar slišim vse te zgodbe o surovih moških s svojo grabežljivo seksualnostjo, se sprašujem: »Kje pa so?« Ugotavljam, da so moški, ko jim povem, kje delam, preplašeni. Slišala sem, da se v moji družbi po-čutijo neudobno, da jih odženem stran. Če rnoškim ne povem, kje de-lam, to ni zato, ker bi se bala, da me bodo zgrabili, ampak zato ker se bo-jim, da se me bodo ustrašili." Ob uri kosila je bil v prodajalni pravi vrvež, ljudje vseh starosti, vseh oblik, pari in samski, prijatelji in ljubimci. Tam je bil moški v Ar-manijevih oblačilih, drugi v pajacu, pa moški s čopom in dvema rado-vednima psoma. Prvi je kupil us-njene lisice, drugega so zanimale manšete zapenis, tretjije kupil vi-brator za svojo ženo. Dve mladi ženski sta kupili knjigo z erotični-mi zgodbami. S knjigami obložen študent je porabil 45 minut, ko je primerjal različna maziva za geni-talije. Urejenemu moškemu sem prodala vibrirni prstan za penis. Z nekoliko pomoči, sem prodala tudi nekaj zelo dragih vibratorjev. Žen-ska, nekje mojih let, je primerjala različne vrste umetnega penisa in jih težkala v rokah. Pol ure sem po-trebovala, da sem se posvetila moš-kemu z resnimi očali, ki se mu je že začela delati pleša na glavi. Hotel je vedeti, kako naj začne uporabljati analne vložke, primerjal jih je po velikosti, materialih, ceni. Drugi moški, okrog štiridesetih, naju je skoraj eno uro zasliševal o vibratorjih, jih primerjal, poslušal dolgo predavanje, ki ga je imela Ca-rol o relativnih prednostih vibrato-rjev na baterije pred tistimi, ki se vključijo v električno vtičnico, in o prednosti tistih, ki jih poganja spi-rala, pred tistimi, ki jih poganja mo-torček. Spraševal je po hrupu, po možnih povezavah in nazadnje re- % i *,M>< Perverzoiogija iFORMATTVNI SKLOP kel: "Oh, saj veste, kaj ima ona na-jraje." In nato zelo resno dodal: "ali sploh kakšen moški zares ve, česa si želi njegova žena?" Nizka, debelušasta ženska sred-njih let, oblečena popolnoma v 6r-no, je prišla pozno popoldne. Pove-dala nam je, da njen fant želi, naj med spolnim odnosom nosi analne vložke in da ona nima nič proti. Končalo se je tako, daje zraven ku-pila še analne koralde, eni od pro-dajalk pa povedala dolg seznam najboljših krajev v parku Golden Gate, kjer lahko seksaš. "Ena od stvari, ki sem jih opazi-la," mi je nekoč povedala Laura, "je, da se ne smejim več pokvarjenim šalam. Tolikokrat se smejimo samo zato, ker nekdo govori o seksu. Ljudje se takoj začnejo hihitati, ko jim kdo pove, da prodajamo analne vložke. Človeka mine potrpljenje." "Sita sem njihovega obnašanja," pravi Carol. "Ljudje v svoji zame-gljenosti sploh ne vidijo razlik in kar naenkrat začnejo mencati s potnimi dlanmi. Tolikokrat sem že imela iste pogovore s prijatelji, ki mislijo, da sem šla v pekel s torbico v roki. Lahko jim govorim, kaj vse počnejo ljudje v javnosti. V odgovor dobim: »Oh, ne morem si predsta-vljati, da bi počel kaj takega!« Res-nično mislim, da je to tisto, kar leži pri mnogih ljudeh na dnu seskual-ne politike. »Ah, uh. Jaz pa že ne bi mogel narediti česa takega,« in to hkrati pomeni »zato tudi ti ne smeš!«" A včasih ravno zato, ker si lahko predstavljamo, da bi naredili kaj takega, nekaj, o čemer smo povsem prepričani, da tega ne smemo de-lati, da si tega ne smemo niti pred-stavljati, prav zato sovražimo ne-posredne predstave o seksu - sek-sualnih željah, fantazijah in v pri-meru Good Vibrations, seksualni zadovoljitvi. "Če prideš v sex-shop v nedeljo, je tu na milijone ljudi, ki govorijo, se smejijo, včasih vidiš nekoliko bolj tradicionalno stran-ko, ki se ustraši in zbeži," pravi Laura. "Ljudje prihajajo s svojimi otroci!" Tisti večer sem odhajala zelo razveseljena in nevarno vzburje- na. To slednje občutje, sem priča-kovala, se bo s časom zmanjšalo. Prodajanje analnih vložkov se ne-nazadnje ne razlikuje dosti od pro-dajanja toasterjev ali avtomobilov. Ljudje hočejo kupčevati, hočejo kvalitetni izdelek, na katerega se bodo latiko zanesli, in predvsem nočejo, da se do njih obnašaš po-kroviteljsko. Mislim, da me je na-jbolj od vsega razveselilo ponovno spoznanje, da ni ničesar novega pod soncem. Škotski doktor se je sredi devetnajstega stoletjaprito-ževal, da polovica žensk na Ško-tskem uporablja nadomestke za pe-nis. Pred tisoč leti so budističnim nunam prepovedovali njihovo upo-rabo, tudi uporabo takšnih, ki so bi-li narejeni iz rastlin. In ljudje se še vedno pritožujejo nad njimi. Občasno se moram spomniti, da smo vsi v isti kaši, ko poskušamo rešiti to prekleto uganko poželenja in sramu. Hotela sem vedeti, kako težko mi bo srečevati se z ljudmi na tak način, primerjati različne vrste-umetnih penisov pred kak-šno privlačno žensko, razpravljati o razlikah med silikonom in latek-som, mladim parom okrog svojih pesti prikazovati delovanje anal-nih korald - delati vse to pri belem dnevu. In ugotovila sem, da je po prvem vibratorju izredno lahko prodati še enega. Gledala sem, ka-ko sproščeno in pomirjujoče seje obnašala Carol, in videla sem tudi sproščenost mnogih kupcev, ki so si prišli na jasno glede svojih želja. In ko sem prvemu moškemu proda-la vibrator za njegovo ženo, sem čutila skoraj pridigarsko vznemir-jenje. Malo nemirna sem bila po vsem tem govorjenju o delih tele-sih in predvsem, ko sem videla, ka-ko se vsem ljudem mudi domov, po-tem ko so se odločili. Prevedel in priredil M. Potocco »V*N«9»M«Wm*S^^*'*^W>»*^^ * Meditadja o strženu Razprtost izmuzljivosti sveta Preden sem začel zapisovati ta stavek, sem se za trenutek zas-trmel v nočno nebo. In presunilo me je. Z vsem bitjem sem se zavedel zlo-ma časov. V izpraznjenem nebu namreč ni odsevalo nič več. Žrtvenik, ki sem ga nedavno zgradil v zasenčju stržena, je ostal neza-kurjen in mrzel. Komu naj prižgem daritev svojega življenja? Vsemirju tihega neba, ki se grbanči nad mano? Sebi? Prav, sebi. Prižgem in se čudim. Sem zares tako sam v brezmejnem prostorju, da v niče-mer ne odmeva moje vzklikanje? Sem res obsojen na dotik bežnega, izmuzljivega sveta? V meni ne odse-va večnost? Ker se mi namreč ved-no znovavsiljuje slutnja, dani v me-ni nič mojega, da misli mojega stav-ka plete neka druga roka. Predpostaviti moramo, da ne ob-staja nobena trdna in spoznavna re-alnost, da je naše opazovanje sveta v bistvenem določeno prav s samim opazovanjem, da so torej modeli sve-ta oziroma modeli resničnosti zgolj odsev našega opazovanja. Zapisano nas znova približuje nam samim. Ker morda smemo v modelu sveta spoznati strukturo opazovanja oziroma modeliranja. V svetu nam-reč ne odkrivamo sveta, temveč v njemprepoznavamo podobe svojega najglobljegabistva. Prenos bistvav zunanje okolje je projekcija oziroma "nezaveden, avtomatičen proces, pri katerem se za subjekta nezaved-na vsebina prenaša na objekt, pri čemer se zdi, kot da bi pripadala ob-jektu." (Jung) V svetu smo. Svet nam s sabo kot podobo razkriva ins-tinktivne temelje našega ravnanja, izražene z arhetipskimi struktura-mi. Svet se nam razkriva na ta na-čin, da iz brezoblične gmote resni-čnosti izluščimo zgolj tiste podobe, ki so slike arhetipskih struktur. "Arhetip je slika nagona, je oblikov-ni princip nagonskosti. Arhetipi so na sebi nespoznavni, strukturni ele-menti duhovnega in duševnega živ-ljenja, so podedovane psihične for-me, ki sooblikujejo naše duševno do-življanje." (Jung) Če zvedemo svet napodobo naše-ga lastnega bistva, če torej ni več nič drugega kot obzorje našegapog-leda, ki pa ni določeno z razsežnost-mi obzorja, temveč predvsem in morebiti samo s samim strmenjem, smo svet pravzaprav izničili. V sve-tu ni ničesar več, razen naše zaves-ti sveta; torej samo strmeči, zas-trmljen navznoter. Ki pa ne strmi v svet, temveč vase. V stržen mu je položeno zrcalo. V njem se odslikuje in zatem odseva v svetu. Je trenu-tek spoznanja razlomitev tega zrca-la? Se potemtakem tedaj zavemo nesmiselnosti naše blodnje in v zr-caljenju sebe v svetu spoznamo umi-slek samozadostnega, egocentri-čnega individuuma? Svet vseeno iz-gine, če zapremo oči? Se torej mora-mo strinjati z zrcaljenjem? Zastavljena vprašanja zahtevajo temeljit premislek in nato zaneslji-ve odgovore, česar pa v tem trenut-ku ne zmorem, niti nočem. Sicer pa tudi ni namen tegapremišljanja, da bi odgovarjal na vprašanja, temveč da bi jih zastavljal. V tem navsezad-nje vidim presežnost umetnosti -zastavljanje vprašanj, ki so odraz razprtosti izmuzljivosti, nedoreče-nosti sveta. Zato si bom drznil zgolj zastaviti dvoje vprašanj. Vprašanja niso namenjena bralcu, temveč predvsem meni samemu. Potemta-kem so spremljevalci in predvsem vzpodbujevalci ustvarjanja. S tem se dajejo bralcu. Kot iskalec resni-čnosti z upodabljanjem iskanja sku-šam zvabiti naključnega, mimoido-čega bralca, da se mi pridruži na ne-ki drugi, sebi lastni poti. Fragment o negibnosti Svet je prostor individuumove re-alizacije enkratne in neponovljive eksistence v vseh njenih razsežno-stih. Erich Fromm razumeva člove- kakot bitje, razpeto med instinktiv-ni mehanični vrojeni mehanizem -nagone, in sicer spolni nagon, samo-potrjevalni nagon itd. - na eni strani in družbeno pogojene strasti na dru-gi strani. Bivanje je vseskozi frustra-cija oziroma težnja, da bi subjekt v celoti realiziral svoje strasti. Če mu je to onemogočeno, nakopičena ene-rgijapostane destruktivna, obrnjena navzven ali navznoter. Vendar nez-možnost realizacije eksistence ni vselej pogojena z zunanjimi dejavni-ki, temveč so lahko ti tudi notranji. V začetku življenja biva človek v stan-ju izvornega hermafrodizma in šele odraščanje zahteva od njega, da se identificira zgolj z enim izmed polov. Svet se razlomi na dobro in zlo, tem-no in svetlo, angele in demone, moš-ko in žensko. V izvornem stanju ne moremo definirati navedenih kate-gorij, temveč moramo dojemati svet v njegovi celotnosti. Zlo se vseskozi vzpostavi šele z antipolom - dobrim. Simbol prvinskosti je maternica. Če je subjekt obremenjen z materin-skim kompleksom, te razplastitve ne more vzpostaviti. Približal sem se bistvenemu delu razmišljanja. V danem trenutku se mi je svet razprl. Znašel sem se v brezmejni praznini. Ki začuda sploh ni bila prazna, temveč zapolnjena z ^SKS^SSS^^*!*^ 4 itacija o strženu odbleski tisočerih svetov in brezšte-vnih možnosti bivanja. Zdelo se mi je, dato niso podobe, da sem se zna-šel v plazmi iz podob, da sem se kot zarodek znašel v maternici vesolja. V tistem trenutku nisem bil zmožen izbirati. Zdrsnil sem v negibnost. In potopljen sem bil v začetek časov. Vztrajanje v tej negibnosti bi zagoto-vo pomenilo smrt. "Bitje z dušo je ži-vo bitje. Duša je tisto živo v človeku, kar živi iz samega sebe in povzroča življenje. Zato je Bog dahnil Adamu živ dih, da bi živel. Duša z zvijačno-stjo in igrivo prevaro napeljuje Ieno-bnost materije, ki noče živeti. Prepri-čuje v neverjetne stvari, dabi se živ-ljenje živelo. Če ne bi bilo gibljivosti in pisanosti duše, bi človek ob svoji največji strasti, ki je lenoba, padel v mirovanje." (Jung) Vtopljenost v brezobličnost mate-rnice pomeni zastrašujočo zapadlo-st veliki materi boginji, rodnici in uničevalki svetov, pomeni nenazad-nje, da sem tudi sam podlegel fasci-nirajočemu vplivu arhetipa. V tem primeru se numinozna in le delno vplivna struktura določenega člove-škega ravnanja v celofi iztrga nad-vladi zavesti in si podredi celotnost človekove osebnosti in življenja. "Ko se v življenju zgodi nekaj, kar se uje-ma z nekim arhetipom, se bo ta ak-tiviral in nastopila bo prisila pona-vljanja, ki bo podobno kot instinkti-vna reakcija vztrajala nasproti razu-mu in volji ali pa bo pripeljala do kon-flikta, ki lahko naraste do patološke ravni, tj. do nevroze." (Jung) Zlasti, če je pri subjektu prisotna psihotič-napreddispozicija. Zdi se nam, da se v obravnavanem primeru zgodi natanko tisto, o čem-er smo premišljali v začetnem delu tega prostega spisa. V sebi čutim pri-sotnost nekoga drugega; živi skoz-me in me v bistvenem presega, zdi se celo, da ne pripada meni, temveč da sam pripadam njemu, da sem zgolj odsev njegovih tisočerih obrazov, da je celotnost mojega življenja mozaik tisočerih v njem predvidenih nači-nov ravnanja. Se v zgoraj obravna-vanem primeru zgodi, da si eden izmed aspektov tega bitja v celoti podredi vse moje življenje? In sem samomedij.skozikaterega živiveč-na struktura? Ki si podredi tudi moje bivanjsko okolje, daje res samo odraz nečesa ne zgolj skrajno sub-jektivističnega, temveč celo same-mu subjektu odtujenega? V svetu odseva celotnost mojega življenja in to odsevanja pravzaprav ni odsevan-je mene samega, temveč nečesa v meni večno zapisanega? Srhljiva spekulacija Zavest, edino okolje naše eksis-tence torej (mislim celoto zavestne-ga in nezavednega), si moramo predstavljati kot barvni spekter, razpet med instinktom, rdečilom ar-haičnega, nagonskega ravnanja, in umom, nebesnim modrilom zavest-nih odločitev, podvrženih volji. Ob-stoj instinktivne podlage našega ravnanja predpostavlja že prepros-to dejstvo, da se človek vseskozi ve-de kot človek in ne kako drugače. Znajdemo se medbehaviorizmom in instinktivizmom. V iskanju razlo-čnice med tistim, kar je v nas zapi-sano že od zdavnaj, in tistim, kar nas je naučila družba, si zastavlja-mo temeljno vprašanje: smo tabula rasa ali zgolj prenašalci sporočila. ••: Že dolgo vemo, da smo zlasti v te-lesnih značilnostih in določenih vrojenih načinih ravnanja pred-vsem prenašalci genskega sporoči-la. Vemo, da so nas ustvarili, da so nas rodili in da nas živijo geni, "te-meljna enota reprodukcije je gen in ne organizem, kot je briljantno do-kazal Richard Dawkins. Po njegovih besedah so telesa samo umrljivi in potrošni stroji za preživetje genov, ti pa so potencialno neumrljivi" (Van den Berghe). Zraven tega Dawkins opozarja, da moramo pri reprodukciji človeka poleg genov predpostavljati še meme. "Primeri memov so melodije, ideje, gesla, mo-dapri oblačenju, način izdelave lon-cev ali zidanja obokov. Geni se v dru-žbi drugih genov množijo tako, da s spermo in jajčeci prehajajo iz telesa v telo, memi se v memski združbi množijo tako, da prehajajo od mož-ganov do možganov. Proces bi v na-jširšem pomenu lahko imenovali posnemanje. Domnevam, da se drug drugemu prilagojeni kompleksi me-mov razvijajo prav tako kot drug drugemu prilagojeni kompleksi gen- ov" (Dawkins). Dawkins se ne gane z nivoja zave-stnega in si reprodukcijo memov predstavlja nekako takole: "Če znanstvenik bere ali sliši za dobro idejo, jo pove najprej kolegom in štu-dentom. Omeni jo v člankih ali pre-davanjih. Če se ideja uveljavi, bi lah-ko rekli, da se razmnožuje, širi od možganov do možganov." Se na tak-šen način reproducirajo tudi struk-ture določenega načina ravnanja, če predpostavimo, da ne smemo razmišljati zgolj in samo o zavest-nih vsebinah, temveč moramo vzeti v zakup celotnost človekove psihe, zavestno in nezavedno? V tem pri-meru si moramo zamisliti, da s pos-nemanjem videnega zgolj zganemo arhetipsko strukturo in dopustimo, da nas uklene v večni krog neneh-nih ponavljanj. Pravzaprav ali sploh imamo možnost dovoljevati ali pa si struktura vseskozi izbere naše telo za svoje lastno repro-duciranje, za svojo lastno eksisten-co navsezadnje? Robert Titan Felix LITERATURA BERGHE Pierre L. van der: Bi-ologija nepotizma DAWKINS Richard: Sebični geni in sebični memi FRANZ Marie Louise von: Puer aeternus FROMM Erich: Človekovo srce, njegov demon dobrega in zla FROMM Erich: Anatomija ljudske destruktivnosti JUNG Carl Gustav: Arhetipi, kole-ktivno nezavedno, sinhroniciteta HAJ/OUi Japonski čudež Narod, ki dela vse, od česar ima korist Skrivnostijaponskega uspeha Številke o gospodarskem vzponu Japonske so bile po drugi svetovni vojni nenavadno visoke, tako da je narodni dohodek na prebivalca od sredine 50-ih let rasel za več kot de-set odstotkov letno vse do sredine osemdesetih let, razvoj pa večkrat označen kot čudežen. Znane so šale na račun japonskega posnemanja proizvodov, ki so bili že razviti v Ev-ropi ali Ameriki v 50. letih, vendar paje to le delček resnice. Znanstve- niki trdijo, da gre skrivnost njihove-ga uspeha pripisati visoki stopnji izobrazbe, ki je posledica nenehne-ga dograjevanja znanja in izobraže-vanja, hkrati pa motiviranim in dis-cipliniranim japonskim delavcem z visoko stopnjo zvestobe in pripad-nosti. Prav zvestoba in visoka stop-nja produktivnosti delovne sile sta bila ključna dejavnika pri gospodar-skem pazvoju države. Žal pa je bilo vse usmerjeno v gospodarski razvoj države, največkrat prav na račun družine, tradicije in človškosti. Slabi pogoji Geografska lega ni Japonski pri-našala nobenih prednosti v pretek-losti, saj je izrazito odmaknjena od pomembnih svetovnih tržišč (ZDA in Evrope). Šele z odprtjem kitajske-ga tržiščaje Japonska nekoliko pri-dobila zaradi bližine tržišča pred ostalimi razvitimi državami. Prav tako je relativno revno obdarovna z naravnimi bogastvi z izjemo hidro-energetskegapotenciala. Skoraj tri četrtine Japonske prekrivajo gora-tapodročja in gozdovi. Demografski pritisk in prenaseljenost področja, ki skupaj meri nekaj manj kot štiri-sto tisoč kvadratnih kilometrov sta velika, saj na tem področju živi pre-ko sto petindvajset milionov preb-ivalcev. Nenazadnje je precejšnjo škodo utrpela zaradi vojne, saj je bilo uničenega 25% narodnega bo-gatstva. Vojna je tudi povzročila ve-lik kaos v japonskem gospodarstvu, hkratipajepustila državo brez kapitala in z omejenimi finančnimi sredstvi. Kljub temu rast Povojna rast japonskega gospo-darstva je bila tako v začetni fazi precej odvisna od tuje gospodarske pomoči, predvsem od ZDA, ki pa so kmalu po letu 1950 to pomoč ukini-le. Istega leta pa je Japonska v svoj prid izkdristila korejsko vojno. Kmalu zatem je pazcvet doživela tekstilna industrija, ladjedelništvo, proizvodnja tovornih vozil in televi-zij. Vse to je Japonski uspevalo ppedvsem zapadi obvladovanja teh-noloških postopkov, ki so bili po voj-ni razviti v Amepiki in Evpopi (pos-nemanja), na dpugi strani pa z znat-nim vlaganjem v paziskave. Slednje je japonska gospodarska politika, pod pokroviteljstvom Ministpstva za trgovino in industpijo (MITI), spodbujala z davčnimi olajšavami, subvencijamo in ugodnimi pazvojni- Japonski čudež mi krediti. Tako je Japonskapo šte-vilu patentiranih izumov takoj za ZDA. MITI je imel vodilno vlogo pri usmerjanju investicij in finančne podpore, pri zaščiti japonskega gos-podarstva v obdobju prestrukturi-ranja in uvajanja novih tehnologij ter svetovanja gospodarstvu. Pris-pevki za obrambo dežele so bili mini-malni in niso znatno bremenili gos-podarstva, saj je bilo Japonski obo-roževanje prepovedano. Državaje s politiko visokih obrestnih mer ter nizko stopnjo socialne varnosti sili-la ljudi k varčevanju in s tem omogo-čala hitrejši pritok investicij v gos-podarstvo. Varčen narod Japonci se večkrat sprašujejo, kam naj investirajo svoje prihra-nke, da bodo po 55. letu starosti, ko bodo upokojeni, še imeli dovolj dena-rja za preživetje. Odpravnina, kijo dobijo po koncu delovnega časa, je približno enaka pet do šest letni plači, povprečno pa živi vsak Japo-nec še vsaj petnajst do dvajset let. Najzanimivejša investicijaje inves-ticija v šolanje lastnih otrok, ki pa pomeni ogromno finančno breme in si ga lahko privoščijo predvsem višji sloji japonske družbe in le redki iz-branci iz srednjih slojev. Priprava za vpis se začne že s tretjim letom starosti, ko so otrociposlani vpolet-no šolo, kjer jih šest dni v tedmi po osem ur na dan pripravljajo na spre-jemni izpit v posebne vrtce, kamor se prijavi navadno preko 500 otrok, starihpribližno štirileta, sprejmejo pa jih le kakih 30. Takšno poletno šolanje traja skozi vse njihovo šola-nje, vse do vpisa na univerzo, stane pa tudi do 2 tisoč nemških mark na teden. Vpis na najbolšo univerzo po-meni zagotovo in stabilno službo po končani univerzi in dovolj denarja, dalahko preživlja starša vprimeru, ko ti po upokojitvi nimajo dovolj de-narja. V tem primeru je bila njihova zgodnja investicija v sinovo izobra-ževanje več kot povrnjena. Drugi si poiščejo lastni kruh tako, da po upo-kojitvi poskušajo opravljati razna občasna dela, če so jim ta seveda na voljo in tako dopolnjujejo prihranke in odpravnino pri boju zapreživetje. Nagnjenost Japoncev k varčevanju in izobraževanju je s tega stališča popolnoma razuhiljiva. Tudi čudeži imajo svojo ceno Filozofija, ki se je razvilapo drugi svetovni vojni, je postavila v ospred-je gospodarski razvoj in zanemarila humanost in druge človekove vred-note. Takoje izjemnegapomena vse, ima kar 85% fakultetno izobrazbo, medtem ko jih ima vFrancijile 65%, v Anglijipa samo 24%. Izobra-ževanje se z diplomo ne konča in se nadaljuje skozi različna delovna ob-dobja posameznega delavca v že tako natrpanem delavniku, ki so mu Japonci podvrženi. Tako je uradni delovni čas zapovprečnegajapon-skega delavca med 9 in 17 uro, po potrebi pa ga podaljša za kakšno uro ali dve. Najzanimivejše pa je, da kar vodi h gospodarskem razvoju. V celoti je ekonomskemu razvoju slu-žil sistem šolanja. Mlade Ijudi so usmerjali v različne poklice ne glede na njihove želje, pomembno je bilo le, da so služili njihovi gospodarski uspešnosti. Izobraženost je na Ja-ponskem zelo cenjena in dosežki, ki jih dosegajo japonski študentje so nadpovprečni v primerjavi z osta-lim svetom. Zelo izrazita je njihova vztrajnost, sajjihpreko 90% matu-rira pri osemnajstih, v primerjavi s Francijo ali Anglijo, kjer jih ima manj kot 50% končano srednjo šo-lo. Veliko dijakov je vpisanih na t.i. juku šolo, kamor gredo po končani redni šoli, in se odvija v popoldan-skem in večernem času. Juku v zad-njem letu pred vpisom na univerzo obiskuje kar 80% vseh srednješol-cev. 2a vsem tem stojijo starši, ki silijo otroke, da se udeležujejo teh šol, kar po eni strani kaže na visoko stopnjo spoštovanja znanja, po dru-gi pa neučinkovitost šolskega siste-ma in hkrati tudi že omenjena šibka socialna varnost ljudi. Zanimivaje tudi primerjava izobrazbe japon-skih menedžerjev, med katerimi jih po službi navadno zavije v gostilno ali drugampo zabavo in slikaposta-neboljjasna. Ni morda cena previsoka Razvoj japonskega gospodarstva na področju proizvodnje, tehnologi-je, znanosti in umetnosti je Japon-sko drago stal predvsem na področ-jih njene tradicije in družinskega življenja. Temelj družine je ženska, katerije domalaprepuščenavzgoja otroka, saj moža razen ob vikendih redko vidi. Ta namreč po natrpa-nem urniku in vseh stresih, ki jih doživlja v službi raje zahaja v gostil-ne, igralnice, javna kopališča ali k gejšam, kot pa da se vrača domov k nezadovoljni ženi. Te so velikokrat doma ali pa so zaposlene le za delni čas. Le 7% žensk srečamo med menedžerjj in še manj med sodniki. Po končanem šolanju je v navadi, da gre ženska nekaj let v službo, nato pa se poroči in ima otroke, ki jih do-ma vzgaja in se vrne v službo šele, ko gredo otroci v šolo. Vendar se tu-di ženske že nekaj časa borijo za svoje pravice, za neodvisnost in možnost same skrbeti zase. V zad-njem času smo priča odpuščanju ja-ponskih delavcev, kar ni čisto v sk-ladu z japonsko filozofijo, daje bilja-ponski delavec zaposlen ppi podjet-ju do upokojitve in da so tudi v kri-znih časih prej zmanjšali zaposle-nimplače, kot pajih odpuščali. Spet so najprej na vrsti ženske, navadno le začasno zaposlene, ki se prve znajdejo na cesti v tovpstnih raz-merah. Prav ženske so tisti vzvod, ki omogoča stabilnost moških delo-vnih mest. Šeje čas Med pomembnejšimi problemi, s katerimi se bo Japonska v prihod-nosti morala spopasti, je staranje prebivalstva, zaradi česar bo japon-ska družba izgubila delovni elan. Slednje pa bo zagotovo zmanjšalo napredek in rast japonskega gospo-darstva. S podobnim problemom staranja prebivalstva se srečujejo skoraj vse razvite države, med ka-tere spadatudi Slovenija. Tu imapa Japonska prednost, saj njen pokoj-ninski sistem ne obremenjuje gospo-darstva v tolikšni meri, kofc smo te-mu priča v Sloveniji. Kljub temu da se pri nas vsi tega problema zaveda-jo, pa se nihče ne upa karkoli ukre-pati, saj so upokojenci pomembna volilna skupina, ki se ji nihče ne bi rad zameril. Kljub vsemu pa ima Slo-venija veliko skupnih točk z japon-skim gospodarstvom, saj je pred-vsem s trdim delom, inovativnostjo in le skromnimi naravnimi bogastvi ter precejšnjo izgubo trgov, upravi-čeno imenovana kot najuspešnejša novokapitalistična država. Verjet-no pa bi bilo gospodarstvo z nekoli-ko več sodelovanja in manj sloven-ske nevoščljivosti bolj uspešno in odporno, s čimer pa bi lažje kljubo-vali sodobnim trendom nenehnega spreminjanja svetovnih trgov. Za to bi nam bili lahko dober zgled prav Japonci. Aleksander Šinigoj '' &L <¦*¦ *& M *°* f% Y% hL & *T^ ' Daljni svet V Keniji Ko prideš dol, najprej opaziš, daje okrog tebe vse črno. In da je takšne robe, kot si ti, zelo malo. Bele, nam-reč. Takoje rojenappvafrustracija. Poleg tega te črnuharji na ulici nenehno obletavajo, napol prosijo, napol grozijo, "mejk biznis vit mi" ali "kam tu maj ofis" in podobne oslarije. Seveda ti slej ali prej vdari ven. Tisto neumno vprašanje okrog rasizma, večvrednosti ali neenako-sti. A ja, pa tisto o belem koloniza-torju, gospodu, kije oblačil in vedril tod okoli, dokler ni prišel uhuru (svoboda) in ga 1964 pregnal. Vse to se ti naenkrat zruši na glavo. Prišteješ še svinjarijo na ulicah, še večjo svinjarijo v stranskih ulicah, še večjo svinjarijo na straniščih v (nekaterih) javnih lokalih, strah pred okužbami s hrano, sadjem, vodo in sploh vsem, česar se dotak-neš, daš v usta ali vdihneš. Norišni-ca. Same fobije in predsodki. Zato se upravičeno vprašaš, kaj pri vragu sploh hodim sem, če me tukaj muči vse' našteto in še kakšno zamolča-no, naprimep aids? Na ppeizkušnjo je postavljeno vse lepopečenje o tem, kako smo vsi dpugačni in vsi enako-ppavni, pa ebony and ivopy, toget- hep we live in hapmony, če se še spo-mnite tistega bebavega komada, ki ga skupaj ppepevata Micheal Jack-son in Paul McCartney, oba zelo bo-gata, ppedvsem pa zelo bela. Njima je lahko, lepopečita iz studia, mi pa smo se znašli v dpeku. Tako v tpenu-tku največjega obupa, mešanice ek-sistencialnega stpahu, občutkov krivde in napadov ksenofobije, nas-topi čas za padikalno potezo, po ka-teri bo vse dpugače. Posežeš v žep, izvlečeš ppiponko 'Vsi drugačni, vsi enakoppavni', se ob pogledu nanjo zdeklapiraš kot rasna manjšina, ppedvsem pa kot turist, od katerega vsi nekaj hočejo in ugotoviš, da ti je sedaj, ko so našel svojo identiteto, vse dosti lažje. Nenadoma nisi več belec s čpnim flekom kolonialne zapuščine, tem-več turist, ki želi čim bolj napolniti fotoapapat in čim manj sprazniti denapnico. In je spet vse, tako kot smo si zamišljali, da bo. Sploh pa, človek takrat še ne ve, da je zunaj Naipobija vse dpugače. V spedo smo se po štirih dneh velemestnega vrveža in večinoma očiščeni predsodkov končno zbasa-li na stapega, dodatno oppemljenega n1 svet najsttonskega mercedesa. Letnik 1975. Tovornjak, na katerem bomo v trinajstih dneh preživeli ne vem kololiko blaznih kilometrov vroči-ne, peska, smradu, mrazu in vetra ter se sploh imeli skrajno fino. Kenija ima pred ostalimi vzhod-noafriškimi državami to prednost, da premore vse afriške tipe nara-vnih okolij, odpuščave, savane, pol-puščave, deževnega pragozda in gozda do peščene plaže (le kakšen tip okoljaje to?), njena najvišjagora pa se neha pri 5199 metrih. Seveda je gori sneg. Nisem prepričan, da to ve vseh njenih 30 in nekaj milijonov prebivalcev, ki pripadajo približno 50. različnim etničnim skupinam. Konec koncev višine Mount Kenye tudi mi nismo merili, temveč smo ra-je pogledali na karto. Smo se pa pel-jali mimo in gori videli snežno kapo, ki je prav takšna, kot na etiketi pi-va, imenovanega White cap. Je keni-jske izdelave, tako kot Tusker. Sled-njeg smo pili raje kot prvega in tudi dosti smo ga popili. Saj nimaš kaj preveč izbire - ali piješ ali dehidri-raš. Nekateri med nami so pili celo kokakolo, cepravje v Evropi (glej, glej, kako smo se v Afriki identifici-rali kontinentalno in ne naciona-lno!), sploh povohali ne bi. Padelje še enpredsodek. To slednje in ogled ne-katerih prizorišč znanstvenega do-gajanja s področja paleoantropo-logije je v glavnem bilo tisto, zaradi česar smo se odpravili v Kenijo. In kaj smo videli? Če komurkoli to kaj pove, smo se vozili, jedli, spali, ogledovali, bili ogledovani, kupovali, spraševali, fotografirali, kopali, ko-pali, ustavljali, nagovarjali, bili na-govarjani v naslednjih prizoriščih: Nairobi, Ngong Hills, Olorgesaili, Mt. Longonot, Lake Naivasha, site Kariandusi, jezero Elementeita, Ki-tale, Lokichar, Loperot, site Ka-napoi, Lodwar, site Nariokotome, fergusonov zaliv, jezero Turkana, Koobi Fora, Lake Baringo, Maralal, Samburu hills, Nyahupupu, Kepi-cho, Kisumu, Lake Victopia, Ambo-seli National Papk, Mombasa, site Muguruk, Maseno, Džeda (Saudova Apabija), Rim, Trst, Ljubljana. Vse napisano se je zgodilo kponološko in je tako nespamno napisano zapadi pomanjkanja ppostopa, ki smo ga raje odstopili fotografijam. Sploh pa, zakaj in kdo se je od-ppavilnapot? Skupina devetnajstih ljudi - dva ppofesorja, en opganizator, en asis-tent, zdpavnica, štipje televizijci, ostalo študenti filozofske fakultete - se je med zimskimi semestpalnimi počitnicami odppavila na akade-msko-turistično potovanje. Ciljje bil obiskati paleantpopološka najdišča in muzejs v Veliki vzhodnoafpiški prelomnici (Gpeat Rift Valley). Pa še kaj zpaven. Posebna zahvala gpe nekemu tr-doglavcu, bpez katepega tega poto-vanja zagotovo ne bi opravili. Sliši na ime Iztok Saksida. Borut Osonkar }KUŽBLN'O - IHFGRMATIVSI SKLOP Poslednji izzivalec Šah že od davnih časov spada med najbolj priljub-Ijene igre na svetu. Čeprav so šahovska pravila ostala bolj ali manj ne, pa seje vse ostalo povezano s ša-hom vseskozi zelo spre-minjalo, čemur smo še po-sebej priča v zadnjem ča-su. Živimo pač u času info-rmacijske družbe in tako tudi v šahu vedno bolj pomembno vlogo igra nu-jno zlo tega časa - računa-Inik. Računalniki v šaho-vskem svetu seveda že ne-kaj časa niso nikakršna novost, saj seje že u osem-desetih zgodilo, daje nek računalnik (Deep Thought) premagal vele-mojstra, vendarpa se še ni zgodilo, da bi kak izmed njih v normalni turnirski partiji (40 potez v dveh urah) premagal najboljše-ga med njimi, svetovnega prvaka Garija Kasparova. Toda prav februarja letos je Deep Blue, izdelek IBM-ovega moštva premagal tudi to bariero. Kaj to po-meni za šah v prihodnje? Kasparov je v dvoboju z Deep Bluejem, v katerem sta odigrala šest partij, sicer zmagal s 4:2, ven-darje po dvoboju dejal, daje pričako-val lažji dvoboj, še posebej pa ni pri-čakoval poraza v prvi partiji proti trenutno najboljšemu šahovkemu računalniku. Resda je izgubil že kar nekaj hitropoteznih partij proti ra-zličnim računalnikom (Fritz, Chess Genius...), vendar pa v normalni turnirski partiji to po njegovih pre-jšnjih izjavah naj ne bi imeli možno. Kasparov je namreč v podobnih primerih prej vedno z lahkoto pre- magoval računalnike, med žrtvami pa je leta 1989 bil tudi že omenjeni Deep Thought. Vsekakor velja Deep Blue trenut-no za enega najbolj izpopolnjenih računalnikov na svetu, ki se v mno-gočem razlikuje od svojih predho-dnikov. Prva, vsekakor najbolj opa-zna lastnost je ta, da je Deep Blue kar lOOO-krat (!) hitrejši od Deep Thoughta. V praksi to pomeni, da lahko v sekundi obdela 2 do 3 milijo-na šahovskih pozicij oziroma lahko v treh minutah (povprečni čas za potezo pri turnirski partiji) obdela 50 do 100 milijard šahovskihpotez. Takšno hitrost so dosegli tako, da so v računalniku povezali 16 pose-bej za šah prilagojenih procesorjev, ki lahko pozicije obdelujejo parale-lno, pri tem pa vsak procesor reši del problema. Na algoritmih za pro-gram dela ekipa inženirjev ob po-moči najrazličnejših šahistov že od leta 1989, tako da se algoritmi ne-prestano izboljšujejo. Če k temupri-štejemo še podatek, da je v računa-lniku shranjena zelo velika baza po-datkov o otvoritvah in končnicah (vgrajeno je znanje za milijarde ra-zličnih pozicij v končnici z manj kot petimi šahovskimi figurami), potem seveda ne čudi izjava Kasparova, ki ocenjuje moč računalnika na rating med 2300 in 3000 ELO točk (odvi-sno od pozicije), v povprečju pa naj bi računalnik imel rating okrog 2700 točk. To je rating, ki ga dose-gajo le najboljši velemojstri na svetu. Kako se torej postaviti po robu takšnemu super računalniku? Gle-de na to, da računalnik ne dela na-pak s kratkoročnimi posledicami in da tukaj ne moremo nikoli računati na kakšne psihološke faktorje, je po-trebno stvari sevedapostaviti neko-liko drugače, kot da bi igrali proti človeku. Igra naj bi temeljila na dolgoročnem uspehu, saj je, če gle-damo kratkoročno, računalnik za-radi svojih sposobnosti prav gotovo v prednosti. Tako ni dobro računa-lnika takoj napasti in odpirati pozi-cije, temveč je potrebno počasi pri-pravljati napad na naprotnika. Prav tako je potrebno tudi na pravi način uporabiti prednosti, ki jih ima človek pred računalnikom. To pa so izkušnje, intuicija, kreativnost, domišljija, prepoznavanje vzorcev, duhovitost ter ostale stvari, ki jih (vsaj za zdaj) ni mogoče vgraditi v računalnik. Deep Blue se bo v naslednjih letih še prav gotovo zelo izboljšal in izpo-polnil. Najbolj bodo k temu prav go-tovo prispevale vedno večje hitrosti delovanja procesorjev (povprečje zadnjih let je podvojitev v dveh le-tih), še posebej bodo pomagale raziskave na področju paralelnih obdelav podatkov, ki bodo omogo-čale združevanje še večihprocesor-jev. kotjebilo to možno dozdaj. Zelo se bodo izboljšali tudi algoritmi (po-časi naj bi se pričele pojavljati še bolj konkretne oblike umetne inteli-gence) in tako nekateri že predvi-devajo, da bo rating računalnika v nekaj letih okrog 3400 točk, kar je toliko več točk od Kasparova, koliko ima Kasparov več točk v primerjavi s povprečnim šahistom. Ti dogodki, isto kot nekateripodo-bni v preteklosti, verjetno ne bodo vplivali na amaterski šah, bodo pa zato toliko bolj vplivali na profesio-nalni šah. Že nekaj časa računalni-ki zelo uspešno nastopajo na hitro- poteznih turnirjih, kjer so kar neka-jkrat zasedli tudi najvišja mesta. Vse bolj pomembno vlogo pa bodo odigrali tudi na klasičnih turnirjih. Pa ne le kot igralci, temveč tudi kot t.i. sekundanti, pomočniki igralcev. Znano je namreč, daje mogoče v re-dni prodaji kupiti skorajda vse dele za računalnik, kar pomeni, da bo v kratkem na turnirjih kar mrgolelo takšnih računalniških sekundan-tov. To bo sevedapovzročilo nove zahteve, saj bo zelo težko kontroli-rati morebitne prevare na večjih turnirjih (100 in več igralcev). Za vsako pozicijo nekega dvoboja na turnirju bo računalnik takoj izraču-nal najboljšo potezo, potrebno jo bo le še sporočiti dotičnemu igralcu. Tako se upravičeno postavlja vpra-šanje o bodočnosti takšnih turnir-jev, prav tako pa tudi vseh ostalih tekmovanj na daljši časovni tempo. Še posebej, če bo v igri velik kup de-narja. Izkušnje, ki jih pridobiva pri pro-jektu Deep Blue, bo IBM uporabil tudi pri reševanju številnih drugih vsakodnevnih problemov. Poleg vseh ostalih področij še posebej iz-stopajo medicina, poslovni svet in promet, kjer že sedaj ključno vlogo igrajo prav računalniki. To se bo v prihodnje le še stopnjevalo, pa če to hočemo ali ne. Žal ali patudi ne. Andrej Krajnc Filrn trofa in vsak pravi humor je črn." Ko se gledalec zasmeji ob grožnji holokavsta, se v polni meri zave grozljivosti situacrje. V drugo svetovno vojno je postav-ljen tudi skandinavski film Vse je dobro (Lust och fagring stor), ki je dobil srebrnega medveda za pose-bne dosežke, film sam pa ni nič dru-gega kot različica slovenske Ranfl-Rožančeve Ljubezni iz leta 1984. Režiser filma Bo Widerberg pa je dobil tudi nagrado modri angel, ki jo podeljuje evropska filmska in TV akademija. Od nagrajenih kratkih filmov je prvo nagrado požel ruski Prihod vlaka Andreja Šelezniakova, ki prikazuje vlak, ki drvi skozi rus-ko zgodovino tega stoletja, srebrne-ga medveda pa je dobila finsko-češ-ka groteskna lutkovno animirana adaptacija Kafkove novele Vaški zdravnik. Edina dva nagrajena filma, ki se vsaj dogajata v našem času, sta bila nagrajenapreko glavnih igralcev: Anouk Grinberg za vlogo zaljubljene prostitutke v francoskem filmu Moj cem, ki ga superiorno odigra Sean Penn, ter njegovo duhovno svetoval-ko, ki jo igra Robbinsova žena, Sus-an Sarandon. Film je po besedah avtorjev popolnoma veristično pos-net, kljub temu pa ne skuša biti po-lemičen ali celo političen, saj je ponovna uvedba smrtne kazni ena najbolj vročih tematik v ZDA. Rob-bins je posnel senzitiven, detajliran, precizno odigran film, v katerem poskuša prikazati obe prizadeti strani. Film se radikalno razlikuje od ekspresionizma mučnega krat-kega filma o ubijanju nedavno prem-inulega Krzystofa Kieslowskega (za katerega Robbins trdi, da ga ni videl) in na prvi pogled niti ne skuša spreminjati naših opredelitev, kljub temu pa film večplastno prikazuje humane dimenzije spornega dejan-ja. S podobno tematiko se ukvarjata vsaj še dva filma letošnjega Berlina-la: veteran John Schlesinger je pos-nel precej mlačen triler Oko za Oko (Eye for an Eye), ki prikazuje družino, v kateri umorijo hčerko, moški (Mon homme) ter Sean Penn za briljantno zadržano odigrano vlogo obsojenca na smrt v Robbins-ovem filmu Dead Man Walking. Naslov filma Dead Man Walking pomeni v zaporniškem žargonu ob-sojenca, ki ga vodijo v eksekucijsko sobo, in je samo ena izmed ironij, ki jih raziskuje novi film režiserja Tima Robbinsa. Film je posnet po knjigi, ki jo je po resničnih dogodkih napisala sestra Helen Prejean, in prikazuje odnos, ki se v zadnjem tednu pred eksekucijo splete med na smrt obsojenim dvojnim moril- osumljenca pa zaradi pomanjkanja dokazov izpustijo. Mati (odigra jo SallyField,kisojinapremieripode-lili tudi častno Berlinsko kamero), ki predstavlja naraščajoč dvom Američanov v sposobnost legalnega sistema, vzame zakon v svoje roke in sama kaznuje morilca. Film Par-adise Lost: umori otrok na griču Robin Hood, pa je dokumentarec o procesu v Arkansasu, kjer se zgodi-jo trije na videz ritualni umori, in ker zahteva konzervativna komu-na zadoščenje, obsodijo tri najstni-ke predvsem na osnovi njihovega nekonvencionalnega obnašanja. Avtorji so iz 150 ur snemanja proc-esa, intervjujev in raziskav naredili dve uri in pol trajajočo dramo, ki sodi med viške festivala; pa ne zara-di morbidne privlačnosti ali primer-jave s podobnimi, mnogo bolj noto-ričnimi procesi, marveč zaradi svoje tragičnosti, ki napeljuje ravno na omenjeno nezaupanje v pravni sistem. Medtem ko je za ameriško kine-matografijo vse bolj očitno, da obra-vnava kot ultimativno umetnost samo še umor, pa se britanska (ra-zen socialno tempiranih dram kakega Leigha ali Loacha) duši v kostumih: filma Razsodnost in rah-ločutnost ter Richarda III sem že obravnaval, nisem pa še pisal o fil-mu Restavracija, ki prikazuje brita-nsko zgodovinsko obdobje po smrti puritanskega Oliverja Cromwella v drugi polovici 17. stoletja. Film, ki zaradi pisanosti, nasičenega razko-šja kostumov in barv sicer spomin-ja na gibajočo se fresko, verno ods-Iikava umetnost obdobja, ki ga zaznamujeta kuga in londonski veli-kipožar,predvsempaskušapovleči vzporednice med takratno in našo dobo: hedonizem in nova odkritja; napredovanje medicine in kuga; ve-lik razkorak med revščino in bo-gastvom, ter seveda večne teme Ijubezni, pohlepa in ambicij, ki pred-stavljajo dramaturški okvir zgodbe. Filra je predvsem paša za oči, od-likujejo pa ga tudi solidni stranski igralci: Sam Neill, Meg Ryan, Hugh Grant ter seveda Robert Downey jr. v glavni vlogi. Devetdeseta zaznamuje tudi val visokoproračunskih priredb kla-sičnih grozljivk: spomnimo se samo Coppolove Drakule, Branaghovega Frankensteina, Nicholsovega Volka ter Intervjuja z vampirjem Neila Jordana. Film Mary Reilly Stephe-na Frearsa ta šopek dopolnjuje: gre za priredbo klasične faustovske zgodbe R. L. Stevensona Dr. Jekyil in Mr. Hyde, pripovedovane s stali-šča doktorjeve sobarice. V tej verz-iji igra doktorja John Malkovich, njegovo sobarico lesena Julia Rob-erts, Glenn Close pa je lastnica lon-donske javne hiše, kjer Mr. Hyde izbira svoje žrtve. Morbidno, tema-čno in na žalost precej plehko. Torej, ne gre si zatiskati oči pred dejstvom, da upravlja s takim festi-valom mreža interesov in investicij, ki nemalokrat tudi zapečati usodo prenekaterega filma, toda z nagra-jevanjem filmov, ki se izogibajo sod-obnosti - pa tu ne gre za kakšne parabolične ovinke - se je letošnja žirija nevarno približala konzerva-tivizmu ameriške Akademije, ki praviloma ne podeli oskarja filmom s perečo problematiko. Kakšnapot čaka nekaj prikazanih nomini-rancev v naslednjih mesecih, je težko napovedati; tolažipa me dejs-tvo, da v Berlin tako ali tako ne pri-hajam zaradi tekmovalnega spore-da, marveč zaradi malih, napol anonimnih, zamolčanih mojstrovin iz spremljevalnih programov, ki jih ne bom videl nikoli več. Gorazd Trušnovec Filrn Neuradno z zmevno oblačnostjo Spremljevalni program 46. Berlinala sploh ni bil od muh. De-finitivno pa je bil bolj klena, ču-dovita in kosmata zver od tek-movalnega. Nič novega, te trepl-jajo ko to končno ugotoviš. Festi-val živi očitno pač dve vzporedni življenji. Tekmovalni program proti spremljevalnemu pa never-jetno in vedno bolj ustreza razmerju 'visoke kulture' proti subkulturam. To smrdi iz vsaj treh razlogov: Nagrade pobašejo filmi, ki so vedno bolj sumljivo povprečne predelave (pre)tradicionalnih epizod socialne in umetnostne zgodovine. Pronicljivi novinarji začnejo tako nemudoma nakla-dati o t.i.krizi posamičnih ali pa kar globalni krizi kine-matografije. Tako govoričenje je precej stran od resnice, a ta sm-rad niti ne moti. V tekmovalnem delu progra-ma se mimogrede znajdejo filmi, ki bi zlahka sodili v spremljeval-nega in obratno. Seveda organi-zatorji ali celo člani produ-centskega ceha niso tega mnenja. Moritz de Hadeln je tako v uvodu festivalovega kataloga prodajal fraze, da festival pač ne dela fil-mov temveč zgolj izbira med pri-javljenimi in s tem zignoriral problem politično-kulturne insti-tucije izbora. To je zadeva festiva-la in kredibilnosti njegove ko-misije, tudi ta smrad ne moti pre-več. Grda je tretja reč. Gledalec, ki pač nima možnosti obiskati festi-vala, je v popolni odvisnosti od selekcije festivalskega in distrib-uterskega podjetja. Tako nima prebivalec Kinshase, Vladivosto-ka ali Trbovelj skoraj nikakršnih možnosti, da bi videl film, ki se oholosti žirije ni zdel fascinant-en, ekonomiji distributerjev ne dovolj varno dobičkonosen, pisu-ni pa smo ga recimo zavoljo aro-gance spregledali. To pa zasmrdi do neba. In verjemite, takšnih fil-mov bo tudi letos precej. Medtem, ko se v Ljubljani že sukata dostoj-na predstavnika celuloidnega glamourja Leejev Sense And Sen-sibility ter Sonnenfeldov Get Shorty, pa slabo kaže za vsaj dva nekam spregledana filma tek-movalnega dela Berlinala Extasis Mariana Barrosa in Lažnivce (Les Menteurs) Elija Chouraquija. Če kajpada ne omenjam Rodriguezovega krat-kočasnega tour de forcea From Dusk Till Dawn, ki je bil verjetno prav zavoljo svoje wild-bunchev-ske mesnatosti zvito vtaknjen iz-ven konkurence. Že sicer je jako čudno, da se je dotični burrito-fearless vampire killers-splatter, ki si ga bo Peter Jackson verjetno rade volje pogledal pred spanjem, sploh znašel v bližini tradicional-no purističnega tekmovalnega dela programa Berlinala. Kako-rkoli že, tudi če damo tekmovalni del vstran, ne bo problem zapolni-ti preostalih nekaj tisoč znakov z žmohtnejšimi zanimivostmi iz preostalih, spremljevalnih odsek-ov letošnjega Berlinala. Oba predstavnika italijanske kinematografije v Panorami Spe-cial (netekmovalnem delu urad-nega programa) bi si zlahka zaslužila nastop v prvi ligi, kjer se je sicer vrtel Vite Strozzate RickyaTognazzija. Italiani Maur-izia Ponzija je topel, a ne pregret nostalgik, ki se peča s štorijami potnikov vlaka Palermo-Milano, ki v dobi industrializacije potuje-jo iz nerazvitegajuga v objem obl-jubljenega pekla megalopolisa. Zgodbo, postavljeno v enega od vlakovih kupejev dvajset let nazaj, zaključi epilog v sedanjos-ti. Drugi, II Cielo E Sempre Piu Blu Antonella Grimaldija takisto ne varčuje s številom zgodb, ki so sicer dovolj ritmično urejene. Film bi se dalo opisati kot kolaž anekdot fellinijevskih likov v kaosu postmodernega velemesta, od pervezno ciničnih prole-tarcev, romantičnega il postina, do družinskega očeta-poklicnega morilca, ali pa kroničnega depre-sivca-voayerja, ki cel film molče spremlja dogajanje, na koncu pa se zaluča s strehe. Brez skrbi, nobenega od obeh filmov verjetno ne boste videli v našem mestu. Kljub neverjetno šibki zasto-panosti vzhodnoevropskega fil-ma (o češkem filmu ni bilo duha, o poljskempale nekaj sluha: Wajdo-va travmatična drama o pol-jskem antisemitizmu med drugo vojno, Wielki Tydzien pajebila presamoumevno uvrščena v tek-movalni spored...) sta iz progra-ma Panorame omembe vredna vsaj dva: madžarski in kirgiški. Madžarski je (mislim, da edini festivalov) omnibus Szeressuk Egymast Gyerekek (Love Each Other) Pala Sandorja, Karolya Makka in Miklosa Jancsa. Čeprav je morda vizualno najekspre-sivnejša prva, Sandorjeva zgod-ba, pa je najbolj realističen (in najmanj gledališki) sarkazem Makkove Magyar Pizza, kjer je vzrok za masaker v srednje slabo situirani peštanski družini pizza quatro stagioni. Kirgiški Boranly Beket (Snowstormy Substation) Bakyta Karagulova je glede na obseg produkcije prepričljiv epski izdelek, z nemoralističnim naskokom na socialno politične konflikte v kazaškem zaselku ob železnici. Vsi mitični kosi poš-teno dišijo po estetiki ruske film-ske šole. Minimalistično in močno. Ameriška kinematografija je prišla v program Panorame pro-dat štiri celovečerce. To bo najteže uspelo Paramount Pic-tures s Schlesingerjevim Eye For An Eye, res povrženo thrillerija-do, ki se ne poigra z nobenim izmed klišejev in ne izpelje nobenega izmed nastavkov. Izs-topa kvečjemu glasba Jamesa Newtona Howarda. John Dahl se je v Unforgettable zelo posvetil psiho-travmatičnim dogodkom v glavi glavnega lika. Na tiskovni konferenci se je glasno čudil, da hodi toliko Ijudi gledat njegove filme. Kljub nekaj kinematično Film silnim sekvencam jih bo posledn-jega verjetno videlo precej manj kot Red Rock West ali pa The Last Seduction. Randal "Grease" Kleiser je z družinsko gay melo-dramo It's My Party prepričal redke. Kljub temu mu ne moreš odreči toplih barv, dobre igre in poštene zaloge mastnih gay vicev. Še več, 'family reunion' zasnova (Big Chill sreča Long-time Companion)je zrežirana dostojno, glede na to, da je pros-tor dogajanja skoraj ves čas isti (gl. lik zve da mu zaradi stare okužbe s HIV ostane še dva dni življenja in pač priredi svojopos-lednjo žurko...). PilmografijaBru-cea LaBrucea je daleč stran od lirične in homoseksualne ero-tike. S svojim zadnjim filmom, Hustler White, sicer igrano-doku-mentarno sociološko odisejado o delovnih aktivnostihprostitutov (hustlerjev) na legendarnem Santa Monica Boulevardu, je malce razočaral navdušence svojih hard-core gay mesarijad. Kljub njegovemu osebnemu opo-zorilu, da film zaradi svoje suro-vosti ni za vse, ne gre naprej od demonstracije analnega ho-moseksualnega odnosa, pri kat-erem zadnji partner uporablja štrcelj svoje desne noge. Predfilm Labrucovemu soft-porno-thriller-ju The Monkey And The Engineer Jacoba in Toma Burckhardta je edina zadeva z otroškega dela festivala, ki sem jo videl. Pa še to nehote. Šestminutno animirano filmsko predelavo country viže Jesseja Fullerja (izvaja jo Marc Ribot) so namreč organizatopji uvrstili pred Labrucev film zgolj zato, ker baje ni ustrezala kriter-ijem Kinderfesta. Bah?! Sicer je bilo po mojem mnenju najbolj fas-cinantno in obskurno sranje videno v Panorami film Normal Love Jacka Smitha, sicer posnet leta '63. Film je v bistvu sequel 'eksperimentalne klasike' Flam-ing Creatures, zaradi predvajan-ja katere sta Jonas Mekas in Ken Jacobs pristala pred sodiščem. Smith je bil guru newyorške eks-perimentalne filmske scene iz šestdesetih (Mekas, Jacobs, Andy Warhol in John Waters pa so njegovi sodobniki) in je v glavnem užival v mešanju glam-ourja in trasha, v Normalni Ljubezni pa nastopi v deliričnem skupinskem plesu po močvirnih poljanah kopica fantastičnih lik-ov, ki se na koncu dobrodušno preplete v skupni orgiji. Južnoafriški debut Ralpha Zi-mana Hearts and Minds je bil ver-jetno najboljši politični thriller festivala. V osnovi gre za biografijo člana apartheidovih 'death squadov', ki se poskuša in-filtrirati v štab Afriškega Narod-nega Kongresa. Razpad južnoafriškega političnega siste-ma postane njegova osebna tragedija. V odseku Internationales Fo-rum je bil predvajan po mojem mnenju najboljši dokumentarec festivalaParadise Lost: The Child Murders At Robin Hood Hills Joe-ja Berlingerja in Brucea Sinof-skega. Hudo močan 150-minutni kos 'cinema verite' brez naracije. Ob zvokih Metallice spremljaš proces in obsodbo treh mulcev iz West Memphisa, Arkansas, sum-ljivo enostavno obtoženih brutal-nega umora treh osemletnikov. Res impresivno. Približnapredelava Keruacov-ih The Subterraneans' z naslo-vom Subs tridesetletnega Rusa Gleba Teleschowa bi definitivno lahko sodil med tri favorite spremljevalnega programa leto-šnjegaBerlinala. Šestinšestdeset minut razsute beatniške poetike, bežnih obrisov zgodb in bebopar-skih fraz. Film, ki enostavno malo govori, a mnogo pove. Med hitrejšimi hongkonškimi akcionerji bi morda veljalo omen-iti Dao (The Blade) Tsui Harka, med počasnejšimi hongkonškimi lesbičnimi baladami pa morda niti ne Chinese Chocolate Yan Cui in Qui Changa. Še tri neumnosti, ki jih filmski pisuni navadno neradi omenjajo. Najbolj trdno sem zaspal ob pre-mieri Dovženkovega nedokončanega propagandnega filmaProščaj, Amerika! (posnete-ga 1949/50). Z največ istospolno usmerjenimi skupaj si lahko sedel na premieri Labruceovega Hustler White. In še trije filmi (netekmovalnega dela) festiiva-la, ki sem jih zamudil (pa mi je po trditvah kolegov zato lahko žal): Ubistvo S Predumišljajem (Jugo-slavija/Madžarska, 1995, režija Gorčin Stojanovič), Sexy Sadie (Nemčija, 1995, režija Matthias Glasner) in Tesis (Španija, 1995, režija Alejandro Amenabar). Če boste imeli priložnost, ne pono-vite iste napake. Boštjan Vrečar Pripisi k fotografijam: 1.) Oliver Stone, režiser, in Joan Allen, glavna ženska igralka filma Nixon 2.) Tim Robbins, režiser filma Dead Man Walking 3.) Jack Lemmon, dobitnik na-grade za življenjsko delo, s soprogo 4.) Get Shorty. John Travolta in Danny DeVito 5.) Tim Robbins in Sestra Helen Prejean, avtorica avtobiografske knjige, po kateri je bil posnet film Dead Man Walking 6.) Julia Roberts kot Mary Reilly, sobarica Dr. Jekylla in režiser fil-ma Mary Reilly, Stephen Frears(desno) Videodance Ples in kamera -avtonomnost medija in žanra Video/film dance festival, Ki-noteka od 15. do 27.februarja letošnjega leta. Preden se lotimo samega festi-vala se bomo dali poučiti Eliotu Caplanu, snemalcu Cunningham-ovih plesnih filmov. Ni mu do strogega in suhoparnega, da ne rečem jalovega, fokusiranja/ definiranja filmskega in video plesa. Je človek, ki ve, kako razmišlja in kaj vidi kamera in zna vanjo ujeti lik v gibanju, tako na odru kot na ekranu. Film, slikarstvo in ples so vplivali na njegov način snemanja in analiz-iranjaplesa. "Gibanje je tisto, kar omogoča iluzijo gibanja na filmu. Torej je ples idealen za filmsko ustvarjanje, saj gibanje omogočaples, pravtako kot film. Raziskovanje in razjasnevanje te vezi tvori proces ustvarjanja filmskegaplesa. Razprave o cen-jenju plesa na odru na eni strani in o njegovi vrednosti na ekranu se nadaljujejo. Kljub temu se mi zdi, da plesna doživetja tako na odru kot na ekranu obstajajo zato, da povečajo možnost plesnegaizražanja." Pa se lotimo tehničnih razlik in vprašanj o nasprotju med fil-mom in videom. Film se predvaja s 24 sličicami na sekundo, video s30. Glede plastičnosti prikazujeta različne površine in predstavlja-ta prostor na dva zelo različna načina. Vsakdanja neresnica, ki se je razširila na večino sveta plesa, je, daje video ploščat, film pa ima več globine. Funkcija tega, ali slika nosi prostor ali ne, je odvisna od tega, kako izrabiš ta prostor, plesalce, postavitev, namestitev kamer in še posebej razsvetljavo. Prostor mora biti osvetljen tako, da ne pokaže le plesalcev v njem, temveč tudi ploskve prostora, ki ga ti zavze-majo. Postavimo temu ob bok misel, ki to mnenje lahko tako dopoln-juje, kot tudi puši. Pascal Bon-itzer v tekstu Video površina pravi, da "gre zapovršino videa, za neko ploščatost, ki ni poman-jkljivost, ampakkonstitutivnost. Gre za zakon videa kot medija in plesa kot žanra, gre za odnose slike-perspektive in telesa-emocije. Telesa, ki so posredova-na z deperspektivizirano video sliko so osvobojena vseh emocij in ravno zaradi tega pri video plesu ne smemo iskati globine, globokoumnosti, emotivnosti itn. Pri videu zadošča čista pov-ršina. Video v bistvu ne potre-buje igralca, igralec je slika sama in ravno zaradi tega se zdi, da je virtualizirano plesalčevo/ gibalčevo telo garant medialno-žanrskegasožitjavideainplesa. Skorajda si ni mogoče zamisliti bolj posrečene intermedialnosti kot je to pri videu in plesu." Av-tonomija medija in žanra je torej zagotovljena samo takrat, ko noben izmed medijev/žanrov ne bo v podrejenem položaju. Pri Caplanu opis tehnični deta-jlov z drugega zornega kota razs-vetli predhodno razmišljanje: "Zaradi finih zrnc in natančnih barvnih vrednosti ponuja film višjo stopnjo določljivosti, ki je kemična, medtem ko je video ele-ktronski. Seveda to ne pomeni, da je en medij boljši od drugega. Različna sta, zato je pomembno, da koreografi, plesalci in tudi filmski ustvarjalci poznajo te razlike in so jih sposobni vizual-no izraziti v svojem delu." Eliot Caplan se strinja s tem, da mora biti koreografija jasno dokumentirana, kar lahko dosežemo z osvoboditvijo plesa v živo, kjer galahko ovirajo scena, glasba in kostumi. Vsi elementi, ki sestavljajo predstavo so ena-ko pomemebni in lahko škoduje-jo plesu. Vsaka komponenta predstave potrebuje svojo lastno vizualno rešitev. Da bi naredili nekaj več, moramo koreografijo torej razčleniti in preučiti, tako filmski ustvarjalci kot korografi si jo morajo prilagoditi in priznati omejitev prostora ka-mere namesto prostora odra. Šele takrat je po Caplanovem razmišljanju dialog med umet-nostima sploh možen. Sam Caplan je delal tako, daje predstavo vizualno razčlenil. "Pravokotnik ekrana mi daje ob-liko, nato pa mi v tej obliki občutek in smer teže dajeta na-mestitev postav v tem prostoru. Če vem, kje je teža plesalca, mi ni treba natančno vedeti kaj plesa-lec natančnopočne, dokler se ne najavi sprememba smeri njegove teže." Caplan zaključi, dakam-era in koreograf potrebujeta drug drugega. Včasih resda ples usmerja kamero in obratno, gre zarazmerje dejanjainjemanjav obeh smereh. Tako Caplan, Cun-ninghamovsodelavec. Sevedane gre, da bi se mu poplnoma in brez zadržkov prepustili. V spozna-vanju različnih zornih kotov, kontekstov so njegove izkušnje in njegov pogled dobrodošla. Ravno zato pa tudi gre pri Video/ filmskem dance festivalu. "Na prejšnih Video/Film Dance Festivalih smo videoples osvetlili z različnih zornih ko-tov. Videli smo, da je videoples obdobje filmske zgodovine, kat-erega pionirji so Maya Deren, Busbey Berkeley in Fred As-taire. S filmskoteoretičnimi raz-pravami in primerjanjem gledal-iškega s kinematografskim smo skušli raziskati njegovo speci-fičnost. Pokazali smo na pomen tega "žanra" za razvoj plesa. Iskali smo vzporednice z raz-vojem plesa v osemdesetih. Prav tako smo poudarili vpiv in pomen produkcije in vidikov dis-tribucije ter opozorili na vse , večji prepad med velikani video-plesa in off-stream neodvisnimi umetniki. S pripravo delavnice in predstavitvijo del video-plesnih centrovbi radi dokazali, da videoples ni samo hermetično • slogovna vaja znotraj plesnega gledališča, ampak ostaja fasci-nanten talilni lonec, kjer se srečujejo različne panoge. Vid-eodancejeplesjevideojefilm." | pravi selektor programa in koor-dinator festivala Koen Van Daele. j Novosti 5. Video/Film Dance Festivala sta vsaj dve. Prva je predstavitev zgodovinskih plesnih filmov, ki so seveda pomembni tako s filmskega kot plesnega stališča. Plesni filmi Luisa Lumiera so bili posneti medleti 1897 in 1902. Videli smo film o baletniku Fullerju, španski flamenco v Plesu ciga-nov, štiri solo predstavice Mary Wigman in film o "bogu plesa" Nižinskem. Druga novost je bila videodance delavnica pod vod-stvom koreografa, plesalca in učitelja kontaktne improvizacije Marka Tompkinsa, katerega dela smo videli tudi letos v Kinoteki. Njegova dela so sam festival zelo popestrila in, če govorim v Videodance svojem imenu, so predstavljala najizvirnejše primerke vid-eodanca. Omeniti velja Mostove in Razglednice, kratka filma, ki sta bila posneta v enem samem kadru, ki traja v realnem času in ki me je s preprostostjo pristopa in posluhom za vse sestavine tako samega filma kot naravne-ga okolja najbolj prevzel. Minia-turne mojstrovine, ki nas odteg-nejo od nikoli končanih debat in dilem kaj je videodance. Pomem-bno je samo to, da imamo pred sabo zelo dobro umetniško delo, ki dimenzije časovne, prostor-ske in intimne geografije prelije v enkratno mojstrovino. Seveda ne gre spregledati dveh slovenskih videoplesnih novitet Povodnega moža in Narave Beso. Glede na to, da je bila Narava Beso Iztoka Kovača in En-knapovcev premierno prikazana pred festivalom se bomo bolj posvetili Povodnemu možu režiserke Urške Žnidaršič in koreografa Branka Potočana. Znano zgodbo s sladko grozljivi-mi pravljičnimi razsežnostmi so ustvarjalci, z estetskimi in di-namičnimi posnetki, vpeli v slik-ovito pokrajino solin. V toku videa in same zgodbe je bil pre-senetljiv preplet z realnimi razsežnostimi gostilniškega vsakdana, ki je neločljivo pov-ezal Urškino zgodbo z nadrealis-tičnim Povodnim možem in nas tako zaznamoval v bistvenih bi-vanjskih plasteh. Preliv fikcije v realnost zato, da se Urška končno sooči s seboj. Njena končna podoba ostane v spominu kot osvobajajoč let ali lebdenje (kakor vam drago) v šumečo tišino. Ko se grozljivo resnična pravljica sooči z neko-mpromisno udarnim gibom in radovednim očesom kamere. Videli smo dokumentarni film o American Ballet Theatru, ki bi bolj sodil v dopoldanski nedeljski umetniški program in oddajo DANCE + CAMERA, v kateri so znana imana plesa od Preda Astira pa do Merca Cunningha-ma razlagala videnja skupnih možnosti plesa in kamere. FOR-EVER koreografa Douglasa Wrighta in režiserja Chrisa Gravesaje eden redkih primerk-ov pravcatega plesnega filma, posvečenega prijatelju plesalcu, ki je zaradi aidsa umrl. Uvodno razpredanje o prednosti videa, ki od telesa ne zahteva emocij in mu zgolj s podobo, s prenašan-jem telesa kot slike omogoča nadgradnjo in izliv emocij, na-jbolj drži za pričujoči film. Prev-elika količina preveč poudra-jenih emocij je film razvodenela in dosegla nasproten učinek od željenega - prenasičenost. Z enim zamahom so hoteli ubiti velik oblak muh; hommage ple-salcu in prijatelju z odslikavo njegovega odrskega, realnega in domišljijskega življenja. Less is more je vodilo, s katerim se težko zgreši. V predstavitev sodobne produkcije so sodili tako španski videi in plesni filmi, kot tudi filmi v rubriki DANCE FOR THE CAM-ERA/DANCE HOUSE, ki stajih lansirala Britanski Arts Council in BBC. Prvi dan je bil v znamen-ju sodobnih video/filmov, ki ne sodijo v nobeno od rubrik. INVI-ERNO 31:00:94 in MAN ACT sta primerka dveh zgodovinsko in poetološko različnih pristopov k skupni temi - mitologiji moškos-ti. Prvi sega v ritualno ekstatič-na obdobja lovcev in častilcev ognja, ki se daje na vpogled v neobdelanem, ekspresionis-tičnem slogu prvinske moči in nagonov. Zato paje drugi zavit v mehkobo in žametnost rafiniranega videa, ki pa kljub temu ali pa ravno zaradi tega še toliko bolj presune z nemimi moškimi dialogi. Boj in moč, ki ju ni mogoče tako učinkovito in pol-no prikazati ne z glasbo, gibom ali besedami. Kaj je močnejše od pogleda, od katerega se kljub temu, da trese kosti nemoremo odlepiti? V poplavi rubričnih filmov se je samo navidez zgubila minia-turka VERY. V tem primeru so se zavedali moči vodila less is more. Črno-beli utrinek o nemoči kamere oziroma v tem primeru voayarističnega pogleda. Kako čez ozko lino loviti mične ple-salke, ki delujejo kot da so pros-torsko zgrešile, zamenjale vodne gibe za vrtne. Ker njih nič ne gane in se ne zmenijo ne za kamero, ne za morebitnega tihe-ga gledalca in občudovalca, se mora oko kamere v omejenih možnostih kolikor se le da na-jbolje sukati. Iskrivo. Pravtako nežen, natrenutke mehko čuten je TOUCHED Wendy DV8 Hus-ton. Ples dotikov; roke na roko, dlani ob obraz, naključni in lačni gibi. Hitra in pronicljiva kamera, ki ji nič ne uide po principu: vse, kar bi hoteli vedeti o sebi, pa se niste upali pomisliti, daje skrito v malenkostih. V najmanjšem smo največji ali pa najbolj pravi. DANCE FOR CAMERAje izbor filmov bolj in predvsem manj znanih avtorjev, kjer je bolj od izvedbe cenjen začetni vzgib, predhodni utrinek. Filski skeči z iskrivo grozljivimi razsežnostmi ljubosumne ostarele učiteljice plesa, ples fantika, ki mu pusta obala nudi več kot dovolj za razmah domišlije, popoldanska plesna čajanka upokojencev z zajetno disco jockerico, poetičen in abstrakten ples dlani, plesno odmetavanje snega, poplesavan-je po pšeničnem polju na steni studia in tako dalje... Ples in film statu drugotnegapomena. Lefs just make fun! Nekje med art video-dancom in dance housom so lebdeli, ali bol- je rečeno, so se namakali špans-ki filmi; vodaje namreč skorajda nezgrešljiv element. Med filmom in gledališčem, med plesom in igro ali pa kar nekako samo nji-hova zmes vsega, to so španski plesni filmi. Pomembnost zgodbe, ki je skorajda vedno zak-ljučena celota in redko pušča vsa vrata na stežaj odprta. Magične, nadrealistične zgodbe, ki si ples in kamero le sposodijo za doku-mentarno pričanje ne samo geografsko pogojene svojskosti. Teme, ki se jih lotevajo so od kon-centracijskih taborišč, do nad-realističnin vizij konca sveta, srteljanje strastne policistka na ljubega, ki je sicer gangster in ki dobesedno pleše na njene strele, dokler... do računalniško razstavljenega in zmiksanega telesa in potem animiranega ple-sa.... Tako. Morebiti pa tudi za vid-eo/film dance velja: sto ljudi sto čudi? Odvisno od stopnje zahtevnosti po teoretiziranju, pikolovstvu ali free mind razmiš-ljanju. Če si želite "zafokusirati" svoj pogled, potem držite pesti, da bo naslednje leto spet video dance delavnica... Do takrat pa veliko plesnih, filmskih in video užitkov. Jedrt Jež Viri in citati so iz članka Eliota Caplana, ki je bil objavljen v reviji Maska letnik 3, št. 1 (december/jan-uar 1992/3) in iz članka Alda Milohnica, ki je bil prav tako objavl-jen v Maski letnik 2, št.l (18.3.1992) Razstave/predstave Gregor Kamnikar: 10000 VALOV-prvi dotik Dotaknil se nas je prvi val tišine iz skrite kamrice Gregorja K. Odškrtnil je zaveso "za osvežitev in prebuditev, za let, rušenje, bučanje in izgraditev". Reciklaža bistvenega, todaprezrtega, neupo-rabnega za končno umetelno podobo predstav(e)? Samoiz-praševanje, nemi dialog telesa z odrskimi podobami, njegovimi in iztrganimi iz krikov drugih? Im-provizacija na tišino? Lahko bi v nedogled pesniško in retorično razpredala kaj vse se je hotelo in realiziralo v zbranosti zadnjega dela Equrne, se metaforično spraševala in analitično odgo-varjala in pri tem pazila, da se ne zalepim, da ne fokusiram srčike dogajanja. Zgrešila bi bistveno, pregoljufala valove, dvignila zastavico inpoletelaprostranemu morju v negotov objem. V mislih se vrnem v Equrno, v udobno sedalce od koder sem bud-no lovila Gregorjeve zamahe po prostoru, med stoli in praznim okvirjem, se modro nasmehnilako sem prepoznala geste in "feeling" ene od meni znanih predstav in ugotovila, da se ne splača obre-menjevati z dešifracijo virov. Na-jbolše vodilo je (bilo): prepustiti se. Prepustiti se toku zavesti, pricipu razstave. V skladu z veliko mislijo o življencu: od resnice ni mogoče dobiti več, kakor vložimo vanjo. Beseda resnica je tu zamenljiva z lepoto ali pa predstavo v končni fazi... Tisto, kar me je zbodlo pri prostem teku dogajanja je, kot se je to zdelo z mojega zornega kota, oznaka poleg Gregorjevega imena - izvedba in koreogpafija(l). Post-avila si bom naivo vprašanje, saj nekako moram napeljati na pame- ten odgovor. Ali ni šlo za "pposto-točno" improvizacijo na sicer ob-stoječe predstave, malo globje, malo cez ali pa povsem mimobežno? Postavi se vprašanje sam; ne samo pri praktičnem, iz-vajalskem deležu razstave, tem-več tudi na nivoju osmišljevanja lastnega početja. Gregor se je s tem poskušal soočati v tekstu IM-PROVIZACIJA, ki je bil objavljen v Tribuni novembra 1994. Resda pricujoče pisanje ni nastalo kot komentar - odgovor na njegovo razmišljanje, ki pa se hkrati z ne-davno razstavo predstave vendar-le dopolnjuje v (četudi še ne pov-sem sklenjeno) celoto in prav zaradi te navezave se mi zdi nujno vsaj dotakniti obeh polov. Gregor se v tekstu ujame v lastno past; v kako se koreografira oziroma urejuje/režira improvizacija? Je to potem sploh še improvizacija in kaj potemtakem sploh je im-provizacija? Naivna vprašanja, ki pa si jih je postavil tudi Gregor želji, da bi terminološko in pomen-sko razložil in razčlenil im-provizacijo kot edini ustvarjalni princip se zaplete v nelogičnosti, ki branje le nepotrebno zakom-plicirajo in prikrijejo osnovni na- men. "Razlika (med improvizacijo kot delom narejenim v naglici, brez priprave in improvizacijo, ki se sicer spontano odvija, vendar z jasno določenim namenom in ne-jasnim ciljem -moje razumevanje Gregorjeve delitve)je vtoliKanj, da mi nepredvidljivo (Gregorjevo slovenjenje improvizacije) pome-ni, da ne vem točno, kakšen gib bom izvedel ta trenutek, ne-pred-videno pa, da sploh nimam nobene predstave o tem, kakšen bo gib v tem trenutku." Gre zapodvajanje oziroma nerazumljivo in nel-ogično razmejevanje enotnega pomena improvizacije. Gregorjevo razmišljanje se nagiba k dobrem starem dojemanju improvizacije kot nespregledljivem členu v raz-voju tako predstave, kot seveda ustvarjalca samega. Summa sum-marum je ustvarjanje samo nene-hno improviziranje, iskanje, vreščanje in kotaljenje, strmenje, valčkanje my waya... Razlicnepoti do enega in istega cilja? Kar je bilo razbrati tudi v primeru razstavl-jene predstave, ki jo je izvajal (ne koreogafiral!) Gregor. Kakorkoli že za sam dogodek je seveda najbistveneje, da se je zgodil, da se je Gregor iztrgal iz domače dnevne sobe in odškrtnil prvo(?) zaveso skrite kamrice. In se preveril. Prevetril. Napojil in naplaval. Izpostavil inpostavil. In zraven tega še komu razpihal zaprašene dele. Neobremenjujoče za mimoidoče. Iskreno inpošteno. Brez balasta. Za tisti kratek čas, ko sem se dala ujeti v isti veter, laho rečera "le", daje bilo zelo pri-jetno in pomirjujoče. Zakaj ga nisem spremljala na celotnem mini Equrna festu? Hja, ljubi moji, vprašajte raje njega, zakaj se ni ujel v moje viharčke?! Jedrt Jež Teater Deseto koreodramsko leto Koreodramino intenzivno žarišče in njen impulz je, še enkrat ponovl-jeno, Damir Zlatar Frey. S svojim de-lom kontinuirano raziskuje in up-rizarja slovenske dramatike. S svojo rekonstrukcijo besedilo oklesti pred-vsem besed, kijih večinoma nadomes-tijo gibi, mimika, maska, kostu-mografija in glasba. Prav tako sama po sebi mnogo odkrije in zakrije sce-na, predvsempa deluje kot fascinant-ni rekvizit, ki gledalca nemalokrat preseneti inprenese njegovo koncen-tracijo drugam od samega toka doga-janja. Pri Freyu je tudi scena živa in igra skupaj z igralci. Freyeva jubilej-na sezona se je začela z rekonstrukci-jo Dogodka v mestu Gogi. In kakor je bil nad prvo uprizoritvijo nad njo zelo navdušen kritik Andrej Inkret, je za drugo napisal, da je le še "groteskna lepota brez prvotnega čara". Goga v drugo ne doseže enako močnega es-tetskega učinka. Lahko si celo post-avimo vprašanje, kdo je komu nas-tavil ogledalo: ali Frey Gogi ali Goga Freyu? Goga po Grumu, po Grumu Frey V desetem letu delovanja je Koreo-drama Ljubljana oživila do sedaj na-juspešnejšo predstavo Dogodek v mestu Gogi, kijo je po motivih Slavka Gruma ustvaril Damir Zlatar Frey -gonilo in duša tega teatra. Poleg režije je Frey prispeval tudi sce-nografijo in kostumografijo. Svoji predstavijepostavilvsakralnapros-tora, leta 1992 vMinoritsko cerkevv Mariboru in letos v Križevniško cerkev v Ljubljani. Premierni dan je bil 12. novembertegaleta. Letal992 je ta predstava dobila nagrado na Borštnikovem srečanju za najboljšo predstavo v celoti, kot se je to na leto-šnjem srečanju dogodilo tudi Lepi Vidi. K rekonstrukciji Goge je prispe-vala mnogo tudi Televizija Slovenija, ki želi na kvaliteten način posneti predstavo in jo predvajati svojim gledalcem iz enostavnega razloga, ker si to predstava po njihovem mnenju zasluži. Da gre pri Gogi res za rekon-strukcijo in ne le za ponovitev priča uvedba novega lika po imenu Nekdo drug in nov igralski ansambel, v kat-erem sta samo dva igralca iz prve postavitve. Sicer pa so Gogo, to zatoh-lo, zaprto, s posebneži in zavrteži na-seljeno mesto, naselili Štefka Drolc, Vera Per, Mojca Partljič, Silvester Djordevič. Spačeni obrazi živijo v prostoru in njihov videz najbolj ust-varja grozljivo atmosfero tesnobe in strahu. Kajti v nizanju prizorov s temi grotesknimi figurami, ustvarja-jo nelagodje, saj ti obrazi s skrito dušo gledajo brez sramu vate in te njihove steklene očipreiskujejo. Freyje Gru-mov tekst nadgradil s pretežno vi-zualnim, gibe je zreduciral na posamezne ude, poseben ritem pred-stavi pa daje temna, bobneča in moreča glasba Laicbahov. Večina dogajanja poteka v temnih kosekvencah, ko sledijo ekscentriki drug drugemu kot sence, živijo lahko le eden od drugega in obratno. Ti kole-ktivni prizori spominjajo na obledele fotografije, ko se ustavijo in vsak s svojim neponovljivim izrazom pris-luškuje, pogleduje inprivošči. Le red-kokdaj se ti prehodi ustavijo in takrat smo priča individualnim usodam, ki jih prinaša Goga, ko prebivalci posk-ušajo izživet svoje potlačene spolne Božič, Brane Grubar, Nina Skrbinšek, Violeta Tomič, Pavle Ravnohrib, Željko Hrs, Barta Bojetu, Janez Eržen, Milena Grm, Jadranka Tomažič in Draga Potočnjak. In zakaj Goga Freyu ni dala spati. Zato ker Grum Freya enostavno in-spirira in fascinira in mu daje možnost izražanja v frejevski in ko-reodramski maniri. Freyu samemu pa se zdi, da je Goga ključna za njego-vo poetiko. Frey vidi Gogo kot zelo zaprto socialno sredino, kijo strpav hodnik z neštetimi vrati in okni, skozi katera se selijo Gogini intro-vertirani meščani, z močno iz-maličenimi in izrojenimi obrazi, kat-ere je ustvarila maska Mirjane želje, kajti osnovno idejo drame je Grum našel v psihoanalizi in iz nje izhajajočih tipov z odklonom do nor-malnega in vsakdanjega. Višek doga-janja za Gogo in predstavo je spolni akt Hane in Preliha, ki jimaje režiser postlal ne zrnju koruze (kakšna sim-bolika!), ko doživljamo brutalnost na-padalca in žrtve, še posebno ko se vlo-gi obrneta in se Hana maščuje z nožem v roki ob vedno glasnejši glas-bi. Lahko bi rekla, da se v tem prizoru Frey izživlja še posebej nad Hano. Že sam začetek tegaprizora najav-lja nekaj posebnega. Po plesu v čast Hani, ko se prebivalci še posebej ure-dijo, Frey jih obleče v baletne kos- tume, se na sredini dogajanja odpre nebo in dežuje koruzno zrnje. Iz star-ega radia se zasliši nežen glas, ki v času dogajanja stopnjuje samo akcijo. Vsi prebivalci Goge se skrijejo in dajo možnost, da se vendarle nekaj zgodi tudi brez njihove kontrole. Ključni dogodek je konean, ostane samo še razplet zanimiv za meščane, Hana si želi le še konca in odhoda iz te zatohlosti. Goga se odpre v svet drugič. Hana odide. Dogodek v mestu Gogi se je končal in hkrati naj bi bila to kronska predstava za tip teatra slovenska koreodrama. Karla Železnik Vjubilejni sezonije Koreodrama poleg uprizoritev pripravila tudi nekaj spremljevalnih dogodkov, in sicer pazstavo fotografij svojega sodelavca fotografa Gorana Berto-ka, v prostorih kapelica na Kersni-kovi, kjer je bila uprizorjena prva Koreodramina predstava. Sledi slavnosti koncert, nadalje Festival Koreodrame, v poletnih mesecih predstavitevpo Evropi. Svojim najb-lišjim sodelavcem bodo podelili deset kipcev Venere ob jesenskipre-mieri dramske freske Upor angelov, inspirirane z Grumom. Marcaje Koreodramarealizirala svojo drugo premiero v sezoni. Gre za himnično tragedijo Ivana Mraka Beg iz pekla.Uprozorjena je bila v Viteški dvorani ljubljanskih Križank, kjer seje Frey prvič srečal z dramatikom Ivanom Mrakom. Z likoma pesnikov Paula Verlaina in Arthurja Rimbauda je želel prika-zati sfcrastno-uničujoč odnosmed dvema človekoma, ki ga pogojuje. družinski in družbeni izvor oziro-ma njune predispozicije. Mrak je besedilo nadgradil z avtobiografski-mi spoznanji in dejstvi ter kritično naravnanostjo do sredirie v kateri je živel. Mrak je živel na svojski riacin. Ni se podrejal pravilom časa in druž.be, v kateri je živel in delova. Frey pa skuša preko tega najti odgo-vore na vprašanje, kako funkcioh-ira človek, posameznik v emociona-Inem pdnos.u brez razuma. Kakšen je njegov odnos do sprejemanja last-ne notranjosti. Teater Tišina v templju gledališča Vse poti ne vodijo več v Rim, pač pa v Mladinsko gledališče, ko tam uprizarjajo tišino, avtorski Si-lence Silence Silence režiserja Vita Tauferja. Če ste si ob Tartifu ali Psihi, nastalih po dramski predlogi Andreja Rozmana - Roze rekli: "Hočem še." alipostali ob Io-nescovi Plešasti pevki v preobleki goriškega gledališča nenaden nav-dušenec Ionescovega antiteatra, ste Tauferjevo novo delo skorajda obvezani videti. Čeprav Silence niti na daleč ni predstava, podob-na tistim, kakršne je delal do zdaj. Gledalca namreč dokončno pre-sune šele kasneje, ko med videni-mi podobami išče skupno nit, s katero bi jih smiselneje povezal v celoto. Če je pri prejšnjih predsta-vah Taufer še izdatno igral in prisegal na moč humorja in za-bave, ki uspe učinkovito zamegliti temeljno sporočilo in le-tega pret-anjeno skrije za ozadje, se s Si-lence vrača k prikazovanju in dokazovanju svoje otroške ust-varjalne radovednosti in inova-tivne gledališke strasti. Laik bi na prvi, površni pogled gladko pritrdil domnevi, da Taufer s to predstavo pristavlja lonček k tolikokrat izraženemu hommagu Edwardu Gordonu Craigu, ki je ena teoretskih črnih ovc, ob kat-erih se večini že vnaprej naježi koža. In dejansko gre za gledališki dogodek, ki presune s svojo zvestobo idejam tega angleškega režiserja in enega temeljnih teore-tikov, ki so poskušali ustoličiti ide-jo o gledališču, ki naj za svoj obstoj ne bi potrebovalo ničesar drugega kot samega sebe. Vendar gre tokrat bolj za nadgradnjo te pod-stati, ki postaja do svojih temeljev zlagoma upravičeno vzvišena. V Tauferjevi domnevni zvestobi na-jdemo namreč preveč lukenj, ki nas od nje odvrnejo. Skrajno aketsko scenografijo, ki se dejans-ko dinamično spreminja, pomaga-jo ustvariti avtentični materiali kot papir, kamen, opeka - kot je učil Craig. Zaukazana in prikaza-na je vladavina tišine - kot si je želel Craig. Toda ena Craigovih te-meljnih teoretičnih mislije bila ta, da gledališka predstava kot stvar konsistentne celote ne sme biti sestavljena iz prizorov, in to Taufer spodbija. Pred nas naniza pet izsekov, sestavnih delčkov zgodbe...o nastanku sveta...ali pa tudi ne, čemur se jasneje približaš šele ot> koncu. Kar delapredstavo boljšo od marsikatere, je to, da vsega, kar sporoča, ne ponuja na krožniku, temveč odpira sleherne-mu gledalcu prosto pot neome-jenih možnosti, na kateri si lahko ustvari kakršnokoli razlago, za katero zmore povezati vse niti, ki se mu ponujajo. Osvežujoča, čeprav za mar-sikoga moreča, vsekakor pa laže doumljiva od posvečene, a gledal-iškemu občestvu veliko teže, če že ne povsem nerazumljivaje umet-nost Paola Magellija, ki v gled-alčevih ustih ob koncu svoje paralelne postavitve Sofoklovega in Miillerjevega Filokteta ohrani grenkobni okus, ki dolgo nikakor ne izgine. Magellijeva predstava porodi v gledalcu dvom, ali je ves ostali svet res tako drugačen od tebe, ki se ti o smislu in globini prikazanih simbolov še sanja ne. To se zgodi, ko se srečaš s prena-peto teatrsko umetniškostjo. Gledališče je zmeraj težilo k ek- skluzivnosti, nekateri bi uporabili celo besedo spektakel. K iskanju nečesa novega, drugačnih pred-stavitvenih in oblikovnih načinov eksperimentalno gledališče teži sploh v sodobnejšem času, saj to od njega zahtevamo že razvajeni gledalci, ki nos veliko raje, kot da bi ga prepustili sozvočju s pre-šernim nasmehom, impozantno zavihamo. Prav to je bil razlog za revolucionarnost Petra Handkeja, ki ga je nezadovoljstvo z ustaljen-im, topim gledališčem, ki skuša vse razložiti na čim jasnejši način, sililo k dramatskim marginalijam. Tako so nastale igre, v katerih namesto dogajanja nastopa samo govorjenje; neme igre, v katerih so vsi akterji, čeprav več kot poskoč-ni, prisiljeni ostati gluhonemi; igre, ki jih sestavljajo sama vprašanja... To, kar počne Vito Taufer, paje po svoji kvaliteti prav tako in vsaj tristo stopnic pred kakšnim arhaičnim načinom post-avljanja Jeana Anouilha, kot so nam ga pred kratkim tudi v Ljubl-jani prikazali gostujoči celjski gledališčniki v režiji Dušana Mlakarja. Ni hujšega kot gledati predsta-vo, že takoj po začetku predstave samo še željno cakaš konec. To je gledališče brez duše, samovšečna onanija, delana za prav takšne gledalce - nezadovolj(e)ne ljudi brez duše in polne masturba-cijskih nagnjenj. Žalostno je, da uspejo Celjani v tovrstni vrelec razduhovljenosti privabiti dve mladi igralki iz cveta zadnjih ig-ralskih generacij, ki so preživele igralsko akademijo. Njima sami-ma tega ne gre očitati, saj lahko nuja po oskrbetju lastne eksis-tence človekaprivede še do veliko hujših stisk, sploh če ni imel priložnosti izkusiti toliko bolj vabl-jivega valovanja igralske strasti, kakršno je prisotno v avantgard-nem teatru. Tako pristane na ekonomski azil v gledališču, temel-ječem na večnem, statičnem in neiskrivem obnavljanju starih obrazcev, v gledališču rutine, ki je svoje poslanstvo zanemarilo. Močno dvomim, da tisti del mla-dine, ki dandanes zahaja v gledal-išče, takšni umetniški ekskurzi sploh ganejo. Dvorano prej napolni ljubljanska gledališka srenja na čelu z nekaj eminentnimikritiški-mi očmi in študenti AGRFT, za ka-tere spada ogled tovrstniti pred-stav skorajda med dolžnosti bodočegapoklica. Da so ljudje pripravljeni požreti marsikaj oziroma odločno preveč, pokaže že drobno dejstvo, daje nekdo kot Peter Handke sposoben do zadnjega kotička napolniti Dra-mo SNG, občestvu prebrisano in persona vreči kost, okoli katere so se pripravljeni malodane zgristi ter jim na koncu opeharjenim pre-brisano pokazati hrbet. A pustimo zdaj to ob strani! Mnogo smiselne-je se mi zdi s tišino dati hommage teatru, kakršnega imamo radi. Literatura Osebna epifanija Knjiga pesmi Iztoka Osojnika z naslovom Klesani kamni (Založba Obzorja, Maribor: 1995) z metaforično zgovornostjo in z jasni-no liričnega razodetjapriča o silov-item pesnikovem naporu, da bi se dokopal do skrivnosti biti, do mis-terija življenjske sile, ki nas tiho, a neodjenljivo žene, da vztrajamo taki, kakršni smo, popolni le v svojem nikoli uresničenem hrepenenju po popolnosti, tudi pred obličjem radikalnega zla in uničen-ja, tudi pred obličjem globokih tek-tonskih sprememb, ki zaznamujejo zemljevide naših novonastalih dežel, a tudi - - - kako bi lahko bilo drugače? - - - zemljevide naših zbe-ganih duš. Kajpada se pesnik ne more in noče izogniti nekaterim stalnicam svoje simbolne pokrajine, po kateri potuje njegov večno nemirni, zve-davi, a tudi vedno bolj vase zazrti lirični duh: tu so pustolovska poto-vanja skoz svetovna mesta, tu ja topografija gora on rek, parkov in ulic, tu je ustvarjalna spodbuda drugih pesnikov on mislecev, skoz katere vodi pesnika njegovo iskanje notranje skladnosti, v kateri bi se lahko - - - za hip, za bežen utrip - - -zasvetila obljuba absolutne resničnosti, se pravi, božje prisot-nosti. To prisotnost pesnik doživlja na - - - smeli bi reči - - - mističen način, na način neposrednega vpo-gleda v "stvar samo", ki se izmika neposredni govorici in si išče pot v podobe, simbole in namige, po kat-erih prepoznavamo visoko individu-alizirano in od sleherne religiozne institucije ločeno izkustvo. V tem smislu ne bi bilo pretirano reči, da Osojnik v svojih najboljših pesmih črpa iz dolge in žlahtne tradicije mistično-asketskega liričnega gla-su, zaradi katerega so imeli težave in probleme s svojimi religioznimi institucijami taki velikani disi-dentskega duha kot sta na primer katoliška ekstatika sveti Janez od križa in Tereza Avilska, pa tudi is-lamski pesnik Rumi. Z vidika simbolne topografije pa je prišlo do spremembe, do izčiščen-ja in do zožitve: razgibani zemljevid Osojnikovoh duhovnih in geograf- skih potovanj namreč nima več tiste nekoč za njegovo estetiko tako bistvene zveze s raznovrstnimi sig-nali zunanje stvarnosti, saj se zdi, da polagoma, a iz knjige v knjigo vedno bolj zamesljivo, odkriva na-jpoprej ravno brezbrežne pokrajine metafizičnih dilem v lastni duši. Os-ojnik očifcno ne potrebuje več ener-getske razpršenosti in nekritičnega kopičenja vtisov, vzponov na komaj dostopne vrhove in preizkušanj telesne vzdržljivosti, s pomočjo ka-terih se je na začetku svoje bogate pesniške poti poskušal v izzivanju zunanjega sveta nemara le doko-pati do smisla lastne eksiktence. Ne: zdaj je njegovapesniškapisa-va mnogo bolj osredotočena, lirično zgoščena, metaforično bolj "izklesa-na" in hkrati osvobojena izpod plas-ti deskriptivnega balasta, hkrati pa je postala tudi mnogo bolj stroga do enoznačnih ugotovitev in moralnih vzklikov. Zdaj je njegov iščoči napor večinoma usmerjen v to, da bi v ka-mnitem zidu na poljani, v cvetovih slive, v nevihtnem dežju in oblikah oblakov, ki jih pozorno zaznava nje-gov ustvarjalni čut, odkrival prvin-ske poteze epifanije, se pravi, indi-vidualno razodetje neugasljive svet-lobe, ki nas neskončno presega. Z drugimi besedami, vibracije svojega kontemplativnega, z bibličnimi psalmi in molitvami navdihnjenega jezika se trudi prignati do tiste točke, na kateri bo zmogel ne le odd-aljeno slišati, ampak tudi kar se Ie da nazorno - - - zase in za bralce - - - opisati "drugačen glas, nedosegljiv človeškemuušesu". Zdi se, kakor da je Iztok Osojnik, ta nekdaj nadvse razigrani bard svetovnih meridianov in anarhične svobode, pod pritiskom zla balkan-ske vojne in nenadne zavesti o min-ljivosti eksistence ter usodne krh-kosti naših življenj, kijih vojnapri-naša, zdaj v Klesanih kamnih pogumno stopi na samorazkriva-jočo se pot "boječega zaupanja", kot se glasi naslov ene od pesmi. Stopil je torej na pot tistega metafizičnega zaupanja, ki nam prišepetava, da utegnemo živeti smiselno takrat, ko v naših potrtih srcih vendarle raste prostor za milost, s katero je nemara le mog-oče preseči samoto in obup post-katastrofičnega sveta: milost spoznanja o ljubezni, ki je ne more-mo doumeti, a jo lahko priklicujemo vedno znova, saj pesnik ve, da "ni-koli ne bomo izmerili najbolj globoke odvsehljubezni". Kljub temu pa mu pretanjenost lirične govorice jamči avtoriteto tiste izvirne, neponarejene in sa-mogibne osebne izkušnje, spričo katere lahko - - - enostavno, lepo, zrelo - - - zapiše svoj na novo odkriti credo: "Nespretno, a zelo jasno lju-bim". To je knjiga duhovne zbranosti in modrosti telesa, izpovedne sile in pristnega doživetja, v katerem se prepoznamo vsi, ki nam ni vseeno, kako Ijubiti in kako biti. Aleš Debeljak DRESSING-OBLAČENJE Na sončnem rumenem kavču sedi-jo tri prijateljice obleke in klepetajo o mimoidočih, ki si ogledujejo razstavo - z navdušenjem, distanco ali negodo-vanjem. Ne, zadnji najbrž ne bi niti vstopili v galerijo ANONIMUS od 3. do 19. marca 1996, ko je v njej postavil na ogled svoje stvaritve MATEJ ANDRAŽ VOGRINČIČ. In kombinacija treh veselih sedečih pisanih oblek, s pripadajočimi čevlji seveda, se je res imenovala "Klepet". Mateja, drugače tudi študenta umetnostne zgodovine na ljubljanski Filozofski fakulteti, najbolj poznamo po njegovi veleslavni oblečeni hiši, ki je živela jeseni 1993 na Gallusovem nabrežju ob Ljubljanici. Zapuščeno staro hišo št. 31, edino grdo račko v ulici lepih polnih hiš, je oživel. Names-to fasade jo je oblekel v stare obleke, ki jih je zbral pri prijateljih, sorodni-kih in znancih. Da je ni več zeblo. V njej že dolgo niso več stanovali ljudje, da bi jo greli. In zanjo je veljal povsem običajen človeški oblačilni red: čisto spodaj čevlji, nato krilca in hlače, zgo-raj pa srajce, plašči in suknjiči. Ko jo je slekel, je obljubil, da ni zadnja oblečena hiša, ki smo jo imeli priložnost občudovati. Ves proces je (končno le) dokumentiran tudi v knji-gi KROJAG ZA HIŠE-TAYLOR FOR HOUSE - MATEJ ANDRAZ VO-GRINČIČ s priloženim šiviljskim pri-borom: naprstnikom, žebljičkom in delčkom (srečnim centimetrom) šivil-jskega metra., ki je mimogrede njegov stalni spremljevalec okoli vratu, tako kot so spremljevalci nekrojaških ljud-ji rute in šali. Začelo se je že dolgo pred hišo. Nalepil je srajco na kovček. Risal je po kravatah, srajcah, nogavicah... Zavezal si je mamin čevelj namesto metuljčka okoli vratu. Hladilnik se je prelevil v omaro, poštni nabiralnik v polico za telefon, kopalna kad v kana-pe... Potem je prišla hiša. In po hiši manufakfcura za oblačenje sadja: "Le Coco Fruitwear". Na Prešernovem trgu sta z Vukom Čošičem odprla stojnico, kjer so ljudje oblačili sadje, katerega pred uporabo ponavadi slečeš oziroma olupiš. Kaj ni nespodobno, če je sadje golo? Vitkim bananam pristojijo vsakršna oblačila. In niso bile muhaste manekenke, tudi če si jih oblekel v pižamo in poslal spat. In zdaj čakamo na naslednjo oblečeno hišo. Ali pa morda čisto nekaj drugačnega... Tanja Mezga, Intervju Prva dama FV-ja Gramofonska založba, distribucija in koncertni organizator FV ostaja najagilnejša tovrstna organizacija pri nas. Poosamosvojitveni čas mor-da ni najbolj naklonjen trgovanju z rockovsko glasbo domačega izvora, vendar direktorica FV-ja, Monika Skaberne z neomajno voljo podira vse pregrade. Številni izdani CD-ji ter koncerti domačih in tujih skupin so dokaz, daje jamranje in apatija na tem področju domena tistih, ki le čakajo, da se bodo stvari morebiti začele dogajati same od sebe. Povsem neprofitni značaj ji omogoča samos-tojno izbiro glasbenih izdelkov, ki so jih in jih še bodo realizirali pod svojo zaščitno znamko. Kako jim to uspeva, z neustavljivim zanosom razlaga Monika Skaberne. 0 Kako je pravzaprav založba FVnastala? Založba FV je nastala leta 1985 in to predvsem po zaslugi Borghesije. Oni so takrat vzdrževali disko FV in gledališko skupino FV 112/15 in kot glasbena skupina oziromaprojekt so potrebovali založnika; dobiti založnika pa je bilo v tistem času praktično nemogoče. Neodvisnih založnikov še ni bilo, medtem ko RTV in Helidon nikakor nista izdajala tak-šne vrste stvari. In zato je Borghesia ustanovila še založbo in najprej izda-la svojo ploščo Ljubav je hladnija od smrti in video kaseto Tako mladi. Kmalu zatem je izšel še singel Tožibab in kompilacija Hard Core Ljubljana. 0 Sam težko verjaraem, da se FV finacira samo od prodaje plošč in dobička pri organizaciji koncertov? Od prodaje plošč se zagotovo ne moremo financirati, glede na to, kaj izdajamo in v kakšnih nakladah. Pov-prečen izračun stroškov pri izdaji ploščeje približno 10 tisoč nemških mark in če prodaš od tega 300 iz-vodov, 200 jih vedno razdeliš v pro-mocijske namene, in če jih prodajaš po 30 mark, potem ni računice. Pose-ben problem tu predstavlja razpad Jugoslavije. Prej smo imeli dobro dis-tribucijo po vsej Jugoslaviji. Ko sem pred kratkim delala izračun, kolikšen delež se je tedaj prodal samo v Slov-eniji, sem ugotovila, dale slabih 5 ods-totkov. Vseeno smo v zadnjem letu oziroma dveh izdali veliko plošč in or-ganizirali mnogo koncertov. Zato ne bom tarnala zaradi pomanjkanja de-narja, ker se mi zdi, če si dovolj priden, je možno piti do denarja. Manj ga sicer dobimo od sponzorjev, ampak tu obstajajo SOROŠ, Urad za mladino, Ministrstvo zakulturo, Mestni sekre-tariat za kulturo. In če vztrajaš, te nekako uvrstijo v svoj "file" oziroma v program financipanja. Denar torej ni več tako grozen problem. 0 Vpodukostalim? Ja, ravno to sem hotela poudariti. V poduk založbam, organizatorjem, izvajalcem, komurkoii. Težava, ki jo vidim tu v Ljubljani na splošno, je prostor za koncerte. Obstajata v bist-vu le dvaprostora, ki staprimerna za koncerte. KUD France Prešeren ima dve slabe lastnosti; da je že sedaj zaseden tja do sredine maja, se pravi, da moramo vedeti za datume že dovolj v naprej, druga stvar pa je, da je vseeno premajhen za določene kon-certe. Drugi prostor je bunker, ki je spet za določene koncerte prema-jhen. Tretjegaprostora trenutno ni, v K4 se je z novo postavo težko dogo-voriti, ker še ne vedo, kaj bi rajši or-ganizirali, koncerte ali študentske žure. In če se ne bomo organizatorji v Ljubljani povezali in primerno dvora-no najel, ali kupil, ali na primer dobil, potem bo koncertna ponudba precej okrnjena. 0 In kakšna dvorana manjka? Manjka dvorana s kapaciteto nekje od 400 do 800 obiskovalcev. In to dvorana, ki bo nekje v centru mesta, pa zopet tako izolirana, da ne bodo v petih minutah povzdignili glasu vsi sostanovalci, ko se začnejo zbirati tovrstni ljudje. Ni problematičen Babilon, čepravje tam disko, ti speci-fični prostori za koncerte pa so vedno bili problematični. Mi smo že morali nekaj koncertov odpovedati oziroma se odpovedati sami organizaciji, ker ni bilo primernega prostora. 0 Kaj pa diskoteka Dakota, ki se sedaj odpira kot koncertni pros-tor? To je dvorezni meč. Meni se zdi kar primeren, ko sem biJa na nastopu Foetusa prvič tam. Po drugi strani pa ima, glede na to, da je ravearska dis-koteka, negativen predznak. 0 In se ti zdi, da druga publika niti ne bi prišla na koncert? Če imaš dober koncert, bi publika prišla. Ei Omenila si, da FV izdaja plošče in organizira koncerte. Se uk-varjate še s čim drugim? V bistvu je še to, da smo celoten menedžment za skupine, katerim izdajamo plošče, se pravi sedaj za Hic Et Nunc in Dicky B. Hardy. To pome-ni, da jim organiziramo koncerte po Sloveniji, poskušamo jim organizirati koncerte v tujini, jim zunaj najti založbo oziroma distribucijo, skratka celostno skrbimo za določeno skupi-no. Skrbimo da imajo fotografije, plakate, torej skupini se s tem ni po-trebno ukvarjati, vse delamo mi. Ponovno smo aktivirali distribucijo. S tem smo se že ukvarjal do leta 1990, takrat pa sem začela delat kot redak-tor v KUD-u, pa je FV malce zamrl. Takrat so se dogajali koncerti v KUD-u, FV pa tisto leto, dve ni nič delal. Kako se vrši distribucijapo nekdanjih jugoslovanskih republi-kah? Katastrofalno. V bistvu tako, da je nekaj še vedno te črne variante, potem gre zamenjava, po Hrvaški nam distribuira Dallas, ker ima tam predstavništvo, drugje, na primer v Srbiji je pa tako, da kdo nese tja 10, 20 ploše, tako da zaenkrat tam še ni-mamo resne distribucije. Sicerpa nekje polovico naklade določene plošče razdelimo kot promocijske iz-vode, ostalo pa običajno ni težko pro-dati. Hic Et Nunc so na primer prak-tično razprodani, Dicky B. Hardy pa tudi kažejo, da bodo v roku dveh mesecev razprodani. Kako kaže v tujini? Dicky B. Hardy imajo priredbo sk-upine Dead Moon Black September in izvod smo sami poslali skupini Dead Moon s pripisom, kaj boste pa sedaj rekli, ko vas nismo prej nič vprašali, ampak vam šele sedaj to pošiljamo. Ampak Fred je navdušen nad prired-bo in ploščo v celoti. Poslali smo jo tudi na Crypt, Sympathy For The Record Industry, Music Maniac, pač na vse založbe, ki pokrivajo ta zvok. Intervju Zaenkrat še čakamo na odgovor. biri? Kaj pravzaprav pomeni založba? Je to tako kot v tujini, kjer založba plača snemanja, izdajo plošče, reklamo... Torej, kakšen je ta odnos med vami in skupino? Pri nas je tako, dajim mi krijemo izdajo plošče, tiskanje plakatov, nalepk, organiziramo koncerte, medtem ko jim studia ne moremo plačati. Snemanja si torej skupine plačajo same. Založba je v splošnem dolžna celostno poskrbeti za določeno skupino, saj ji ne gre le za izvajalca, ampak se s tem promovira tudi založba sama. Čeprav je v končni in-stanci čisto prav, da tudi izvajalci malce pomigajo.Bendi dostikrat po-jamrajo, kako v bistvu ne morejo pri-ti v medije, dejstvo pa je, da ne prinesejo posnetkov. Absolutno mora skupina narediti vsaj to, da v garaži naredi posnetke, da jih potem prinesejo na založbe, distribucije, ra-dio, studijem, saj končno Kif Kif, če jim je kaj všeč, sofinancira izdajo plošče. Nove skupine je treba najprej slišati. Jaz ne hodim po kleteh in garažah ter preverjam, če morda tam kdo igra. 0 Paprihajajo demo kasete na vaš naslov? Prihajajo, a ne toliko, kot bi si mis-lila. Vem, daje ogromno skupin, za Novi Rock se jih prijavlja res veliko, a mi recimo dobimo približno 30 kaset na Ieto. Zelo ste aktivni, imate že načrte za prihodnost? Najprej bomo izdali še dva CD-ja, to še iz natečaja v sodelovanju s ŠOU-om, It's Not 4 Sale in Daddy's Pud-ding. Drugih načrtov za prihodnost ni, ker mislim, da se je treba najprej popolnoma posvefciti tema skupina-ma. Ne vemo še, ali bomo obdržal dva oziroma tri bende in se ukvarjali z njimi, ali pa bo tako kot že z Lolito, Strelnikoff in Regoč, ki smo jim izdal plošče, toliko da so se prebili iz anon-imnosti, in jih potem pustili, da se sami znajdejo. 0 V bistvu je res, da smo se v zadnjem času ozko usmerjeni, predvsem kar se tiče koncertov. Ampak bomo še postregli s presenečenji.. Zdi se mi, da če pokrivaš en žanr, lažje dobiš stike z založbami, distribucijami, mediji. Jasno pa je, da je vsak izbor tudi subjektiven, in če nam to, kar počnemo, ne bi bilo všeč, bi s tem prenehali. vem nič. Ko sem postala redaktor, smo pač prenehali z izdajanjem video kaset. Kakšna je prihodnost FV-ja? Ali obstaja možnost, da se osvobodite sponzorjev, donatorjev in začnete delovati tržno? Ne, to je nemogoče zaradi asorti-mana, ki ga imamo. Zato, ker se te skupine ne morejo prodajati na tak način, kot se prodajajo skupine tipa Kalifornija, Čuki, Pop design. Niti ne bi delali na način, da bi na račun pop-ularne skupine pomagali manj profit-nim, na primer, da bi imeli Agropop in bi z njim krili ostale stvari. Ni možnosti. Delamo striktno stvari, ki so nam všeč. Jaz ne morem delati nekaj, za čimer ne stojim. 0 Kako se vzpostavljajo stiki z domačimi mediji? Obstaja kakšna možnost, da skupina, ki jo vi podpi-rate, pride na televizijo? To je problem. Naše skupine nika-kor nimajo enake publicitete kot sk-upine, ki sem jih že omenila. Najprej potrebuješ denar, daposnameš video spot. Poskušamo, da bi dvema skupi-nama, Dicky B. Hardy in Hic Et Nunc financirali video spote, posnel naj bi jih Mirko Simič, obstaja pa možnost, da bi nam poraagala sama Televizija Slovenija. Vse je odvisno od scenarija in snemalne knjige. Če pokličeš en-krat, dvakrat, trikrat, prideš notri. Pogovarjala sem se že z urednikom oddaje Roka rocka in v tej oddaji se bodo predstaviJi. To je podobno kofc z denarjem. Ne moreš jamrati, da ni de-narja, pa niti poskusil nisi. Ne spom-nim se, da bi kdo sam poklical in rekel: "Hej, mi bi pa naredili intervju". Tega ni. 0 Ti štirje bendi, ki so bili izb-rani na natečaju, so striktni rock'n'roll. Kakšni so kriteriji pri iz- Ampak FV je pred časom sam izdajal video kasete? Ja, toje bilo takrat, ko stato delala še Zemira in Neven. Jaz o video ne Kakšne so možnosti teh sk-upin v tujini? Je možno organizirati turnejo? Za turnejo tovrstnih bendov dobiš od tujih klubovpremalo denarja, zato si moraš že doma najti sponzorja; ali SOROŠ, ali Ministrstvo za kulturo, in kakorkoli so te turneje dolge in usp-ešne, s finančnega vidika niso pozi-tivne. Po drugi strani je to začaran krog, ker kličeš klube po tujini, prosiš za koncerte in vprašajo, ali imamo distribucijo. Potem pokličeš dis-tribucijo in oni vprašajo, če imamo koncerte? Potem pošiljaš, prosiš... Najlaže je, če poznaš koga, ki pozna nekoga, ki ima lastno distribucijo. Torej čisto na osebnih stikih. Ko dela-mo ameriške bende, vsakemu damo CD in prosimo, če bi nam lahko kako pomagali. 0 To sprašujem zato, ker veči-na teh skupin, ki jim izdajate plošče, poje v angleškem jeziku? To bi lažje povedal sami. Jaz lahko povem lastno mnenje. Zdi se mi, da rock'n'roll in slovenska besedila ne gredo skupaj. Če gledaš Res Nullius, ki imajo nekaj pesmi v slovenščini in nekaj v angleščini, bolje stojijo tiste v angleščini. Nimam predsodka proti slovenščini, saj ta jezik govorim. Rap-erji me popolnoma nič ne motijo, ko imajo besedila v slovenščini, to funk-cionira. V pogovornem jeziku upora-bljamo mnogo hrvatizmov oziroma srbizmov, tako kot se na primer v telefonskempogovoru mnogokrat zgodi, da ti nekdo reče angleško frazo in ti nazaj isto. In slovenščina se mi ne zdi primerna za rock'n'roll. 0 Kako vzpostavljate stike s tujimi koncertnimi agencijami? Ste morda v mreži tovrstnih organizacij? Smo v Paperclipu, to je nizozemska agencija, ki ponuja ogromno skupin in veliko žanrov. Vem, da imajo tudi po novem tudi rave, imajo pa tudi vse te izvajalce, Jeff Dale, Dead Moon, Chrome Cranks, ki smo jih lani že or-ganizirali. Poleg tega pa smo sedaj začeli dobivati ponudbe od večjih agencij kot so SML, Crypt, IBD... To še ne pomeni, da smo avtomatsko notri, ker moramo sami določiti ceno sk-upine. Dejstvoje, date agencije pošil-jajo svoje ponudbe tudi drugim, večjim slovenskim promotorjem, in običajno močnejši promotorji ponudi-jo višjo vsoto. Mi običajno ponudimo manj kot se nam zdi in običajno še po-tarnamo, kakšne probleme da imamo, medtem ko ostali, jasno da poskusijo prav tako postavit čim nižjo ceno, ampak lažje licitirajo. Mi tega ne moremo. izgubo? Kako krijete morebitno Iz dotacij. Moram rečt, da nam sedaj ŠOUv veliko pomač. Že lani nam je sofinanciral koncerte, prav tako bo letos. Ali imaš ob koncu morda kakšen nasvet ostalim založbam oz. organizacijam, ki se ukvarjajo s podobno dejavnostjo? Če kdo misli, da lahko s tem zasluži, bolje da ne odpira založbe, bolje da gre za snažilko ali pleskarja. Po drugi strani pa, naj tisti čas, ko ljudje jamrajo, kako je težko priti do denarja, raje zasedejo telefon. Tudi to je delo. V Sloveniji je vseeno tako, da je lažje dobiti financerje, ki sem jih že omenila, kot pa sponzorje. V manjših mestih in vaseh je to še možno, ker se vsi poznajo. Stric ima birtijo, oče kl-jučavničarstvo, teta modno šiviljst-vo, vsak da 100,200 mark, pa je. Za Tribuno se je pogovarjal '¦¦ Janez Golič \ Yuga v::?.,y.'Ss;: ! Pozdrav te Slovenije -Slovenci v Beogradu V začetku marca so v beograjskem "KO TO TAMO PEVA". Podrobna razla-KST-ju (Klub študentov tehnike) nas- ga najbrž ni potrebna. V nasprotju s topili štirje bendi iz Slovenije: PSY- tem so se beograjski gostitelji izkazali CHOPATH iz Prekmurja, SKYT0WER iz Postojne, PRIDIGARJI iz Ormoža in ANA PUPEDAN iz Pivke. Na kulturni ekspediciji recipročne narave - v začet-ku maja pričakujemo srbske glasbene skupine pri nas - so bende spremljali slovenski neodvisni založniki (FV iz Ljubljane, FRONT ROCK iz Maribora in PANIKA Records iz Kranja) ter pred-stavniki nekaterih medijev(radio Štu-dent, Večer, Rock Vibe, M zin). Kulturna izmenjava je bila organiz-irana napobudo (in dolgotrajno željo, ki jo je bilo potrebno le še finančno udejanjiti), vodje projekta VANJE ALIČA, pevca rockovske zasedbe ZAK-LONIŠČE PREPEVA in urednika no-vogoriške založbe SHELTER Records. Karavana 36 potnikov se je odpravila v Beograd v organizaciji Kulturnoin-formativnega centra PUPIN iz Ljubl-jane in beograjskega RITAM MAGAZI-NA z namenom: z rockom prebiti dolgoletno kulturno blokado in ponovno oživiti pretok informacij in idej med dvema nekoč zelo tesno pove-zanima kulturama. Pot preko Madžarske do Beograda (mimogrede, trajalaje 17 ur) je bila do-bra kopija balkanske filmske legende - dogodek je bil promoviran že nekaj dni pred začetkom v skoraj vseh pomembnejših medijih. Slovenski ben-di so dali izjave za vse važnejše beograjske radijske in televizijske postaje, ki predstavljajo rock kulturo (televizijska in radijska hiša Politika, Tretji program nacionalne televizije-TVS 3, neodvisni radio B92, radio In-dex, Studio B). Naši založniki so navezali poslovne stike s srbskimi izdajatelji. Izvedelo se je celo, da naj bi RIBLJA ČORBA svojo novo ploščo izdala v Sloveniji, saj si v Srbiji te plošče nihče ne upa izdati, ker na-jnovejši teksti veterana jugorocka BORE DJORDJEVIČA baje napadajo aktualno srbsko oblast. Prvi dan gosto-vanja je bila organizirana izjemno do-bro obiskana okrogla miza o sloven-skem rokenrol založništvu in novejši slovenski rock produkciji v prostorih že omenjenega kluba KST, kjer so se odvijali koncerti. KST, popularen beograjski rock un-derground klub, podoben ljubljanske-mu K4, je lociran v kletnih prostorih elektrotehniške in gradbene fakultete (od tod ime - Klub Studenata Tehnike) in lahko sprejme okrog 400 obiskoval- cev, kolikor jih je prišlo prvi večer, v soboto, 2.marca, mladih Beograjčanov na "POZDRAVIZ SLOVENIJE", kakor se je imenovala kulturna izmenjava. Prvi so nastopili prekmurski PSYCHO-PATH, ki so z odlično pevko in s koke-tiranjem z ameriškimi Sonic Youth poželi navdušenje občinstva. Za njimi so se predstavili SKYT0WER, notranjska skupina trash in funky rit-mov, s tehnično perfekcionističnim nastopom, nabitim z energijo, ki je pre-plavila celoten klub. Naslednji večer, 3. marca, v nedeljo, se je dogajanje pričelo z ormoškimi skapunkerji PRIDIGARJI. Kvalitetno in uspešno izveden nastop, ki je bil uvod v rajanje s pivškimi ANA PUPE-DAN, ki so klubsko publiko zabavali cele tri ure in pol. Njihova izštekana verzija, ko so fantje električne inštru-mente zamenjali z akustičnimi (violi-na, kontrabas akustična kitara in boben s činelami na vrvico), je bila atrakcija, sprejeta z nepopisnim nav-dušenjem, ki mu ni in ni hotelo biti konca. Preko slovenskih ljudskih, evrovizijskih popevčic, balkanskih narodnjakov, bluesa, filraskih hitov, do "nesmrtne" Jugoslavije: "Od Vard-ara pa do Triglava". Veselo. Še bolj ve-selo. Najveselejše. 0 slovenskih rock kulturnikih v Beogradu, o tem enkratnemu dogodku, se je govorilo, se še govori in se bo še govorilo. Tamkajšnja scena se je sez-nanila z našo in jo dobrodošlo sprejela. Blokada je porušena - ali vsaj malce nižja - srbski glasbeni kritiki, najbolj znan med njimi: BRANIMIR LOKNER (radio Politika, Yu rock magazin, Teen, kruševska Pobeda, Treči kanal, radio NS Plus, lastnik založbe Good Taste Records in kot zanimivost, imetnik druge največje zasebne zbirke avdio zapisov v Srbiji: 15 tisoč plošč, 4500 kaset, 800 zgoščenk in 15 tisoč sin-glic), so slovenske bende ocenili zelo pozitivno, temelji za nadaljno sodelo-vanje so postavljeni, tudi izročila "od ust do ust" ne gre zanemariti... V začetku maja nastopi drugi del kulturne izmenjave: k nampridejo šti-ri srbske glasbene skupine, ki se bodo predstavile v ljubljanskem KUD-u France Prešeren, MKNŽ-ju v Ilirski Bistrici in Gradacu v Beli Krajini. Nji-hov izbor pa je okrnjen zaradi do-ločenih težav, katere smo v Sloveniji že davno premostili. Člani nekaterih bendov (moškega spola) nimajo ure-jenih potnih listov, brez katerih ne morejo na potovanje, pa čepravje to povsem miroljubne kulturne narave. Torej, 2.maja bo v KUD-u koncert sk-upin: GOBLINI (Šabac), LOVE HUNT-ERS (Novi Sad), SVAROG (Beograd) in NIŠTA ALI LOGOPEDI (Šabac). Že popoldan istega dne pa javna tribuna -tiskovna konferenca s predstavniki srbskih neodvisnih založnikov (Me-tropolis, L.V.O., Good Taste Records, Music User, Complete Records), mediji (radio B92, Ritam magazin, Vreme za-bave, YU Rock Magazin, radio Politika, TV Politika, Tretji kanal nacionalne televizije-TVS 3), organizatorji in seveda bendi. Srbija vrača rokenrol udarec. Tanja Mezga Recenzije LAMBCHOP How I Quit Smoking City Slang Vpliv okolja, v katerem določena glasbena skupina odraste, je hočeš nočeš prisoten v njenem izrazu. Že mnogokrat se je izkazalo, daje tovrsten vpliv nekaj časa lahko po-tisnjen v ozadje, daje komaj opazen, še posebej v začetkih, ko skupina zavestno išče lastno identiteto in se odrekatradiciji, kakor se zaprepad med generacijami tudi spodobi. Lambchop so odrasli v Nashvillu, središču posladkanega in vseh stvarnosti odrešenega countryja, vendar je pravih stičnih točk, torej tistih, kiusodno določajo identiteto skupine, malo. To so le zategli zvoki lap steel kitare, in lagodno vzdušje, ki preveva takorekoč vseh 52 minut druge plošče Lambchopov. V primerjavi s prvim albumom, odlično naslovljenim z I Hope You're Sitting Down, je How I Quit Smoking stilsko močneje zaokrožen, v celoti umirjen in izenačen izdelek. Trinajst članov s karseda različnimi inštrumenti, mnogimi povsem netipičnimi za žanr, ustvarja glasbeno podlago za osebne izpovedi Kurta Wagnerja. To niso običajne ljubezenske žalostinke, saj v notranjosti nosijo motive boleče osamljenosti, sovraštva in zavesti o nepopravljivi naravi sveta, dovolj nazorno naka-zane s prizori sarajevske stvarnos-ti na notranji strani ovitka. Lambchop niso osamljeni jezdeci na novo definiranega countryja. V sledeh so si ga prisvojili tudi Spain, kvartet iz San Francisca, prav od tam prihajajo Tarnation in skoraj ne moremo mimo še enih nepoprav-ljivih melanholikovPalace Brothers oziroma sedaj le še Palace. A Lamb- chop so še najbližje duhu britanske šesterice Tindersticks. Družijih širok izbor inštrumentov, orkestracija, prisvajanje stilov in globoka naracija. In male pre-drznosti, ki so skrite pod elegantno podobo gospodov srednjih let. HIC ET NUNC Hic Et Nunc FV Malce pozno, a iz srca. Prvenec vrhniških Hic Et Nunc je izšel tik pred koncem lanskega leta, vendar-le je v letnih pregledih zabeležil vidne odzive. Skupina le ni povsem nova. Vsaj pevec Sašo Solarovi} je oblikoval ljubljansko punk in novov-alovsko sceno že tam koncem 70. let, ko je igral klaviature v legendar-ni zasedbi Berlinski zid. Kasneje je presedlal v frontmana skupin Ghostriders in nazadnje še Hic Et Nunc. Malo je protagonistov scene tistega časa, ki bi še vztrajali na mejnih položajih in ohranjali duha izvornega kitarskega rocka. Zato si Sašo in z njim Hic Et Nunc zaslužijo vsaj pozornost in vse dolžno spošto-vanje. Dokaj ozek manevrski prostor, ki ga določa žanr t.i. garažnega rocka, je v primeru Hic Et Nunc dobil širšo razsežnost. Ta se kaže v razdelani igri zavidljive ravni, v številnih pre-hodih in drvečih pasusih, ki šele lah-ko nosijo dokaj neposreden vokal. Mala zamera bi lahko letela na produkcijo zvoka, ki ne podpira vti-sa, ki ga lahko dobi vsak obiskova-lec njihovega živega nastopa. Manj-ka polnost zvoka, organska en-ergija, ki se mora pretakati pri doživljanju kitarskega rocka. Fantje vse nadomeščajo z žarom igranja, ki ne dopušča dvomov. To je glasba, ki jo resnično čutijo, brez ko-mpromisov in odstopanj. In najprej je potrebno zadovoljiti samega sebe, šele takrat lahko pričakuješ, da te bodo poslušali (in uživali) tudi dru-gi. Ko se bodo njihove ideje kataliz-irane, torej usmerile v izrazite in zaokrožene pesmi, bo njihov poten-cial prišel do polne veljave. Zato nestrpno čakamo na njihov nasled-nji korak. LOUREED Set The Tivilight Reel- ing Warner Bros. Le redki rockovski ustvarjalci, ki so zrasli v zlatih 60-ih letih, so ohranili integriteto glasbenega izraza. Se pravi, da niso podlegli golim nostalgičnim hlastanjem za časi, ki se ne bodo nikoli vrnili ali v slabšem primeru, pozabili na kore-nine in se podali v razprodajo oziro-ma prilagajanje okusu mlajše gen-eracije. Črpanje iz tradicije rockaje eden od pogojev za njegovo preživetje, saj se je klasična oblika ohranila kot nekaj pristnega in tra-jnega. Mali, a stalni presežki v obli-ki in vsebini so domena velikih av-torjev, mad katere nedvomno sodi tudi Lou Reed. Če je Reed s ploščo New York na-šel formulo, ki jo je nekaj manj usp-ešno uporabil na naslednjih dveh albumih Songs For Drella in Magic And Loss, se je na Set The Twilight Reeling vrnil k zvoku svojih stare-jših plošč. Lahko bi celo zapisali, da je z novim albumom združil vse, kar je že predstavil v svoji 25-letni solo karieri. Nepravično bi bilo pričakovati, da bo vsaka nadaljna plošča boljša. Pomembno je, da Lou še vedno drži stil, ki je vseeno dovolj odprt, da lah-ko združuje umirjeno, skoraj trpko lirično izpoved na eni strani in na drugistraniješe vedno lahkonep-osredno ciničen in oster. Celo manj uspešne pesmi rešuje vokal; je stal-no natančen in močan ter iz še tako enostavne predloge izvleče največ. Reed se je tokrat oprijel vseh kitar, karjih slišimo naplošči. Mojstrstvo se ne kaže v tehnični virtuoznosti igranja, ampak predvsem v občutku za obračanje tistih nekaj akordov, kolikorjihje potrebno zapovprečno rock'n'roll pesem. Nič ne kaže, da bi Reedu zmanjkalo idej in žara, s kat-erimi se loteva vsake nove pesmi. Zato verjamem, da bo še dolgo vz-trajal in dodajal svoje v spektru rockovske glasbe. Janez Golič Šort stori Mesi sine, mesi! Grem ob Ljubljanici, z banano v roki, z danskimi knjigami pod paz-duho. Kupil semjihpri starem, zafu-kanem plešcu. Če rečem "zafu-kanem", potem mislim na težavnost njegovega značaja. Knjige se mi se-sujejo na tla. K meni pristopi Eva in mijihpomagapobrati. Rečemji: Hej, Eva, ali si bila danes kaj na TV? Ona odgovori: Oh, yes, I was there! Well, you have very interesting books! Vprašamjo, če imakaj denarja. Eva skomigne z rameni. Doma (v hotelu) se usedem pred računalnik in prevedem prvo dejan-je papeževe drame. Potem pokličem Agnieszko, ki stanuje v Dombrowi Gorniczy, injo nagovarjam, naj se ne poroči z "makedoncem" in naj takoj pride v Slovenijo: Agnieszko, no to zostaw fszystko tam w Polsce, wieesz! Przyjdziesz do Slowenii? No, to po prostu booomba! Nakar malo surfampo WWW, a se hitro na-veličam in odprem avtobiografijo o Polanskem, kijo je napisal Polanski. Polanski, raziskovalec nove este-tike - odkrival jo je na razne načine, tudi na filmskem platnu - je zame Bog. Njegova odštekana pojava je tako mogočna in trda, da se je sploh ne morem do konca naužiti. Listam po knjigi. Berem samo kratke od-lomke. Prav v tem je nekaj božjega. Všeč mije, kako je fukal Nastasjo Kinski in se izživljal na njenem tele-su. Všeč mi je golota Nastasje, ker je tako mrtva in hladna. Uraje pet čez sedem. Moj pes leži na kavču. Z eno roko ga primem za kožušček in vržem z divana. (Moj pes je samo lutka, ki mi jo je kupila Eva za dvaindvajseti rojstni dan). Sedem. Nad kavčem so police, ki so polne vsemogočih slovarjev, anto-logij, slovnic in celo partitur (Stra-vinskega, Šostakoviča, Mahlerja). Pobrskam po etimološkem slovarju norveškega jezika, zanima me izvor besede bryst oziroma ali ima beseda kaj skupnega z indoevropskim kore-nom bhul. Tega korena sicer nisem odkril jaz, toda svoj čas sem o njem pisal v neki reviji. Odkril pa sem, da naj bi ta koren pomenil okroglo obli-ko. Vzporednice s francosko besedo boulange (pekarstvo) je našel že Slawski. Spominjam se, da je bil Slavko Štimac nekoč pekarski va-jenec, spominjam se tudi, kako mu je rekel oče: Ti samo mesi, sine, samo mesi! Slavko Štimac pa je slado-strastno "mesil" joškasto pekarico. In zakaj to pravim? Vedeti je treba, da to niso nobeni štosi (ne smej se, bralec, ker te bompohabil s svojo be-sedo). Vse ima svoj smisel, prav vse. Tudi takšna asociacija s pekarno lahko dokazuje izvor besede bryst (joški). Morda je beseda bryst nas-tala zaradi pohotnih pekarskih va- Študentska organizacija Univerze v Ljubljani, Enota za kulturo, je podelila nagrade v vrednosti 100.000 tolarjev naslednjim mojstrom kratke zgodbe: 1. MESTO: ŠIFRA: KO JEBE KRATKE ZGODBE: 50.000 SIT; NASLOV ZGODBE: MESI SINE, MESI 2. MESTO: ŠIFRA: MATER MAŠ LEPO BUNDO: 30.000 SIT; NASLOV ZGODBE: TREPETLIKA 3. MESTO: ŠIFRA: JAMES BOND: 20.000 SIT; NASLOV ZGODBE: SAM0 V TVOJIH OČEH Rezultati natečaja bodo razglašeni tudi na posebni prireditvi v Galeriji ŠOU Kapelica na Kersnikovi 4, mi pa objavljamo zmagovalno zgodbo Mesi sine, mesi. Avtor želi ostati anonimen, ker se boji, kaj bodo doma rekli. jencev (oh, yes!). Toda, glej ga- janejasna. To me neprizadene. Jaz zafuk-kajpiševslovarju:etimologi- poznam pravi izvor. .. • . Moja mamaje dobra kot kruh. Sort stori 0. MA;.O 7ARE? Deset čez devet. Grem pod prho. Včeraj je bila z menoj pod prho Stine Kristoffersson, danes sem sam. Včeraj sem ji vtiral milo v njeno mo-čno, mišičasto telo, ji mazilil noge -kot da bi bila še brezmadežna de-vica - in jo potem pofukal med kupi knjig na mizi (se dotikal njenih brys-ten). Rekel sem ji: Jeg mag dein bry-sten, kar pomeni: Rad imam tvoje prsi. To sem ji rekel hladnokrvno in naravnost v obraz, predstavljajoč si, da na mizi leži Agnieszka. Ko pridem iz kopalnice, sedem pped televizijo in gledam Poslovno borzo. Nekaj perverznegaje v tej od-daji. Ponavadi, če me zelo zebe - to pa se največkrat zgodi po dolgi vo-žnji z motorjem na zamrznjenem bajerju Čukova jama - si natočim la-vor vroče vode, vanj stresem nekaj soli, namočim noge in gledam to od-dajo. Zdaj me v noge ne zebe. Zebe me po celem telesu, mrazi me (ker sem ravno prišel iz kopalnice). Po-slovna borza me ogreje. Med gleda-njem ni treba veliko razmišljati, vse se vrti okrog številk, te pa človeka privedejo v nekakšno alfa stanje, to-rej stanje, ko nitreba veliko razmiš-ljati, kot sem že omenil, in jaz zelo rad omenjam nekatere stvari več-krat - mimogrede, ali ste vedeli, daje unča (!) zlata dosegla vrednost 7,5 $? Ob desetih se odpravim na ulico. Ljubljana ponoči spominja na New York - tako groteskna je. Dvignem roko in pokličem taksi: - Ali boš že ustavil svoje zafukano plovilo, ti brainless podgana zafuka-na? Taksi ustavi. Črn mercedes, 206, letnik 1994. - Ste vi naročili taksi, sir? - Oh, yes! Peljite v Portorož! - Mislite resno, sir? - Smrtno resno. Sedem zadaj. Taksi oddrvi na av-tocesto, jaz pa si nataknem svoj dis-cman. Methenyja poslušam - obču-dujem njegove kitarske improviza-cije in ta njegov značilni zven, ki ga ustvari s pomočjo kitarskega sinte-sajzerja. Tojestpoprostubooooo-oomba! Ah, da bi se midva s Patom srečala v Portorožu in zaigrala kak-šno skupaj na obali. Naprimer Beat 66. Ali pa Train. Taksi se pripelje v Portorož. Joj, koliko lučije tukaj! si rečem. Potem pa: Stop! Hotel, recepcija, nič prt-ljage in že pišejo na račun firme: Eva and company... Sploh ne grem v svojo sobo. Na obalo jo mahnem, na obalo! Tam oprezam s pogledom, da bi uzrl kako najstnico, osamljeno in zagrenjeno zaradi svoje samote. Ve-dno se najde kakšna, no, sicer niko-li sama, vedno v družbi kakšne dru-ge, še bolj osamljene najstnice inpo-tem ti dve kreaturi oprezatapo oba-li, da bi se že vendar našla kakšna grda, grda roka, ki bi ju zgrabila... Poglej, poglej, prav tamle se spre-hajata - ogovorim ju v poljščini: - Dobry wieczor! Jak sie macie dziewczyny? Nie nosicie biustono-sza? Najstnici se spogledata. -Kakšenjezikpajeto? - Dragi moji najstnici, to je poljšči-na! - Ha ha, hočeš reči, da znaš poljs-ko! Dobra fora! Rahlo se zdrznem. Ne prenesem, da se mi kdo posmehuje, še posebej, če se posmehuje mojemu znanju po-ljščine. - Kaj pa delata ob tako pozni uri tukaj? Ali vajin očka spi? Zdaj se pa takole domenimo: ena naj ostane tukaj, druga pa naj gre spat. Okej? Najstnici si ne-kaj šepetata, po-tem pa se končno dogovorita. Ena odide,drugaosta-ne ob meni. Neve-rjetno, kako pre-brisane smrklje so danes na sve-tu! Sprehajava se ob obali. Nenado-ma rečem: - Veš, všeč mi nisi zato, ker imaš dobro posta-vo inlepejoške, ampak zaradi dekadence... Deka-dentna pa nisi ti, dekadenten sem jaz, ki to dekadenco odkrivam v te-bi. Samo jaz jo lahko vidim, samo jaz... Ko boš starejša, boš razumela. Potem jo začnem otipavati, ona me objame in kar naenkrat se zna-jdevavpesku... - Dolgo si čakala, kajne? Koliko si sploh stara? - Petnajst. - No, saj to so vendar že zrela leta! Hočeš da te pofukam? -Hm... Trdo jo primem in ji rečem z močnim glasom: - Hočeš, da te pofukam?! -Hm... - Nekaj sem te vprašal, poglej me v oči, zakaj nisi iskrena, zakaj ne re-češ, da hočeš, da te pofukam in po-tem te bom in bo konec in jaz bom šel domov zadovoljen, se spet poto-pil med svoje slovarje in ti boš lahko svojim prijateljicam pripovedovala da si zgubila nedolžnost z nekim de-kadentnim etimologom... Zakaj nič ne rečeš, neumnica?! A sploh veš, koliko si stara? Petnajst!!! Sploh veš, kaj to pomeni?! To pomeni, daje že skrajni čas, da se odločiš in pos-taneš enaka svojim sošolkam! Kam gledaš? Glej me v oči!! Hej, kaj sem ti rekel?! V oci! tako, takole... Super si, pridna, pridna... Joj, kako si ti pridna, no, ali vidiš, kako si lahko pridna, alividiš,kakopreprostoje... Moja mamaje okrogla kot salama. Reks ima rad kekse Slika dli poezija Pohištvo V svojem majskem diskurzu se bom poglobil ob temi, ki razburja že dalj časa duhove na pariški Sorbonni ter Oxfordu in Cambridgu. Ne ve se namreč čisto natančno, vsaj do danes ne, ali gre pri pesmi Pohištvo za vizualno poezijo ali za kubistično skico (Glej sliko/pe-sem, ki je predstavljena spodaj). Meni se zdi, da lahko postavimo tezo, da gre tako za pesem kot tudi za sliko, obeta se teza, da sta pesem in slika v umetnini Henrika Gudufija eno in isto. Zato bi to sliko lahko imenovali kar pesem slika, gospoda Henrika Gadufija pa za začetnika slike pesmi, ki se je kasneje razširila zlasti v španskih jamah Altamire. Tako bi lahko razrešili problem, ki že dalj časa vzburja živčne končiče marsikaterega znanstvenika. Kljub navidez enostavnemu problemu in enostavni razrešitvi problema pa se pojavlja nekaj vprašanj tudi v moji glavi, glavi s topim nosom, debe-limi ustnicami in vražje lepimi očmi, ki spravijo v zadrego še tako zakrkn-jenega samca (Joke!). Najprvo me zanima, kako to, da je hišniku umrla babica. Potem se zastavlja vprašanje, zakaj nisi šel, tretji problem pa je problem problematičnosti vprašanja, zakaj je avtop slike Henrik Gudufi ves čas plezal na drevo. Pojdimo po vrsti in poglejmo, kako so v znanstvenih virih skušali odgo-voriti na vprašanje, zakaj je hišniku umrla babica. V kratki anketi smo povprašali enega izmed glavnih fidžijskih znanstvenikov, Murtona Mk-abuja: Gospod Murton Mkabu, zakaj je hišniku umrla babica? JL6, 6HZHJK FHZLB, ZU-LKOI, LH6KZ0S, LHKHKH, ZI-HKV, LMVCFR, KHKZKKH-FFFFFDD VB6FJR DF6RTK. D6RTK J6K.F K64RKCKFLS KDTLRK LFTR KTGZK OFIEO KBOTO K.FOTO OVfiORO KBVOFO G0F6. 06IF0IFOQHI OBIOFO ODOFIO6IDOIDFO6TI 06FV1D0 IDOTI OFVISOEI OS-DITOTI OCFIZOEI OFIZOFUIFO I6OIEO. HOLJA MULJA JE 5K0PULJA. Odogovor je vsekakop zanimiv in v pretežni meri razjasnjuje, zakaj je hišniku imrla babica. Zanimivo je zlasti opozorilo Murtona na babičino skopost, ki je morda glavni razlog, daje babica umrla. Babica si namreč ni privoščila niti grižljaja hrane, rajši je varčevala in tako najbrž od lakote umrla. Če upoštevamo to dejstvo, je sevedaproblempesmi/slike popolno-ma enostaven. Henrik Gudufi je hišnik, babicapaje stara mama od hišni-ka. Akaj, ko se zopet zastavlja vprašanje, zakaj nisi šel. Vprašanjeje vsekakor dokaj zapleteno, kar boste tudi sami videli, ko se boste tistegapo-letnega večera spraševali zakaj nisi šel. Na voljo vam bodo štirje odgovori: A) Saj sem šel! : ;. B)Kajjezdajto? C) Vseje lepo, če________________in_________, da_____________. D) A) Saj sem šel! ,_ . B)Kajjezdajto? C)Vsejelepo, Če____________in____________, da_____________. m da D) A) Saj sem šel! B)Kajjezdajto? C) Vse je lepo, če________ D) A) saj sem šel! , :;i^. B)Kajjezdajto? C)............................. Gospod Južnič ponuja zanimiv odgovor na to vprašanje v delu Mnogo poti, ko pravi: Ako nešto prolazi, onda to prolazi sasvim brzo. Brže nego hijene. Znao sam ja to, več kad sam bio sasvim mali i nije bilo hleba za nas, djecu. A i sad znam to, kad sam več odrastao i imam mnogo hleba, da jedem. Nisam ja nešto prl-javo, znate vi to, a? Ne znate? E znat čete vi, kad vas ja malo dodirnem, glupani! Če upoštevamo mnenje profesor-ja Južniča, potem lahko sedaj skrenemo s poti. Že se približujemo gozdu, sami smo, nikogar ni v bli-žini. Nakar opazimo osmo svetovno čudo. Henrik Gudufi pleza na drevo. V svojih raztrganih hlačah, zelenih kot vedno, vijoličasti kratki majci, se spretno giblje po drevesu kot bi bil šimpanz. Sedaj zatuli kot pohabljen in-dijanec, ki so mu pojedli skalp in perjanico, res neznosen je bil njegov krik, to vam zagoavljam, če mi ne verjamete in igrate vlogo nejevernega Tomaža. Takrat se zastavi vprašanje, zakaj je Henrik Gudufi ves čas svoje- Naša mama tudi smučati zna. mmm ga teptanja zemeljskega planeta plezal na drevo. Nekateri so takoj po tem, ko se je to vprašanje zastavilo, jezno pogledali izpod čela in zagotavljali, da je to vprašanje problematično in odprli najdaljšo razpravo v zgodovini razpravljalnih esejev: Problematičnost vprašanja, zakajje Henrik Gudufi plezal na drevo Poglejmo dva najbolj zanimiva pogleda na ta problema. Gospa Murasa-ka Harakiri hrabro pravi: HR. JRUUUUU. URRRRRU. /7/-JRRRRRRRRRRRRRRRRRRRRRR-UUUUU, IJRRRRRRRRR. nnnnnnnnnnn. če filrd je KUŽR. CELO STRttOVRttJE LUŽR. RR, JRUUUUUUU, URRRRRRU. HIJRRRRRRRRRU-UUUUUUUUUU, IJRRRRRRRRRRRRR, nnnrjnnnnnnnnnnnn. V nasprotju z njo se oglasil Slov-enec Franc Stekel: Bojlar, šporgt, peglzen, šraufen-ciger, štokrle, ker Nemčija je večja kot Slovenija. Bojlar, šporgt, peglzen, šraufen-ciger, štokrle, ker Nemčija je lepša kot Slovenija. Nato pa je tistega soparnega večera Franc Stekel postal stekel in stekel za sosedovim psom, da bi ga ogrizel. Odgovori naprobleme tujih avtor-jev so vsekakor zelo zanimivi in v veliki meri razrešujejo problem, ki se zastavlja, vsekakor pa bodo nekatere stvari ostale nerazjas-nene kljub temu, da se celoten svet ukvarja s tem zanimivim problem-om. Tako je termin slika/pesem vsekakor le začasna rešitev, ki pa seveda ne more razrešiti tri bistvena vprašanja, ki ostajajo še vedno odprta, ko se govori o sliki Henrija Gudufija Pohištvo. To pa ne pomeni, da ne bom spraševal to triletje oziroma preverjal vašega znanja. Tukaj spodaj so vprašanja in glejte, da boste odgovarjali v celih povedih in da ne bo jecljanja pred tablo. Že tako sem bil dovolj dober in vam sam sestavi] vprašanja, katera bom postavljal ob ustnem preverjanju znanja: Podoba psov v slovenski meščanski prozi! Predstavitev pripovedne proze druge polovice druge polovice druge polovice druge polvice druge polovice druge polovice druge polovice 16. stoletja! Sinteza norih krav v Aškerčevi poeziji! Književni program Andrej Gladnjaka - Pepa! Zgoraj so vprašanja, spodaj pa je pekel. Le pazite, da ne bo kdo prišel v pekel. Dajem vam ta recept, ki naj vas opogumi na vaši poti: Veliko se gibljite na svežem zraku in nikomur ne povejte, da ste pamet-nejšiodpajkov! Za konec pa še pesem velikega slovenskega pesnika Andraža Kolportaža: Kdor eksa, naj se bojf Reksa. Kdor 1ma dva keksa, naj dobro ve, da keksa nfsta zanj, ampak za Reksa, ker se Reksa, k1 se ga boji, kdor eksa, lotevata kompleksa: prvi, da vsak se ga boji, kdor eksa 1n drugU da vsak dan dobf dva keksa. Claudio Tihonov Michal Navoka: Neverjamem, da tukaj mvolkov Zima, bela dežela. Kot se za zimo spodobi. Pravijo, datukaj v Lužici ni volkov, vendar slišim - vuhutiu- iz daljave tuliti volkove; prav blizu in boleče mi volčjt glasovi brijejo skozi ušesa in že mi nad glavo neznosno šumi. To so lačni volkovi, ki zaradi lakote tu-lijo, kakor dabi se mesa postili. Divjajo sem in tja, devajo ljudi iz kože in p^ejo ryihovo toplo kri. In strah popade te uboge Ijudi, ko na sebi rdeče in modre sledi volčjih zob opazijo. In eno krdelo teh volcjih živali drugo krdelo preganja. Čudno, da nas vseh ne pogrizejo do smrti. Marsikak ubožec se je teh tulečihpeklenščkovtako prestrašil, daje prebledel in izdihnil. Pravijo, daje zjutraj zmrznil. Ne verjamem, daje zmrznil-volkovi so gapokonča-li! Glej glej, vidim jih, kako se pod^jo po modrem polju, ne, volkov ne vi-dim, pač pa sneg, kako prši za njimi, in sivi prah, ki se kadi. Nad njimi se dviga tiha meglica, ki naposled potone vjarku ali globoki soteski. S svojim besom so divji volkovi že marsikoga napadli in zadušili v snežnemviharju. Takšni so ttplenilski volkovi- morilci. Nihčejim ni storil ničesar, a bi vsakogar požrli. Joj, kar dlake se mi postavijo pokonci, če se spomaim na njihovo krvoločnost! Človek še doma ni več varen pred volčjo lakoto. Najtežje mi je v de-cembru, v mesecu volka. Ne verjamem, da tukaj ni volkov. Iz lužiške srbščine prevedel Klemen Pisk /«^^ Naša pa, noče hkati. u \ ;\ ~;, i Ljubezensko pismo Janeza Sabonisa blagorodni gospodični M.C. Pismo, ki ga Vašemu blagorod-ju, Vašemu presvetlitemu veli-čanstvu, milostljivi ekselenci posvečam, ne more izraziti tega, kar se dogaja znotraj mene, ne more z besedo opisati nadna-ravnega stanja, ki ga ob pogledu na Vašo absurdno postavo doži-vljam. Saj ne hlepim toliko po Vašemtelesu- o kateremprav no-benih pripomb nimam - kolikor si želim spoznati Vašo nenadkrilji-vo dušo, brezmadežno in sveto, nedotakljivo in veličastno. Skri-vnostni ste zame in marsikak trenutek preživim zasanjan nad Vašo bizarno pojavo, tako je - bi-zarno, todaprosim, ne razumite me napak, skozi to besedo nisem hotel izpovedati nič žalega, hotel sem samo reči, kako nenavadni ste, milostljiva gospodična, kako nenavadno me vsak Vaš korak presune in vsak smehljaj raz-draži, ki ga, Vaša milost, meni namenjate, ko si z raznimi dejanji Vašo naklonjenost skušam pri-dobiti. Če bi kdo izrekel čez Vas eno samo besedo, potem bi jaz takoj svojo rokavico z roke snel in nesrečnika na dvoboj pozval, in ker ste najbrž seznanjeni s tem, kako dobro znam pomeriti s svo-jim samokresom, potemje jasno, da Vaša čast ne bi bila omade-ževana; na to se lahko zanesete z največjo gotovostjo. Dovolj s to odvratno patetiko! Saj vendar ne živimo v srednjem veku! Sploh ne vem, kako sem mogel napisati takšne neumnos-ti. Živimo vendar v dobi Arthurja Clarka, torej v nekakšni virtuaJni dobi, dobi, ki je sploh ni, ki sploh ne obstaja, jaz pa se gremtakšne oslarije! In ti, punči, nisi nič kri-va. Bolje bi bilo, če bi napisal, da si te predstavljam neskončno erotično v belem vesoljskem ska-fandru na zadrgo in da ploveva v brezmejnem kozmosu, prižeta drug ob drugega. Zame si nekak-šna kraljica vesolja in bitje, ki povsem ustreza moji futuristični viziji o tem, kako naj bi izgledalo dekle prihodnjega tisočletja. Po tvoji podobi bi lahko poklicni risar izdelal model, lahko bi post-ala junakinja znanstveno-fan-tastičnih stripov, lahko bi bila kakor Jane Fonda v Derekovem filmu Barbarella. Če samo pomis-lim na vse te vesoljske, bleščeče in svetleče se obleke z debelimi zadrgami, me popade neustavlji-va strast, ki me v svojem zad-njem stadiju privede do evforične blaznosti. No, punči, hotel sem samo povedati, da je napočila na-jina ura. Usoda pač zahteva, da postanem tvoj marsovec, ti pa moja marsovka, in da skupaj živivavvesoljskemplovilu, samo midva in morda še najina služi-nčad - zaradi mene so to lahko mutirane opice. Mi je prav vse-eno. Razmišljam o Tebi. Vsak Tvoj gib izžareva nepredstavljivo strast, vse kar počneš, počneš s strastjo, tukaj sva si podobna. In v Tebi zaslišim glasbo, ki jo mo-ram na vsak način zapisati in prenesti na papir; sklenem, da bom napisal simfonijo, ki bo pos-večena Tebi. Kot vidiš, sem prve osnutke priložil k svojemu pismu - ali si opazila, kako rahlo, kako nežno vstopijo trobente, ki ppavzaprav poosebljajo Tvoje soočenje z mano po tistem nes-rečnem dogodku - saj veš, kater-em - ko sva si stala nasproti, ne vedoč, kdo naj prvi pogleda druge-mu v oči. In kako globok in rezek je bas, ki predstavlja mojo osaml-jenost in mojo prikrito, moško otožnost. Potem iz ozadja kar naenkrat planejo violine in ust-varijo napetost, takšno, kot je vladala takrat med nama. Potem par trenutkov tišine. In nenado-ma globok, kromatični basovski vložek: c, cis, d, dis, podkrepljen z neznosnim udrihanjem činel, ki razblinjajo trenutno melan-holično razpoloženje. To je sim-boličen prikaz tistega ubogega ničesar, ki sem ga takrat sprego-voril s Tabo. To je pravzaprav slu-šna uprizoritev mojega molka, prav res, takrat sem bil čisto tiho, toda v resnici sem hotel reči: "C, cis, d, dis," oziroma: "Ljubim te!" Oh, dabi vsaj takrat uspel za- momljati ti dve čarobni besedi ali pa, da bi vsaj zmogel zapeti te šti-ri tone, iz katerih bi prepoznala mojo izpoved! Toda ti nisi razpoložena za moje norosti... nikoli jih ne boš ra-zumela, kot ne boš razumela, da je to resnično pismo in ne samo nekakšna izrojenost nekega shi-zofrenega, blasfemičngautrgan-ca. Ko bo prišla pomlad in bo pos-vetilo sonce, si boš nataknila svo-ja plastična sončna očala - v ka-terih me spominjaš na Brigitte Bardot - in z njimi odvihrala tja, kamor te je volja odvihrati, jaz pa bompobegnil daleč, daleč gop na sever in kot sraka ceketal na mrazu. Lahko noč. Vam zmeraj vdani Janez Sabonis Vaša mamaje tercialka. > XW^*&[«^>iiSB^^«WS?^*^^ ^*««^*^.; Prerok Stane prerokuje Vsakdan vampišempismo vupan-ju, da miboste enkratle odgovorilina moja vprašanja v zvezi z mojopretek-lostjo. Moja radovednost se veča iz dneva vdan, kerne vem, kaj sem stori-laprejšnjidan. Takoradbivedela, kaj sempočela včeraj, kojesoncesijaloz obale mrtvih sanjin so vrabcipogrin-jali zaveso njegove neskončnosti. Rada bi bila na tekočem s svojim življenjem, da bi vedela, čeje vmojem življenju sploh še kakšen smisel. 0, jata lastovk, blagor vam, ker vedno veste, kje ste bileprejšnjo zimo in odri-nete vsakojesen v isto smer iskat toplino in zavetje dvocifrne tempera-ture. Takoradabivedela, kajsempoee-la pred eno minuto, kaj sem pojedla danes za zajtrk, katero črko sem ra-vnokar zapisala! Stane, pomagajmi, in sezazri vmojo dlan, stisnijo, ozagrizi včlenke inpoliži vso črnino za nohti, da bo moja vedoželjnost napojena z dragocenimi sadovimi tvoje prerokov-alne službe. Oh, spominjam se te še, ko si billep ko Dorian Grayin sem te ljubi-la; tudi zdaj te bom ljubila, Stanesvoj, čeprav si star, nagnuseningrd, dokler te bom potrebovala. Potem te bompa zavrgla, kerne bom večpotrebovala tvojih vizij, kipa midanes, koje tekma za naslov nogometnega državnegapr-vaka, lahko rešijo življenje. Jeeeh, Stane reši mi življenje, pritisni svojo dlan ob mojo dlan in naj moja dlan prične zaudarjati po tvojem švicu. Stane, bodo gnil in me usliši! Suzana, 39 let Prerok Stane: Smrad. Neonske luči. Krokodili. Vaniljev sladoled. Ah, kornet. Mami, kupi mi lučko! Prestaraje baraba, da bi si lahko ob-ula mokre škornje. Škorenjci, čisto novi, poceni in kvalitetni. Če jih ne boste vi kupili, jih bo kdo drug. Potem boste pa imeli vra- ga v svojem naročju in ga boste zibali brez tuje pomoči. Tujci so najpogostejši pometači v naši krajevni skupnosti! Skupnost je pa za to, da se človek ne izpridi, ampak da se nagovarja k dobremu in poskrbi, da imajo lačni dovolj kruha. Naj lačni kruha imajo. Kdor še ni postlal postelje, naj to stori nemudoma in ne prepusti, da bi drugi opravljali dobra dela namesto sebe. Sebe je največji prasec v nas. V nas je posejal posevke, odpšenice, koruze do Metlike. Kaj pa je to, če včlovek nima olike? To ni bonton, je rekel Clinton in zagrozil Jelcinu, da ga bo ustrelil, če mu ne bo postregel s pehtranovo potico. Kaj se pa to pravi, da kdo ni čisto pri pravi? Dragi Stane, črna prihodnost je pred vami. 6.junija se boste obesilina bližnje drevo, na 3metre visokoinpre-cejširoko drevo, in odtamgledali, kaj počenja sosedov Tinček vpeskovniku. Karhitro se bo vrvokoli vas zadrgnila, zatone boste videli, kajbo Tinčekna-pravilvpeskovniku: Vpesekboskopal jamico in vanjo izlilkosilo tistega lep-ega dne. Kermukosiloniprevečtekni-lo, saj so imeli vampi vonjpo neu-mitemjezakopala vsebino krožnika v pesek. Le kajbo oče dejalko bo začel zidati drvarnico in bo vpesku našel polnopreperelih govejih vampov, na katerih se bopasla mrčes? Bo premi-kastilmulca alipagapoljubilna čelo? Janez, 42 let Prerok Stane: Hvala, vam gospod Janez, dragi moj učenec, ki se tudi sami poizkušate v prerokovalnih spretnostih, za to zanimivo pismo. Preskusili ste samega sebe in poskuša-li napovedati mojo prihodnost. Prav-ite, da se bom obesil, da pa ne veste, kaj bo, oče malega Tinčka storil po tem, ko bo našel preperele vampe, ki jih mali Tinčeknihotelpojestizakosilo.Resje, da se bom obesil čez nekaj dni zaradi globoke eksistenčne krize, ki jo bom tisti čas doživljal, čisto prav imate in prav presenečen sem nad vašo prerok-ovalno spretnostjo. Kaj bo pa oče nare-dil, tega pa ne veste. No, naj vam poma-gam. Ker bo takrat zelo lačen, bo pojedel preperele vampe z mrčesom vred in poljubil svojega sina na čelo, ker mu je odstopil svoje kosilo. Seveda zahteva takšna prerokba kar veliko vaje, zato vam ne zamerim, da niste odkrili, da bo mali Tinček nagrajen s poljubom, ki bo dišal po preperelih vampih in gnusnih mrčesih. DragiStane, tudijazsemStane. In ker semjaz Stane, tako kot ste tudi vi Stane, upam, pa saj vas nične stane, Stane, čemeni, kisem Stane, poveste, dazato, ker sem Stane, takokotste vi Stane, inker vasničnestane, da Stan-eta, pa ne vas, ki ste isto Stane, kot semjaz Stane, ničnestane, česidrugo žensko vzame. Stane, 55 let Prerok Stane: Dragi Stane, sami dobro veste, da bo vaša sedanja ženska zelo razočarana, če se boste obrnili k drugi ženski, in to celo k svoji osemnajstletni gimnazijki s Poljanske gimnazije, vaši dijakinji. Kako morete sploh pomisliti na kaj takega! Da bi iz-koristili mlado, čustveno nezrelo di-jakinjo, kije se je slekla pred vami le zato, ker ji je mama Herodiada tako rekla. Saj sami veste, kakšne so Herodiade. Lepoto svojih hčera zlora-bljajo za to, da dobijo glavo Janeza Krstnika. Sami dobro veste, kako je potem vaša dijakinja prosila za glavo vaše stare mame, ki ste jo vi obglavili v svoji drvarnici. In vi ste odšli in pri-nesli glavo svoje stare mame, kateri ste s sekiro odsekali svojo glavo, daje curljalo in je pes kričal svoj hov hov hov iz dna svojega slepiča. Pa saj ne veste, daje Salomaodneslaglavo svoji Herodiadi, ki se je naslajala, koje met-ala na koš glavo vaše stare mame na igrišču domžalske osnovne šole Brat-stva in enostavnosti. Zato vas prosim, da hitro pozabite, na mlado Salomo, ki ji ni do belih ženinov, bele ženine pes-tujejo le toliko časa, kot je pestovala Marlene Dietrich profesorja Nesnago, potem jih zavržejo. Ubijte vendar Salo-mo, kot je ubila Judita Holofernesa, prebodite si vaše srce, dovolj hudega ste že storili, ko je vaša žena (stara mama, baba, koza, potujoči vlak, žemlja, češplja, ljubica, polna luna, žareče ognjišče ljubezni) ostala brez glave in razburjena išče črnino metliške črnine, ker svetlobe več ni, ki skrita je bila v njeni glavi. Viaša pa prodajalka. časopis kritiko znanosti št. 176 - CIVILIZACIJA KULTOV - želi spodbuditi in artikulirati teoretsko ukvarjanje s posameznimi razsežnostmi sodobnih mitologij, ki mnogaspominjajonatistaiz zakladnic arhaičnih oz. klasičnih mitologij. Pomenljive podobnosti kljub popolnomadrugačnimčasominokoliščinamnezbledijo. Mitologija je neminljivi del družbene konstrukcije realnosti, neukinljivi sopotnik vsakršnih razlag sveta. Drugače rečeno: dogajanj v družbi ne moremo nikoli razumeti, če ne poznamo njene mitologije. Številka prinaša poleg zgoraj navedenega tematskega sklopa še naslednje: Ekstremizem pod §H?Yenci, Kognitivna znanost, Ženske študije, stalno rubriko Oikos in Prikaze in recenzije. Obseg: 292 strani, študentska cena 1.312,50 SIT št 177 - GEJEVSKE IN LEZBIČNE ŠTUDIJE - obravnava istospolnost. Biti gej, lezbijka ali queer največkrat pomeni biti spolni izobčenec. V številki so predstavljeni avtonomni teoretski spisi, ki obravnavajo politiko in kulturo drugačnih spolnih praks. Na voljo je prerez političnih stališč ter zgodovinskih podob, ki segajo od homoseksualnosti antike do Hollywooda, rokenrola devetdesetih in gejevske zgodovine na Slovenskem. Spolno izobčenstvo, ki spregovori, pa naj bi postalo del skupnega občestva. študentska cena 1.312,50 SIT ALAN ASTA, SPOMINI Z DRUGE STRANI "Alanmije nekoč, ko jepričujočaknjigaše nastajala, dejal, dapiŠe zgodovino duše. Imaseza čarovnika in čarovniki si ne delajo utvar, da se ukvarjajo z občimi problemi. Torej raziskuje zgodovino svoje duše. (...) Motiv je iskanje prostosti, iskanje prvinskega zdravja, iskanje nekje v labirintih življenja izgubljene otroške čistosti in neobremenjenosti. (...) Nedvomno je Alan na svojih sanjskih popotovanjih videl marsikaj, kar možno presega vsakdanjo izkušnjo človeka z ulice. Temeljni motiv celega potovanja je iskanje svobode, ki je edino pravo človekovo stanje. Knjigo naposled tudi končuje s poslanico: svoboda je." (Viktor Gerkman, Predgovor) Obseg 385 strani, študentska cena 1.732,50 SIT scripta Dr. Mirko Zupančič: TEORETSKE OSNOVE MEŠČANSKE DRAME V 18. STOL. obseg 49 str., cena za študente 630,00 SIT V 18. stol. so spremembe v družbenih odnosih, v mišljenju in vsakdanjem življenju prinesle dmgačen "oder", pojavila se je meščanska drama. Georg Lillo je začel, Denis Diderot pa je izdelal podrobno dramaturško in tudi splošno načelno utemeljitev nove dramatike in novih žanrov. Kazalo: - Uvodna opomba - V pričakovanju Lilloja - Diderotova zamisel meščanske dramatike v 18. stoletju - Lessingova dramaturgija - Linhart in Lessing . . , - Literatura - Kazalo imen in pojmov Vso literaturo dobite po študentskih cenah le v prostorih Študentske založbe na Beethovnovi 9/1 v Ljubljani, kjer vas pričakujemo vsak delavnik med 8. in 16. uro;Tel. 210-332, 125-15-24, tel.infaks: 222-618. Akademija za Gledališče, Radio, Film in Televizijo razpisuje vsakoletni natečaj za GROSSMANNOVO NAGRADO 96 Na natečaju lahko sodelujejo študentje Univerze v Ljubljani in Univerze v mriboru z izvirnimi scenariji za kratki filmi, dokumentarni ali eksperimentalni, v trajanju do 20 minut.Trije izvodi scenarija morajo biti poslani do 1. oktrobra 1996 na naslov: AGRFT "Grossmannova nagrada 1996" Nazorjeva 3, 1000 Ljubljana Natečaj je anonimen, scenariji naj bodo oddani pod šifro. Z isto šifro naj bo oznacena zaprta kuverta, v kateri naj bodo zapisani podatki o avtorju: ime, priimek in naslov ter potrdilo o vpisu. Prejeta dela bo ocenila žirija: Prof. Karpo Godina, prof. Matjaž Klopčič, prof. dr. Igor Koršič, prof. Franci Slak, doc. Igor Šmid in doc. Miran Zupanič. Žirija bo nagradila en sam scenarij in zneska nagrade ne bo razdelila med dva ali veČ scenarijev, lahko pa opozori na posebno kvaliteto nenagrajenih scenarijev in povabi avtorje k sodelovanju. Žirija si pridržuje pravico, da nagrade ne podeli. Rezultati natečajabodo objavljeni najkasneje do 15. novembra 1996. Avtor nagrajenega scenarija bo prejel odkupno nagrado v višini 250.000 SIT, ki jo poklanja anonimni darovalec. Z izplačilom nagrade pridobiAGRFT pravico po nagrajenem scenariju posneti študijski film brez kakršnih koli nadaljnih obveznosti do avtorja scenarija. Ta pravica vsebuje tudi pravico adaptacije nagrajenega scenarija. Če AGRFT v petih letih od dne, ko je bila izplačana nagrada, ne posname filma, preidejo vse pravice nazaj na avtorja scenarija. A