Inovacijski centri v svetu in pri nas Author(s): Andrej GULIČ Source: Urbani Izziv, No. 14, INOVATIVNO MESTO (november 1990), pp. 3-13 Published by: Urbanistični inštitut Republike Slovenije Stable URL: https://www.jstor.org/stable/44179945 Accessed: 12-09-2018 12:34 UTC JSTOR is a not-for-profit service that helps scholars, researchers, and students discover, use, and build upon a wide range of content in a trusted digital archive. We use information technology and tools to increase productivity and facilitate new forms of scholarship. For more information about JSTOR, please contact support@jstor.org. Your use of the JSTOR archive indicates your acceptance of the Terms & Conditions of Use, available at https://about.jstor.org/terms This article is licensed under a Attribution 4.0 International (CC BY 4.0). To view a copy of this license, visit https://creativecommons.org/licenses/by/4.0/. Urbanistični inštitut Republike Slovenije is collaborating with JSTOR to digitize, preserve and extend access to Urbani Izziv This content downloaded from 194.249.154.2 on Wed, 12 Sep 2018 12:34:22 UTC All use subject to https://about.jstor.org/terms urbani izziv rznpy^ št. 14/1990 Andrej GULIČ Inovacijski centri v svetu in pri nas Prispevek obravnava problematiko razvoja inovacijskih centrov vnekaterih razvitih državah in možnosti njihovega razvoja pri nas. V prvém poglavju přikazuje splošni strokovni in družbeni okvirpotencialnega razvoja inovacijskih centrov in inovacijskega razvoja nasploh pri nas. V drugem poglavju obravnava nekatere značilne opredelitve inovacijskih centrov pri tujih avtoijih. V tretjem poglavju přikazuje izbrane tuje izkušnje razvoja inovacij- skih centrov. V četrtem poglavju problematizira slovenske raz- mere in obravnava nekatere domače konceptualne predloge. Na konců oblikuje nekaj moznih bodočih razvojnih usmeritev. Uvodne ugotovitve V pričujočem bcsedilu bomo pos- kusili oblikovati nekaj misii, ki za- devajo možnosti in potencialne smeri razvoja inovacijskih centrov v Sloveniji. Gre za aktualno temo, ki v zadnjem času vse bolj razvnema raz- iskovalni interes strokovnjakov raz- ličnih proíllov predvsem v razvitih državah světa. Inovacijski centri (In- novation Centres), raziskovalni par- ki (Research Centres), tehnološki parki (Technology Parks) in poslov- ni parki (Business Parks) so najbolj pogosti izrazi, ki označujejo razno- vrstne prostorskoorganizacijske en- ote, v okviru katerih potekajo raz- lične faze inovacijskega procesa. Kljub naglo naraščajoči aktualnosti, ki jo problematika razvoja inovacij- skih centrov ter inovacijskega raz- voja nasploh doživlja drugod po svetu, pri nas, razen nekaterih izjem (M. Kos, 1986; M. Stele, 1988; A. G ulič, 1988b; Z. Mlinar, 1989), še ni čutiti podobne strokovne zagnanosti in povečanja javnega interesa. Raz- loge za takšno stanje lahko poiščemo v naslednjih dejavnikih. Prvi dejavnik, ki ga moramo vzeti v poštev je sorazmerna novost proble- matike, ki jo želimo lukaj predstaviti saj razen nekaj osamljcnih primerov (MÍT v Bostonu, Stanford Univer- sity Industrial Park, Research Tri- angle Park v ZDA ter v Veliki Bri- tanni Heriot-Watt University Re- search Park v Edinburghu in Cam-bridge Science Park v Cambridgeu) inovacijski centri oziroma znan-stveni parki povprečno niso starejši od petih let. V Veliki Britaniji je bilo npr. leta 1988 le 16% znanstvenih parkov starejših od pet let (C. S. P. Monck idr., 1988: 96). Zaradi tega še ne obstajajo ustrezni in kakovostni podatki ter minimalna časovna raz- dalja, ki bi omogočala, da bi bolj objektivno ocenjevali njihovo (ne) úspěšnost. Drugi dejavnik predstavljajo termin- ološke težave. Ko govorimo o raz- voju inovacijskih centrov in ostalih sorodnih inštitucij, se srečujemo z izrazi, kot so invencija, inovacija, in- ovacijski proces, (nova) tehnoloģija, znanost, difūzija inovacij itd. O nji- hovih definicijah še vedno ni do- sežen splošni konsenz. T ako bi lahko rekli, da za to nastajajoče področje strokovnega in raziskovalnega dela velja toliko definicij, kolikor je uve- ljavljenih avtorjev. Tretji dejavnik zadeva problematiko nccnakomcrnega angažmaja različ- nih predvsem družboslovnih disci- plin. Za dostopno tujo literaturo velja, daje večinoma ekonomskoor- ganizacijsko in ožje tehnološko po- barvana. Sociološki, psihološki, kul- turološki, ekološki in drugi discipli- nami vidiki imajo zaenkrat le obro- ben značaj in se praviloma vključu- 3 This content downloaded from 194.249.154.2 on Wed, 12 Sep 2018 12:34:22 UTC All use subject to https://about.jstor.org/terms ciggD št. 14/1990 čujejo le toliko, kolikor je to potreb- no za dodatno argumentiranje bolj ali manj ekonomsko utemeljenih sta- lišč (gl. A. Brannigan in S.Golden- berg, 1985; K.Dyson (izd.), 1988; J. Howels, 1988; C. S. P. Monck, R. B. Porter idr., 1988; H. Ernste in C. Jaeger, 1989). Ob tem naj še opozo- rimo na skoraj tradicionalno fazno zaostajanje sociologhe pri prouče- vanju novih in še ne povsem uvel- javljenih družbeno razvojnih proce- sov. Ta trditev velja na splošno tudi za problematiko tehnološkega raz- voja in inovacijskih procesov, razen nekaj najnovejših strokovnih pri- spevkov, ki to pravilo několiko omi- lijo (A. Gulič, 1988a; Z. Mlinar, 1989; Z. Mlinar, S. Splichal idr., 1990). Četrti dejavnik, ki zadeva slehernega sociologa in družboslovca, ki se želi ukvarjati s to tematiko, je skoraj po- polna odsotnost domačih poskusov razvoja inovacijskih centrov (če ne upoštevamo nekaterih začetnih ko- rakov pri ustanavljanju Naravoslov- no tehnološkega centra pri Inštitutu Jožef Štefan, Biološkega centra pri Biotehniški fakulteti ter Podjetniško inovacijskega centra Ljubljana). Če- prav ne razpolagamo z informacija- mi, kako se omenjeni začetni poskusi razvoja raziskovalno-inovacijske de- javnosti razvijajo v praksi, lahko dvo- mimo o možnost ih njihove uspešne širitve in doseganja sinergijskih učin kov zaradi še vedno prisotne splošne gospodarske in družbene neorgan- ziranosti, ki ne ustvarja ustreznih razmer in klime za njihov razvoj. Po- dobna ugotovitev velja tudi za odsot- nost ustreznih domačih strokovnih virov, ki bi vsaj na teorekonceptualni ravni poskušali ustvarjati osnově za njihovo ustanavljanje in razvoj. Peti, po vsej verjetnosti najbolj po- mcmbcn dejavnik zadeva vprašanje, v kolikšni meri je glede na objektivno stopnjo razvitosti proizvajalnih sil in sredstev ter upoštevaje aktualno globoko strukturalno krizo pri nas sploh objektivno možno iskanje raz- vojnih vzporednic med nami in raz- vitimi državami, kar zadeva proble- matiko razvoja inovacijskih centrov in ostalih infrastrukturnih predpo- gojev za razvoj inovacijske družbě. Šesti d javnik izpostavlja nizk stop- njo informiranosti in osveščenosti domače strokovne, politične in širše družbene javnosti o pomenu tehno- loškega razvoja in inovacijskih pro- cesov za p ihodnji družbeni razvoj. V okolju, kjer na splošno prevladuje rutinerstvo, neprizadetost, neznan- je, neinformiranost, neinovativnost, je tudi zel těžko, če ne že nemogoče prodreti s predlogi raziskovalnih in razvojnih projektov, ki bi bolj objek- tivno preverili možnosti, razmere, problème ter predlagali náčine in po i razvoja smeri inovacijske družbě. Zaradi omenjeni težav je třeba tu- kajšnji prispevek sprejeti z določeno rezervo, in sicer kot poskus neobre- menjenega iskanja novih, danes še ne uveljavljenih organizacijskih, de- lovnih, socialnih in drugih predpo- gojev za razvoj inovacijskih centrov kot enega izmed ključnih elemcntov nove organizacijske in fizične infra- strukture. Prispevek temelji na kri- tični presoji dostopnih tujih virov, v okviru katerih so predstavljene iz- kušnje nekaterih razvitih držav, in na oblikovanju predlogov možnih do- mačih razvojnih usmeritev upošte- vaje splošne značilnosli aktualnega razvojnega trenutka pri nas. Opredelitve inovacijskih centrov Pri opredeljevanju in obravnavanju problematike razvoja inovacijskih centrov se pojavlja cela vrsta pojmov in izrazov, kot npr. znanost, tehnolo- ģija, invencije, inovacije, difūzija tehnološkega razvoja itd., ki zahte- vajo ustrezno pojasnitev. Toda tej nałogi se bomo morali zaradi ome- jenega prostora odpovedati in pred- lagati bralcem, ki se za to zanimajo, da si ogledajo ustrezno literaturo (npr. J. K. Galbraith, 1967; C. Freeman, 1986; Pavit, 1987; C. S. P. Monck idr., 1988; A. Gulič, 1988a). Enotna klasifikacija in hierarhija centrov inovacijskega in tehnološke- ga razvoja ne obstaja. Njihova vse- bina, število in obseg so odvisni od konkretnih gospodarskih in družbe- nih razmer in od stopnje doseženega gospodarskega razvoja držav, v ok- 4 This content downloaded from 194.249.154.2 on Wed, 12 Sep 2018 12:34:22 UTC All use subject to https://about.jstor.org/terms URBANI IZZIV CŁJP33 št. 14/1990 viru katerih nastajajo. Několiko več literature zasledimo na področju proučevanja razvoja teh- noloških in znanstvenih parkov, ki pomenijo zaenkrat najbolj celovit okvir zaokrožanja inovacijskega procesa. Tukaj bomo po kronološ- kem vrstnem redu představili nekaj relevantnih opredelitev centrov ino- vacijske dejavnosti. T. Taylor (1983: 72-78) meni, da je pri opredeljevanju značilnosti znan- stvenih parkov potrebno iskati pove- zave z značilnostmi delovanja indu- strijskih parkov, in v tem pogledu razlikuje štiri sosledne razvojne faze: 1. Industrijski park, ki vsebuje ugodne lokacijske in infrastruk- turně razmere za lociranje in pos- lovanje klasičnih industrijskih podjetij s slabo razvitimi skupni- mi poslovnimi in storitvenimi dejavnostmi. 2. Center za novonastala podjetja, ki poleg ugodnih lokacijskih in in- frastrukturnih razmer vsebuje razvite skupne upravljalske, me- nedžerske in marketinške dejav- nosti. 3. Tehnološki park, ki poleg značil- nosti pod točko 2 vsebuje tudi so- dobno raziskovalno in tehnološko opremo za pritegovanje inovativ- nih posameznikov, raziskovalnih skupin in podjetij ter za spodbu- janje procesa nastajanja, zaščite in difuzijc inovacij brez možnosti njihove ncposredne materialne proizvodnje. 4. Znanstveni park, ki poleg opisa- nih lastnosti tehnološkega parka vsebuje tudi izrazitejšo znanstve- no vsebino, ki mu jo omogoča neposredna in těsna vključenost lokalne univerze. J. Currie (1985) definira različne ob- like centrov inovacijske dejavnosti na naslednji náčin: Inovacij ski centri predstavljajo maj- hna razvojna jedra, ki opravljajo sto- ritve, ki omogočajo majhnim podje- tjem razvoj idej. Toda inovacijski centri istočasno ne nudijo prostore bodisi za nadaljnjo komcrcializacijo pridobljenih inovacij bodisi za loka- cijo oddelkov srednjih in velikih podjetij. Znanstveni parki nudijo pogoje za lokacijo majhnih in srednje velikih podjetij, kjer lahko razvijajo svoje proizvode vse do ravni maloserijske proizvodnje. Raziskovalni parki se razlikujejo od znanstvenih parkov le v tem, da one- mogočajo neposredno proizvodno materializacijo inovacij, razen proiz- vodnje prototipov. F. M. Eul (1985) definira obravna- vane inštitucije několiko drugače: Inovacijski center predstavlja sku- pino objektov v neposredni bližini lokalne univerze, ki zagotavlja ča- sovno omejeno in organizsano na- jemništvo prostorov za razvoj stra- teških raziskav ali razvoj prototipov. Znanstveni park definira avtor sko- raj identično kot J. Currie (1985). Poslovni park predstavlja razvojni center, ki zagotavlja visokokakovost- ne objekte in prostore, v okviru ka- terih lahko potekajo raznovrstne poslovne dejavnosti vse od reklam- nih prireditev pa do proizvodnje, di- stribucije, marketinga itd. Združenje znanstvenih parkov Ve- liké Britanije UKPSA (United Kingdom Science Park Association) (gl. I. G. Dalton, 1987) definira znanstveni park kot lastninsko opredeljeno iniciativo, ki vsebuje na- slednje momente: - Vključuje formalne in delovne povezave z univerzo, z drugo so- rodno visokoizobraževalno inšti- tueijo ali raziskovalnim centrom. - Organiziran je tako, da spodbuja nastajanje in razvoj na znanstve- nih izsledkih zasnovanega podjet- ništva. - Ima menedżersko funkeijo, ki je aktivno vklj učena v transfer teh- nologije in podjetniških znanj k podjetjem, vključenim v znan- stveni park. Že iz tega kratkega prikaza ncka- terih opredelitev centrov inovacijske dejavnosti je očitno, da obstajajo za- znavne razlike v pojmovanju orga- nizacijskih oblik inovacijskega raz- voja, ki so prav gotovo rezultat vpli- vov konkretnih nacionalnih in lokal- nih razvoj nih okoliščin in specifike razvojnega trenutka, v katerem so 5 This content downloaded from 194.249.154.2 on Wed, 12 Sep 2018 12:34:22 UTC All use subject to https://about.jstor.org/terms çxgF^> št. 14/1990 nastale. Tako npr. T. Taylor v svojem po- skusu opredeljevanja centrov inova- cijske dejavnosti izhaja iz koncepta razvoja industrijskih parkov in po- mena, ki so ga le-ti imcli v klasični industrijski fazi družbenega razvoja, in na tej organizacijski osnovi gradi koncept razvoja inovacijskih cen- trov. F. M. Eul in UKSPA pa pos- tavljajo v ospredje ključno vlogo univerze pri razvoju in difuziji no- vega znanja v proizvodni proces. Kakovostne univerzitetne razisko- valne kapacitete, pod okriljem uni- verz ustanovljena majhna tehnološ- ko sodobna podjetja (spin-off ef- fect), razvoj rizičnega kapitala in lo- kalnega podjetniškega obnašanja so tisti univerzální dejavniki, ki so vpli- vali in še vedno vplivajo, kot bomo prikazali v nadaljevanju, na nagel razvoj centrov inovacijske dejavnosti v razvitih državah světa. V nadaljevanju bomo pod poj mom inovacijski center uporabljali defini- cijo, ki smo jo oblikovali pred časom in ki se nam še vedno zdi sprejem- ljiva (A. Gulič, 1988b). Inovacijski center je tisti prožni institucionální okvir, ki kot del širše inovacijske mreže s svojimi specifičnimi značil- nostmi spodbuja nastajanje, raz- vijanje, zaščito in implementacijo inovacij v gospodarsko in celotno družbeno strukturo. Med specifične značilnosti oziroma razmere delo- vanja inovacijskih centrov štejemo: - tehnološko infrastrukturo (so- dobna tehnološka oprema in in- formacijsko komunikacijski si- st em); - kadrovsko strukturo (visoko izo- braženi in tržno motivirani kadri na področju raziskovanja, razvo- ja, organizacije, menedžmenta in marketinga); - finančno infrastrukturo (zados- ten in dostopen rizičen kapital); - prostorsko infrastrukturo (ugod- na prostorska lokacija in dostop- nost do relevantnih virov infor- macij, prilagodljiva in sodobna fi- zična struktura grajenega okolja). Tuje izkušnje Znanstveni parki so se kot ena od začetnih oblik razvoja centrov inova- cijske dejavnosti najprej pojavili v ZDA kot odgovor na potrebe in želje podjetniško usmerjenih akademi- kov, da v industrijski proizvodnji preverjajo in materializirajo svoje znanstvenoraziskovalne ideje. Isto- časno se niso želeli preveč oddaljiti od svojega univerzitetnega okolja ter od možnosti, ki ga le-to ponuja za opravljanje raziskovalnega dela. Obenem so želeli obdržati tesne kontakte s svojimi univerzitetnimi oddelki zaradi možnosti konzultacij in strokovnega sodelovanja ter tudi z univerzo kot ključnim virom produk- cije visoko izobraženih kadrov. Prva znanstvena parka sta bila Stan- fordski univerzitetni industrijski park (Stanford University Industrial Park) v Kaliforniji, ustanovljen leta 1948, v širšem obsegu znan kot Sili- konska dolina (Silicon Valley), in t.i. Route 128, ki je nastal v těsni pove- zavi z univerzo MIT v Bostonu. Po- zneje jima je sledil Research Triangle Park v Severni Karolini ter ostali centri inovacijske dejav- nosti. Vsak od treh omenjenih znanstvenih parkov predstavlja danes, ne glede na uporabljene kriterije, velik uspeh. Pizzano (1985) npr. poroča, "daje v 28 letih obstoja Fondacije Razisko- valnega trikotnika (Research Tri- angle Foundation) bilo ustavajenih 27.000 delovnih mest z lociranjem raziskovalnih kapacitet v Parku. Fondacija pričakuje povečanje na 60.000 delovnih mest, ko bo Park deloval v pričakovanem obsegu." Razvoj v stanfordskem in boston- ském parku je potěkal celo hitreje kot v primeru parka v Severni Karolini. Rast in razvoj parka v Bos- tonu je těsno povezan z Univerzo MIT z ustanavljanjem številnih maj- hnih sodobnih tehnoloških podjetij. Takšcn razvoj je bil v precejšnji meri omogočen z opogumljanjem univer- zitetnega kadra, da začne ustanav- ljati lastna podjetja, v katerih bi lah- 6 This content downloaded from 194.249.154.2 on Wed, 12 Sep 2018 12:34:22 UTC All use subject to https://about.jstor.org/terms URBANI IZZIV št. 14/1990 ko uresničeval svoje tehnološkc ino- vacije. Univerzitetnim delavcem so dali možnost enodnevne odsotnosti z dela v lednu, da bi jim olajšali pos- lovanje v ustanovljenih majhnih kon- zultantskih podjetjih. V številnih primerih, kot poroča Bullock (1983), je takšna konzultantská dcjavnost prerasla v razvojno in raziskovalno aplikativno delo s povečanjem šte- vila zaposlenih delavcev in z večjo sofístikacijo rezultatov dela. Razvoj v Bostonu je najbolj nazorno opisał Dorfman (1983), kije ugotovil, daje konec 70. let v rādiju 30 milj okoli centra mesta bilo približno 250.000 delavcev zaposlenih v elektronski in- dustriji in da je v nekaj letih njihovo število naraslo za celih 75.000 delav- cev. Toda še bolj kot v Bostonu je razvoj hitel v Stanfordu in v celi Silikonski dolini. Medtem ko za razvoj sodob- nih inovacijsko tehnoloških dejavno- sti v Bostonu velja, da so se razvijale bolj ali manj na spontāni "tržni* ná- čin, je razvoj stanfordskega parka re- zultat iniciativě in prizadevanj "subjektivnega faktorja", predvsem prof. Termana, kije po drugi svetov- ni vojni uspěl razviti stanfordsko uni- verzo (skupaj s svojim univerzitet- nim industrijbkim parkom) v cno iz- med vodilnih univerz v ZDA. Na drugi strani so na razvoj stanford- skega parka in cele Silikonske doline v 50. in 60. letih močno vplivali ob- sežni državni finanční izdatki pred- vsem za obrambnc namene. Razvita tehnološka infrastruktura in znanje sta v tem obdobju ustvarila solidne temelje za tržcnje znanja in pospe- šeni industrijski razvoj vse do današ- njih dni. Osnovna skupna "značilnost" omen- jcnih parkov je, da ne obstaja neki enotni razvoj ni model, ki naj bi pred- stavljal vodilo pri uslanavljanju in razvoju znanstvenih parkov oziroma centrov inovacijskc dejavnosti. Tako so se nekateri parki (npr. bostonski) razvijali skoraj povsem spontāno, medtem ko so drugi predstavljali re- zultat eksplicilnih razvojnih politik. Nekateri so se razvili v izrazito pri- jaznem naravnem in klimatskem okolju (npr. Stanford) dugi pa so se razvili v manj prijaznih industrijsko degradiranihobmočjih. V največjem številu primerov predstavljajo rezul- tat tesne povezanosti z lokalno uni- verzo, toda obstajajo tudi primeri, ko takšne povezave ni bilo (npr. Raz- iskovalni trikotnik). V Veliki Brítaniji so se znanstve- noraziskovalni parki pojavili pozne- je. Najprej seje pojavil univerzitetni raziskovalni park (Heriot-Watt Uni- versity Research Park) v Edinbur- ghu (leta 1972), pozneje istega leta tudi Cambridge Znanstveni park v Cambridgeu (Cambridge Science Park). V tem času je obstajalo le nekaj znanstvenih parkov (vsi v ZDA) in nobeden izmed njih ni nu- dil uporabnega modela za razvoj po- dobne dejavnosti v Veliki Britaniji (odslej VB). Zato sta bila oba omen- jena parka v VB prisiljena iskati last- ne razvojne poti. Vodilni v Hariot Wattu so se odločili, da osredotočijo s oja prizadevanja v parku na dejav- nosti raziskovanja, razvoja obliko- vanja in prototipne proizvodnje, ki naj bi vodila k množični industrijski proizvodnji. V Cambridgeu so se odločili dati večji poudarek nepo- sredni proizvodnji tako, da so razvili lastni industrijski park v bližini raz- vojno-raziskovalnih kapacitet. Po letu 1972 se v VB 10 let ni pojavil noben nov park. V tem časuje razvoj v oběh parkih potěkal počasi, vendar nepretrgoma. Zelo seje bilo potreb- no potruditi, da so različni družbeni - subjekti - industrijska podjetja, vlád- ni organi, lokalne oblasti in regional- ne razvojne agencije - spoznali po- men takšnega tipa razvojnorazisko- valne organizacije. Po letu 1982 je nastopil drugi val razvoja znanstvenih in raziskovalnih parkov, ki je do leta 1988 oblikoval že 31 parkov. To je obdobje, ko seje s pomočjo sredstev javnega obveš- čanja ustrezno razvila družbena za- vést in klima, ki je podpirala razvoj znanstvenih parkov. V takšnem vzdušju so se začeli oblikovati part- nerski odnosi med različnimi instilu- cijami, vključujoč univerze, lokalne oblasti, lokalna podjetja, banke in ostale denarne ustanove, ki so imele 7 This content downloaded from 194.249.154.2 on Wed, 12 Sep 2018 12:34:22 UTC All use subject to https://about.jstor.org/terms št. 14/1990 sorodne razvojne interese. Največ- krat so takšni partnerski odnosi při- šli do izraza pri ustanavljanju znanstvenih parkov in ostaiih cen- trov inovacijske dejavnosti v območ- jih (regijah) s prevladujočo klasično industrijo, ki so preživljala obdobje tržné recesije ali dolgoročno gospo- darsko nazadovanje. V takšnem razvojnem vzdušju se je kmalu pojavila tudi potřeba po dolo- čeni koordinaciji in izmenjavi iz- kušenj med različnimi znanstvenimi in raziskovalnimi parki tako, da se je Ieta 1984 ustanovilo Združenje znanstvenih parkov Velike Britanije (U KSPA), ki šije zastavilo naslednje cilje: - pomoč včlanjenim znanstvenim parkom pri formalizaciji njihovih funkcionalnih povezav z lokální- mi univerzami in pomoč pri tran- sferju tehnologije in pri pridobi- vanju ustreznih menedžerskih in marketinških znanj; - pomoč pri promociji dela znan- stvenih parkov in pri širjenju in- formacij o njihovih ciljih in raz- vojnih dosežkih; - pomoč pri izmenjavi idej, koncep- tov in konkretnih izkušenj med tistimi, ki skrbijo za menedžment znanstvenih parkov; - pomoč pri reklami najbolj uspeš- nih primerov; - oblikovanje ostaiih iniciativ, ki so zanimive za uporabnike znanstve- nih parkov. Podobne in različne primere razvoja znanstvenih in raziskovalnih parkov ter ostaiih centrov inovacijske dejav- nosti lahko zasledimo tudi v drugih razvitih državah: Franciji, Italiji, ZRN, Japoński, itd., vendar jih tukaj ne bomo mogli posebej izpostaviti. Zato bomo prikazali nekaj sinteznih zaključkov, ki ocenjujejo úspěšnost in družbenogospodarsko kořist raz- voja tovrstnih centrov. Pri tem se bo- mo zaradi nam bližjih pogojev za razumevanje in morebitno prevze- manje izkušenj posvětili nekaterim rezultatom razvoja centrov inovacij- ske dejavnosti (znanstvenih parkov) v Veliki Britaniji. Znanstveni parki v VB so do leta 1987 ustvarili okoli 540 "najemniških podjetij" (tenant companies), ki de- lujejo v okviru parkov in zaposlujejo več kot 6500 delavcev z visokim de- ležem znanstvenoraziskovalnih de- lavcev. Tudi če ne upoštevamo razvoja v najstarejših parkih (Heriot Watt in Cambridge), je npr. med le- tama 1985 in 1986 stopnja zapos- lovanja v parkih presegla 53%. Delež tistih, ki so s svojimi konzul- tantskimi podjetji prerasli v večja podjetja, znaša 18%. Zelo pomem- bno je tudi dějstvo, da je od vseh novoustanovljenih podjetij znotraj parkov le 2,9% tistih, ki niso poslov- no uspěli, kar govori o veliki tržni úspěšnosti takšnih podjetij. Glede na izvor je 40% podetij nastalo z neposredno pomočjo univerz, 55% podjetij pa je nastalo na osnovi tr- žnega povpraševanja v rādiju 50 km okoli parkov. V VB se v precejšnji meri uresni- čujejo upi in pričakovanja, ki so bili usmerjeni v razvoj znanstvenih, raz- iskovalnih in drugih centrov inova- cijske dejavnosti. Kaže, da ustanov- ljeni parki nudijo zadosti ugodne lo- kacijc za razvoj novih razvoj no obe- tavnih proizvodnjih dejavnosti, bodi si v novo ustanovljenih podjetjih bodisi v razvojno-raziskovalnih od- delkih že delujočih (predvsem ve- likih) podjetij. Poleg ugodnih lokacij se zdi, da parki zagotavljajo tudi ustrezno dodatno podporo v obliki nudenja potrebnih informacij, znan- ja, sodobne informacijske, komuni- kacijske in ostale tehnološke infra- strukture in opřeme, marketinških in menedžerskih veščin, itd. Takšne materialne, infarstrukturne in člo- veške razmerc ob ustvarjanju ustrez- zne inovativno podjetniške klime nu- dijo dobre osnově za pospešeno ure- sničevanjc planiranih rezultatov, ki se izražajo v pridobivanju novih trž- no uspešnih proizvodnih in proces- nih inovacij. Uspešen razvoj znotraj parkov se ob ustrezni javni publi- citeti sinergijsko širi z ožjega in šir- šega območja parka in univerze na celo mesto in mestno regijo in jima pomaga ustvarjati značaj uspešnega in samozavestnega območja. Takšno objektivno in subjektivno dojemanje določene mestne regije dodatno pri- 8 This content downloaded from 194.249.154.2 on Wed, 12 Sep 2018 12:34:22 UTC All use subject to https://about.jstor.org/terms URBANI IZZIV CŁnF;33 št. 14/ 1990 vlači domača in tuja podjetja, tako da locirajo svoje razvojno razisko- valne oddelke znotraj delujočih par- kov in da investirajo sredstva v nove proizvodne zmogljivosti v širšem in ožjem okolju parka, v okviru katerih bi proizvajali pridobljene inovacije. Tako se pozitivní učinki razvoja zno- traj parka izražajo tudi v razvoju podjetij izven območja parkov. Iz- kušnje najstareših znanstvenih par- kov v VB (Heriot Watt in Cam- bridge) kažejo, da se je na vsako po- djetje, ki je lociralo del svoje dejav- nosti znotraj parka, povprečno "vé- zalo" Stiri podjetja, ki so locirala svo- je sorodne dejavnosti v ožjem ob- močju parka. Poleg ustanavljanja novih podjetij, ki opravljajo pred- vsem funkcijo materialne proizvod- nje inovacij, pridobljenih v razvojno- raziskovalnih podjetjih v parku, se v zalednem območju parkov ustanav- ljajo tudi druga podjetja, ki nudijo razné servisne storitve (rekreaeija, šport, zabava itd.) za delavce v par- kih in člane njihovih družin. Na ta náčin se znanstveni in raziskovalni parki v VB pojavljajo kot generatoci razvoja tudi v številnih "klasičnih" gospodarskih sektorjih in dejavnos- tih. To naj bi bile nekatere osnovne zna- čilnosti razvoja centrov inovacijske dejavnosti v razvitih državah s pou- darkom na specifiki razvoja v Veliki Britaniji. Domače razmere in predlogi razvoja inovacij skih centrov V tukajšnjem okviru nimamo name- na podrobneje osvetljevati značil- nosti in vzrokov globoke krizne situacije, ki poleg ekonomskega, so- cialnega in kulturnega velja tudi za tehnološki sistem (gl. npr. V. Ma- tejic, 1985; J. Jerovšek, 1986; R. Blinc,1986; M. Kos, 1986; E. M. Pin- tar in E. Vrenko, 1988; A. G ulič, 1988a; Z. Mlinar, 1989). Kot uvod v nadaljevanje razprave bomo izpostavili mnenje, da se da- nes v Sloveniji in Jugoslaviji naha- jamo v specilični in nezavidljivi si- tuaciji, kar zadeva možnosti pospe- šenega tehnološkega razvoja in in- ovativnega načina obnašanja druž- benih subjektov, in to predvsem iz dveh osnovnih razlogov: 1. Zaradi predolgega obdobja odla- šanja začetka celovite tehnološke, gospodarske in družbene trans- formacije. Čakanje in obotavljivo tipanje v příhodnost traja že kar vsa 80. leta in še ne k že jasnih znamenj izhoda iz te situacije. Tako kljub formalnim političnim spremembam še nismo odpravili dejavnikov, ki vplivajo na neučin- kovitost sistema so iálně o gani- zacije. Elementi bivšega samou- pravnega sistema organizacije se po določeni inerciji ohranjajo in vplivajo na zavést ljudi, nove libe- ralne tržné oblike organiziranosti pa si le mukoma utirajo nova pota delovanja. 2. Drug razlog je še bolj kritičen in je izražen v dějstvu, da nismo pov- sem uspešno in celovito zaključili razvojnih procesov v okviru t.i. in- dustrijske paradigme družbenega razvoja, ki se izraža v tehnološki zastarelosti proizvodnih sil, prev- ladujoči delovno intenzivní proiz- vodnji, nizki tržní konkurenčnosti domačih proizvodov in storitev, zastareli prometni in komunika- cijski infrastrukturi itd. Na ta náčin smo v precejšnji meri zapravili možnosti, da se že prej kon- stituiramo kot razvita industrijska družba in tako bolje pripravljeni in opremljeni pričakamo izzive nove tehnološke revolucije. Na drugi stra- ni smo vsrkali skoraj vse možné ne- gativne posledice industrijskega raz- voja, izražene v izčrpanosti klasičnih razvojnih dejavnikov in ekološki ogr- oženosti človekovega in naravnega okolja. Osnovno dějstvo je, da smo se še naprej pospešeno "industrializirali" (npr. nova jeklarna na Jesenicah, razširjanje aluminijskega kombinātā v Kidričevem itd.), ko so se v razvitih državah světa zaradi poglabljanja strukturalne gospodarske in družbe- ne krize že začeli dezindustrializirati in iskati nove možnosti in poli za prehod v postindustrijsko, informa- cijsko oziroma inovacijsko družbo. 9 This content downloaded from 194.249.154.2 on Wed, 12 Sep 2018 12:34:22 UTC All use subject to https://about.jstor.org/terms Št. 14/1990 V takšnem vsebinskem kontekstu smo na drugem mestu (A. Gulič, 1988b) oblikovali predlog hevristič- nega modela razvoja inovacijske de- javnosti pri nas; njegove osnovne vsebinske elemente bomo tukaj na kratko představili. Izhajali smo iz potrebe po obliko- vanju določenega konceptualnega modela razvoja, ki bi nam lahko slu- žil kot vodilo pri razvoju domačih centrov inovacijske dejavnosti. Pri tem smo izpostavili potřebo po raz- voju naslednjih organizacijskih oblik: obveščevalnih centrov, pod- jetniškoinovacijskih centrov, inova- cijsko-tehnoloških centrov, znan- stvenoinovacijskih centrov ter in- ovacijsko-proizvodnih centrov. Njihova vsebina bi lahko bila nas- lednja: Obveščevalni centri naj bi pred- stavljali osnovne enote omrežja in sistema samoobveščanja. Samoob- veščanje naj bi v najširšem smislu pomenilo deregulirani in demokra- tični način obveščanja zainteresira- nih družbenih subjektov brez vmes- nih posrednikov in predelovalcev obvestil. Osnovna funkcija teh cen- trov bi bila izražena v náčinu od- pr tega in brezplačenga sprejemanja in oddajanja skupno dogovorjenega obsega informacij (infrastrukturně informacije) ter v trženju informacij. Skupno dogovorjen obseg informa- cij bi npr. lahko zajel informacije (ki nc ogrožajo poslovne tajnosti gospo- darskih in družbenih subjektov): - o tehnični in tehnološki opremlje- nosti podjetja; - o kadrovski strukturi in številu za- poslenih; - o osnovnih organizacijskih in pos- lovnih načelih delovanja; - o dohodkovni úspěšnosti podjet- ím - o razvojni dinamiki in razvojnih usmeritvah; - o splošnem in specifičnem pov- praševanju po določenih vrstah informacij, znanja, inovacij, itd. Funkcije obveščevalnih centrov naj bi bile razporejene v okviru vseh us- treznih družbenih subjektov: podje- tij, raziskovalnih, izobraževalnih in državnih institucij in posameznikov. Obveščevalni centri naj bi imeli ne- odvisno centralno koordinacijsko jedro, ki naj bi skrbelo za povezavo omrežja z zunanjim okoljem (Jugos- lavia, ES). Glede na obstoječo nerazvito infor- macijsko in komunikacijsko infra- strukturo bi se lahko posamezni ob- veščevalni centri informacijsko po- vezali na osnovi sedanjih tehničnih možnosti (telefon, pošta, osebni stiki), medtem ko bi se kot prioritet- ni razvojni cilj morala definirati so- dobna on-line povezava. Podjetniško inovacijski centri naj bi pomenili prvo stopnjo razvojnega preraščanja obveščevalnih centrov in kvalitativno poglabljanje funkcij obveščanja. Šele možnost hitre in ka- kovostne obveščenosti lahko poleg ostalega ustvari možnosti za pospe- ševanje inovacijske dejavnosti. Pod- jetniškoinovacijski centri bi lahko predstavljali tiste embrionalne eno- te, ki bi skrbele predvsem za dobro obveščenost, transfer, lasten razvoj in trženje manj zahtevnih (terciarnih in sekundarnih) inovacij. Takšni centri bi bili primerni predvsem za manjša podjetja in za tista, ki do se- daj niso razvijala lastne inovacijske dejavnosti. Koordinacijsko jedro ob- veščevalnih centrov naj bi postopo- ma preraslo v koordinacijsko jedro oziroma v center podjetniško ino- vacijskih centrov. Inovacij sko-tehnološki centri naj bi predstavljali približevanje konceptu tehnoloških parkov v razvitih drža- vah, upoštevaje značilnosti in obseg našega gospodarstva in družbě. In- ovacijsko-tehnološki centri naj bi pomenili tisti fleksibilni institucio- nální okvir, ki s svojimi specifičnimi značilnostmi spodbuja nastajanje, razvijanje, zaščilo, trženje in imple- mentacjo inovacij v okviru gospo- darskih in negospodarskih organiza- ci j. V teh centrih naj bi se razvijale primárné in sekundarne inovacije. Inovacijsko-tehnološki centri bi se- veda v svojem okviru vsebovali vse funkcije opredcljenih nižjih centrov inovacijskih dejavnosti. Koordina- cijsko jedro osnovnih inovacijskih centrov naj bi postopoma preraslo v kóordinacijski center inovacijsko- 10 This content downloaded from 194.249.154.2 on Wed, 12 Sep 2018 12:34:22 UTC All use subject to https://about.jstor.org/terms urbani izziv cigpy) Št. 14/1990 tehnoloških centrov. Znanstvenoinovacijski centri naj bi predstavljali možno približevanje konceptu znanstvenih parkov v raz- vitih državah, in sicer s funkcionál- ním povezovanjem značilnosti delo- vanja inovacijsko-tehnoloških cen- trov in značilnosti raziskovalnega in izobraževalnega dela univerzitetnih ustanov. Takšna centra bi se lahko razvijala na oběh slovenskih univer- zah. Centri naj bi ustvarjali razmere za razvoj primarnih kot tudi bazičnih inovacij ter za njihov přenos v do- mače gospodarstvo in tuja gospo- darstva. Inovacijsko-proizvodni centri (co- ne) so od vseh prej omenjenih raz- vojnih oblik časovno najbolj odmak- njeni in pomenijo predvsem okvir implementacije inovacij v proizvod- ni proces. Za proizvodni proces, ki naj bi polekal v inovacijsko-proiz- vodnem centru, je značilna popolna avtomatizacija oziroma robotizacija proizvodnih opravil. Predlagani model razvoja centrov inovacijske dejavnosti ne izraža tudi nuje po doslednem upoštevanju lo- gikę opredeljenih razvojnih faz. Po- meni le poskus upoštevanja današ- njih razvojnih možnosti in logične zaokrožitve inovacijskega procesa. Pri poskusu iskanja možnosti imple- mentacije predlaganega modela raz- voja centrov inovacijske dejavnosti kot enega izmed pomembnih ele- mentov prihodnje prostorskoorgan- izacijske infrastrukture srečujemo vrsto problemov, na katere je po- trebno opozoriti in jih tudi znati upoštevati, če želimo, da tovrstna inovacijska infrastruktura soobliku- je doseganje želenih razvojnih ciljev. Gre za naslednje probleme: 1. Potrebno je objektivno upoštevati osnovne strukturně in sistemske značilnosti notranjega, še bolj pa zunanjega okolja, ki vplivajo na razvoj domače inovacijske dejav- nosti. Na osnovi tega je potrebno poiskati še nezadostno zasedene niše na mednarodnem trgu, v ka- terih obstajajo možnosti za tržni uspeh z lastnimi inovativnimi pro- izvodi in storitvami. 2. Potrebno je poiskati ustrezne obli- ke organiziranja in financiranja predlaganih centrov inovacijske dejavnosti zar di doseganja či bolj ugodne povez nosti in zaže- lenih globljih sinergijskih učin- kov. 3. Ist časno z ustv rjanjem infra- strukturnih in gospodarskih raz- mer za r zvoj široké inovacijske dejavnosti je potrebno spremin- jati notranje sociálno in institu- cionalno okolje. Šele ko se bodo opravile temeljite spremembe v obstoječi socialni strukturi in in- štitucijah, se lahko začnejo ures- ničevati možnosti, ki jih ponuja nova postindustrijska paradigma družbenega razvoja. 4. Razvoj omrežja inovacijskih cen- trov in ostalih elementov nove in- frastrukture ter prilagajanje so- cialnih in institucionalnih ele- mentov mora biti utemeljeno in uvedeno z jasno strategijo tehno- loškega razvoja, ki bo opredelila njegove glavne razvojne cilje, pa tudi nosilce in náčine za njihovo doseganje. 5. Potrebno je upoštevati povečan mednarodni tržni pritisk na maj- hne industrializirane državě, med katere sodi tudi slovensko gospo- darstvo. 6. Potrebno je upoštevati verjetnost, da procesi dezindustrializacije, tehnološkega posodabljanja, raz- voja novih storitvenih dejavnosti z nekaterimi kritičnimi sociálními posledicami, kot so povečana brezposelnost (s povezanim po- večanjem patoloških in ostalih deviantnih pojavov), ne bodo hit- ro preseženi, temveč bodo trajali dije časa. To pa pomeni, da se bo v začetnem obdobju le manjši del prebivalstva (z ustrezno izobraz- bo, poklici, znanjem) lahko aktiv- no udeleževal inovacijskih proce- sov in v večji meri užíval sadové svojega novega načina dela in živ- ljenja. Večina prebivalstva, ki na začetku ne bo razpolagala s po- třebními znanji in veščinami, bo precej težje preživljala prihajajo- če prehodno obdobje. Zato bo potrebno tudi za njih poiskati tak- šne sistemske in infrastrukturně rešitve, v okviru katerih bodo lah- ko ogrožene skupině prebivalstva 11 This content downloaded from 194.249.154.2 on Wed, 12 Sep 2018 12:34:22 UTC All use subject to https://about.jstor.org/terms ohranjale, proizvodno izkoriščale in postopno razvijale svoja znanja in veščine. 7. Potrebno je upoštevati visoko ver- jetnost, da bodo tako kot v raz- vitih državah inovacijski procesi potěkali hitreje v nekaterih raz- vojno obetavnih sektorjih in de- javnostih formalnega gospodar- stva, na račun slabšega tržnega položaja in morebitnega propa- danja drugih zastarelih sektorjev gospodarstva. Ob predvidljivem poglabljanju fiskalne krize državě in rušenju koncepta državě bla- ginje se bodo zaostrovale mož- nosti subvencioniranja nekaterih bazičnih gospodarskih sektorjev, npr. kmetijstva, energije in neka- terih proizvodnih in storitvenih dejavnosti drobnega gospodar- stva. Predlogi nekaterih razvoj- nih usmeritev Kljub omenjenim problemom in ne- jasnostimmenimo, daje potrebno že zdaj začeti oblikovati konceptualne odgovore na že delujoče in predvid- ljive razvojne probleme. Dejavniki, ki odločajo o politiķi in- ovativnega razvoja v našem ožjem in širšem zunanjem okolju, ne bodo čakali, da se tudi mi ustrezno in- frastrukturno in sistemsko samoor- ganiziramo, da bi potem sodelovali z nami na "enakopravnih osnovah". Że v delovni skupnosti Alpc-J adran, v okviru katere bi se radi primerjali in sodelovali, poteka intenzivno delo pri razvoju posameznih vrst centrov inovacijskc dejavnosti (npr. Trst, Videm, Beljak, Gradee itd.), ki bodo v prihodnje predstavljali možná gra- vitacijska jedra tudi za naše ino- vacijske potenciále. Podobne težnje se že zdaj pojavljajo na relacijah povezovanja naših znanstvenih ek- spertov z uglednimi znanstvenimi inštitucijami po vsem světu. Menimo, daje za razvoj omrežja in- ovacijskih centrov pri nas poleg upo- števanja značilnosti socialno-pros- torskih razmer, ki veljajo v razvitih državah, potrebno ustvarjanje širših partnerskih odnosov med všemi po- membnimi inštitucijami in organiza- cjami, in to predvsem na regional- nem in lokalnem (občinskem) nivo- ju. Subjekti, ki bi samoiniciativno in od- govorno oblikovali medsebojne partnerske odnose, so javna in pri- vátná podjetja vseh velikosti in vrst, vládne, úpravné in razvojne agen- cije, bankę, lokalne in regionalne úpravné in razvojne agencije, pro- fesionalna in interesna združenja, politične skupině in posamezniki. Osnovni namen ustvarjanja partner- skih odnosov med omenjenimi sub- jekti je oblikovanje skupnih raz- vojnih ciljev ter politik, ukrepov, or- ganizacijskih in finančnih instru- mentov za njihovo uresničevanje, vse to pa za doseganje čim višjih siner- gijskih učinkov pri reševanju aktual- nih socialnih, ekonomskih (ekološ- kih, prostorskih, kulturnih itd.) po- třeb na lokalnem (regionalnem) ni- voju. Menimo, da je takšen náčin decentralizirane partnerske social- né organizacije najbolj primerna oblika ne samo za ustvarjanje infra- strukturnih in socialnihrazmer za razvoj omrežja inovacijskih centrov, temveč tudi za reševanje vseh ostalih konkretnih razvojnih problemov, ki se pojavljajo v določenih območjih in regijah. Za uresničevanje socialno- prostorske organizacije je potřebná tudi ustrezna decentralizācijā in de- koncentracja osrednjih vladnih in- štitucij in upravljalskih pooblastil. Tako bi se npr. razvojni problemi, ki tarejo Maribor, Kranj in druge ur- bane centre, reševali v prvi vrsti ob neposrednem interesnem sodelova- nju tamkajšnjih lokalnih in regio- nalnih subjektov, ob določeni kon- trolni in usmerjevalni vlogi central- nih vladnih organov. Osnovni dolgoročni cilj razvoja cen- trov inovacijske dejavnosti nam mo- ra biti ta, da se ustrezno organizi- ramo, da bomo lahko vsaj z neka- terimi gospodarskimi sektorji in de- javnostmi ujeli vrh "dolgega vala Kondratjevega" tehnoloških spre- memb. Le-ta temelji na difuziji in povezovanju radikalnih inovacij (mi- kroelektronika, informacijska in ko- 12 This content downloaded from 194.249.154.2 on Wed, 12 Sep 2018 12:34:22 UTC All use subject to https://about.jstor.org/terms URBANI IZZIV ÇTgP-33 št. 14/1990 munikacijska tehnoloģija) z novimi Ichnološkimi sistemi (avtomatizaci- ja, robotizacija, fleksibilna speciali- zācijā itd.) in sooblikuje osnově za razmah nove tehnogospodarske pa- radigme družbenega razvoja, ki jo nckateri imenujejo tudi postindu- strijska, informacijska ali inovacijska družba. V tem kontekstu se nam bodo pos- tavljala številna nova vprašanja in problemi, kot so npr.: - Kakšna naj bo vloga in organiza- cija lokalnih skupnosti (krajevnih skupnosti, občin, mest) pri obvla- dovanju in usmerjanju tehnološ- kega razvoja, pri oblikovanju partnerskih odnosov z ostatimi družbenimi subjekti za razvoj sodobne tehnološke infrastruk- ture in inovacijskih centrov? - Kako se bo zaradi uveljavljanja novih razvoj nih procesov spremi- njala obstoječa teritorialna deli- tev dela med urbanimi in rural- nimi območj i, med r azvitimi in ne- razvitimi regijami, med centri in periferijo itd.? - Kako se bo obstoječi policentrični sistem poselitve Slovenije odzval na nove tehnološke in družbeno- gospodarske spremembe itd.? Na ta vprašanja bomo morali v pri- hodnje oblikovati ustrezne odgovore in predloge razvojnih politik. Literatura: l.Blinc R., 1986, Znanst ve na politika za de- vetdeseta leta: tehnološki razvoj in pro- cesi integracije, Znanstvena in tehnološ- ka politika za 90. leta, Zbornik tekstov, SAZU, Ljubljana. 2. Brannigan A. and Goldenberg S. ed., 1985, Social Responses to Technological Change, Greenwood Press, London. 3. Bullock M., 1983, Academic Enterprise, industrial innovation and the develop- ment of high technology financing in the . US, Brand Bros and Co. London. 4. Currie J., 1985, Science Parks in Britain - their role for the late 1980s, CSP Economic Publications, Cardiff. 5. Dalton J.G., 1987, The Development of Science/Research Paks in the U.K. and their influences on Regional Economies, Heriot-Watt Research Park, Edinburgh. 6. Dorfman N., 1983, Route 128: the develop- ment of a regional high tecnology economy, Research Policy, vol.12. 7. Dyson K. ed., 1988, Local Authorities and New Technologies, Croom Helm, Lon- don. 8. Ernste H. and Jager C, 1989, Information Society and Spatial Structure, Belhaven Press, London. 9. Eul F. M., 1985, Science Parks and Innova- tion Centres - property, the unconsidered element in J.M. Gibb, ed., Science Parks and Innovation Centres: their economic and social impact, Elsevier, Amsterdam. 10. Freeman C, 1986, Ilie case for technolo- gical determinism, paper presented at ESCR Cambridge Cinference, 11-12 April 1986. 11. Galbraith J. K., 1967, The New Industrial State, Penguin, Harmondsworth. 12. Gulič A., 1988a, Vplivi tehnološkega raz- voja na urejanje prostora, magistrsko de- lo, IPŠPUP-FAGG, Ljubljana. 13. Gulič A., 1988b, lnovacijski centri ideja za Slovenijo, Rēvija za razvoj, 6/1988, Ljubljana. 14. Gulič A., 1990a, Tehnolośki preboj in pro- blemi preživetja, diskusijski prispevek na okrogli mizi NNa poti v informacijsko družbo", Mlinar Z. in Splichal S. et al., Teorija in praksa, let. XXVII/1990, FSPN, Ljubljana. 15. Gulič A., 1990b, Podjetniško mesto - soci- álně in prostorske razsežnosti razvoja podjetniškega značaja slovenskih mest, Urbani izziv, 12, 13/1990, Urbanistični inštitut, Ljubljana. 16. llowells J., 1988, Economic, Technologi cal and Locational Trends in European Services, Avebury, Aldershot. 17. Jerovšek J., 1986, Delovne organizacije, veliki sistemi in gospodarski razvoj, DZS, Ljubljana. 18. Kos M., 1986, Pot iz neinovacijske družbě, Delavska enotnost, Ljubljana. 19. Matejič U., 1985, Samoupravljanje i treča tehnološka revolūcija, diskusijski prispe- vek, Marksistični center GK OSK v Beogradu, Beograd. 20. Mlinar Z., 1989, Tehnološke spremembe in prostorsko družbeni razvoj, URP: Socioloģija, poročilo za 1.1989, F'SPN, Ljubljana. 21. Mlinar Z., Splichal S., et al, 1990, Na poti v informacijsko družbo, Okrogla miza na FSPN, Teorija in praksa, let. XXVII/ 1990, Ljubljana. 22. Monck C. S. P., et al, 1988, Science Parks and the Growth of High Technology Firms, KPMG Peat Marwick McLintook, Routledge, London. 23. Pavit K., 1987, llie objectives of techolo- gy policy, Science and Public Policy, vol. 14, No. 4. 24. Pintar E. M. in Vrenko E., 1988, Informa- cijska tehnoloģija v strateghi razvoja in politiķi v SR Slove nij i . delovno gradivo za odbora IS SRS, RK RDT, Ljubljana. 25. Pizzano W., 1985, Essential elements for Scientific Parks and programmes: three Appalachian models, Seminaron Science Parks and Technology Complexes, OECD, Paris. 26. Stele M., 1988, lnovacijski centri - gibalo inovacijske dejavnosti, Revija za razvoj, 1/1988, Ljubljana. 27. Taylor T., 1983, 1 ligh Technology Industry and the Development of Science Parks, Built Environment, No.9. mag. Andrej Gulič, dipl. soc. 13 This content downloaded from 194.249.154.2 on Wed, 12 Sep 2018 12:34:22 UTC All use subject to https://about.jstor.org/terms