Kamenjak   Ivan Albreht
|LiKf|SK če mu je bil zapustil na samem stoječo kočo in nekaj zemljišča. ll^Sji ali rodovitne zemlje je bilo ondi bore malo. Večina posestva P^i^S je bila gola skala. Vrhu tega še sin ni bil za nobeno pametn> rabo in je tičal samo v kamenju. Zbog tega so mu rekli Kamenjal.
Dokler je žhel oče, sinovo posebnjaštvo ni tako bodlo v oči. Bii je najbolj zastran tega na glasu, da mu nobeno delo nič kaj ne diši. Potikal se je po skalovitem brdju, lomil večje in manjše kose kamenjii in jih po svoje obdelaval. Zgodilo se je, da je kdo veasih nenadomu zagledal ovco med skalovjem. Poklical bi jo bil. pobožal ter odslmil domov, tako je bila slična resnični avci, čim pa je človek prišel bliže. je spoznal prevaro: pred njim je ležal samo kos obdelanega kamna.
Cas je mineval in Kamenjak je izpremenfl svoje posestvo v pravs cato začarano pustinjo. Po bore lehicah se je košatil plevel in bohotil osat, a drugod je bilo vse polno kamenite zverjadi. Vsakršne živali, • kolikor jih je Kamenjak poznal, je bilo dovolj upodobijenih.               I
Po očetovi smrti se je Kamenjak boli in bolj počudačil. Kdorkoli je le nekajkrat šel tam raimo in ga je mladenič opazil, sc je lahko nadejal, da prej ali slej zagleda kje na Kamenjakovini v kamnu up<>< dobljenega samega sebe. Ljudje so jeli stikati glave, češ da mor.. biti Kamenjak v zvezi s hudobcem, vendar si tega ni jemal preveč k srcu. Zadovoljno je živel po svoje, se sraejal in od dne do dne izpo= polnjeval svojo spretnost. Govoril navadno ni z nikomer, ker ni vedcl. o čem naj bi se pomenkoval z ljudmi.
Nekoč pa pride mimo mladenka, ki mu tako ugaja. da bi jo naj= rajši za vedno priklical k sebi. Prijazno jo torej nagovori in poproai. naj malo posedi pred kočo. Videti je namreč utrujena in nekako pre^ plašena. Kamenjak je v govorjenju in vedenju tako neroden, da se mu začne lepotica smejati, vendar ne odkloni njegovega vabila, ampak sede na kamenito klop pred bajto in se začne razgledovati na desno in levo.
»Plevel ti dobro uspeva.« podraži mladeniča. ki ga pa roganjc čisto nič ne razburi. Narobe! Celo dobrodušno se nasmehne, češ:
»Plevel in neumnost sta zeli. ki vedno uspevata tudi brez vsakršne nege.«
Deklica se malo nejevoljno namrdne:
»Kam si mislil s tem?«
»O, prav nikamor,« iskreno odvrne Kamenjak. »Jaz sploh nimam navade veliko misliti.«
»Kaj pa potlej počneš tu v samoti?« se v krasotici vzbudi rado« vednost.
»Kar vem in znam,« pokaže on po brdju, kjer leže in stoje jeleni in srne in ovee in koze, medvedi in lisice ter vsakojaka v kamen vklesana živad.
»Ali ti ni nikoli nič dolgčas?« se ji zasmili sanjavi mladenič. Njemu se zaiskre oči:
»Kaj pomaga, ko pa ne vem za nikogar, ki bi mi hotel priti dru= ¦no delat!«
Mladenka zardi in povesi oči. Nič se ji ne da več govoriti in tudi Kamenjaku samemu se upira beseda. Skoraj nevede začne obde= lovati lep kos belega kamna. Dalj ko kleše in seka po njem, bolj se mu mudi. Dekle ga časi skrivaj ošine z zvedavim pogledom in skoraj sama sebi ne more verjeti. Kamen jcnjava biti kamen in je h>lj in bolj podoben njej ¦s.uni. Slednjič jasno razloči mjM oblike svoje   glave
e zdrzne:
»Kaj počneš?«
Mladenič skomizgne z mmeni:
»Druščine bi rad.«
Lepotica razume njego vo željo in čuti. da bi tudi ona najrajča za vedno osta* la tukaj.
»Ali ti je všeč?« se razveseli Kamenjak, ko zapazi, s kolikšnim zanimanjem mladenka opazuje njegovo delo. »Ce hoeeš, ti razkažem, kar sem doslej naredil.«
Ona prikima in oba odideta po goljavi. Ej, pa to ni goljava, ampak čaroben svet. poln lepote in čudes!
Mladenič se tu in tam ustavi ter pripoveduje, a lepotici se zdi, da posluša rajsko ptico, tako naglo in neopaženo ji mineva čas. Ko sc znoči, se šele zave:
»Joj, kam so le neki krenilinaši? Kako naj jih brez vranca najdem v temi?«
Izpočetka nikakor noče povedati, kdo da je in odkod, ker pa Ka»
menjak le ne miruje, mu končno zaupa, da je kraljična iz Daljne
dežele. Z očetnimi je prišla v te kraje na lov. Ker je ne veseli nobena
Viva, kjer teče kri, se je na lovu kmalu ločila od svojih. Zajezdila je
'boko v šumo. na plano in spet v les, kjer je privezala konja k tro*
> i ^ni smreki, odšla je slepo dalje ter končno prispela semkaj.
»Nič ne skrbi,« jo tolaži samotar. »Dobro vem za trovršno smreko in z zavezanimi očmi jo najdem tudi sredi najbolj črne teme.«
»Oj, potem me lahko spremiš tjakaj,« od veselja zaploska gospo» dična. »K očetu me potlej že vranec ponese sam.«
140                                  
Kamenjak prikima, a ne reče nobene. ko kreneta na pot. Sele ka^| ljična sama se grede domisli:                                                          iH
»Kaj bo zdaj s tisto soho. ki je nisi utegnil dovršiti?«               ^M
Mladenič skomigne z rameni in nemo stopa poleg krasotice, megH tem ko ona kar sama dalje čeblja:                                                    H
»Skoda! Ne veš. kako je meni kaj takega všečk                      fl
»Potem bi bila počakala pri meni,« de Kamenjak nejevoljen. »saM
ti ne gori za petamit«                                                                      fl
Kraljična pove, da tega nikakor ne sme. Vso noč bi bili zanjo iH skrbeh in oče bi morda celo umrl od žalosti.                                     fl
»Ali te ima tako rad? se zdi Kamenjaku neverjetno, a ona UaM skuša prepričati:                                                                               ¦
»Saj sem njegova edinka!«                                                           1
Obljubi mu tudi, da ga v kratkem spet obišče, ako pa bi je leto 1 in dan ne bilo, naj je več ne pričakuje. Preden jo nato utegne Kame« 1 njak še kaj vprašati, prideta k trovršni smreki in kraljična se zavihti I na vranca ter v diru odjezdi.                              (Koncc prihodnjič.)     1