12
Nekaj iz Ljubljanskiga glediša.
Pretečeno sredo nas je gosp. Grambach, pervi naših letašnjih igravcov, razveselil s petjem dveh slovenskih pesem. Šaljivi nemški igri „Laibaeh in einem andern Welttheilea je prav primerno vverstil dve kaj lepi pesmici, ki so poslušavcam močno dopadle. Perva pesem je bila ;,Veselja dom" vsaki mu Slovencu dobro znana, od nekima vi s o ki ga pesnika zložena, ki sta jo gosp. Grambach in pa gospodična Kalliano tako ljubo pela, de je poslušavcam serce od veselja igralo. Kako sladko in preljubeznjivo je gospodična Kalliano njene verstice pela, si noben človek misliti ne more, ki je sam slišal ni. Tu smo se zopet živo prepričali, kako pripraven je slovenski jezik za petje, in de še skorej laškiga prekosi. Zares poje se, kakor de bi sam med tekel. — Drago pesem ;?Veselico" je gosp. Grambach sam pel, in je vsako besedo tako zastopljivo in pomenljivo izgovoril, kakor de bi bil rojen Krajnc. Še zdej nam po ušesih done besede:
En glažek alj pa dva,
Ta nam k u r a j ž o da ! Gosp. Grambach je to pesem od našiga dobro znaniga Gorenskiga pevca J ur j a dobil. — Zraven tega se je pokazala gospodična Kalliano tudi v krajnski noši. To je bila Šiškarca, nališpana od nog do glave, de je bilo kaj! Javalne je lepši obleke na Krajnskim viditi, kakor jo je ta večer Kalliano imela in ktero je — kakor smo slišali — od neke kerčmarice v Šiški dobila. — Z eno-besedo: gosp. Grambach nam je prav vesel večer napravil, sebi pa tudi prav zlo vstregel, zakaj ljudi je bilo v glediši, de seje vse terlo, ki so svoje dopadajenje nad nemškimi in slovenskimi pesmi glasno — pa spodobno —na znanje dali, in tako je bilo prav.