UDK 811.163.6'373 Andrej Ermenc Skubic Filozofska fakulteta v Ljubljani
JEZIKOVNA ZVRSTNOST IN SOCIOLEKTI Odziv na re{itve v Slovenskem pravopisu 2001
Članek preverja spremembe v odnosu pravopisne norme do nekaterih tujejezicnih leksemov, ki jih lahko imamo za specifične zaznamovalce izobraženskega sociolekta, v pravopisih iz leta 1950, 1962 in 2001 ter deloma v SSKJ. V petdesetih letih so se te prvine od vloge prepovedovanih ali odsvetovanih tujk povzdignile do statusa visokega knjižnega izraza. Toda čeprav je uvedba stilnih kvalifikatorjev v normativno prakso v Slovenskem pravopisu 2001 pomemben (in predolgo odlagan) dosežek, je zaznamovanje opazovanih izrazov presenetljivo arbitrarno.
The article analyses the changing attitudes of Slovenian language standardisation to a group of loanwords which may be regarded as specific markers of cultured sociolects, in the official standard usage guides of 1950, 1962 and 2001, and partly in the Dictionary of Standard Slovenian. Fifty years after these lexemes were marked as wrong or bad style, they achieved the status of standard words with various labels of prestige. But although the introduction of style labels in Slovenski pravopis 2001 is an important (and long overdue) achievement, the marking of the observed words is surprisingly erratic.
Ključne besede: pravopis, knjižni jezik, standardni jezik, kulturni jezik, sociolekti
Key words: ortography, Standard Slovenian, standard language, cultural language, sociolects
Slovenski pravopis 2001 s približno petintridesetletno zamudo po uveljavitvi funkcionalističnega koncepta v akademskih jezikoslovnih krogih to vizijo uveljavlja tudi v osrednjem normativnem jezikovnem priročniku. Pričakovati je bilo, da bo prej pretežno teoretični koncept ob spopadu z velikansko količino jezikovnega gradiva prestal svoj najtemeljitej{i preizkus: zvrstno zaznamovati je bilo treba večino slovenskega besedi{ča. Izčrpna analiza uspe{nosti tega projekta bi terjala več časa in prostora, kot je tukaj na voljo, zato se nameravam omejiti le na nekaj opažanj, ki najbolj zbodejo v oči.
Uvod v pravopisno poglavje o zvrstnosti nas pouči, da v sloven{čini (le v njej?) poznamo naslednje zvrstne snope: socialne, funkcijske, ~asovne, mernostne in prenos-ni{ke zvrsti. Ko nekaj strani naprej pridemo do razdelitve zvrstnih oznak, je ta delitev nekoliko drugačna. Prenosni{ke zvrsti - glede na zapisane obrazložitve - postanejo nekak{en podrazdelek socialnih. Tako se npr. prvine, označene z neknj. pog., uporabljajo »zlasti v govornih stikih« (129), označene z neob~. pa, kot bi bilo morda mogoče sklepati iz izbire termina, domnevno v pisnih - čeprav razlaga »ne v navadnem sporočanju«, temveč »bolj iz izročila knjižnega jezika« (129) nikakor ni nedvoumna in ne pove, kaj »navadno sporočanje« pravzaprav je. Morda nejavno?
Precej razumljivo je, da med poglavji z razlago slogovnih oznak ne najdemo mernostnih zvrsti, saj naj bi se ta oznaka nana{ala na način organizacije besedila in ne na nižje jezikovne ravnine, obenem pa je {e hudo problematična glede na zapleteno literarnoteoretično pojmovanje literarnih žanrov. Najdemo pa precej obsežno poglavje z razlagami ~ustvenostnih oznak (str. 131-132), ki jih teorija (kot je razložena v
pravopisu) nikamor ne umesti. Literature o razmerjih med čustvenostjo/objektivnostjo ter različnimi besedilnimi žanri v slovenski jezikoslovni literaturi ne manjka, zato v pravopisu pogrešamo kakšen bolj specifičen nasvet uporabniku kot zgolj »to ne pomeni, da so čustveni izrazi odsvetovani« (str. 131).
Primerjava socialnozvrstnih oznak s teorijo pokaže, da je stik z obsežnim jezikovnim gradivom prinesel razširitev pojma. Poleg geografske razprostranjenosti rabe, ki je doslej bila podlaga pojmu »socialnega v najširšem smislu«, socialnozvrstne oznake zdaj prvič izrecno zajemajo tudi družbenoplastno zaznamovanje govorca, čemur se je teorija doslej bolj ali manj eksplicitno izogibala (z izjemo socialnega opredeljevanja potencialnega »nosilca knjižnega jezika«). Med oznakami namreč najdemo tudi izobrazbeno, ki opozarja na rabo ljudi, »ki v svojem izražanju kažejo na določeno višjo izobrazbo«, neknjizno ljudsko označuje, kar je »za višjo kulturno in izobrazbeno raven manj sprejemljiva neknjižna prvina« (poud. A. E. S.), oznaka mestne govorice pa je sicer pojasnjena le z geografsko-socialno umeščenostjo kot »značilna za večja mestna okolja«, vendar pa pregled sicer zelo redkih prvin (take so npr. brinet, familija, oma, papa, tati) kaže, da gre vendarle bolj za izražanje meščanstva kot družbenega sloja kot pa zgolj mestnega prebivalstva. Za slednje je bolj tipična oznaka neknjizno pogovorno (»zlasti v govornih stikih v okviru mestnega življenja«). Pravopis torej med socialne zvrsti vnaša tudi prvine sociolekta, ne več le osi dialekt-knjižni jezik.
Prav to opažanje je spodbudilo naslednjo kratko analizo, s katero sem skušal preveriti usodo razmerja med izobražensko govorico in dominantnim pogledom na knjižni jezik, utelešenim v pravopisnih priročnikih zadnjih petdesetih let. Kot je znano, je bilo to razmerje zaradi domnevne potujčenosti izobraženstva močno nelagodno že vse od prevlade Kopitarjevega koncepta nad Pohlinovim na prelomu 18. in 19. stoletja; nelagodje se je znova okrepilo zaradi nacionalističnih panslovanskih ter diletantskih pravorečnih ekscesov izobraženstva v drugi polovici 19. stoletja; paradoksalno pa je vztrajalo še po koncu diglosije z nemščino, kar je spodbudilo znane Voduškove kritike pravopisa iz leta 1950.' Ta je namreč po Voduškovem opažanju preganjal tujke iz »familijarnega jezika izobražencev« z enako vnemo kot »ljudske germanizme«. Prevladujoče mnenje je, da je Vodušek s svojimi kritikami v tistem času ostal osamljen in nerazumljen.
V analizi sem iz SP 1950 s paberkovanjem izpisal tiste prevzete prvine, ki bi jih lahko uvrstili v Voduškov »familijarni jezik izobražencev« in ki jih je pravopis prepovedoval (42 primerkov) ali »v skrbnem jeziku« odsvetoval (143 primerkov); do okrogle številke dvesto sem jih dopolnil še s 15 tovrstnimi primerki, do katerih je pravopis sicer zavzel nevtralen odnos ali pa jih (v enem primeru: insolenten) nima, vendar po izvoru in rabi sodijo v isto skupino.
Če si ogledamo usodo teh prvin v Slovenskem pravopisu iz leta 1962, lahko ugotovimo, da je bila Voduškova kritika sicer dejansko neplodna, če jo razumemo kot zahtevo po priznanju slogovne raznovrstnosti jezikovnih prvin (SP nima slogovnih
1 Vodušek, Božo, 1951: O Slovenskem pravopisu in o jezikovnih načelih, Slovenski poročevalec št. 141-150.
200 prevzetih besed iz »familijarnega jezika izobražencev« v SP 1950:
42 prepovedanih
ä la, afiširati, atrakcija, deplasiran, depravirati, deranžirati, devastirati, dispečer, eksterier, ešo-firati se, etablirati (se), falirati, famozen, forsirati, goflja, grandiozen, grasirati, gratifikacija, grimasa, hoh{tapler, horda, horenden, iluzije si delati, imoraliteta, in-terier, lansirati (novico), maltretirati, meblirati, monden, načičkati, napram, nobel, nonsens, nonšalansa, reglema, reisirati, rendez-vous, retur(nirati), tretirati, tumult, tuš, vis-a-vis
143 odsvetovanih
anonsa, atakirati, bižu(terija), blamira-ti, blaziran, bonvivant, brinetka, buke, de-gustirati, depeša, desperaten, dezavuirati, dezinteresiran, difamirati, digniteta, di-sgustirati, diskreditirati, diskrepanca, di-stingvirati, diurnist, ekipa, ekspektora-cija, ekstravaganca, elan, erudicija, eter-nizirati, eventualen, falot, familija, faso-na, ferije, fiasko, filiala, fin, floskula, gra-cilen, gratulirati, guvernanta, honeten, impediment, impertinenten, impulz, indi-sponiran, infamija, inkogruenten, inko-modirati, inkompatibilen, inkompetenten, inkonsekvenca, inoportun, insinuacija, in-sistirati, insultirati, insurgent, intencija, interes, interesanten, interesirati, inte-rupcija, irelevanten, iritirati, kadrilja, kalamiteta, kaprica, kasa, kinč, komfort, komoden, kompleten, koncilianten, kon-cizen, kondolirati, konduita, konfirmacija, konfrontirati, konfuzen, konkludirati, kon-sekvenca, konsternirati, konvenirati, kotlet, kuriozen, kurtoazija, ležeren, okazija, ordinaren, pardon(irati), pasirati, perfiden, perhorescirati, perpleksen, perseku-cija, pikirati, plasirati, platforma, pledi-rati, pomp, profet, prominenten, prompten, prononsiran, proponirati, prosperi-rati, rapiden, rektificirati, removirati, re-nitenca, renome, reputacija, retardirati, retirirati, revanša, rezimirati, rezonira-ti, rival, robusten, ruinirati, rutina, se-riozen, servieta, servilen, sesija, skuri-len, stimulirati, strikten, subsumirati, subtilen, subverzija, suma, šarm, šik, šika-na, tangirati, titula, toast, totalen, trakti-rati, utenzilije, vagabund, vakance, ver-ziran, vestibul, violenten.
15 neoznačenih
absurden, adekvaten, akribija, alias, circa, deklarirati, demolirati, destruktiven, imponirati, indic, indiferenten, indi-gniran, indolenten, insolenten, persiflirati
oznak); dejansko pa se je v dvanajstih letih med izidoma obeh priročnikov nestrpnost do »familijarnega jezika izobražencev« zelo zmanjšala. Le še 8 besed je prepovedanih (»besedne in slogovne spake in najhujše nebodijihtreba«), 59 jih je odsvetovanih (beseda, ki je »nepotrebna ali nelepa ali v nasprotju z duhom slovenskega jezika«), 4 jih ima zvezdico (»izrazito ljudske izposojenke /^/ sodijo predvsem v pogovorni jezik in v realistično pripoved«); 20 izpisanih besed pa v SP 1962 več ni. Število neoznačenih besed med izpisanimi 200 se je s 15 povečalo na 109, kar kaže na precej večjo toleranco do posebnosti izobraženskega jezika. In SP 2001?
Glede na funkcionalistični koncept pravopisa in nakazani razvoj med 1950 in 1962 bi pričakovali, da teh prvin povečini ne bo več prepovedoval, temveč jim bo pripisal oznako, zamišljeno izrecno v ta namen - izobr. ali mestn., ki bo povedala, da prvina zaznamuje svojega uporabnika kot izobraženca ali meščana (ali vsaj kot pre-tendenta za ta status). Dejansko stanje je nekoliko drugačno.
Kar 58 izpisanih besed nima v SP 2001 nobene oznake. Med njimi je 22 takih (v spodnjem seznamu označenih z zvezdico), ki jih je še SSKJ označeval kot (ozko) knjižne. Vse besede tukaj zapisujem v besedni obliki in zapisu, ki je bil uporabljen v SP 1950. Te domnevno slogovno nevtralne besede so: absurden, adekvaten, anonsa, atrakcija, bižu(terija), blamirati, deklarirati, demolirati, deplasiran, destruktiven, diskreditirati, dispe~er, ekipa, *eksterier, ekstravaganca, elan, eventualen, fasona, filiala, forsirati, *gracilen, grandiozen, grimasa, guvernanta, *imponirati, *impulz, *indic, indiferenten, indisponiran, *insistirati, interes, interesanten, *interier, *ire-levanten, *kadrilja, komfort, *koncizen, konfrontirati, *konsekvenca, *konvenirati, ležeren, *maltretirati, *prominenten, prosperirati, *renome, *revansa, *rezimirati, *rival, robusten, rutina, servieta, stimulirati, *strikten, *subtilen, subverzija, *šarm, *totalen, verziran.
Neoznačenost teh besed lahko ocenimo kot resno pomanjkljivost, ki kaže na nedomišljenost pojma slogovne nevtralnosti. Zdi se, da presoja temelji na predpostavki, da se lahko te besede pojavljajo v nekakšnem običajnem, »povprečnem«, »normalnem« jeziku ali tipu besedila. To v resnici ne more biti funkcionalistična predpostavka: ta mora že kot izhodišče vzeti zavest, da noben žanr in noben govorec nista bolj »normalna« od drugega; žanra brez popolnoma specifične funkcije ni, kakor tudi ni govorca brez specifične socialne umeščenosti. Neoznačenost lahko pomeni le, da dana jezikovna prvina ne nosi nobene informacije o kodu, iz katerega izhaja (nima nobene konotacije v hjelmslevovskem smislu ali nobenega semioti~nega pomena v smislu kritičnega jezikoslovja); da jo torej uporablja vsaj velika večina govorcev in brez opaznih neenakomernosti v socialni/funkcijski distribuciji. Tega za zgornje besede ne moremo trditi, saj je jasno, da jih dobršen del (v največ primerih kar večina) slovenskih govorcev ne uporablja in da svojega uporabnika dokaj izrazito zaznamujejo.
Druga največja skupina izpisanih besed nosi v SP 2001 oznako neob~evalno. Takih besed je 54 (48 teh besed je v SSKJ zaznamovanih kot (ozko) knjižno; take z drugimi oznakami, navadno redko ali zastarelo, so označene z zvezdico: afisirati, akribija, atakirati, depravirati, *deranžirati, devastirati, dezavuirati, dezinteresi-ran, difamirati, disgustirati, erudicija, *etablirati (se), fiasko, floskula, *gratifika-
cija, gratulirati, imoraliteta, indigniran, indolenten, *infamija, inkogruenten, *inko-modirati, inkompatibilen, inkompetenten, inkonsekvenca, insinuacija, insultirati, intencija, iritirati, konfirmacija, konkludirati, kuriozen, kurtoazija, nonsens, ordina-ren, pasirati, pikirati, pledirati, profet, prompten, prononsiran, rapiden, *reglema, rektificirati, rendez-vous, reputacija, retardirati, rezonirati, ruinirati, seriozen, servilen, {ikana, vagabund, vestibul.
Tudi taka odlo~itev zahteva komentar. Omenili smo, da je oznaka neob~evalno nekoliko nejasna, in ob pregledu izpisanega besedi{~a se nejasnost {e pove~a. Ve~ina teh besed je dejansko takih, da smo jih navajeni sre~evati le v konverzaciji starej{ih generacij izobražencev ali pretendentov za ta status, nikakor pa ne v skrbnej{em pisnem izražanju (v slednjem bi morda pri~akovali akribijo, erudicijo, inkongruent-nost, retardirati in {e kaj). Besedilo oziroma njegovega tvorca torej zaznamujejo izrecno družbenoplastno. Ozna~evanje besed vsekakor zahteva mnoge težke odlo~itve, posebej ~e ni podprto z empiri~no analizo korpusov, tako pisnih kot govornih; vendar pa zaznamovanje tipi~nih prvin iz neformalnega, pogovornega jezika izobražencev, kot so seriozen, nonsens, rendez-vous (danes randevu), z oznako neob~evalno v vsakem primeru daje uporabniku napa~no informacijo.
Naslednjo ve~jo skupino (32 primerkov) tvorijo besede, ki v SP 2001 niso vklju~ene oziroma so vklju~ene v druga~nem pomenu, kot ga je navajal SP 1950 (npr. buke kot »vinska cvetica«, ne ve~ kot »{opek«). Z zvezdico je ozna~enih tistih 17, ki jih SSKJ {e navaja: *buke, degustirati, depeša, ekspektoracija, *esofirati se, eternizirati, ino-portun, *insurgent, interupcija, *kalamiteta, *kin~, *koncilianten, *kondolirati, kon-duita, *konsternirati, *meblirati, okazija, perhorescirati, *perpleksen, proponirati, reisirati, removirati, *renitenca, *retirirati, retur(nirati), *sesija, *skurilen, *subsu-mirati, toast, *traktirati, *tumult, violenten. Opustitev je v glavnem razumljiva, saj so (morda z izjemo besed kin~ in eternizirati) pove~ini mrtve ali vsaj popolnoma obrobne; seveda bi bila koristna utemeljitev z analizo besedilnega korpusa.
Šele na ~etrtem mestu najdemo skupino 17 besed, zaznamovanih s kvalifikatorjem izobrazbeno; 11, ki jih SSKJ ozna~uje kot (ozko) knjižno, smo ozna~ili z zvezdico: alias, *bonvivant, *desperaten, *digniteta, *diskrepanca, *distingvirati, diurnist, honeten, *horenden, impediment, *impertinenten, insolenten, *monden, *nonšalansa, *persekucija, *persiflirati, vakance. Ob rob tej oznaki lahko - poleg ugotovitve, da je rabljena preskromno - dodamo {e to, da jo SP 2001 izrecno opredeli kot oznako knjižne prvine (str. 129). Taka formulacija ({e posebej po ogledu tako ozna~enih besed) je za slovenske pravopise nekaj novega, saj vsaj v okviru te oznake nakazuje, da izobrazbeno že je knjižno, in tako vsaj na neki na~in kon~no postavlja sloven{~ino ob bok jezikom, ki izobraženo rabo jemljejo kot osnovo za kulturni ali celo standardni jezik (gl. spodaj). Starej{i pravopisni koncepti so se takim namigom izogibali in sku{ali izobraženski jezik izbolj{evati v smeri demokrati~no (družbenokohezivno) zami{ljenega, a umetnega ideala.
Preostale oznake so v SP 2001 pripisane po manj kot desetim besedam iz na{e zbirke. Knjižno pogovorno je ozna~enih 7 besed (SSKJ pripisuje oznako pogovorno {tirim izmed njih, tukaj ozna~enim z zvezdico): komoden, kotlet, *nobel, *pardon-(irati), šik, *tuš, *vis-a-vis. Zdi se, da je treba to oznako razumeti nekako normativno,
ne zvrstno v pravem pomenu besede; razumemo jo lahko zgolj kot naznako, da označeno jezikovno sredstvo za kontekste, ki terjajo zbornost, ni primerno. Nikakor je ne moremo vzeti kot oznako nabora specifičnih jezikovnih sredstev, izrecno značilnih za specifične govorce ali situacije, kot so »predavanja in konference v manjšem krogu, intervjuje in okrogle mize na radiu in televiziji _ lahko tudi zasebni pogovori.« »Knjižni pogovorni jezik« preprosto nima sredstev, ki bi bila značilna samo zanj; zato v tem primeru normativna oznaka nadomesti možno drugačno oznako, ki bi povedala, za katero zvrst beseda je značilna. Uporabnik pravopisa tako ne dobi informacije o družbenoplastni zaznamovanosti posameznih besed (pardonirati, komoden sta npr. gotovo bolj socialno zaznamovani besedi kot tuš, nobel).
Preostale oznake navedimo na kratko: poudarjalno je označenih 6 besed (med njimi imata v SSKJ dve - tukaj zaznamovani z zvezdico - oznako pogovorno): blazi-ran, *fin, iluzije si delati, kaprica, konfuzen, *pomp; kot publicisti~no so označene 4 (vse imajo tudi v SSKJ isto oznako): lansirati (novico), plasirati, platforma, tretirati; kot slabšalno so označene 4 (med njimi ima ena v SSKJ oznako knjiz.): falot, horda, na~i~kati, *perfiden; kot neknjižno pogovorno so označene 3 (v SSKJ le dve): circa, *hohštapler, *kasa; kot del mestne govorice sta označeni dve besedi: brinetka in familija; odsvetovani sta dve besedi: interesirati in tangirati; po eno besedo pa imajo naslednje oznake: nizko (goflja), prepovedano (napram), pešajo~e (famozen), starinsko (titula), tehnika (utenzilije), zastarelo (ferije), medicina (grasirati), žargonsko (falirati), matematika (suma) in fr. cit. (a la).
Ob rob že zgoraj navedenim kritikam samo še nekaj bolj teoretičnih misli. Pojem knjižnega jezika, kakršen prevladuje v slovenskem jezikoslovju in je podlaga za SP 2001, pravzaprav združuje dva različna pojma: pojem jezikovne standardizacije in jezikovne kulture; standardni jezik in kulturni jezik. S prvim razumemo ureditev in formalno poenotenje pravil (s tem pa tudi poenostavitev oz. odpravo redundantnih možnosti) za zapis (izreko), besedotvorje in slovnico s skladnjo vred; na besedišče se standardizacija nanaša zgolj v smislu njegove pomenske racionalizacije (natančnosti, ekonomizacije sinonimike za objektivno, strokovno izražanje). Standardni jezik omogoča ekonomično tvorbo univerzalno razumljivih, nedvoumnih besedil. Pojem kulturnega jezika pa se nanaša na norme družbene sprejemljivosti v skladu z dominantno kulturo; le ta je tista, ki lahko oceni besedo hohštapler kot manj primerno od besede lahkoživec (ker je germanizem, ne ker je redundantna). Kot je razvidno iz zgornjih opazk, to vlogo tudi v slovenski jezikovni kulturi danes igra kultura družbeno dominantnih skupin, ne več kultura idealiziranega družbenega obrobja (z njegovo domnevno nepotujčenostjo in neizumetničenostjo). Standardizacija skuša zajeti vsa jezikovna sredstva v jeziku, da tako vsaj teoretično omogoči njihovo poenoteno rabo. Zajema tudi tista jezikovna sredstva, ki niso del kulturnega jezika (in jih SP 2001 označuje kot neknjižna). Res je, da normativnost standardizacije v primeru posebej nekulturnih jezikovnih sredstev oslabi, zato npr. normiranje zapisa besede kurec pri njenih potencialnih uporabnikih povzroča več zabave kot resnega upoštevanja; vendarle pa ima standardizacija tudi nekulturnih jezikovnih sredstev svoj smiseln namen.
Lahko bi rekli, da je z vidika jezikovne standardizacije SP 2001 zelo izčrpen in dosleden, morda bi si lahko želeli le nekaj več preglednosti. Z vidika zaznamovanja
jezikovne kulture pa je, kot kažejo pripombe v na{i analizi, v~asih hudo nedosleden in neu~inkovit. Morda bi teorija zvrstnosti, ki naj bi bila podlaga pravopisu, potrebovala nov premislek o tem, kaj izbira dolo~enega jezikovnega sredstva pravzaprav zaznamuje. Dobra podlaga za tak premislek v SP 2001 že je, namre~ v njegovi delitvi oznak na socialnozvrstne, funkcijskozvrstne in ~ustvenostne, in tudi omenjena dopolnitev pojma socialne zvrstnosti je korak v pravo smer. Vendar pa bi morala družbenoplastna-geografska ume{~enost govorca v jezikovni diasistem v tem okviru dobiti ve~jo težo in biti izpeljana dosledneje. Le tako bo pravopis lahko natan~neje opisal, kaj iz sporo~eval~eve izbire posameznega jezikovnega sredstva o njegovih sorazmerno trajnih ali trenutnih lastnostih ali pa o situaciji govornega dogodka dejansko razberejo prejemniki sporo~ila.
Summary
The article first analyses the relationship between the theoretical concept of language varieties presented in Slovenski pravopis 2001 and its realisation in the choice of style labels: the realisation is not entirely consistent. Interestingly, the concept of social varieties has been upgraded in the system of labels: in addition to territorial criteria, social stratification is explicitly included for the first time (labels izobrazbeno (educated usage) and meščansko, which in practice refers more to social class (middle-class) than to the setting (urban)). The second part of the article focuses on two hundred loanwords which may be considered markers of cultured sociolects and which were labelled by Slovenski pravopis 1950 as wrong (forbidden) or bad style (to be avoided in careful usage). It has been found out that even Slovenski pravopis 1962 was considerably more tolerant to these words. Surprisingly, SP 2001, which introduces style labels into normative practice, lists 58 of these words without any label. The next 54 words are labelled as neobčevalno (non-conversational), which is again surprising since they are indeed largely words typical of oral usage by the educated classes and not of any written style. Only 17 words are labelled izobrazbeno. The next 7 words are labelled knjižno pogovorno (standard colloquial), which is a disputable concept in itself, since the labelled words do not indicate which coherent set of stylistic devices this label should comprise. The remaining words are labelled with very different and less frequent labels.
Slovenski pravopis 2001 is a very comprehensive manual of language standardisation, but information provided about the state of language culture in Slovenian is problematic, perhaps not adequately theoretically elaborated and certainly not founded on actual linguistic practice (corpora).