Charles Perrault — Jože Gregorič:
Vila in dobra pa hudobna deklica.
Nekoč je živela vdova, ki je imela dve hčerki. Štarejša, ki ji je bilo ime Marjeta, je bila po obrazu in po srcu popolnoma podobna svoji hudobni materi, mlajša, ki so jo klicali za Anico, pa je bila zelo lepa in dobra in blagega srca, izrezana podoba STOJega dobrega očeta, ki ga ni imela več.
Vdova je bila vsa zaverovana v svojo Marjeto, Anice pa ni mogla videti niti s koncem očesa. Revica je morala jesti sama v temni veži, mati in zlobna sestra sta jo neprenehoma gonili z dela na delo in vsak dan je morala iti dvakrat debelo uro daleč z vrčem po vodo.
Ko pride nekega dne k studencu in natoči v posodo srebrne studen-čnice, se ji približa revna ženica in jo milo poprosi vode.
»O, prav rada postrežem vsakemu, če le morem!« prijazno zagostoli deklica in ponudi ženici poln vrč. Še podržala ji ga je, da je laže pila.
Ko se napije, ji de ženica, ki v. resnici ni bila nihče dmg kot mogočna vila, ki se je spremenila v beračico, da bi se na lastne oči prepričala, ali je deklica res tako dobrega srca, kakor so pripovedovali:.
>Veš kaj, deklica! Ker si tako dobra, lepa in vljudna, ti bom nekaj dala. Pri vsaki besedi, ki jo boš izgororila, bo padel iz tvojib. ust krasen cvet ali pa dragocen biser.«
Neznana ženica izgine, Anica pa se vesela vrne domov.
Hudobna mati jo je doma že komaj čakala in jo ostro okregala, kod se je tako dolgo klatila.
»Odpustite mi, mamica!«  odgovori Anica, »prej nisem mogla priti.«
In glej čudo: pri teh besedah sta ji padli iz ust dve vrtnici, dva bisera in dva velika diamanta!... Mati je kar ostrmela in od silnega začudenja komaj sprarila iz sebe:
11
»Hčerka, kaj je to? Odkod ti biseri in diamanti?«
Deklica ponižno pripoveduje o beračici, ki jo je prosila vode, in o njeni obljubi. Pri vsaki besedi pa ji je zdrsnil iz ust svetal diamant
Mati se ni mogla dovolj načuditi. Precej ji šine v glavo:
Zakaj ne bi poslala k studencu še svoje starejše hčerke, če je tako!? Naj še ta kaj dobi!
Hitro jo pokliče k sebi in ji veli:
»Marjetica, poglej, kaj se vsiplje iz ust tvoji sestri Anici, kadar govori! Ali ne bi bila vesela, ako bi se tudi tebi kaj podobnega zgodilo? Zato pojdi na studenec z vrčem po vode! Tam boš videla ubogo ženico, ki te bo prosila vode. Lepo prijazno ji postrezi, da bo še tebi dala takšen dar!«
»Uh, kdo bo hodil tako daleč po vodo! In v taki vročini!« se izgorarja nemarna Marjeta.
»Bomo videli, ali pojdeš ali nek ji zagrozi mati. »Le urno vzemi vrč in se mi poberi, če ne! ...«
Marjeta godrnjaje vzame najlepši srebrni vrč in počasi odide k stu- . dencu. Še predea pride do vode, zagleda lepo gospo v krasni obleki. Gospa se ji približa in jo prosi vode. Bila pa je to prav tista vila, ki se je malo prej prikazala njeni sestri Anici. Toda sedaj se je napravila kot kraljična, da bi videla, ali je Marjeta fes tako hudobna, kakor so pravili.
Marjeta pa  se zadere  na  kraljičino  prošnjo:                                      .   ;
»Kajpada! Misliš, da sem zato prišla sem. da bom tebe napajala! Seveda! Kar strezi! Tam imaš studenec, pa se napij, kolikor hočeš!«
»Sedaj vidim, da res nimaš preveč blagega srca!« mirno odgovori vila. Za svojo surovost in nevljudnost pa boš prejela tudi primerno plačilo, da bo vsak videl, kakšna si: za kazen ti bo odslej pri vsaki be-sedi, k-i jo boš spregovorila, prilezla iz ust strupena kača   ali   pa   ostudna   krastača!«
KraljiČna  izgine,  Marjeta pa  odide srdita  domov.
Mati jo je težko pričakovala. Stala je na pragu in ji že od daleč klicala:
»No, kako je, hčerkica?«
»Kako neki! Saj vidite!« ošabno zakavsa nad materjo — iz ust pa ji šineta dve kači in dve krastači!
»Sveta nebesa!« zakriči mati od groze. »Kaj je to? Kaj je to?... A, čakaj, to nama je naredila tvoja ničvredna sestra! Ji bom že pokazala!« je vpila in vihrala nad nedolžno Anico, da bi jo pretepla.
Ko vidi Anica razjarjeno mater, se je tako prestraši, da zbeži iz hiše in se skrije v bližnjem gozdu.
Tam jo sreča mlad kraljevič, ki se je vračal z lova. Vpraša jo, zakaj joka in kaj dela sama v gozdu.
»Oh, gospod, kako ne bi jokala, revica uboga, ki nikjer nimam miru! Mati me vedno pretepa in me je spodila od doma... Oj, gorje mi!... Niko-gar nimam, ki bi se me usmilil!« ...
Med pripovedovanjem ji je padlo iz ust več ko deset diamantov in bise-rov in prav toliko krvavordečih -vrtnic. Kraljevič se je močno začudil in jo prosil, naj mu razodene svojo skrivnost.
Deklica mu je rada povedala, kako je mati ravnala z njo in kaj ji je obljubila neznana beračica, ki ji je dala vode.
Kraljeviču se je revica zasmilila. Njena lepota in miloba sta ga tako očarali, da se ni mogel ločiti od nje. Odvedel jo je v kraljevsko palačo svo-jega očeta in se poročil z njo.
12                                                   i
Hudobno Marjeto pa je zasovraiila njena lastna mati, ki jo je nekoč tako ljubila. Ni je več marala poleg sebe in nekega dne jo je s palico zapo-dila od Eiše. Nihče je ni hotel pod streho, ker so" se je vsi bali. Nesrečnica je morala iskati zavetja v samotnem gozdu, kjer so jo raztrgali in požrli volkovi.