O Božiču je bilo-------.
(S e 1 k o.)
I. Najlepši sveti večer.
j^SB^2^L tari Logar je bil umrl. V revni, stari koči sredi gozda je imel
tfŽaiESPft  svoje stanovanje. Novi naslednik ni hotel stanovati na tako
SBjilPSsB^'  samotnem kraju in v tako slabi hišici. Sezidali so mu torej
fiJlivF^   čedno stanovanje na koncu vasi; staro kočo v gozdu pa so pre-
<Mpv» pustili revni Zevnikarci.
SrailK           Ubožna ženica je   bila vesela   in   zadovoljna,  da je  dobila
^/fiftfft   svojo streho, da ji ni bilo treba prositi prenočišča pri tujih ljudeh. j l!§^ Znesla je hitro tje vse svoje  imetje:   nekoliko naprošene obleke ^•ji« in nekoliko priberačenega živeža.
^jSf          Malo dolgčas ji  je   bilo in   nekoliko  jo  je bilo tudi strah
»    sredi temnega gozda. Sčasoma se je privadila velikemu gozdu, dar
*l   v koči, ki je bila obdana od velikib. hrastov, od vitkih jelk,   od
košatih bukev, se je čutila tako srečno,   tako domačo kakor nikjer drugje
na širnem svetu.
Čepela je kje v kakem kotu in izdelovaia lesene žlice. Ko jih je na-pravila nekoliko več, nesla jih je prodajat po bližnjih vaseh. Nekaj je dobila za žlice, nekaj je naprosila, in s tem se je živila. Revno je živela, ničesar ji ni ostajalo.
Tako je živela več let sama v koči v gozdu.                      . '.
Neko zimo, ko je divjala burja in raznašala sneg, ko so se pripogibale vitke hoje in košate bukve pod težo snega, je dobila sostanovavca. Ravno žlice je gladila, da jih ponese o prvi priliki okrog, ko je zacvililo pred vrati malo pse — Bogve na kak način se je bilo zgubilo v gozd. Odprla mu je. Boječe se je splazilo notri in zlezlo v kot. Od tedaj ji je bil murinček so-stanovavec in zvest varih. Vedno je bil pri nji. Če je šla okrog po vaseh, murinček je tekel pred njo ali pri nji, ali se je jezil kje zadaj na nagajivo mladino, ki je vrgla za njim kak kamen;  če je šla v gozd,  da nabere drv,
-«*    199    »»-
murinček je tekel ž njo, da oblaja kje kako veverico, da oplaši morda kje kakega strahopetnega dolgouhca.
Zevnikarci se je tako priljubil, da bi bila dala rajša ne vem kaj od hiše kakor njega.
Tako je živela v svoji koči zadovoljna sama s seboj in s celim svetom. Tudi ljudje so imeli radi skromno Zevnikarco. Ko je prišla s svojimi žlicami, nasula ji je vsaka gospodinja nekoliko več, kakor je zahtevala za svoj izdelek.
Eno sovražnico je pa vendar imela — ta je bila beračica Mica. Vzrok razporu in sovraštvu je bila grda nevoščljivost. Jezilo jo je to, ker je videla, da so dali ljudje oni dar iz srca radi, nji pa le zato, da je šla prej iz hiše. ,,Ko bi one ne bilo", tako je govorila večkrat, ,,bi živela jaz dosti lažje." Tudi tega ni mogla pozabiti, da so odločili vaščani staro kočo Zevnikarci, a ne nji.
Ko je krevsala od vasi do vasi, je vedno premišljevala, kako bi se maščevala ned Zevnikarco. Kamor je prišla, povsod je vedela povedati kako laž o svoji neprijateljici. Seveda so ljudje kmalu spoznali, da ji ne smejo1 verjeti dosti več kakor nič. Zato tudi niso bili veseli, kadar se je prikazal med vrati zoprni obraz hudobne beračicei Vsak ji je dal majhen dar, da je prej pobrala svoja šila in kopita.
Vcasih jo je nanesla pot tudi mimo koče njene neprijateljice. Kako zavidljivo je pogledala na pol podrto hišico! In če je zapazila, da v koči ni nikogar, in ako se je slučajno sušil pred vrati les za žlice, takoj je odro-malo nekoliko kosov z Mico. Sama jih ni imela kaj rabiti — ali vesela je bila, da je škodovala svoji neprijateljici. Zevnikarca je malo slutila, kam izginjajo najlepši kosi lesa za žlice, a molčala je.
Neke pomladi je brskaia krog Zevnikarčine koče vedno godrnjajoča koklja, klicajoč za sabo precejšnjo družinico. Veselo so tekala piščeta za njo. Ko je šla gospodinja od doma, je pustila kokošjo družinico zunaj, da se je grela na pomladanskem solncu. Ni se bala, da bi ji kdo odnesel čivka-joči rod — saj je prišel malokdo do njene koče.
Slučajno je prišla mimo Mica. Nekoliko se je začudila, ko je videla brskajoča piščeta. ,,Glej, glej", je govorila, ,,tako dela, kakor kaka bogata gospodinja — ta Zevnikarca. Čakaj, jaz ti skazim veselje!"
Pogledala je skozi okno, je-li ona doma. Nikogur ni bilo. Odložila je torej svojo košarico in začela loviti piščeta. Bila so še mlada, letati niso mogla, zato jih je lahko vjela. Le koklja je zletela na bližnje drevo in vpila nad predrzno tatico. Njena piščeta pa so ležala z zvezanimi nogami v košarici.
Zvečer je prišla Zevnikarca domov in dobila samo kokljo, ki je tekala žalostna okrog in klicala izgubljena piščeta. A ta so čivkala že v bližnjem trgu za izgubljeno materjo.
Vse pride na dan, in tudi Zevnikarca je zvedela, kak jastreb je bil odnesel njene jarčke in petelinčke. Težko je prenašala to izgubo — a trpela je molč^.
Prišla je zima in ž njo oni cas, ki je prinesel svetu Odrešenika.

-«   201    fr»-
Popoldne pred svetim večerom je šla Zevnikarca v gozd, da si nabere drv za črez praznike. Seveda tudi murinček ni ostal doma. Vaščani ji niso branili, če si je nabrala zdajpazdaj nekoliko suhih vej. Tla so bila pokrita ie s tankim snegom, polagoma pa je še vedno naletavalo.
Istega popoldne je šla tudi Mica skozi gozd. Beračila je v nekoliko bolj oddaljenih krajih, a med prazniki je hotela prebivati v domačem kraju. Podvizala se je, da bi dospela prej doli v vas.
Toda utrujena že od dolge poti, je začela kmalu omagovati. Starost in naduha sta jo zadrževali. Vedno bolj počasi je premikala trudne noge. Glava ji je silila na prsi — bila je zaspana, kot ne bi bila spala že cel teden.
In sedla je na kamen ob cesti, da si nekoliko odpočije. Glavo si je podprla z rokami in zamižala. Hotela je vstati — ali sedeti je bilo tako prijetno, da je sedela in dremala naprej. Polagoma je zaspala, zaspala trdno.
Murinček, ki je spremljal Zevnikarco, jo je prvi zapazil. S svojim lajanjem je opozoril svojo gospodinjo nanjo. Tako je dobila Zevnikarca Mico, svojo neprijateljico, v gozdu. Komaj jo je še zbudila. Prijela jo je podi paz-duho in peljala v svojo kočo.
Počasi in težko je stopala stara beračica. V koči jo je položila Zevni-karca na posteljo in jo skrbno odela. Nato je hitela drugič v gozd, da na-bere drv.
Doigo je nabirala. Že je padal na zemljo temni mrak — in še je bila v gozdu. Od različnih strani ji je prinašal veter glasove zvonov, ki so peli: Ave Marija. Prekrižala se je in molila. Nato jo povezala nabrana drva in hitela domov. In bila je vesela in zadovoljna kakor že Bogve od kdaj ne tako. Ni hitela — teža let in veliko breme sta jo ovirala. Srce ji je napol-Tijevalo veliko veselje — saj je rešila življenje svoji neprijateljici.
Temna noč je bila, ko je dospela z murinčkom domov.
Zvonovi so vabili k polnočnici. Od vseh strani so liiteli Ijudje s pri-iganimi bakljami, da počastč Novorojenega.
Zevnikarca ni šla k polnočnici — čuti je morala pri bolnici. Sicer je bila na ta večer vsako leto v cerkvi. Tiha sreča in veselje sta jo navdajala, ko je klečala in molila v božjem hramu. A mnogo bolj vesela je bila nocoj, ko je čula poleg svoje neprijateljice, ko ji je izkazovala telesho delo usmi-Ijenja.
To je bil najlepši sveti večer, kar jih je doživela stara Zevnikarca.
Bolnica ni zapustila nikoli več postelje. Prehlad in starost sta jo spra-vila v hladni grob. Pripravila se je lepo na pot v večnost. S solzami v očeh je prosila svojo neprijateljico odpuščanja. Da ji je iz srca odpustila, pokazala je Zevnikarca s tem, da jo je imela v svoji koči, da je skrbela zanjo kot za lastno sestro.
Še dolgo potem, ko je počivala Mica že v hladnem grobu, so govorili ljudje:
,,Dobro je delala Zevnikarca. Izpolnjevala je najtežjo zapoved, namreč ono, ki pravi: ljubi svojega bližnjega, četudi je tvoj sovražnik. To je težko — zato pa tudi Bog stoterno poplača."
-pB,    202    *«-
Veckrat je morala povedati celo dogodbo.
„0 Božiču je bilo'', tako je začela vedno in pripovedovala, kako je začel murinček lajati, kako je klicala Mico in vse, kar je bilo naprej. Nazadnje pa ni nikoli pozabila pristaviti: ^To je bil moj najlepši sveti večer."
II. Saj mati vse odpusti svojemu otroku — —.
Pismonoša Janez je korakal od Leskovega Brda proti Polju. Počasi je stopal. Že nad štirideset let je raznašal pisma; dan na dan je prehodil isto pot. Imel je določeno, kdaj odide s pismi z Leskovega Brda, kdaj pride v Polje, kdaj v Dolino itd. V vsaki vasi so ga pričakovali o gotovem času. In če bi se bil slučajno zamudil kje predolgo — sicer se to ni zgodilo — tedaj bi bili govorili v sosednji vasi:
,,Janeza ni. Kaj neki je vzrok temu?"
,,Cudno je, res čudno."
nMorda je zbolel?"
^Mogoče — star je že."
Tako bi bili modrovali v bližnji vasi. Pa, kakor rečeno, Janez je bil točen prav kakor ura.
Hodil je enakomerno, ne prehitro ne prepočasi, kakor tiktaka stolpna ura. Med potjo je vzel iz torbe pisma, ki jih je moral oddati v sosednji vasi. Prebiral je naslove in premišljal, kdo je pisal in kaj je pisal.
Tudi danes je držal v rokah nekaj pisem in prebiral naslove. In zgo-dilo se je nekaj nenavadnega. Pismonoša Janez je obstal, kar obstal sredi ceste. Kaj takega se ni dogodilo izlepa. Nekoliko časa je opazoval čudeč se neko pismo. Pa kot bi se spomnil, da ne sme počivati, stresnil je nekoliko z glavo in stopal naprej zopet enakomerno, kakor tiktaka ura v stolpu. Med tem pa je govoril:
»Stara Mahnečka je dobila pismo. Dolgo že opravljam svojo službo, alt nji še nisem prinesel nobenega. To bode prvo. In iz Amerike je! Skoro gotovo ji je pisal sin."
Nato je obmolknil. Molčč je stopal dalje; v duši pa se mu je oživila stara dogodba.
Božič je bil. Sneg je pokrival počivajočo naravo. Drevesa so se pri-pogibala pod njegovo težo. Vse je mirovalo in počivalo. Celo veter ni pihljal, ni zibal dreves, ni jih motil pri njihovem premišljevanju.
V vsaki krščanski hiši je vladalo veselje — saj so obhajali najvese-lejši praznik celega leta.
A tam pri Mahnetu je bilo žalostno. Mahaečka je sedela na peči in jokala. Odkar je bila na svetu, še nikoli ni bila na sveti večer tako sama, tako zapuščena in vsled tega tako žalostna. Že dolgo je, kar so ji pokopali ljubljenega moža. Delala je pridno, da je preživila sebe in svojega otroka. Upala je, da ji bode sin povrnil to dobroto, da ji bo v podporo na njena stara leta. A varala se je. Sin jo je zapustil — odšel- je v tujino,  v daljno
-*«3    203    &*-
Ameriko.   Niso   ga   zadržale prošnje,  soize,  grožnje —.  Odšel je in pustil jokajočo mater samo.
Doigo je sedela mati na peči, dolgo jokala in molila. Na mizi je brlela  -luč — saj je bil sveti večer.   Nocoj   gorf v vsaki  krščanski hiši celo  noč svetilka.   Mahnečka je mislila na sina.   Ali je že dospel v novo domovino, ali je našel to, po čemer je hrepenel: srečo? Ali so ga morda potopili raz-burkani valovi za kazen, ker ni poslušal matere?
Vzdramila se je \z takega premišljevanja in molila dalje. Prosila je Vsemogočnega, naj varuje njenega sina, naj mu odpusti, da ni poslušal njenih besed, naj mu odpusti to, kakor mu odpušča ona. Saj mati vse odpusti svojemu otroku. Ona ne more, ne zna zameriti svojemu sinu. Naj ji na-redi ta še tako krivico, naj jo še tako razžali, ona mu odpusti iz srca. Da, še več! S solzami v očeh prosi pravičnega Sodnika, ker ve, da ostro kaz-nuje take pregrehe, naj odpusti tudi On njenemu otroku. Tako je zlato materino srce.
Preteklo je nekoliko let.   Obdelovala je njivice krog svoje koče in se s tem preživila.   Vedno je pričakovala kakega poročila  od svojega sina,  a ' čakala je zaman.   Leto za  letom je hitelo   mimo njene hišice,  a  o njenena sinu ji ni sporočilo nobeno.
Starala se je hitro. Leta so puščala za seboj bel sled. Kakor sneg beli namreč so postajali Mahnečkini lasje.
Privadila se je bila samotnega življenja — a ni mogla pozabiti na sina. Pri vsaki večerni molitvi se je spomnila nanj in molila za njegovo srečo. Ko je počivala na postelji, ko je bila že v polsnu, še je mislila na sina: ali se mu dobro godi, ali je srečen, ali je morda bolan, ali trpi mogoče po-manjkanje.
Da bi ji kdaj pisal, tega ni pričakovala. Saj ji še v začetku ni nič sporočal — kako naj pričakuje pisma sedaj po toliko letih ?
Zel6 se je torej začudila, ko je stopil v sobo pismonoša Janez in ji zaklical:
wMati, pismo imate. Ker je iz Amerike, mislim, da vam je sin pisaJ."
S tresočo roko je odprla pismo in brala:
,,Ljuba mati!
Že petnajst let je, kar sem Vas zapustil. Mislil sem, da bom lahko živel brez Vas, da si ne bom nikoli želel nazaj v Vašo revno kočo. A prišlo je drugače. 0 Božiču bom zopet doma."
Starica je prenehaia čitati. Srce ji je navdajalo veselje, da bo zopet videla sina, ki ga pogreša že toliko časa. Podprla si je glavo z rokami in govorila poluglasno:
BDa, ravno pred Božičem bo petnajst let, kar ga ni. Zel<5 žalosten sveti večer sem imela ono leto. Upam, da bo letos zato toliko bolj vesel." Brala je naprej:
,,Ne bom prišel kot bogat in srečen človek, prišel bom kot berač. Nikar se me ne ustrašite. Tu sem spravil komaj toliko skupaj,
-*3    204    &*-
da bom mogel plačati voznino na ladiji. Kako bo potem, ko pridem na suho, sam ne vem. Moja obleka je raztrgana in zašita kakor največjega berača.
Ljuba mati, prošim Vas, odpustite, da Vas nisem poslušal, da sem ravnal po svoji glavi. Sprejmite me zopet kot svojega sina.
To Vas prosi Vaš sin
Jože."
nKot berač bo prišel? V raztrgani obleki?" tako se je popraševala starica
In hitela je odpirat skrinjo. Tam je imela skrbno shranjenih nekoliko goldinarjev. Spravila jih je bila za one čase, ko jo bodo popolnoma zapu-stile njene moči, ko bo prikovana na bolniško posteljo.
Ta denar je vzela in stopila v prodajalnico, da kupi sinu za obleko. .Čudili so se, ko so videli, da kupuje Mahnečka za obleko. Tudi črevljarja je obiskala in mu naročila, naj naredi novo obutalo njenemu sinu.
Pred Božičem je res prišel Jože domov. Ravno tisti dan pred svetim večerom je prišel. Postarat se je bil, zelo postaral. Veliko trpijenje, lakota, mraz, vse to je zapustilo sledove na obrazu.
In ko so videli ljudje, da prihaja raztrgan, ozebel, sestradan, so govo-rili: Kdor ne uboga, ga tepe nadloga.
Vsi so govorili tako — le nekdo ni govoril tako, le nekdo je tekel prišlecu naproti in ga objel — to je bila mati. Pozabila je, da ji je bil ne-hvaležen, ni imela očitajoče besede zanj. Vesela je bila, kakor že leta in leta ne.
Pozno zvečer sta sedela sin in mati pri peči in se pogovarjala. Pripo-vedoval je, da je dobil v začetku dobro službo in si mnogo prihranil. Ker v onem kraju ni bil prav zdrav, botel je iti drugam. S seboj je vzel prihra-njeni denar — a ta mu je bil po poti ukraden. Dolgo časa je Iskal službe — a ni je mogel dobiti. Ves trud je bil zaman. Sklenil je torej, da se vrne 4omov. Prodal je boljšo obleko, da je mogel plačati voznino čez morje. Po suhem je priberačil domov.
To je pripovedoval, in mati ga je poslušala verno.
Ko pa je stopala k polnočnici, govorila je sama s seboj:
„0 Božiču je bilo, ko je odšel, in danes je zopet prišel, hvala Bogu, danes na sveti dan." In kakor imajo stari ljudje navado, ponovila je še ¦enkrat:
wDa, da, o Božiču je bilo —."