Izhaja vsak prvi in tretji četrtek v mesecu. BESEDNIK. Velja celoletno 2 gld. 50 kr. polletno 1 gld. 30 kr. Kratkočasen in podučen list za slovensko ljudstvo. List 22. V Celovca 16. decembra 1869. Leto L Z Bogom! T Interea magnuni sol ciicumvolvitur annum, Et glacialis hiems aquilonibus asperat undas. Virgil. Aen. 1. II. v. 284. Solnce med tem prevali nam časom veliko le o, Zima ledena preteplje % burnim tuljenjem valovje. „Z Bogom, predragi Slovenci! zadnjič dohajam k vam v starem lelu; naj se ohrani, naj se pomnoži prijateljstvo med nami, da se srečniši in veseliši spet vidimo v novem letu!" — Tako beseduje „Bcsednik," končavši prvi tečaj. Dozdeva se mu, da je komaj nekaj dni, kar je preblagi roditelj njegov zarad slabega zdravja premišljal, ali bi ga poslal med svet ali ne. Obljubljen je bil, prijatelji so ga pričakovali in — ko ga ni bilo o pravem času — popraševali po njem. „Hodi torej v božjem imenu!" in glej: „SoInce med tem prevali nam časom včliko leto." Le malo dni še —in vtonilo bo . v morji tihe preteklosti, od koder ga nikdar več ne bo nazaj. Kdo pa, bodi si še tako zateleban v marnje vsakdanjega življenja, nima vsaj nekoliko resnih misli in posebnih občutkov pri odhodu starega in o prihodu novega leta? S časom zaostaja tudi djanje in nehanje človekovo, ki se giblje v njem. Le spomin sabo jemlje raznovrstne slike iz lastne zgodovine, da jih nenehoma pregleduješ in presojuješ, in blagor njemu, komur se o premišljevanji le-teh slik v srce zliva veselje, da ga ne zbada prežalostni spremljevalec v življenji — kesanje. Vse pa, kar se iz prihodnosti pomiče proti nam, skrito je za neprezčrnim zagrinjaJom. Le kar si je lastni up sezidal na planjavi prihodnosti, gledamo skozi meglčno bele tančice, nikdar svesti in gotovi, če se pritiramo do tje na časovem vozu. Pa naj se izide tako ali drugač, upanje je zmerom neomagljivi tovarš, ki z nami hiti naprej in naprej, in če se včasih tudi hudo opečemo, prigovarja nam: Drugoč bo drugač. Imenitni trenotek letne premembe! Staro leto, kako naglo si se približalo koncu, in da-si prvo v mojem življenji, vendar si zame bilo — veliko, prevažno, veselo in prežalostno leto! Ti si mi prineslo luč življenja, pa ti si mi tudi — s smrtjo zgrabilo premilega očeta! Oh, Slovencev ponos in dika vsega Slovanstva — nemilo leto! — vzelo si ga. Koliko domoljubnih sklepov in radostnih nad počiva ž njim v tihotnem grobu! Ali dedi ne njegove mi nisi ugrabilo, neusmiljeno leto! in ko bi sto in sto tvojih naslednikov preživel: vedno mi bo v srcu gorela prevroča ljubezen — ljubezen do naroda! Akoravno si pozno v krogu svojih vrstnikov, vendar je solnce tebe sicer odgnalo, ni pa še pravih žarkov razlilo po tleh slovanskih pokrajin, in skorej o vseh deželah, kamor zahajam, velja prilika sedanjega letnega časa, besede zaslega mornarja, ki se z neskončnim trudom bojuje z morsko nezgodo; da, zastran presvetih zadev in v previsokem pomenu mora žalosten izdihovati slovenski rod: „Zima ledena preteplje z burnim tuljenjem valovje." — Toda, staro leto, ki sedaj odhajaš od nas in ti kličemo: „z Bogom!" daravno si vsekalo veliko novih ran, pa malo starih zacelilo in le s pičlo mčro delilo dobrote, daravno nisi bilo tako, da bi ti rekli „blago" leto: vendar nam nisi vzelo vere v Najvišega iu v njegovo vsemogočnost; leta yera, združena z vero v lastne prejete moči je velikanski steber, po kterem se vzdigne moj rod do sreče in blagostanja. Trden ko demant je up, da se s pomočjd vekovečnega vladarja spolnijo dolgoletne pravične želje slovenskega naroda. Tega upa, staro leto, in te globoke svesti nam tudi nisi vzelo, marveč ti si — in kakor za druge dobrote, tako prevroča ti hvala posebno zato — ti si hote ali nehote zviševalo nam dar najviše kreposti: ti si v narodu množilo — ljubezen! Čedalje bolj se zbnja narodna zavest, poganja vsestranska preblaga ljubezen in iz ljubezni do domovine se razvija krasno cvetje, ki se bo kedaj veličastno razkošatilo po ogradah slovenskega sveta. Srčnost velja in boj ne miruje; Najviši pa nam je porok, da zmaga pravica! — Tako bi bil, predragi bralci! govore s starim letom, skorej pozabil, da tudi za vas imam marsikaj na srcu. Ne zamerite, starega leta ne bo nikdar več pri meni, z vami pa upam še dolgo veselo živeti. Zato pa tudi ne bom veliko besedi več razdiral. Priporočam vam se še enkrat, ostanite mi prijazni, in vsakdo naj me po moči seznanja z novimi prijatelji, da bo čedalje bolj veselo in prijetno življenje v družbi slovenski. Sicer pa poznate moj rod in značaj. Zmerom imam namen hoditi po pravem, občno veljavnem potu. Ce se pa kedaj spodtaknem, prizanašajte, ker zmota je delež človeškemu rodu na zemlji Prizadeval si bom ne le, da ne zakrnent v ovinke, marveč da si naberem čedalje lepših lastnosti, ki povzdigajo poštenega moža. In tako, preljubi Slovenci! tudi od vas slovo jemljem za letos. Ker pa me ne bo koj prve dni v novem letu, dovolite, da se že zdaj iznebfm tiste stare dolžnosti, ktera se o tem času mora opraviti — po Vodniku „res al z jezikom" — torej }7res," iz globočine srca vam kličem: Srečno novo leto! Drugo dodajte sami. Med tem pa srečni in zdravi. Vaš „Beseduik." Spe lomim. (Spisal Andrejčekov Jože.) III. Tolovaji, Precej pozno je že bilo, — moralo je biti proti polnoči, ko sem počasi krevsal samotno pot iz Vranskega proti domu. Mesec je prav Iep6 svetil in jaz sem zdaj prepeval, zdaj žvižgal, sam sebi delaje kratek čas. V smrečji nad cesto je skovikala sova grozno dolgočasno, da bi me bilo skorej strah, ko ne bi se bil 186 tega sramoval, — daleč gori v vasi že pod vrhom hriba pa je tntil pes in tako na dolgo vlekel, kot bi se mu bilo bog vedi kaj pripetilo. Ta dvojna godba se vč da mi ni bila dokaj všeč, ker se ni nič kaj^ vjemala, zraven pa je blo se po noči, in stara teta Špelka so mi večkrat djali: „Noč ima svojo moč!" Noge so me že nekoliko bolele, pa vendar sem še krepko stopal, da bi prej prišel iz te samote, ker človeku ni dobro samemu biti, zlasti pa po noči. Saj sem bil sedaj ravno v onej koteli, kjer pravijo, da mora človek zarad tatov celd na prazne žepe tiščati. — Kmalo potem začujem za seboj trde korake in izza ovinka se prikaže, kolikor sem o mesečini razločil, moška postava. Da sem se pri tej priči brž tolovajev spomnil, verjel mi bo vsakdo. „Prijatelj božji!" pravi mi prihajajoči, „počakaj no, pojdeva pa skupaj, da bo kraji čas!1' „Aba, ta ima Boga na jeziku, ni se mi ga treba bati," mislim sam pri sebi. — „Le brž stopajte, oče," pravim potem bolj pogumno, „pa se bova vsaj kaj zmenila, ko bova dva!" Mož je drobil in drobil, pa se mu ni nič kaj pospešilo, menda je imel prekratke noge. — nDober večer ti Bog daj!" pravi, ko prisopiha do mene. „Veš, imam košek na rami, pa peteline in kokoši v njem, pa me teži. Star sem pa tudi že, da se noga več tako ne podaja, kot nekdaj. Ej, bela žena bo kmalo prišla s koso, pa pojdemo v večno liko." „Kam pa ste namenjeni tako pozno?" prašam starega. „Zgodaj, hočeš reči, — polnoči je že preč," tako mi odvrne. „V Ljubljano grem in rad bi drevi že zopet doma bil, zat6 sem pa prej odrinil. Prav veseli me, da sem te došel, imam vsaj nekoliko druščine, veš po tehle soteskah ni nič kaj varno samemu človeku, ljudje radi v žepe segajo. Tu je zmerom dosti potepuhov. „E pojte se solit, kje se bodo vzeli tatje!" pravim jaz srčnega se delaje, natihoma pa sem na vse pretrgane viže Boga hvalil, da mi je poslal tega moža, ker sem dobro vedel, kakovi ljudje" tukaj prebivajo. „Je-te, verjemi ali ne, jaz pa le vem, da so, ker sem jih že sam videl. — Le čakaj, da ti povem, kako se nam je godilo, ko sem bil še mlad fante ter sem hodil s starim Veseljakom na lov. Nekega dne smo lovili tam v Spitalskih planinah, kjer je bilo takrat še mnogo divjačine, ceI6 medvedje so se dobili, dan današnji pa so že vse pregnali. — Celi božji dan smo lovili, pa zvečer nismo imeli le enega bedra ne. Psi so vedno gonili in zajci so kar švigali pred nami, pa vendar nihče ni nič vstrelil, sam ne vem, ali nam je bilo narejeno, ali kaj-li. Posebno smo pokali po tistem železnem zajcu, kakor ga imenujejo lovci, ki je neki še dan današnji v onih planinah. Ves bel je bil, kot sneg. Jaz sem ga dvakrat tako prebito spodbil, da se je kar krog in krog zavrtel in tri kozle zaporedoma prekucnil, pa namrkej le ni obležal. Kakor hitro so prihruli psi, pobral se je tebi nič meni nič, ter šel bog te obvaruj! zopet v hosto. Potlej pa reci človek, da ni res železen! — Vsi lovci smo bili že nevoljni, da nas ta dan tako seme vodijo, zatorej pravi zvečer Veseljak: „Shranimo puške ondi-le pri pastirjih v uti in pojdimo nekoliko v krčmo, da se okrepčamo po dolgem trudu, jaz sem že popoluoma sit lova." Mi smo bili vsi njegovih misli, — bilo nas je pet skupaj — in napotimo se naravnost v dolino, kjer je takrat stala samotna krčma, sedaj pa je ni več. V sobi je sedelo šest krepkih korenjakov, vsi še mladi in taki hrustje, kot medvedje. Tri bokale vina so imeli na mizi in pili so, da je vse od mize teklo. Mi se nismo pečali za to družbo, ker nismo nikogar poznali, temuč se vsedli k drugi mizi ter veleli krčmarja, naj nam prinese kaj pijače in jedi. — Mi smo imeli svoje pogovore med seboj in nihče še pogledal ni nobenega unih možakov. Kaj pa so nas tudi brigali! v krčmo iti ima vsakdo pravico, samo oni ne, ki nima danarja. Nakrat pa se dvigne izza mize eden onih pivcev ter se zadere nad nami: „Čujte! ali ste mar vi oni lovci, ki so danes lovili po naši planini?" .Da, mi smo," odvrne Veseljak, rKaj pa je?" „Boš že videl, kaj je!" odvrne uni, „vi ste nas zadnjič beričem izdali, ki bi nas bili kmalo zasačili. Danes se bomo nekoliko drugače pogledali, v košarah morate nesti čreva domu, tako vas bomo." „Zakaj nas boste?" pravi Veseljak, ki ni vedel z nami vred, kaj hoče uni od njega." Mi vemo o vas in beričih toliko, kot nič, kako vas bomo nek izdali." „Molči! če ne ti zaženem bokal v zobe, da boš koj tri solnca videl." — Pričkanje se je vedno huje pričelo, in mi bi bili že radi pustili vse iz nimar ter jo pobrali ven, ker nismo hoteli nikakoršnega tepeža, pa naši nasprotniki so nam zastopili duri, da se nismo mogli nikamor ganiti. Raca na vodi, sedaj nam je jelo vendar-Ie nekoliko presti. Nas je bilo sicer tudi pet, ali kaj smo bili mi proti unim! Razen tega so uni imeli tudi debele gorjače in nože pri sebi, mi pa smo pustili puške v planini. „Lavrenec!" pravi mi potihoma Martinek, Veseljakov brat, „ta človek ni nihče drugi, kot tisti Gabrov potepuh, ki se je delj časa tam krog Mengiša potikal in kradel; pred nekaj leti sem ga videl, ko so ga bili vzeli k vojakom, dobro še pomnim. Presneta ne bodi, s tem se ni šaliti, malo vesti ima, še manj pa usmiljenja. Ko bi mi le puške imeli!" Med hudim prepirom se Martinku posreči, da skrivaj zleze skozi okno in potem hajdi! na vse skoke k pastirjem v planino po orožje. Po sreči ni oilo daleč tje gori. — Kmalo jo primaha nazaj, vstopi se moško med nas ter razdeli orožje. Hejsa! sedaj smo bili mi na konji. Vstopili smo se v vrsto, namerili puške in Veseljak zaknči: „Sedaj bomo pa mi vas! Kdor se le gane z mesta, koj bo ležal na tleb, vi pa krčinar na-prezite voz in pojdite v Kamnik po žandarje. — Menite, da ne vemo, kdo ste vi ? Sami ubežniki ste, ki se sedaj skrivate pred gosposko in ropate po svetu." Krčmar se je branil, da ne gre, ko pa mu je Veseljak zažugal, da mora iti, sicer bode tudi njega izročil žandarjem, jel je na vso moč prositi, naj tega ne stori, ker bi s tem njegova hiša prišla ob dobro imč, in nihče bi več ne zahajal k njemu v krčmo. Tudi tolovaji so prosili ter se jeli hliniti, kot bi bili prejšnje žuganje le v ša!i izustili. „Oče, pa vsaj ne boste tako zlobni," jel je prigovarjati ravno oni hrust, ki se je prej prvi oglasil, „da bi nas res izdali žandarjem. Po pravici vam povemo, mi smo res ubežniki, ali škode pa ne delamo nikomur. Vam ne bo nič koristilo, ako nas izdate, mi pa bomo nesrečni ter morali celo življenje služiti pri vojakih. Pustite nas, saj vam plačamo." 1* Pa Veseljak ni hotel nič slišati o tej pogodbi, temuč je trdovratno ostal pri tem, da mora krčmar po žandarje. — Nekaj minut potem se vse nakrat posveti krog hiše; tramovje jame pokati nad nami in skozi špranje so že padali goreči otrinjki v sobo. — Našo zmešnjavo pri tej priči porabijo tolovaji in ko bi trenil, planejo iz sobe na plan. Mi jo uderemo tikoma za njimi, pa o joj! Vezne duri so bile od zunaj zaprte in nobenega izhoda ni bilo več, kajti skozi okno ni bilo mogoče uiti, ker so bilo'lesene stene že vse v ognji. V hudi sili poskusimo zadnjo pomoč. Z nečloveškimi močmi se vsi nakrat zaletimo v hrastove duri in izrujemo jih s podboji vred ter poderemo na tla. Izhod je bil prost in mi rešeni. Bil pa je tudi že zadnji čas, ker sopar in dim sta nas bila že čisto omamila, in komaj smo bili na prostem, podere se strop v sobi in iz vseh oken švignejo iskre ven. — Tolovaji so jo unesli in ž njimi tudi krčmar, ker je bil ž njimi v zvezi. Zažgal je lastno bajto, da bi jih rešil, nas pa pogubil, pa mu je bila rajtenga vendar le nekoliko unesla.------------- Kaka dva meseca pozneje sem. šel iz Štajerskega ravno to pot. Bilo je pozno po noči, ravno zelo v tem času. Ko pridem doli do le-unega presedelja, kjer je ovinek, ubral sem krajšo pot prek gore, ker se mi je mudilo domu. Prišed vrh griča, zapazim tikoma pod seboj ogenj, ki je bil kacih sto korakov oddaljen. Nekoliko postojim in gledam, kaj bi to bilo, ker pastirjev tukaj ni, da bi kurili. Pri ognji so sedeli štirje možjž in pušili tobak, v velikem loncu pa se je kuhala svinjska gnjat, ki je morala precej velika biti, ker jo je gledalo za dobro ped iz lonca. Razločil sem vse natanko, kaj se godi pri ognji, oni pa mene niso videli, ker pri ognji sedeči človek po noči nič ne vidi krog sebe, razen kolikor luč obseva, nasproti pa se vse dobro razloči. — Spoznal sem koj, da sem zašel med tolovaje, kaj pa bi drugi ljudjč tudi počeli na tej samoti po noči. T™e! sem pri sebi puško, ker brez orožja nisem šel nikdar nikamor. Nekaj časa sem premišljeval, bi li vstrelil med nje ter je razpodil, nazadnje pa sem previdel, da je najbolje, ako se jih ognem, ker nisem bil gotov, če jih ni še kaj več v hosti. — Tiho sem lezel po stezi, ki je držala samo dober lučaj od njihovega ležišča, ter pazil, da ne bi se bilo zlomilo kako brstje pod mojimi nogami, ter me izdalo. — Oni so mirno sedeli, ter se razgovarjali, in nihče me ni zapazil. „Le čakaj." mislim si, „ko pridem na drugo stran, bom pa le ustrelil; jih bom vsaj nekoliko opkišil, saj ne vjeni6 me ne, ker niso daleč od tod že hiše ob cesti." Komaj pa prilezem iz goščave na prosto, ko mi zastopi pot velik mož. Na prvi mah sem ga spoznal, da je ta ravno tisti Gabrov potepuh, ki mi ga je bil takrat Jlartinek pokazal. Da bi te hudimana! mene je začelo žgačkati po vseh udih in lasje" so mi kar klobuk prizdigovali. „Če vstrelim," mislim si, bom druge priklical in potlej je po meni, s poti pa mi ni moč priti; kaj je tedaj storiti? Vstopil se je predme ter vprašal: „Kamgreš?" „Domn I" odvrnem mu. Pogleda mi bolj natanko v obraz in ta prebiti človek me je koj spoznal. „Aha!" se razveseli, „sva vendar enkrat, prišla skupaj ? Nocoj bova pa kar hitro pobotala, kar sem ti dolžen; nimam dosti časa. Kaj prav si mi prišel v roke." Že je vtaknil prste v usta, da bi zažvižgal in poklical tovarše, ki so bili čisto blizo, ali ko mu nastavim jaz puško na prsi, odjenja in osupnjen stopi nazaj. Menda ni mislil, da je nabita. „Pu8ti me dalje, ali pa počim po tebi!" djal sem odločno, „le kar naglo." „Ne bom te pustil" pravi uni in popade cev odvrnivši jo od prsi. Vse to se je zgodilo v enem tre-notku. Sedaj sva se trdno zgrabila čez pleča, in da bi ne mogel kričati na pomoč, stisnem ga z eno roko tako trdno za goltanec, da je jel kar grgrati. Skušal je dobiti svoj nož, pa jaz sem mu ga izpulil prej ter ga zagnal stran v grmovje. Dolgo sva se ruvala, in čeravno je bil on strašno močan človek, vendar me ni mogel spraviti k tlam. — Vendar pa so jele meni moči vidno pešati, ker moj nasprotnik me je tako trdno stiskal, da še skorej sopsti nisem mogel, in kosti v križu so mi pokale, kot bi cepce lomil. — „Če sedaj le Bog kake posebne pomoči ne pošlje," mislim si, „pa je z menoj pri kraji; nič več ne morem." Se eukrat napnem vse moči, kolikor sem jih še imel, da bi nasprotnika podrl. Tudi on se je že menda naveličal dolzega ruvanja, kajti kakor sem čutil, poprijel me je bolj trdno ter me hotel spraviti pod se, pa v tem trenotku se spodtakne ob neki štor ter se znak na tla zvali. — Jaz sem bil rešen! — Usta sem mu zamašil z rnto, potlej sem ga pa tako prebito tlačil in napletal, da se mi je jel slednjič že smiliti. „Toliko te moram," djal sem, „pa ne boš mogel koj vstati in da jaz ubežim, potlej pa stori, kar hočeš, saj na taki samoti me ne boš nikdar več dobil po noči." Bil sem ga res toliko oklepal, da se ni mogel spraviti na noge, jaz pa sem brž stisnil puško pod pazdiho in tako prebito tekel proti cesti, da je vse prek letelo, v četrt uri, pa sem bil že v vasi. Še tisto noč so šli žandarji tolovajev iskat, ktere so že delj časa zalezovali, ker so po teh krajih takrat jako hudo razsajali, več gospodarjev in celo cerkev oropali in poslopij zapalili, — pa ko pridejo na ono mesto, bil je lonec prevrnjen: ogenj je še živo gorel, človeka pa ni bilo nikjer nobenega, akoravno so vso hosto pretaknili. — Nekaj let pozneje smo izvedeli, da je oni Gabrov ubežnik s svojo drhaljo na Štajerskem neko bogato cerkev hotel oropati. Kmetje pa so jih zasačili in nekaj polovili, nekaj pa pomorili, ki se niso hoteli vdati, samo Gabrov ubežnik, njih načelnik, ubežal je v zvonik in dolgo mu niso mogli priti do živega. Slednjič vidi, da jim ne uide in ker je vedel, kaj ga čaka, ako ga vjemo, poskočil je z zvonika ter se ubil. — fMH«tih_dob je tod še precej mirno, ali nekaj kla-težev pa se še vedno dobo, ki preže na mimogredoče ljudi, zlasti ob sejmih." — Starec je končal svojo povest in med pogovorom sva bila prišla ravno do prve vasi. Tukaj me je mož zapustil rekoč, da bo svojega prijatelja Franceta poklical,, ki s kolomazom kupčuje, jaz pa sem jo mahal dalje, ker odslej je bilo vedno dosti hiš ter se mi nikoga ni bilo bati. — Zima. Trudna njiva Zdaj počiva Že pod snegom presladko; Ni več cvetja, Ni več petja, Vse je tiho in golo. 188 Ne ogreva, Ne obseva Solnce ljubo več zemlje; Vse meglene In snežene So ravnine in gore. Ptice mile Obmolknile So po gozdih in logeh; Oj, kak' sladko Ino gladko So nam pele v prejšnih dneh! "Vsem že rož'cam Zdaj ubož'cam Cvetje je odpalo preč; Oj, da vstalo Bi nam kmalo Zopet novih le še več! Več potoki Nam globoki Zdaj prijetno ne šume; Mraz prehudi Del jih tudi Zdaj v okove je trde. Zdaj žaluje In zdihuje Žalosti srce britko; Pa veselje Mi pripelje Pomlad mila spet novo. Fr. Ser. Cimperman. Srenja pod lipo. Šesta nedelja. (Konec.) Groga: Mar je po tem takem treba, da se preorana zemlja potem brž z brano prevleče? Učitelj : To ravno ne, kajti preorana in zrahljana zemlja se mora prej enmalo odpočiti in na zrak izpostaviti. Zrak zemljo rahlja in jej podeljuje mnogo organičnih živilnih tvarin, ki se z ozračnimi padavinami v izrabljano zemljo ponižujejo, dela, da se v zemlji spijoče snovi, ki služijo rastlinam v živež, razkrojijo al razvežejo ter je potem rastlinske koreninice tolikanj laglje povžijejo in posrkajo; pa tudi rastlinam škodljive snovi preminja in jim škodljivost čestokrat skoro popolnoma odvzame. Ako se mastna, debela in hobotna zemlja prav na globoko preorje in od spodej na površje pripravi, je taka zemlja od konca večidel nerodovitna, kakor hitro pa nekoliko časa poleži, da jo zrak prešine, jamejo se razyijati njene notranje spijoče moči, in zemlja postaja rodovitna in plodna, daravno se jej nič drugega posebnega ne doda. — Sploh je pa treba se pomniti, kar se primerne zemljine obdelave tiče, da se zemljišča nikoli ne smejo v mokrem stana orati. Mnoge skušnje nas uče, da je to jako škodljivo in napačno, in da je zemlja po enakem ravnanji svojo plodno moč že dostikrat popolnoma zgubila. Posebno škodljivo je po mokrem orati takrat, kedar se za setev orje, to pa zategadel, ker je taka oral navadno zadnja in se napaka pozneje ne da več popraviti. Hrastovšek: No, če pa dan poprej dežuje, naj si pomaga potem človek, če si more! — kaj? Učitelj: Počakati je treba, da ugodniše vreme nastane. Drevi utegne marsikaj drugače biti, kakor je bilo davi, pravi naša domača prislovica. Pa tudi ljubi Bog nas še nikoli ni tako zapustil, da ne bi bili mogli semena vsejati. Če je ravno včasih s setvijo enmalo težavno, no, kaj si čemo? treba nam je potrpeti: potrpežljivost delo dopolni. A kmetovalcu je potrpežljivosti ravno tako potreba, kakor nagle, trdne volje in izpeljave o pravem in ugodnem času. Ako so zemljišča slabo obdelana, ne spridimo na takih zemljiščih le enega samega sadu, marveč ker se prvi nasad slabo sponese, skazi se potem čestokrat tudi drugi in tretji; pametneje je tedaj, da se rajše nič ne seje in se počaka do spomladi, kakor da bi se sejalo v negotovo, zapacano in razmazno zemljo. Lipovec: Mar je res, da ima slaba sev tudi po več let slabe nasledke ? Učitelj: To je gotovo, da ako se setev enkrat slabo obnese, jej tudi mnogo drugih še slabejših sledi in ravno tako narobe. Zlasti ako se v jeseni v razmazno, mokrotno in cmokasto zemljo seje, je to tolikanj bolj škodljivo, ker neugodno zimsko in spomladansko vreme slabe zemlje nikoli ne zboljša, marveč še njene slabe lastnosti pomnoži in utrdi, pa tudi prestanek rastlinskega življenja takih napčnosti nikoli ne popravi. Zagrajec: To vse vam rad verjamem, kajti iz lastnih svojih skušenj vem, da setev na mokrej raz-maznej zemlji nikoli ne zaleže in le kaj malo prida donese; pa je vendar tudi res, da je zgodnja ozimna setev v naših krajih še najbolj segurna in zaležna. Učitelj: To tudi jaz potrdim, toda le takrat, ako se setev pri ugodnem vremenu vrši. — Nadalje je vsakemu kmetovalcu treba skrbeti, da se zemlji preobilna moča odvzame, kajti preobilna mokrota našim žitom močno škoduje. Da se pa to zgodi, treba je preobilno mokroto po razorih in nalašč zato priredjenih jarkih odpeljevati. Tu pa naši kmetovalci marsikaj greše in le malokedaj gledajo nat6, kako bi se moč-virnost zemljiščem odvzela, ki jim tolikanj škode in kvara dela. Sim ter tam se včasih vidijo kaki posa-mesni razori ali jarki, po kterih se voda odceja, toda kaj hasne to, ako ni nobenega primernega vodovoda, v kterega se bi postranski jarki ali razori napeljali. Večkrat se tudi malo gleda na primeren pad vodoodpelje-valnih jarkov, narejajo se navadno le navprek, kakor ljudem ravno v glavo v pade, nekteri še cehi pripusti, da je delajo posli ali drugi ljudje, ki jim je navadno malo mar kako in kam se voda odteka in napeljuje. Pri tej silo važnej stvari se morate zediniti, da si naredite glavni vodovod, ki je napeljan čez vsa vaša zemljišča, ki ga skupno vzdržujete in popravljate ter brez kakega prepira vodo Iehko va-nj odpeljujete. če bi bili zadnji konci naših zemljišč s takim grabnom obdani, že davno bi ne trpeli toliko močvirja, kolikor ga trpč iu tudi sprednji konci bi bili veliko bol ji, nego so dosihmal. Taki grabni (vodovodi) se obsadč s sa-donosnim drevjem in to nam zopet donaša mnogo koristi, kajti odškoduje nas na tem, kar smo morali utrpeti na delu in prostoru. Groga: No, tega dela se hočem jaz že koj jutri poprijeti. Učitelj: To me jako veseli, toda le počajte enmalo; to reč je treba poprej bolj natanko prevdariti ; treba je gledati na zemljiščino lego, da jarki primeren pad zadobč, kajti slabo priredjeni jarki škodujejo mnogo bolj, nego koristijo. Več od tega bomo govorili pozneje , 189 ko se bomo razgovarjali o različnih plemenih žit; za danes le še par besedi, kar se tiče zemljine obdelave za spomladansko setev. Tudi tu je treba, dragi moji sosedje, marljive pozornosti in skoro bi rekel še mnogo večje, nego pri obdelavi za jesensko setev. Čeravno spomladanska moča sploh ni tako nevarna, kakor jesenska, je vendar oranje na mokrem v spomladi zlasti tedaj nevarno in škodljivo, ako se v zemlji še po največ zimska moča nahaja. V nektenh krajih imajo kmetovalci navado, da grah, oves itd. prav zgodaj sejejo, toda jaz bi jim sovetoval, da z nasetvijo toliko Časa počakajo, da se zemlja prej do dobrega osuši. Dokler se zimska moča v zemlji nahaja, je taka zemlja navadno mrzla in seme se v takej zemlji nikoli dobro ne obnese. Zupan: In če po tčm brž za setvijo suho vreme nastane, zemlja oprhne in postane vodenotrda, ako pa dalj časa dežuje, jamejo semenske klice gnjiti in setev ne donese nikoli mnogo dobička. Učitelj: In marsikdo bi potem rad popravil, kar je pri setvi napačnega bilo, toda ko je seme vsejano, potem je žalibog večidel že vse prepozno. Lipovec: Zarad tega nam se je pa treba po zadanih naukih ravnati; zdaj vemo kaj je treba tu, kaj je treba tam, da se setev pospeši; kdor pa zna in prev-darja, ta svoje delo tudi dobro izvrši. Učitelj: Tako je! - Da ste mi zdravi do prihodnje nedelje. (Poslovč se in odidejo.) Ivan Tomšič. Kako se pošten človek maščuje. (Prigodba, poslevenil Fr. Gerbic.) Stari ribič Semnon, od mraza skorej ves trd, nese butaro drv na hrbtu iz gozda, v kterem se je že listje z drevja brilo. Truden maha po sneženi stezi dalje mimo lovčeve — Itmarjeve — hiše, in hoče čez most na drugo stran k svoji bajti. „Stoj, starec!1' naenkrat zavpije lovec in skoči ves divji iz hiše. „Kje si dobil drv?" — „„Drvaniso tvoja!'" — ,,Meni si jih vkradel!" Semnon se vstraši. „Lovec, jaz nisem nič vkradel," jeclja. Itmar: Ne lagaj se mi, starec! Včeraj še le sem sekal drva. V gozdu leže in od teh si mi jih vkradel! Simkaj ž njimi! Semnon: Nak, lovec! jaz sem jih nabral vejico za vejico, prav in pošteno. Itmar: Lažeš, stari sivoglavec! Simkaj ž njimi! Semnon: Poglejte, saj so samo majhne, suhe vejice, kterih sem nabral, raztrošene so bile pod drevjem v snegu. Itmar: Vkradel si jih! Kaj bi neki tvoje laži! Nato neusmiljeno potegne starčku butaro s hrbta in jo vrže čez most v reko, da so se valovi ž njo igrali. Tedaj je vsega prepira konec, reče zasramljivo in zopet v hišo leti, Semnon je žalostno za njim gledal, ter s solznimi očmi odhajal. Čez nekoliko dni je bil gorkeji zrak. Led se je po reki trgal. Kos za kosom plava in se eden vrh druzega kopiči. Skrl za skrlijo poka in se drvi po reki kakor ledene gore, da so čez dalje bolj zajezile tek deročih valov. Salizon, Itmarjev sin, pride ravno iz mesta in hoče iti čez most. Pa ko zagleda tako divjanje povoduih moči, se vstraši; ves prestrašen se trese in ne ve, kaj bi storil. Semnon, kteri je ravno tamkaj svoj čolnič tesal, mu je sam odsvetoval, naj življenja ne stavi v smrtno nevarnost. Itmar je to videl. „Pojdi hitro simkaj," svojeglavno zavpije. „Most se ne bo ravno podrl; Bog vč kam bi te sicer še stari berač zapeljal. Urno hodi \* Šalison teče, — vdarec za vdarcem pada na moBt. — Že se stresa.-------Še en vdarec. Zdaj pade deček, -------Zopet se pridrvi nakopičeni led, ter telebi ob most. — — Zruši se, pade v vodo in deček ž njim! — Kako je divjal oče takraj in kako je plakal Semnon, starček, unkraj brega! — Strašno je rjovel deček v reki in vpil za pomoč. Na nek hlod oklenjenega in skorej na pol od leda pretisnjenega drve šumeči valovi dalje po reki. Lovec se ne ve" tolažiti; po bregu okrog teka, tepta z nogami ob tla, vpije in obupljivo sklepa roke. Kako bi se smel nadjati, da bi ribič nesrečnega dečka rešil? Toda Semnon, s sivimi lasmi skoči srčan v svoj čoln, vesla pogumno med ledenimi korami in med hlodi razrušenega mostii, otmč dečka iz požrešnjega valovja in ga srečno pripelje na breg k očetu. „Tukaj ti dam sina nazaj," reče prijazno in z milim glasom, kteri bi moral vkrotiti celo volkove. »Glej, zdrav je in nič zalega se mu ni pripetilo, le nekoliko prestrašen je še." Itmar si ni upal oči odpreti. Dolgo je in tiho osramočen stal. „Odpusti mi, pošteni starček!" pravi nazadnje zelo ginjen, in solze so mu čez voljo polile divja lica, „odpusti mi trdosrčno obnašanje proti tebi!" „Kaj ti hočem odpustiti?" Semnon prijazno odgovori. *Ali se nisem dovolj maščeval nad teboj?" — Itmar: Tedaj je bilo dobro delo tvoje maščevanje, razžaljeni mož?-------Bog! tako se maščuje pošteni? — Domača zdravila za živino. (Konec.) Da se bolečine zgnojijo in ran e izčistijo. Da se bolečina zgnoji in rana izčisti, je posebno koristna gosja zel. Perje gosje zeli se mora na mleku skuhati, v sili je tudi dobro na vodi kuhano. Po tem se živali na otekline toplo naveže. Rano pa gre izmivati in čistiti z vodo aH mlekom, v kterem se je perje gosje zeli kuhalo. Zoper zapiranje. Ta bolezen pride od slabosti pri govedi in pri ovcah. Pripomoč in prav dobro zdravilo zoper vsako tako bolezen je pelin. Dobro je torej pelinovega cvetja, pa tudi zelišča meseca julija in avgusta nabrati in posušiti. Po letu se mora zeleni pelin drobno zrezati in med klajo zmešati; po zimi pa se suhi med otrobi ali oves bolni živini meša. Bolan želodec. Žival ima bolen želodec, kedar piče ne prebavlja, ali kedar jo napenja, se preobjč, ali kaj škodljivega pojč. Pri takih napakah je zvišč ali encijan dober pripomoček in najboljše zdravilo. Konju se da po 2, govedom po 3 do 4 lote, ovcam, kozam in svinjam pa po 2 kvintelca na enkrat med pičo. Pri grizlici je treba vsako drugo, pri drugih boleznih pa vsako tretjo ali četrto uro to ponavljati. Grizenje, napenjanje in zablatenje. Večkrat se primeri, da živino grize, napenja, ali je zabla-tena, da blato od nje ne gre. Zoper te bolezni je naj- 190 boljši pripomoček laneno olje. To naj bo pri vsaki hiši pripravljeno, ker ga je večkrat nagloma potreba. Toda olje mora biti sladko, ne prestaro ali grenko. Kedar torej ktero žival grize, napenja ali je zablatena, daje se konju in govedi 1 funt, mali živali pa pol manj olja na enkrat. Bolečine. Pri bolečinah se tudi rabi laneno seme, in sicer ravno tako, kakor gosja zel. Tudi je dobro, če se obodvoje vkup zmeša in na bolečine navezuje. Vročinska bolezen. Včasih se živine vročinska "bolezen loti. Takrat je grenka sol (Glaubersalz) dobro zdravilo. Rabi se z domačo soljo zmešana. Konju se daje na otrobih ali ovsu, govedi, ovcam in kozam pa na vodi ali kaki piči po dva ali trikrat na dan, in sicer konju in govedi po 2 do 4 lote, drobnici pa 1 do 2 lota. Kdor hoče, da se žival dobro izblati, naj da konju J/4, govedi pa 1 funt take soli na trikrat, in videl bo, •da je prav storil. Zoper napenjanje živine. Kedar se govedo od sparjene, rosne ali mrazne detelje preobjč, in jo napenja, je prva pomoč ta, da se mu glava kviško vzdigne in za jezik vleče tako, da se požiravnik nategne, odpre in sapo spusti. Na to se naj vtakne klin med čeljusti in tako na roge priveze, kakor da bi bilo živinče obrzdano. To ga sili žvekati in sapo izpuho-vati. Ako pa to ne pomaga, naj se pomeša za 1 žlico salmijakovega cveta (Salmiakgeist) med maselc vode in se bolnemu govedu v gobec vlije. To zdravilo bi moral vsak živinorejec vedno pri rokah imeti. Druga pomoč je ta: Dve žlici živega apna se v enem ma.-elcu vode raztopite in ta zmes se napeti živini skoz gobec v vamp vlije; kar se ima vsako četrt ure ponavljati, dokler napenjanje trpi. Tretja pomoč je: Da se živina počasi sprehaja, ne hitro, da vetrovi od nje gredo; ali pa se z mastno roko v živino seže in blato iz nje iztrebi. Kdor pa ima brizglo pri rokah, naj takemu govedu večkrat osoljeno vodo od zadej vanjo brizga. Če pa vse to nič ne pomaga, naj se v levi la-kotnici v gornjem kotu, tikoma rebra, ako ni bodala ali troakara pri rokah, majhen, ozek nož v vamp zasadi in cev gosjega peresa v to luknjico vtakne, da se sapa izpusti. Taka rana se zaceli kmalo. Da pa muhe k govedu ne silijo, naj se pomaže okoli nje s kolomazom. Zoper grizenje ali koliko. Če konj dobi grizenje, odpravi se mu ta bolezen najlože z žveplenimi jetri (Scbvvcfelleber). To je kemična sol, ktera se v dobro zadelanih steklenicah, flaškah lehko hrani mnogo let. Kedar konja grize, da se mu te soli za eno žlico. Ta sol odžene iz želodca in črev puhe, ki napravijo koliko, in konj ozdravi. To zdravilo je tudi dobro za govedo, če se od čvrste detelje ali od kake druge zelene krme napne. Za garjeve pse in konje. Mazilo za garjeve pse in konje se naredi takole: 1 lot smrdljivega žvepla (Schvvefelleber) se zriba v droben prah. Njemu se pri-denejo 3 loti stopljenega sala, in oboje se prav dobro skupaj pomeša. Potem se pridene še 2 lota kolomaza ali šmira in 1 kvintelc petroleja ali kamnega olja, pa se spet vse prav dobro pomeša. Naposled se pridene še pol lota saj. To mazilo se gorko večkrat na dan z volnato cunjo v garjeva mesta vriba. Kaj hitro pomaga, ker pomori garjeve klešče, črviče, in po plešah kmalo izraste dlaka. Ali pa tako živino s kamnooljem namazi. Kurje bolezni. Vzroki kurje bolezni, tako imenovane pike, so uši, ktere se na glavi, posebna mladi knretini, zbirajo. Najboljša pomoč ta mrčes pregnati, je ribja mast (Fischthran). Od te se ušivemu petelinčeku ali jarici le ena kaplja na glavo vriba; kurje uši mahoma pocerkajo, in žival jih ne dobi več. S tem sklenemo nauk o zdravilih, in ob kratkem za vsakega gospodarja naj velja: Da se vsa živina prav dobro redi, se jej lepo streže, in se v snagi ima; da tista živiDa, ktera soli potrebuje, tudi dovolj soli dobi za lizanje ali med pičo potrošene; da je v svitlih, suhih in snažnih hlevih, da se nikdar ne presili, se jej preveč trha ali teže ne nalaga, in nikoli nobena žival ne trpinči! „U. G." Vganjka zastavic v 21. listu: 55. Lazar; — 56. črka i; — 57. eno; — 58. led; — 59. Kajn. Ogled po svetu. Avstrijsko-ogerska država. Prihod presvetlega cesarja doniii, odhod cesaričin, na novo sklicani državni zbor, kriza ali prevrat, v ministerstvu in dr. Fischbofova knjiga: „Avstrija in poroštva njenega obstanka," to so glavne dogodbe zadnjih dni. V petek zjutra 3. t. m. se je cesar iz jutrovih dežel vrnil v svoje cesarstvo, priveslavši v Trst, kjer ga je pričakovalo mnogo visoke gospode. Tisti dau popoldne je v Trst došla tudi cesarica. Morala je cel dan ostati v Št. Petru na Krasu, ker je bil sneg naredil take žamete, da ni mogla dalje. Drugi dan se je cesar odpeljal na Dunaj, cesarica v Rim. Cesarja so mnogi težko pričakovali, najbolj zarad homatij v Dalmaciji. Ker reči tako čudno stoje, bilo je ministerstvo z vsemi od cesarja prejetimi oblastmi že v silni zadregi in si ni vedelo več pomagati. Upati je, da cesar zastran pomirjanja na jugu nastopi tisto pot, ktero večina v cesarstvu spoznava za najholjšo. Veselo znamenje je, da je po zadnjem sporočilu za namestnika v Dalmaciji imenovan baron Rodič, ker njega imajo Dalmatinci radi. — V saboto tedaj, 11. t. m. se je sešel državni zbor. Pre-stolni govor je bran v pondeljek, o tem in sploh o vsem, kar se bo novega prikazalo v zboru, vedeli bomo še le prihodnjič kaj povedati. Hudi oblaki pa se zbirajo na obzorji sedanjega ministerstva; sicer je že večkrat bila miuisterska kriza, vendar menda še nobena tako resna ko sedaj. Kakor se kaže, nekaj jih odide. —-Prevažna, liberalcem ali prijateljem zdanje sisteme silno nevšečna je Fischhofova knjiga. Zakaj"? Ker je pravična vsem narodom v Avstriji in kaže, kako bi se morala Avstrija vladati. Da-si ni brez zmote, vendar je prevažna zato, ker jo je pisal sloveč Nemec, in to dokazuje, da tudi pošteni Nemci vedo in svetujejo, kar je prav. V ogerskem zboru so enoglasno sprejeli postavo, po kteri ima nehati kolek ali štempelj na časopisih. Za cesarjevo potovanje v Egipt so dovolili 130.000 gld. Vunanje države. V Berolinu poslancem ni všeč minister za uk, Miihler, in ker noče odstopiti, bojo neki nasvetovali, da se mu za prihodnje leto izbrise plačilo iz proračuna. — Na Bavarskem se prekucuje ministerstvo, še bolj pa na Laškem, kjer je kralj v veliki zadregi, ker mu nihče prav ne more novih ministrov zbrati- 191 — Francoski parlament že nekaj časa zboruje. — Spanjcem gre hudo za denar, kakor marsikomu. Mično je slišati, da so obdolžili prejšno kraljico in Kristino, da ste državi ukradli 70 miljonov. Radi bi jih nazaj, pa bo težko kaj! — Prepir med Turčijo in Egiptom se nekako krči, pa brž ko ne da ob ugodni priliki se zopet napne, namestili kralj vsaj se menda pripogiblje le na videz. Društvene zadeve v Celovcu. „ Trdnjava," politično društvo koroških Slovencev. Pravila so potrjena in jih razglasuje „S1. Narod" v 142- št, kjer razen tega g. Albin Poznik v imenu začasnega odbora vabi na prvi občni zbor, ki se 27. decembra t. 1. ob treh popoldne snide v Celovcu pri Sandvvirtu. Na dnevnem redu bo: 1. Odborovo sporočilo. 2. Volitev prvosednika in četirih odbornikov. 3. Razgovor o delavnosti deželnega zbora. 4 Posamni predlogi. — Tedaj koroški Slovenci pozor! Da vas pride kolikor mogoče obilno število! Katoliško-ustavno društvo. 24. dan p. m. je prej ta dan izvoljeni odbor imel prvo sejo. Za prvosednika je bil izvoljen grof Wagensperg, za njegovega namestnika korar Wallner, za blagajnika kontrolor Schneider, za perovodjo g. Thalhamrner, mestni kaplan. Potem se je odobrila pogodba z gostilničarjem „pri zlatem studencu" (zum goldenen Brunnen) zastran soban, kjer ima sedaj društvo že popolnoma primerne izbe za branje, pogovore in zabavo. Razpošljejo se va-bilni in prejemalni listi na vse strani, ravnalo pa se bo po opravilnem redu konservativnega ljudskega društva v Gradcu. Določeno je, da se društvo slovesno odpre 2. januarja p. 1. - Pri tej priliki moramo opomniti, da se od več strani razodevajo želje — in gotovo pravične — naj bi društvo na slovenske strani jelo pošiljati vabila, vodila itd. slovenski. Upamo, da se kmalo vresniči. Izobraževalno delalsko društvo. Kakor je ±e drugod več enacih društev, tako se je osnovalo izobraževalno delalsko društvo (Arbeiter-Bil-dungs-Verein) tudi v Celovcu. Naslov kaže društva glavni namen, da izobražuje ali omiko razširja med delalci, pa da varuje in zvišuje duševne in materijalne koristi tega stanu. To se ima doseči po lahko umevnih, znanstvenih govorih, poduku, z napravo bukvarne, 8 tem, da se govori dajo v tisek in na prodaj, po prosto-miselnih pogovorih, z vajami v petji, veselicami in telovadbo; zadnjič s tem, da se napravi odbor, ki bo oskrboval in delil delo. — V nedeljo 28. p. m. je bil začasni odbor sklical skupščino, ktere se je obilno de-lalcev vdeležilo in se je pri tem že mnogo udov vpisalo. Vstopnina znaša 30 kr., mesečni doneski po 15 kr. — V odbor so izvoljeni naslednji gospodje: za načelnika: F. Dick, tiskar; načelnikov namestnik: K. Hartl, pnškar; 1. denarničar: J. Toniutti, črkostavec; 2. denarničar: L. Gruber, črkostavec; 1. pisar: M. Krištof, črkostavec; 2. pisar: A Semrajc, črkostavec; 1. računar: F. Hampl, krojač; 2. računar: J Kamprath, pisar; dalje gospodje: J. Domenik, krojač; K. Kaiser, mizar; G. Kbllreutter, krojač; A. Langer, krojač; G. Sorgo, ključar; F. Staudinger, ključar; in J. Wagner, klanfar. Potem je gosp. načelnik 8 krepkim glasom razložif zbranim rokodelcem, kako potrebno da je za sedanji čas to društvo; končaje je še omenil državnega odbornika dr. Roscrja, pravega in resničnega prijatelja rokodelcev, in z živio klici je donelo njegovo ime. Razposlali so se tudi telegrami v Gradec, in na Dnnaj v pozdrav našim sobratom, in v naznanilo, da smo tudi mi, akoravno med gorami živimo, zaslišali njih glas, in po njem tudi ravnali. Tako se je to društvo pričelo z veselim vspehom in nadjamo se, da se bo dan za dvevom bolj razširjalo. — Naprej z časom — naprej z umom! Vabilo v družbo sv. Mohora za 1. 1870. *) Približal se je zopet čas, da se prične nabira in vpisovanje udov za družbo sv. Mohora. Družbin odbor tedaj vabi vse Slovence brez razločka stanu, spola in starosti, da pristopijo tudi za leto 1870 v prav obilnem številu; vsi dosedanji družmki naj družbi ostanejo zvesti in jim naj se pridruži po vseh slovenskih pokrajinah mnogo novih. Letos je štela družba sv. Mohora blizo 14000 udov, ki so dobili vsak po 7 knjig za majhen donesek 1 gold. na leto; blizo 100 000 družbinih knjig je romalo letos med slovensko ljudstvo, da sejejo po raznih straneh mile domovine seme lepih naukov in koristnih znanosti. Naj število udov tudi prihodnje leto tako veselo naraste, kakor se je množilo dozdaj od leta do leta. Naj bi kmalo ne bilo slovenske vasi, v kterej ne bi imela družba vsaj nekaj družnikov! Družbin odbor ponavlja zato že znano prošnjo in prosi ter prosi vse domorodce, posebno vse dekanijske in farne predstojnike, da se ne vtrudijo družbo sv. Mohora v novo svojim faranom priporočevati in da tudi prihodnje leto blagovoljno prevzamejo nabiro udov in razpošiljatev družbinih bukev. Kolikor veče bode število udov, toliko več se bode moglo tudi za I. 1870 raznih knjig na svitlo dati. Za zdaj se da na znanje, da prejmo družniki prihodnje leto: a) „Življenje svetnikov," 5. snopič 8 podobami; b) povest: „Žalost in veselje" spisal Andrej-čekov Jože; c) „Domače in tuje živali," 3. snopič „(Ptice;)-' d) gospodarsko delo: „Poljedelstvo in »Koledarček" za 1. 1871; tiskale se bodo omenjene knjige v 16. do 17 000 iztisih. Pri oglaševanji naj se blagovoljno pomni to le: 1. Nabira za prihodnje leto se sklene z zadnjim dnevom marca 1870. 2. Letni na za vsako osebo ali vstanovo iznaša 1 g Id.; d o s m rt n i na za posebne osebe, kakor tudi za farne in šolske bnkvarnice (hiše ali cele družine se v prihodnje ne sprejemaja več za dosmrtne ude) 15 gold. na enkrat ali pa po 8 gold. dvakrat v teka enega leta. Na oglasila brez denarja se ne more ozir jemati: 3. Kdor prvikrat v družbo stopi, ta naj izrecno pove, da je nov družnik; imena naj se zapišejo raz- *) Lepo prosimo vredništva slovenskih časnikov , da blagovolijo ponatisniti družbino vabilo v svojih listih. Odbor. 192 ločno in sicer iz vsake fare zapored. Tudi dosmrtni udje naj se vsako leto vpišejo, da se njih ime pri tolikej množici ne spregleda. Lepo prosimo število ndov in zadnjo pošto na če In vpisovanjskih pol zaznamovati. Imena družnikov naj se pošiljajo z denarjem vred pod naslovom „Družba sv. Mohora" v plačanih listih v Celovec vsaj do 1. aprila 1870. 4. Kdor izmed novih udov želi s knjigami prihodnjega leta prejeti tudi kak snopič doslej izdanega ^Življenja svetnikov" ali BKristusovega življenja," ta naj pošlje z letnino vred za vsak (1. 2. 3 in 4.) snopič „Zivljenja svetn." po 50 kr. za I. in II. snopič „Kri-stns. življ." pa 40 kr. Kdor pa noče čakati nove razpo-šiljatve družbinih bukev: dobi vse te knjige po nekaj višej ceni tudi po knjigarnicah. — Prečastita duhovščina in tudi drugi domorodci! Vaša veljavna beseda in pri-poročvaje največ pripomogla, da je družba sv. Mohora tako krepke korenine pognala med slovenskim ljudstvom. Vam naj bo priporočena tudi v prihodnje leto, ostanite jej tudi za naprej z besedo in djanjem krepki podporniki našemu milemu narodu v časni in večni prid. Priporočamo tudi prav lepo nabiro za Janežičev spominek! — V Celovcu 10. decembra 1869. Družbin odbor. Oglasnik. Dohodki za Janežičev spominek. gold. kr. Prenesek iz lista štev. 21..... 124 — V Ljubljani so darovali gospodje: Dr. Lovro Toman........... 5 — Dr. E. Kosta............. 2 — Dr. Jernej Zupanec........... 2 — Jakob Alešovec............ 1 — Janez Sumkavec............ 1 — Km. Guttman............. 1 — Jan. Tavšek ............. 1 — Peter Kavarnar............ 1 — Dr. Karol Bleiweis........... 1 — Dr. Fr. Papež............. 1 — Fr. Ravnikar............. 1 — Dragotin Žagar............ — 50 Fr. Sovan, stareji........... 3 — Fr. Sovan, mlajši............ 2 — Jakob Tomec.............. 1 — J. Šolar............... 2 — Luka Svetec ............. i — Rudolf Endliher............ — 50 Jan. Jamšek . '............ 1 — Dr. J. Orel.............. — 50 Josipina Porcija............ — 20 Dr. J. Poklukar............ 1 — Jakob Hren............. — 50 Jožef Blaznik ............ 10 — Stavci Blaznikovi............ 8 — Anton Lesar, profesor na višej realki .... 2 — (Dalje prihodnjič.) Skupnina 174 gl. 20 Y Celovcu 1. decembra 1869. Odbor. 35. B6. 37. 38. 39. 40. 41. 42. 43. 14. 45 46. 47. 48. 49. 50. 51. 52. 53. 54. 55. 56. 57. 58. 59. 60. Zahvala in vabilo. Ko je nemila smrt pobrala meni predrazega soproga, Slovencem nepozabljivega pisatelja profesorja Janezka, bilo je pregloboko ranjeno moje srce , da nisem mogla spodobno zahvaliti se vsestranskemu blagodejnemu sočutju, ki mi je dohajalo od mnogovrstnih slovenskih krajev in ktero mi je in bo v veliko tolažbo. Pa več ko časa preide, tem teža prihaja moja prijetna dolžnost, ker ono premilo sočutje se še dalje kaže ne samo v besedah, marveč narašča v najblažih deiih. — Zatorej preiskrcna in na jprisrcniša hvala vsei Izdajateljica: K. Janežič. — Odgovorni častitim Slovencem, ki tako časte" spomin svojega, rojaka in se blagodušno ozirajo name, posebno pai na osiročena otroka! — Da se spolni zadnja volja Janezičeva ' izdajala bom s pomočjo nekterih rodoljubov „Besednikau še dalje v novem letu. Zvesto se bo ravnal po osnovi svojega žalibog prezgodaj umrlega ustanovitelja, sicer pa bo rad poslušal tudi nove želje svojih prijateljev in jim vstrezoval, kolikor bo mogoče. Povzdiga, razcvet in sploh življenje tega mladega lista pa je v vaših rokah, predragi Slovenci! torej vas vdano vabim na obilno obilno narocbo. S tem prijaznim vabilom pa še enkrat izrekam v svojem in svojih otrok imenu — vročo zahvalol Karolina Janežič. Vahilo na narnčho. S prihodnjim listom prične „Besed-nik~ svoj drugi tečaj. Ponižno se torej priporoča Slovencem, da ga tudi v novem letu blagovolijo podpirati še v obilnišem številu. Obseg mu po ve em ostane, kakor do zdaj, zvunanja oblika pa bo vsaj za spoznanje bolj lična. — Izhajal bo deseti in pet in dvajseti dan vsacega mesca na celi poli. Polletna, cena mu je 1 gld. 30 kr., celoletna 2 gld. 50 kr. Dijaki pa, ce se jih zdiuži vsaj 10—12, morejo ga dobivati po 1 gld polletno,, ako je naročilu priložena naročnina. Izrekujemo pa še prijazno prošnjo, naj častiti naročniki blagovolijo podvizati se s pošiljanjem, da bomo po večem vedeli koliko iztisov naročiti, ker bi drugač poznej prihajajočim ne mogli s prejšnjimi listi postreči. Prvi list v novem letu pride na ogled vsem dosedanjim naročnikom, poznejši listi pa se bojo pošiljali le tistim, ki so poslali naročnino. Naročnina naj se v plačila prostih pismih pošilja na gospo K. Janežičevo v Celovcu. Prijetni nadi, da „Besednik" dobi obilno denarne podpore in da si bo tako mogel omišljati če dalje boljše duševne hrane,, dodajemo lepo prošnjo, naj se mu mnogo vrlih pisateljev oglašal Vredn in založništvo. Dupisovalniea. C. gg. dopisnikom družbe sv. Mohora: A. P. fajm. Z. L. Poslano zbirko prejeli. — E. G. v M Poprašajte po družbinih bukvah blagovoljno v Rizsftii, če jih tu ne dobite, prosimo nam naznaniti, po kterem potu ste jih bili naročili in koliko iztisov Vam manjka? — J. P. v Podbr. Namenjenega dela le se lotite; pride saj do 1. 1^72 na vrsto! z naprošenim „Glasni-kom" Vam ne moremo vstreči. Č. gg. Besednikovim dopisnikom: J. B. v Kor. Poslano prejeli. Hvala! Prosimo večkrat kaj. —J. P. v L. Hvala! V kratkem se porabi. Žilna cena. V Gorici pokaznaniku, drugej povsod po merniku prerajtana. Ime žita 3 ani oru diuu > -o >N o x> 03 O 3 i-5 C3 Var > > > >- gld~k7j gld. I kr. 1 gld. kr. gld. kr. o > gldT|k7- Pšenica Rež . i Ječmen Ajda . . Turška Proso (Pšeno) Oves . . . Krompir . . Fižol . . . 4 64 3 4 3 30 2 31 2 74 3 98, 3 83 i 4 90 i 4 i ^5 4 10 2 90 Q O — 2 80 2 60 2 95 3 ¦ — 2 80 2 90 2 35 2 80 2 ¦90 2 50 2 70 2 90 2 50 1 Ml 1 90 1 85 1 60 1 10 1 20 2 50 70 30 48 12 Kurzi na Dunuji 13. decembra \ 8159. 5°/0 metalike . — gld. — kr. Nadavek na srebro 122 gld. 50 kr Narodno posojilo 68 r 75 „ Cekini .... 5 v 83 _. Loterijne srečke. V Gradcu. 4. decembra 1869: 59, 23, 81, 44, 3 Na Dunaju 4. „ 1869: 43, 13, 24, 54, 38 V Trstu . 11. „ 1869: 77, 51, 55, 69, 35 Lincu . 11. „ 1869: 2, 82, 26, 25, 51 Šnek. — Tiskar: J. in Fr. Leon.