785
Izbirni Nosilec
Kreditne
predmeti
Predmet
predmeta
točke
ECTS
44. Izbrana poglavja
iz pediatrije Prof. dr. Alojz Gregorič 5 ECTS
45. Izbrana poglavja
iz oftalmologije Doc. dr. Dušica Pahor 5 ECTS
46. Izbrana poglavja
iz psihiatrije Doc. dr. Blanka Kores-Plesničar 5 ECTS
47. Oskrba starostnikov
na področju geronto-
loške tehnologije Doc. dr. Zmago Turk 5 ECTS
48. Biomehanske
obremenitve križnega
dela hrbtenice Doc. dr. Zmago Turk 5 ECTS
49. Molekularna in celična
endokrinologija Prof. dr. Marjan Rupnik 5 ECTS
50. Epidemiološke metode Doc. dr. Marjan Premik 5 ECTS
51. Etika biomedicinskega
raziskovanja Prof. dr. Matjaž Zwitter 5 ECTS
52. Kancerogeneza in
biologija tumorjev Prof. dr. Matjaž Zwitter 5 ECTS
53. Molekularna biofizika Prof. dr. Greta Pifat-Mrzljak 5 ECTS
54. Materiali za prenos
in nadzorovano
sproščanje zdravil Doc. dr. Peter Krajnc 5 ECTS
55. Farmakogenomika Doc. dr. Uroš Potočnik 5 ECTS
56. Žilni vsadki Prof. dr. Kazimir Miksič 5 ECTS
57. Ocena srčne funkcije
in stanja cirkulacije Doc. dr. Gorazd Voga 5 ECTS
58. Nove tehnologije v
družinski medicini Doc. dr. Janko Kersnik 5 ECTS
59. Nutricevtiki
in tehnologija Doc. dr. Mojca Škerget 5 ECTS
60. Funkcionalni celični
modeli Doc. dr. Avrelija Cencič 5 ECTS
61. Onkologija dojk Prof. dr. Borut Gorišek 5 ECTS
62. Uroginekologija in
pelvična rekonstruk-
tivna kirurgija Doc. dr. Igor But 5 ECTS
63. Umetni organi
v gastroenterologiji Prof. dr. Eldar Gadžijev 5 ECTS
64. Maksilofacialna
kirurgija z osnovami
stomatologije Doc. dr. Danijel Žerdoner 5 ECTS
65. Tuboperitonealna
neplodnost Doc. dr. Milan Reljič 5 ECTS
Skupaj (študent izbere 3 izbirne predmete) 3 × 5 = 15 ECTS
Kreditne
2. letnik Predmet Nosilec predmeta točke
ECTS
1. IRD – Ind. raziskovalno delo 45 ECTS
3. letnik
Kreditne
3. letnik Predmet Nosilec predmeta točke
ECTS
1. IRD – Ind. raziskovalno delo 60 ECTS
Pred zagovorom doktorata mora kandidat obvezno opraviti zagovor članka s
področja doktorata, ki je bil objavljen v reviji, ki jo indeksira SCI oz. SSCI, z
navedbo IF.
Kandidat si po uspešno opravljenem podiplomskem študiju iz biomedicinske
tehnologije pridobi naziv doktor/doktorica znanosti. Po potrebi bo znanstveni
naslov usklajen z zakonom o strokovnih in znanstvenih naslovih.
Literatura
1. http://www.medicine.oulu.fi/english/index.html
2. http://www.medicine.man.ac.uk/pon/moutline.html
3. http://www.uni-graz.at/zv1www/mi030630t.pdf
4. http://www.i-med.ac.at/studium/
5. http://www.uku.fi/english/
6. http://www.med.utu.fi/en/
7. http://www.harvard.edu
8. Podatki FIDES-a in Zdravniške zbornice Slovenije. ISIS, februar 2000.
9. Medical education and didactic network. European Med-Net. www.med-
net.nl/med-net
10. Blake JM, Norman GR, Smith EK. Report card from McMaster: student eva-
luation at a problem-based medical school. Lancet 1995; 345: 899–902.
DODIPLOMSKO IN PODIPLOMSKO
IZOBRAŽEVANJE ZDRAVNIKOV
IZKUŠNJE MEDICINSKE FAKULTETE
UNIVERZE V LJUBLJANI
Dušan Šuput
Medicinska fakulteta v Ljubljani je bila kot sestavni del Uni-
verze v Ljubljani ustanovljena leta 1919, vendar je takrat ime-
la le štiri semestre, leta 1940 pa je dobila še peti in šesti seme-
ster. Po drugi svetovni vojni je bila leta 1945 ustanovljena po-
polna medicinska fakulteta, ki je kasneje dobila dva oddelka:
oddelek za splošno medicino in oddelek za stomatologijo (se-
daj dentalno medicino). Razvil se je tudi podiplomski študij,
ki je v veliki meri interdisciplinaren. Medicinska fakulteta v
Ljubljani sodeluje tudi v dodiplomskem študiju farmacije in
drugih visokošolskih ustanov.
Dosedanje izkušnje so pokazale, da študenti medicine dobe
izvrstne teoretične temelje, hkrati pa premalo praktičnih iz-
kušenj. Po povečanju obsega študija iz desetih na dvanajst
semestrov se je stanje izboljšalo, še vedno pa ni idealno.
Kljub stalnemu posodabljanju pouka in nenehnemu uvaja-
nju novih metod poučevanja je prenova pouka nujna. Po eni
strani je potrebna uskladitev in temeljito preverjanje do sedaj
doseženih posodobitev, po drugi strani pa moramo zagotovi-
ti čim širšo evropsko primerljivost študija in doseči tudi čim
večjo praktično usposabljanje študentov medicine. Slednje je
pri študentih dentalne medicine v veliki meri že doseženo, če
ne že kar zgledno. Ne smemo pa pozabiti na številne pozitiv-
ne izkušnje in tudi ne na uspehe naših dosedanjih diploman-
tov, saj so se mnogi med njimi uveljavili tako doma kot v tuji-
ni, kar govori tudi o dosedanji kakovosti.
Kakovost študija
Ustrezen stik med študenti medicine in njihovimi učitelji je
predpogoj za kakovostno delo, zato je bistvenega pomena
tudi razmerje med številom učiteljev in študentov. Na Univer-
zi v Ljubljani in tudi na Medicinski fakulteti je to razmerje ne-
ustrezno, kar vpliva tudi na uvrstitev Univerze na lestvici naj-
kakovostnejših univerz v svetu. Število učiteljev bi bilo po-
trebno povečati. Naslednji pogoj je ustrezna kakovost učite-
ljev in študentov.
Kakovost učiteljev. Odličnost na raziskovalnem, pedagoškem
in strokovnem področju.
Kakovost študentov. Kako zagotoviti izbor »najboljših«? In ka-
ko lahko definiramo pomen besede »najboljši« v smislu pred-
pogojev za uspešnost študija, in morda še bolj, za uspešnost
dela v zdravniškem poklicu? Menim, da je vloga učiteljev na
MF in tudi učiteljev v predhodnem izobraževanju poudarjati
pomen razumevanja v primerjavi s pomnjenjem (oziroma kar
ponavljanjem) povedanega.
Za slednje pa so nujni ustrezni odnosi med udeleženci učne-
ga procesa in njihova motiviranost.
Za kakovostno delo so poleg vsega naštetega osnovni tudi
materialni pogoji.
Teorija : praksa
Že uvodoma sem povedal, da želimo študente v čim večji me-
ri usposobiti za praktično delo, kar zahteva tudi čas. Pri tem
pa moramo paziti, da ne okrnemo teoretičnih osnov, temveč
jih čim bolj uskladimo in se izogibamo ponavljanju. Zavedati
se moramo, da dobro poznavanje teorije brez prakse ne za-
gotavlja usposobljenosti za neposredno delo z bolnikom, po-
znavanje in obvladovanje raznih spretnosti brez poznavanja
teorije vodi v »obrt« in ne omogoča sledenja razvoju medici-
ne. Zavedamo se, da mora zdravnik obvladati teoretične pod-
142. SKUPŠČINA SZD
786 ZDRAV VESTN 2005; 74
lage, jih nadgraditi s praktičnimi znanji, obogatiti s humanost-
jo in hkrati biti sposoben kritično slediti napredku.
Prenova
Izhodišče prenove na Medicinski fakulteti v Ljubljani je mo-
del, ki so ga na podlagi Harvardske izkušnje razvili v Heidel-
bergu. Pri tem se zavedamo, da to ni edini model in da bo v
Evropski skupnosti prišlo do skupnih smernic, za katere pa
še ne vemo, koliko bodo obvezujoče. Ne glede na to pa bo
reforma uvedla oziroma »dodelala« naslednje:
Uvajanje stika z bolnikom že v prvem letniku. Obseg in kako-
vost dela z bolnikom bo naraščala v naslednjih letih hkrati z
obvladovanjem vse večjega obsega teoretičnih podlag. Teo-
retični predmeti bodo razdeljeni na splošni in specialni del.
Splošni del bodo študenti osvojili v prvih treh letnikih, speci-
alni del pa ob specialnih področjih klinike. Razmerja med spe-
cialnim in splošnim delom bodo pri vsakem predmetu različ-
na, prilagojena potrebam področja. Novost bo tudi vpeljava
relevantnih področij javnega zdravja v vsak letnik študija.
Glede na trajanje študija nameravamo vpeljati tudi izbirne vse-
bine, ki bodo lahko kasneje uporabljene kot krediti pri podi-
plomskem študiju.
Predvidljive težave
Prostorska stiska predvsem pri praktičnem pouku in semi-
narjih, deloma tudi pri predavanjih.
Pomanjkanje učnega kadra – velikost skupin študentov.
Pomanjkanje motiviranosti?
Materialna podlaga.
Zaključki
Cilj nadaljnjega razvoja dodiplomskega in podiplomskega štu-
dija na Medicinski fakulteti je zadržati dobre vidike sedanjih
oblik izobraževanja in temeljito spremeniti vsebino in orga-
nizacijo pouka v smeri večjega usposabljanja za delo z bolni-
ki s poudarkom na odmiku od »repetitivnega« učenja oziro-
ma od pomnjenja k razumevanju. Le slednje namreč zagotav-
lja trajen uspeh in razvoj vsakega posameznika.
BOLONJSKA DEKLARACIJA IN
ŠTUDIJ MEDICINE
Dušanka Mičetić-Turk
Uvod
Zaradi izjemnih dosežkov v zadnjih nekaj letih postaja pre-
oblikovanje Evrope za Unijo in njene državljane čedalje kon-
kretnejša in pomembnejša resničnost.
Združevanje Evrope na ekonomskem in političnem področ-
ju zelo intenzivno poteka, združevanje na akademskem in du-
hovnem področju ima razsežnosti, katerih se javnost vse bolj
zaveda, saj bo pripeljalo do oblikovanja popolnejše Evrope
in okrepilo njene intelektualne, kulturne, socialne, znanstve-
ne in tehnološke razsežnosti (1).
Evropa znanja je danes na široko prepoznana kot nezamen-
ljivi dejavnik socialnega in človeškega razvoja ter kot neizo-
gibna sestavina pri utrjevanju in obogatitvi evropskega držav-
ljanstva. Svojim državljanom omogoča, da si pridobijo spo-
sobnosti za spoprijemanje z izzivi novega tisočletja, pa tudi
zavest o skupnih vrednotah ter o pripadnosti skupnemu soci-
alnemu in kulturnemu prostoru (1).
Izobraževanje in sodelovanje v izobraževanju ima pri razvo-
ju in krepitvi stabilnih, mirnih in demokratičnih družb vse-
splošno priznan odločilen pomen, še zlasti ob upoštevanju
položaja v jugovzhodni Evropi.
Pri tem imajo glavno vlogo univerze in njihove članice.
Bolonjski proces
Bolonjski proces lahko označimo kot skupno prizadevanje
evropskih držav, nekaterih vladnih in nevladnih mednarodnih
organizacij za izobraževanje, akademskih ustanov in študent-
skih organizacij za koordinirano sodelovanje in poenotenje
pogledov pri reševanju izzivov in odprtih vprašanj o ključnih
konceptih, strategijah in razvojnih politikah visokega šolstva
v razmerah, ki jih zaznamujejo evropske integracije, t. i. tran-
zicija v srednji in vzhodni Evropi ter globalizacija v svetov-
nem merilu (2).
Evropske visokošolske institucije so sprejele ta izziv, posebej
v luči temeljnih načel poslanstva univerz, zapisanih v doku-
mentu Magna Charta Universitatum v Bologni leta 1988, ki
poudarja neodvisnost in avtonomijo univerz v visokem šol-
stvu in raziskovanju.
Leta 1997 Lizbonska konvencija poudarja priznavanje viso-
košolskih kvalifikacij v Evropski regiji. V Parizu podpisana Sor-
bonska deklaracija leta 1998 podpira harmonizacijo evrop-
skega prostora, ki omogoča pospeševanje mobilnosti in za-
posljivosti državljanov EU. Leto dni pozneje ministri za viso-
ko šolstvo 29 držav v Evropi podpisujejo znamenito Bolonj-
sko deklaracijo. Zavzemajo se za vzpostavitev evropskega vi-
sokošolskega prostora (European Higher Education Area –
EHEA) do leta 2010 ob upoštevanju povezljivosti in primerlji-
vosti visokošolskih sistemov.
Sledi dokument Lizbonska strategija, podpisan v Lizboni leta
2000, s poudarkom na prilagoditvi sistemov izobraževanja in
usposabljanja zahtevam družbe znanja in potrebam zaposlo-
vanja.
Cilje Bolonjske deklaracije (vseživljenjsko učenje, vloga viso-
košolskih institucij in študentov ter privlačnost Evropskega
visokošolskega prostora), je razširil Praški komunike leta
2001. Leta 2002 so v Barceloni podprli tri strateške cilje (iz-
boljšanje kakovosti, univerzalni dostop, odprtost v širše oko-
lje) in akcijski načrt za njihovo uresničitev.
V Berlinu so leta 2003 (Berlinski komunike) dodali akcije (po-
vezanost evropskega visokošolskega in raziskovalnega pro-
stora) ter prioritete (vzpostavitev nacionalnih sistemov kako-
vosti, uveljavitev dvostopenjskega študija, sprejem sistema pri-
merljivih stopenj).
Letos, maja 2005 (Bergenski komunike), je bilo sprejeto splo-
šno ogrodje kvalifikacij evropskega visokošolskega prostora,
ki ga sestavljajo 3 študijske stopnje, generični deskriptorji za
vsako študijsko stopnjo, ki temeljijo na učnih izidih in pristoj-
nostih, in obseg kreditnih točk na prvi in drugi študijski stop-
nji ter standardov in smernic za zagotavljanje kakovosti v
evropskem visokošolskem prostoru (3).
Od leta 1999 je v bolonjski proces pristopilo že 45 držav.
Cilji bolonjskega procesa
1. Sprejetje sistema zlahka prepoznavnih in primerljivih di-
plomskih stopenj, tudi z obrazcem »Priloga k diplomi«, da
bi pospešili zaposlovanje evropskih državljanov ter med-
narodno konkurenčnost evropskega sistema visokega šol-
stva.
2. Sprejetje sistema z dvema glavnima študijskima stopnja-
ma, dodiplomsko in podiplomsko. Dostop v drugo stop-
njo zahteva uspešno dokončanje prve. Ta traja najmanj tri
leta. Diploma, podeljena po prvi stopnji, je za evropski trg
dela tudi relevantna kot ustrezna raven kvalifikacije. Dru-
ga stopnja vodi k magisteriju in/ali doktoratu znanosti.
3. Vzpostavitev kreditnega sistema (ECTS) kot ustreznega
sredstva za omogočanje čim širše mobilnosti študentov.