GDK: 907(048.1) Preživeti v puščavi s pomočjo knjige Michael Tobias: Desert survival by the book, New Scientist, december 1988. Izkušnje starih indijskih skupnosti, za- pisane v spiritualnih .in ekoloških pravi- lih svetnikov iz 15. stoletja, omogočajo nekaterim preživeti najhujše suše. Avtor članka Michael Tobias iz Mary- landa (ZDA) navaja, kako se je l. 1988 odpravila ekspedicija stotih ekologov na 800 km dolgo pot v severno puščavo Indije, Rajastan, da bi obiskala vasi, ki trpijo zaradi hude suše. Ekspedicija je naletela na skup- nost Bišnoi, ki ob upoštevanju starodavnih spiritualnih in ekoloških pravil, drugače od drugih, brez večjih težav premaguje tegobe suše. Njihov način življenja sugerira neka- tere pomembne strategije za preživetje suše kjerkoli na Zemlji. Rajastanska severna puščava Tar je dom okrog treh milijonov ljudi - Hindujcev, Si- kov, Muslimanov in Bišnojev in okrog devet milijonov glav živine - govedi ter nešteto drugih domačih živali: ovc, koz, vodnih bizonov in kamel. Puščava je bogata z avtohtonim življenjem. Doživetje so velikan- ski kaktusi in ducati različnih vrst ptic, vključujoč divje pave in orle, ki v zlatem večernem somraku preletavajo rumenkasta puščavska tla. Padavin je malo. Običajno jih pade med 25()...-600 mm na leto, največ v času polet- nega monsuna. V zadnjih petih letih pa je padlo povprečno le po 1 O mm padavin let- no, kar je najhujši sušni rekord v zahodni Indiji. Vremenski napovedovalci pravijo, da se bo suša nadaljevala in ugotavljajo, da se uničujoča nestalnost vremena na pla- netu često znese nad Indijskim subkonti- nentom. Zaradi izpada poletnega monsu na, od katerega je odvisen pridelek okrog 1 OO milijonov ljudi, je prišlo l. 1986 do hudega pomanjkanja in podhranjenosti. Vzrok iz- pada monsuna je bila za nekaj stopinj hladnejša voda na površju Indijskega oceana in je zato dež padal v morje - preden je dosegel kopno. 380 G. V. 7-8191 Lakota je prizadela 26 od 27 pokrajin v Rajastanu. Z vseh strani zbrane črede go- vedi so vodili čez mejo v Pakistan in jo prodajali po zelo nizkih cenah. Najmanj 35% govedi - primarne hrane za obstoj ljudi v tej regiji -je poginilo od stradanja in dehidracije. Ob cestah Rajastana so se kopičile gore kosti in mrhovine, ki so jih spremljale jate jastrebov. To je bilo pred nekaj leti. Suša se nadaljuje, vendar so ljudje manjši pesimisti, saj jim vlivajo upanje nove strategije preživljanja. Odkrivajo jih Mahnotove skupine ekologov (Mahnot, prof. zoologije z Jodhpur University), ki proučujejo način preživljanja okrog milijon Bišnojev, podsekte Hindujcev v sušnih raz- merah. Razkritje neobičajne zgodbe o življenju in trpljenju te skupnosti daje pomemben nauk in opozorilo drugim: ekologom, politi- kom in prebivalcem v vsej Indiji. Bišnojska vas Khejare je bila l. 1988 proglašena za prvi Nacionalni ekološki park Indije v poča­ stitev spomina smrti 363 Bišnojev, moških, žensk in otrok. Bili so obglavljeni v l. 1730, ko so poskušali vsiljivcem preprečiti seka- nje njihovega drevja za drva. Od tedaj je umrlo še mnogo Bišnojev zaradi poskusov preprečiti tujcem ubijanje divjih živali ali uničevanje njihovih rastlin. Tak primer mu- čeništva na račun živali in rastlin je nenava- den celo v družbi kot je Indijska, kjer častijo krave in spoštujejo druge živali zaradi po- dobnega, splošno razširjenega verovanja v reinkarnacija in ahimso (nenasilje). Bišnojska gorečnost za zaščito njihovega okolja, do najmanjše rastline, izvira iz 15. stoletja. Jamboje, rojen l. 1452 v rajastanski vasi Pipasar, je postal Bišnojski svetnik, ko je objavil vrsto razodetij, ki povezujejo na- čela ekologije in Bišnojsko pot življenja. Bišnoji verjamejo, da je Jamboje potomec Višnuja, Hindujskega boga. Jambojeva knjiga razodetij, imenovana »Jamsagar« (prosti prevod Pokazati ljudem luč) opi- suje mnoge odvisnosti med živalmi, rastli- nami in okoljem. Nadaljnjih SOO let je bila knjiga Bišnojem osnova za sonaravne pre- živetje najhujših suš. Vegetarijanska pravila Rajastana Ponižen razglas Jamsagarja pravi, da Bišnojec nikoli ne bo usmrtil živali ali dreve- sa. Zato kot vegetarijanci ne jedo ponoči, da ne bi ponesreči pojedli kakšne žuželke. Bišnoji negujejo in varujejo posebno, čo­ kata drevo, imenovano »khejare« (Prosopis cineraria), ki je doma v severnem Rajasta- nu. Ta drevesa so osnova za preživetje Bišnojev in njihove živine. Z zgornjega dela dreves oklestijo vsako leto nekaj zelenih vej-listje za hrano sebi in živini, osušeno vejevje pa za kurjavo in gradbeni les. To, da listje rade jedo krave, je spoznal že Jamboje, kar ni naključje; raziskovalci so ugotovili, da vsebuje listje khejare daleč večji odstotek beljakovin kot lisije drugih dreves v Rajastanu - od 11 do 14 %. Za živino je to listje zelo zdrava krma. Jamboje je s svojo knjigo prispeval k temu, da so drevesa ostala do danes neprizadeta. Brez khejare dreves, je rekel, tam ne more biti ne živine in s tem ne Bišnojev. Le-ti niso nikoli obrezali z dreves več zelenih vej kot običajno in tudi med zadnjo lakoto ne. če je bilo hrane premalo, so zmanjšali število živine do prehrambenih zmožnosti. Nikoli niso gojili ovac ali koz, ki obžirajo zelenje z živih debel ali degradirajo grmičevje ali travnato pokrajino v puščavo. Bišnoji ž.ivijo v malih skupnostih, navadno okrog 1 OO družin. Imajo svoje pastirje, živijo v glavnem od mleka. jogurta in sira. Največ­ krat gojijo po štiri glave živine na osebo, kar ustreza naravnim danostim okolja. Hkrati pridelujejo tudi hrano, ki jo dopolnju- jejo ·z divjimi rastlinami. Vodo zajemajo iz svojih vodnjakov, globokih tudi do 80 m. Njihove hiše so narejene iz slame, prepla- tene z uvoženimi stebli sladkornega bam- busa ali grmovnatega materiala avtohtonih dreves. Nekateri uporabljajo tudi na soncu sušeno opeko. Iztrebke od živine Bišnoji ne uporabljajo za gnojenje njihovih polj, ker bi s svojimi kislinami škodovali sadikam, am- pak jih ·sušijo za kurjavo. Dobro razumevanje biologije je temelj za preživetje Bišnojev, katerih duhovna zavest povezuje deželo in njihove naravne dano.sti njim v prid. Na svetu najdemo samo še nekaj tako prilagojenih skupnosti (v Tanza- niji, Boliviji, Iranu). V človeku neprijazni naravi, s temperatu- rami ·nad 50° C, so se Bišnoji naučili prido- biti vsak grižljaj hrane, ne da bi se prekršili zoper naravo ali jo okrnili. Za preživetje drugih skupnosti v sosednjih vaseh, kjer gojijo koze in ropajo naravo, mora indijska vlada dan in noč dovažati cisterne z vodo in po 200 vagonov hrane na dan. Indija izgubi letno okrog 1,5 milijona ha gozda. Tal na erozija in širjenje puščav sta neusmiljena, močan spomladanski in po- letni veter širi puščave v obliki peščenih sipin na rodovitna polja. S tem se širi tudi lakota. Problem širjenja puščav v Rajastanu je hujši kot v Sahari. še vedno je ustaljen način življenja nenačrtno sekanje gozdne vegetacije za drva ter paša nenasitnih ovc, koz in potujočih kamel. V Jodhpur University priznavajo, da so Bišnoji pomemben model ekološke razum~ nosti, od katerih se lahko svet uči. Ugotav- ljajo pa, da so njihovi filmi in simpoziji osveščanja prebivalstva v tej smeri do neke mere uspešni le v mestih, s težavo pa prodrejo do preprostih ljudi, ki trpijo na deželi. Zato bo treba z osveščanjem za večjo ekološko občutljivost začeti v obratni" smeri. na vaški ravni življenja. * * * Ekološko tankočutna indijska skupnost Bišnoi, ki preživlja tudi najhujše suše v pustinji Rajastan na osnovi starodavnih ekoloških izročil, je redek primer človeške razumnosti v sožitju z naravo. Vliva nam upanje za preživetje človeka in rešitev Zem- lje. Podobnost v posluhu do procesov v na- ravi lahko opazimo tudi pri našemu višin- skemu kmetu, ki se je trdoživo ohranjal v ekstremnem okolju alpskega sveta. Ohra- nila se je le tista kmetija, ki je znala smotrno izkoriščati in čuvati bogastvo svojega gozda in polja. nad mejo ekološke stabilnosti pro- stora. To ji je uspelo z upoštevanjem izročil svojih prednikov, ki so kmetu prenesla dra- G. V. 7-8191 381 gocen občutek za previden, izkusiven od- nos do sožitja z dobrinami in silami narave. V nasprotnem primeru je bila kmetija z ujmami in erozijo tal pogubljena. Spomnimo se samo tragedij in devastacij slovenskega prostora iz prejšnjih stoletij. Zaradi preob- sežnih krčitev gozdov in pašništva je mar- sikje prišlo do velikih hudourniških območij in revščine. Danes so te površine revitalizi- rane predvsem po zaslugi 40-letnega načr­ tnega dela gozdarske stroke. GDK: 902.1 Bati se je, kaj nam prinaša novi čas, kjer postaja trenutni dobiček, poveličevanje ka- pitala in razsipnost naravnih dobrin ne glede na posledice vodilna ideja in grozeči vladar. Če bomo preveč obsekali svoje ))drevo khejare(<- svoj gozd, nas zopet ne čaka nič dobrega. Gozd in dežela sta zato potrebna vse naše skrbi - po čisto etični strani naše sonaravne gozdarske stroke in naše biti. Miran čas · Nova doktorja gozdarskih znanosti Že dolgo in še vedno velja, da je vsak nov dok1or znanosti v gozdarstvu za našo stroko srečen dogodek. Zakaj so takšni dogodki tako redki in zato tudi srečni ni (ne)znano, zagotovo pa smo ena od strok, ki tega sistemsko ne spodbuja. Za gozdar- stvo, ki živi z nacionalno hipoteko manj- vrednosti, je takšno samozatajevanja od- nosno zanemarjanje možnosti afirmacije stroke preko akademskega sistema nera- Dr~ Boštjan KOŠIR Jabolko ne pade daleč od drevesa- bi lahko za B. Koširja rekli v stilu simpatičnega ljudskega rekla, ki vsebuje eno od pomem- bnih naravoslovnih resnic - o kontinuiteti različnosti (genetika). V tem primeru mislim na naravoslovca, gozd arja dr. Živka Koširja, očeta novega doktorja gozdarskih znanosti dr. mag. Boštjana Koširja, ki v genski navezi pač potrjujeta naravoslovni aksiom o konti- nuiteti in različnosti hkrati. čeprav »otrok iz mesta« (roj. 2. 1 O. 1948 v Ljubljani), se je po končani gimnaziji v LjLJbljani zapisal »podeželskemu«, gozdar- skemu poklicu. Gozdarski visokošolski štu- 382 G. V. 7-8/91 zumen defekt. Toda to ni namen tega pisanja; čeravno je srečevanje s to pomi-· slijo in ponovno nemočno bežanje od nje, prav boleče, saj gre za preproščina cele stroke. Na Inštitutu za gozdno in lesno gospodar- stvo smo letos dobili dva nova doktorja gozdarskih znanosti -dr. Boštjana Koširja in dr. Lojzeta Čampo (kronološki red) . dij na Biotehniški fakulteti v Ljubljani je končal leta 1973. Značilno - tudi on se je v prvih letih službovanja ukvarjal z ureja- njem gozdov in raznimi oblikami operativ- nega načrtovanja in sicer na območju Goz- dnega gospodarstva Kočevje. Od tod dobro pozna gozdarske razmere na Rogu in v Velikih Laščah. Samo v začetku ga je zasvojil biološki del naše stroke, kasneje pa se je v celoti posvetil gozdni tehniki, zlasti žičničarstvu in organizaciji dela. Na Kočevskem je vztrajal do leta 1978, ko je odšel zopet v »mesto« na Gozdarsko