PLANINSKI VESTNIK
pre Planinske vestni ke iz začetka tega stoletja, pa tridest let kasneje itd. Z nekaterimi vprašanji se planinska organizacija srečuje občasno od rojstva naprej. In to je lastno življenju.
Andrej Brvar
Razočaranje na Sinjem vrhu_
Sem dofgoletni naročnik na Planinski vestnik, še dlje pa zahajam v vaše prelepe gore. Verjemite mi, številne lepe izkušnje me vežejo na Slovenijo. Zaradi tega mi je še teže pisati te vrstice. Vendar jih moram, saj sem prepričan, da bi vse skupaj bilo lahko drugače. Hodili smo torej po delu slovenske transverzale od Pred meje do Sinjega vrha, kar je bito za našo hčerko, ki se šele spoznava s svetom - gora, popolnoma dovolj. Pred objektom na Sinjem vrhu sta se sončila dva človeka. Na običajen planinski pozdrav ni bilo odgovora, kar mi takoj ni dišalo po dobrem. Nato sem prebral na tabli, da dva dni v tednu ne obratujejo, kar je vsekakor nekoliko nenavadno, če se že ukvarjajo s kmečkim turizmom. Na nesrečo smo tja prišli prav na dan, ko niso delali. Ker je bila naša hčerka zelo utrujena in žejna, zaloge pijače pa so bile pri kraju, sem prosit, če vendarle lahko kupim kakšno pijačo, če so domači ljudje že tukaj, saj nas čaka še pot nazaj do avtomobila. Na to je eden od ležečih ljudi jezno vstal in še bolj jezno pojasnil, da ne delajo in da ne morem nič dobiti. Vprašal me je, kako si sploh drznem priti na njegov prosti dan. Oprostite, prosim, sem pač mislil, da so planinci vedno dobrodošli, sem dejal. A sem se zmotil. Ne vem, alt sem mu prekinil spanec In sanje, vsekakor sem dobil občutek, da smo nezaželeni, kar je veljalo celo za klopi pred hišo. Že površen pogled skozi odprta hišna vrata je odkril kup umazanih kozarcev in praznih steklenic. Niti sledu ni bilo o pregovorni čistoči in redu slovenskih planinskih domov. OdSli smo z grenkim okusom in z žalostnim srcem.
Tisti človek bi se moral marsikaj
naučiti. Morebiti vsaj nekaj o planinski tradiciji svojih krajev, morda pa tudi o odnosu do utrujenih pla* nincev, ki so na poti po dolgem odseku transverzale od Čavna do Javornikov. Za tistega, ki ima v svoji hiši transverzalni žig, bi morala to biti posebna čast, vendar hkrati tudi obveznost. Nisem prepričan, ali je tam izbran pravi človek. Oziroma: ko se spomnim na Abrama ali na Medvedove pod Javorniki, vem, da je ta gospod čista napaka, ena od redkih, na katero sem naletel v vaši lepi deželi.
Prisrčno vas pozdravljam!
Arsen Mlletič
Reka, Hrvaška
P, S. Pišem Vam iz Ajdovščine, ker sem spet na počitnicah v Sloveniji.
as pkfnftefc® femftLflm
Dr. Klement Jug 1898-1924
Gradivo pogovora ob stoletnici rojstva (Solkan, 4.12.1998) Bogatejši smo še za eno delo s področja poznavanja naše preteklosti. Letošnjo pomlad je namreč izšel zbornik Dr. Klement Jug, 1898-1924, gradivo pogovora ob stoletnici (Solkan, 4. 12. 1998,1, ki ga je na 103 straneh uredil Jugov rojak, zgodovinar dr. Branko Marušič, izdali pa Goriški muzej in Založba Branko d.o.o. Iz Nove Gorice ter Založništvo Jutro iz Ljubljane,
Poleg številnih člankov in umetniških obdelav osebnosti smo imeli Slovenci do sedaj pravzaprav dve temeljni deli o Klementu Jugu', knjigo z naslovom Dr. Klement Jug (založnik Dijaško društvo Adrija Gorica, 1926), ki so jo spisali Zorko Jelinčič (pobudnik izdaje), Franc Veber, Alma Sodnikova in Vladimir Bartol (vsi dobri poznavalci Ju-govega življenja in dela), ter leta 1956 pri Planinski založbi Slovenije izdano knjigo Dr. Klement Jug, veliki slovenski alpinist (avtorji Zorko Jelinčič, Vladimir Kajzelj In Vladimir Bartol). Zlasti prvo, delno pa
tudi drugo izdajo so pospremile burne in kritične razprave o Jugovi vlogi v razvoju tilzotske misli in njegovem pionirstvu v slovenski alp mistik i.
Pričujoči knjižni dogodek ob Jugo-vem rojstnem jubileju je morda lahko spet povod za tehtanje različnih pogledov. Če so bila na straneh prve knjige čustva njegovih prijateljev ob tragični smrti opazna in je bila druga po tej plati že bolj umirjena, potem omogoča sedanja zaradi zadostnega časovnega odmika bolj kritičen pristop. Poglavja v zborniku Dr. Klement Jug 1898-1924 so razdeljena po naslovnih temah posameznih avtorjev.
Uvodničar in urednik Branko Marušič nas na notranji strani ovitka opozarja na to, da med številnimi planinskimi in drugimi pisci še vedno prihajajo na dan različne hipoteze o Jugovem »etičnem refor-matorstvu«, pionirski vlogi v alpinizmu, posmrtnem vplivu na primorski antifašizem in naposled o vzgibih za njegovo skrivnostno smrt. »Jug je na najboljši način izkoristil svoje stanje zatiranega Primorca v prvem povojnem obdobju, plezalca, ki je moral šele ustvariti slovenski alpinizem, in filozofa, ki je gradil svoj etični sistem, ki mu je pomagal v življenju, v katerem sije zadal nalogo narodnega buditelja in moralnega voditelja ljudstva.« Tako Dušan Jelinčič v svojem prispevku, v katerem slutimo odsev globoko občutenega odnosa njegovega očeta do Klementa Juga. Preko očetove pripovedi se je z Jugom posredno srečal tudi avtor sam in pravi: «Pri nas nismo imeli obešenih fotografij smejočih se obrazov ali uokvirjenih sorodnikov v slavnostnih trenutkih, temveč le njega, na kratko ostriženega mladeniča s prodornim pogledom.« Tragična izguba najboljšega prijatelja je bila gotovo ena od nezaceljenih ran Zorka Jelinčiča. Navsezadnje ga je prav on nagovoril za prvo in skupno pot v gore.
Klementu Jugu je bilo najbolj vzvišeno nesebično tovarištvo v gorah. Kmalu je spoznal, da so stene in alpinistika odlično preizkuševa- 503
PLANINSKI VESTNIK
llšče za poskuse s človeško psiho. V razpravi Toneta Strojina z naslovom Filozofski nazori in etika dr. Klementa Juga nam spregovori tipični Jug: »Kdor hoče biti ponosen nase, ne sme biti majhen, tudi če ne doseže miru nikoli, razen ko pade.« Brezkompromisnost, silna volja po približanju k popolnosti in mladostna zagnanost obenem. Strojin pa v svojem prispevku med drugim govori tudi o smotru alpinizma z Jugovega vidika in se dotakne njegovega etičnega reformatorstva.
KJement Jug se je po končani gimnaziji (1919) odločil za študij filozofije z naravoslovjem kot stranskim predmetom. Prvotnemu cilju, z znanostjo koristiti svojemu narodu, se je že po prvih srečanjih s profesorjem Vebrom na ljubljanski univerzi odrekel in se sam pravi kot »hladen filozof« - povsem predal znanosti. Značilno pa je. da se pri znanstvenem razmišljanju ni nikoli povsem odrekel praktičnim življenjskim izkušnjam v korist teoretičnih spoznanj. Tanja Pihlar v prispevku a Jugovi filozofski zapuščini ugotavlja, da je glavnina njegove filozofske zapuščine verjetno izgubljena, med drugim, žal, tudi doktorska disertacija. Zato danes ni možna celotna rekonstrukcija njegove filozofske misli. Poleg dveh objavljenih del v Grudi in Odmevih so še th neobjavljene seminarske naloge, ki jih hrani rokopisni oddelek NUK-a v Ljubljani. Avtorica razčlenjuje prvo obdobje Jugovega filozofskega razvoja, ko še zvesto sledi Vebrovi misli, in drugo, ko stopi na lastno pot.
Igor Škamperle gleda na osebnost Klementa Juga kot filozof, alpinist in njegov primorski rojak obenem. Meni, da je uveljavljal svojo etiko predvsem praktično, v mislih in dejanjh, zato je tudi svoji razpravi dal naslov »Nenapisana Jugova etika«. Znano je sicer, da se je z vprašanjem etike tudi znanstveno ukvarjal, saj je v zapiskih zapustil zasnovo štiridelnega habilitacijskega dela za docenta z naslovom '•Etika«. Škamperle ugotavlja, da je Jug, zvest iskanju absolutne resnice, omahnil prezgodaj, da bi na podlagi logike miselnega razvoja 504 lahko sklepali o njegovih bodočih
usmeritvah. Pri oceni vpliva njegovih plezaIskih dosežkov na slovensko alplnistlko daje mlselno-etlčne-mu prispevku prednost pred tehničnim. Sklene z ugotovitvijo, da bi se Klement Jug nedvomno lahko razvil v vrhunsko osebnost evropskega kova,
Ervin Dolenc v svojem prispevku predstavlja različne poglede na Ju-govo življenje In smrt, zlasti ob izdaji prve knjige leta 1926. Josip Vidmar je namenil svojo kritiko predvsem piscem te knjige, ki naj bi si po načelu -o mrtvih vse dobro« Izbrali »lažji« in nefilozofski pristop. Posredno se je spotaknil tudi ob osebnost Klementa Juga in mu očital »fakirstvo«, »rekorderstvo« in nepristno askezo. Avtor navaja tudi Rajka Ložarja. kije menil, daje nesreča Juga rešila graznejših spoznanj, ki bi jih spričo svoje notranje razdvojenosti in doslednosti končal s samomorom. Protiutež tej uničujoči kritiki so bila Bartolova razmišljanja, ki je četrt stoletja po izdaji omenjene knjige sicer priznal pomanjkanje kritičnosti pri pisanju, vendar dodal: »O šestindvajsetlet-nem fantu, ki se je ponesrečil v planinah, se vendar ne pišejo knjige, če ni bilo v njem ničesar, kar bi bilo omembe vredno.« Zorko Jelinčič je z opisom težkih razmer po rapalski pogodbi predstavil čas, ko so morali mladi primorski intelektualci spreminjati svoje življenjske načrte. Nasilno in bolestno prilagajanje novemu položaju je imelo za posledico brezbrižnost do življenja, ta pa je bila povezana z ravnodušnim sprejemanjem vsakodnevnih nevarnosti. Dolenc se na koncu sprašuje, kakšno vlogo bi lahko odigral Jug, če bi mu mladostno pretirano doslednost in zagnanost uspelo p re rasti.
Ali je za prispodobo Jugove življenjske poti in njenega zaključka značilno »letenje s stene v nebo ali padec z vrha na dno«? To je obenem tudi naslovno vprašanje literarno-zgodovinskega prispevka Loredane Umek, ki razpravlja o besednih upodobitvah njegove osebnosti. Najgloblja razsežnost alpinizma temelji pravzaprav »na nenehnem, nostalgičnem hrepenenju po nedoseženem cilju, ki pa se v bi-
stvu nenehno izmika«. Slovenci smo z gorništvom prežeti, zato nam je bila taka podlaga tudi za literarno ustvarjanje vedno dovolj velik izziv. Naša bera s tega področja je bogata, kar velja tudi v primeru Klementa Juga. Alpinizem je eden od načinov za doživljanje In uresničevanje svoje lastne svobode, podlaga v iskanju življenjske Izpopolnitve in človeške pokončnosti. Dvom pa vedno lahko obstaja. Zato se skupaj z avtorico lahko tudi vprašamo, ali se Jugov tragični konec morda ne ogfaša bolj »kot bolesten klic človeka, kije podlegal sam svoji samovoljni in nenavadni naravi«. Klement Jug ostaja v marsičem še vedno uganka. Mit, ki je oblikoval tudi obraz povojne generacije. Skupaj s Tumo je temeljni steber filozofske zgradbe slovenskega alpinizma in pokončen človek. Naš maloštevilni narod je take ljudi zlasti ob viharnih zgodovinskih preizkušnjah vedno potreboval. Takšne razmere so narekovale morda tudi pretirano poveličevanje njegove osebnosti, ki ga je čas že skoraj povsem ublažil. Jugova pojava in vedenje o njem prestopata ob prelomu tisočletja v nekakšen nesmrtni spomin samobitnosti in samozavesti našega naroda. Torej gre bolj za »letenje s stene v nebo« kot za -padec z vrha na dno«. Pričujoči zbornik nam še vedno pušča dovolj prostora za ugibanja, kar je morda celo prav. Tako nam v duhu urednikovega napotila ostaja izziv, da bi z i2dajo znanstvene monografije o Klementu Jugu, ki je še nimamo, razrešili marsikatero vprašanje.
Žarko fiovšcek
Tomazinov koledar_
»Prelesti 2000 - Življenje svetlobe« je zapovrstjo že tretji koledar vrhunskega alpinista, zmajarja, jadralnega padalca, pisatelja in pesnika, zdravnika Iztoka Tomazina, ki posrečeno združuje osebno doživetje, pesniško in filozofsko misel ter umetniško fotografijo. Koledar sestavlja dvanajst velikih in dvanajst majhnih fotografij s tematiko gorskega sveta, ki nikakor niso zgolj naključne ilustracije na koledarju, ampak skrivajo v sebi dvojni po-