162                                                1
Zvesti sluga Jakob                                      1
Imovit gospod se je peljal na saneh v nekej ttdej zimi v bližnje mesto, kjer je imel sila uujea opravek. Spremljal ga je na potu njegov sltlga Jakob, ki je jezdil ua posebnem konji spredaj pred sanuii. Prednoda prideta v mesto, treba jima je bilo iti preko dolzegs, samotnega gOzda. A bila je užč trda tema. Sluga Jakob sTefcuje gospodu, naj bi prenočila v priprostej krčmi. ki je stala ob cesti pred gozdom, kajti ljndje gcvortl da se v gftzdn Uatijo voliovi, ki so posebno 2daj v tako ostrej zimi zel6 nevarni potnjočim Ijndem. Gospod srdito pogleda Jakoba ter zarohni nad ojim: ,,kaj ae, užč ti prestkia jezdariti. rart bi počiral, Ienoba sUra! A ue tako jaz, td moram še to noč bili v mestn, naj bi tudi gorelo." To reksi izpodbdde kcraja in Uo je dalje, <ln se je vse kadiki xa njima.
Ali komaj da sta bila dobro v gozdu, sliši gospod na jedenkrat za soboj strašno zavijanje. Ko ee oire, agleda vcliko Ccto gladuih volkov, ki 30 dirjili zasanmi; bili souž^blizu. Gospodaizpreletistrah ingroza ter zavpije: n.Takob! Jlkol)! oh, moj preljul>i Jakob ! volkovi! «4e so Uikaj!" Zf eati sluga Jakob ne zine niti besedice, pnsti gospoda naprej se peljati, a on se 9 svojim konjem vstopi med sani in sajnogoltne \olkove, potegne .samolrrea ter ustreli nekoliko-krati med krvolofno divjo zverj^d.
S strelivom je nekoliko 5asa straSil in odganjal gladne pošasti. A kmalu mu nedostane (izmanjka) streloega prahi Ln volkori se pritcpd už^ prav blizn gospodarjevih saiii. Jakob to ridča, refe gospodu: ngospod! svopga konja moram prepnstiti tem gladuim grdobam a jaz sf vsfdcm k vam na sani, ako ne, to noč sva oba izgubljena." — nDelaj, kakor najbolje znaš," refie gospod. Jakob se tak6j zažcne s konja na gospodovn aani ter Se vednc drži svojega konja za uzdo. he le ko volkovi prav Idizu pridejo, izpusti jini konja. da ga raztrgajo in požio. Tako sta mislila, da sta re.šena relike nevrirncsti. ki jinia je pretila; ali varala sta se uboga popotnika. Ne dolgo in nekaj požreSnih volkov je bilo zopet za njima. Nekateri se nže zaganjajo t sanf. Goapod vea obnpan ne ve, kaj mu je storiti. Zdaj reče Jakob: ^gospod, vse, kar morem storiti, rad storim za vas iu vašo tlrnžino. ftiejte, ondu se tižž vidijo Juii iz mesta; ako le ie nekoliko mimH pridržim gladne zveri od vašega telesa, fehio ste v meatu in nij vam se ve<! bati za vaio življenje. Prosim vas torej, skrbit-e za mojo ženo ui moje otroke! Bodite zdravi in spomiiite se včasih svojega zreHtcga sluge Jakoba!" To rekši, potegae ineč, skodi iz sani ter se postavi t sredo med grozoirite zveri. Volkovi to videč se nekoliko nstraSijo, a potlej še z veSjo srditostjo planejo na obozi-ga Jakoba ter ga raztrgajo. V tem se je gospod srečno pripeljal do mesta. Brž skiiSo nekoliko Ijndi, ki se tak6j podajo v gozd. da lii oteli neste^nflga Oloveka. A biio je uže pre-pozno; naSli so le še kostl ubozega Jakoba. Gospod ukaže kosti pobrati in spodobno pokopati. Za ubogo, zapažfteno Seno in otroks js ves čas skrbel kakor bi jim bil pravi oče. Odslej je bil tudi Tssm srojim služabnikora pri-jazen ii> dobct ter S9 je večkrat s sohami v očLh apominjal svojega zveslega slnge — Jakoba.                                                                                      G.