LETO (AfiO) XXXIX (33) Štev. (No.) 4
ESLOVENIA LIBRE
BUENOS AIRES 21. januarja 1989
JUGOSLOVANSKO GOSPODARSTVO POD SAMOUPRAVO
Ob stoletnici Stalinovega rojstva
21. dec. 1879 se je rodil v Georgiji na jugu Rusije blizu Tiflisa čevljarju Viarionu Džugašviliju sin Jožef. Namenjen je bil za pravoslavnega popa, pa so ga izključili iz bogoslovja zaradi marksizma. Postal je revolucionar, se pridružil „boljševiku“ Leninu, ki mu je dal partizansko ime „Stalin“, t. j. Jekleni (po nemški besedi jeklo: der Stahl!). Kot tak je ustvaril svojo dobo in vstopil v zgodovino s svojo metodo vladanja, „stalinizma“, ki se' je uvrstil v razvojno linijo „marksizem-leninizem-stalinizem“. Lenin je bil — Marks v dobi imperializma in kapitalizma, Stalin pa — Lenin v dobi fašizma. Že leninizem je bila oblika zahodnoevropskega marksizma, preoblikovanega po rusko-mongolski miselnosti (absolutna oblast), stalinizem pa je k tej dodal še polbožanski kult osebnosti, ki ga pri Leninu še ni bilo. Tudi je naložil svetovnemu komunizmu ojačitev „socializma v eni državi“, to je v Sovje-tiji, kar je vodilo v politiko nekdanjega ruskega ekspanzionizma: osvajati teritorij postopoma in tako uvajati svetovno revolucijo. Ta rast je vodila preko „krvavih poljan“ masovnega ubijanja protirevolucionarjev (bele garde), do sedemmilijonskega iztrebljanja „kulakov“, ukrajinske inteligence, in celo lastnih partijcev tako na desnici (Bu-harin) kot na levici (Trocki) ter celo vsega vojaškega poveljstva (Tuhačev-ski). To so prosluli moskovski procesi; stalinistične čistke s streli v tilnik. Razglasil je svetovno obrambo miru, pripravljal pa vojno in da jo je povzročil, se je povezal s Hitlerjem in si razdelil Poljsko. Toda ta je obrnil napad tudi nanj. Z ogromnimi žrtvami in samo s pomočjo zaveznikov je premagal nacizem, pa tudi zaveznike, ki so dobili vojno, pa izgubili — mir. Stalin je dobil oboje, toda — izgubil je svoje ime, čast in sloves „očeta narodov“, „borca za svobodo vseh“ in dobil ime, ki bo ostal v zgodovini in mu ga je dal Solženicin: „največji zločinec vseh dob“.
Doba, povezana z njegovim imenom in z njim vred z milijonskimi umori, pokoli, vsenarodnimi genocidi, monstru-oznimi procesi in celo z osebnimi krvavimi rokami (zadavil je lastno ženo!) je zdaj črtana iz razvoja svetovnega komunizma in v liniji „marksizem-le-ninizem-stalinizem“ je reduciran zgolj na „marksizem-leninizem“. Stalina se odrekajo zdaj vsi in jih je sram, da jim je bil nekoč polbog in so mu peli slavo ter mu prinašali hekatombe človeških žrtev. Nekdanji posnemovavci ga taje kot Peter: „Ne poznam tega človeka!“ Celo opogumili so se nekateri in z zastavo upora proti duhu stalinizma so se postavili proti Moskvi, še bolj poudarjajoč svojo zvestobo •— leninizmu.
Toda že drugi pred Solženicinom, predvsem pa ta sam je v GULAGU jasno ugotovil, da je leninizem izvor vsega stalinističnega zla, da „stalinizem“ ne pomeni nove genialne ustvaritve Stalinove, ter da je vse le logični podaljšek leninizma, ki je ustvaril prvo ČEKO, prve koncentracijske lager-je že 1. 1919, in sta tako Stalin kot Hitler samo njegova „učenca“, skratka: da je Hruščev samo brisal Stalinovo ime s propagandnega leta, vsebina pa je ostala ista ter je tako „lenini-Izem“ isto kot „stalinizem“: nespremenljiva totalitaristična diktatura z vzhodnimi mongolskimi potezami, ki ne misli in ne more nikdar evolucionirati v kakršno koli marksistično socialno demokracijo. To je ugotovil v zadnjem intervjuvu v Encounteru (dec. 1979) tudi Djilas, ki prav za Stalinovo stoletnico, odreka njegovemu stalinizmu legitimni izvor iz Marksa, pač pa legitimnega iz Lenina in da ta zadnja dva iz „ideološko in strukturno nista zmožna razviti se v demokratično, pluralistično, parlamentarno politiko.“
Ali ni predsednik SZDL, prosluli Mitja Ribičič nekako v istem času v Ljubljani kot Djilas (dec. 1979) pribil: „Pluralizem ni in ne more biti perspek-
tiva naše socialistične družbe“, kakor smo poudarili v našem listu pred nekaj dnevi.
Ostane torej tudi pri nas še vedno totalitarističen sistem, kakor ga predstavlja leninizem, ki je postavljen v temelj vsega programa političnega dela in četudi je črtano Stalinovo ime je vsebina njegovega duha še prisotna.
Kako pa je bilo prej ? Ali ni bila pri nas od začetka pa vse do 1950' in še čez, tudi v današnji dan, ko vidimo iz Ribičiča, doba največjega Stalinovega kulta in stalinizma sploh? Ali ni Stalin na seji Kominterne 1. 1925 določil smer našega „narodno-osvobodilnega boja“ v prihodnosti? Ali ni Tito poklical na vstajo narode v Jugoslavijo z namenom, da branijo „domovino socializma Sovjetsko zvezo“ v ¡Smislu Stalinovega poklica, dočim je začetek okupacije sprejel mirno celo v zavezništvu s Hitlerjem — kot Stalin?
In kako je Tito govoril med vojno v smislu proletarskega internacionaliz-ma? Kako je pisal njegov propagandist tedaj M. Djilas 1. 1942. Velja osvežiti spomin!
„Kaj je še večja čast in še večja sreča, kakor čutiti, da je tvoj najbližji in najdražji tovariš Stalin? Kaj je večja sreča in čast za narode in borce... kakor da jih v najusodnejši dobi človeštva . . . pohvali Stalin, graditelj lepše usode človeštva... Tudi mi smo zapeli pesem velikemu Stalinu, o ruskih bratih, katerim je dano, da rešijo slovanski rod pred iztrebljenjem, ves človeški rod pa pred vrnitvijo v barbarstvo ?... Z njegovim imenom na ustnah naši junaki umirajo na fašističnih moriščih... njegovo ime napolnjuje srce s plemenitim gnevom maščevalj-eev... Stalin je najodličnejši nasprotnik vsega nečloveškega — najborbenejši, najmodrejlši vzgojevalec človekove plemenitosti: „človek je največja dobrina! Z njim diha vse, kar je danes velikega, plemenitega in svobodoljubnega v človeškem rodu... Stalin je najpopolnejši človek... Je najpomembnejša epoha v zgodovini človeštva. Je Lenin naših dni! ... Brez Stalina bi sonce mračno svetilo.“
Tega Djilas takrat ni govoril tako na svojo roko in odgovornost, kajti — kot pravi v Wartime — je tiste dni dajal članke pred tiskom na vpogled Titu in „njemu so bili všeč“.
In izguba Koroške in Trsta — ali ni delo Stalina in posledica našega stalinizma ?
Titova naglica jeseni 1944. k Tolj-buhinu, da ga povabi in „da mu odpre vrata v Jugoslavijo“, ali ni bilo to tudi dejanje našega „stalinizma“?!
Zaradi te preteklosti se nekateri bojijo, da se to povabilo danes ponovi! Za Stalinovo stoletnico ?
td
Carter in ameriško javno mnenje
Predsednik ZDA je še avgusta 1979 bil v popularnosti daleč za Kennedy-jem in to tezo so potrjevali tudi resni analitiki raznih anket, ki so v ZDA tako zelo v navadi. Toda zadnje mesece se je javno mnenje močno spremenilo. Avgusta 1979 je bilo razmerje med obema vodilnima politikoma ameriške demokratske stranke 25% proti 58% v korist Edvarda Kennedyja. V zadnjih preiskavah javnega ameriškega mnenja pa se je to razmerje spremenilo: 53 proti 33% v korist predsednika Jamesa Carterja.
Glavni faktor, ki je spremenil številke, je bil vdor iranskih študentov-teroristov v ameriško veleposlaništvo z ugrabljenjem diplomatov v Teheranu. Tako vsaj zatrjujejo vsi tisti, ki zagotavljajo, da poznajo do potankosti probleme v spremembah pri tamkajšnjih anketah. Razlaga o tem pa je seveda tudi potrebna, ker zadeva z diplomati-talci v Teheranu ne kaže na kako posebno sposobnost sedanje ameriške vlade in je zato treba nekoliko razmisliti o tem prav za prav osupljivem Carterjevem vzponu.
Pod naslovom „The Yugoslav Economy under self-management“ je londonska založba The Macmillan Press izdala 27. avgusta 1979 najnovejšo študijo dr. Ljuba Sirca o jugoslovanskem „samoupravnem“ sistemu. Knjiga obsega 270 strani.
Da omogočimo približno predstavo obsežnega dela, ki ga je dr. Sire s to knjigo opravil, naj navedemo le glavno razdelitev vse snovi. Poleg uvoda in zaključkov, obsega študija štiri dele, ki obdelujejo različna zgodovinska obdobja komunističnega gospodarstva v Jugoslaviji. Prvi del zajema čas med leti 1953-1960. Takrat se je pričenjal opažati „razkroj centralne planifikacije“, ki je bila vzor komunistične uprave prva leta po revoluciji. Posledica tega razkroja je nihanje med dogmatizmom in gospodarsko realnostjo, ki stoji pred bivšimi revolucijami —• po prelomu s Sovjetsko zvezo — kakor nerešljiva u-ganka. V drugem delu, ki obsega leta 1961-1965 opisuje dr. Sire, na podlagi citatov in tabel, kako je potekalo med vrhovi jugoslovanskega komunizma „i-skanje gospodarskih mehanizmov za samoupravo“, Tretji del je posvečen reformam leta 1965 in „osnovnim problemom“, kakor so inflacija, finančna disciplina, nezaposlenost itd. četrti del govori o „novih ustavnih spremembah“ po letu 1970.
Če kdo, je profesor dr. Ljubo Sire usposobljen in upravičen, da poda svetovni javnosti nepristransko sliko o gospodarskem in družbenem poizkusu, ki ga izvaja komunistična stranka v Jugoslaviji — pod imenom „samouprava“.
Kot profesor mednarodne ekonomije na glasgowski univerzi, nadaljuje dr. Sire z analizo jugoslovanskega gospodarstva — to je z delom, ki ga vrši skoraj nepretrgoma odkar je leta 1955 ušel izpod Titove diktature *— v Italijo. Potem ko je leta 1960 doktoriral na univerzi v Friburgu in skozi leta do-centstva na univerzah v Dacca, St. Andrews in Glasgow, je naš rojak spremljal svoje splošne ekonomske študije s sistematičnim zasledovanjem gospodarskega dogajanja v domovini. In tega dogajanja, kakor vemo, ni bilo malo, saj je jugoslovanska zgodovina zad-
Predvsem je treba vzeti v ozir dogodke v -vrsti sovjetskih napadalnosti, ki ji zaenkrat še ni videti konca. Od leta 1975 je sedem prosovjetskih komunističnih partij prišlo na oblast z orožjem v Afriki in Aziji: Južni Vietnam, Laos, Angola, Etiopija, Južni Jemen, Kampučija in Afganistan. Dogodke v Iranu je tudi treba na novo preceniti: Ameriška politika se je pokazala za neučinkovito. Sovjeti res niso naravnost vplivali na revolucijo, toda Carter je bil ob izbruhu presenečen, čeprav je delno celo botroval revoluciji v Iranu s svojo takozvano politiko človečanskih pravic.
Vzporedno s sovjetskimi sunki je Amerika vodila in še vodi do raznih nekomunističnih, prijateljskih režimov neko posebno politiko. Običajno je vlada ZDA zahtevala od takih držav demokratizacijo v najbolj neprimernih trenutkih. Ta, sicer že stara ameriška politika je bila še bolj vidna pod sedanjim predsednikom. Zato dvig predsednikove popularnosti še bolj vzbuja pozornost.
Glavni razlog za dvig pa so ravno talci v Teheranu. Ugrabljenje in na-daljni „cirkus“, ki so ga nato po televiziji ugrabitelji predvajali za domačo pa tudi tujo porabo, je imel v ZDA ravno nasproten učinek, kot so pričakovali „študentje“; pač pa se je Carterju nastop na televiziji ob tem problemu dobro obrestoval, ker se zna kar dobro sukati pred kamerami.
Po prvem presenečenju je predsednik Carter začel zbirati načine pritiska na Iran. Vodilo te politike do Irana je previdno delovanje, vendar jasno. In (nad. na 2. str.)
njih 30 let eno samo nepretrgano iskanje formule, ki naj bi uskladila gospodarsko stvarnost z marksistično utopijo.
Knjiga „Jugoslovansko gospodarstvo pod samoupravo“ je sad dolgoletnega zbiranja podatkov, opazovanja in presojanja dogodkov v južnoslovanskih deželah, ki jih že četrto desetletje diktatorsko vlada komunistična stranka.
Posebno vrednost daje dr. Sirčevim spisom o Jugoslaviji dejstvo, da je avtor živel do svojega 27. leta v domovini in spremljal prvih deset let komunističnih eksperimentov iz središča procesa samega — čeprav ne dolgo kot svoboden državljan.
Knjiga sama priča, da' je delo gospodarskega strokovnjaka, vendar kljub strogo znanstveni metodi in tematiki, ki nikdar ne zdrsne s strokovne višine in omenjenega področja, „The Yugoslav Economy under self-management“ — le ni zgolj knjiga o gospodarstvu. Res da je vsaka gospodarska knjiga v neki meri tudi zgodovinska — v kolikor opisuje del zgodovinskega dogajanja, a v primeru te dr. Sirčeve knjige ni dvoma, da stojimo pred izredno pomembno zgodovinsko študijo. Ne pozabimo namreč, da je za tvorce jugoslovanske komunistične države — ki so dogmatični marksisti — gospodarstvo izhodišče in temelj vsemu družbenemu življenju. Ni čudno torej, če kritika jugoslovanskega gospodarsko-socialnega sistema postane neizbežno oris celotnega političnega razvoja države.
Bodoči zgodovinar, ki bo iskal resnično podobo slovenskega ali južnoslovanskega življenja v letih komunistične diktature, se bo moral ustaviti ob tej dr. Sirčevi analizi, ki temelji na izredno bogatem gradivu; zgodovinska resnica ne potrebuje propagande, sama na sebi je dovolj, da osvetli in dokaže zgrešenosti marksističnih teoretikov.
Tega se dr. Sire prav dobro zaveda. Skrbno pazi, da poda nepoučenim bravcem zahodnega sveta čimbolj objektivno sliko o jugoslovanskem gospodarstvu, Dobro ve, da bi njegova osebna presoja bila manj prepričljiva kakor so besede jugoslovanskih politikov, gospodarstvenikov in sociologov samih. Da bi se izognil najmanjši subjektivnosti — zgradi dr. Sire vso kritiko gospodarskega življenja v južnoslovanskih republikah na podlagi uradnih virov.
Metoda, ki jo je avtor izbral, je brez dvoma izredno prepričljiva za bravce na zahodu, ima pa tudi svojo slabo stran; omejuje pisatelja na prikaz dejstev in prvih — to je evidentnih •— vzrokov. V globljo analizo mu je dostop nemogoč, saj globokih vzrokov družbenega neuspeha njegovi viri ne priznavajo — četudi bi jih slutili. Omejitev, ki mu jo nalaga izbrana metoda, delno nadomesti dr. Sire v končnih poglavjih, kjer potegne gospodarske, politične in moralne zaključke svojih opazovanj. Sicer more pozoren bravec, tega skrbno zbranega materiala opaziti, da napake, ki se vztrajno kopičijo izpod peres komunističnih zakonodavcev in ki jih avtor tako dosledno prikaže, niso le posledica nepoznanja ter preziranja naravnih gospodarskih zakonov marveč so tudi nezaželen, a zato prav nič manj nujen, sad zmot — o človeku in njegovi vlogi v stvarstvu.
Morda smemo upati, da bo po tem izrednem delu, ki ga je opravil dr. Sire iz zbrane snovi napisal še dopolnilo svoje gospodarske kritike komunistične „samouprave“, a namenjeno slovenskemu bravcu, ki so mu posledice tega sistema že jasne, a ki išče njih vzrokov in rešitev morda še preveč pri vrhu. Pri takem spisu bi bilo morda zanimivo posvetiti nekaj pozornosti tudi tradiciji slovenskega zadružništva in vplivu, ki ga je to utegnilo imeti na Kardelja, ko je snoval „samoupravo“. Mar ni zunanja oblika obeh sistemov na prvi pogled podobna, in ali ni bistvena razlika med obema prav v pomanjka-
nju svobode v komunističnih samoupravnih podjetjih, kjer partijska birokracija zaman išče formulo, ki naj nadomesti svobodno, a odgovorno iniciativo zadru-
garjev ?
In če že govorimo o analizi „samoupravnega sistema“, ki bi bila namenjena Slovencem, ali ni čas, da bi se lotili perečega vprašanja, kako preiti iz partijske, vodene „samouprave“ v gospodarsko in torej tudi politično svobodno družbo? Slej ko prej bomo Slovenci stali pred vprašanjem: kako prirediti obstoječi družbeni ustroj — zahtevam po svobodi in uspešnosti ? Tu ne gre za posnemanje. Jugoslovanski gospodarski sistem, četudi uvožen — ni preprost; problemi — katerim ni kos — so večkrat prav zaradi dolgoletne napačne u-smerjenosti edinstveni. In v tem okviru ima slovenska problematika- še posebne odtenke, ki so sad našega narodnega značaja, daljne in bližnje preteklosti in zemljepisnih značilnosti. Razgovor o tem perečem .problemu ne zanima v prvi vrsti ne zahodnjakov ne vzhodnjakov; to je naša naloga.
Pa tudi k tej nalogi je dr. Sire s svojo objektivno kritiko jugoslovanskega gospodarstva že mnogo doprinesel. Posebnega razmišljanja so vredni odstavki, ki jih posveča avtor citatom domačih kritikov glede ustanovitve novih „samoupravnih“ podjetij. Vprašanja kakor: Kdo naj zamisli novo podjetje? Kdo določi njegov namen? Kdo naj objektivno presodi potrebo po novih investicijah in kdo naj razdeli dobiček? še vedno čakajo doslednih odgovorov in dokazujejo, da ni mogoče z državnimi določbami in zakoni — spremeniti splošnih naravnih zakonov, med katerimi so tudi gospodarski. Svoboda je vezana na — odgovornost! Neodgovornost, ki tare ekonomsko dejavnost v Jugoslaviji — je posledica nesvobode. Kako naj BP ustvari odgovorne člane samoupravnih podjetij, če jih ne vzgaja v svobodne državljane? BP je negacija politične svobode — zato je pa istočasno tudi negacija vsake resnično svobodne samouprave in vsake gospodarske uspešnosti. Marksizem je „zatemnil preprosto razlago gospodarske stvarnosti in jo nadomestil z izrazi kakor ‘eksplotacija’ in ‘alineacija’,“ (180) piše dr. Sire.
Marksizem v svoji praznini ne pojasni ničesar več, odtod potreba komunističnih oblastnikov, da ustvarjajo vedno nove zakone. 'Celo ustava SFRJ ne more obdržati svoje veljave niti dve leti brez popravkov. Da ima „jugoslovanska država najdaljšo ustavo na svetu“ kakor citira avtor Kardelja (233) ni znak kake izredne družbene urejenosti, marveč dokazuje, kakor trdi Ko-sta Cavoski, „da jugoslovanska ustava ni izraz nobene višje ideje marveč da je — zgolj posledica svojevoljnosti o-blastnikov“ (236).
Samovoljnost — je bistvena lastnost tiranov, ki hočejo nasilno vtisniti pečat volje — vsej družbi. V kolikor družba to samovoljnost dopušča — se odpoveduje svoji lastni svobodi. Brez svobode pa ni mogoča nobena rast — tudi gospodarska ne.
Odtod izreden pomen dr. Sirčeve knjige. Upajmo, da bo z njeno pomočjo Zahod hitreje spoznal, da gre pri oči-vidnih težavah jugoslovanskega gospodarskega eksperimentiranja, ne le za „učno dobo“ bodočih gospodarskih genijev, marveč za „življenjsko dobo“ tiranov, ki ne spoštujejo realnosti marveč hočejo na račun narodovega duhovnega in tvarnega blagostanja ter hipo-tekiranja bodočnosti, dokazati samim sebi, da se niso zmotili, ko so pred desetletji pričeli moriti in uničevati svoj rod za dosego Marxove materialistične utopije.
Dr. Sirčeva knjiga je velik doprinos svobodnega slovenskega duha k čiščenju pojmov — pred katerim stoji vse človeštvo. Tega se je gotovo zavedala tudi avtorjeva družina, ko mu je pri trdem delu stala ob strani, predvsem pa, prepričan sem, njegova mati, ki mu je tipkala prvi rokopis — ko jo je obiskala smrt v 84. letu starosti. Svobodni Sloyenci moramo biti hvaležni tudi njej.
- žar
MEDNARODNI TEDEN IZ ŽIVLJENJA IN DOGAJANJA V ARGENTINI
PRI ZDRUŽENIH NARODIH, V IRA AU IA DRUGOD
ZDRUŽENI NARODI
Medtem ko se je Carter zelo razveselil glasovanja, ko so obsodili z velikansko večino sovjetski vdor v Afganistan, je Waldheim izjavil, da po njegovem sankcije proti ZSSR ne bodo uspešne, ampak da je treba iskati novih potov za razgovore. Zdaj je na obisku pri Indiri Gandhi in upa, da bo tudi tam našel kakšen primeren kanal.
Da je Indira nekoliko spremenila svoje mnenje, je dosegel angleški zunanji minister lord Carrington, ki je obiskal Turčijo, Oman, Saudovo Arabijo, Pakistan in seveda Indijo ter tako kot dedič nekdanjih najboljših poznavalcev tega področja doprinesel svoj delež k utrditvi na Zahod gledajočih državnikov. Obiskal je tudi afganistanske begunce v Pakistanu, katere sedaj oborožujejo tako Amerikanci kakor Kitajci.
IRAN
Ameriški diplomat Robert Ode je bil za 45 dni poslan v Iran, pa sedaj že ves čas sedi med talci. Poslal je pismo Washington Postu, v katerem med drugim pravi: „...stalno nas drže v temnih sobah, nas zvežejo in zaradi stalnega ropota in vrišča ni mogoče spati... pobrali so nam vse ■radioaparate
potem ko je Homeini dal izgnati vse ameriške dopisnike, kaže, da bo ista usoda doletela nemške. 25. januarja bodo volitve za predsednika republike in Homeini je nekaterim, usmerjenim na levo, prepovedal kandidirati. Tudi je dal spremeniti ustavo, češ da sedaj priznava tudi vero manjšinskih sunitov, kajti gre za celoten islam, ne pa za posamezne sekte. Odkrita je bila zarota proti Homeiniju, ta pa je tudi posvaril Sovjete, da Iran ni Afganistan, ko je zvedel, da so sovjetske čete samo 30 km proč od iranske meje. Pre-napeteži govore, da USA podpira separatiste, da ne bo dobil petroleja, kdor se bo pridružil Carterjevim sankcijam in podobno. Pri demonstracijah pa je bilo izrecno poudarjeno, da se Iranci bore proti ameriškemu kapitalizmu kakor tudi proti bogoskrunskemu kolonializmu z Vzhoda.
Bivši šah Reza Pahlevi je izdal svoje spomine, v razgovoru z angleš-škim časnikarjem Frostom pa obdolžil mednarodne petrolejske družbe, ki naj bi bile krive njegovega padca.
EVROPSKA SKUPNOST
Po obisku amer. pomočnika zun. ministra Warren Christoferja v evropskih državah, se je pokazalo, da Evropska gosp. skupnost trdno stoji za 'Carterjem. Sestanek zun. ministrov v Bruslju naj bi se uspešno končal, kot je menil Genscher. Schmidt je dejal, da je ZSSR z glasovanjem bila praktično izolirana, saj jo je zapustila večina neopredeljenih držav. Kar je velik udarec za Castra, ki je menil, da bo postal Titov dedič v tretjem svetu.
Evropski parlament je invazijo v Afganistan obsodil, obenem pa svetoval pregled vseh trgovsko-gospodarskih in finančnih dogovofrov z ZSSR, predvsem kar se izmenjave tehnologije ti-
če. Odbor ministrov Evropske skupnosti je izjavil, da invazija „predstavlja očitno kršenje načel mednarodnega prava kakor tudi ustanovne listine Združenih narodov... Tudi bistveni deli zaključnega dogovora v Helsinkiju so bili s tem dejanjem nespoštovani. .
Veliko presenečenje je vzbudila ugotovitev, da so tiste čete in tanki, ki so jih Sovjeti odpeljali iz Vzhodne Nemčije, zdaj na Madžarskem in v ČSR.
Pri vodstvu OTAN-a bi sleherni premik sovjetskih čet v smeri proti Jadranu pomenil nevtralizacijo obrambnih postojank v Italiji, Grčiji in Turčiji ter tako spravil iz ravnotežja sedanje stanje.
Nemška kršč. demokracija bo šla v volilni boj z geslom „z optimizmom proti socializmu“; v tem duhu je že organizirala prvi tečaj o varnosti, katerega se je udeležilo neverjetno število oficirjev nemške vojske. Sploh postaja krščanska demokracija zelo militaristična v svojih javnih nastopih.
TITO
Daši je bil amer. specialist Michael Debakey proti kakršni koli operaciji, so vendar poskusili zamenjati prizadeto žilo na levi nogi, a operacija ni bila uspešna. Zdaj so Titu levo nogo odrezali — v kateri višini, se ne ve. S tem je Tito eno od obeh zahtev — ne rezati noge, ne se zdraviti v inozemstvu —• že moral po nasvetu zdravnikov spremeniti. Stalno sta pri njem radiolog Slovenec Miro Košak in anestesist Predrag Lalevič. Pri amputaciji naj bi poklicali na pomoč nekega kitajskega zdravnika, ki naj bi uporabil sistem akupunture, s čemer je bil Tito rešen običajne anestezije in z njo zvezanih problemov.
Pri glasovanju v UNO je SFRJ glasovala za obsodbo Sovjetov. USA so
17.	1. uradno izjavile, da bodo podprle ozemeljsko celovitost Jugoslavije in nje varnost. Kljub temu so Jugoslovani sklicali ljudi pod orožje in se pripravljajo na obrambo. Medtem ko se razburjajo nad tujimi dopisniki, ki naj bi namerno širili novice o možnem sovjetskem vdoru (verjetno tako mislijo vsi narodi Jugoslavije), zaradi te ali one separatistične linije — Macedonci, ki bi radi bili pod Bolgarijo, Hrvatje, ki bi radi bili spet neodvisni -— pa vodstvo države stalno zaseda -in večinoma živi v Ljubljani (k sreči zdaj svetovni tisk ne piše več Lubiana ali Laibach, na žalost pa govori o Brdu kod Kranja!),	čakajoč,	kaj se	bo zgodilo. Od
leta 1979 naprej je vodstvo v rokah naslednjih: Macedonija — Lazar Koli-ševski (je predsednik in mora sklicati interne volitve ob Titovi smrti), Slovenija: Sergej Kraigher, Hrvatska: Vladimir	Bakarič,	Bosna:	Cvijetan	Mija-
tovič,	Srbija:	Petar Stambolič,	Črna
gora:	Vidoje Žarkovič,	Kosovo:	Fadil
Hodja, Vojvodina: Stevan Doronjski.
RODEZIJA
Lord Soames, ki zdaj upravlja državo, je poklical nekaj južnoafriških čet za obrambo železniškega mostu
PREDSEDNIK CEAUCESCU je napovedal, da bo romunska vojska prenovila svoje orožje, ker' da je „sedanji mednarodni položaj najbolj napet od konca druge svetovne vojne“. Nekateri mislijo, da ga je k temu sklepu prignal položaj Titove bolezni.
ZA UNČO ZLATA so v New Yorku pretekli teden plačevali 850 USA dolarjev. To je nov rekord v ceni žlahtne kovine.
BOLIVIJSKA VLADA je prestavila datum volitev, najavljene za 29 junij. Razlog za to naj bi bil, ker še niso na jasnem, ali naj izvoljena vlada dokonča začeti mandat, to je 3 leta, ali naj načne novega. Za vsak slučaj je podtajnik za Latinsko Ameriko Samuel Eaton javil Boliviji, da ZDA ne bodo priznale nobene vlade, ki bi prišla na oblast potom vojaškega prevrata.
KUBANSKA milica je ponovno streljala in ubila dve osebi, ki sta se hoteli zateči na venezuelsko poslaništvo v Havani. Lani je bilo več takih dogodkov, zato ima poslaništvo pred vrati močno kubansko stražo. Venezuela je seveda protestirala proti takemu zatiranju.
KOMUNISTIČNA KITAJSKA je prenehala pogajati se s Sovjetsko zvezo. pogajanja naj bi pripeljala do končnega sporazuma pri njunih skupnih mejah. Kitajci menijo, da sovjetski vdor v Afganistan ogroža svetovni mir in da zato pogajanja nimajo smisla. Sovjeti niso komentirali te . prekinitve.
V RIMU so teroristi Rdečih brigad postavili težko bombo v spalnico policijske postojanke; v kateri so počivali policaji in gasilci. Ranjenih je sedemnajst in večinoma spadajo k oddelku, ki se bojuje proti terorizmu.
NA JAPONSKEM so prijeli tri oficirje, ki so predajali informacije Sovjetom. Večinoma so bila to poročila o vojaškem položaju komunistične Kitajske, ki sta jih ZDA in Japonska skupno preučevali. Seveda SZ taji vsako sodelovanje svojega vojaškega atašeja.
ŠTEVILNE ODPRAVE naskakujejo Akonkagvo. Veliko pa jih je moralo počakati, ker jih zaradi vremenskih neprilik niso pustili naprej. Vzpone kontrolira vojaštvo, ki zahteva aklimatizacijo in zmožnostni izpit plezalcev, Gora je letos že pobrala svoj davek: dva Severnoamerikanca in enega Švicarja.
AFGANISTAN — Že leta 1921 je takratni sovj. zun. minister Maksim Litvinov obiskal Afganistan in vzpostavil prijateljske stike. Skoraj 40 let po tistem je amer. zun. minister Foster Dulles obiskal ves Bližnji in Daljni
Beitbridge preko reke Limpopo. Temu se je čudil vodja odpora Nkomo, češ čemu klicati druge, ko imamo dovolj lastne vojske. Računajo, da se bo v Rodezijo vrnilo okrog 200.000 beguncev iz Mozambique, Angole, Botswane in Zambije.
Čeprav v Mar del Plati pravijo, da pravo poletje začne šele v drugi polovici januarja, moramo reči, da so v Buenos Airesu počitnice v polnem teku. Kdor le more, se ne premakne iz hiše ali pa gre na oddih. Zato so tudi vlaki, ki med letom zjutraj in zvečer vozijo natrpani, sedaj nudijo preostalim nekaj več udobnosti.
Predsednik Videla tudi počiva: v 'Chapadmalalu pridobiva energije. Včasih naredi izlet v Mar del Plato, da si ogleda kako odersko delo ali pa sprejme na pr. nigerijske predstavnike. Ti so prišli kot izraz dobre volje, da bi zabrisali spomin na neljub dogodek v Trinidad Tobago. Kot je znano, so lansko leto Nigerijci napadli tamkajšnje argentinsko poslaništvo in izgnali diplomate. Sedaj je dogodek razjasnen: Nigerija je poslopje kupila, Argentina pa je imela istega v najemu do 31. decembra 1979. Sedaj skušajo s svojim obiskom nanovo navezati prijateljske (ekonomske) stike.
Za nekatere pa le ni počitnic. Ministrstva za Zunanje in Notranje zadeve še vedno preučujeta poročilo Mednarodne komisije za človekove pravice. V javnost poročilo še ni prišlo; edinole * V
vzhod, a v Afganistan ni šel. To naj bi se danes Amerikaneem maščevalo.
KARIBSKO MORJE — Doslej največji pomorski manevri ameriške, angleške in holandske mornarice so se začeli te dni.
V SINCELEJO, Kolumbija, je zaradi sesutja osmih tribun med bikoborbo umrlo čez 200 oseb in bilo ranjenih čez 500. Na prireditvi je bilo
40.000	gledalcev.'
OLIMPIJSKE IGRE 1980 — Carter je zaprosil za bojkot. Drugi menijo, da bi bilo primerno prenesti jih na nevtralna tla, a vse kaže, da ni več časa.
SAUDOVA ARABIJA — Po vdoru 500 levičarskih upornikov v Meko — svetišče, za katerega so Saudi odgovorni — je zdaj bilo ugotovljeno, da je nekaj teh upornikov ušlo in se bo borilo naprej. Saudovci pa so opozorili Severno Ameriko, da komunistični Južni Jemen predstavlja prav takšno nevarnost kot Afganistan.
SOVJETSKI ČASOPISI menijo, da je Zahod lahko zaskrbljen, kajti proti postavitvi novih raketnih baz je bilo treba reagirati.
SEVERNA KOREJA je povabila Južno, naj bi se njuna prva ministra sestala, da se razgovorita o možnosti zedinjenja. S tem Sev. Koreja spremeni svoje stališče, da so razgovori možni le na predsedniški ravni.
ALEKSEJ KOSIGIN se ne bo upokojil, čeprav ga je lanskega oktobra zadel infarkt. Potrjen je bil kot kandidat za poslansko mesto v svojem okrožju na „volitvah“ 24. februarja. Ravno tako je ohranil svoj položaj v politburoju.
Tine Debeljak
(111)
Med knjigami in revijami
F. BUKVIČ: ZGODBE O ZDOMCIH IN ŠE KAJ
Prekmurski rojak Frank Bukvič, o katerem sem že večkrat pisal, da je znanstvenik in pisatelj, da ima doktorat iz gospodarsko-političnih ved in iz germanistike, pa tudi nekaj semestrov medicine, da poučuje na severnoameriški univerzi v Fairfieldu nemško književnost in rusko sodobno, je izdal pri Slovenski kulturni akciji svojo tretjo knjigo pod zgornjim naslovom. Prvo knjigo je napisal kot- 23 letni vseu-čiliščnik-begunec v Gradcu, pa jo tedaj — 1948 — ko so drugi izdajali šapirografirane taboriščne razmnoženi-ne — imel srečo, da mu je slovenski mecen oskrbel tiskarsko odlično izdan roman BREZDOMCI (560 strani), ki tudi sicer pomeni zanimivo begunsko leposlovno stvaritev: v času madžarske okupacije, v okolju prekmurske pokrajine, med partizanskimi, nemškimi in madžarskimi boji, med naturalističnimi dogodki in romantično ljubezensko avanturo itd., se bohoti baročno in kaotično pripovedovanje, ki pa vendar odkriva nastop novega pisatelja; kar bruha iz njega in le čakamo, kdaj se
bo uravnovesil. Ta v Gradcu pri nemški založbi v nemški brezhibni tiskarski tehniki tiskana knjiga begunskega pisatelja, k(ot vstop tedaj mladega prekmurskega pisatelja v slovensko književnost iz tujine, pa še celo. Kdor jo ima, ima knjižno kurioznost.
Šele 25 let pozneje je Bukvič temu prvencu dodal novo knjigo s prekmurskimi motivi iz Murske Sobote, pod naslovom Ljudje iz Olšnice (1973). Ta je -že zelo umirjena, prinaša pa novo prvino v prekmursko in slovensko povest: madžarskega Žida v slovenskem prekmurskem okolju. Močne karakteristike tega Žida v času okupacije ter njega usodnost v nacističnem iztreblje-vanju Židov, so najboljše stvari v tej drugi zbirki izključno prekmurskih zgodb.
Sedaj je pri SKA izšla tretja leposlovna knjiga Zgodbe o zdomcih in še kaj (str. 215). Vanjo je zbral nekaj starejših črtic, ki so še pred izdajo prve knjige izšle v Meddobju in drugod, pa motivno niso spadale med „Olšniške“ zgodbe, kakor na pr. Be-
gunec Farič, Prvi sosedje, Pometač Farič in Kako je pokojni Cambell prišel strašit svojo ženo, ki ga je povozila z z avtomobilom, ter šoferski izpit. Te
predstavljajo komaj četrtino knjige, tri četrtine pa zavzemajo povsem nove, tukaj prvič tiskane tri novele: 22 junij 1941 ali zadnji dan v življenju Franca Ščapa, Hana in njen ujetnik ter Svaka.
Prav med starejšimi stvaritvami sta dve črtici, ki ju smatram za najboljši Bukvičevi stvaritvi, namreč Begunca Fariča z dogodkom iz ogrskega upora proti Sovjetom 1. 1956 (tiskana še istega leta v Meddobju! (Ta je izšla že v angleškem prevodu, bila brana v radiu, in je tiskana v antologiji slovenske ameriške literature v angleščini! Zasluži, kajti spada med najboljše stvaritve naše emigracijske, zdomske proze. Prav tako pa je močan tudi preprosti dickensovski feljton o strašenju gospoda Campbella svoje žene v noči po njeni načrtovani „avtomobilski nesreči“. Samo preprost feljton, pa takšna karakteristika oseb in dramatska napetost.
Druge nove črtice so že prave novele z motivi iz Prekmurja pred vojno do napada Hitlerja na Rusijo (22. VI. 1941); druga za časa avstrijskega ujetništva slovenskega častnika in njegove ljubezni; ter tretja, ki se tiče slovenskih zdomcev iz prve in druge vojne
v Severni Ameriki. To so nove novele, katerih zadnja — Dva svaka je dobila drugo nagrado na Natečaju dr. Ig. Lenčka. Morda se čuti v njih preveč gostobesednosti, to pa odtehtajo z dramatičnostjo, nazornimi značaji (zlasti Dva svaka) in s plastičnimi opisovanji značilnega okolja s prekmurskimi, avstrijskimi in ameriškimi značilnostmi ter s problematiko sodobnosti (nacizem, partizanstvo in domobranstvo, tihotapstvo z alkoholom in drogami).
Zanimiva knjiga izrazitega pripovednika.
K spremni besedi, ki sem jo napisal na ovojnici, mi pripominja avtor, da se ni nikdar boril v partizanskih vrstah, kakor sem sklepal iz vsebine romana Brezdomci, ter da je vse njegovo tozadevno pisanje - fiktivno; morda prvič med pisatelji medvojnih partizanskih zgodb ni tu avtobigrafskih prvin. Tudi velik medvojni tekst, ki ga je zdaj v rokopisu končal, je fiktiven, in zato morda — resničnejši in objek-tivnejši.
In še to Bukvičevo pripombo, ki mi jo sporoča v pismu: „Oprema mi zelo ugaja. Posrečena ideja, da je na ovitku Marič, povezan z metlo ,na življenje in smrt* in z mojim imenom, ki se steka kot ,lifeblood‘ v mojega junaka. Gosp. Marku Jermanu iskrena zahvala in čestitke.“
izrazi nezadovoljstva, ki so jih dali vedeti nekateri vladni možje.
Poleg vročine je marsikomu postalo še bolj vroče, ko je bral o povišici občinskih davkov prestolnega mesta. Za 140% bodo višji kot lanski. To številko naj bi dosegla lanska inflacija in po njej so se ravnali, ko so določali davke. Po eni strani s tem občina nič ne pripomore k sklepu ministra Martinez de Hoz-a, ki napoveduje konec inflacije v teku leta, po drugi pa je treba priznati, da kar nekaj naredi.
Argentino je obiskal bivši prvi minister Velike Britanije Edward Heath. Kot član Organizacije Brandt je prišel razlagat ekonomski načrt, ki naj ga svet sprejme, če se hoče izvleči iz krize. Inflacija gospoduje po vsem svetu, zato je treba povzeti skupne prijeme.
Sestali so se tudi nekateri sindikalisti, ki so prišli na obisk k odboru ČUTA, ki hoče nasledovati CGT. Odboru so se pritožili, da nimajo napotkov kako izvesti odpor proti novemu zakonu o sindikatih. Pomirili so jih, da odbor stalno preučuje položaj in ima pogovore s politiki in delodajalci. Da pride do zastoja zaradi pomanjkanja soglasja pri sprejetju nekaterih določb. V vsem je videti nejasnost in negotovost gremialistov, da bi spoznali ali imajo zaslombo delavstva ali ne. Povrhu se je pa še dogodilo, da se je osem sindikatov prijavilo na Ministrstvo za delo, kot je določeno v zakonu, kar pomeni odkrito nasprotstvo direktivam OUTA-e, ki je prepovedalo vpis. Ker po zakonu ni dovoljeno združevanje na deželni ali državni ravni (kar pomeni, da OUTA ne more obstajati), imajo sindikati čas do 29. februarja da se vpišejo na prej imenovano ministrstvo.
V zunanjih zadevah sta prišli na dan dve različni novici. V Londonu je vlada izjavila, da bo v kratkem poslala ambasadorja v svoje poslaništvo v Argentini. Pričakuje se, da bo tudi Argentina poslala svojega v London, saj je bilo tako sklenjeno preteklega meseca novembra. Odsotnost ambasadorjev traja že štiri leta, ko sta ju vladi odpoklicali zaradi sporov okoli Malvinskega otočja. V tem času sta predstavništvama načeljevala le trgovska atašeja.
Druga novica je precej praha dvignila. V Vatikanu se sestajata argentinska in čilska odbora, da bi mirno rešila problem Beaglejevega kanala. Na sestankih, ki jih imata odbora s kardinalom Samorejem, preučujejo možnosti, ki morejo privesti ta spor do konca. Vse je bilo kar mirno in optimizem je prevladoval vse do trenutka, ko je adm. Isaac Rojas izjavil, da so zemljevidi, ki jih je predstavil Čile, napačni, laž-njivi. čeprav so se vse tri stranke previdno izjavile, je le padla senca in moglo bi se zgoditi, da Argentina zaprosi Vatikan, naj pregleda čilske karte, kot to priporoča adm. Rojas. Do sedaj je kard. Samoré to novico preslišal in je ni komentiral. Adm. Rojas je zagrizen borec za sporno ozemlje in nekateri menijo, da te izjave Rojas ni vrgel kar tjavendan, da mora imeti zadostne razloge. Argentina do sedaj še uradno ni ničesar ukrenila.
Carter in javno mnenje...
(nad. s 1. str.)
dejstvo je, da je prav tako politiko želela večina državljanov. Vendar je bil Carterjev vzpon večji, kot je bilo pričakovati zaradi ne ravno primernih Kennedyjevih izjav, kako da je bila šahova vlada v Iranu tiranska. Drug činitelj, ki je tudi povečal Carterjevo popularnost pa so njegovi ukrepi proti Sovjetski zvezi ob njenem vdoru v Afganistan, ki jih odobrava velika večina državljanov.
Seveda je še veliko možnosti, da bo v desetih mesecih, ki še manjkajo do predsedniških volitev prišlo do marsikaterih sprememb v razmerju popularnosti obeh najvidnejših demokratskih kandidatov. Toda veliko primarnih volitev z volitvijo yplilnih mož bo izvedenih že sredi leta.
Ob tem razmišljanju pa moramo opomniti še na eno dejstvo: Carterjeva politika se je mnogokrat drugače zasukala, kot jo je načrtoval: Prizadeval si je za izboljšanje odnosov s Kubo in Sovjetsko zvezo pa je dosegel nasprotno; njegovo cincanje glede nevtronske bombe in -novih bombnikov je tudi značilno.
L N B
SVOBODNA SLOVENIJA
—-------- Stran 3


XVIII. POČITNIŠKA KOLONIJA
LJUBLJANA — Mleko se je podražilo. Kupec bo moral po novem plačati 8 dinarjev za liter, odšteti pa bi moral 10 din, če bi proizvajalci ne dobili 2 dinarja nadomestila iz republiškega proračuna.
JESENICE — V jeseniški železarni, ki jo sestavlja 20 temeljenih organizacij združenega dela in tri delovne skupnosti, so 12. decembra glasovali o statutu SOZD Slovenske železarne in o dodatnem financiranju za pokrivanje nadomestil delavcem. Glasovalo je 85,9% od skupaj 6.557 delavcev. Statuta niso odobrili v Transportu, dodatnega sporazuma pa niso odobrili v Remontnih delavnicah, v Energetiki, Plavžu, Vratnih podbojih in v Transportu. V Železarni bodo sedaj „analizirali, zakaj ni referendum dal zaželenih rezultatov“.
■LJUBLJANA — V Moderni galeriji so 13. decembra odprli razstavo sodobne španske umetnosti, ki jo je posredovala generalna direkcija za kulturne stike z zunanjem ministrstvom Španije. Na ogled je 54 slik in 17 plastik.
TOLMIN — Tolminci se pritožujejo nad kvaliteto in nad obsegom preskrbe v občini. Podjetja se dosti ne menijo za želje kupcev, ti pa se tolažijo: Sreča, da ni daleč do (stare) Gorice in Čedada ....
MURSKA SOBOTA — Pomurska medobčinska gospodarska zbornica je zahtevala ostrejšo kontrolo pri naročilih kruha. Zgodilo se je velikokrat, da je Mlinopeku iz Sobote ostajalo kruha, ki ga trgovci niso hoteli prevzeti, češ da ga niso toliko naročili. Tako je samo v enem primeru šlo za živinsko krmo kar 15 ton kruha.
CELJE — Veliko govorijo doma pred božičnimi prazniki, ko prihajajo zdomci domov na obisk, kako je treba zdomcem pripraviti delovna mesta doma. Pa je v glavnem to samo besedičenje. V Dobrni je gostilna Lovec zaprta že več let; zanjo se je potegovalo že več zdomcev, da bi jo vzeli v najem, toda zaman. Podobno je z gostilno v Škofji vasi, ki je tudi ne more dobiti zdomec, ker bo tu trgovska organizacija „nekaj gradila“ (pa šele leta 1985, če bo denar). Sicer z dvema gostilnama se problem zaposlovanja zdomcev doma ne bo rešil, vendar je značilen za odnose do — zdomcev.
majo in da ni dobil v petletnem razvojnem načrtu ustreznega mesta. Zato pa tudi rezultati pešajo; tako je v letu 1979 število tujih turistov v Sloveniji padlo za celih 14 odstotkov.
RIBNICA NA POHORJU — V tej pohorski vasi, kjer je razočarani Stane Sever končal svojo umetniško pot kot član svojega „Gledališča enega“, so proslavili obletnico njegove smrti.. Kulturni program je organiziral ravnatelj osnovne šole in prijatelj ter sošolec Staneta Severja Franc Eržen.
LJUBLJANA — Ljubljanski pihalni trio — Fedja Rupel, flavta, Igor Karlin, klarinet in Peter Stadler, fagot — je v koncertnem ateljeju Društva slovenskih skladateljev predstavil občinstvu kar sedem novih kompozicij, med katerimi je bila ena skladba tržaškega skladatelja F. Niedra, ostale pa so dela slovenskih skladateljev Merkuja, Ajdiči, Pavla Miheliča, I. Majcna in Darijana Božiča.
LJUBLJANA — Elektrogospodarstvo zahteva že dalj časa zaradi naraščajočih stroškov zvišanje cen električni energiji. Proizvajalci zahtevajo 36,5 odstotka višje cene, porabniki pa so pristali le na 33,5 odstotno povišico. Na seji 20. decembra se tudi niso še mogli sporazumeti, ali naj veljajo nove cene od januarja ali naj bi bila povišica v dveh obrokih.
LJUBLJANA — V etnografskem muzeju so 21. decembra odprli reprezentativno razstavo „Slovenska ljudska umetnost“. Razstavili so 500 značilnih predmetov: starih hišnih portalov, vrat in okenskih mrež, fresk s kmečkih domačij, panjev, panjskih končnic, hišnih znamenj in oltarčkov, lesene in kamnite plastike, posodje, intarzirano in poslikano pohištvo, slike na steklu, platnu in lesu, vezenine, noše, glasbila, nakit in igrače. Razstava bo odprta do konca maja 1980.
Društvo „Zedinjena Slovenija'“ je ponovno, to je osemnajstič, organizirala za otroke, ki obiskujejo slovenske šole, počitniško kolonijo v kordobskih planinah.
Počitniški dom dr. Hanželiča jih je sprejel 27. decembra, potem ko je poteklo že petnajst ur odkar so se na Retiro poslovili od svojih družin in sorodnikov. Hitro so se nastanili po sobah, pripravili postelje in razložili prtljago po policah in omarah. In s tem je bilo vse nared: lahko so pričeli uživati svoje počitnice v Cordobi.
Izletov je bilo kar nekaj. Prvi je bil bolj romanje, saj smo v spremstvu msgr. Oreharja z rožnim vencem odšli na grob dobrotnika dr. Hanželiča. Sedemnajstkrat je on prišel naproti otrokom; letos so se otroci približali njemu. Pomolili so za pokoj njegove duše in pok. Lojzeta Pirca, ki je skrbel za lepoto in čistočo Doma, so se spomnili.
Bili so pri skali „El Zapato" (peš so prišli do nje!), v Los Cocos so si ogledali pravljični svet, v katerega jih je popeljal vlakec; v labirintu so iskali poti in jo seveda našli (nekateri tudi večkrat); bili so na Mástilu, si ogledali San Esteban.
Najmočnejši in pripravnejši so odšli na Uritorco. Lep dan so preživeli na pohodu na najvišji vrh Malih kordobskih planin. Lepo so se tudi imeli ostali, ki so med tem obiskali Kristusa v La Cumbre, tovarno „El Rosario',' jez „San Jerónimo'“ in pozdravili slov. duhovnika Andreja Stanovnika.
Prireditev ni manjkalo. Odkrili so ploščo v spomin dobrotniku, igrali tombolo za slovenske misijonarje in praznovali nekaj večerov. Na Silvestrovo so se poslovili od starega leta s petjem in smešnimi prizori. Trije kralji so jih obiskali in jih razveselili. — Osmošolci so bili sprejeti v svet gimna-
zijcev, se po zlatih napotkih msgr. Oreharja poveselili in pričeli uradno živeti nov del svojega življenja. — Kres seveda ni manjkal. Pozno v noč se je pesem razlegala in se ob tlenju drv poslavljala do naslednjega leta.
Pa še nekaj, brez česar ni možna nobena kolonija: igranje z žogo, petje in hrana.
Žoga je poleg kopanja najbolj prikupni del dnevnega reda. Zelo dobre volje so bili, če so se mogli igrati; zelo slabe, če je žoga počila in jo je bilo treba popravljati.
Vsak dan so šli za kratek čas pod borovce, kjer so se učili ali ponavljali pesmi za med mašo, med prireditvami ali katero koli priliko. Včasih jih je spremljala violina ali kitara.
Uboge kuharice! BreE prpstanka so kuhale in nosile na mizo. Ko je poslednja porcija prišla na mizo, se je glasilo vprašanje: „Je še kaj?" Seveda, kordobski zrak potencira apetit, že itak močan zaradi sprehodov, vode in iger.
Duhovno hrano je delil msgr. Ore-har. Vsako jutro so se udeleževali sv. maše, kjer so dobivali nauke za življenje na koloniji, doma in v šoli.
Kolonija je končala in otroci so presrečni padli v objem še presrečnejših staršev 11. januarja. Vodstvo je tudi bilo presrečno: ker je vse lepo poteklo in — minilo. Saj je 14 dni kar dolga doba, da se zabava in skrbi za osemdeset otrok. Hvala Bogu, ni bilo resnejših bolezni, otroci so se kar dobro obnašali (fantje bolje kot deklice), slovensko govorjenje je bilo boljše kot kako prejšnje leto, napake in neprilike so bile malenkostne.
Zaradi vsega tega, moremo zapisati, da bo letošnja kolonija ostala vsem v lepem spominu.
GB
Zaključek Srednješolskega tečaja
BEGUNJE PRI CERKNICI — „Kulturni dom" je zadnja leta propadal in sameval, za obnovo ni bilo denarja. Sedaj pa so sklenili krajani, da ga bodo skušali popraviti. Z deli so pričeli po novem letu, trajala pa naj bi kar poldrugo leto. V spodnjih prostorih bodo seveda uredili „disco klub", v dvorani obnovljenega doma. Ampak najprej di-sco-klub...
MARIBOR — Na posvetu turističnega gospodarstva, ki je bilo 21. decembra v Mariboru, so ugotovili, da se za turizem v Sloveniji preslabo zani-
UMRLI so od 16. do 21. dec. 1979:
LJUBLJANA — Marcel Steindl, up.; Celestin Kotar, up., 66; Edvard Glavič, up. dentist; dr. Ciril Žakelj, up. in žena Ivica r. Suhadolc; Pavel Šuštar, up.; Ivan Rus, up.; Marija Luštrek r. Stojan; Valter Švare, up.; Jožefa Gorjanc; Franc Šetina, 79; Marija šifrer r. Malič; Ivo Jurca; Angela Benčina r. Harej; Ivan Žmuc, up. kroj. mojster; Pavla Breskvar r. Mihelič; Dragica Horvic r. Fakin; dr. Milena Stamač.
RAZNI KRAJI — Anton Colarič, Novo mesto; Marija šifrer, r. Eržen, 85, Škofja Čoka; Marija Planko r. Istenič, 87, Mokronog; Jakob Herg, Me-govci, 76; Tine Prešeren, Lesce; Justi Bervar, Celje; Jože Veber, Sp. Gorje; Ivanka Turk r. Tomšič, 88, Vrhnika; Cecilija Stalowski, 79, Radovljica; Kristina Henigman, Kranj; Pavel Bogovič, Krško; Ana Krautberger, Celje; Janez Rajar, Mirna peč; Franc Primc, Ig; Alojzija Skvarča r. Hrovat, Medvode; Ela Žnabl r. Kapš; Anton Juha, Miklavžev ata, Ig; Jože Zelinka, Celje; Martin Kopušar, b. trgovec v Celju, Trst; Ivan Sašek, 69, Raka; Marija Janež, 87, Zagorje; Mira Naraglav r. Zagorc, Trbovlje.
Srednješolski tečaj je zaključil lani novembra svoje šolsko leto 1979 z lepo slovesnostjo v Slovenski hiši. Najprej je msgr. Anton Orehar daroval zahvalno sv. mašo, pri kateri so aktivno sodelovali abiturienti. Potem so se študentje razšli po svojih razredih, kjer so jim razredniki razdelili spričevala.
Medtem so se v dvorani zbrali starši in profesorji, ki so se jim pridružili tudi vsi dijaki. Ko so najboljši lanski študentje prinesli v dvorano zastave — slovensko, argentinsko in papeško — so vsi zbrani zapeli argentinsko in slovensko himno. Nato je Tine Debeljak ml. pozdrvil vse prisotne starše in dijake, pa tudi goste — predsednika NO Miloša Stareta, posebno še dijake iz lanuškega odseka in njihovega ravnatelja lic. Andreja Rota.
V Uvodnih besedah je ravn. dr. Marko Kremžar poudaril, kako se mora tečaj vedno vračati na ideje iz katerih je pred 20 leti izšel.
Nato so razredniki posameznih razredov izročili nagrade najboljšim dijakom letošnjega leta, ki so: 1. letnik — Sonja Zorko in Ernestina Podboj; 2. letnik — Marija Zupanc; 3. letnik — Danica Malovrh in Magda Zupanc; 4. letnik — Marija Snoj in 5. letnik Anka Smole.
Odhajajočim abiturientom sta ravnatelja obeh tečajev nato izročila spričevala in diplome. V letu 1979 so hodili v 5. letnik: V Slovenski hiši: Magda in Veronika Beltram, Marko in Vera Breznikar, Matija Debevec, Nežka Durič, Marjah Jakoš, Stanko Jelen, Armando Karara, Marta Klemenc, Bine Kočar, Janez Kopač, Pavlinka Korošec, Marta Koželnik, Ana Kržišnik, Jože Lenarčič, Irena Loboda, Kristina Lovšin, Jože Lukančič, Marko Malovrh,
Janez Marinčič, Helena Miklavc, Franci Novak, Magda Oblak, Marija Omahna, Irma Perez, Andrej Peršuh, Angelca Petek, Janez Petkovšek, Sašika Pezdirc, Miha Podržaj, Lojze Rezelj ml., Anka Smole, Emil in Janez Urbančič, Marko Zakrajšek. Iz Slovenske vasi v Lanusu: Peter Adamič, Marjan Čam pa, Kati Glinšek, Andrej Jan, Anči Kokalj.
V imenu abiturientov se je zahvalila profesorjem Anka Smole, od njih pa se je poslovil četrtošolec Jože Mar-kež. Petošolci so nato tudi razdelili profesorjem svoj almanah — Ljubo doma, kjer obravnavajo slovensko folk-kloro.
Vse leto je deloval Svet staršev, v katerem so bili: ga. Češarek Magda, Javoršek Tine, Lovšin Jože, Pergar Franc, ga. Tomažin Ivanka, ga. Vidmar Julka in Žagar Tone. Svetu je predsedoval Tone Bidovec, ki se je v imenu staršev zahvalil profesorjem za vse njihovo delo; nato je nagovoril starše in dijake ravnatelj za novo šolsko leto Pavle Rant, ki je obenem razglasil tudi počitniško nalogo z naslovom „Moj dnevnik v mesecu januarju."
Nato so študentje že izročili ključ učenosti četrtošolcem, nakar je sledila zborna recitacija in igra iz Aškerčeve Stara pravda, ki so jo pod vodstvom našega znanega igralca Lojzeta Rezlja pripravili abiturienti. Vsa igra — zelo dobro pripravljena in izvedena — je prevzela vse zbrane in si želimo, da tečaj kaj podobnega še pripravi druga leta.
Po končanem uradnem delu je za starše in dijake 4. in 5. letnika ter profesorje pripravil odbor staršev še majhno pogostitev.
T. D. ml.
SLOVENCI v ARGENTINI
OSEBNE VESTI:
• rIi°isTtva: V družini Lojzeta Poglajen n ge. Irene roj. Urbančič se je rodila 15 januarja hčerka. Dne 14. januarja se je v družini Staneta Mehleta in nie-
hčJrkaZene Marije r°j' SuŠnik rodiIa
Krsta: V San Luisu je bila krščena Milena Pavla Povše, hčerka inž. Martina m ge. lic. Majde roj. Pekolj.
, Y	cerkvi v Mercedesu pa je
bil krščen Pavel Sebastijan Tassara, sin Armanda in ge. Bariče roj. Grad Botrovala sta ga. Marta Grad in Armando Tassara.
Vsem srečnim staršem čestitamo.
Poroki: V soboto 19. januarja sta se poročila v farni cerkvi Ntra. Sra. de la Merced v Caserosu gdč. Pavla Manja Petelin in France Korošec. Za priče so bili nevestini starši Andrej in ga^ Pavla Petelin ter ženinovi starši Jože in ga. Fani Korošec. Poročil ie nevestin stric p. Ciril Petelin.
V soboto 19. 1. sta se poročila v cerkvi Marije Kraljice v Slovenski va-si g. Ciril Jan in Martina Koprivnikar.
Novoporočencem čestitamo.
Nov diplomant: Na univerzi v La Plati je dokončal študije na arhitetski fakulteti Tadej Grad. čestitamo.
MARIJA LOGAR — UMRLA
V Buenos Airesu je umrla na domu svojega sina ga. Marija Logar, roj Trošt, vdova po pokojnem banovinskem inšpektorju dr. Francu Logarju. Rojena je bila 30. jan. 1900, torej’ ji je ob smrti 13. t. m, manjkalo samo še pol meseca do 80. leta starosti. Gospa Logarjeva je bila zelo znana osebnost v ljubljanski katoliški skupnosti. Rojena je bila v Ljubljani pri sv. Jakobu, šolala se je na ljubljanskem liceju in se 1. 1919 poročila z dr. F. Logarjem, ki je bil tedaj okrajni glavar v Ljubljani, prej pa je bil osebni tajnik ministra dr. A. Korošca v Beogradu. Gospa Marija je ves čas mnogo delala pri naših društvih v Ljubljani, tako pri Prosvetni zvezi, kakor tudi pri dobrodelnih ustanovah, zlasti pri Vincencijevi konferenci. Vse zadnje desetletje je bila predsednica Slovenske krščanske ženske zveze, centralne organizacije vsega slov. katoliškega ženstva, ki sta jo pred njo vodili dolga leta Cilka Krekova, sestra dr. J. Ev. Kreka in potem Poldka Dolenec, žena ravnatelja I. Dolenca. Kot taka predstavnica slovenskih žena je nastopala pri vseh velikih narodnih prireditvah. Hčerka Milena se je poročila v Ljubljani, oba sina Franci (Nija) in Milan pa sta bila pri domobrancih. Z njima se je podala vsa družina na Koroško, odkoder je bil najmlajši 17-let-ni sin — študent Milan vrnjen iz Ve-trinja. Ves čas je bila zaposlena v taboriščni pisarni v Spittalu. Ko je še sin Franci (Nija) odšel v Argentino so se za njim podali še starši in so skupaj stanovali v bližini Ezeize, kjer si je sin Nija ustanovil družino. Pred par leti je umrl oče. Starejšim Slovencem je bilo znano njeno narodno in socialno delo v Ljubljani, dočim so jo mlajši poznali samo kot dobro mater sina in vnukom tukaj, dočim pa hčerka z vnuki in pravnukom živi v Ljubljani. — Naj počiva v miru!
Taborjenje 7. In 8. razreda Prešernove šole
S kakšno vnemo so se ti šolarji pripravljali na štiridnevno taborjenje! Mimogrede so razprodali srečke za dvojno žrebanje in tako zbrali denar za stroške taborjenja.
Na pobudo Janeza Kokalja smo šli v Miramar, ki je približno 500 km daleč, v Slovenski dom, kamor sta nas v dveh pokritih malih tovornjakih peljala g. Kokalj in čopov Gusti. Že ob četrti uri zjutraj smo se odpeljali izpred Kokaljeve hiše v Castelarju in po lepi vožnji prišli v Miramar precej pred poldnem. Gospa Groznikova nam je dala ključe za v Dom, otroci so pa hitro postavili dva velika šotora. Ga. Albinca Kopačeva, ki je šla z nami nam je brž pripravila kosilo in nam potem vse dni taborjenja dobro in okusno kuhala. Nihče ni bil utrujen, zato smo šli popoldne vsi na Žurgovo plažo in o-troci vsi v morje, kljub hladnemu vremenu. Vroč čaj je potem vse prehlade odvrnil... Proti večeru nas je obiskal France Gornik, predsednik Slovenskega doma. Z go. Anico sta nam bila zelo naklonjena. Ker do takrat sveti Miklavž še ni obiskal Miramarčane, sta nas prosila, če bi mi lahko poskrbeli za njegov obisk. Po kratkem oklevanju smo pristali.
Že pripravljeni pa smo prišli za „Slovenski večer" na katerega smo pismeno povabili vse miramarske Slovence. V soboto opoldan nam je g. Kokalj pripravil „asado" v gozdu, kamor so prišli tudi odhajajoči šolarji Slomškove šole, ki so istočasno taborili v Tandilu in prihiteli od tam pogledat miramarski gozd in morje.
Pozno popoldne nas je obiskal g.
Boris Koman, kateri je tudi daroval sveto mašo v kapeli, kjer vedno mašuje za Slovence. Somaševal je tudi pater Petelin, ki se je tiste dni mudil tam. Lepo smo prepevali pod vodstvom g. Japlja v precej zasedeni kapeli. G. Koman nas je razveselil s svojim obiskom potem tudi na naši prireditvi.
Ko so se po maši začeli ljudje zbirati v dvorani, nas je precej skrbelo kako bo šlo. Luka sploh ni imel glasu pa je imel največ za povedati, nadomestila ga je Sonja čopoma, ki je bila tudi z nami. Tudi Dimitrij, Damijan in A-lenka so imeli „razglašene" glasove, tako, da nam deklamiranje, recitiranje in petje ni najboljše uspelo. Malo so nas reševali lepi diapozitivi iz Slovenije, ki smo jih v zvezi z besedilom projicirali.
Med slovenskim večerom se je dvorana popolnoma napolnila in po kratkem odmoru so nastopili angelci: Metka, Kristina, Betka in Cvetka. Zapeli in zarajali so Mi, angelci smo mali...
Za njimi so prišli iz pekla Lucifer — Gabi in parkeljna Dimitrij in Luka, ki so prav po parkdljsko zapeli: Mi smo parklji... Za njimi je prišel sveti Miklavž ,ki je zbrane lepo pozdravil in nagovoril ter razdelil precejšnjo košaro daril, še svoji učiteljici so taborniki pripravili lepo in toplo darilo. Seveda je pa Luka že preje poskrbel, kar na svoje stroške, čeprav mu je mama naročila naj varčuje, za skromna darilca vsem, ki so taborili.
Po končani prireditvi sta Irenka in Malči postregli vsem s pecivom, ki so nam ga mame dale s seboj, Marko in
Damijan pa sta spretno prenašala kozarce in stregla s čajem. Tako so se ljudje zadržali skoraj do polnoči med nami. Res lep večer smo preživeli skupaj s Slovenci iz Miramara!
V nedeljo zjutraj nas je prebudilo sonce na brezoblačnem nebu... poleg tega pa sta nas presenetili še gospa Lenčka Malovrhova in Sandra, ki sta nam prinesli dve veliki papirnati vreči kifeljčkov in podobnega peciva. Ni bilo dovolj, da nam je gospod France Malovrh že prejšnji dan prinesel kup alfahorjev! Vsega smo bili veseli in zelo prav nam je prišlo! Zgodaj sta morali vstati, saj sta prišli v naše taborišče še predno so glave tabornikov pokukale iz šotorov.
Svetovala nam je naj se vračamo preko Tandila, da bomo spoznali tako še en lep kraj. Gospod Janez in Gusti sta se odločila, da naredita ta „majhen" ovinek, ki je dolg 200 km. Prelep dan nas je spravil spet na plažo in v morje. Veselja s kopanjem in valovi je bilo veliko. Ker smo zlezli po mnenju g. Janeza predaleč od obale, nas je Gabi prišel opozorit, da naj se približamo obali, da so v skrbeh za nas. Pa nam voda niti dobro čez pas ni segla. Ožgani od sonca smo se poslovili od Slovencev, ki smo jih dobili na plaži. Po kosilu smo v domu skupno pospravili, se še slikali in poslovili od Gornikovih, posebno od Marjana, ki je dva dneva preživel z nami — tako mu je všeč družba slovenskih otrok, da se nam je kar pridružil.
Računali nam niso nič, še dohodek od Miklavževih daril so nam dali. Pač pa so nam naročili, da naj povemo, da lepo vabijo tja na taborjenje še druge šole, fante, dekleta ali posameznike. Kdor bo šel tja, mu gotovo ne bo žal saj je prostora za šotore dovolj, v domu pa kuhinja, prostor za balinanje in sploh vse
kar še potrebuje. Mi smo bili zelo zadovoljni in srečni tam.
Okrog šeste ure smo se odpeljali in s postankom v Mar del Plati, prišli po lepi cesti, ki pelje med obdelanimi polji in travniki, okrog desete ure v Tandil. Tam smo presenetili našo večletno učiteljico go. Jožico Kopač-Zupančevo in njenega moža Marka. Najprej smo skupaj poiskali občinski prostor za taborjenje in se vrnili večerjat k ge. Jožici v sedmo nadstropje. Njena mama, ga. Albinca je ostala tam, mi pa smo brž pospali v šotorih in kamionetah. Zjutraj je bilo sila težko vstati, a je g. Janez navil slovenske trakove, tako, da je slovenska pesem spravila zaspane obraze v dobro voljo.
K zajtrku spet k ge. Jožici, katera nas je potem tudi spremila na grad. Ko smo stali na vrhu gradu za katerim se začenja gozd, je Luka hitro citiral: Le majhen prostor tja je do goščave...“, ti verzi so mu gotovo še brneli po glavi od Slovenskega večera. Nato smo šli še na znano tandilsko Kalvarijo in na kratko počastili Jezusa na njegovem križevem potu.
Kamioneti nas nista mogli peljati prav na vrh kot na grad, zato je bila .izbrana'“ 'Cvetka, Jožičina sestrica, da jih pazi, ker je bila že preje na Kalvariji. Nakupili so še nekaj odpustkov in hajdi na pot! štiristo km nas je še ločilo od Bs. Airesa v Moron. Kmalu po četrti uri smo že oddali Malči in Luko, nato do Čopovih, skozi ljubljansko naselje do Kokaljevih, kjer nam je preostalim gospa Francka hitro pogasila žejo. Kar brez odpočitka nas je g. Janez razpeljal vsakega na svoj dom.
Lepo smo preživeli te dneve taborjenja, prisrčna hvala vsem, ki so nam k temu pripomogli!!	M. M.
Popravek
V	osmrtnici ge. Malke Hartman v zadnji številki Svobodne Slovenije je med žalujočimi izpadla vrsta, kjer sta bila navedena zeta pokojnice prof. Slavko Hafner in Janez Golob.
V	članku o gospej Hartmanovi na tretji strani pa je bila zamenjana letnica odhoda iz domovine. Hartmanova družina je odšla na Koroško leta 1945 in ne 1. 1954.
Sporočilo: V Počitniškem domu dr. Hanželiča bo prosta soba v času od 16. do 28. februarja, če se kdo zanima za to, naj takoj piše na naslov: Hogar de descanso; 5182 San Esteban-Dolores; Sierras de Cordoba.
Počitnice
Prihodnja številka Svobodne Slovenije bo izšla 31. t. meseca. Ker bo v prvi polovici februarja tiskarna zaprta zaradi počitnic osebja. Svobodna Slovenija ne bo izšla 7. in 14. februarja. Po počitnicah bo izšla Svobodna Slovenija 21. februarja.
Darovali so
V tiskovni sklad Svobodne Slovenije
so darovali: ga. Ema Bleje, Ramos Mejia 13.000 pesov v spomin rev. J. Ko-šička in Roze Golob; N. N., Ramos Mejia 100.000.— pesov; XVIII Počitniška kolonija Zedinjene Slovenije v Cordobi 130.000.— pesov. Vsem iskrena hvala.
V nedeljo, 24. febrnarja 1980
ita Slovenski Pristavi v CastelarJ 12. TOMBOLA
Prvi dobitek — MODERNA SPALNICA. Izdelek priznanega mizarskega podjetja France in Rudi Gričar. Drugi dobitek — TELEVIZIJSKI APARAT
Poleg teh še nad 50 lepih in praktičnih tombol, itad 200 kvatern in 200 činkvinov.
Kupite tombolske tablice v predprodaji! Priporočamo se za lepe in praktične dobitke.
Med tombolo postrežba z jedili in hladnimi pijačami Pridite z družino, pripeljite s seboj tudi znance in prijatelje!
ob 16. ari
I ESLOVENIA LIBRE
Editor y director: Miloš Stare Redacción y Administración z. Ramón L. Falcón 4158 1407 Buenos Airea Argentina T. E. 69-9503
Uredniški odbor:
Miloš Stare, dr. Tine Debeljak, Slavimir Batagelj in Tone Mizerit
Društvo Slovenska Pristava
PO ŠPORTNEM SVETU
Mladinska jugoslovanska hokejska ekipa je v povratni tekmi prvič zmagala nad Romuni. Ta zmaga 4:0, je prva, ker doslej še nobenemu rodu mladincev ni uspelo premagati Romunov ne v prijateljski ne v kako prvenstveni tekmi. V prvi tekmi pa so Romuni premagali Jugoslavijo z 9:2.
V PETEM KOLU jugoslovanske košarkarske lige je ljubljanska Olimpija dosegla tretjo zmago z enim košem prednosti. V ljubljanski športni dvorani je 26. decembra premagala splitsko Jugopiastiko s 89:88. Med tekmo pa je Olimpiji kaj slabo kazalo, Splitčani so, vodili tudi z 11 koši razlike, še tri inute pred koncem pa s tremi koši. Toda nekdanji igralec Jugoplastike, ljubljančan Vilfan je odlično igral in tik pred koncem preprečil. možni zadetek nasprotnikov.
'NA PRVI SKAKALNI TEKMI za svetovni pokal, ki je bila na 90-metrski skakalnici v Gortini, Italija, 27. decembra, šo prva tri mesta: zasedli Avstrijci med 72 tekmovalci. Avstrijcem Inna-. iierju, Neuperju in Groyerju je. sledil Švicar Šumi, 5. mesto je pripadlo Japoncu Jagiju, 6. je bil . Millonig (Za-Bomec, Avstrija), 7- Kavabata (Jap.), 9. pa 'Bogdan Norčič.
Innauer je izenačil rekord skakalnice 88,5 m, Norčič pa je skočil, 87 in 86 metrov. Drugi 'slovenski skakalci so se slabše uvrstili: Tepeš 17., 23. Ulaga, 29. Zupan, 36. Benedik, 43. Bajc, 45. Mlakar, 51. Anžel.
NA NAMIZNOTENIŠKEM turnirju za državno prvenstvo sta slovenska
kluba Olimpija in Sobota ostala bolj na začelju, za prva mesta se bodo v glavnem potegovali Vjesnik iz Zagreba, Spartak iz Subotice in Partizan iz Beograda.
'PO 64 LETIH ni bilo božičnega tekmovanja v skokih v St. Moritzu v Švi- . ci. Slabo vreme z nenehnim sneženjem je 61 tekmovalcem iz 10 držav preprečilo tekmovanje.
OBVESTILA
NEDELJA, 27. januarja:
Dan verskega tiska združen s tradicionalno prireditvijo verske revije .Duhovno življenje“ na slovenski Pristavi.
SOBOTA, 16. februarja:
V Našem domu v San Justo velika pustna veselica. '
NEDELJA, 24. februarja:
Na Slovenski Pristavi v Castelarju tombola.
Mednarodni teden
JAPONSKA bi lahko uvedla represalije proti Iranu in Sovjetski zvezi in s tem podprle ZDA. Tako je izjavil prvi minister Obira.
ANGLIJA — Metalurgični štrajk stane vsak dan državo 1 milijonov funtov šterlingov.
DRUŠTVENI OGLASNIK
Seja izvršnega odbora ZS bo v četrtek, 31. januarja ob 20. uri v društvenih prostorih.
^ Na vlaku, s katerim se je vrnila počitniška kolonija, so otroci pozabili: čutaro modre barve, tri ključe, škarjice, modre adidas, kratke hlače, moder jopič znamke Lemonu, rdeč veterni jopič, konfekcija Domžale in aparat za uravnavo zob. Vse morete dvigniti v pisarni Zedinjene Slovenije od 16 do 20 ure, vsak dan, razen ob sobotah.
NAŠ DOM
SAN JUSTO
pripravlja
veliko pustno veselico v soboto, 16. februarja 1980
Igral bo SLOVENSKI INSTRUMENTALNI ANSAMBEL
■ ■»■■■■■■■■■■M»
SBBBBBBOBBBBBBBBBBBBBBBHS/IBBBBSBSBBBBSBHBBBBSBBIBBBBBBBBBBBBBBBBHfflHMESBfflBBBBBBBBBBBBBBHBBBBBBBBBBBBBBBSBBBI
Avtomobili in motorni čolni — velika izbira domačih in tujih znamk. - Jahte, jadrnice in trailerji.
LOMAS DE ZAMORA
A v. Hipólito Yrigoyen 8820 T. E. 243-0270/1433
EZEIZA Ruta 205
(nasproti postaje Ezeiza)
AUTO NAUTICA
Kredit na 12 mesecev, Lrez obresti. Smo zastopniki — JOHNSON IN TARRAB.
■«■•■»«■■Mii
Prof. dr. JUAN JESUS BLASNTK
specialist za ortopedija in travmatologijo
Marcelo T. de Alvear 1241, pritličje Capital Federal Tel. 393-3536
Ordinira v torek, četrtek in soboto od 17. do 20. Zahtevati določitev • ure na privatni telefon 666-4366.
Correo Argentino Central (B)	FRANQUEO PAGADO | Concesión N? 5775
	TARIFA REDUCIDA Concesión N’ 3824
Registro Nacional de la Propiedad Intelectual No. 24.576	
Naročnina Svob. Slovenije za 1. 1980:
za Argentino $ 73.000.—, pri pošiljanju po pošti $ 78.000.—, ZDA in Kanada pri pošiljanju z avionsko pošto 40 USA dol., obmejne države Argentine 35 USA dol., Avstralija 60 USA dol., Evropa 43 USA dol.; ZDA, Kanada in Evropa za pošiljanje z navadno pošto 35 USA dol.
Talleres Graficos Vilko S.R.L., Estados Unidos 425, 1101. Buenos Aires, T. E. 33-7213.
Poravnajte naročnino!
* * *
JAVNI NOTAR
FRANCISCO RAUL CASCANTE
Escribano Público
Cangallo 16'42 Buenos Airea Pritličje, pisarna 2 Tel. 35-8827
KREDITNA ZADRUGA
"SLOGA" z o« z.
BME. MITRE 97 RAMOS MEJIA
T. E. 658 • 6574
URADNE URE: PONEDELJEK. SREDA IN PETEK OD 15. DO 19. URE.
Skoraj v 80. letu starosti nas je nenadoma zapustila dne 13. januarja 1980 naša draga mama, stara mama in prastara mama, gospa
Marija Logar roj. Trošt
K večnemu počitku smo jo položili naslednjega dne na pokopališče Villegas.
Zahvaljujemo se vsem številnim prijateljem in znancem, ki so jo prišli kropit, darovali cvetje in jo spremljali na zadnji poti in posebno č. g. dr. Alojziju Starcu za vodstvo pogreba.
Priporočamo jo v molitev.
Žalujoči:
sin: Franc z ženo Sonjo hčerka: Milena por. žvan vnuki: Monika Elizabet, Franc Andrej, Baby in Tea pravnukinja: Špelca Družina Šturm
Buenos Aires, Ljubljana
■BBBBBBB	BBíWBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBB—bbbbbbbbbbbbbbbbbbbbbbbbbbbbbbbbbbbbbbbbbbbbbbbbbbbbbb
Mirko Kunčič	'	. 7 J
KRIVULJE ŽIVLJENJA
(Odlomek iz še neobjavljenega lastnega življenjepisa: „Krivulje življenja“.)
II.
Krvoločnih zveri v Argentini že zdavnaj ni, razen v Misionesu, ropar pa ne bo vdrl v to našo siromašnico,“ sem jo skušal potolažiti.
„Kaj pa potlej tako Škrabi ja?" se kar ni dala pomiriti zbegana deklica.
Brundajoč sem se dvignil s svojega trdega ležišča in odbosopetil k steni, prisluhnil uho nanjo in zinil:
„Pa res nekaj po steni lomasti in prasketa. Čudno, čudno.“
Medtem se je prebudil Matjažek. Pomel si je oči in z zaspanim glasom vprašal:
„Očka, kaj pa je?“
„Eh, nič hudega,“ sem ga miril. „Baraka ima dvojne stene. Gotovo je med te stene zašla kaka golazen.“
„S pestjo pobutaj ob steno," je modro svetoval Matjažek, ki se strahov ni več bal.
„Lej spaka, da se tega nisem takoj domislil,“ sem zažužnjal in začel tolči po steni, da je bobnelo, kakor da bi udarjal po praznem sodu. V trenutku je utihnilo vse.
„Podgane so,“ je bistro uganil Matjažek.
„Podgane, da,“ sem prikimal. „V
zunanji steni je trhla odprtina; skoznjo lazijo podgane noter in ven.“
Alenko je bilo sram. Bila je kar zadovoljna, da se je vse tako „srečno“ končalo. Zaradi večje varnosti je pa le smuknila k materi, in mati jo je stisnila k sebi kot nebogljeno pišče. Saj bi jo tudi podgana utegnila Ugrizniti in odkrhniti prstek...
Tako je minila prva vznemirljiva noč v pampi.
DRUGA NOČ V PAMPI
Dan je bil vroč in soparen. Le droben oblaček je plaval po nebu, kakor da bi iskal svoje bratce.
Bili smo v kuhinji, le Matjažek je bil odsoten.
Nenadoma nam zadoni na uho presunljiv krik:
„Kača! Strupena kača!“
Planil sem iz kuhinje in hlastno vprašal Matjažka, ki je bled kot stena stal zunaj barake.
„Kje je?“
„Naravnost v barako je zlezla,“ je zaječal Matjažek.
Skočil sem v kuhinjo po sekiro in
previdno stopil v barako. In res sem sredi barake zagledal meter dolgo strupeno kačo, Oberoč sem pomeril in zamahnil s sekiro. Sek! je reklo in kača ni imela glave več. Pa se je še kar krčevito zvijala na tleh, kakor da bi hotela tudi brez glave živeti in strahovati ljudi. In kar me je najbolj osupnilo: iz odsekane glave je še kar grozeče migal strupeni jeziček.
„Hu, kako je velika,“ je občudujoče zinila Alenka.
„In grda, grda/“ se je prezirljivo namrdnil Matjažek.
„Ti pošast peklenska!“ sem zarobantil. „Kača v hiši — ta je pa lepa!“
„Niti v baraki ne bomo več varni pred to golaznijo/' je tarnala žena in pritisnila najmlajšega na srce.
„Otroci, bodite previdni,“ sem svareče pripomnil. „Tod okoli kar mrgoli te strupene golazni.“
„Pobiti jih bo treba/“ je pogumno svetoval Matjažek.
„Nič lažjega kot to,“ sem ga podražil. če vidiš kačo, zakliči: ,Kača postoj!‘ In počakala te bo. Tukaj sem Matjažek, hitro mi odčesni glavo!“
,Dosti je šale,“ sem se zresnil in ukazal: „Vzemi lopato in zakoplji kačo na vrtu.“
Takšno je bilo prvo srečanje otrok s kačo-strupenjačo.
Ko je sonce ugasnilo na obzorju in so prve zvezde zamigljale v vsemirju, nas je drugo noč v pampi čakalo še večje presenečenje. Da, še nekaj skrivnostnega je imela v svojem osrčju naša trhla baraka.
Ko se je Matjažek na trdem ležišču zibal v najlepših sanjah, je sunkovito zamahnil z roko in tako bolestno zastokal, da smo se zbudili vsi.
„Kaj je, za božjo voljo?“ sem se prestrašil.
,'Nekaj me je grozno uščipnilo,“ je zavekal Matjažek.
„Kam te je uščipnilo?“ sem nič hudega sluteč poizvedoval.
„Tukajle, naravnost v uho,“ je tulil Matjažek in se grabil za uho. „Joj, kako boli, kako peče!“
„Komar je bil ali pa stenica,“ sem ga skušal potolažiti.
„Nak, komar že ni bil; komarjev pik ne boli tako,“ se je drl Matjažek, da se je razlegalo daleč naokoli.
„Morda je pa res kaj; pogledati bo treba,“ se je zaskrbljeno oglasila žena in prižgala svetilko. Posvetila je Mat-jažku v obraz in osupnila: „čebela! čebela ga je pičila.“
„Ni mogoče,“ sem podvomil. „Kaj bi čebela tu sredi noči?“
„Poglej, pa boš videl,“ je žena vztrajala pri svojem, „čebela je; še miga in lazi po zglavju.“
Vstal sem, pogledal in videl, da je res.
„Tristo peklenščkov,“ sem revsknil, „zasadila mu je želo naravnost v uho.“ „Mu že oteka,“ je sočutno rekla žena in pobožala Matjažka po razgretem čelu. „Ti revček, ti! čakaj, prinesem ti mrzel obkladek.“
Tedaj mi je šinila v glavo domislica, za katero sam ne vem, kje sem jo posnel. Zamodroval sem:
„Veste, kaj napravijo Indijanci, če koga čebela piči? Oteklino namažejo s tobačno žlindro.“
In že sem segel na polico, kjer sem imel pipo, da bi izbezal črno žlindro iz nje.“
„Namaži, očka, namaži,“ me je priganjala Alenka.
„Nak, žlindre ne maram,“ je zatulil Matjažek in divje brcal po bornem ležišču. In kakor ga je bolelo, si ni mogel kaj, da je ne bi Alenki zasolil: „Naj si ona namaže jezik z žlindro!“
Mati je položila Matjažku mrzel obkladek na uho in ga tolažila:
„Potrpi, saj bo kmalu bolje.“
Vrgel sem napol živo čebelo na tla in jo pohodil.
„Da se ne bo mučila, reva,“ sem poučil otroka. „Saj nima pameti in ne ve, da je komu kaj hudega storila. Čebela, ki koga piči, mora sama umreti. Ampak to mi ne gre v glavo, odkod se je vzela ? čebele se pred mrakom vračajo s paše k svoji matici.“
Zdajci mi je pogled obvisel na razpoki v trhlem podu. Ob razpoki sta čepeli še dve čebeli in nekam budno migali z nožicami, kakor da se jima ne da spati in si pripovedujeta lepe pravljice...
Posvetilo se mi je v glavi. Legel sem po dolgem na tla, pritisnil uho k podu in prisluhnil.
„Kaj je vendar, za božjo voljo?'“ je nestrpno vprašala žena.
(Bo še)