Fr. Ks. Meško: NTflva, Ni bilo krme za dva repa. In dolga se je bilo trcba rešiti. Težil je oba, Pctra in Marijo, ležal jima je na srcih kakor gora. Oddehnila sta si, ko sta se ga iznebila. A zdaj — kako in zakaj ga spet plačevati? Kje je tu pravica? Je li v resnici že umrla in so jo v grob položili? In ali še živi stari Bog? Pa vsc to mirno gleda in mol.i? Kako more? Pogovarjala sta se z Marijo o tem neverjetnem v nočeh, kadar Peter ni mogel spati, ker ga je napadel kašelj kakor stekel pes, mu grizel prsi in pljuča, mu življenje iz njih trgal. Noč za nočjo je postajal pes divjejši. Grizel je z zobmi, trgal s kremplji. A toliko da se je nekoliko utrudil, malo popustil v svoji divjosti in besnosti, je že leglo Petru na prsi drugo breme, težka, boleča skrb: »Kaj bo z njivo?« »Krivo priseči vendar ne bo upal, saj je kristjan. Tudi veruje, v cerkev hodi, k spovedi.« Peter js z izmučenim svojim glasom govoril tako, da bi ženo potolažil. Gledal je s skrbjo, kako trpi, kako je bolj in bolj preplašena in potrta. In govoril je tako, da bi potolažil in umiril lastno zbe- gano srce in bi zadušil plašni strah, ki se mu je brez prestanka v srcu oglašal: »A če vendar priseže? Dandanašnji je na svetu vse mogoče.« Nemir tudi pri Petku, žgoči nemir gladnega pohlepa. Vest Matije ni kaj posebno pekla. Otopela je že ob neprestanem satanovem prigovarjanju, vso je že oglušila pohlepnost s svojim glasnejšim in glasnejšim krikom po njivi. A strah: »Kaj pa, če njive vend_r ne dobim? Kaj, če mi plača? Bom li denar oral? Na denarju grude tolkel? Na denarju sejal?« Ta strah ga je begal venomer, mu jemal mir podnevi, mu motil pokojno spanje ponoči. »Pa bi kupil kje drugje!« »Bi, ako bi bile njive na prodaj kakor jajca ali vsaj kakor teleta. A kdo jo da zlepa? In katera druga bi mi bila na roko kakor ta? To ]i vrgel Bog prav meni pred vrata.« Po dolgem nemiru in razmišljanju fe sklenil: »Dohtarja vzamem, advokata. Najboljšega, najzvitejšega v mestu. Bo že naredil, dar_o vse v redu.« Res se je napravil in je šel v mesto k odvetniku, o katercm je že večkrat slišal, da je med vsemi prevejanci najbolj prevejan. Seveda tudi najbolj denarja gladen, zato najdražji. A naj bo! — Matija )'e bil za trdno odločen, da ne odneha. »In če gre bajta, naj gre! Kaj pa hočem z njo, če ni njive pri nji? Sten ne morem jesti. Pa se naj mučim vse dni do smrti z delom pri tujih Ijudeh, nikoli ne na svojem?« Silno prijazno ga je sprejel odvetnik. Pazno jc poslušal njegovo zgodbo. Na dolgo in na široko je razkladal Matija vso stvar. Ni pozabil povedati, kako srčno rad bi živel v miru božjem. Nekajkrat je odločno poudaril svojo poštenost in kako dobrega srca je. Vmes je vpletel nekaj bridkih opomb o Korenovi nehvaležnosti. Čisto naposled je omenil, tako po vrhu in mimogrede in kakor bi rad sosedu navzlic temu, da je nevreden, skazal veliko dobroto in mu dal izdatno miloščino: »Če ne more plačati, bi vzel namesto denarja tudi njivo. Leži meni res zelo prilično. Celo pridejal bi še kak desetak. Vem, kako potrebni so pri Korenovih.« Ne ve prav, se mu je li samo zdelo, ali je bila istina, da je tedaj zaigral odvetniku čez usta lahen, bežen smehljaj. »Bomo že naredili, da boste zadovoljni, dragi moj. A položiti morate sto kron. Kadar pravdo dobite, bo šlo tako iz Korenovega. Dobite pa jo gotovo. Pravica je očitno na vaši strani.« Matija je segel v žep. »Položim. A gospod dohtar morajo zagotovo tako narediti, da dobim niivo. Denaria ne morem ie- sti«, je dejal trdo, !:o je jer.?l denar iz umazane denarnice. Mislil si je: »Zdaj je najlepša prilika, da naravnosl povem. Bog ve, ali bo še taka?« IV. »Sakrament, to je dohtar! Še Boga bi iztožil in izlagal iz nebes!« Tako je razmišljal Matija že v sodnijski sobi in zdaj spet, ko sta šla z odvetnikom od obravnave. Hotel se je potolažiti in umiriti s to mislijo. Kakor Judje Pilatu, ja hotel ves greh naprtiti zagovorniku. A lisjak mu je moral videti v srce. Zato mu je pri slovesu korenito zmešal vse take nelepe naklepe. Ko ga je Matija iskreno zahvaljeval, da se je tako postavil zanj in za njegovo pravico, mu je odvrnil smehljaje: »Govoril sem resnico, kakor ste mi jo vi povedali. Tako sva morala zmagati, ker je bila pravica na najini strani.« A tista hudomušna zasmehljivost v besedah in očeh zatfovorrukovih je Matijo kar po glavi udarjala. Saj je vse razločno govorilo: »Prijatelj, dobro vem, da si me nalagal. Zato sem lagal tudi jaz. Odgovornost nosiš ti, jaz si umijem roke v nedolžnosti.« Neprijetno ga je zadelo to. A huje ga je vznemirjala skrb za njivo. Zato je poprosil advokata še enkrat. naj zagotovo ooskrbi. da bo njiva na prodaj. »Plačati Koren tako ne more. Jaz pa — kaj naj z denarjem? Jesti ga ne morem. In prav pred pragom mi leži njiva. Kar kriči k moji bajti.« »Naredim, že naredim, dragi moj«, je vljudno zatrjeval odvetnik. »Račun pa pošljem za sedaj kar vam. Pozneje zaračunimo seveda Korenu — če bo imel s čim plačati.« »Dobro, gospod dohtar«, je nekoliko poparjen pritrdil Matija. Na tihem pa je spet pomišljal: »Res, najprebrisanejši med prebrisanimi.« To o računu ga res ni veselilo, a da sta pravdo dobila, ga je navdajalo z nekakim ponosom, dasi tudi ne z neskaljenim veseljem. Ko ga je doktor pustil samega na ulici, ga je tisto prisiljeno veselje kar nagloma minilo, vsa izumetničena, ponarejena samozavest je kar iz srca izginila. Bilo mu je kakor človeku, ki v gostilniški sobi, v dimu in med glasnim govorjenjem še ne čuti, da je pijan. A stopi na zrak, pa se mu zemlja pod nogami kar nevarno zaguga, ves svet krog njega čudno zapleše. In nenadoma se ga je polotila tesnoba, da ga pokličejo nazaj pred sodnika. In strogi mož mu odkrito in brez usmiljenja v obraz zaluča: »Matija Petek, po krivem ste prisegli!« Da se prej in varneje skrije, je naglo zavil v samotnejšo stransko ulico. Tam je utonil v staro krčmo, v prvo, do katere ie orišel. Ni gledal, kakšna ie. Sa- mo da bi se okrepčal, skril se pred zasledovalci, ki so mu za petami kakor lovski psi divjačini. Mu res so? Ali se mu samo tako zdi? A zau- pati temu staremu sodniku ni. Mučil ga je danes že dovolj. V sodnijski sobi, v primeri z vročino zunaj še precej hladni — proti sredi julija se je obravnava vršila — mu je bilo v glavi že iz vsega početka težko in napeto. A ko ga je sodnik poklical in resno vprašal: »Tožitelj Matija Petek, morete li priseči pri živem Bogu in zveličanju vaše duše, da vam obtoženec Peter Koren posojenega denarja res ni vrnil?« mu je v glavi čudno zašumelo. Kakor bi mu zabijali dolge žeblje skozi čelo, so ga resne, skoro trde besede sodnikove zabolele. Iz glave mu je bolečina plala dol v srce. Tudi pogled sodnikov ga je pekel in bolel. Tisti mirni pogled sivih oči, ki so gledale skozi očali, kakor bi se vbadalo vanj četvero ostrobrušenih nožev in bi rezalo do srca, da izrežejo iz njega najskrivnejše misli. S silo je zbral ves pogum in odvrnil sunkoma, s skoro srdito zagrizenostio: »Lahko, gospod sodnik.« In ko je govoril sodnik dalje, jc bilo, kakor bi padalo kamenje na kamenje: »Petek, denite še cnkrat na tehtnico dušo in teh dvestoštirideset kron. Pretehtaite, ali odtehtaio te krone človeško dušo!« Zaklepalo mu je ob teh dobrotnih besedah v glavi, kakor bi za čelom razjarjen kovač udarjal s težkirn kladivom. Tedaj, v ti silni stiski, mu je nekdo čisto razločno zasepetal na uho: »Saj ne gre za teh dvestoštirideset kron! Za njivo gre! Pazi, Matija!« Zravnal se je, kakor bi hotel vreči s sebe zadnji pomislek. In je skoro osorno odgovoril: »Ker je pravica na moji strani, se mi za dušo ni treba bati.« »Dobro«, je resno poudaril sodnik. »A povedati vam morara še nekaj, Matija Petek. Zakon pravi: »Ako kdo po krivem priseže in se mu kriva prisega dokaže, gre v ječo.« V zadregi se je ozrl na odvetnika. A ta se je brezskrbno smehljal, kakor bi sodnik pripovedoval prijetne šale. Pa je nemarno, skoro zaničljivo skomizgnil z ramami. Sodnik ni več poučeval, ne branil. »Dobro, prisezite!« Ko je stopil k mizi, kjer je stari sluga molče, počasi in svečano prižigal rumene sveče, je začutil, da se mu kolena šibe. Ob svitu nemirno se zibajočih plamenov se mu je zdajci zazdelo, da se Kristus na križu giblje, mu s kronano glavo odkimava, mu z razorostrtimi, okrvavlienimi rokami žuga. Že se je nameraval umekruti, glcisno, skcsano priznati: »Satan me je zmotil. Toda do take hudobije me ne pripravi.« Kar se mu je v zlati svetlobi sveč zazibala pred očmi njiva, s pšenico posejana, vsa rumena kakor najlepša, pravkar iz peči vzeta pogača, vsa z zlatim solncem oblita. In ga je v trenotku spreletela spet tista bolestna, skoro divja strast in slast gladu po njivi, ki se ga je s tako bolno silo lotevala doma, kadar je pasel oči na njivi. V glavi mu je zašumelo še močneje, zaklepalo še glasneje. Kakor v pijanosti je dvignil roko. In je prisegel. A zdaj mu šumi in buči v glavi še hrupneje. Morda je kriva tega soparica v nizki, zatohli sobi. Morda vino. In v ta bobneči šum mu neprestano kriči plašni vzkrik Korenkin: »Jezus, res bo prisegel! Po krivem!« Jasneje ga sliši zdaj, kot ga je slišal v sodnijski sobi. In globlje, bolestneje mu seže zdaj v srce. Ih še vidi pred seboj njene široko razprte, prestrašene oči. Prav kakor jih je videl uprte v se, ko se je ob tistem vzkriku zbegane duše nehote ozrl proti nji. Jasno je čutil, da v njeni grozi ni samo strah za tisti denar, ki je zanjo sicer premoženje. Je tudi strah pred grehom, strah za njegovo dušo. (Dalje prihodnjiC.)