148
Za poduk in kratek čas.
Spreobernjeni oče.
Za može kaj.
Nevoljnega obraza hiti neki se mlad rudar čez mali terg mesta B***\ Po svojem mnenji pa je tudi res imel vzrok nevoljen biti. Ravno se je v svoji navadni gostivnici med svoje pajdaše vsedil in hotel pipico iz žepa vzeti, da bi ga drugim enako puhal, ko zapazi, da jo je doma pozabil. Al brez pipe — ni veselja v kerčmi! Zato ga vidimo tako hiteti čez terg, da bi se berž ko berž sopet vernil k svojim tovaršem, kterih se ježe tako privadil, da brez njih tudi en sam dan ni mogel preživeti.
Poglejmo malo za njim, pa podvizajmo se; saj vemo, da se tudi njemu mudi, in deleč zuuaj za mestom je hišica, kjer on stanuje.
Ze je mladi rudar prihitel do hiše, ktero je še le pred kratkim zapustil. Berzo poišče ključ na voglu, kjer je po navadi skrit bil, kadar je tudi žena od doma šla, kar je ravno zdaj storila, detce v zibeli previdnosti Božji izro-čivši. Ona je morala od doma, imela je potrebno opravilo; on pa je šel od doma, čeravno ni bilo potreba.
Duri se odpro. Dva lesena stolca, bela miza, prii peči dolga klop, borna postelja in majhna zibel: to je vse, kar zagledamo v hiši; pa vse je prav snažno in čedno — očitno znamenje pridne gospodinje.
Al podvizajmo se. Rudar že ima pipo in hoče spet iti. In že tudi derži za kljuko. Pa glej! zdaj se v zibeli nekaj zagiblje in detce se prijazno oglasi.
Je li slišal to oče ali ne? — O da — slišal je — in, Bog ve, kaj mu danes je, da stopi k zibeli — saj že tega dolgo ni storil! — in gleda ljubeznjivega svojega otročiča.
Dete se smehlja in živahno steguje ročice k očetu. In ko oče ravno v njega vperte oči svojega deteta gleda, lahko vidimo, kako mu rudečica sicer temen obraz polije.
Ko v te oči, v oči svojega deteta gleda, se mu zdi, kakor da bi mu iz njih nekaj govorilo glasno in resnobno. Zdi se mu, da vidi pred seboj angelja, ki ga milo gleda, milo pa tudi resnobno.
Kaj pa se tudi vidi v pogledu otročjega očesa! Kdor v oko deteta — v to ogledalo nedolžnosti in čistosti — gledati more, pa v njem ničesar druzega ne vidi, kakor golo oko — tak nima ničesar zgubiti, pa tudi ničesar ne dobiti.
Rudarju pa je govoril glas iz oči njegovega deteta v serce in je razmečil skorjo, ki mu je serce oklepala. In ko tako stoji v globoke misli utonjen — moral se je pac strašno sam s seboj boriti, kajti močno je persi vzdigaval in žmetno je dihal —  stopi njegova žena v izbo.
Nenavadno obnašanje moža jo je sperva nekoliko vstra-šilo in nemirno delalo, pa hitro se je prepričala, da se nima ničesar bati.
Mož jo pogleda •- saj pa je že tudi dolgo dolgo, da tega ni storil — in vidi, daje minul uni mleku in kervi podobni obraz, in da je vsa bleda; tudi vidi, da v pred zalem, zdaj  pa zlo slokem obrazu tiha skerb in tuga divja.
Vse to je še le danes tako jasno vidil, odkar ga je dete milo pogledalo. Ves čas že se za vse to tudi zmenit ni. Iz rude pridšega ni terpelo v izbi; tudi preobleči in najesti se ni utegnil in že jo je mahal v gostivnico med zrele pajdaše.
Danes vendar se je zdramil — pa tudi njegova sreča! —  danes vidi, česar ves čas ni vidil ali saj ni hotel viditi.
Serce ga boli, ko ženo vso žalostno in bledo vidi. Dolgo ni mogel spregovoriti  in tudi  besedice ne ziniti,  pa
149
nazadnje jo je vendar le zadel. Čutil je svojo pregreho; kdor pa pregreho čuti, je že na poti poboljšanja.
Da je žena tako bleda, misli rudar, je krivo to, da se za njim žali in da mora zdaj dosti težeje delati, ker se en ničesar pri hiši potrebnega tudi ne dotakne ne.
Dolgo se pogovarjata; vidi se, kako so se moža mile besede verie žene poprijemale; poslednjič vzame mož dete iz zibele in ga sercno objema.
Vse to smo vidili in slišali, pa tudi čutili, da je tukaj Gospod se mogočnega skazal v nemočnem detetu.
Zdaj smo tiho skoz duri smuknili in jih rahlo zaperli in se prav iz serca veselili, da že dolgo ne tako.
Odsihmal smo le od sreče in lepega mini teh ljudi slišali;   rudarja   pa   od   unega  dne   nikdo   ni   več   vidil   v
gostivnici.
„Kogar mili   pogled   nedolžnega otroka ne spreoberne — je rudar potem večkrat rekel — je pogubljen na veke!"
Po „G." J. Pavalec.