SLOV CfbfLflR Št. 4 1. april 1996 letnik XCVIII glasilo čebelarskih organizacij s I o v e n i j e Janez Mihelič: Ali je slovensko čebelarstvo prebrodilo krizo, so se spraševali čebelarji na XIX. čebelarskem seminarju v Polju 97 IZKUŠNJE NAŠIH ČEBELARJEV Tone Šercer: Prednost sončnega topilnika 102 Marjan Debelak: Orumeneli listi iz čebelarjeve beležnice ............................ 104 Čebelarjeva meseCna opravila Janez Brvar: Čebelarjeva opravila v aprilu 106 Mira Jenko Rogelj: Veterinarski nasveti za april.............................. 108 BOLEZNI ČEBEL Jože Rihar: Varoza - pogled nazaj, stanje, pogled naprej ............................. 110 OBLETNICE Janez Mihelič: Alojz Bukovšek - osemdesetletnik ................................. 111 OBVESTILA ČZS: Poverjeniki za pasišča ............... 116 Ida Glinšak: Vabilo čebelarskega muzeja iz Radovljice............................ 117 ČZS: Prijave za srečanje in tekmovanje mladih čebelarjev v Slovenskih Konjicah 118 IZ DRUŠTVENEGA ŽIVLJENJA ČZS: Vabilo na 45. volilni občni zbor Čebelarske zveze Slovenije................... 119 Stanko Vedlin: Dragi moj slovenski čebelar 119 Janez Mihelič: Pomembnejši sklepi z zadnje štirinajste seje upravnega odbora ČZS 120 Lojze Peterle - kandidat za predsednika Čebelarske zveze Slovenije............. 121 Anton Kolenc: Čebelarsko društvo Grosuplje bo septembra pripravilo prireditev »Čebelarski dnevi Dolenjske 96«....... 123 Janez Mihelič: ČD Moste-Polje je organiziralo ocenjevanje medov in najboljšim podelilo posebna priznanja............. 124 Rezultati javnega natečaja za najlepši slovenski čebelnjak.................. 124 V SPOMIN MALI OGLASI Janez Mihelič: Did the Slovenian beekeepers surmount a difficulty, asked himselfs on the XIX Republican Apiarist’s Seminar in Polje near Ljubljana .................... 97 FROM THE EXPERIENCE OF OUR APIARISTS Tone Šercer: What's benefit gives a sun wax exstractor............................. 102 Marjan Debelak: From the yellow pages of the old beekeepers note-book............... 104 BEEKEEPERS OCCUPATION Janez Brvar: The Apiarists Occupation in April ..................................... 106 Mira Jenko Rogelj: The veritinary advice 108 BEE DISEASES Jože Rihar: Varoasis - a look backward, state of health, and look forward.......... 110 ANNIVERSARY Janez Mihelič: The 80th Anniversary of Alojz Bukovšek............................. 111 NOTICES ČZS: Persons in charge of pastures 116 Ida Glinšak: Invitation to the Beekeepers Musseum in Radovljica...................... 117 FROM THE LIFE OF THE SOCIETYS ČZS: Invitation on the 45lh Regular Annual Assembly................................... 119 Stanko Vedlin: My dear Slovenian beekeeper ....................................... 119 Janez Mihelič: Some important conclusions from the 14lh sitting of exsecutive council ČZS ....................................... 120 Lojze Peterle a candidate for a prezident of Slovenian beekeeping association ... 121 Anton Kolenc: Society from Grosuplje region will organized a Contest »Beekeepers days from Dolenska region 96« ............. 123 Janez Mihelič: Society Moste-Polje has organized a Contest for the best honey 124 Results of the Contest for the moust beautiful Bee house.......................... 124 IN MEMORIAM SMALL ADVERTISEMENTS Slika na naslovni strani: Čebelar Martin Adlešič iz Črnomlja je sodeloval na čebelarski razstavi v Polju, kjer je razstavil svoje lahke nakladne panje in predelano podnico. Foto : J. Mihelič J|v S 6 3 6 AK AVI* Čl.BELARSKA DRUŽI A KRANJSKA GORA f Čebelarska družina Kranjska Gora je predstavila obiskovalcem svoja prizadevanja pri zaščiti njihovega medu in vključevanja čebelarstva v turizem. ALI JE SLOVENSKO ČEBELARSTVO PREBRODILO KRIZO, SO SE SPRAŠEVALI ČEBELARJI NA XIX. ČEBELARSKEM SEMINARJU V POLJU prof. JANEZ MIHELIČ Z vprašanjem, postavljenim v naslovu, so se ukvarjali številni udeleženci devetnajstega čebelarskega seminarja v Polju pri Ljubljani, ki ga je 17. februarja letos pripravila Čebelarska zveza Slovenije ob pomoči članov Čebelarskega društva Polje. Udeležilo se ga je namreč rekordno število skoraj tisoč čebelarjev iz vse Slovenije ter domači in tuji gosti. Dve veliki avli šole sta bili domala pretesni za vse, ki so si želeli ogledati razstavo ali se udeležiti seminarja. Niti največji optimisti niso predvidevali tako velikega obiska, zato nam je, žal, zmanjkalo tudi zbornikov referatov, saj smo jih natisnili »le« sedemsto izvodov. Nekatera društva so za svoje člane najela celo avtobuse, kot na primer ČD Nova Gorica in Ilirska Bistrica, udeležence prireditve pa so pripeljali kar štirje avtobusi. Brez dvoma je veliko zanimanja med čebelarji zbudila bogata čebelarska razstava. Na njej sta sodelovala tudi dva razstav-Ijalca iz Italije, to pa je gotovo povečalo zanimivost celotne prireditve. Za njuno udeležbi smo se sicer dogovorili že na svetovnem čebelarskem kongresu v Švici. Poleg razstave pa je bil zelo pester in vsebinsko bogat tudi seminar, saj je bilo za vse, ki so želeli slišati znane domače in tuje predavatelje, premalo prostora. Seminar je odprl predsednik Čebelarske zveze Slovenije inž. Marjan Skok. Najprej je pozdravil vse navzoče, zlasti pa goste, med njimi delegacijo Čebelarske zveze Slovaške s predsednikom prof. dr. Josefom Čižmarikom in tajnikom inž. Marjanom Kan-drikom na čelu, predsednika Čebelarske zveze Hrvaške Mirka Vorela, predsednika obveznega združenja čebelarjev Videmske pokrajine dr. Luigija Marizzo, dr. Josefa Starka, našega rojaka iz Švedske, predstavnika Kmečkega sindikata pri Neodvisnih sindikatih Slovenije in ga. Ivanko Polanec, urednico kmetijskih nasvetov na Radiu Slovenija. Predsednik slovaških čebelarjev je nato za uspešno sodelovanje in razvijanje medsebojnih dobrih odnosov med slovenskimi in slovaškimi čebelarji z njihovim čebelarskim odličjem odlikoval predsednika ČZS Marjana Skoka in še nekatere druge slovenske čebelarje. Oba predsednika sta podpisala tudi sporazum o prihodnjem medsebojnem sodelovanju obeh čebelarskih organizacij. Udeležencem je spregovoril tudi dr. Marizza in se zahvalil za uspešno sodelovanje in pomoč slovenskih čebelarjev pri organizaciji simpozija v Gorici. Sledila so zanimiva predavanja, ki jih je povezoval dr. Janez Poklukar. Najprej je o Za mnoge je bilo predavanje g. Singerja iz Avstrije zelo zanimivo. Prevajal pa je naš znani čebelar in predavatelj g. Dušan Medved. Foto: J. Mihelič Pogled na goste in obiskovalce seminarja. svojem načinu čebelarjenja spregovoril poklicni avstrijski čebelar Herlad Singer. Če-belari s petsto nakladnimi panji, uvaja pa predvsem dvetretjinske mediščne naklade, visoke 17 cm, z dvanajstimi satniki. Ukvarja se s pridelavo medu, vzrejo matic, izdeluje medico in medeno žganje (z destilacijo medice). Zaupal nam je tudi svoj recept za izdelavo medice: 15 litrom vode doda 6 kilogramov medu, to raztopino prevre in ohladi na 25°C, nato pa litru te raztopine doda 10 dag kvasa. Raztopino da za dvanajst ur na toplo (do 26°C), da se kvasovke aktivirajo, potem pa jo zmeša z ostankom medene raztopine. Hkrati ji doda 5 gr soli za vretje in 30 gr citronske kisline (lahko več ali manj, odvisno od želenega okusa). V liter zelo močnega žganja namoči različne dišeče rastline - cimet, žafran, kardenom, muškat, ingver, hmelj, cvetje bezga in meto. Po končanem vretju medene raztopine (po približno osmih tednih na temperaturi okoli 24°C) medico pretoči in ji po okusu doda žganje, v katerem je namočil omenjene dišavnice. Po pol leta zorenja je medica pripravljena za stekleničenje. Ker je g. Singer poklicni čebelar, si seveda zelo prizadeva, da bi lahko sam oskrbel čim več panjev. Pri nakladnih panjih je imel v preteklosti velike težave s točenjem medu. Predvsem ometanje čebel s satja mu je vzelo preveč časa, zato zdaj že dve leti uporablja izpihovalnik čebel iz medišč. Ta deluje na podlagi curka zraka, ki ga ustvarja posebna naprava tovarne Milan Meglič je spregovoril o njegovih pogledih na zaščito slovenskega medu. Foto: Meglič Stihi, prilagojena prav za te namene. Podobno napravo izdelujejo tudi za odstranjevanje odpadlega listja v parkih in na vrtovih. Z njo je zelo zadovoljen, saj je delo opravljeno hitro in brez nevarnosti za ropanje. Na prosojnicah je tudi zelo nazorno prikazal pospeševanje razvoja čebelje družine pred pašo in med njo ter pripravo družin za prezimovanje. Zanimivo je, da družinam doda celo več kot dvajset kilogramov zimske zaloge. Matice, ki jih selekcionira, prezimuje na nadmorski višini 1200 m, tako da preživijo samo najbolj vitalne in tiste, ki imajo najboljše lastnosti. Njegovi podatki o pridelkih so seveda zelo zanimivi, a poudariti moram, da številke še ne povedo vsega, če nismo seznanjeni s pašnimi razmerami, v katerih čebelari g. Singer. Njegova pa-sišča namreč segajo od Donave do Alp na zahodu, to je približno 250 km. To mu omogoča izrabo zelo dobrih paš na obrobju Panonske nižine z milo klimo, predvsem na repici, akaciji in sončnici, ter zelo dobro vrbovo in cvetlično pašo ob Donavi. Pozneje čebele prepelje na smrekovo, hojevo in kostanjevo, cvetlično in rododendronovo pašo v Alpah na višini 2000 m. Zato lahko na leto pridela tudi več kot sto kilogramov medu na panj. V zadnjih nekaj letih, ko je Avstrija vstopila v EU, ima več težav pri prodaji medu, saj so meje veliko bolj odprte za tuje medove, in ker tudi uvoznih dajatev ni več, je avstrijska čebelarska zveza sprejela poseben pravilnik o pogojih za pridelavo tako imenovanega biomedu. Avstrijski čebelarji so spoznali, da se bodo samo na ta način lahko uprli veliki mednarodni konkurenci in za svoje medove ohranili visoke cene, ki so jih za kakovost doslej dosegali na domačem tržišču. Zaradi tega pri zdravljenju čebeljih bolezni uporablja le naravne snovi; varozo zdravi z mravljinčno kislino in doslej je uporabljal plošče. Ko je pri nas videl novi hlapilnik za mravljinčno kislino, ki ga je začel izdelovati znani gorenjski čebelar in plastičar Franc Medja, razmišlja, da bi kupil tega. V zvezi s predavanjem g. Singerja naj povem le to, da nam je prikazal sodoben način evropskega poklicnega čebelarjenja, primernega predvsem za bolj ravninske kraje z bogatimi nektarnimi pašami in milo klimo. Seveda njegovega modela ne moremo povsem prenesti na naše pašne razmere. Kot vemo, so pri nas v večini gozdne paše, ki so le redko zelo obilne. Zato je zelo primeren tudi komentar dr. Starka, našega rojaka iz Švedske, da je za skromne gozdne paše v Sloveniji, hribovit teren in našo tradicijo čebelarjenja v majhnih čebelnjakih zelo primeren AŽ panj, ki ga zdaj lahko tudi že povečujemo. O čebelarjenju z nakladnimi panji pa morajo seveda razmišljati večji poklicni čebelarji, ki čebelarijo na med. O novih možnostih čebelarjenja z AŽ panjem je spregovoril inž. Marjan Debelak. Strnil je vse dosedanje Frančičeve in svoje izkušnje o možnostih širjenja panjskega prostora pri AŽ panju z zaklado. Predvsem Marjan Debelak iz Ljubljane je zagovarjal naš AŽ panj in njegove prilagoditve na sodoben način čebelarjenja. Foto: J. Mihelič je govoril o vseh dvomih in zadržkih, ki jih imajo nekateri čebelarji v zvezi z uporabo tega dodatnega dela panja. Seveda uvajanje tega pripomočka zahteva nekoliko spremenjeno tehnologijo čebelarjenja, to pa predstavlja težavo predvsem za starejše čebelarje. Temelj tega je seveda čebelarjenje z zelo močnimi čebeljimi družinami. Pri uveljavljanju zaklade je pomembno tudi to, da je ta dodatni del AŽ panja začel izdelovati tudi naš znani izdelovalec panjev Krže z Vrhnike, tako da bodo čebelarji lahko zaklade nabavili in preskušali v praksi. Še pred njim je nastopil naš rojak dr. Stark. Najprej je na kratko opisal švedske izkušnje po vstopu v EU. Njihova največja težava je, da se zelo bojijo vdora nekaterih kužnih bolezni čebel, ki bi jih utegnili na Švedsko zanesti čebelarji prevažalci. Zdaj so namreč meje za prevažanje čebel odprte, kot kužna bolezen pa je v EU uzakonjena le huda gniloba čebelje zalege, ne pa tudi preostale bolezni čebel. Glede uvoza medu zdaj ni več težav, saj se je poraba švedskega medu v zadnjem času precej povečala. Kupci očitno zaupajo domači kakovosti, to pa je zelo poučno tudi za nas. Vključitev v EU je torej čebelarstvu povzročila nekaj škode, pa tudi nekaj dobrih sprememb. Z referatom z naslovom »Vrnimo sloves slovenskemu medu«, in je potem predstavil Milan Meglič. Zavzel se je za uvajanje oznake o pokrajinskem izvoru medu in vključevanje čebelarske ponudbe v turistično ponudbo krajev, ki so pri nas znani po tej dejavnosti. Glede na to je zelo pomembna dejavnost lokalnih društev, ki lahko nadzirajo kakovost pridelkov, čeprav je zanjo odgovoren čebelar sam. Seveda so cilj tega kakovostni, lahko tudi tako imenovani biopridelki, s tem pa seveda veliko višje cene. Žal zaradi časovne stiske po posameznih referatih ni bilo veliko časa za razpravo, na to pa bomo organizatorji morali misliti že pri sestavi programa za prihodnje leto. V drugem delu seminarja smo obravnavali problematiko čebeljih bolezni. Mag. Mira Jenko Rogelj je čebelarje seznanila s tem, kako bomo čebelje bolezni zdravili Po posvetovanju sta predsednika Slovaške čebelarske organizacije prof. dr. Josef Čizmarik in ČZS Marjan Skok podpisala listino o strokovno tehničnem sodelovanju med obema organizacijama. letos. Največ pozornosti je namenila kužnim boleznim čebel, predvsem varozi, zlasti zaradi nevarnosti pojava odpornosti varoe na fluvalinat in druge piretroide. Povedala je, da je pri nas na novo registrirano zdravilo apilife var, ki ga izdelujejo v Italiji. Gre za zdravilo v obliki ploščic z aktivnimi snovmi timol, evkaliptusovo olje, mentol in kamfor. Ker je zdravilo izdelano iz naravnih izvlečkov, je zelo uporabno, saj v medu ne pušča ostankov. Govorila je tudi o uporabi organskih kislin, ki jih čebelarji po svetu uporabljajo vedno več. Žal bo oskrba z nekaterimi zdravili motena, ker niso urejeni postopki registracije. O dozatorju (hlapilniku) mravljinčne kisline je govoril dr. vet. med. Janez Jelenc iz Kranja. Predstavil je predvsem izkušnje čebelarjev iz Nemčije, saj domačih izkušenj še nimamo veliko, čeprav je ta pripomoček začel izdelovati tudi že g. Medja z Jesenic. Kot je poudaril, je prednost hlapilnika v tem, da lahko zelo natančno doziramo izhlapevanje mravljinčne kisline pri različnih temperaturah, to pa je bil doslej pravzaprav največji problem. Prednost je tudi v tem, da lahko zdravljenje brez škode ponavljamo in da kislina deluje tudi na varoo pod voščenimi pokrovčki. Svetovalec dr. vet. med. Jože Gabrovšek, pa je govoril o pomenu registriranih zdravil pri zdravljenju čebeljih bolezni. Namen zakonodaje, ki ureja to področje, je varovanje zdravja ljudi in živali, zato je to pomembno za zavarovanje čebeljih pridelkov pred onesnaženjem. Zato je pomembno uporabljati bodisi naravne pripravke ali pa sredstva, ki jih strokovno nadzirajo pooblaščene ustanove. Le-te nadzirajo tudi njihovo uporabo. Žal so na tem področju v čebelarstvu še hudi problemi, to pa nas včasih (čebelarji za to nismo krivi) sili v drugačno ukrepanje. Svetovalec dr. vet. med. Jože Matavž je govoril o ostankih oksitetraciklina v čebeljih pridelkih. Prikazal je pojavljanje le-teh v čebeljih pridelkih po uporabi in čas njihovega razpada. Dr. Jože Rihar pa je obsežno govoril o alternativnih načinih zdravljenja varoze, o načinu delovanja eteričnih olj na varoe, predvsem pa še o delovanju timola. Gospod Franc Medja z Jesenic je na koncu Čebelar Anton Koželj iz Šmarja Sap je razstavil zelo vpadljive nalepke za med, ki privlačijo kupce, saj mnogi kupujejo tudi z očmi. Foto: J. Mihelič predstavil še svoj novi, slovenskim razmeram in AŽ panju prilagojeni hlapilnik za mravljinčno kislino, ki je delno tudi plod slovenskega znanja in podjetnosti. V prihodnjih številkah Čebelarja bomo objavili nekatere najbolj zanimive referate, več pa bomo spregovorili tudi o čebelarski razstavi. Za pomoč pri organizaciji posveto- Pogled na del razstavnega prostora v ozadju regatni čebelnjak g. Šušteršiča iz Medvod, ki mu je dal ime ŠUČEB, in omogoča veliko kombinacij pri čebelarjenju. KMMSW *15? CIOHOAN Predstavitev nove nalepke za med čebelarjev iz ČD Kranjska Gora je bila uspešna. vanja in razstave naj se na koncu zahvalimo članom ČD Polje za njihovo prizadevnost pri pripravi in okrasitvi dvorane ter postavitvi razstave, dr. Janezu Poklukarju za vodenje prvega dela in mag. Francu Javorniku za vodenje drugega dela seminarja, vsem predavateljem, prevajalcu Dušanu Medvedu, ki vedno rade volje priskoči na pomoč, vsem razstavljalcem, ki so se zelo potrudili, da je bila razstava zanimiva in pestra, članom ČD Kranjska Gora z g. Milanom Megličem na čelu, ker so pripravili svojo razstavo in prikazali, kako je treba propagirati in prodajati domači med, s seboj pa so pripeljali narodne noše. Posebej se zahvaljujemo vsem razstavljalcem, ki so prikazali svoje novitete v tehnologiji čebelarjenja, in sicer g. Adlešiču iz Bele krajine, Lojzetu Ličnu iz Nove Gorice, Matjažu Vehovcu iz Velenja, Francu Kržetu iz Vrhnike, Marjanu Debelaku iz Ljubljane, Franciju Maroltu iz Sevnice za diapozitive, Antonu Koželju iz Šmarja Sap za lepo razstavo sveč in izdelkov iz medu in Tonetu Šercerju iz Kočevja za zelo izpopolnjen sončni topil-nik za voščine Ladu Šušteršiču iz Medvod za prikaz njegovega ŠUČEB čebelnjaka s štirietažnimi panji, Marku Debevcu, Antonu Logarju, g. Rakovcu in vsem ostalim. Republiški upravi za pospeševanje kmetijstva se zahvaljujemo za finančne prispevke, enako tudi g. Kuharju in dr. Janezu Poklukarju s KIS-a. Seveda pa se zahvaljujemo tudi vsem čebelarjem, obiskovalcem in gostom, brez katerih te zanimive in za slovensko čebelarstvo koristne prireditve ne bi bilo. PREDNOST SONČNEGA TOPILNIKA TONE ŠERCER Kuhanje voščin je opravilo, ki se mu skoraj vsak čebelar po malem izogiba. Povečini zaradi tega, ker nima potrebnih naprav, nekaj pa tudi zaradi tega, ker to delo ni najbolj prijetno. Klasična kuha voščin zahteva tudi nekaj znanja, če hočemo, da bosta količina voska in njegova kakovost čim večja in čim boljša. Velikokrat je problem tudi prostor, saj marsikdo nima primernega. Zaradi teh vzrokov večina čebelarjev daje voščine v kuho tistim, ki se s tem ukvarjajo poklicno, v zameno pa jim dajo satnice. Taka zamenjava pa največkrat ni najbolj ugodna. Približno enako sem ravnal tudi sam, dokler si nisem uredil vsega potrebnega za samostojno kuho. Pred nekaj leti, ko se je za čebelarjenje odločil tudi moj sin in se je čebelarstvo v družini precej povečalo, sva skupaj začela razmišljati o neki drugi, boljši rešitvi. Kmalu potem, ko sem se lotil čebelarjenja, tam nekje pred 45 leti, sem si izdelal manjši sončni topilnik, ki mi je ves čas dobro služil. Uporabljal sem ga le za topitev satja iz gradilnikov, troto-vine in drugih voščenih prizidkov. Ob razmišljanju o različnih rešitvah se nama je ob starem topilniku ponudilo več drugih zamisli. Med drugim, da je sončna energija zastonj, le ustrezno jo je treba uporabiti, da ta način zahteva znatno manj dela, da je v takem topilniku, če je dobro narejen, mogoče doseči tako visoko temperaturo, da gotovo uniči številne Cooini iefllnlk oa eWraa**< f*”'* larnt !#«.!«* Sončni topilnik za voščine na elektronski pomik za 30 satov sem razstavil na razstavi v Polju. klice kužnih bolezni, ki sicer zaidejo v čebelji panj in okužijo čebele. Na ta način pridobimo dokaj, če ne povsem, neoporečen vosek Povedati moram, da se ob poletnem sončnem vremenu temperatura v topilniku dvigne tudi nad 130 stopinj Celzija in takšna ostane po več ur na dan. Pridobljeni vosek je kar lep in ga ni treba še posebej čistiti, če želimo iz njega izdelati satnice. To je bilo le nekaj poglavitnih ugotovitev, ki so spodbudile izdelavo takega topilnika. Pri načrtovanju sva mislila tudi na to, da se vsako leto nabere nekaj več kot 400 satov, ki jih morava pretopiti, in še vse drugo, kar se voščenega prek sezone nabere iz panjev. Veliko sva tudi razmišljala, kako velik naj bi bil ta topilnik in kakšna naj bo njegova zunanjost, da ne bi nastala nova skaza in da ne bi bil le v napoto pri hiši. Za osnovno gradivo sva imela nekaj pločevine s približno 5 cm debelo toplotno izolacijo, kot industrijski odpadek pa sva jo dobila v podjetju Trimo Trebnje. Verjetno bi jo lahko dobila še zdaj. Ta pločevina Elektronski regulator in elektromotor sta montirana na nosilcu sončnega topilnika. Foto: J. Mihelič je zelo obstojna in primerna. Lahko uporabimo tudi les ali pa drugačno pločevino. Z izolacijo sicer ne bi smelo biti težav, saj je teh materialov danes dovolj na izbiro. Za notranje stene sva uporabila lesonit, primerno pa bi bilo tudi kaj drugega. Pomembno je le, da je dovolj trdno in odporno na toploto. Gornji rob topilnika je treba obrobiti s pločevino. Na vsak način pa moramo s pločevino prekriti dno, po katerem se steka vosek v spodaj ležeči zbiralnik in od tam v končno posodo, ki jo obesimo na zunanji, spodnji del topilnika. Povsod tam, kjer utegne priti pločevina v stik z voskom, mora biti vsaj pocinkana, če nimamo še česa boljšega, sicer bo vosek potemnel. Okvir pokrova izdelamo iz 3 cm x 3 cm velikega kotnega železa, tako da lepo prekriva in dobro tesni obod topilnika. Kot vemo, ta ves čas stoji na prostem, izpostavljen vsem vremenskim nevšečnostim. Vanj nikakor ne sme vdirati voda, saj bi se ob segrevanju izparila in zarosila stekla, tako da bi topilnik deloval precej slab- še. Tesniti mora dobro, da iz topilnika ne bi uhajala toplota, saj je ta poglavitna za dober učinek. V okvir vpnemo 4-milimetrsko steklo, in to tako, da leži v tekočem (silikonskem) kitu, ki ostane prožen, dobro tesni in omogoča steklu, glede na temperaturne spremembe, krčenje in širjenje. Drugo steklo, ki je nekoliko ožje, da vanj ne pritiska gornji pokrov, mora biti položeno vsaj 1,5 cm niže v gornjega, in to neposredno na obod topilnika. Temu spodnjemu steklu naredimo le oporo na spodnjem robu topilnika, da nam pri odpiranju ne bi zdrsnilo, saj vemo, da topilnik stoji nekoliko poševno. Drugače pa golo steklo prosto leži na obodu, ker je izpostavljeno precej velikim temperaturnim spremembam. Notranja prostornina topilnika je: dolžina 90 cm, širina 75 in globina 15 cm. Pri topilniku je zelo pomembna njegova globina. Globina 15 cm je zato, ker so na pol prelomljeni sati postavljeni pokončno (30 satov). Bolj ko je plitek, višja je v njem temperatura in nasprotno. Za vlaganje satovja v topilnik sva izdelala dve pločevinasti koriti s preluknjanim dnom za odtekanje voska. Vsako vzporedno položeno zavzema polovico notranje prostornine topilnika. Korita lahko vzamemo ven, očistimo jih ostankov, znova napolnimo s satovjem za topljenje in vložimo nazaj v topilnik. Globina našega topilnika (15 cm) nam omogoča, da iz okvirov izrezano satovje po dolžini še enkrat prepolovimo, teh polovic pa ne polagamo plosko v korita, ampak jih poširini pokončno skladamo tesno drugega ob drugega. Tako v korita oziroma topilnik lahko vložimo približno 30 satov hkrati. Zaradi pokončne lege tudi vosek laže odteka. Ob sončnem vremenu se iz tako vloženega sata vosek izcedi že v treh dneh. Na koncu v koritih ostanejo le še iskušene čebelje srajčke, ki jih lahko uporabimo kot dober gnoj za lončnice, sadni ali zelenjavni vrt. Naš topilnik stoji na vrtljivem stojalu. Vdelali smo mu še napravo s fotocelicami, ki topilnik od jutra do večera obrača in usmerja proti soncu. Tako v celoti izrabimo moč sončne toplote, ki pada na topilnik. Po mojem je dovolj že to, če topilnik postavimo na vrtljivo stojalo, in ker ga imamo navadno nekje v bližini stanovanja, ga lahko večkrat na dan kar ročno obrnemo proti soncu. Uspeh gotovo ne bo izostal. Lepo izdelan topilnik pa je lahko tudi zanimiv in lep okras na domačem vrtu. ORUMENELI LISTI IZ ČEBELARJEVE BELEŽNICE MARJAN DEBELAK V rokah držim star zvezek. Še vedno je vzorno zavit v ovojni papir, kot so nekdaj učili otroke starši in učiteljice. Od prve do zadnje strani je v zvezku s svinčnikom ali črnilom začrtana razpredelnica za vpisovanje letnih podatkov za vsako čebeljo družino posebej: za družine v Žnideršičih, kranjičih in sedemsatarje. Prav na koncu zvezka so še tabelarični podatki za skupne rezultate čebelarjenja v posameznem letu. V razpredelnicah so podatki za leto 1944 in za del leta 1945... Kako daleč nazaj lahko seže spomin in kako blizu se mi to zdi danes! Beležnica je namreč moj izdelek med drugo svetovno vojno, ki sem jo doživljal kot otrok med desetim in petnajstim letom starosti. Poslikane panjske končnice ob koncu obdobja čebelarjenja s kranjiči. Izdelek mladega čebelarja v zadnjem letu 1945. Avtor poslikave in foto: M. Debelak Nemci so zasedli naše kraje in očeta železničarja kmalu nasilno premestili daleč od doma. Doma sem ostal z mamo, precej mlajšo sestrico, kozami in čebelami. Kot se spominjam, sem imel med vojno najmanj težav in največ veselja prav s čebelami Težave sem imel zlasti s kozami, saj so te vražičke med pašo zdirjale s hriba med sosedove rože in naprej na železniške tire in postajo. Ob takih dogodivščinah sem se naučil grdo govoriti. Skrb za čebele je oče ob svojem odhodu prepustil meni, ker sem se že do tedaj veliko motal okoli njih. S čebelami sem namreč rasel in so me obkrožale vse naokrog. Imeli so jih namreč tudi na očetovem in maminem domu, kamor smo pogosto hodili, in so neločljivi del naše družine Pri začetnih korakih tako nepričakovane zgodnje poti v samostojno čebelarjenje mi je prav očetovsko stal ob strani bližnji čebelar, dobri Frone. Kmalu pa sem izgubil tudi to oporo, saj so bila leta vojne. Ohranjeni zvezek dokazuje, da sem vsaj proti koncu vojne že kar dobro obvladal tedaj znane čebelarske spretnosti. Samostojno sem oskrboval deset do petnajst čebeljih družin, reševal večje probleme z maticami, ogrebal in vsajal roje, točil med, krmil in vozil na pašo. Takih čebelarskih zapiskov pa čebelarji v moji bližini niso imeli. Zamisel sem našel ob prebiranju starih letnikov Slovenskega čebelarja. Podatki za moje čebelarjenje leta 1944 kažejo, da je bila tedaj v okolici Bleda kar dobra čebelja paša na smreki in lipi. Ajdo so tedaj v naši okolici še sejali, vendar je slabo medila. Čebelarili smo z razmeroma slabotnimi družinami, zazimljenimi v eni etaži v Žnideršičih. Družine so bile krmljene samo z manjšo količino sladkorja. Spomladi je bil vedno problem preživetja, če ni bilo izjemno lepega vremena. Zanimivo je, da so med vojno, celo proti njenemu koncu, Nemci čebelarjem dajali nekaj sladkorja za krmljenje čebeljih družin Če so imeli Nemci do čebel razmeroma pozitiven odnos, pa takega odnosa, žal, nismo bili deležni Slovenci. To smo oku- Jatica - "fe-ITO- A4 IZZINLJEHJE e;s"£*- , 10.® -itj __ , .6.» n i ■" SHE-' £i- *> IlN(t ^ 1 tevoi V PASO A I PAM 7?\ m e «*»' ■Točenje 1 k Rmljenje 3 Jr. “c* O PRCtJXKWf S - rf — >. .krnim» sv >. fc-m. dc '/I0 v- __ Razpredelnica 1 Tipična stran stare »Panjske beležnice« mladega čebelarja med drugo svetovno vojno. Marjan Debelak 4 I * II ^ l -ril _V_ M «-■i v. MK I N iP.-iELMÜffü, Sf. Z.b~L.H0(TN ^1 °sl<4. 1jiW.ZWEhl:H)inU2!:«l H.VI.VtCCHAIItC Sp MOČEN iSVVI• RlJIl ^ PfVKO v(<|Jll' 11 lli- S.- W oo FnV MnlK c " Sp, SR.MdčEN J\ !sp. hmo česa PFLVo»RIE »D»v» l’W. PAivnAnosiMA HfaA KUPll jlA BD n «0). ‘10.yT.t~ '■V.VlTocu 11 11 U°)fl j " » H/J— 10,\y. 1Z[ L M. -I S.V. Hiilu.1! .Vj.tl.Z. A i\ diilftPAN:1 ZDRUŽIL Z A-i y 40. /(5,VI TOČIL Cvru-UIKLWv NElMISC u vri K »• ^, TSf 1'AU.iELU.OSlABElE'. SRANJItfc zMtanmciiitoRll. ujeli 5 kVvr- 39.vT.lii. 11.W, KvPIL VKi mhnu VIOl'UTFi.«0M7A'IffKU.l*c.avJW>Il V Ä-ÜVt'lP. POi'Ai lilnü^vtirM1 V Ml. I" .;. I A-7.(s\T, \U’n IK 1s t Izpatxi .1 dihodki \K0uV«t] I AS I \K0uV«4 | CAS I M.jSi. uahkor ..-»q.vi1 KI