Pismo iz Buenos Airesa
Dragi prijatelji in prijateljice!
Najprvo se Vam morara predstaviti. Jaz sem Tončka. Tončka Štefan-eičeva. Stara sem dvanajst let in že gospodinjim doma namesto matere, ki hodi po hišah pospravljat in je ves dan zdoma. Doma kuham, pomivam, . perem, šivam in varujem bratca Andrejčka in Julčka in sestrico Angelco. Zvečer pa gremo vsi skupaj na dok čakat očeta, kdaj se vrne z dela. Tam opazujem ponosne ladje, ki prihajajo in odhajajo iz pristana in moje misli hile z njimi v širni svet prav do moje ljube domovine, prelepe slovenske zemljice. Kako Vas blagrujem, prijatelji moji, da ste lahko vedno doma, da Vam seva doraače sonce, da Vam cveto domače rožice, da Vam pre-pevajo ptički iz domačih logov in da slišite dan za dnem glas naše pre-lepe in mile govorice!
O, tudi jaz sem bila nekdaj tako srečna, kot ste danes Vi! Tudi meni je tekla zibelka na slovenskib. tleh. Tam v sončnih Brdih pri Gorici je bil moj lepi dom. Tam je stala prijazna hišica, pokrita z rdečo streho in zelena brajda jo je krasila. Okoli in okoli hiše pa so se razprostirali zeleni vinogradi, sredi med njimi so spomladi cvetele marelice in breskve, jeseni pa so ščebetali po njih klepetavi škorci in kradli  sladko grozdje.
Lepo nam je bilo, dokler se ni zgodilo nekega dne ono strašno, ki nas je vse pahnilo v nesrečo. Zlobna roka nam je uničila naš dom. Povrh so še brezvestneži po krivem obdolžili brata Drejčeta, da hujska proti obla-slem. Moral je z orožniki, uklenjen kot razbojnik. O, moj lepi, ponosni brat, ki sem ga tako ljubila, ki mi je spomladi vil prve piščalke in me je s kolesom prevažal po vasi in okolici! In peti je znal, moj Bog, kako krasno je pel! Vsa vas se je zbirala ob sobotnih večerih okoli njega, kjer koli je bil, in ga je poslušala. Tudi tistega dne pred nesrečo je pel naše slovenske pesmi.
In potem je prišlo vse hudo na našo hišo. Brat je v zaporu rabil mnogo denarja. Povrh še stroški za zagovornika in hudi davki. Naša hiša tega ni več prenesla. Zato so nara vse zarubili in nekega dne so nam na dražbi prodali vse: hišo in brajdo ob njej in vinograde in polja in travnike, vse, prav vse. Še krava Liska in ovca Bela je morala iz hleva. Vsi smo jokali tistega dne, še oce, sicer trd ko skala, je imel solzne oči, ko smo se po-slavljali od doma.
Obenem z domom smo se morali posloviti tudi s prelepe slovenske zemljice. Odpeljali smo se v tujino. Dolge tedne smo se vozili po morju. Preko ravnika smo se pripeljali in smo se ustavili prav tu v Argentini, na drugem koncu sveta.
In zdaj smo tu. Buenos Aires je veliko mesto. Kakor pošasti se spe-njajo visoke hiše prav pod nebo. Pravijo, da stanuje v mestu okoli dva milijona prebivalcev. Po cestah drve tramvaji, hupajo avtomobili, še pod mestom sO preluknjali zemljo in napeljali podzemsko železnico.
Vse vrste ljudi srečavam tu. Temnopolte Špance, rumene Kitajce, črne zamorce, rdeče Indijance, odlične meščane, častitljive done in senore, razcapane berače in divje predrzne gavče. Cel Babilon je v mestu. Vse jezike sveta slišiš.
In vse je narobe pri nas. O kresu, ko je pri Vas vroče in na kresno noč kurite ognje in gledate za kresnicami, ki se spreletajo skozi tiho, bajno noč, in poslušate cvrčanje murenčkov in ščebetanje kobilic, takrat je pri nas zima. Nič ne polagamo svetemu Janezu Krstniku praproti pod
118
mizo, da bi prišel nanjo spat v tej čudežni noči. Nič ne vemo za kres ne za kresne ognje in čudesa se v tej noči pri nas ne vrše.
O božiču pa nam pripeka sonce. Takrat smo pri nas sredi poletja, naši fantje zbijajo žogo in se kopljejo v mlačni morski vodi. Ni snega, ni polnočnice. Siliti se moram, da verjamem, da je zdaj res tista sveta, blažena noč, ko se je Jezus rodil, da je odrešil ves svet. Že zdaj se bojim tiste noči. Vem, da mi bo takrat najhuje in bom z muko v srcu mislila na svoj daljni, lepi dom.
Moj oče, ki je bil ponosen gospodar, je zdaj postal težak. Dan za dnem odhaja na dok, v pristan, in tam prenaša težke tovore z ladij in na ladje. Hrbet se mu je ukrivil, v lica so se mu zarezale globoke brazde. Vendar ne tarna in je vesel, da ima delo in nam lahko preskrbi vsak-danji kruh.
In moja mati, ki je bila doma gospodinja, ponosna gospodarica hiše, je zdaj postala postrežnica. Po hišah liodi in mirno prenaša, ko jo ohole argentinske senore zmerjajo in psujejo.
Meni pa ginevajo dnevi v delu in mislih na nekdanji lepi dom. Samo tega se bojim, da moja bratca in sestrica ne bi v tujini pozabila naše mile slovenske govorice. V špansko šolo hodijo, dobro že španski govore, slovensko govorico slišijo samo doma, in ko bodo morali kmalu z doma za kruhom, bodo najbrž popolnoma nanjo pozabili. Zato jih vsako nedeljo vodim na Avellanedo. Tam je naše slovensko zbirališče, tam je naš slovenski duhov-nik, ki nas uči slovenski brati in pisati. Z njim tudi pojemo naše lepe slovenske pesmi. Jaz silno rada pojcm in v takih urah sem vsa srečna. Pravijo, da lepo pojem in tudi v cerkvi bom že kmalu pela.
Zelo rada tudi berem slovenske knjige in jih dajem bratcema in sestrici, da jih tudi oni berejo. Le žal, da jih pri nas tako težko dobimO. Zato Vas prosim, ljubi prijatelji, pomagajte nam. Pošljite nam slovenskih knjig in časopisov, ki so dostikrat za Vas skoraj brez vrednosti. Nam bodo neizmerno koristile in nam pomagale v našem težkem boju za ohranitev ljube slovenske govorice.
In pišite nam kaj. Ni hiijšega kot to, 6e človek v tujini čuti, da je domovina nanj pozabila. Vsako Vaše pismo bo nam vsem, ki se ob nedeljah zbiramo,  vlilo novega poguma  in  nove  sreče.
Vaša Tončka.