Valentin KALAN AURA GLASBENE UMETNOSTI Aristotelova filozofska estetika glasbe** Izvleček Po kratkem pregledu Aristotelovih o- memb glasbe v Poetiki se razprava osre- dotoči na Aristotelovo filozofijo oz. es- tetiko glasbe v Politiki. Aristotelova teo- rija države vkijučttje liberalno izobrazbo, ki je zasnovana na glasbi, µoucnx~. Ob navezavi na Damona, Platona in druge glasbene teoretike Aristoteles razvije poj- me glasbe kot posnemanja, razumljene- ga kot sorodnost med umetnostjo in živ- ljenjem. Prav ta afiniteta omogoča razu- mevanje različnih glasbenih učinkov: sprostitve, vzgoje in katarze. Skrb za vzgo- jo državljanov je pri Aristotelu zgrajena kot skrb za umetnost (glasbo), ki tako postane prava skrb za dušo, cultura ani- mi. Razprava je razčlenjena na naslednje par- fagrafe: l. Pesništvo, glasba, vzgoja, 2. Ethos in glasbena mimesis, 3. Glasba in vzgoja, 4. Blagor glasbe in muzikalična katharsis, 5. Glasbena katarza, estetsko ugodje in umetnostno izkustvo, 6. Sklep- ne opombe o glasbi in katarzi. Abstract Beginning with a short examination of Aristotle's observations on music in the Poetics the article concentrates on the Ari- stotelian philosophy of music in the Poli- tics. An important part of Aristotle's theory of state is a comprehensive system of liberal education, which is grounded in music, µoucnx~. Referring to Damon, Plato and other philosophers of music Aristotle develops his own conception of musical imitation, which conveys the si- milarity between art and life. This affinity is the ground for different powers ofmu- sic: entertainment, education and civili- sed pursuits. The responsibility and care for the education of children and of citi- zens is conceived as care and diligence about art and music which becomes a real care for the soul, cultura animi. The article has following sections: 1. Poe- try, music, education, 2. Ethos and musi- cal mimesis, 3. Music and Education, 4. The purpose ofmusic and musical kathar- sis, 5. Musical katharsis, aesthetic pleasu- re and art experience, 6. Concluding re- marks on music and katharsis. l. Pesništvo, glasba, vzgoja S pitagorejsko in Platonovo glasbeno teorijo je izgubljen konkreten odnos do sveta. Ali se takšen odnos vzpostavlja samo z zaznavanjem? Kako se naše *'Ta razprava je razširjen drugi del referata »O aktualnosti Aristotelove estetike glas- be«, ki je bil prebran na l. sredozemskem kongresu o estetiki. Ta kongres je bil organiziran v Atenah, v času od 6. do 8. novembra 2000, na temo »Estetika na pragu tretjega tisočletja«. Kerialll-2 • 2001, 11-41 12 Keria III - 2 • 2001 bivanje v svetu oblikuje prek umetnosti oziroma v umetniškem izkustvu? Kaj pa če se šele z umetnostjo vzpostavlja odnos do sveta? Kakšen pomen pa umetnost sploh more imeti za naše bivanje v svetu? Prav o tem Aristote- les govori v VIII. knjigi Politike, ki je po Fubinijevih besedah »prva dejansko sistematična razprava o glasbi, ki namje ohranjena iz antike«. 1 V tem delu je Aristoteles napravil odločilen korak v razumevanju glasbe, čeprav tudi to delo ni zaključeno, tako daje E. A. Lippman zapisal, da tako v Poetiki kakor v Politiki manjkajo ravno tisti deli, ki so obravnavali glasbo. 2 Posebnost Aristotelove teorije glasbe v Politiki je ta, da se izrecno pos- veti bistvu glasbe in njenemu vplivu na človeka. To bistvo glasbe bomo imenovali z izrazom, izposojenim od W. Benjamina, aura glasbe. Pri tem pa bomo s tem izrazom izpostavili predvsem presežno, bivanjsko razsež- nost glasbe, ki so je Grki vseskozi zaznavali. Lep primer tega razumevanja glasbe je kratka Invokacija Muzi. Ta pesem iz štirih verzov je v rokopisu ohranjena skupaj s še tremi pesmimi glasbenika Mezomeda s Krete - taje deloval na dvoru rimskega cesarja Hadrijana ok. l. 130 po Kr. - in jo včasih štejejo za Mezomedovo, dasi se od preostalih njegovih pesmi razlikuje po narečju in glasbenem stilu. Pesem se glasi: »Zapoj mi, ljuba Muza, povedi me k moji pesmi; naj sapa iz tvojih gajev, spodbudi moje misli.« ''Aeioe, µoucra µoi cplf.:11, µoAr6jc;; o' E:µ-Yjc;; x.a-r&pxou· aupYJ oE: crwv are' aAcrswv E:µiXc;; cppsvac;; owvd-rw.3 Prispodoba o glasbi kot auri (aupa) je povzeta v Platonovi Državi, ko Platon zahteva, da glasba prikazuje »naravo lepega in dostojnega, da bi mladi, prav kakor da prebivajo v zdravem kraju, prejemali blagor od vsega, od koderkoli že jim kaj pride od lepih del ali za vid ali za sluh, prav kakor blaga sapa (aupa) prinaša zdra".ie od dobrih krajev injih tako od otroštva neopazno vodi k podobnosti in prijateljstvu in sozvočju (cruµcpwvt.a) z lepo besedo« (R. 401cd) .4 Naloga filozoftje glasbe je postala prav to: opisati, kajje ta navdahnje- nost, kije neopazno pričujoča v godbi, glasbi, pesmi in petju. Preden preidemo k analizi Aristotelove filozoftje glasbe v Politiki, bomo najprej na kratko pogledali, kaj more k glasbeni estetiki prispevati Aristotelo- 1 Fubini 1996, str. 36. 2 Lippman 1964, str. 130. " Cit. po West 1994, str. 302 in Landels 1999, str. 254sl. MoAn"I] je pesem in ples; oovE!:v - gnati, razgibati, razburiti, vznemiriti: metafora, ki jo uporabljata Sapfo in Pindar. 4 Platon: Država, Lj. 1994, str. 88. Valentin Kalan, Aura glasbene umetnosti -Aristotelova filozofska estetika glasbe 13 va Poetika. To delo je sicer nadvse poznano z literarnozgodovinskega vidika. Manjka druga knjiga, v kateri bi mogel govoriti o komediji, jambskem pesniš- tvu, katarzi ali celo o lirično-zborskem pesništvu, kar je sporno.5 Prva tema razprave (µE:&oooc;, Po. l 447al2) je »pesništvo samo«, kamor spada tudi glas- ba.<> Umetnost v najširšem smislu je mimesis, posnemanje ali predstavljanje. Vrste umetnosti pa se razlikujejo po zelo razvejenih aspektih, ki jih ponuja mimesis. Tako pravi Aristoteles: »Potemtakem posnemanje nastopa v teh treh vrstah razlik, kakor smo rekli na začetku: v sredstvih in v predmetih ter v nači­ nu« (eV ok U XClCl a XCcl w; - »S Čim in kaj in kako«) (c. 4, 1448a24-5). Med sredstva posnemanja šteje poleg barv in oblik, kar je zaznava vida, tudi posnemanje »Z glasom« (o~a cpwv-Yjc;, 47a20), kar pomeni »zvok nas- ploh kot medij glasbe«. 7 Ko pa našteva sredstva pesniške mimesis, tedaj Aristoteles navaja naslednja tri sredstva posnemanja: ritem - pu&µ6c;, bese- do ali jezik-A6yoc; in melodijo ali glasbo - &pµovf.ix; drugod je trojica sred- stev posnemanja označena kot pu&µ6c;, napev - µE:"Aoc; in verz - µhpov oziroma metrum: glasbo določa torej kot pu&µ6c; + µE:"Aoc; (Po. 1447b25) ter pu&µ6c; + &pµovf.ix (l 447a22). Torej reče melos namesto harmonia in metrum namesto logos. Z logosom pa je mogoče izenačiti govorico v ver- zih, A6yoc; eµµc:-rpoc; ( 50b 15). Melos označuje predvsem horizontalno-me- lodično tvorbo, medtem ko je harmonija predvsem harmonično-vertika­ len fenomen, tj. lestvica.8 Na podoben način je v Politiki bistvo glasbe dolo- čeno kot pesem (µc:"Aono~f.ix) in ritmi (pu&µof.) (134la24). Glasba spada med posnemovalne umetnosti skupaj s kiparstvom, sli- karstvom in pesništvom. Med vrste posnemanja spada tudi instrumentalna glasba, avletika in kitaristika, ki posnemata s harmonijo in z ritmom, brez besed, pa tudi plesna umetnost, kjer se plesalci izražajo samo z ritmom, namreč z oblikovanjem ritmov, in na ta način prikazujejo tako značaje kakor občutja in dejanja ( 4 7a26-27) .9 Poetika je namenjena predvsem obrav- navi treh pesniških žanrov: predvsem tragediji, manj epu in nekoliko tudi komediji. V tragediji Aristoteles razlikuje šest delov oziroma slojev (50al O): a) dva dela, ki sta sredstvi posnemanja (50al8-20); govor in skladanje glasbe; b) trije deli, ki zadevajo predmet oziroma predmete predstavljanja: mitos, značaji in miselnost; c) en del, ki pomeni način predstavljanja: to je gledališka uprizoritev. V Aristotelovem opisovanju tragedije sta dve določili, ki zadevata glas- " Flashar 1983, str. 252. G Pabst Battin 1978, str. 70sl. 7 Lucas 1990, 56sl. Bolj groba razlaga v komentarju Fuhrmannovega prevoda v Recla- movi izdaji Poetike. 8 Vetter 1936, str. 17. Sicer pa pri Aristotelu harmonija pomeni tudi »padanje tona v jezikovnem stilu.« (Po. 49a28) " Razprava o ritmih v Politiki ni ohranjena v celoti. 14 Keria III - 2 • 2001 bo. Tako pravi Aristoteles, da tragiška mimesis poteka s »spevnim govo- rom«, z »olepšano besedo« ( 49b25) in da »skozi sočutje in strah dosega očiščenje (x&&ixp\tcxpcni; kot pojem oblikuje šele šele v pitago- rejski teoriji glasbe. Vsekakor fenomen katarze ostaja kompleksen in se ga ne da »pojasniti« brez ostanka. Pri pitagorejcih ima katarza tudi še magično-religiozen pomen expia- tio seu lustratio, tako da se pri njih govori o glasbi kot očiščenju duše: »Pita- gorejci, kakor je rekel Aristoksenos, so uporabljali katarzo, in sicer katarzo telesa na osnovi zdravilstva in katarzo duše na osnovi glasbe, inJamblihos poroča, da Pitagoras ni samo obstransko uporabljal takšnega očiščenja: katharsis je namreč imenoval zdravljenje (lcx-rpdcx), ki se dosega z glas- bo«.58 Razlikovali so med alopatično in homeopatično katarzo: pri alopa- tični, kakršno so prakticirali pitagorejci, so poskušali neko čustvo spreme- niti s tem, da so z z izbranimi melodijami duševna razpoloženja spremeni- li! v nasprotna staaja. ''9 V primerjavi s pitagorejci je treba Aristotelovo tra- giško katarzo šteti za homeopatsko, saj gre za zdravljeaje z istovrstnimi čustvi.ti<> Vsekakor je razumevanje glasbene katarze povezano z razumevanjem čustvovanja. Čustva oziroma čustvovanje (mx&oi;) je nekaj, kar je lastno vsem ljudem, samo da v različni meri. Čustva so načini človekovega počut­ ja kot načina bivanja v svetu, ki ga od Heideggra dalje označujemo kot eksistencial. Znotraj aristotelskih študijev je za pojasnitev odnosa med čus­ tvi in katarzo še vedno pomembna razprava J acoba Bernaysa »Očrti izgublje- ne Aristotelove razprave o učinku tragedije«, kije bila objavljena daljnega leta 1857 v Razpravah historičnojilozofskega društvavWroclavu inje bila v novej- šem času večkrat ponatisnjena. V nadaljevanju se bomo navezovali prav na to razpravo, čeprav večkrat v fenomenološki korekturi. O katarzi Aristoteles govori v povezavi z občutji zanosa, strahu in sočutja, izmed katerih sta zadnji dve čustvi podlaga tragiške mimesis. In entuziastične pesmi dosežejo, da ljudje pridejo k sebi in dosežejo nekak- šno ozdravljenje in očiščenje: prav kakor je bilo to že rečeno za aulos in za Olimpove pesmi (prim. zg. str. 5). In to, kar povzročajo orgiastične pesmi, dosegajo tudi tragedije pri ljudeh, ki močneje občutijo čustvi so- čutja in strahu: doživijo »nekakšno katarzo«, kije neškodljiva, kakor je neškodljivo ugodje ob zabavni glasbi (1339b25). Ob tem pa občutijo tudi ugodje. Aristotelova teorija čustev je razvita v več vidikih, zlasti v treh: etičnem, psihološkem, retoričnem in tudi estetskem. Čustva Aristoteles opredeljuje 58 Diels-Kranz I, 468.20 in Tatarkiewicz 1970, str. 87. 59 Jamblih, Pitagorovo življenje, 25.114: cit. po Giamblico: La vita Pitagorica, prev. M. Giangiulio, Milano 1991, str. 258. "" Prim. Fubini 1996, str. 23 in Busse 1928, str. 50. 30 Keria III - 2 • 2001 v več besedilih: Metafizika~ 21, v Kategorijah, c. 8, v O duši in v II. knjigi Retorike. Z občutji ima opraviti Aristotelova etika, ki teorijo etičnih vrlin oblikuje prav glede na čustveni del duše, ki se v Politiki imenuje 7ttX&YJnxov µE:poc; (1254b7). TiiX&oc; je stanje, katerega nosilec je človek kot telesno, duševno in duhovno bitje. Za čustva je značilna spremenljivost, kakor za vse lastosti. Čustva niso samo duševna posebnost, temveč so vedno vezana na telo oziroma na človeka kot osebo. Čustva so »stvarni pojmi«G1, so »ute- lešene besede«, MyoL evUAOL (de An. 403a25): »najbrž pa je boljše ne govoriti, da duša sočustvuje ali se uči in razumeva, temveč človek z dušo« (ib. 408bl3). Na osnovi Kategorij je mogoče razlikovati med čustvom kot 7tci&oc;, kije ajfectus oziroma passio, to je bolj nepričakovano in kratkotraj- no čustvo, in čustvom kot 7t&&YJ[LtX, ajfectio, passio, to je trajnejše razpolože- nje človeka, kije po svojem značaaju čustven, 7ttX&YJnx6c;. To stanje jemo- goče imenovati tudi OLci&wLc;, dispositio, tj. določeno razpoloženje in ubra- nost. V svoji razpravi o »učinkovanju tragedije« je Bemays vztrajal pri razli- kovanju med kratkotrajnim »afektom« in dolgotrajnejšo »afekcijo« (149/ 23).G2 Ob zgledu strahu in sočutja bi to pomenilo tipološko razliko med trajnejšo dispozicijo za sočutje in strah (e/..e:~µwv xtXt i:po~'Y)nx6c; - iz Poli- tike 1342al2) na eni strani ter trenutnim sočustvovanjem in strahom na drugi strani: Bemays navaja formulacijo »Ef..e:wv xtXt i:po~m)µe:voc;«, kije ni pri Aristotelu, in se pri tem sklicuje se na Kategorije ( c. 8, 1 Oa9), kjer pa je vzet zgled jeze.63 To razlikovanje on rabi zato, da bi katarzo uveljavil za zdravljenje čustvene patologije: pregnati (hervortreiben) stiskajoč element (145/16), da bi dosegli »ravnovesje«. Zasluga Bemaysove razlage čustev je v tem, da je videl, da so vse oblike čustvovanja bistveno ekstatične, da so vsa čustva oblika vznesenosti, eksta- tičnosti, hcr-racre:Lc; ( Cat. 1 Oa2), «saj je z vsemi njimi človek postavljen iz sebe« ( 176/65). Toda čustva so ekstatična zato, ker so gibanja, vsako giba- nje in spreminjanje pa je po naravi ekstatično. Narava samaje namreč v sebi ekstatična, kolikor je gibanje ekstatično, kakor pravi Aristoteles v Fizi- ki (IV 13, 222bl6). Bemaysje opazil, da »univerzalni afekti« po pogostosti svojih objektov segajo skoraj »do nepredmetnosti čiste ekstaze«.1;4 Bernays je s tem zadel ob vprašanje objekta razpoloženja. Njegova napaka je, da ni videl, da so vsa čustva neke vrste razpoloženja, ki odpirajo svet v celoti, in so prav v tej celosti brez specifičnega objekta. Nepredmetnost (Objektlo- sigkeit) je namreč značilnost večine temeljnih razpoloženj. Prav tako pa ostaja ujet v opozicijo morala/medicina, telo/duševni pojavi, medtem ko GI Doklerjev prevod, tipkopis. r.2 V paginaciji navajamo strani ponatisa in izvorne izdaje (večje številke). r.:< Bernays 1968, str. 149 /22sl. in 195 /99sl. '; 4 Bernays 1968, str. 179/69. Valentin Kalan, A ura glasbene umetnosti - Aristotelova filozofska estetika glasbe 31 Aristotelova teorija čustev presega to novoveško delitev. Ravno zaradi nji- hove nepredmetnosti je čustva mogoče prikazati prek glasbe, ki je tudi »nepredmetna«. S teorijo razpoloženj dobiva teorija glasbe svojo antropološko podla- go. Glasba postane oblikovanje čustev. Čustva pomenijo neko držo v svetu. Aristoteles izrecno dovori, da glasba povzroča, da ljudje spreminjajo svojo ubranost, svoja razpoloženja, svojo harmonijo. (1340a38sl.) 5. Glasbena katarza, estetsko ugodje in umetnostno izkustvo Glasbena katarza je povezana z ugodjem. Tudi ugodje je gibanje in ima v tem smislu ekstatično naravo: Ugodje je »duševno gibanje ter zbrana in zaznavna ustanovitev (x.ix-r&cr-rixcrn;;)« (Rh. 111, init.).li5 Ugodje, ~oov-fi, je bilo že izpostavljeno ob vrednosti glasbe za prosti čas. Toda ugodje je neko počutje, ki spada k življenju kot takemu. O tem govori Aristoteles v Nikomahovi etiki (VII. in X. knjiga): »Ne zasledujejo vsi istega ugodja, ven- dar vsi zasledujejo neko ugodje.« (l 153b29sl.) Aristoteles v ugodju vidi nekaj božanskega (.ae:Lov, 1153b32), po čemer vsi hrepenimo (o E:i:plev-rixi, X 2, 1173a5). Nadalje je za ugodje značilno, da ni nekaj trenutnega, tem- več ima svojo lastno časovnost podobno kakor zaznavanje, na primer gle- danje ali poslušanje. Obakrat gre za dogajanje, ki ima smoter (-rE:f..oi;) v sebi: »Videti je namreč, daje gledanje v kateremkoli že času dovršeno; ne manjka mu namreč nič, kar bi s kasnejšim nastankom dovršilo njegovo obliko: toliko je podobno tudi ugodje.Je namreč neka celota ... « (EN X 4, ll 74a15-19). Ugodje tudi ni v času, temveč se samo časovno razteza inje v vsakem trenutku celovito. V nasprotju z drugimi gibanji, ki so nepopolna in se med seboj razlikujejo po obliki, »je oblika (dooi;) ugodja v vsakem poljub- nem času popolna (-rE:f..ewv)« (1174b5). Ugodjeje namreč, podobno ka- kor zaznavanje in mišljenje, dejavnost, ki ima cilj v sebi: ugodje je v tem smislu »večno«. Hrepenenje po ugodju in želja po življenju spadata skupaj (ll 75a10sl.), ~oov-fi in (Yjv sta sovprežena in ne sprejemata ločitve (1175a18sl.). Ugodje spremlja vsako zaznavanje in vsako dejavnost, tudi miselno, in stopnjuje njeno učinkovitost. Vsakdo pa se najbolj potrudi na tistem področju in za to, kar ima najrajši (&:ycrn~): »Na primer glasbenik s poslušanjem na področju napevov, vedoželjnež z razmišljanjem na področju spoznanj (.aewp-fiµix-rix) ... :užitek pa naredi te dejavnosti in tedaj tudi življe- nje, po katerem hrepenijo (opE:yov-rixi), popolno.« (EN X 4, ll 75al5-16) Ugodje se pogosto veže z bolečino, zlasti kadar gre za telesna stanja: to so mešana ugodja. Vendar obstajajo tudi neboleča (&f..unoi, 1173bl6) ugod- i;r, Prim. Bernays 1968, 178/68. 32 Keria III - 2 • 2001 ja, ki so čista (&.µiye:i-c;, l l 73a23), kakor so to mnoge glasbeno-slušne in gledališke predstave (&.xpo&µcx•ot oE: xat op&µot•ot no/../..a) (X 3, 1173bl8). Taka neboleča ugodja zbujejo torej epi, pesmi, tragedije, komedije, pose- bej pa glasba. To pa tudi pomeni, da nimamo vsi enake oblike uživanja: »Če nekdo ni muzikalen, ne more uživati ugodja muzikalnega človeka.« (EN X 3, l l 73b30sl.) Poslušanje glasbe je torej čutno dojemanje, ki dovr- šuje človekovo zaznavno in miselno izkustvo.lili To je primer estetskega iz- kustva. O umetniškem ugodju govori Aristoteles tudi v Poetiki, kjer omenja ugodje ob spoznavanju (c. 4. 48b4sl.) in svojevrstno ugodje (oLxdcxv ~­ oov~v) tragedije, oziroma tragiške mimesis dogodkov, ki so »grozljivi in pomilovanja vredni« (q:io~e:pwv xcxL &:/..e:e:ivwv, 1452a2-3). Svojevrstno za tragedijo je ravno prikazovanje stvari, ki so strašne in sočutja vredne (1452b32). Strašne stvari se imenujejo tudi silne, oe:iv& (1453bl4). Tragiš- ko ugodje je »ugodje, ki s pomočjo predstavljanja izhaja od sočutja in stra- hu« (c. 14, 1453bll-13)li7 ''E/..e:oc; in q:i6~oc; lahko izvirata od stvari ali pa od umetniškega prikaza dogodkov. Pri temje treba biti pozoren na časov­ no razsežnost strahu in sočutja, saj se strah nanaša na prihodnost, sočutje pa na preteklost, kakor je to Aristoteles pojasnil v Retoriki (B 1, 1378al9 in l 382al). liR Simpatija na osnovi čustev strahu in sočutja ima opraviti z našo lastno časovnostjo. Tragiški umetnik s svojo mimesis zmore eleos in phobos vključiti »v stva- ri« (c. 14, 53bl2-13), v tragiški sestav dogodkov (c. 13, 53al2). Tragiški µu&oc; mora biti oblikovan tako, »da nas, če samo slišimo o takšnih dogod- kih, prevzemata tako strah kakor sočutje« (1453b4-5). V že omenjeni raz- pravi je Marušičeva lepo prikazala, da pri Aristotelu obstaja dvoznačnost pojma n&&oc;, n&&YJ, ki enkrat pomeni dogodek, »predmet, ki povzroča čustvo«, drugič pa čustvo samo. Prav tako dobro vidi, da v Politiki razlike med posnetkom in resničnostjo ni mogoče do kraja izpeljatiY1 Strah in sočutje sta elementa tragedije. Toda ugodje tragedije ne izvi- ra od njiju, temveč od njenega prikazovanja. Kaj tedaj dovršuje tragedija, ko »prek sočutja in strahu dosega očiščenje teh in podobnih občutij« (•~v "t"WV "t"OWU"t"U>V not&YJfLcX"t"U>V x&&apcnv (1449b28). Kako je sedaj s katarzo teh občutij? V tem okviru se ne bomo spuščali v problematiko katarze znotraj lite- rarne teorije.70 Ustavili se bomo ob Bernaysovi razlagi, ker se močno opira lili Prim. o tem več v 2. poglavju o sluhu. 67 O tem zelo temeljito]. Marušič 2000, str. 124sl. lis Časovno razsežnost čustev opaža tudi Marušičeva 2000, str. 123, čeravno je izrecno ne tematizira. li!l Marušič 2000, str. 118; prim. še zgoraj str. 12 in Politika 1340a25. 70 Prim. o tem Buchheim 1999, str. 162sl. Valentin Kalan, Aura glasbene umetnosti - Aristotelova filozofska estetika glasbe 33 na Politiko. Njegova glavna teza je, da Aristoteles katarze ne obravnava niti z moralnega niti s čisto hedonističnega, temveč s »patološkega vidika« (141/10). Pri tem se opira na Aristotelovo trditev, daje katarza kakor zdravljenje (L1x:rpdcx:), ki da nima zveze z religijo. Katarza ima »medicin- ski pomen« (143/13), Aristoteles ravna kot zdravnik. Religiozni pomen katarze kot sprava in poravnava ( expiatio seu lustratio) bi vodil do razu- mevanja katarze kot »lustracije ob tragediji« (142/2). Katarzo je zato tre- ba po Bernaysu razumeti kot medicinsko metaforo za zdravljenje, ki dose- že »olajšujočo razbremenitev« - tako je razumel Aristotelov izraz xoucp~­ ~i::crB-cx:i µi::B-' ~~ov-Yjc;, kar je prevedel kot »ob občutku ugodja doživeti olaj- šanje« (148/21). 71 Bernays tako razlikuje tri vrste katarze: telesno, ekstatično in splošno patološko, za katero je ekstatična katarza »njen poseben vzorčni primer« (176/65). Katarza naj bi se nanašala na ljudi, ki imajo trajnejše dispozicije k strahu in sočutju, šlo naj bi za »katarzo od sočutljivosti in strašljivosti« (154/30). Bernays upravičeno protestira proti moralistični interpretaciji katarze in pripominja, da ob analizi tragedije Aristoteles noče velikih grš- kih tragikov »vzeti v moralno zaslišanje« (172). Aristoteles ni zaupal upo- rabi »uničujočih radikalnih zdravljenj afektov«, temveč je bolj zaupal «preu- smeritveni patološki katharsis« (178/67). Bernaysova razlaga temelji na nejasnem govoru o »patološkem učin­ ku« (172/59) tragedij. Aristotelov govor o »nekakšni katarzi« ni nujno me- dicinska katarza. Bernays pretirava s svojim kulturnim bojem, ko pravi, da je nemogoče, da bi si Aristoteles neki filozofski termin izposodil iz »popu- larnih kultnih obredov«, to bi bilo »rokohitrstvo« (143/13). Gledališče mu ni »nravstveni poboljševalni zavod«, temveč »zabaviščni prostor«. Ven- dar Bernays ni upošteval, da imamo pri Aristotelu sublimirano teorijo bo- žanskega in Boga, kar vključuje tudi pozitiven odnos do mitične tradicije. Aristotelova katarza vključuje tudi »sveto glasbo«, še več, iz nje celo izhaja, ali kakor pravi Lucas: »Beseda katharsis, kakor je rabljena v tej zvezi, mora ohraniti sakralne asociacije.«72 Ekstatična narava čustev kot razpoloženj je temelj za vse možne vrste katarze: telesno, nravstveno, versko in estetsko. Aristotelov pogled na ka- tarzo je »tipično spravljiv in pluralističen«.73 Katarza tudi nujno ne zadeva samo strahu in sočutja in entuziazma ali zanosa, temveč vsa možna čustva in v vseh ljudeh, ne pa le v preveč čustvenih ljudeh. Nasprotno pa Bernay- sova medicinska razlaga katarze zožuje pomen glasbe in najbrž tudi po- men posameznih književnih zvrsti, zlasti tragedije. Bernays je tudi preveč ujet v antitezo religije in umetnosti, etike in estetike. Ker xcX.B-cx:pcric; ni 71 Bernays 1968, str. 148/21. 72 Lucas 1994, str. 284. 7~ Tatarkiewicz 1970, str. 147. 34 Keria III - 2 • 2001 identična z vzgojo, glasba ni gledana samo z etičnega vidika: v etičnem smislu ni nobena harmonija škodljiva. To pa ne pomeni, da glasbena ka- tarza nima kulturnega pomena. V splošnem rečeno, ima zato prav Zoltai, ki pravi, da je Aristoteles izrekel »zakonitosti medsebojnega učinkovanja estetskega in nravstvenega« 74, kar je vidno prav v pojmu primernosti, -ro npbtov. Nadalje Bernays ob poudarku na telesnosti čustev ni videl svetotvorne- ga značaja umetnosti in razpoloženj. Temu se je približal z ugotovitvijo, da sta sočutje in strah dve univerzalni čustvi, «dvoje široko odprtih vrat, skozi katera zunanji svet« prodira v človekovo osebnost (181/72). Razumevanje čustev in občutij kot razpoloženj (Stimmungen) je razvil Heidegger v delu Bit in čas, in sicer prav ob navezavi na Aristotelovo teorijo čustev v Retoriki. Tako ob razlagi eksistenciala Befindlichkeit (§29) govori o tem, da svet na- mreč odpirajo razpoloženja, ki jih ne smemo razumeti subjektivistično kot »spremljevalne fenomene« duševnosti. Naše počutje v svetuje »ubranost«, ki se kaže v razpoloženjih: »Razpoloženje je vselej že razklenilo bit-v-svetu kot celoto in sploh šele omogoča naravnanost na ... «75 Ob tolmačenju Holder- linovih himen pa je Heidegger pokazal, kako razpoloženja oblikuje umet- nost, zlasti pesništvo in glasba. Vsak pesnik govori iz nekega temeljnega raz- položenja, Grundstimmung, ki odpira svet oziroma bivajoče v celoti: »Raz- položenje kot razpoloženje pusti, da se dogaja odprtost bivajočega.«76 6. Sklepne opombe o glasbi in katarzi Aristotelovo katarzo je treba razumeti kot prečiščenje človekovega raz- položenjskega odnosa do sveta. Aristoteles se je v oblikovanju države kot politične umetnine soočil z vprašanjem umetnosti. Tega vprašanja ni reše- val platonistično v smislu pravilnosti posnemanja ali »pravilnosti glasbe- nih umetnosti« (op&6qc; µoucrvl6jc;, Zakoni, 655d in 668b). Nemški filo- zofK-H. Volkmann-Schluck je katarzo razumel kot prečiščenje našega čus­ tvovanja, da bi skozi razpoloženji sočutja in strahu jasneje videli krhost, »patetičnost« človekovega bivanja v svetu:: »Strah in sočutje sta v svoji či­ stosti lastna vrsta theoria.« 77 Aristoteles je dal novo obliko temeljni grški in tudi Platonovi misli, da so muzične umetnosti edini način za »vzgojo obču­ tij«, za prečiščenje naših zaznav stvari (Država 41 lc: ow.:xcx&cxipouµevwv -rwv cxtcr&~crzwv). 78 74 Zoltai 1970, str. 43. 7 " Heidegger 1997, str. 194 in 1963 in 1977, str. 182/137. 7'; Heidegger, GA 39, str. 78sl. 77 K. H. Volkmann-Schluck 1984, str. 85-86. 78 Marušičeva je zadržana do takega razumevanja katarze; prim. Marušič 2000, str. 129. Valentin Kalan, Aura glasbene umetnosti -Aristotelova filozofska estetika glasbe 35 Aristotelova filozoftja glasbe ima tudi svojo uporabno stran, kakor je za kontekst razprave o državni ureditvi tudi pričakovati. Tako filozoftja glasbe postane to, kar bi danes lahko šteli za sociologijo glasbe. Tako govo- ri o tem, da je gledališko občinstvo dvojno: svobodno in vzgojeno ali pa preprosto in neuko (