Leto XLII. - štev. 35 (2112)	List Je nastal po združitvi goriškega
Četrtek, 13. septembra 1990	tednika	»Slovenski Primorec« in trža-
škega »Teden«. Prva številka »Katol. glasa« je izšla 2. februarja 1949
Posamezna številka 1000 lir
TAXE PERgUE TASSA RISCOSSA
GORIZIA
ITALY
SETTIMANALE - REDAZIONE E AMMINISTRAZIONE: RIVA PIAZZUTTA, 18 34170 GORIZIA - TELEFONO 0481 - 533177 - D1RETTORE RESPONSABILE: MONS. MOČNIK FRANCESCO - REGISTR. TRIBUNALE Dl GORIZIA N. 5 DEL 28 - 01 - 1949 - SPEDIZIONE IN ABBONAMENTO POSTALE - GRUPPO 11/70% AUTORIZZAZIONE DIREZIONE PROVINCIALE P. T. Dl GORIZIA
UREDNIŠTVO IN UPRAVA:
Poduredništvo: Vicolo delle Rose, 7
Riva Piazzutta, 18 - 34170 GORIZIA - GORICA
Tel. 0481 - 533177 - Telefax 533177
Poštni t/rn 11234499
34135 Trieste - Trst - Tel. 040 - 414646
Vera, ki ozdravlja Neponovljiva Draga 1990
Nedelja 2. septembra - okrogla miza. Od leve: Saša Martelanc, Spomenka Hribar, Ivo Jevnikar, Karel Smolle, Janez Zorec
Žena kanaanska: »Gospod, Davidov sin, usmili se me! Mojo hčer zelo muči hudi duh.« Jezus ji je rekel: »Ni lepo jemati kruh otrokom in ga metati psičkom.« Ona pa je odvrnila: »Tako je, Gospod, pa vendar tudi psički jedo drobtinice, ki padajo z mize njihovih gospodarjev.« Na to ji je Jezus rekel: »O žena, kako velika je tvoja vera! Zgodi naj se ti, kakor želiš!« Iti njena hči je ozdravela tisto uro.
(Mt 15)
Deklica, ki jo muči hudi duh, je moja domovina. Mati, ki zanjo prosi, smo vsi, ki jo imamo radi in zanjo molimo.
Mojo domovino muči duh samouničenja. Jemlje ji veselje do življenja. Moja domovina se otepa lastnih otrok. Iz leta v leto jih manj spočenja, polovico spočetih pa pomori in zmeče kdo ve kam. Namesto da bi tiste, ki jim dovoli ugledati luč sveta, uvajala v enkratno slast bivanja, ki nosi oznako Slovenec, jih polni z ničem in nesmislom. Zato je toliko mladih v moji domovini praznih in naveličanih. Segajo po mamilih, nekateri celo po vrveh.
Mojo domovino muči duh nesloge. Kolikokrat je že njene sinove naščuval, da so se sprli, zasovražili in šli celo z orožjem drug nad drugega. Bo sprava, ki je bila pred kratkim opravljena, sposobna tega zlega duha zares pregnati? Se ni morda le potuhnil, da ob prvi priložnosti
Slovenska vlada je pretekli teden doživela vsaj dva uspeha: Ravnikov sindikat je preklical napovedano splošno stavko, Peterle je odpovedal Haiderjev obisk v Sloveniji zavoljo njegovega nasprotovanja Trgovski akademiji za Slovence v Celovcu. Mladi liberalno nacionalistični koroški deželni glavar si je najprej dovolil celo to, da je pred časnikarji trdil, da je on tisti, ki je obisk v Ljubljani odpovedal, naslednji dan pa si je po telefonskem razgovoru z avstrijsko ministrico premislil in pristal na ustanovitev Trgovske akademije.
Ugibamo lahko, koliko je prav Peterletov protest dejansko učinkoval na Haiderje, je pa odpoved obiska vsekakor za koroške Slovence zaslužna, za slovenske volilce pa dobra (politična) poteza. Haider verjetno tudi ni mogel prezreti, da v dneh njegove razboritosti sam kancler Vranitzky sprejema Pučnika in par dni kasneje podpredsednika slovenske vlade Mencingerja z zunanji mministrom Ruplom. Slovenski delegaciji je bila obljubljena pomoč na upravnem, administrativnem in finančnem področju.
Še ta teden pa bo vlada verjetno spet imela priložnost, da se izkaže. Potem ko so v Beogradu Janša, Peterle, Markovič in predstavnik zveznega sekretariata za obrambo dosegli sporazum, da 20 % jesenskega kontingenta nabornikov ostane v Sloveniji, je prejšnji teden udarila vest, da Beograd ni napotil niti enega samega Slovenca na služenje v Sloveniji. Težko si je predstavljati, zakaj je vojska sedaj tvegala nov spor. Se morda čuti dovolj močna za izsiljevanje, ali pa se ji zdi Slovenija ošibela? Kako je to potezo armade mogoče povezati z nameni izjave Miloševiča prejšnji teden, da »niti Slovenci niti Hrvati niso krivi za težki ekonomski položaj Srbije«, čemur je dodal presenetljivo spravne in miroljubne besede o odnci-sih med jugoslovanskimi narodi?
Verjetno bi potezo armade težko povezovali z odločitvijo slovenske vlade, da preneha izplačevati osebne dohodke poveljstvu slovenske teritorialne obrambe (nacionalni republiški rezervni sestav, oborožen z lahkim orožjem, ki mu poveljuje armada, finančno pa je odvisen od republike). Poveljstvo teritorialne obrambe namreč ni ubogalo sklepa slovenskega parlamenta, da nazaj pridobi orožje, ki ga
spet plane na dan in vrže med nas jabolko razdora?
Mojo domovino mučijo tudi drugi hudi duhovi. Toliko njenih sinov jo je zapustilo in jo še zapušča — za zmeraj bodo za domovino izgubljeni. Njihova prazna mesta zavzemajo mnogi, ki prihajajo od drugod in niso sinovi moje domovine. Jim bo znala dati pravo gostoljubje? Bodo hoteli in znali to gostoljubje ceniti in spoštovati?
Moji domovini so tuji mogočniki vsilili umetno začrtane meje. Zadali so ji rane, iz katerih krvavi že desetletja in kdo ve, ali je sploh mogoče, da se kdaj zacelijo. Rodovi moje domovine izumirajo, vasi moje domovine se praznijo, polja moje domovine ostajajo neobdelana. Zrak moje domovine je zastrupljen, morje moje domovine poganja čudne cvetove, gozdovi moje domovine so vse manj šumeči, potoki moje domovine so vse manj žuboreči...
Mati deklice, M jo je mučil hudi duh, je imela izredno močno vero. Tako močno, da je apostole spravila v začudenje, Jezusa pa v občudovanje. Javno je pohvalil materino vero, deklico pa rešil hudega duha.
Bo moja (naša) vera dovolj močna, da bo sposobna Jezusa spraviti v občudova-vanje, mojo (našo) domovino pa rešiti hudega duha?	FRANC	CERAR
(Po »Družini«)
je pred meseci vojska po tajnem ukazu zaplenila teritorialni obrambi.
Armadino izzivanje utegne prej biti pripravljanje tal za spor, ki bi Slovenijo na hitro potisnil v odcepitev, Srbija pa bi mirno zavladala v preostali »Srboslaviji«. Tak scenarij sicer res mnogi napovedujejo. Razkazovanje armadine moči (kosovi-zacija Slovenije) pač ne pride v poštev, prav tako armada svojega izzivanja ne more izkoristiti za oslabitev položaja Slovenije. Miloševičeva »spravnost« govori temu scenariju v prid, očitno pa se ga zaveda tudi vlada, saj na armadino izzivanje ni odgovorila s kakšnim ogorčenim protestom, temveč je le oblikovala pismo Markoviču.
Markovič si bo verjetno prizadeval, da bi spor zgladil, saj je jugoslovansko u-smerjen. Za konec meseca ali za začetek prihodnjega namreč že napoveduje vsakodnevni štiriumi program t.i. YUTEL, njegove jugoslovanske televizije, ki jo finansira zvezna vlada, del denarja pa so prispevali tudi tuji vlagatelji.
Markoviču je v ta projekt uspelo privabiti zveneča jugoslovanska novinarska imena, za program pa ni dvoma, da bo propagiral politiko Markovičeve vsejugoslovanske stranke reform. Če Markovič lahko računa na uspeh v Srboslaviji, pa je vprašanje, kako se bodo stvari obračale v sami Srbiji, kjer politična temperatura ni še dobro izmerjena.
Miloševič je sicer s krvavo roko udušil Kosovo in si vsaj začasno zavaroval hrbet s prepovedjo ekstremne nacionalistične stranke ter z volilno zakonodajo, ki drugim strankam poleg Socialistične praktično jemlje vse možnosti, toda vprašanje je, če se Srbi temu le ne bodo uprli.
Nenazadnje, na nedavni predstavitvi knjige o knezu Pavlu (kraljevem namestniku po umoru kralja Aleksandra leta 1934 v Marseillu, ki je bistveno oblikoval predvojno jugoslovansko politiko in začel z nekaterimi pozitivnimi reformami), kjer sta bila tudi njegova prinčevska otroka, je množica v Beogradu vzklikala kralju in kraljevini Srbiji.
Leon Marc
»KATOLIŠKI GLAS« V VSAKO SLOVENSKO DRUŽINO!
II.	del
OB JUBILEJU DRAGE
V	NOVA SLOVENSKA OBZORJA
Po kosilu, ki so ga tudi letos velikodušno pripravile Šolske sestre iz Trsta, je sledilo popoldne, ki ga udeleženci Drage, posebno tisti, ki so s srcem pri njej, zlepa ne bodo pozabili. Najprej je bila ob 15.30 slovesnost ob 25-letnici Drage, ki sta jo s svojo prisotnostjo počastila predsednik slovenske vlade Lojze Peterle in predsednik deželnega odbora Furlanije-Julijske krajine Adriano Biasutti. Predsednika slovenske vlade je s slovensko trobojnico pred vhodom v Marijanišče pričakala skupina mladih in mu ob prihodu na cesti zapela Prešernovo Zdravljico.
Po Biasuttijevem prihodu se je v montažni hali začela izredno dobro obiskana slovesnost (okoli 800 ljudi). Slavnostni govor je imel, kot že omenjeno, predsednik Društva slovenskih izobražencev Sergij Pahor. Bil je to stvaren, zgoščen prikaz vloge, ki jo je svobodna tribuna Drage odigrala v 25 letih. K mikrofonu je nato pristopil deželni predsednik Biasutti, ki se je zaustavil ob vprašanju sodelovanja med Furlanijo-Julijsko krajino in Slovenijo ter ob zaščiti slovenske manjšine v Italiji. S tem v zvezi je priznal hudo zamudo italijanske države pri izpolnitvi svojih ustavno določenih obveznosti, obenem pa ponovil že znano omejevalno stališče, da zaščitni zakon najbrž ne bo povsem zadovoljil slovenskih pričakovanj.
Višek nedeljskega popoldnega in obenem letošnje Drage pa je bil nastop predsednika slovenske vlade Lojzeta Peterleta. V hali je bilo čutiti posebno vzdušje, ki nastane takrat, ko govornik zaradi svoje moralne drže uživa zaupanje poslušalcev. In to zaupanje Lojze Peterle uživa. To je dokazalo tudi burno ploskanje, ki je od časa do časa prekinjalo njegova izvajanja.
Potem ko je uvodoma priznal prispevek, ki ga je Draga v preteklih letih dala naporom za demokracijo in slovensko samostojnost, je zagotovil da bo vlada, kateri sam predseduje, storila vse, kar je v njeni moči, v prid sprave, suverenosti slovenske države in povezovanja vseh Slovencev po svetu in njihovega zopetnega vključevanja v narodno občestvo. Obljubil je zavzetost za slovenske manjšine v Italiji, Avstriji in na Madžarskem in naglasil potrebo, da bo ta zaščita odgovarjala sodobnim evropskim standardom.
V	imenu stranke Slovenske skupnosti je Drago pozdravil deželni svetovalec Bojan Brezigar, v imenu Sveta slovenskih organizacij (SSO) pa Marija Ferletič, ki je predsedniku Pahorju izročila tudi spominsko plaketo.
Draga 1990 se je zaključila z okroglo mizo na temo »Po zlomu polstoletne diktature v nova slovenska obzorja«. Pri njej so sodelovali Spomenka Hribar iz Ljubljane, Ivo Jevnikar iz Trsta, Karel Smolle iz Celovca in Janez Zorec iz Pariza.
Kljub različnim zornim kotom (matica, zamejstvo, izseljenstvo) so bili vsi štirje sodelujoči uglašeni na isto struno: pol stoletja realsocializma je vsem trem Slo-venijam prizadejalo veliko škodo, danes je napočil čas, da storjene krivice poravnamo. Odgovornost za bodočnost Slovenije nosimo vsi, pot bodočnosti je pot sprave, dialoga in priznanja različnosti.
V	živahni debati je odmevalo tudi aktualno politično dogajanje, v celoti pa sta vzdušje in ton razgovora napovedovala drugačno slovensko bodočnost, sicer ne nujno odeto samo v rožnate barve, a ven-derle svetlejše od dosedanjega. V slovenska obzorja je vzletelo sporočilo novega upanja.
KAKO PA NAPREJ?
Kakšen je torej obračun jubilejne Drage 1990? Ena beseda je prevladovala med organizatorji (le-tem je letos priskočila na pomoč lepa skupina članov SKK) in udeleženci: neponovljiva. Sovpadala je z izjemnimi okoliščinami, ki so ji dale izjemen pečat in pritegnile posebno pozornost. To, da nekdanji predavatelji in di-skutanti nastopijo na Dragi v vlogi ministrov in v drugih podobnih funkcijah, je za to prireditev nedvomno enkratno zadoščenje, tako da lahko njeni pobudniki in voditelji s ponosom gledajo nanjo.
A prav zato je z letošnjo Drago neki ciklus zaključen. Postavlja se vznemirljivo vprašanje: kako naprej? Nobenega dvoma ni, da z nekaterimi temami, ki so ji zadnja leta dajale ton in pritegovale čedalje večje zanimanje, ni mogoče nadaljevati v nedogled. Poleg tega se je letos izkazalo, da je Draga postala skoraj masovna pobuda, ki poleg kulturnikov, politikov, javnih delavcev priteguje ljudi najrazličnejših zanimanj, najbrž tudi mnoge radovedneže. Nemogoče se je iz te razsežnosti vrniti pod nekdanjo idilično lopo v izbrani družbici somišljenikov. Doseženo raven privlačnosti je treba vsekakor ohraniti, pri tem pa ostati zvesti dosedanji slovenski in krščanski zavezanosti.
Vse to postavlja Drago pred nove odgovornosti in pred zahtevnejše naloge. V dosedanjih petindvajsetih letih je z veliko mero občutljivosti v svoje antene ujemala znamenja časov. Prepričani smo, da bo to znala tudi v bodoče.	_	„
Sergij Pahor, predsednik Društva slov. izobražencev
Ob bazoviški proslavi
Šestdeseto obletnico usmrtitve bazoviških junakov so primorski Slovenci hoteli letos spet združeno počastiti. Zato je bila v nedeljo 9. septembra na bazoviški gmajni pred spomenikom Milošu, Bidovcu, Marušiču in Valenčiču mogočna komemoracija, ki se je je udeležilo res veliko slovenskih ljudi. Pevski zbor in govori so dali svečan ton celotni spominski prireditvi, prav tako polaganje vencev slovenskih organizacij. In tudi pomenljiva prisotnost slovenskega ministra in delegacije občine Kranj.
Ne bi se tu več pomudili, če ne bi prišlo do res neljubih in nepričakovanih spodrsljajev. Medtem ko sta se prva dva govornika (goriška pesnica in slovenski tržaški senator) vsak s svojega zornega kota zgovorno in simbolično zaustavila ob preteklem in sedanjem slovenskem narodnem trenutku, pa je treji govornik (mlajši tržaški pesnik) popolnoma neprimerno in skrajno nekorektno padel v anahronistične delitve polpretekle zgodovine in skušal v stalinističnem duhu označevati sedanje poskuse narodne sprave. Tak enostranski, protizgodovinski in enotnost zamejskih Slovencev razkrajajoči nastop prav gotovo ni sodil posebej na ta za vse Slovence sveta bazoviška tla, ki ne bi smela postati poceni tribuna za nezrele in neodgovorne nastope!
Naj še pripomnimo, da je večerni dnevnik TV Slovenije popolnoma prezrl nastop goriške govornice in se dalje pomudil le ob »objektivnem« mladem literatu. Je to znamenje nove odprtosti medijev v republiki Sloveniji?! - Udeleženec proslave
Premier Lojze Peterle govori udeležencem
Haider kloni, armada izziva
Sv. ille disvcHI divi cerkev i Afriki
DUHOVNA MISEL ZA 24. NAVADNO NEDELJO
»Odpusti krivico svojemu bližnjemu,
potem bodo tudi tebi odpuščeni tvoji grehi...«
(Sirah 28,2 )
Prva Mojzesova knjiga (Genesis) poroča, kako se je Kajnov potomec Lameh zaklinjal svojima ženama: »Ada in Sela, poslušajta mojo besedo. Moža ubijem, ki me rani, mladeniča, ki me udari. Če bo Kajn sedemkrat maščevan, bo Lameh sedemdeset-krat sedem« (1 Mz 4, 23-24).
Tudi danes je veliko ljudi, ki hitro zamerijo, ne morejo odpustiti, so maščevalni ali celo strežejo po življenju svojega bližnjega, o katerem mislijo, da jim je storil krivico. Nekateri se ne zodovoljijo niti s starozaveznim povračilnim zakonom »oko za oko, zob za zob« (3 Mz 24, 20), ampak pretiravajo in vrnejo čez vsako mero. Tako delajo Kajnovi potomci.
In vendar je že stara zaveza dobro poznala usmiljenje in odpuščanje: »Odpusti krivico svojemu bližnjemu...«
Jezus gre še dalje. Na Petrovo vprašanje: »Gospod, kolikokrat naj odpustim svojemu ibratu, če greši zoper mene? Do sedemkrat?«, je Jezus odgovoril: »Ne pravim ti sedemkrat, ampak sedemdesetkrat sedem« (Mt 18, 21). To je VEDNO.
Zakaj smo kristjani dolžni tako ravnati?
Zato, ker je Bog prvi, ki je usmiljen in odpušča. Če hočemo biti njegovi otroci, njemu podobni, potem moramo delati isto. Odpustiti je včasih zelo težko, ker je krivica velika, vendar je odpuščanje predvsem stvar naše volje in ne toliko čustev oziroma spomina na prizadejano krivico. Odpuščamo zato, da ne bi večali zla, ki žkoduje vsem, krivim in nedolžnim.
Kristjani neprestano prosimo v Jezusovi molitvi Očenaš: »Odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom.« Cerkev, ki se uči od zapuščenega in križanega Jezusa, ko je prosil za svoje mučitelje: »Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo« (Lk 23, 34), zna vedno in brezpogojno odpuščati.
MILAN NEMAC
Rdeče povojno nasilje v Italiji
Sv. oče je svoje zadnje pastirsko potovanje po Afriki zaključil z obiskom države Slonokoščena obala, kjer delujejo tudi goriški misijonarji in oba brata Bajca. Ob tej priložnosti je posvetil novo cerkev, ki je največja v Afriki. Naš sodelavec, ki je sledil obredom po televiziji, tako opisuje svoje vtise.
* * *
V	ponedeljek 10. septembra sem po televiziji sledil posvetitvi te cerkve. Sveti oče jo je posvetil v čast Naši Gospe miru zadnji dan svojega obiska v Afriki.
Cerkev je pri mestu Yamossoucru prestolnici države Slonokoščena obala. Zgraditi jo je dal državni predsednik Feliks Houphouet-Boigny. Cerkev si je zamislil kot dar sv. očetu. Papež jo je sprejel pod pogojem, da bo predsednik nosil stroške za vzdrževanje cerkve in če bo ob cerkvi zgrajena tudi bolnišnica in dana možnost za ustanovitev verskega radijskega centra.
Cerkev na prvi pogled spominja na baziliko sv. Petra v Rimu. Trg pred cerkvijo obkroža obširno stebrišče kot v Rimu. Cerkev ima visoko kupolo, zelo podobno kupoli naj večje rimske cerkve. Potem pa se podobnosti končajo. Notranjost cerkve sv. Petra ima obliko križa, nova cerkev pa velikega kroga. Okna so v čudovitih barvah.
ENKRATNI OBREDI
Obredi posvetitve so bili veličastni in v francoščini. Trajali so tri ure. Posvetitev je pokazala, da afriški katoličani nič ne zaostajajo za evropskimi. Mogočen pevski zbor je povezoval gregorijansko petje z drugimi napevi. Nekaj enkratnega je bi-
lo	skupno petje okoli 10.000 v cerkvi prisotnih ljudi. Mlad Afričan je doživeto prebral prvo berilo in za njim prav tako mlada Afričanka drugo berilo.
Nekaj posebnega je bilo prinašanje darov pri darovanju. Dve vrsti deklet v rah-
Številne prireditve v Sloveniji
V	soboto 15. septembra bo na Ptuju
I.	tabor Slovenskih krščanskih demokratov. To naj bi bila nekakšna velika kulturna in politična prireditev s petjem, folklornimi skupinami, avtentično ljudsko glasbo, pripovedjo, delavnicami za otroke, duhovnim programom in še z marsičem. Poleg prireditev na prostem pripravljajo še okroglo mizo na temo »Prihodnost Slovenije« o krščanstvu in slovenski kulturi, družini in ljubezni do življenja. V popoldanskem sporedu je pa napovedan govor predsednika Slovenskih krščanskih demokratov Lojzeta Peterleta.
Medškofijski odbor za študente iz Ljubljane na isti dan prireja tradicionalno srečanje slovenske verne mladine v Stični. Gost prireditve bo znani slovenski kan-tavtor Aleksander Mežek, ki bo s pesmijo in besedo spregovoril o svoji veri.
Škofijski odbor izobražencev mariborske škofije vabi v nedeljo ob 14. uri na vseslovenski Slomškov shod na Ponikvo. Po maši, ki jo bo daroval škof Kramberger, bo v kulturnem programu govoril tudi pisatelj Alojz Relbula. - Leon Marc
Stoletnica rojstva Fr. Bevka
Letos obhaja zlasti Primorska stoletnico rojstva pisatelja Franceta Bevka. Ta mož se je namreč rodil 17, septembra 11890.
France Bevk je primorski pisatelj kot morda noben drug ne v enaki meri. Rodil se je v Zakojci, hribovski vasi pod Kojco, goro med Cerknim in Baško grapo. Študiral in živel je večino življenja v Gorici, največ njegovih spisov govori o primorskih ljudeh. Zavoljo tega mu je Primorska ob stoletnici rojstva priredila spominska slavja, ki trajajo že celo leto in bodo dosegla višek v nedeljo 16. septembra v Zakojci, njegovi rodni vasi.
Bevka so se v zadnjem času spomnili v Kanalu ob 'Kogojevih dnevih, 31. avgusta, ko je bilo srečanje kulturnih delavcev in so posebej poudarili pomen njegovega romana Kaplan Martin Čedermac, ki je in bo ostal njegovo najboljše delo. Dne 4. septembra so v Novi Gorici v knjižnici, ki se po njem imenuje, odprli razstavo o življenju in delu Fr. Bevka. Spregovorila sta Matjaž Kmecl in Marijan Brecelj. V soboto 7. septembra so v Cerknem predstavili knjigo Franca Hvale Življenje pod Bevkovo Kojco.
Osrednja prireditev pa bo, kot smo že zapisali, v nedeljo 16. septembra v Zakojci. Ta prireditev naj bi (bila »shod Primorcev v duhu ljudskega izročila in sporočila«. Že na predvečer bo prazniško
lem plesu sta spremljali dekleta, ki so prinašala sv. očetu izdelke in pridelke svoje dežele.
Zvončkljanje pri povzdigovanju je nadomestil glas afriških bobnov, ki so spremljali tudi nekatere pesmi. Prisotni so ime-
li	priložnostne knjižice, da so lahko spremljali obrede posvetitve in mašo. V klopi v prvi vrsti je bil 85-letni državni predsednik s soprogo, za njim pa številni ugledni državniki.
Sveto obhajilo je delilo več desetin duhovnikov in tudi papež je obhajal vsaj deset minut. Ob koncu maše je Janez Pavel II. blagoslovil temeljni kamen za novo bolnišnico, verski radijski center in tudi za novo univerzo.
Novi cerkvi je papež podelil čast bazilike.
IN KRITIKE?
Da, kritik ne manjka. Prihajajo pa predvsem iz Evrope. Gradnja cerkve je menda stala okoli 200 milijard lir, kar je gotovo velika vsota. Stroške za gradnjo je kril državni predsednik sam. Evropski kritiki pa ne pomislijo, kaj pomeni za katoličane v Afriki veličastna nova cerkev, ki ne zaostaja za največjimi cerkvami v Evropi. Prav to poudarja nemški nadškof iz Fulde Johannes Dyba, ki je bil deset let vatikanski diplomat v Afriki: »Verjetno si sploh ne moremo predstavljati, kakšno zadoščenje in notranje veselje občutijo milijoni čisto revnih in preprostih krščanskih Afričanov ob misli, da je največja božja hiša v Afriki vendarle neka katoliška cerkev!«
Če bi državni poglavar porabil denar za nakup nekaj bombnikov po zgledu drugih afriških vladarjev, bi ga verjetno nihče ne kritiziral.
Naj božja Mati, ki so ji afriški katoličani namenili svojo naj večjo cerkev, spremlja življenje in rast Cerkve v Afriki!
Stanko Zorko
po vsej Baški grapi. Prižigali bodo kresove, pritrkavali v cerkvenih zvonikih, nastopali bodo pevski zbori iz vse Primorske.
V nedeljo 16. septembra pa bodo prišle v Zakojco skupine tudi z naše strani Primorske (mešani zbor iz Podgore), godbe na pihala, gledališčniki, recitatorji in slavnostni govorniki. Slavje se bo začelo ob
12.	uri z odprtjem prenovljene Bevkove rojstne hiše.
Tudi GMD bo počastila Bevka s knjižno izdajo njegovih Legend.
500-letnica Idrije
Pred 500 leti je bilo ob sotočju Idrijce in Nikove le majhno naselje kmetov in pastirjev. Neki kmet je ponoči nesel k Nikovi lesen 'škaf, da se les napije. Ko pride zjutraj po posodo, vidi, da se na dnu nekaj srebrnega blešči; ni bilo srebro, temveč nekaj srebrno svetlega in tekočega. Mož odlije vodo in tisto neznano spravi v usnjen mošnjiček ter radoveden nese k zlatarju v Škofjo Loko. Zlatar mu pove, da je »tisto neznano« živo srebro.
Na Dunaju so kmalu zvedeli za novo odkritje in cesar je že tri leta nato poslal rudarje iz nemških pokrajin, da so začeli kopati in iskati dragoceno rudo.
Takšen je začetek Idrije, ki je zavoljo živega srebra kmalu zaslovela po celi Avstriji in drugod po Evropi. Ker je mož odkril novo rudo na dan sv. Ahacija, Idrijčani obhajajo vsako leto na ta dan slovesen praznik.
Letos torej obhajajo Idrijčani 500-letni-co rudnika in svojega mesta, saj se je Idrija iz skromnega naselja kmalu razvila v lepo in čedno mestece.
Jubilejna slavja so se začela že 19. avgusta s proslavo 100-letnice Gasilskega društva Idrija. Nato so imeli še odkritje spominske plošče naravoslovcu in kirurgu Baltazarju Hacquetu, ki je s svojimi spisi razširil slavo Idrije. Potem so imeli še čipkarski festival, koncert pevskih zborov iz Idrije in Aumetza v Alzaciji in še drugo.
V petek 7. septembra ob 16. uri je bila-posvetitev cerkve Žalostne Matere božje na novem pokopališču. Cerkev so obnovili in razširili. Posvetil jo je škof M. Pirih. Navzoči so (bili idrijski duhovniki, ki jih ni malo, saj je njega dni bila Idrija bogata drevesnica duhovniških in redovniških poklicev. Navzoče so bile občinske oblasti in množica domačinov, tudi tistih, ki so razseljeni po svetu.
Zvečer je bila glavna proslava: nastop Slovenske filharmonije in zbora Consor-tium musicum.
Zapoznelo politično poletje v Italiji je spet prebudil močan orkan. Prav ob velikih praznikih strank je prišlo namreč do senzacionalnih odkritij v zvezi s polpreteklostjo prvega povojnega obdobja. Gre predvsem za festival komunistične partije v Modeni, kjer se še vrstijo debate in vroče okrogle mize ob prisotnosti tudi predstavnikov drugih strank. Medtem pa se tudi odvija v Cagliariju vsedržavni praznik Krščanske demokracije, kjer se bije tudi (a manj vroča in za polpreteklo obdobje manj delikatna) politična diskusija.
Za kaj pravzaprav gre? Odgovor sicer ni lahek, vendar so pa zlasti sami starejši komunisti sprožili. Nekdanji senator PCI iz Emilije Otello Montanari je v nekem članku načel vprašanje prvega povojnega obdobja, ko so komunistični partizani v pokrajini Reggio Emilia delali prave čistke svojih političnih nasprotnikov. V letih 1946, morda še prej in kasneje, so namreč komunisti izvedli vrsto maščevalnih akcij, in to ne samo nad fašističnimi premaganci (zlasti onimi iz republike Salo), ampak sploh nad vidnimi krajevnimi predstavniki odporniškega gibanja, ki so bili seveda nekomunisti.
Tako je šlo za umore iz zasede, za ugrab-ljenja in podobno. Med žrtvami je bil tudi kak duhovnik. Ali ne spominja vse to na razmere v pred- in povojni Sloveniji, pa tudi v našem slovenskem zamejstvu, ko so izginili razni naši vidni predstavniki (S. Uršič) in še prej med vojno naši duhovniki (L. Piščanc, L. Sluga) itd. Ali ne čakajo tudi oni in sploh vsa slovenska demokratična javnost — zlasti po
UTRIP CERKVE
Simpozij o škofu Jegliču
V Sioveniku v Rimu bo od 17. do 22. septembra znanstveni simpozij o ljubljanskem škofu Antonu Bonaventuri Jegliču. Prireja ga Slovenska teološka akademija pod pokroviteljstvom nadškofa Šuštarja. Govorili bodo: Metod Benedik, Janez Juhant, Jožko Pirc, Marko Oršolič (Sarajevo), Andrej Sedej, Vinko Rajšp, Anton Trstenjak, Franc Kralj, s. Jasna Kogoj, Marjan Smolik, Rafko Valenčič, dr. Stane Gabrovec, Vasilij Melik, Valter Lukan (Dunaj), Vinko Potočnik.
V sredo 1. sept. bodo udeleženci simpozija pri skupni papeževi avdienci. Naj še pripomnimo, da so v knjigi izšla predavanja lanskega simpozija o škofu Mahniču. Kmalu bodo naprodaj tudi v knjigarnah.
Sv. Hieronim na Nanosu
Na južnem pobočju Nanosa pod vrhom je cerkev sv. Hieronima. Nahaja se na lepi razgledni točki na Kras, Vipavsko dolino in na zahod po Furlaniji. Cerkvica je starodavna, toda med zadnjo vojno in po njej je utrpela veliko škode in začela razpadati.
Sedanji župnik v Podnanosu (Šentvid) g. Anton Strancar je sklenil cerkvico obnoviti. Pri tem je delal sam in domačini so mu pomagali. Tako je sedaj cerkvica nared in jo bo v nedeljo 16. septembra ob 14.30 posvetil škof Metod Pirih. Če bo lepo vreme, kar Bog daj, bo tudi za oko nekaj čudovitega.
vzpostavitvi demokratične oblasti v Sloveniji — da pride do resnice in kaznovanja krivcev?
Pa se povrnimo k povojnim dogodkom v Emiliji in odmevu v današnji politični javnosti. Italijanska televizija je prejšnje dni prinesla več pričevanj o teh dramatičnih dogodkih. Časopisi na veliko pišejo o tem, da skriva komunistična partija v svojih omarah okostnjake... Ne oziraje se na take »slikovite« primerjave pa le ostane dejstvo, da je vse to še zelo temna stran v italijanski polpretekli zgodovini in v sami PCI.
Kakšne so uradne reakcije komunistične partije danes? Znano je, da se Oc-chettova partija na vse kriplje trudi, da bi našla novo identiteto, zamenjala ime, se vključila v socialistično internacionalo — sploh da bi si navzela novo, moderno in dostojno podobo. Podobo, ki bi bila predvsem primerna za Evropo 1992. Bo pa tega sposobna? Pred leti so jo senčile povezave z vzhodnim blokom, danes jo načenjajo »okostnjaki« povojne dobe. Težko si bo lahko še pridobila na ugledu, še teže na iskanju volilnih glasov, ki že itak močno padajo.
Odmev med voditelji PCI je gotovo zelo neenak in kaže se vidna zadrega. Vsi zagotavljajo, da je treba sicer priti do resnice, vendar da se zaradi tega ne sme blatiti partije in odporništva. Zgovoren je bil zlasti bojevit odgovor na TV prej omenjenega Montanarija, ki je skoraj v besu in precejšnji dozi avtokritike (tako značilni za »grešne« komuniste) izpovedal svojo neomajno zvestobo partiji, Togliattiju in komunističnim podvigom. Senator Montanari se je torej ustrašil partije in njenih očitkov (Pajetta je tu prvačil). Se bo strašil tudi resnice?	Spectator
Cemu verouk?
Verouk mora mladini dati moralno osnovo za življenje, mora ji pomagati najti smisel mladosti, mora mladega človeka voditi k spoznanju, da je prav on temelj boljše bodočnosti.
Ali so naši dijaki, ki so obiskovali verouk in odšli v svet, pripravljeni na svobodno odločitev za to, kar je dobro in pošteno? Ali se zavedajo, da so stališča evangelija glede človeka, morale, dela, ljubezni, medsebojnih odnosov, lastnine itd. ostala živa vse do danes in bodo za vedno?
Verouk pomembno prispeva k celovitemu oblikovanju osebnosti mladega človeka, k počlovečenju šolskega ozračja — šole in življenja in zato tudi k celotnemu vzgojnemu procesu. Tudi zunaj šole, v družbi, deluje verouk pozitivno na razvoj sproščenega skupnega življenja, ker vzgaja za strpnost in sožitje.
Ali ni verouk pomemben pri odpiranju kulturne razsežnosti in splošne izobrazbe? Ali ne pomaga mlademu človeku bolj kakor katerikoli drug predmet, da ne postane plen današnjega posurovelega časa?
Verouk je dragocena priložnost, da Cerkev stopi v stik in pogovor z vsakim odraščajočim rodom In po njem s svetom. Ponudba Cerkve je služeča skrb za vsakega posameznika.
Vprašanje pa je: Zakaj se nekateri tega bojijo, pred tem bežijo? Saj je verouk edini most do Cerkve in evangeljskega oznanila.	LOJZE	ŠKERL
Bralci pišejo
Poziv jetnikom sotrpinom
Spoštovani sotrpini jetniki!
Pred časom sem dal pobudo za ustanovitev združenja slovenskih jetnikov jugo-boljševizma skuipaj s programom ter jo poslal kakim tridesetim ošabno poznanim jetnikom ali njihovim svojcem vseh barv. Objavljena je bila tudi v celoti v Družini, deloma popačena v Mladini, medtem ko je Demokracija objavo odklonila, čeprav objavlja podobne pobude, podane iz inozemstva.
Zaradi splošnega soglašanja s pobudo, tako telefonskega kot pisnega, in raznih predlogov sem v dogovoru s še nekaterimi bivšimi jetniki vseh barv poslal vlogo Skupščini Slovenije ter predlog Svetu za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Predlagal sem dvoje.
Prvič, priznanje delovne in pokojninske dobe vsem socialističnim sužnjem, ki so prisilno garali za razna podjetja od RSZN v Ljubljani pa do Mermerja na Golem otoku, kar sem sporočil tudi upravam teih podjetij.
Drugič, odškodnino svojcem pobitih jetnikov, ki so bili vseskozi prizadeti državljani skoraj brez svojih pravic.
Odgovor, da ise bo o tem razpravljalo, sem prejel od Sveta za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin, medtem ko Skupščina Slovenije kljub novemu predsedniku in novim poslancem ni smatrala za potrebno, da na vlogo odgovori.
O vsem tem sem obvestil sopobudnike organiziranja združenja slovenskih jetnikov jugoboljševizma z namenom, da se letos septembra sestanemo, za kar so mi dali svoje pisne in telefonske pristanke ter mi prepustili pobudo za sklic sestanka za ustanovitev iniciativnega odbora združenja.
Ponovno pripominjam, da je predlagani program združenja jetnikov predvsem gmotna in duševna pomoč še živim bivšim jetnikom ter svojcem pdbitih jetnikov vseh barv oziroma političnih prepričanj. Združenje bi moralo zahtevati ne samo gmotno odškodnino za suženjsko delo jetnikov ter za omejevanje gmotnih pravic njihovih svojcev, zahtevati bi moralo tudi moralno rehabilitacijo vseh tistih jetnikov, ki ne spadajo pod mednarodna določila o vojnih zločincih in ki jim M dokazan direktni poboj neoboroženega nasprotnika brez vojaškega ali policijskega nadrejenega povelja, a so bili sojeni in pokončani po tedanjem
Medtem so bile prav v Demokraciji objavljene pobude bivših slovenskih jetnikov, živečih v inozemstvu, ki naj bi zajemale vse od boljševizma preganjane ali prizadete žrtve. Pri tem bi bilo pomisliti, da spadajo v ta krog tudi od Hitlerja in partizanov izseljeni kočevski Nemci, pa izseljeni Nemci iz Slovenije in Vojvodine, kakor tudi po »svoji volji« odiški »esuli« iz slovenske in hrvaiške Istre. Osebno sem mnenja, da je njihov problem drugačen od problemov slovenskih jetnikov jugoboljševizma, med katere pa vsekakor spadajo prav tako prizadeti jetniki in žrtve italijanske, madžarske in romske narodnosti iz Slovenije. Iz Slovenije izseljeni Nemci in Italijani pa bi si verjetno morali organizirati svoje združenje.
V dogovoru in soglasju z glavnimi so-pobudniki predlagam, da se v zadnjem tednu septembra sestanemo vsi, ki smo pristali tako ali drugače na sodelovanje, in ustanovimo iniciativni odbor, ki bo pripravil vse potrebno za organiziranje združenja. Na sestanku bi morali predvsem določiti skupino, ki bi pripravila podrobnejši program, in skupino, ki bi tehnično organizirala ustanovitev združenja slovenskih jetnikov jugoboljševizma. Verjetno bi moral že iniciativni odbor podati ne samo peticijo, ampak zahtevek vsem pristojnim oblastnim organom, da se izvede in proglasi rehabilitacija vseh že navedenih vrst jetnikov in njihovih svojcev.
S sotrpinskim pozdravom!
V Ljubljani, 20. velikega srpana 1990
Zdenko Zavadlav
Ljubljana, Streliška 5 - tel. (061) 310419
Opomba ured.: Zdenko Zavadlav je iz štandreške družine, ki se je po prvi svetovni vojni izselila v Jugoslavijo. Kot mlad fant je med vojno bil skojevec in je potem pristopil k OZNI. Kot tak je poleti 1945 spremljal jetnike, ki jih je povojna oblast določila za ustrelitev na Pohorju in v okolici Maribora. Toda spoznal je pogubnost jugoboljševiške oblasti in se uprl. Obsodili so ga na smrt ter nato pomilostili na 20 tet ječe. Napisal je knjigo »Spomini bivšega oznovca«. V naSem listu smo objavili že več njegovih prispevkov.
NOVICE IZ SLOVENIJE
S TRŽAŠKEGA
Poklonitev bazoviškim žrtvam
Ob 60-letnici ustrelitve bazoviških junakov se je SSk udeležila s svojimi delegacijami vseh spominskih svečanosti na tržaškem pokopališču, v bazovski župnijski cerkvi, v Kranju in pred spomenikom na kraju ustrelitve. Vence v spomin junakom je položila na grobnico Ferda Bidovca, Franja Marušiča, Zvonimira Miloša in Alojza Valenčiča, pred spomenik v Prešernovem gaju v Kranju, ki je najstarejši spomenik za žrtve fašizma v Evropi, in pred spomenik na bazovski gmajni.
V Kranju se je delegacija SSk srečala tudi z županom Grosom in predstavniki občinske uprave.
Kmetijski dnevi 90 v Boljuncu
Uradno odprtje Kmetijskih dnevov 90 bo v petek 14. septembra ob 18.30 v prostorih Kult. centra »F. Prešeren« v Boljuncu. Trajali bodo do ponedeljka 17. septembra. Poleg razstave kmetijskih pridelkov in živine bodo na sporedu srečanja kmetijskih strokovnjakov, nagrajevanje najlepše živine in najlepših šparonov. Poskrbljeno bo tudi za zabavo.
Za naš Kras
V sredo 5. septembra je zasedalo v Nabrežini deželno tajništvo SSk. Razprava, ki jo je vodil tajnik Ivo Jevnikar in v katero so posegli tržaški pokrajinski tajnik Miro Oppelt, deželni podtajnik Andrej Bratuž, deželni svetovalec Bojan Brezigar in drugi člani, je bila posvečena predvsem problemu načrtovanega kraškega parka in pa zaščitnemu zakonu v luči bližanja 15. obletnice podpisa Osimskih sporazumov.
SSk ugotavlja, da se predlogi o zaščiti naravnih značilnosti Krasa postopoma slabšajo, tako da se zdi, kot da bi hoteli dejansko odtujiti domačemu prebivalstvu zemljo, na kateri živi, brez predvidevanja njegove aktivne vloge in brez načrtovanja posegov za celoviti razvoj omenjenega področja. SSk zato predlaga, da se ponovno premisli predlagani obseg zaščitenega področja in da se zavrnejo skrajno omejevalni predlogi, ki pomenijo skorajda razlastitev brez odškodnine.
Za Kras je potreben poseben zakon, saj gre za edinstveno in gosto naseljeno področje, ki je poleg tega bivališče slovenske manjšine. Zakon za Kras pa naj predvideva tudi določila za njegov družbeni in gospodarski razvoj, ki so bila že večkrat obljubljena. Glede upravljanja parka SSk soglaša s predlogom, da bi ga upravljala Kraška gorska skupnost.
Kar pa zadeva 15. obletnico Osimskih sporazumov, je SSk mnenja, da mora slovenska narodnostna skupnost odločno opozoriti oblasti in domačo ter mednarodno javnost na nesprejemljivo dejstvo, da smo kljub jasnim mednarodnim in ustavnim obvezam še vedno brez pravičnega zaščitnega zakona. Zato bo dala SSk pobudo za enotno, simbolično in učinkovito akcijo. Deželno tajništvo je tudi sklenilo, da se pospešijo priprave za nadaljevanje zbora slovenskih izvoljenih političnih predstavnikov, katerega prvi del je bil spomladi v Špetru.
PODPIRAJTE »KATOLIŠKI GLAS«! DARUJTE V NJEGOV TISKOVNI SKLAD!
Fašist ostane fašist
Prve dni avgusta je v Gorici bila druga seja občinskega sveta, na kateri so izvolili nov občinski odbor ter nakazali programske smernice nove vladne koalicije.
Ob tej priložnosti sta spregovorila tudi slovenska predstavnika. Predstavnik SSk dr. Bernard Špacapan je~v slovenščini pozdravil novoizvoljene občinske svetovalce, Igor Komel (izvoljen na listi KPI) pa je imel dvojezičen poseg, najprej v slovenskem jeziku, nato pa v italijanskem. Nekaj besed v slovenščini sta spregovorila tudi župan Scarano ter predstavnik PRI Pecorari.
Zaradi slovenskih nastopov se je na Goriškem, v okviru lokalnega italijanskega tiska razvila neokusna polemika, katero so sprožili »nam Slovencem znani znanci«, predstavniki neofašistične stranke (MSI), ki so s posebno interpelacijo goriškemu županu protestirali, ker je dovolil uporabo slovenskega jezika na omenjeni občinski seji.
V našem mestu ob najbolj odprti meji v Evropi se pač tudi to dogaja... Na slednji misovski protest je odgovoril tudi eden izmed neposrednih zainteresiran-cev, Igor Komel, z daljšim pismom, ki ga objavimo kdaj prihodnjič.
Števerjansko romanje
V nedeljo 2. septembra smo se nekateri števerjanski župljani odpravili na vsakoletno romanje po slovenskih romarskih poteh. Medtem ko smo se lani popeljali proti jugu do Strunjana, Ankarana in Portoroža, smo se letos napotili na Spodnjo Štajersko. Odpotovali smo zgodaj zjutraj z avtobusov, mogoče še malce zaspani, vendar veseli in polni pričakovanja.
Naša prva postojanko je bila vas Olimje pri Podčetrtku, blizu hrvaške meje. Tu nas je pozdravila velika baročna cerkev z razkošno notranjostjo, pozlačenimi oltarji, starimi lesenimi stoli in dragocenimi orglami. V njej smo imeli mašo, pri kateri je s pridigo sodeloval domači župnik. Ob cerkvi je tudi bivši samostan, v katerem smo si ogledali staro lekarno in razstavo A. M. Slomška.
Po kosilu v krajevni gostilni, - smo šli do Sladke gore, stare romarske poti, kjer je cerkev iz 18. stoletja, posvečena Mariji. Na vrhu »gorice«, kjer je postavljena, smo občudovali okolico z vinogradi, žitnimi polji, sadnimi nasadi in raztresenimi kmetijami. Baročno cerkev krasijo predvsem bogati pozlačeni oltarji, znamenita prižnica in dobro ohranjene freske, delo slovenskega umetnika Jelovška.
Zadnji cilj našega romanja so bile Šmarje pri Jelšah, kjer smo se najprej srečali z bivšim sošolcem našega župnika A. Lazarja, ki nas je spremljal do cerkve sv. Roka in nam o njej tudi marsikaj povedal. Ta cerkev, izrazito baročna in rokokojska, bogato okrašena in skoraj pretirano olepšana, je bila zgrajena v 17. stoletju, v času, ko je na 'Štajerskem razsajala kuga. Postala je mano romarsko svetišče slovenskih romarjev, ki so se tu zahvaljevali Bogu in sv. Roku za obvarovanje pred hudo boleznijo.
Na poti proti domu smo se ustavili še v Ljubljani, kjer smo si ogledali novo, moderno cerkev v Dravljah. Marsikoga je ta cerkev prijetno presenetila, saj je njena struktura čisto posebna, simbolična; v njej je neka skrivnostna zbranost, skladnost in umirjenost. Ta očitna drugačnost z ostalimi cerkvami, ki smo jih videli, nam je omogočila prelom skozi čas in zgodovino, kar nas je izzvalo k razmišljanju in pogovoru.
Stemnilo se je in ohladilo, trudnost se je začela oglašati... - T. V.
Zavod »Ivan Trinko« v Gorici
Šolska maša. Ravnateljstvo srednje šole Ivan Trinko sporoča, da se šolsko leto 1990/91 prične za oddeljene razrede v Doberdobu v sredo 19. septembra s šolsko mašo v župnijski cerkvi ob 8.30. Dijaki naj se zberejo na šolskem dvorišču ob 8.10. Po šolski maši se dijaki v spremstvu profesorjev vrnejo v šolo in imajo pouk do
11.30.
V Gorici bo za isti zavod 'šolska maša v kapucinski cerkvi ob 10.15. Dijaki naj se Zberejo na šolskem dvorišču ob 9. uri. Po šolski maši se dijaki v spremstvu profesorjev vrnejo v šolo in imajo pouk do
12.30.
Nadškof Bommarco v Kanalu
V nedeljo 2. septembra je na povabilo župnika iz Kanala, goriškega rojaka Srečka Šuligoja, daroval slovesno mašo v kanalski cerkvi g. nadškof Bommarco.
Vse je bilo v slovenskem jeziku. Udeležba v cerkvi je bila izredno številna, kakor tudi obhajila. Pevski zbor pod vodstvom Klemena Nanuta je pel Sattnerjevo »Missa seraphica« in nekatere slovenske pesmi. Verniki so bili zadovoljni. Tudi taki stiki naj bi pomagali k zbližanju in k izboljšanju odnosov med ljudmi na tej zemlji.
Premestitve in spremembe med slovenskimi jezuiti
Nas najbolj zanimajo spremembe v Gorici:
P. Marko Rupnik se bo pripravljal na doktorat na Gregoriani v Rimu.
P. Robin Schweiger, doslej v pastoralnem delu v Gorici, odhaja na študij bogoslovja v Rim.
P. Milan Žust po dveh letih bogoslovja v Ljubljani odhaja v pastoralno pomoč v Gorico.
Tako poroča glasilo »Slovenski jezuiti«.
Nadalje zvemo, da se p. Jože Kokalj vrača iz Maribora za župnika k Sv. Jakobu v Ljubljano. P. Marijan Šef, je bil imenovan za voditelja ustanove Karitas v ljubljanski nadškofiji.
P. Jože Cukale, nekdanji misijonar v Indiji, se oglaša sedaj iz Armenije: »Sem v objemu kavkaških gora, na 1800 m visoki planoti, katere vrhovi so še ob koncu maja pobeljeni s snegom. Za indijske razmere je še mraz, a ta ti poganja barvo v lica in povzroča dobro transfuzijo krvi.' To pomeni, da mi je tukaj všeč in s telesno močjo, se zdi, se tudi krepkost obnavlja.«
Duhovna obnova v Gorici
Kot je že tradicija, vsako drugo nedeljo v septembru ima Marijina družba svojo letno duhovno obnovo, na katero povabi tudi druge žene in starejša dekleta. Tudi letos je bilo tako. Vodil jo je p. Klemen, kapucin iz Vipavskega Križa, kjer je tudi župnik.
Udeleženke so bile zadovoljne iz več razlogov: zavoljo nagovorov p. Klemena, zaradi gostoljubja šolskih sester in zaradi medsebojnega srečanja. Saj se mnoge vidijo le ob duhovni obnovi, da obnovijo svoje prijateljstvo.
Letos je bila posebno številna udeležba iz Sovodenj, manj iz drugih vasi, čeprav
je duhovna obnova odprta vsem. Škoda, da žene izven mesta ne izkoristijo v večjem številu te edinstvene priložnosti, da preživijo en dan v miru in molitvi.
štandreška dramska skupina nastopila v Solkanu
Od 6. do 8. septembra so bile v Solkanu prireditve, za katere je poskrbela krajevna skupnost, ki v tem času praznuje svoj lokalni praznik.
Začelo se je v četrtek, 6. septembra z nastopom dramske skupine PD štandrež, ki je v gledališču v Solkanu predstavila veseloigro »Jara meščanka«. Prireditelji in občinstvo so bili s predstavo zadovoljni.
V	naslednjih dneh so v Solkanu imeli še nastope pevskih zborov, godbe na pihala in prosto zabavo
Sovodnje
Čeprav skromen je dnevni red zadnje sovodenjske seje občinskega sveta izzval v svetovalcih bogato paleto posegov in kritik.
Svetovalca večine Darin in Ladi Devetak sta s svojim kritičnim nastopom glede čiščenja cest (zlasti na Vrhu), glede javne razsvetljave, odstranitve volilnih tabel ter izplačila odškodnine za cesto zaseženih zemljišč sprožila burno razpravo. Kot da bi bila člana opozicije sta postavila vprašanja tudi o tem, kdaj bo uprava plačala podjetju, ki je že pred meseci opravilo dela v sovedenjski mrliški veži in kako se obnaša družba, ki je zadolžena za izgradnjo plinovoda.
Župan je skušal odgovoriti na to kopico žgočih vprašanj. Glede plinovoda je družba pismeno potrdila postavitev kabine in plinskih cevi za potrebe Sovodenj. Glede izplačila za dela je uprava pripravila vse potrebno. Izplačilo odškodnine zemljišča za ceste je problem knjigovodskega urada. Čiščenje cest mora počakati, saj ni denarja za to, primanjkuje pa tudi delavcev, ki morajo najprej urediti pokopališča (v občini jih je pet) pred 1. novembrom.
Tudi odborniki so posegli v debato in vsak je s svoje strani skušal opravičevati dokaj skromno delovanje občinske uprave. Tudi svetovalec Kuštrin se je zaustavil pri neočiščenem križišču na državni cesti v Gabrjah, zaraščenih pločnikih in posajenih drevesih ob vhodu v Sovodnje z goriške strani. Svetovalec Salomon Tomšič se je zanimal za izide analiz tovarne v Rupi. Svetovalec SSk Andrej Fajt je zastavil vprašanje o izpeljavi načrta Soškega parka in o ureditvi sovodenjskega župnišča.
O parku je župan dejal, da se je načrtovalec oglasil in da bo v kratkem predložil dokumentacijo odboru, ta pa jo bo predstavil občinskemu svetu. Glede župnišča pa župan ni niti odgovoril, pač pa le omenil, da uprava še ni dobila niti že odobrenega posojila za asfaltiranje pločnikov. Na ugovore A. Fajta je izjavil, da župnišče, izhajajoč iz starih listin, služi izključno za bivališče duhovnika, v nobenem primeru za druge namene, v tem slučaju za skavte. Gospod župan pa zopet pozablja, da ravno stare avstrijske listine pričajo, da je bilo župnišče zgrajeno in namenjeno za vse župnijske dejavnosti in potrebe »cerkvene občine« — kar izraz
»kirchliche Gemeinde« od vedno pomeni, in ne le za stanovanje za dušnega pastirja. Tudi župnijski urad in vsi, po italijanski zakonodaji obvezni župnijski organi, najbrž ne morejo imeti svojega sedeža kje drugje kot v župnišču!
Svetovalec SSk Cemic je načel vprašanje socialnega problema na Občinski in pokrajinski ravni. Za to odgovorni odbornik Butkovič je razčlenil vzroke finančne krize, v katero je zašel pokrajinski konzorcij za oskrbo in rehabilitacijo. V ta konzorcij se je pred kratkim včlanila tudi sovodenjska občina.
V nadaljevanju seje so izvolili preglednike računov za finančno leto 1989. To so Mariza Florenin in Zdravko Kuštrin za večino ter Ivo Kovic predstavnik manjšine.
Zavoljo nekaterih pomanjkljivosti glede poveritve naloge za upravljanje knjigovodske službe s prejšnje seje, je nadzorni odbor zavrnil sejni sklep. Prav ta sklep, ki je na prejšnji seji povzročil burno razpravo, je moral svet ponovno odobriti.
Po krajši razpravi so svetovalci odobrili sestavo komisije, ki bo poskrbela za zaposlitev nove kuharice sovodenjskega o-troškega vrtca. Soglasno so svetovalci poverili službo šoferja šolskega avtobusa dosedanjemu šoferju. Zaradi pomanjkanja števila članov v komisijah za trgovino in za javne lokale je bila njuna sestava odložena na prihodnjo sejo. - Remo Devetak
Jamlje
V soboto, na praznik Marijinega rojstva, smo se v Jami j ah poslovili od domačina Jožefa Pahorja (po domače Pepita Met-niga). Neizprosna bolezen ga je iztrgala družini, ko je bil še ves poln načrtov in zagnan v obdelovanje kmetije in vinograda.
Družina (žena in dvoje doraščajočih otrok) mu je predstavljala gonilno silo in tudi zatočišče ob njegovem delu. In glej, prav tedaj se je moral verni Pepi sprijazniti z že tolikokrat izrečenim ljudskim rekom: »Človek obrača, Bog obme«. Predzadnjo nedeljo pred Velikim šmarnom se je še udeležil sv. maše v domači cerkvi. Hude bolečine pa mu niso dopustile, da bi ji sledil do konca. Pred darovanjem je moral zapustiti cerkev. Tako se je začelo njegovo dokončno darovanje, ki se je izteklo po štirih dolgih in hudih tednih v bolnišnici.
Vsi, ki smo ga poznali, bomo pogrešali njegovo živo prisotnost v domačem občestvu. Od zelo mladih let je skoraj vsako nedeljo in praznik spremljal bogoslužje s svojim polnim basom. Že od ustanovitve je bil sotrudnik in član pevskega zbora »Fantje izpod Grmade« ter član lovskega združenja »Doberdob«.
V soboto, v svetlem soncu in po občutenem pogrebnem bogoslužju, smo se od Pepita poslovili polni upanja. Da, trdnega upanja, da smrt ni zmagala.
Slavja v čast sv. Frančišku Asiškemu
Ker bo letos dežela FurlanijaJulijska krajina prispevala olje za svetilko na grobu sv. Frančiška Asiškega, je dežela pripravila vrsto slavij in prireditev. Nekatera so v naši deželi že bila, druga bodo v Assisiju v začetku oktobra, ko bodo tam tudi naši romarji. Na vigilijo, 3. oktobra bo začetek manifestacij v baziliki sv. Marije Angelske (degli Angeli) ob 16. uri. Zvečer bo nastop folklorne skupine iz Gorice.
Naslednji dan, 4. oktobra bodo verske slovesnosti v baziliki sv. Frančiška in izročitev olja. V Perugii bodo odprli razstavo o Langobardih.
			
Potovanje v Skandinavijo
(2)
Naš duhovni vodja pa je razlagal začetke pokristjanjevanja, ki segajo v VIII. stoletje. Najslavnejši misijonar je bil sv. Ansgar ali Oskar, ki je deloval tako na Danskem kot na Švedskem. Leta 832 je postal nadškof in papežev legat za skandinavske dežele; ker je dobil podporo takratnih vladarjev, je zato imel velike uspehe. (Spomnimo se delovanja sv. Metoda kot papeževega legata in nadškofa za Panonijo in Moravsko, a ni imel posebnega uspeha zavoljo nasprotovanja kneza Svetopolka in nemških škofov.) Katoliška Cerkev prišteva k svetnikom* tudi danskega kralja Erika, ki se je rodil 1216 in so ga zahbrtno umorili, ker je podpiral samostane in cerkvene ustanove.
Popoldne smo obiskali še trdnjavo ali grad Kronborg, ki je star 400 let. Znan je po tem, ker je v njem Shakespeare ovekovečil svojega Hamleta. Danes je pomorski muzej, nismo si ga pa mogli ogledati, ker je bil na sporedu večerni
koncert.
Pred gradom smo videli tudi rimske napise (seveda kopije), ki segajo v IX. stoletje. Ta vrsta pisave je bila v veljavi na Skandinavskem do XVI. stoletja in so bile v njej napisane stare legende in spominski zapisi; takratni literarni zapisi in zgodovinske listine pa so v latinščini.
Pozno popoldne smo se vkrcali na trajekt, ki nas je peljal v norveško prestolnico Oslo.
V	NORVEŠKO PRESTOLNICO
Vožnja s trajektom je bila prijetna, mofje mirno in brezvetrje. Že na Danskem smo opazili, da imamo več ur dnevne svetlobe, da je sonce na obzorju 16 ur, na Norveškem in pozneje na Švedskem je bilo sonce na obzorju še ob desetih zvečer.
Zgodaj zjutraj je trajekt začel svojo pot v fjord glavnega mesta, ki je Oslo. Ob straneh so bile raztresene vasi in vikend hišice, ker je tu podnebje milo zaradi Zalivskega toplega toka; tudi pozimi le redkokdaj zapade sneg. Glavno mesto Norveške se nam je prikazalo v sončni svet-
lobi, kar pravijo, da je redek pojav v poletnih jutrih, ko ga obdaja megla. Najprej smo obiskali muzej vikinških ladij. Te so odkrili v prejšnjem stoletju v južnih norveških mestih Tune, Gokstad in Oseberg. Seveda, gre le za nekatere najdene dele ladjj.
Te so bile vse iz hrastovega lesa, z njimi so Vikingi od 9. do 11. stol. pluli po severnih morjih in zavojevali številne dežele. Pripluli so v Anglijo, na Islandijo, Groenlandijo, pa vse do Severne Amerike že pred Kolumbom. Znani so bili kot bojevit in neustrašen narod.
V	vikinškem muzeju smo presenečeni videli napisane nekatere besede slične slovenskim kot olje, sedlo in keruh (kruh). To je dalo povod, da smo se kasneje v avtobusu spomnili knjige pok. Franca Jeze o skandinavskem izvoru Slovencev. Tudi na Švedskem smo imeli vtis o neki jezikovni sorodnosti, zlasti s staronordij-skim jezikom, o katerem je spregovoril tudi naš duhovni voditelj.
Z zanimanjem smo si ogledali še muzej, v katerem so shranjeni in obnovljeni znameniti splavi Kon-Ti-Ki in ladja Fram.
Norveški raziskovalec Thor Heyerdahl je na navadnem splavu preplul Tihi ocean (od 28. aprila do 7. avgusta 1947) od perujskega pristanišča Callao do otočja Tau-motu v Polineziji. S tem je hotel dokazati, da so se v predzgodovinski dobi južnoameriški Indijanci preseljevali s pomočjo vodnih tokov na polinezijske otoke. Raziskovalec je vse popisal v knjigi Kon-Ti-Ki, ki je prevedena tudi v slovenščino. Ladja Fram pa je znana po tem, ker so z njo raziskovali območje Severnega tečaja, zlasti Groenlandijo, v letih 1910-12 pa Južni tečaj.
Dopoldne 27. julija smo si ogledali še kraljevo rezidenco in park. Sedanji kralj je Olaf. Popoldne smo šli v evangeličansko stolnico sv. Olafa, nato pa še v Frognerpark, znan po 192 marmornatih kipih. V Vsakem kotičku se je Oslo izkazalo za čisto in snažno mesto z lepimi parki in vodometi. V najzanimivejši ulici Karl Johan, ki je samo za pešce, so številne trgovine in majhne okrepčevalnice; ulica deli mesto v dva dela.
Pozno popoldne smo imeli mašo v dominikanski cerkvi, pri kateri deluje šest
duhovnikov, med njimi so štirje Norvežani. Tudi tu so katoličani v manjšini.
V začetku 11. stoletja je kralj Olaf II. pokristjanil Norveško. V času njegovega vladanja so vikinški pohodi ponehali, ker je ukrotil plemenske poglavarje, sklenil s Švedi premirje in izgnal Dance iz dežele. Dal je zgraditi prvo cerkev sv. Klemena v'Nidarosu v zahvalo za zmago nad Danci.
V njegovem času se omenjajo trije katoliški škofje. Poganstvo je hotel s silo zatreti, zato so se poganski prebivalci ponovno povezali z Danci, kralja Olafa premagali in umorili med bitko pri Sti-klestadu leta 1030. Kljub temu pa se je krščanstvo po njegovi smrti utrdilo in razširilo po vsej Norveški. Kralja Olafa prištevamo med svetnike in tudi danes je narodni norveš>ki zavetnik.
V dobi reformacije je Norveška kot druge skandinavske države sprejela lute-ranstvo. Opazili smo, da so v Skandinaviji precej strpni do verskih spomenikov, ki so še ostali iz katoliškega obdobja, zlasti do tistih, ki so v cerkvah ali na njihovem pročelju.
(Se nadaljuje)	Jožko Markuža
Z GORIŠKEGA
Delovanje ZSKP na Goriškem
V ponedeljek 3. septembra se je v Katoliškem domu v Gorici sestal širši odbor Zveze slov. katol. prosvete (ZSKP) in obravnaval številne splošne in organizacijske zadeve ter izdelal okvirni program kulturnega delovanja Zveze in včlanjenih društev in organizacij.
Odbor je razpravljal o kulturnem sodelovanju s Slovenijo in se izrekel za čim širše povezave, isto velja za Koroško, Tržaško in videmsko pokrajino.
Obravnaval je tudi odnose z drugimi organizacijami na Goriškem in s Svetom slovenskih organizacij (SSO). Odbor Zveze je tudi imenoval svoje delegate za občni zbor SSO, ki bo oktobra letos. Ta krovna organizacija bo v kratkem odprla v Gorici svoje urade, v katerih bo imela tudi Zveza svoje prostore.
Glede programov bo ZSKP sodelovala na prireditvah ob 100-letnici rojstva Franceta Bevka, ki bo v nedeljo 16. septembra v Zakojci na Cerkljanskem; predstavljal jo bo mešani zbor iz Podgore; sama Zveza pa bo poskrbela za primemo proslavo v Gorici konec leta.
Najpomembnejša prireditev v oktobru bodo Koroški dnevi od 6. do 21. oktobra. Odprtje in zaključek bosta v Katoliškem domu v Gorici. Z nastopom gojencev glasbenega centra E. Komel in Koroške glasbene šole se bodo dnevi začeli, za zaključek pa bo na programu kantata Kralj Matjaž v izvedbi solistov, orkestra in združenih pevskih zborov KKZ iz Celovca.
V novembru bo tradicionalna revija pevskih zborov Cecilijanka, in sicer v soboto 17. in v nedeljo 18. novembra v Katoliškem domu.
Zveza bo letos izdala kaseto, na kateri bodo posneti včlanjeni zbori z deli primorskih skladateljev. Kaseto, ki nosi naslov »S pesmijo od Brd do Kraša«, bo Zveza predstavila v ponedeljeik 24. septembra v Gorici.
O delovanju in programih so na seji odbora poročali predstavniki društev iz Doberdoba, Gorice, Podgore, Rupe-Peči, Štandreža in Števerjana.
Letos hi 8. septembra obhajal zlato mašo g. Marjan Komjanc. Ker mu pa Bog ni dal učakati tega jubileja med Štever-janci, so se ga ti v nedeljo 9. t. m. spomnili z mašo ob 10. uri. Za uvod so mu zapeli prav »Zlatomašnik bod’ pozdravljen...«
Pok. g. Marjan se je rodil med prvo svetovno vojno v Dobovi na Kranjskem
2.	januarja 1917. Starši so namreč morali v begunstvo kakor vsi Števerjanca. Po vojni se je družina vrnila v domačo vas in si ustvarila mogočen dom na Mocverju. Bilo je sedem otrok, štirje sinovi in tri hčere. Starši so poskrbeli, da so vsi otroci študirali razen najstarejšega Pepaja, ki je ostal na domu za gospodarja.
Marjana so najprej poslali na državno gimnazijo, po nekaj letih pa je prišel v Malo semenišče, maturirali in stopil v goriško bogoslovje ter pel novo mašo 8. septembra 1940. Kot bogoslovec je resno zbolel za jetiko. Skrbna mati in sestre ter njegova močna volja so bolezen obvladale. Po vojni je prevzel skrb za begunce pri ustanovi IRO. Kot tak je pomagal tudi bogoslovcem v Ljubljani. Msgr. Jožko Benedetič, ki je vodil somaševanje skupaj z domačim župnikom A. Lazarjem in dr. K. Humarjem (tudi zlatomašnikom in Marjanovim sošolcem) je poudaril, kako je v tistih težkih letih pomagal bogoslovcem v Ljubljani s hrano in tudi z
Ivan Cevdek se je poslovil
6. septembra smo se na Peči poslovili od najstarejšega Pečana, ki je dočakal 92 let. Ivan Cevdek se je rodil na Peči 23. novembra 1897 v kmečki družini in je bil najmlajši od osmih otrok. Kot vojak je bil v obeh zadnjih vojnah in je tudi hudo zbolel. Leta 1924 se je poročil z domačinko Marijo Petejan. V zakonu se mu je rodilo pet otrok. Da bi preživel družino, se je zaposlil v tržiški ladjedelnici. Pot na delo ni bila lahka, saj se je moral v tistih letih voziti s kolesom.
Med drugo svetovno vojno so se pojavile še druge težave. Leta 1956 mu je umrla žena, zato je skrb za družino prevzel sam. Ko se je upokojil, se je posvetil delu doma in kmetiji.
Bil je veren človek in zaveden Slovenec, zato je tudi lepo vzgojil svoje otroke, ki so danes aktivni člani naših društev bodisi v Rupi in na Peči kot v Gorici. Rad je čital slovenske knjige in časopise, dokler mu je zdravje dopuščalo. Zadnje leto je hudo bolehal, a je težave z veliko vdanostjo prenašal do smrti.
Na pogrebu se je pokojniku poklonila velika množica prijateljev in znancev.
Iz slovenske Koroške
Razveseljive številke
Da na Koroškem še živi slovenski duh, čeprav včasih pride do nasprotovanj tudi v »lastni družini«, se te dni doživlja po raznih šolah. Slovenski oz. dvojezični pouk privablja vse večje število mladine.
brevirji in drugim. Znano je, da je v petdesetih letih pogosto hodil v Slovenijo in prinašal pomoč tudi duhovnikom in škofom. Ker se med vojno ni kompromitiral na nobena strani, saj je bil bolan, je mogel hoditi v Slovenijo. G. Marjan je veliko pomagal tudi beneškim duhovnikom.
Ko je prenehalo delovanje ustanove IRO in je tudi dovolj ozdravel, je bil najprej za kateheta na nižji srednji šoli ter na zavodu Ivan Cankar, nato za župnika v Gabrjah, končno zadnjih deset let za župnika v Sovodnjah. 'Umrl je 18. januarja 1989 v svoji zadnji fari in je tam pokopan.
Števerjanci so se torej svojega vaščana dostojno spomnili z mašo preteklo nedeljo. Pel je domači cerkveni zbor pod vodstvom Hermana Srebrniča in kljub trgatvi je prišlo v cerkev kar lepo število vernikov. Videli smo, da imajo v Štever-janu lepo urejeno sodelovanje laikov pri službi božji, saj so poleg pevskega zbora na voljo strežniki, bralci in molilci. In to mladi.
Števerjan je sploh svojevrstna vas. Tam imajo npr. tudi barona, ki njemu in njegovim gostom gre na živce bitje ure v cerkvenem zvoniku, kar je danes znano po celi Italiji. Morda zato, ker jih spominja, kako kratko je naše življenje, vsako uro krajše. - K. H.
Slovenska gimnazija, ponos manjšine na Koroškem oz. v Celovcu, ibo letos pod ,svojo streho sprejela 68 novih dijakov, kar odgovarja trem prvim razredom.
Šolske sestre v Št. Rupertu pri Velikovcu, ki vodijo enoletno kmetijsko-gospo-dinjsko šolo, imajo letos kar 32 prijav. K tako visokemu številu je pripomoglo predvsem dejstvo, da v Sloveniji podobnih šol ni in je zato večina deklet prišla od tam.
Podobno je v Št. Petru in Št. Jakobu v Rožu, kjer so poleg enoletne gospodinjske šole (prijavljenih je zanjo 23 deklet) dobili 32 prijav za petletno višjo šolo za gospodarske poklice.
In kako je v dvojezični ljudski (osnovni) šoli v Celovcu, ki ji še lani niso dajali upanja na uspeh? Lanskoletnim učencem se je priključilo še nekaj novih in 24 za prvi razred — kar pomeni dva nova razreda. Torej lep uspeh za privatno Mohorjevo šolo in dokaz nemški koroški vladi, ki se tako boji slovenščine, da je takšne vrste šola zelo potrebna in upravičena.
Kako bo z napovedano Trgovsko akademijo, katere prostori naj bi bili v slovenski gimnaziji, bomo videli prihodnje dni. Trenutno se za to šolo zanima 32 kandidatov. - R. B.
DAROVI
Za Katoliški dom: N. N. 100.000; K. M. 300.000; Kati Burjes (ZDA) sto dol.
Za Katoliški glas: Verena Koršič-Zorn
30.000 lir.
Ob 13. obletnici smrti nepozabnega moža in očeta Ivana Vetriha daruje družina za Zavod sv. Družine 50.000, za cerkev sv. Ivana v Gorici 50.000; skupno 100.000 lir.
Za Pastirčka: Verena Koršič-Zom 17.000 lir.
Za semenišče v Vipavi: N. N. iz Boršta
10.000 lir.
Ob 14. obletnici smrti Alfonza Grudina daruje žena za cerkev sv. Ivana v Gorici
10.000 in za naše misijonarje 10.000 lir.
V	počastitev spomina pok. očeta Romana Čedvka darujejo za Katoliški glas kolegi Silvana Felati, Mirko, Marjan, Zdenko in Jurij Špacapan, ter prijatelji Silva Deveta, Marija Ferletič, Renato Fiorelli, Valci Codermaz, Alba in Giorgio Moser, Rosanna in Ruggero Martinuzzi 130.000 lir.
Za cerkev na Sv. gori: N. N. Podgora
50.000 lir.
Za Marijin dom pri Sv. Ivanu v Trstu:
mož in hčerki v spomin na Santino Kocijančič Baretto ob obletnici smrti 50.000; v spomin na Rahelo Hlača: hči Riketa in nečakinja Gracdja 100.000; druž. Bizjak
20.000, druž. Bak 50.000, Marta in Zinka
50.000 lir.
Za cerkev na Opčinah: Erminia Danev v spomin na Heleno Štegel 10.000; Darinka Rauber v spomin na Cvetkota Hrovatina in Gelo Škerlavaj 50.000; Pierina Sosič v spomin na brata Ivana ob 5. obletnici 30.000; Lojzka Furlan 20.000; Kristina Grgič namesto cvetja na grob Helene Štegel 10.000; dr. Silva Resinovič 30.000 lir.
Za CPZ sv. Jerneja - Opčine: Marica Dolenc v spomin na strica Radija Dolenca
25.000 lir.
Za cerkev v Ricmanjih: Eda in Milka, Log-Trst v spomin na pok. Adrijana in Karla 150.000; v isti namen Marija Hrvatič, Ricmanje 20.000 in Boža Dobrila, Log 20.000; Pierina Hrvatič, Ricmanje v spomin pok. moža Ninota 50.000; Nina Hrvatič in družina, Ricmanje v spomin na pok. starše 50.000; M. Ž. in V. T., Domjo v čast sv. Jožefu 50.000; starši in nonoti iz Ricmanj ob krstu malega Ivana Van-nella 100.000; Erminio Kuret, Ricmanje v spomin na pok. starše 15.000; dri^žina Zlobec, Stare Milje v spomin na pok. mamo Heleno Vouk 200.000; dobrotnik s Krasa
1.000.000 lir.
Za kapelo sv. L. Mandiča pri Domju: Marija in Marko Udovič, Trst v spomin pok. mame Elvire Železnik 100.000; družina Zlobec, Stare Milje v spomin pok. mame Helene Vouk 200.000; Pierina Štefančič, Frankovec v spomin pok. moža Mdrija 20.000; N. N. Trst 10.000 lir.
Za društvo A. M. Slomšek v Rimu: Nadja in Edi KoSuta v spomin tete Slave in strica Franica 50.000 lir.
Za lačne po svetu: Kristina Grgič v spomin na Heleno Štegel 20.000 lir.
Za misijon p. Kosa: Pepi Gorkič 50.000; Kristina Grgič namesto cvetja na grob Helene Štegel 20.000; N. N. 50.000; N. N.
100.000 lir.
Za slovenske misijonarje: N. N. Sv.
Ivan 50.000; N. N. 15.000; N. N. Sv. Ivan 50.000; Marija Oberti 100.000 lir.
Vsem podpornikom našega Usta in drugim Bog povrni, rajnim pa daj večni pokoj!
Mirenski grad - Kvatmica
Glavni romarski shod v cerkvi Žalostne Matere božje bo v nedeljo 23. septembra.
V	soboto zvečer, pred praznikom ob 19. uri bo maša, ki jo bo vodil župnik iz Solkana Vinko Paljk. Poje zbor iz Solkana. Po maši procesija z lučkami.
Na praznik bodo maše: ob 7. uri peta z nagovorom, ob 10. uri župnijska slovesna maša, ki jo bo vodil župnik Mirko Žakelj.
(Sklepna slovesnost bo popoldne: ob 15.30 pete litanije Matere božje, ob 16. uri slovesna maša, ki jo bo vodil župnik fare Kristusa Odrešenika iz Nove Gorice Gašper Rudolf. Pel bo mirenski zbor.
Priložnost za spoved ves dan.
OBVESTILA
Slovenščina za Italijane. Šolski inštitut Dante Alighieri v Gorici bo v novem šolskem letu pripravil dva tečaja za slovenski jezik, enega za tiste, ki že nekoliko obvladajo slovenščino ter enega za začetnike. Lekcije bodo popoldne ali zvečer. Vpisovanje Foto Ottica »Mio«, ul. IX Ago-sto 7, ali »Copis«, ul. Duca d'Aosta 14.
Šolsko leto 1990/91 se na vseh šolah začne v sredo 19. septembra s šolskimi mašami.
Čestitke
Sekcija SSk■ Sovodnje ob Soči iskreno čestita Ani in Andreju Fajtu ob rojstvu hčerke
MATEJE,
njej pa kliče: Vse najboljše!
KATOLIŠKI GLAS tednik - uredništvo in uprava: Riva Piaz-zutta, 18 - 34170 Gorica - Tel. 0481/533177 -telefax 533177 - poštni tek. račun: 11234499 poduredništvo: Vicolo delle Rose, 7 - 34135 Trst - Tel. 040/414646 Registriran na goriškem sodišču pod št. 5 dne 28.01.1949 Odgovorni urednik: msgr. Franc Močnik Poštn. plačana v gotovini - skupina 11/70% Dovoljenje pokr. poštne uprave iz Gorice Izdaja: KTD Katoliško tiskovno društvo (Societa Tipografica Cattolica srl - Riva Piazzutta, 18 - Gorizia - P.I. 00054100318) Tiska: Tiskarna Budin v Gorici Cena posamezne številke: 1000 lir Letna naročnina: Italija	45.000
inozemstvo	70.000
zračna pošta	95.000
Oglasi: za	vsak	mm višine v širini	enega
stolpca: trgovski	oglasi in osmrtnice 500
lir, k temu dodati 19 % IVA
f Mo Irst A
Spored od 16. do 22. septembra 1990
Nedelja: 9.00 Sv. maša iz župnijske cerkve v Rojanu. 9.45 Pregled slov. tiska v Italiji. 10.00 Mladinski oder: »Pisana žogica«. 11.45 Vera in naš čas. 12.40 Pihalni orkestri. 14.10 Antologija humorja. 16.00 Počitniški rendez-vous. 17.00 Šport in glasba.
Ponedeljek: 8.10 Na počitnice. 9.10 Fr. Bevk: »Kajn«. Drama. 10.10 Koncert. 12.00 Morje... 12.40 Oktet Gallus. 13.40 Za smeh in dobro voljo. 16.00 Stari časi družabnosti. 17.10 Ruski skladatelji. 18.00 Aladinova svetilka.
Torek: 8.10 Rezija '89. 9.10 Mlad. nadaljevanka: »Ukradeni mesec«. 10.10 Koncert.
12.00 Usodni karakter. 16.00 Stari časi družabnosti. 17.10 Ruski skladatelji. 18.00 Najdaljša pot.
Sreda: 8.10 Manjšinski potopis. 9.10 Nadaljevanka: »Ukradeni mesec«. 10.10 Koncert. 12.40 Mešani zbor M. Pertot iz Bar-kovelj. 13.40 Oblaki so rudeči. 16.00 Stari časi družabnosti. 17j10 Ruski skladatelji.
18.00 Med zemljo in sanjami.
Četrtek: 8.10 Ekologija. 9.10 Nadaljevanka: »Ukradeni mesec«. 10.10 Koncert. 12.40 Z naših festivalov. 16.00 Stari časi družabnosti. 17.10 Ruski skladatelji. 18.00 Jugoslavija 1941-1945.
Petek: 8:10 Zanimivosti naše dežele. 9.10 Nadaljevanka:	»Ukradeni	mesec«.	10.10
Koncert. 12.40 APZ B. Kraigher iz Maribora. 13.40 Oblaki so rudeči. 16.00 Stari časi družabnosti. 17j10 Ruski skladatelji.
Sobota: 8.10 Kulturni dogodki. 8.40 Valčki in polke. 9.10 A. Mužina: »Konec ali začetek?« Enodejanka. 10.10 Koncert. 12.00 Poletne razglednice. 14.10 In exilium. 17.10 Klasični album. 18.00 Antologija humorja. ★
Čestitke
11.	septembra sta praznovala 25. obletnico poroke
FRANC PODVERSIČ in
ADELA FERLETIČ
Čestitajo jima sinova Damjan in Bogdan, hčerka Mirta in nono Gildo.
★
Sožalje
Ob izgubi očeta Ivana Čevdka izraža iskreno sožalje svojcem pevski zbor Rupa-Peč.
G. Marjan Komjanc med prvoobhajanci
t
Dne 6. septembra je zaspala v Gospodu
Ana Petkovšek vd. Drossi
Žalostno vest sporoča bratranec Marcel z družino in ostalo sorodstvo.
Gorica- Trst, 13. septembra 1990
ZAHVALA
Ob izgubi našega ljubljenega očeta
Ivana (Nutota) Cevdka
se iskreno zahvaljujemo g. župniku Butkoviču za ganljive poslovilne besede, pevskemu zboru in vsem, ki so s svojo prisotnostjo, cvetjem, z darovi v dobre namene ali kakorkoli počastili njegov spomin.
Hčeri In sinovi z družinami
Peč, 13. septembra 1990
ZAHVALA
Ganjeni ob tolikih izrazih sožalja ob izgubi dragega moža, očeta in brata
Jožeta Pahorja
se toplo zahvaljujemo vsem, ki so ga v tako velikem številu spremili na njegovi zadnji poti. Posebna zahvala gre g. župniku, cerkvenim pevcem in pevcem zborov »Fantje izpod Grmade« in »Dekliškega zbora Devin«. Hvala lovcem društva »Doberdob« za ganljivo slovo ter govornikoma Ivotu Kralju in Jožkotu Pahorju za poslovilne besede. Hvala vsem!
Žalujoči: žena Milena, hči Martina, sin Nikolaj, sestra Danica in brat Mario z družinama
Jamlje, 11. septembra 1990
Spominska zlata maša v Šteuerjanu