DELO glasilo KPI za slovensko narodno manjšino -n mT>. TRST - 28. oktobra 1983 Leto XXXV. - Štev. 17 Petnajstdnevnik - Quindicinale Abbon. postale - Gruppo 11/70 300 lir Tovariš, pridruži se nam! Komunistična partija Italije je po svoji naravi in organizacijski strukturi vse prej kot tradicionalna partija, saj je ni mogoče primerjati kadrovskim komunističnim strankam na vzhodu, niti meščanskim strankam na zahodu. Je pač organizacija, ki v sebi združuje na načelih enotnosti in raznolikosti vse delovne ljudi, ki želijo prispevati svoj delež k uresničenju pravičnejših družbenih odnosov v Italiji, tja do izgradnje svojske demokratične socialistične družbene ureditve. Je torej revolucionarna in demokratična, globoko zasidrana v narodno bit, obenem pa izraža internacionalistična čustva s solidarnostjo do vseh gibanj, ki se borijo za svobodo in neodvisnost po svetu. Osnovna značilnost KPI je njena množičnost. Članstva KPI ne pogojujejo izrazite ideološke izbire. V KPI je najbrž večina članov, ki se navdihuje pri marksizmu, toda ne vsi. Tudi verska čustva niso razlog za to, da bi nekdo ne vstopil v partijo, ki prav nasprotno ceni tudi iskreno izražena verska čustva, še posebno tedaj, ko ta čustva vodijo k ustvarjalnem in aktivnem soočenju s problemi sveta in družbe. KPI vabi državljane, ki se niso sprijaznili s sedanjostjo in jo želijo spremeniti, na splošno in še posebej tu pri nas, naj vstopijo v njene vrste. To velja še posebej za našo mladino, ki na vsakem koraku poudarja svoje nezadovoljstvo z družbo, pritožuje se, ker so perspektive dela in zaposlitve čedalje manjše, krivice v družbi pa vsak dan bolj kričeče. Mladi se vsega tega zavedajo, najbrž pa se le manjši del zaveda, da je mogoče spremeniti razmere samo z organiziranim bojem in da jim je v ta namen na razpolago politična organizacija, stranka. Morda pa mladina ne odobrava vseh potez naše politike. KPI ne ponuja zaprtih shem, niti ne zahteva podrejanja svojim članom. Nasprotno, pri njih spodbuja kritičnost, demokratično in iskreno razpravo in ustvarjalen pristop. Zato velja trditev, ki smo jo že nekajkrat zapisali in posvetili vsem, ki trdijo, da podpirajo politico KPI, nočejo pa vstopiti v vrste njenih članov: «Z vašo odsotnostjo ste krivi, vsaj delno, tudi za naše napake». Se posebej moramo skrbeti za orga- nizirano kampanjo včlanjevanja med Slovenci. V Trstu in Gorici je KPI najmočnejša politična sila med našo manjšino. Tudi v Benečiji krepi svoje sile in beleži nove uspehe, kljub zagrizeni kampanji prosti «slavokomunistom». Slovenci dobro vedo, da je KPI v svoji 60-letni zgodovini, bila vedno na njihovi strani. Lahko se je zgodilo, da je spremenila svojo splošno ali mednarodno politiko, medtem ko je njen odnos do narodnostnega vprašanja bil vedno načelen, premočrten. To sedaj priznavajo tudi naši nasprotniki, ki vedo, da bi brez KPI bila naša manjšina v Italiji v razmerah, kakršne imajo danes beneški Slovenci. KPI ni samo stranka, ki bi izražala Slovencem solidarnost: je tudi slovenska stranka, oziroma stranka, v kateri so Slovenci organizirano prisotni in imajo v vseh njenih strukturah velik vpliv. Je stranka organiziranega sožitja, čeprav ne skrivamo tudi svojih pomanjkljivosti. Je stranka, ki svoje narodnostne sestave ne skriva, se je ne sramuje, kot katera druga. Končno je KPI stranka, ki ta svoj načelni pristop do vprašanja narodnih manjših ne spreminja med Trstom in Rimom. Od glavnega tajnika Berlinguerja do zadnjega sekcijskega sekretarja KPI v tržaškem predmestju. Trst doživlja hude trenutke. V bistvu se sedaj zares odloča o tem, ali bo mesto upokojencev, nekakšno počivališče brez bodočnosti, ali bo še naprej ohranilo neko gospodarsko in mednarodno vlogo. To vprašanje se tiče vseh nas, kajti nesmiselno je misliti, da bi se v takem mestu obdržali kot narodna manjšina. KPI poziva ljudstvo k borbenosti in enotnosti, da se premostijo napake preteklosti in odpre nova stran. Za vse to so nam potrebni novi, predvsem mladi člani. Slovenskim delovnim ljudem, ženskam in mladini, ki sicer s simpatijo spremljajo naše delo, sami pa so angažirani v kulturni ali športni dejavnosti, predlagamo, naj resno razmislijo o tem, ali res zadostuje samo tovrstna angažiranost. Kdor tako dela v bistvu pooblašča druge, da odločajo o večjih in pomembnejših izbirah. Vse tovariše, ki morajo tudi letos ob- (nadaljevanje na 8. strani) della morte di Paimiro Togliatti a KOMUNISTIČNA Pacifizem je samoohranitveni nagon človeštva davnega skoraj nepomemben. Meri komaj 344 kvadratnih kilometrov, torej približno toliko, kot Julijska krajina. Vsega šteje 100 tisoč prebivalcev, ki so povečini črnci. Govorijo angleško, saj je to uradni jezik britanskih Antilov, čeprav je v ljudskem jeziku veliko afriških primesi. Po veri so katoličani ali angličani, čeprav se skrivaj še mnogi zatekajo h kultu «vuuduu». Na otoku cvetejo limone in banane, ki jih izvažajo v Združene države Amerike in Kanado. Poleg tega še razne dišave in sladkorni trs, kakao in kokos. Glavno mesto je St. George’s. Konec šestdesetih let, ko se je v svetu pričel proces dekolonizacije, je londonska vlada predlagala ustanovitev «antilske federacije», to je vseh otokov v karibskem loku. Štela di 3 milijone prebivalcev, glavno mesto pa bi bilo na Jamaiki. Toda prebivalci Jamaike niso črnci, pač pa pretežno bele polti. Domačini z otokov so se prestrašili, misleč, da jim London vsiljuje «rodezijski recept» belopolte nadvlade, posebno še, ker je osnutek zvezne ustave predvideval pravico veta za belopolte poslance v parlamentu, ki bi ga morali izvoliti leta 1958. Iz tega pozneje ni bilo nič. Šele dobrih deset let pozneje so posamezni otoki vstopili v britanski «Commonwealth». Med temi je bila Grenada, kjer so prišli na oblast laburisti. Leta 1979 pa je izbruhnil upor, ki je privedel na oblast ubitega predsednika Bishopa. Vodil je stranko, ki je imela programsko ime «gibanje za ljudsko blagostanje, vzgojo in osvodobitev», skrajšano JE-WEL. Na otoku je uvedel levičarsko ureditev po kubanskem zgledu. Odtlej je Grenada začenjala pridobivati na pomenu, saj ima letališče, ki lahko postane v trenutku svetovne ali krajevne krize izredno velikega strateškega pomena. Z Grenade je mogoče nadzorovati karibsko morje, Venezuelo na jugu in južne predele Združenih držav na severu. Nič čudnega, torej, če je na otoku, kjer bi po vseh pravilih moral vladati tropski mir, izbruhnil nov državni udar. Mali otok je na svetovni šahovnici kljub vsemu še zelo važno polje. O tem še najbolje priča zločinski ameriški vdor na otok. sts Zasedba slovenske strokovne šole Zrelostni izpit za dijake Naši dijaki so v teh dneh zasedli prostore slovenskega strokovnega zavoda «Jožef Stefan» pri sv. Ivanu v Trstu. Njihovega potrpljenja je bilo konec, ko so spoznali, da jim zaradi nemarnosti krajevnih uprav grozi ponovitev šolskega leta, morda celo odpust skupine desetih profesorjev. Zakaj? Preprosto povedano, so se stvari odvijale takole. Strakovna šola «J. Stefan» je nastala iz vzporednice italijanskega strokovnega zavoda «Galvani». Za ustanovitev take strokovne šole z industrijsko smerjo so se zavzemali Slovenci dolgo vrsto let. Komunistični svetovalci in člani parlamenta so zahtevo podprli že pred desetimi leti in je bila pobuda res kronana z uspehom. Ko se je šola dokopala do petega letnika, se je osamosvojila. Potreben je bil zanjo tudi primerem prostor z laboratoriji in vsem, kar je pač potrebno. Prav v tistih letih je «Basaglieva reforma» osvodobi-la mnogo poslopij v zelenem parku pri sv. Ivanu, kjer je bila nekoč umobolnica. V ta park se je vselilo nekaj šolskih ustanov, med temi tudi državni vrtci in slovenska strokovna šola. Prostore za šolo, ki je sicer v občinski skrbi, je torej nudila tržaška pokrajina, ki je bila lastnica umobolnice. Resnici na ljubo se tedaj oblasti niso bogvekaj potrudile, da bi prostore primerno uredili. Počistili so jih, pobelili, nekoliko priredili, ne moremo pa reči, da so bila opravljena vsa potrebna dela. Tako se je zgodilo pač, da so bili laboratoriji za tehnične vaje iz varnostnega vidika negotovi. Električne napeljave niso bile primerno zavarovane in dijaki so vsak trenutek tvegali nesrečo, ki bi se lahko tudi tragično končala. Tri leta je ravnateljstvo opozarjalo oblasti, ki se niso zganile, pač pa so začetek letošnjega šolskega leta kratkomalo ugotovile, da so laboratoriji nevarni in jih torej šola ne sme rabiti. Toda na strokovni šoli je pouk tehničnih vaj zelo važen, brez njih dijaki sploh ne morejo izdelati leta, niti ne smejo prejeti diplome. Zaprtje laboratorijev bi lahko pomenilo torej tudi zaprtje slovenske strokovne šole, saj je bila okrnjena pri bistveni dejavnosti. Medtem se je nemarnost krajevnih oblasti spremenila v poskus izigravanja, oziroma prevračanja odgovornosti. Občinska in pokrajinska uprava sta druga na drugo zvračali odgovornost za propravila, ki bi zahtevala kvečjemu 15 milijonov lir! Končno naj bi bil dosežen sporazum «salomoskega značaja», po katerem bosta pokrajina in občina v Trstu plačali vsaka polovico zneska. Ukrep mora formalno odobriti pokrajinski odbor, tržaški občinski odbor pa mora formalno skleniti, da bo prispeval polovico vsote. Do tod komika dogajanja. Vsak razsoden človek bi si predstavljal, da bi morala občina in pokrajina v Trstu stvar sporne pristojnosti rešiti v nekaj dneh, saj je med dvema palačama komaj pol kilometra, pa tudi telefon so medtem iznašli. Res pa je, da vlada pri tržaških krajevnih upravah, naj vlada v njih Lista ali KD, velika brezbrižnost za konkretne probleme šolstva, slovenskega še posebej. Ravnajo se po načelu gasilske skužbe: dokler ne gori, niso potrebni posegi. Zato si začetek vsakega šolskega leta sledijo protesti, dijaške stavke, zasedbe in opravičevanje raznih odbornikov za šolstvo in javna dela. Slovenci so si najbrž pričakovali nekaj več pozornosti ob občinske in pokrajinske uprave, v katerih že poldrugo leto sedijo tudi slovenski socialistični odborniki (Jagodic in čok), zadnji mesec dni pa še dva odbornika iz vrst Slo- venske skupnosti (Lokar in Harej), toda vsa pričakovanja so bila očitno zaman. Samo dijaška zasedba je zganila stvari z mrtve točke. Pri tem je veliko vlogo odigrala solidarnost vseh slovenskih dijakov viških srednjih šol, ki so zadnje dni stavkali in pomagali svojim tovarišem na zasedeni šoli. Manj občutena je bila solidarnost med starši, proferorji in sploh slovensko javnostjo, kjer se še najdejo ljudje, ki mislijo, da mladina stavka ali zaseda šole, ker «želi pohajat» in se jim ne ljubi učenje. In vendar je prav zasedba strokovne šole primer, da mladina protestira, ker ji oblasti ne omogočijo rednega učenja! Prav narobe, torej od tega, kar trdijo improvizirani Soloni naše manjšine, ki so na srečo čedalje bolj osamljeni. KPI bo na vse načine podprla boj dijakov za,rast in razvoj slovenske šole. Ze vnaprej poudarja, da se bo borila za glo- balno reševanje problemov, ki se ne bodo nehali niti tedaj, ko bodo pokrajinski (ali občinski) delavci opravili najnujnejša popravila. Odbornike za javna dela že sedaj opozarjamo, da potrebuje strokovna šola nove prostore in da ti prostori so na razpolago, le urediti jih je treba. In to še pred začetkom prihodnjega šolskega leta, da se ne bo ponovil letošnji primer, ki je le dokaz nemarnosti, neobčutljivosti in improvizacije. Dijakom slovenskih šol še zadnja misel. Obsodbe vredni so vsi, ki so na glas izražali solidarnost, potem pa zapustili svoja šolska poslopja in jih ni bilo več na spregled. Toda pohvale vredni so vsi, ki so med zasedbo vztrajali in celo predlagali svojim vrstnikom alternativne oblike pouka. Dijaki slovenske strokovne šole bodo, po zrelostnem izpitu, tehniki in de- lavci. Šli bodo v tovarne in druga podjetja, kjer jih bo čakala resna gospodarska in družbena stvarnost današnjega trenutka v Italiji. Čakali jih bodo sindikalni boji, stavke za delovne pogodbe, dopolnilna blagajna, brezposelnost, skratka, kruta stvarnost razrednega boja. V teh dneh so s svojimi dejanji in zadržanjem opravili pomemben zrelostni izpit v predmetu, ki ga sicer šola ne posreduje, v družbeni zavesti in organiziranosti. Spoznali so (in morda tudi sami učili starše in šolnike), da brez boja ni rezultatov in da, še posebej člane naše manjšine, čaka nenehen boj za vsako pravico, ki jo moramo iztrgati. Upati je, da pridobljena izkušnja ne bo razpršena in da se bodo dijaki zavedali tudi v bodoče velikega pomena svojih izbir. st.s. Šola, Id bo ustrezala našim potrebam Poživiti moramo razpravo in akcijo za reformo višje srednje šole, za tako reformo, ki bo ustrezala tudi potrebam slovenske narodnostne skupnosti in bo vsebovala tista specifična določila za slovensko šolo, ki jih že več let enotno zahtevamo. Na ta pomembna vprašanja opozarja Živka Marc v članku Mesto slovenske šole v predlogih za reformo, ki ga je 6. oktobra objavil Primorski dnevnik. Mislim, da se — posamezniki in organizacije — pozivu k razpravi nikakor ne smemo odtegniti, če želimo biti kot skupnost pripravljeni in učinkoviti. Najprej je seveda tu vprašanje, kako bomo podprli posebne zahteve za slovensko šolo. Glede teh smo trdno politično enotnost v manjšini'že oblikovali, ko je enotni slovenski šolski odbor podprl predloge Sindikata slovenske šole. Za slovenske šole smo posebej zahtevali možnost šolanja na vseh strokovnih smereh, ki jih reforma predvideva (teh je po sedanjih reformnih osnutkih sedemnajst in se delijo v umetnostno skupino, jezikovno-literarno, družboslovno, naravoslovno-matematično-tehnološko); možnost sodelovanja izvedencev iz Slovenije pri dopolnilnem izobraževanju šolnikov in pri posebnih šolskih dejavnosti za dijake; možnost za dijake, da opravljajo predvideno delovno prakso tudi v Sloveniji; odpravo vseh omejitev glede števila vpisanih učencev, ki jih sicer zakonski osnutek predvideva. Zahtevali smo tudi prilagoditev učnih načrtov potrebam in zahtevam Slovencev v Italiji in ustanovitev samostojnih šolskih organov, ki naj usmerjajo in usklajujejo upravljanje slovenskih šol. V zvezi s slovenskimi zahtevami podaja Živka Mar v omenjenem članku po-dorbno informacijo o dosedanjih naporih, iz katere je razvidno, da sta akcijo v preteklih mesecih vodila predvsem Sindikat slovenske šole in senatorka tov. Grbec. Poleg tega obravnava članek tudi tista mesta parlamentarnega zakonskega osnutka, ki posebej zadevajo manjšinske oz. slovensko šolo. Za nas je pri tem posebnega pomena razlika med besedilom, ki ga je v juliju lanskega leta odobrila poslanska zbornica, in dopolnili, ki jih je kasneje sprejela senatna komisija za javno šolstvo. Tov. Jelka Grbec je namreč dosegla pomemben uspeh, ko je ta komisija vključila dopolnilo k zakonskemu osnutku, ki načelno sprejema slovenske zahteve glede prilagajanja učnih načrtov, sodelovanja izvedencev iz Slovenije pri dopolnilnem izobraževanju šolnikov in ustanovitev avtonomnih organov za vodenje slovenske šole. Predčasen razpust parlamenta postavlja tudi ta pomemben dosežek v nevarnost. Odnosi med političnimi silami pa so na vsedržavni ravni v zvezi z reformo višje srednje šole — tudi med sami-ni vladnimi strankami — tako ostri, da je položaj še popolnoma nedoločen: vprašanje je, kdaj bo parlament o tem razpravljal in v kolikšni meri bo upoštevano parlamentarno delo iz prejšnje mandatne dobe. Minister za javno šolstvo senatorka Falcucci je vsekakor v teh tednih večkrat najavila, da bo reforma odobrena v najkrajšem času. Kot narodnostna skupnost moramo seveda pravočasno in vztrajno nastopiti pri odgovornih v parlamentu, pri vsedržavnih in krajevnih vodstvih strank in sindikatov. Zdi pa se mi nujno, da se v ta prizadevanja, v ta boj vključi, poleg enotnega slovenskega političnega predstavništva, tudi širša javnost: ne moremo in me smemo se odpovedati raznolikemu doprinosu šolnikov, dijakov, stcfršev, slovenskih kulturnih in strokovnih organizacij. Iskati, zahtevati moramo tudi podporo italijanskih šolnikov, dijakov, organizacij v deželi. Pomembno pa je še sledeče: naši napori za specifične zahteve slovenske šole bodo učinkovitejši, če se bomo posvetili tudi analizi vseh vidikov reforme. Pretresti moramo različne zakonske osnutke in primerjati različna stališča, saj je jasno, da bo tudi od celotnega reformnega zakona odvisno, kakšno slovensko višjo srednjo šolo bomo imeli. Parlamentarni osnutek iz leta 1982 na primer predvideva odpravo licejev, tehničnih in strokovnih šol in ustanovitev enotnega tipa šole: začetni bienij naj bi bil vsem skupen, tudi v naslednjih treh letnikih naj bi ostala neka skupna izobrazbena osnova, postopoma pa naj bi se večal delež specifičnih predmetov posameznih usmeritev; vsi učenci naj bi si, neglede na smer, pridobivali tako teoretično kot tehnično znanje in praktične delovne iskušnje. Pridobivali naj bi si znanje in razvijali sposobnosti, ki bi omogočale dinamično prilagajanje spreminjajočim se družbenim in delovnim zahtevam, vključitev v poklic in nadaljnji študij. Okrog te zasnove šole se je v zadnjih letih bil med političnimi silami oster boj, ker se nekatere n.pr. liberalci pa tudi vsaj deloma krščanski demokrati z njo ne strinjajo. Tu je še vrsta drugih vprašanj: ali se bo šolska obveznost podaljšala do 16. leta starosti; katera bodo pravila za prestop na druge smeri in za vstop na različne unvierzitetne fakultete; ali bo pridobivanje delovnih izkušenj v dobi šolanja obvezno; kako se bo šola povezovala z delovnimi organizacijami in z druzbeno-kulturnim okoljem; kakšni bodo predmetniki, urniki, učni načrti in v kolikšni meri bodo lahko o šolskem delu odločali profesorski zbori in izvoljeni šolski sveti, kako obširne bodo pristojnosti ministrstva, kako bosta lahko spremljala izvajanje reforme parlament in vsedržavni šolski svet; kako bo v učne načrte vključena verska vzgoja oz. izobrazba; kako bo urejeno permanentno izobraževanje odraslih. Končno je tu še vprašanje, kako bo sploh reforma stekla in v kakšnih delovnih pogojih se bodo v njeno uresničevanje vključevali šolniki. O vseh teh vprašanjih je bilo na vsedržavni ravni soočanje doslej zelo živo. V razpravo so se vključile poleg političnih strank in parlamentarcev tudi druge sile, razne organizacije učiteljev in staršev, sindikalne organizacije, znanstveniki-raziskovalci, predstavniki podjetnikov, razne revije, številni posamezniki. Tudi med Slovenci smo glede teh problemov gotovo različnih, morda tudi zelo različnih mnenj, mislim pa, da sploh ni nujno in da tudi ni želeti, da bi glede vseh teh vprašanj dosegli enotno stališče. Kot narodnostna manjšina, kot družbena skupnost pa se ne smemo odpovedati razmišljanju in se izogniti izmenjavi mnenj o vprašanjih, ki so sicer splošnega vsedržavnega značaja, a zadevajo neposredno in s specifičnimi posledicami tudi našo bodočnost. Gre za dvoje: kako se bomo kot narodnostna skupnost vključevali v prizadevanja za reformo in kako se bomo na uresničevanje reformnih določil idejno, strokovno in tudi tehnično-operativno pripravili. Tako razmišljanje o reformi višje srednje šole pa bo končno tudi poživilo izmenjavo mennj o povojnem razvoju našega šolstva in o njegovem mestu v manjšinskem življenju. Spodbudilo bo izmenjavo iskušenj o številnih dosedanjih sicer razdrobljenih učnih pobudah in naporih posameznih šolnikov, šol in organizacij, ki jih morda tudi premalo cenimo in o katerih na splošno malo vemo. Marta Ivašič Nevarnost nacionalistične hipoteke nad krajevnimi upravami v Trstu V prejšnji številki DELA smo analizirali splošno usmeritev novega tržaškega občinskega odbora, ki ga vodi demokristjan Richetti. Zapisali smo, da je «škilast», ker stalno mežika Listi za Trst. To je nekaj dni pozneje potrdil sam tržaški župan v intervjuju, ki ga označuje trditev, da obžaluje zadržanje LpT, ker ni hotela takoj stopiti v novo koalicijo. Nemudoma mu je odgovoril nekdanji župan Cecovini, ki očitno še ni požrl sklepa «skupščine» njegove stranke o prehodu v opozicijo. Cecovini je sedaj postavil KD in njenim zaveznikom nekaj tako meglenih pogojev, da bi jih lahko sprejel tudi najzakotnejši rajonski svet. Zahteval je, naj KD in zavezniki sprejmejo tri obveze: a) ustanovitev komisije, ki naj prouči posledice oblikovanja carinske proste cone v Trstu, b) izjavo, da je treba tržaški luki vrniti vlogo «jadranskega okna» v svet, c) javno obvezo, da ne bo nikoli uresničena industrijska prosta cona na Krasu. Bralcu bo popolnoma jasno, v kolikšni meri so Cecovinijevi pogoji «platonični», če pomislimo, da je bila komisija za proučevanje posledic carinske proste cone v Trstu že ustanovljena v času, ko je bil Cecovini župan. Ker pa tudi Lista za Trst nikoli ni verjela v «carinsko prosto cono», ni komisiji sploh omogočila, da bi začela resno z delom. Glede izjave, da je tržaška luka «jadransko okno v svet», se nam zdi naravnost smešna. Vsaka luka je «okno v svet», tembolj tržaška, ki deluje pretežno za tujino. Da je na jadranskem morju pa zna vsakdo in tega ni treba posebej poudarjati... Končno obveza, da ne bo nikoli uresničena industrijska cona na Krasu. Cecovini dobro ve, da so vse tržaške politične sile opustile to zamisel in da se tudi v Jugoslaviji ne ogrevajo več zanjo, tudi zaradi gospodarskih težav v sosednji republiki. Skratka, Cecovini sedaj razprodaja svojo robo in skače na demokrščanski voz. Najbrž zato, ker se boji razkroja Liste za Trst, ki bi jo rad ohranil vsaj do evropskih volitev prihodnjo pomlad. Potrebna mu je pač volilna baza, da se vrne v Strassbourg, posebno še sedaj, ko je propadlo njegovo upanje na Montecitorio. Potem pa Listo lahko vzame tudi hudič. Zato je Cecovini pozval KD in zaveznike, naj bodo do Liste «korektni in vsaj nevtralni», ali, po domače povedano, naj se odpovedo načrtu razbijanja Liste, ki je obrodil že prve sadove z izstopom Pie Frausin in Bassanija. Toda Cecovini postavlja KD in njenim zaveznikom nov pogoj, ki je pa znatno resnejši in konkretnejši od ostalih «treh točk». Gre za nacionalistično, protislovensko hipoteko, oziroma za zahtevo, naj se ne uresniči zahteva o globalni zaščiti Slovencev, ki je prisotna (vsaj teoretično) v programu njenega odbora. Baje na zahtevo SSk, ki pa očitno ni opazila, da je Richetti prebral bolj zapleten in nevaren stavek, da je «potrebna koordinacija pravic vseh skupnosti v Trstu». Čudi nas, da SSk in tudi sicer vedno pasivni slovenski socialisti, ne razumejo «morotejščine», saj so jo poslušali dolga leta levosredinskih koalicij v Trstu in deželi. Kajti Richettijeva izjava pomeni povratek k izvirnemu demokrščanskemu stališču, češ da je količina pravic Slovencev odvisna od stopnje tolerance italijanske večine. Slovenci bi torej še naprej ostali «talci italijanskih nacionalistov», katerim KD mežika vsa povojna leta v Trstu, Gorici in Benečiji, brez izjeme. To je Cecovini dobro razumel, saj najbrž pozna tudi zakonski osnutek KD o slovenski manjšini, ki juridično spreminja to stališče o «toleranci pravic» v zakonske norme in različne stopnje dopustnih pravic. Kako je pa sploh mogoče, da tega niso razumeli SSk in drugi? Nacionalistična hipoteka je torej v tem pogledu največja nevarnost, ki jo predstavlja sedanji manjšinski levosredinski odbor v Trstu, na občini in pokrajini. Kaj malo nas tu briga, če v teh odborih sedijo štirje Slovenci iz vrst Slovenske skupnosti in PSI! Zanimivo bo videti, kako bo tržaški občinski odbor uresničil obvezo, da bo — mimo zakonske zaščite — v okviru svojih pristojnosti uredil nekatera vprašanja Slovencev. Med temi omenja predvsem dvojezično poimenovanje vasi v tržaški okolici ter poimenovanje nekaterih ulic po zaslužnih slovenskih možeh. Resnici na ljubo, ni zapisano «po slovenskih možeh», pač pa «po osebnostih, ki imajo zvezo s slovensko kulturo». To daje demokristjanom možnost, da n.pr. poimenujejo par ulic po škofu Bonomu (Trubarjevem mentorju), Tommaseu in Alasii da Sommaripa. Vsi so pač imeli «zvezo s slovensko kulturo», niso pa bili Sloveni. Če bi stavek bil pošteno mišljen, bi moralo v občinskem programu pisati: «poimenovanje ulic po slovenskih možeh». Bo že razlog, da te formulacije niso osvojili. Vsekakor, čakamo na razvoj dogodkov, tudi zato, ker je občinski program časovno omejen. Kar bo predlagala Ri-chettijeva uprava v prihodnjih mesecih, bo veljalo, ostalo pa je samo pesek v oči. Predlaga pa lahko marsikaj, če ima le nekaj politične volje. V mislih imamo naprimer dvojezično poimenovanje vasi na Krasu, od Križa do Bazovice, ker to že zahtevajo krajevni sosveti. Poleg tega pa bi morale dvojezično tablo dobiti vasi in naselja v tržaškem predmestju, kot so Lonjer, Katinara, Kolonkovec, Škedenj, Barkovlje itd. Glede poimenovanja ulic pa bi zadostovalo, če bi občinska uprava povlekla iz zaprašenih predalov že formalizirana predloga o poimenovanju ulice «dell’Industria» pri sv, Jakobu po Ivanu Cankarju ter ulice «Petronio» po Francetu Prešernu. V tem smislu se je obvezal že nekdanji župan Spaccini. Kvečjemu bi morali prepričati socialističnega urada «za domovinsko zgodovino» (Deputazione di storia patria), naj umakne svoje formalne pridržke, ki so doslej preprečevali osvojitev tega sklepa... Toda tudi to ne zadostuje. Občinska uprava bi morala spremeniti celotno fi- lozofijo tržaške toponomastike, ki je v zadnji polovici stoletja zadobila izrazito nacionalistično in šovinistično obeležje. Pomislimo samo na dejstvo, da imajo svoje ulice vsi tržaški iredentisti in nacionalisti, medtem ko so morali čakati pesniki kot Umberto Saba, veliki Svevo pa ima odročno ulico blizu ladjedelnic, tržaških demokratov ali prionir-jev delavskega gibanja (tudi italijanske narodnosti) pa ni na seznamu. Saj ne zahtevamo ulice Stalingrad, kot jo ima Milan, pač pa samo normalizacijo toponomastike, ki naj odraža tudi navzven tistega duha sožitja, ki ga že toliko let pogrešamo in s katerim si prav demokristjani najraje polnijo usta. To je le nekaj točk, a ni vse. Za spoštljiv odnos do tuživečih narodnosti in njihove zgodovine mora prevladati večja strpnost (če ne govorimo o pieteti) do vseh padlih iz svetovne vojne. Nedopustna je, iz moralnevga vidika, tolikšna vnema za dodatno spomeniško ureditev bazovske fojbe, ko pa prav tržaška občinska uprava trmasto preprečuje postavitev spomenika padlim za svodobo za okraj Kolonkovca, Sv. Ane in Skednja! Nedopustno je, da noče dati povoljena mnenja za poimenovanje proseške šole po Ivanu Regentu! Nedopustno je, da se ne zgane, ko gre za ureditev strelišča na Opčinah, kjer je izgubilo življenje pod nacifašističnimi streli več kot sto talcev in obsojenci drugega tržaškega procesa! Še bi lahko naštevali, vendar naj to zadostuje, za sedaj. Končno bi morala občinska uprava v Trstu, v kateri sodelujeta tudi odbornika SSk in PSI, ki sta Slovenca, dokazati drugačen odnos do naše skupnosti tudi v odnosu do ozemlja, na katerem živimo. Prepočasi (ali nič) se uresničuje dogovor, ki je omogočil gradnjo hitrih cestnih povezav in je nudil našim ljudem pomembne protivrednosti. Kraška gorska skupnost ter okoliške občine ta dogovor spoštujejo, kaj pa Trst? Odprta so vprašanja javnih storitev, namenjenih naši manjšini. V mislih imamo naše šole, ki so še vedno pretesne, marsikdaj tudi zato, ker v njihovih poslopjih delujejo sorodne italijanske šole. Zakaj občina ne poskrbi za oboje? Ne gre za zelo velike stroške, pač pa predvsem za dobro voljo. Položaj je najbrž posebno dramatičen tudi zato, ker smo zadnja desetletja doživeli množičen pojav preseljevanja tržaškega prebivalstva iz mestnega središča v periferijo. Tako so šole v centru mesta prazne, na robu mesta pa prenatrpane. Marsikdaj so žrtve tega položaja in zgrešene urbanistične politike prav slovenske šole. Še nekaj besed o «kulturni politiki» tržaške občine. Vemo, da si je odbornik Angelli (PSI) štel za veliko čast, ko je za lanski božič organiziral tudi koncert mladinskega zbora Glasbene matice. Nekaj mesecev pozneje pa je, za poletne prireditve, na Slovence povsem pozabil. Najbrž zato, ker ni hotel pokazati tujim gostom, ki prihajajo v Trst poleti, da živi v mestu tudi kulturno bogata slovenska manjšina. In vendar bi morali najti svoje mesto malodane povsod: v muzejih na razstavah, v knjižnicah, prireditvah in podobno. Največjo zaslugo pred zgodovino pa bi odbornik Agnelli pridobil, če bi po tržaških šolah sprožil pobudo spoznavanja slovenske kulture in zgodovine. Tega pogrešamo, pa še kako. Tu smo nanizali le nekaj misli. Jasno je, da stojijo občinski in pokrajinski odborniki SŠk in PSI pred dramatično izbiro: ali naj sprejmejo nacionalistično hipoteko nad dejavnostjo krajevnih uprav, ali pa pogumno postavijo na dnevni red vprašanje obnove vzdušja kulturnega sožitja. Če bi se odločili za to pot, naj vedo, da jim ne bo nikoli manjkalo sodelovanje komunistov in vseh, ki so jim enakopravni odnosi v našem mestu pri srcu. st.s Tovariš, pridruži Nadaljevanje s 1. strani noviti člansko izkaznico, lepo prosimo, naj se čimprej oglasijo v svoji sekciji in izkaznico dvignejo. Tako bodo razbremenili sekcijske tovariše, ki so zadolženi za včlanjevanje in jim bodo omogočili, da se posvetijo novim članom. Sekcijske tovariše naj seznanijo tudi z imeni ljudi iz lastne okolice, za katere menijo, da bi jih morali sprejeti v partijo. KPI organizira tudi letos »deset dni včlanjevanja» in sicer od 28. oktobra do 7. novembra. V teh dneh bodo sekcije priredile praznična ali družabna srečanja ob obletnici oktobrske revolucije. Pri tem je glavni poudarek na boju KPI za mir in razorožitev. Vse tovariše in simpatizerje naše partije vabimo, da se jih udeležijo in pomagajo v tej kampanji- Obnova izkaznic ni samo birokratska potreba pač pa je vsakoletno preverjanje partijskega članstva, njegove navezanosti in organiziranosti. Zato ni prav, da se z njim ukvarja le manjša skupina aktivistov. Včlanjevanje in obnavljanje izkaznic so naloga vseh tovarišev. Čimprej ga bomo zaključili, tem hitreje se bo naša organizacija lahko lotila drugih, pomembnih nalog politične incia-tivnosti. PRISPEVKI Ob obletnici smrti moža Rika Malalana in v spomin na hčerko Pavlo daruje Cena Malalan 30.000 lir Ob poravnavi naročnine daruje Pierina Coretti iz Ricmanj 4.000 lir Ob 2. obletnici smrti Patricija Košute darujeta Giorgio in Nives 15.000 lir. Ob 20. obletnici smrti naše drage žene, mame in none Valerije Slavec, se je z žalostjo spominjajo mož Karlo ni hčere ter darujejo 20.000 lir za sklad Dela. Ob. 2 obletnici smrti tovariša PATRICIJA KOŠUTE se ga občuteno spominjajo delovni tovariši in prijatelji DELO • glasilo KPI za slovensko narodno manjšino Direktor ALBIN ŠKERK Ureja uredniški odbor Odgovarja FERDI ZIDAR Uredništvo in uprava: Trst - Ulica Capitolina, 3 telet 76.48.72, 74.40.47 Dopisništvo v Gorici: Ulica Locchi, 2 telet. 24.36 Poštni tekoči račun 11/7000 Letna naročnina 6.000 lir Tisk: Tipo/lito Stella sne Ulica Molino a Vento 72 - Trst 31X1983 SVETOVNI DAN VARČEVANJA VARČEVANJE OBRODI KMEČKA BANKA GORICA KMEČKO DELAVSKA POSOJILNICA V SOVODNJAH KMEČKO OBRTNA HRANILNICA V DOBERDOBU HRANILNICA IN POSOJILNICA NA OPČINAH KMEČKA IN OBRTNA HRANILNICA IN POSOJILNICA - NABREŽINA TRŽAŠKA KREDITNA BANKA d.d. TRST Dolinska občinska uprava, vse politične, kulturne, verske in borčevske organizacije prirejajo v ponedeljek 31.10.1983 MANIFESTACIJO ZA MIR IN RAZOROŽITEV Zbirališče pred županstvom, povorka z baklami do občinskega spomenika nato do telovadnice, kjer bodo predvajali film o posledicah jedrskega žarčenja.