Časopis s podobami za slovensko mladino. Uredil in založil Ivan Tomšič, učitelj z zlatim križem za zasluge na c. kr. vadniei v Ljubljani in e. kr. okrajni šolski nadzornik. Jeden in dvajseti tečaj, 1891. ----—-- T Ljubljani. Natisnila Klein in Kovač. KÄZALO. Pesni. Stran Stran Vrtee ob novem letu 1891 . 1 Ptičice po zimi.......... Jastreb in slavec (basen)......* 15 Na ledu....... 7 21 Strijc Zimovič..... 9 Pripovedka o konjskej barvi..... 22 Spomin na dobro delo . . 17 Pes.............26 42 Domače živali..... 22 Tudi od vrabcev se lehko učimo .... 31 Kaj je blago?..... 23 Povest starega vrabca....... 34 Fantič in konjič .... 23 Po zimi v hiši . v£?........ 37 Preprostega otroka molitev . 25 Podobica............ 38 Pridni perici..... 33 Na morskej obali........'. 44 Otročja pesenca .... 36 46 Mati........ 39 Vzpomlad je prišla........ 48 Prstje........ 39 Kje stanuje ljubi Bog....... 49 Vzpomladne pesni .... 41 Kako povračuje Bog........ 50 Postopač........ 46 Vstajenje............ 51 Velikonočna...... . *. . 47 Prva molitev .......... 58 Narave kras...... 48 Zaupaj, a glej komu (basen)..... 59 V kletki...... . 57 Mali pridigar .12,........ 64 Naša pevka ci-fi .... 66 Ne v Ameriko . D> .......•. . 65 Pridna Metka..... 69 Zeleni Jurij........... 67 71 Ljubezen do matere........ 69 72 71 Čestitka....... 72 Naša Ivanka . ^........ Sirota ... A- ....:. . 74 Majnik ........ 73 75 Mrtvemu kanarčku . . . 81 Kako se je poboljšal Gomčrčev Markee . . 99 Mala kuharica..... 85 Iz spominov na babico 82, 130, 142, 178, 195 Od kod li to?..... 86 Vzpomladi........... 83 Naša koklja „kokodajs" . . 87 Ovca in bik........... 85 Ptičici . ....... 89 Molitev za očeta......... 90 Večerna....... 97 Srečni Slavko.......... 92 Mova srajca...... 105 Naša mueika.......... 93 Vse hvali Boga..... 106 Kako je šel Makaronov Jurijček prvič v Metliko Materine solzé..... 112 na semenj......... 98 Divji golob...... 119 Na tujem....... 121 Jagode .... ........ 113 Vesele počitnice .... 128 0 zvitem krojači......... 115 Maščevanje...... 129 Jež in srna (basen)........ 118 Najlepši glas..... 137 Mali črnogorski stražnik...... 122 Pri vodi....... 14*1 124 čegavo je oko le-tò? . . . 153 Ovnek (uarodna basen) ..... 127 Tvoja moč...... 167 Prepelica in mlade prepeličice .... 128 Zapuščenemu detetu . . . 169 Moli kakor angeli......... 129 Pri mrliču ...... 175 131 Kako se je lisica rešila . . 176 Sladka kaša . •.......... 132 Veverka....... 182 Snopovi govore........... 133 Molitev....... 183 Zlati čas............ 134 Ozdraveli učenec .... 185 Stara Kočij an k a......... 137 - Desetica opisuje svoje življenje .... 142 Povesti, pripovedke, popisi, prilike Sestrin poljubek......... Uči se rad, dokler si mlad ..... 144 145 in basni. Zakaj pes zajca sovraži....... 146 Dar božji......*...... 147 Naš gospod učitelj . . . 3 Ptica, lisica in pes (basen) ..... 147 7 Trije žreblji........... 148 Dom resnice...... 8 Preobjestna Anica......... 153 Zakaj je imel Jurijče nesrečo 10 Iz naše vasice...... 156, 173, 187 Lovčev najljubši kraj . . . 11 Materina desna roka........ 162 Januvarij....... .3, : . : 12 Na pokopališči.......... 169 Metka majhna — srcè veliko 13 Cvetice življenja......... 171 Klobuk ....... 14 176 Stran Jezus blagoslavlja otroke......177 Iz zimske dobe..........177 Kuna in golob (basen).......180 Povrnil se je srečno........186 Svoja hvala, cena mala (basen) .... 196 Zemlj episni, zgodovinski, životopisni in drugi poučni sestavki. Atilin grob...........17 Moč godbe in petja........19 Francozov grob ....................95 Dr. Josip Poklukar........96 Sv. Alojzij, varuh mladine......106 Orloj v Pragi..........163 Knez Sehwarzenberg, vojskovodja avstrijski in Blüchner, vojskovodja pruski . . 198 Prirodopisno - natoroznansko polj e, O hudem vremenu.........53 Naše kokoši...........54 Valilnice za take ptice, ki si delajo gnezda po duplih in votlinah.....86 Močelke ali infuzorije .......118 Krokodili............149 Iz vročih krajev.........165 Velika morska želva........181 Največja ptica..........197 Dramatični prizori. Angelica. (Prizor iz otroškega življenja) . 60 Zabavne in kratkoèasne stvari. Listje in cvetje v vsakem listu. Koliko jih je bilo.........102 Drobtine . 71, 103, 119, 135, 167, 183, 199 Painetnice...........23 Kratkočasniee..... 23, 119, 167, 183 Uganke.........39, 119, 167 Demanti............135 Briljant...........39, 55 Obeliski in spomeniki . . . . 119, 183 Bebusi 24, 40, 56, 88, 104, 120, 136, 152, 168, 184, 199 Nove knjige in listi. Popotnikov Koledar za 1891. 1.....23 Lov na lavove. Zabavno-poucne črtice za hrvatsko mladež........23 Smilje i kovilje. Pjesmice i priče za hrvatsko mladež..........40 Zimska priča..........40 Božičnica „Hrvatske" .......40 Emil ili ob uzgoju ........72 Krste Šmida izabrane pripovijedke za hrvatsko mladež VII. in VIII. svezak ... 72 Nazorni nauk za slovensko mladino. Druga knjiga..........88 Naše domače živali........88 Narodne legende za slovensko mladino . . 103 Pomladni glasi slovenski mladini . . . 103 Život sv. Alojzija Groncage......103 Iz črne gore i Hercegovine uspomene vojevanja za narodno osvobojenje 1876.1. 103 Svete podobice s slovenskim berilom . . 120 Jezus, dobri pastir; molitevna knjižica . . 151 Molitvene bukvice za pobožno mladost . . 151 Spomin na Jezusa pri sv. maši .... 151 „Srce." Spisal Edmondo de Amicis; preložila Janja Miklavčič......151 Šestdeset malih povestij za otroke . . . 167 Angeljček otrokom učitelj in prijatelj . . 168 Krščanski detoljub. List za krsčansko vzgojo in rešitev mladine......168 Pesni Valentina Vodnika......168 Dijaški Koledar za prestopno leto 1892 . 184 Spomeniki umrlim. Dr. Josip Poklukar, deželni glavar i. t. d. 71 Anton Traintè, duhovni pastir v Šenpetru . 71 Martin Skubic, kanonik in dekan v Bibniei 88 Mihael Lazar, duhovnik in e. kr. gimn. profesor 103 Luka Bobič, c. kr. davčni nadzornik v pokoji 151 Podobe. Na ledu........................7 Mačka..........................8 Sneženi mož......................9 Metka in ptičice.........13 Pridni perici..........33 Po zimi v hiši..........37 Postopač '............46 Molitev pred jedjo.........49 Benjamin Franklin....... . 53 Naše kokoši...........54 Mali pridigar..........64 Ne v Ameriko..........65 Pridna Metka..........69 Sirota.............76 Tujec.............78 Otroci pokupujejo mrtvega kanarčka . . 81 Mala kuharica..........85 Ptičje valilnice..........86 Dr. Josip Poklukar........96 Večerna molitev.........97 Sv. Alojzij pred Marijno podobo .... 107 Sv. Alojzij prejme prvo sv. obhajilo . . . 109 Štirinajstletni sv. Alojzij ......111 Vojak na straži.........122 Maščevanje...........129 Sestrin poljubek.........144 Otroška delarnica.........145 Krokodili............149 Materina desna roka........162 Sirene.............166 Zajci.............176 Jezus blagoslavlja otroke......177 Velika morska želva........181 Noj..............197 Bebusi 24, 40, 56, 88, 104, 120, 136, 152, 168, 184, 199 ČASOPIS S PODOBAMI ZA SLOVENSKO MLADINO^ Štev. 1. V Ljubljani, 1. jannrarija 1891. Leto XXI. o To novem letu. ISSI. ozdràvljeni, čitatelji I Pozdravljeni, prijatelji I Nakloneni mi ostanite, Gojimo čute plemenite! Hudobnež v naš ne more vrt, Ker njemu vedno je zaprt. Kropi vam tukaj ni prostora, Plevél se iztrebiti mora. Kar dobrih pa poznam ljudi, Vsak v „Vrtcu" rad se pomudl. Cvetice, drevje ogleduje, Njih vonja, rasti se raduje. Veliko srečo vsem daj Bog In novo leto brez nadlogi Nakloneni mi ostanite, Gojimo čute plemenite! Fr. Krek. Preljuba mladina! vo me ob novem letu zopet pri tebi! #r-7 Pred d v a j s e t i m i leti, ko sem prvič ugledal luč sveta, z veseljem si me vzprejela. Jaz sem bil tega zelò vesel, ter sem ti ves ta čas donašal dokaj zanimivih, lepih in poučnih stvarij.v Dobro vem, da si se vselej razveselila, ko sem prišel v tvoje roke. Se zdaj vidim, kako veselo si me prebirala in s kolikim veseljem si kazala svojemu očetu in materi nove podobe, nove pesence, nove uganke, ki sem ti je nosil v pretečeaih dvajsetih letih. Mnogi in mnogi onih nekdanjih mojih majlienih čitateljev in čitateljic ste danes vže mladeniči in odrasle deklice, mnogi tudi vže samostojni ljudje, kateri se izvestno ugodno spominate ónih lepih, zlatih časov, ko ste me še svojim dobrim starišem kot dobri otroci kazali in v roke dajali. Mogoče, da danes kje kateri izmej vas tudi brhko vzdihuje po svojih milih stariših ; mogoče, da mu jaz, prišedši ob tem novem letu v svojej starej navadnej obliki pred njegovo lice, izvabim po katero britko solzico iz očij, — nii, tak naj se tolaži, da se tej prebritkej usodi nihče ne izogne. Na svetu se vse menja : jedni odhajajo, drugi prihajajo, jedni bivajo starejši, a drugim vže v najlepšej mladosti ugasne njih mlado življenje — samó jedno je, kar ostane in bode ostalo vekomaj, in to je: Bog in njegov sveti nauk. A vas, prijatelji moji inali in prijateljice moje nežne, katere sem našel ob nastopnem letu vesele, zdrave in bistre v krogu vaših preljubih starišev, prav prisrčno pozdravim ter vas prosim, bodite mi tudi v bodoče še prijatelji in prijateljice. Kadar koli potrkam na vaša vrata, vzprej-mite me radi v hišo, slušajte in berite me pridno, ker verujte mi, da vam od srca želim vse dobro. Ob novem letu, ki je ravno nastopilo, želim vam srečo in zdravje, da bi bili v polnej meri vredni ljubezni Božje in ljubezni svoj ili dobrih in skrbnih starišev, ljubezni svojih učiteljev in učiteljic, pa tudi ljubezni moje. Vašim dobrim starišem pa želim, da bi se jim ves trud, ki ga imajo z vašo vzgojo, obilo povrnil s tem, da bi veseli in zdravi učakali bodočnosti vaše, da bi vas videli pobožne, poštene in obče spoštovane samostojne ljudi. In še nekaj, preljuba mladina! Kadar ti dopusti čas, javi mi, kako si, kako živiš, kako napreduješ. Vse to me bode zanimalo in jaz ti bodem rad odgovarjal, kadar koli me kaj vprašaš. In zdaj: Srečno in veselo novo leto nam vsem skupaj Bog daj! Vedno tvoj „Vrtec." Naš gospod učitelj. ■^j^aj* (Črtica spisal —è.) rijazna je naša vas. Tako lepó so porazdeljene one sicer nizke a vender jfop prikupljive hišice okrog ponosne cerkvice, kakor piščeta okrog koklje; tako prikupljivo se bele njihove stene izmej zelenih vej sadnega drevja, kakor snežuobeli cvetovi nedolžne lilije sredi pisanega vrta. Majhne so to hišice in skròmne a vender sta tudi mej njimi dve, ki nadkrilujeti sè svojo velikostjo in lepoto vse druge hiše v našej vasi in to sta: župnijski dvorec in ljudska učilnica. Hajdimo k drugej! Jedna, dve, tri — — — udarilo je počasi v ne baš visokem zvoniku naše cerkvice — — tretja ura je popóludne. Gori v šolskem poslopji začuje se nekak ropot, potem glasno šepetanje---a dà, molijo---potem začuje se po stopnicah nekako bobnenje, zmiraj večje in večje in skoraj se prikažeta na šolskem pragu dve deklici, potem drugi dve, tretji, četrti —• — kdo bi je preštel vse! Veselje jim sije na okroglih rudečeličnih obrazcih in hitro krenejo, jedni doli proti cerkvi, druge gori po vasi. Jedva so stopile deklice skozi šolska vrata, evo tudi dečkov, ali kdo bi je ukrotil te poniglavčke, žive, kakor živo srebro? Ali mislite, da so tudi oni dohajali iz učilnice dva po dva, v lepih vrstah kakor deklice ? Nè, vsuli so se, kakor čebele iz panja — vsi bi bili radi na jedenkrat zunaj na prostem. Vsakemu visi na strani usnijata torbica, in ono dvoje živih očij izpod okroglega klobučka jim gleda tako zadovoljno tjà v beli svet, postoje še malo pred šolskimi vrati, pogledajo na vse strani, kakor bi se hteli nadihati dobrega, svežega zraka, potem jo pa uderó, kakor hudournik vsak na svoj dom. Blažena mladina, srečna mladina ! Kdo pa je to, kdo je ta prijazni možiček, ki se je sedàj pokazal na šolskem pragu? Na glavi mu čepi kapica, da mu pokriva óno malo, dolgih, srebrnih las; suho, nagubano lice mu okrožuje mala, tudi vže sivkasta brada, katera mu je pognala doli po vratu na vsako stran gori do ušes, a doli pod košatimi obrvi namestilo se je dvoje blagih, prikupljivih očij, kateri sta pa vže morali slabeti, ker drugače ju ne bi možiček oborožil še z jednim parom steklenih očij, kateri sta mu tako ponosno zajezdila mali, nekoliko okrogli nos. Na prvi pogled bi mu morali reči: „Dober starček je to!" In bil je res dober starček naš gospod učitelj, ker drugače ne bi bili brazdi, kateri se spuščati na obeh straneh doli okrog ustnic, tako lepo zakroženi, drugače ne bi tako zadovoljno pogledaval za zadnjimi dečki, kateri so odhiteli doli po vasi. Ko je tako pogledal za to živo, nedolžno in veselo mladino, spomnil se je tudi on svojih mladih let, spomnil se je óne zlate döbe, katero preživi vsak človek samó jedenkrat, katera mine tako hitro in se ne vrne nikdar več. In to mu je bilo tudi jedino veselje, zato je tudi posvetil vse svoje moči mladini, trudil se, da jej vsadi čim več zlatih naukov v nedolžna, nepokvarjena srca. Saj je zrl v mladini lepšo bodočnost, hotel je domovini vzgojiti dobre sinove, skrbne hčerke. Kako lepa, kako vzvišena je pač učiteljeva naloga!-- Naš gospod učitelj je učiteljeval v našej vasici, kar pomnim. Dà, ni ga bilo skoraj človeka srednje starosti, pa vse do najmanjših nagajivčkov v našej malej župniji, katerega bi ne bil podučeval on. Pred njim v našej župniji ni bilo učilnice. 1* Podučeval je le gospod župnik prostovoljno nekatere bolj bistre glavice, katere so se pri njem naučile za silo citati, pisati in raČuniti. Hkrati se je pa zvedelo, da dobimo stalnega učitelja. Ljudem, posebno bolj priprostim našim vaščanom ni bilo to nič kaj po všeči; menili so, da ne potrebujejo učitelja, saj ga niso imeli niti njih očetje, pa so bolje živeli, kakor sedaj oni. Vender niso mislili dolgo takó, novi gospod učitelj omilil se je hitro vsem. Vsakega je prijazno ogovoril, svetoval jim v potrebi in učil marsikaj koristnega in potrebnega. Posebno so ga ljubili otroci, saj jih je v učilnici tako lepo učil in se tako prijazno z njimi razgovarjal, da bi se niti njih mati doma ne mogla bolje in privadili so se ga povsem. Ia pa kako petje in orgijanje je bilo po sih dob v cerkvi! Gospod učitelj je zbral najboljše pevke, podučeval je po večkrat v tednu in pelo se je Bogu v čast in ljudem v spodbudo. To je bilo ljudem zelo všeč. Otrok ni imel naš gospod učitelj, da-si jih je zelò želel imeti, pač pa je imel jako dobro in skrbno soprogo. Bila je to majhena, drobna in tiha ženica, dobra, kakor dober dan. To so znale vse naše vaške matere, in če je katera česa potrebovala, izvestno je dobila pri soprogi gospoda učitelja, katera je vsakej rada pomagala, bodi si dejanski, bodi si z dobrim svetom. Privadila sta se kmalu naše vasice in lepo jima je bilo ondukaj. * * * Minulo je nekaj let, odkar se je gospod učitelj nastanil v našej vasi, a bilo je baš na sam božični večer. Na temno modrem, jasnem nebu trepetalo je na tisoče zlatih zvezdic, a na belej sneženej odeji lesketalo je na tisoče svitlih biserov. Zima je bila, da je kar škripalo ljudem pod nogami in mraz se jih je prijemal za lasé, za obrvi in obleko. In vender ni zeblo našega gospoda učitelja! Hitel je v lepo razsvetljeno cerkvico, kjer se je skoraj začela slovesna služba božja, katera v ónem tajnem mraku, katerega razsvetluje po več sto svečic, tako ugodno deluje na veselo srce človeško. Našemu gospodu učitelju ni bila cerkev še nikoli tako lepo razsvetljena, nikoli mu niso donele orgije tako veličastno; — prsti so mu kar sami prebirali po belih in črnih tipkah in še nikoli ni s tako slovesnostjo in notranjim navdušenjem prilagal ubranemu petju pobožnih pevk. ko so pele: „Radiij, raduj se človek moj, Odprta so nebesa" — — — . I kaj je vender tako razveselilo gospoda učitelja? Dobil je dar, kakeršnega si je vže davno davno želel, za katerega je po večkrat tako goreče prosil nebeškega Očeta! Jezušček je obiskal tudi njega ta večer in mu prinesel lep, prelep dar, majheno, ljubeznivo detece. Ali mislite morda, čitateljčki moji mali, da je bilo to dete od sladkorja, ali pa od kake druge tvarine? Varate se, dobri prijateljčki moji ! To dete bilo je živo, pravo živo dete, ravno tàko, kakor kateri izmej vaših malih bratcev in sestric. Da ste sainó videli to malo Marijco — ker tako so jo nazvali nekoliko dnij pozneje pri sv. krstu — kako se je tam v svojej zibelki previjala in kremžila! Oj živa je bila, živa, in zato je bil gospod učitelj tako vesel, zato mu je bil ta sveti večer najlepši, kar jih je doživel. Basla je mala Marijca hitro, vender je ostala vedno nekako šibka in slabotna. Dobra roditelja je to sicer skrbelo, a mislila sta si, kadar odraste, bode vže krepkeja. To je bilo dobro detece, ta učiteljeva Marijca! Vrtela se je kakor vrtaljka okrog svojih starišev in nikdar je ni bilo treba opominati ali svariti. Karkoli sta roditelja želela, storila je veselo in hitro. In kakó se je učila! V šestem letu je vže znala brati in pisati, a kasneje prekosila je vse svoje sovrstnice. Res jo je sprem-Ijevalo povsod skrbno očetovo oko in nežna materina ljubezen, a vender, kaj bi tisto — pridna je bila in poslušna ta mala Marijca. Ko je odrasla in dovršila domačo ljudsko šolo, poslala sta jo roditelja v mesto v samostan, češ, naj se še. bolje izobrazi v vsem potrebnem, ne bode jej škodovalo. In tudi tu je ostala Marijca vedno nekdanja dobra Marijca. Vse, kar jo je poznalo, ljubilo jo je in spoštovalo. Pa kdo bi tudi ne ljubil tako dobrega, nedolžnega dekletca, šibkega, slabotnega telesca, z malo okroglasto glavico in svetlimi črnimi očesci! Nikdar ni pozabila svojega dòma. Ob očetovem in materinem godu, ob novem letu in pri vsakej drugej slovesnej priliki, prišlo je kaj od Marijce, vedno je kaj poslala svojima dobrima roditeljema v spomin. Sedàj očetu umetno izvezeno kapico, drugič materi bogato okrašen prtič, ali kaj drugega lepega, kar sta vse napravili spretni ročici dobre Marijce. Vesela sta je bila roditelja in kako bi je tudi ne bila vesela ! Izvršila je Marijca svoje nauke v mestu in prišla domóv. Kako je oživela, kako se je pomladila z njenim prihodom naša vaška učilnica. Vrtec pred šolskim poslopjem ni bil še nikdar tako lepó urejen kakor sedàj, nikdar ni kanarček v kletki na oknu Marijčine sobice, tako lepó prepeval, kakor sedàj. In kaj naj po-rečem o žrtveniku Matere Božje v našej cerkvici? Spretni roki dobre Marijce ste napravili Mariji in Detetu Jezušku, katerega je držala v naročji, popolnoma novo obleko; a po žrtveniku so bile porazdeljene najlepše cvetice, kar jih sta kdaj videla vrt in log; v spomladi, po letu in jeseni naravne cvetice, po zimi pa, ko teh ni bilo, umetne. Dà, bila je dobra, takó dobra ta ljubezniva Marijca! Kaj bi vam pripovedoval kako je vse ljubilo učiteljevo Marijeo, posebno pa deklice, ki so hodile v učilnico. Koliko lepega so se sedàj naučile! Prišle so vselej nekoliko časa poprej in Marijca jih je učila mnogih koristnih ročnih del, s katerimi so si na paši in ob dolgih zimskih večerih delale kratek čas in si marsikaj zaslužile. In vse to jih je naučila naša Marijca! Oj da še živi dobra Marijca— ali kaj, ker jo vže davno krije črna gomila! Povedal sem vže, da je bila vedno nekako slabotna in šibka in se ni nikdar mogla pohvaliti sè svojim zdravjem. Vedno jo je nekaj tiščalo v prsih in vsa zdravila so bila zaman. Smilila bi se vam bila, da ste jo videli in takój bi bili lehko uganili, da ne bode dolgo živela. In kako bi tudi, saj je bila predobra za ta svet, in dobre otroke vzame gospod Bog rad k sebi v nebesa. Bolelo je dobra roditelja, ko sta gledala kako vene od dne do dne, ali pomagati jej nista mogla niti znala. Oj uboga roditelja! Bilo je tam v jeseni, v poznej jeseni. Marijca je poležavala vže dolgo časa, nazadnje ni mogla kar nič več iz postelje. Roditelja sta prebdéla po cele noči ob njenej posteljici a ona je hirala bolj in bolj. Britkostno je pogledavalo ubogo dekletce iz posteljice tjà vćnkaj na vrtec pred učilnico, vse njene tovarišiee, njene ljubice — pisane cvetice, sklonile so svoje cvetoče glavice k zemlji in tudi one so venéle. Listje na drevji je rumenelo in padalo otožno na zemljo. Kanarček na oknu je tudi prenehal sè svojimi pesencami, saj tudi njega ni več nič veselilo. Cvetice na vrtcu, na katere je poprej vedno pogledava], zvenele so, a njegova dobra hraniteljica je ležala na posteljici bolna, bolna. Čutil je to ptiček in prenehale so tudi njegove vesele pésence. Lepega popóludne je bilo. Jesensko solnčece je hotelo še jedenkrat pokazati vso svojo čarobo in hotelo se svojimi zlatimi žarki prebuditi vse uvéle cvetice v novo življenje — ali zaman — hud mraz je ugasnil pred nekoliko dnevi zadnjo iskrico njihovega življenja, nič več niso sklanjale svojih cvetočih glavic druga k drugej, zaspale so — in spale mrtvaško spanje. In ko se je jelo zlato solnčece približevati bolj in bolj k modrim vrhovom goni, ko so se ljudje vračevali z zadnjimi pridelki iz polja domóv, oglasil se je v vaškem zvoniku mali, najmanjši zvonček — zvonil je zadnjo uro učiteljevej Marijci. Zaspala je sladko v naročji svojih roditeljev. — — — Dva dni pozneje je bil pogreb, lep pogreb, kakeršnih je malo videla naša vasica. Zbralo se je pred učiteljevim stanovanjem staro in mlado in vsem so lesketale v očeh svitle solzé. Zvonovi so zvonili tako lepó, tako milo, da se je vsakemu zazdelo, kakor bi govorili : „Lehka ti zemljica, deklica mala!"--Ob krsti je stopalo lepo številce belo oblečenih deklic, Marijčinih ljubljenk, vsaka je imela v roci gorečo svečico in molile so glasno za milo pokojnico. Za krsto sta stopala otožna roditelja in nebrojno množtvo ljudij, saj so jo vsi ljubili. In ko so Marijco izročili materi zemlji, ko je vrgel vsak na njo grudico prsti, ni ga bilo, kateremu bi se ne bile zasolzlle oči, ni ga bilo, kateri bi ne bil žalostno vzkliknil: „škoda, pač škoda dobre Marijce! Spančkaj sladko, angeljček mali!" — * Kaj bi vam še pripovedoval, prijateljčki moji ! čez nekoliko let se je preselila tudi učiteljeva soproga k dobrej Marijci na naše vaško pokopališče, a gospod učitelj je ostal sam samcat, kakor suh hrastov štor v gori. Sam — ne sam saj ima vsako leto mnogo drobnih in pridnih otrok, kakor ste vi, čitateljčki moji, katere z vso ljubeznijo poučuje in v vsem dobrem in koristnem vzgaja. A tako-le pred večer vzame tam v kotu staro grčasto palico in počasi stopa — star je vže - - na naše pokopališče, da obišče svoji dragi pokojnici. Ondù mu je takó ugodno, takó prijetno v duši. Ondù kraljuje nek tajni mir, saj ima ondù smrt svojo njivo in nič ga v njegovih premišljevanjih ne moti. Nad njim šumi zeleno lipovo listje, pred njim se razprostirata gomili, v katerih mu počivata tako mili osebi, a z njegovimi redkimi srebrnimi kodri poigrava se lehki vetrc. Dolgo časa sloni ondù ob palici, in še le prijazno zvonenje večernega Marijnega češčenja, katero zazvoni hkrati po vseh cerkvicah naše lepe dolinice — vzbudi se iz molitve in premišljevanja. Po-tolažen se ozré na gomili, potem na modro nebó, na katerem se prižigajo vže prve zvezdice, in počasi koraka domóv. Gori prebivajo óni, kateri so njegovemu srcu tako dragi, gori prebiva njegova dobra Marijca, tjà gori želi si tudi on sain. — — — Kdo vè, če se mu skoraj ne izpolni njegova želja, če ne ponesó skoraj tudi našega dobrega starega gospoda učitelja na vaško pokopališče, kamor potuje tolikokrat? — — — Na ledu. 3$neg pokriva vse po redu : Polje, hrib in gaj; Mi pa drsamo po ledu. Da je kàj ! Doli, göri kakor veter, Videk, Blaž, Andrej, Jožek, Tonče, z Minko Peter — Vsi — juhéj ! Ako res nesreča hoče, Da se kdo zvali: Sram ga bodi, kdor se joče In kriči . . . Pasti res na skorji trdi Ni prijetno baš, A tli kari se ne srdi, Videk naš! Prvič ne in zadnjič tudi Nisi menda sel; Nič na tleh se nam ne miidi, Saj si cél! . . . Htij, kakó v ušesa reže, Toda nam je všeč! Kogar zébe, pa naj leže Spat za peč. — Doli, góri kakor veter, Videk, Blaž, Andrej, Jožek, TonČe, z Minko Peter Vsi — juhéj ! -— -k. Po zimi. ?^ako se vam čudno zdi! Kamor koli pogledate, povsod vse belo in mrzlo, fl^jSjmrzlo, da se Bogu usmili ! Mati neprenehoma nosi drva na peč sušit ter skrbno zapira vrata za sebój, da se v izbo ne ukrade nadležni mraz. Vi sedite najraje v zapečku in se grejete. le malokedaj greste na prósto a še takrat vas rado zebe, da se hitro vrnete nazaj v gorko hišo. Ali v učilnico vender le morate in to še celò po zmrzlem snegu. Vzamete knjige ter je tišite k životu, a roki skrbno skrivate v žep, da vas ne zebe. Tudi plašček oblečete, torbo oprtate, pokrijete kučmo in tako greste v učilnico. Niste še dolgo hodili in — lop! naravnost v torbo, da nekako čudno zaropota. Ta in oni se ozrè nazaj, da bi videl, kaj neki je priletelo na njegovo torbo, in vaš tovariš, na istem poti v učilnico, zagnal vam je trdo kepo snega v torbo. Smejete se mu in ga počakate. Potem greste vsi skupaj v učilnico ter se mej potjo prijazno pogovarjate. Kolikor bliže ste učilnici, toliko več otrok srečavate, katere bolj ali menj zebe nego li vas. Ali vam ni tako hudo, ker imate še dosti blizu do tjà. Kaj pa ónim vašim tovarišem, recimo: Smrekarjevemu Matevžku in Kamenarjevemu Janezku, ki sta tako daleč od učilnice doma? Oj, koliko prebijeta hudega mraza! Na pólu otrpla in z rudečim „ščinkovcem" nanosu jedva prilezeta v učilnico. V učilnici sedite vsi lepo in mirno na gorkem ter poslušate lepe nauke vašega gospoda učitelja. Ko je pouk končan, potem imate zopet zunaj veselje. Ta in óni si je na tihem pripravil kepo za svojega tovariša, vrgel jo je proti njemu, ali — zadel ga ni; tovariš se mu posmehuje, ker ima „ravno rokó kot zajee peto." Domóv prišedši. ogrevate se zopet pri gorkej peči ter mislite na ubogega Matevžka in Janezka, ki imata še daleč do dòma ter s težavo krevsata po debelem snegu. Mati prinese kosilo na mizo; najpreje molite, potem se pa krepčate z gorko jedjo. Po kosilu se spravite v kak kot ter se ondù igrate sè sestrico ali bratcem, ki je še vedno doma ter ne pozna še učilnice od znotraj. O Božiči si napravljate jaslice, postavljate pastirčke, a za nekaj dni tudi svete tri kralje in njihovo zvezdo nad jaslice. Ko vam je minulo tudi to veselje, najdete zopet kaj drugega, da se primerno razveselujete v dolgem zimskem času. Zvečer ste radi pri materi, ki vrti kolovrat, ali pa pri očetu, ki cepi trske. Po večkrat skoči materi „kobilica" s kolovrata in treba jo je iskati po vsej sobi. Ahà! našla jo je Anica, tvoja sestrica, a ti si jo iskal baš na nasprotnem kraji, zato je tudi nisi našel in Anica se je materi prikupila. Mucka, poprej tako živa in vesela vže davno je zaspala tam na klopi pri gorkej peči, tudi vam se sili spanec v oči. Večerno molitev izmolite z materjo, priporočite se ljubemu Bogu ter svojemu angelju varuhu, potlej pa zaspite prav sladko v gorkej posteljici. Zunaj le naj brije burja in naletava naj mrzli sneg kakor hoče, to vse vas malo briga, saj ste v gorkej hiši pri dobrih svojih roditeljih, a jutri bode zopet škripalo pod nogami, ko bodete šli po navadi v učilnico. M. 8. Dom resnice. (Zapisal Janez Pauli 1.522. leta.) fHilekoč se srečajo ogenj, zrak, voda in resnica. Veselo se pogovarjajo to in óno. Predno se razidejo, poslové se in rekó: „Tako dobro smo se imeli, kdaj in kje se zopet najdemo?" Ogenj reče: „Jaz bivam v trdem kremenu, le udarite z jeklom nanj, in oglasim se vam." — Zrak reče: „Vzdignite samó oči. kder se ziblje kak listek na veji, ondù me najdete." Voda reče: „Kjer raste bičevje in šaš, ondù kopljite do pod korena, pa me dobite." — Samó resnica molči. Zato jo vprašajo : „Ljuba tovarišica, kde si ti doma?" Resnica jim odgovori : „Jaz, žali Bog! nimam svojega dòma. Vsak me sovraži, nihče me neče imeti. Hodite srečno, znabiti se nenadoma srečamo kje." (Poslovenil Fr. Bup.) Strijc Zimovič. Mieženi mož gotov je zdaj, Le krono nanj še denem naj ! Seveda bi ne bilo prav, če mož naš stal bi gologlav. Ti, kužek! se bojiš močno, Da mož bi vdaril te z metló. Stiskati repa treba ni, Nič hudega ti ne stori. Oj Slàvica! njegov obraz Obrnen vd-te je ves čas; Poprašaj ga: „Vas zebe strijc? Mordà bi radi rokovic?" A vaju bo z metló takój, Kam dirjaš, Milan ? hitro stoj ! Glej, kolik naš je velikan, Odkrij se, reci : dober dan ! Ti, Jurßek! z roko segaš v žep, In Ivko, drzni ti fantič, Morda si v srci storil sklep: Li ne bojiš se čisto nič, Kaj ognja rad bi možu dal. Da mož bi zvrnil te s sanmi, Da brž bi smodko si prižgal. Ker kepaš Jurčka od strani? Na veji ptiček pel bi rad. A tare zima ga in glad. O srečni ste otroci vi, Ki zima, glad vas ne mori! Fr. Krek. f Zakaj je imel Jurij če nesrečo. Japljevem hribu je bil zbran včeraj popóludne vesel röj vaških otrok, ležilo je in prav občutno jih je zeblo v nos in prste; vender se nihče niti spomnil ni hudega mraza, saj so se vozili po strmem bregu nizdolu na sanéh, da se je kar kadilo. Tu sta drčala Trčelov Mirkec in Peterčev Franek, krepko se drug drugega držeč jaderno mimo; tam se je spravila petorica najpo-gumnejših na velike sani Delakovega Ivana, da bodo pod njegovim vodstvom od-dričali tjà doli v megleno dolino, in ondù se je ulegel predrzni Budešetov Dragee na trebuh na svoje iz šibkih deščic zbite sani ter se spustil za drugimi. Gabrovškov Jurijče pripihal je baš sedàj po hribu navzgor ter privlekel za seboj svoje ravno pred tednom narejene nove sani. Počaka še nekoliko, da se uredi ves vlak, potem postavi sani na uglajeni tir ter zakriči: „Alò! še jeden naj prisede k meni!" Urno priteče k njemu bled in ubožno oblečen deček, ki je do tedaj le žalostno gledal veselo vožnjo veselih otrok. Svoje premrle pesti tiščal je v hlačna žepa, šklepetal glasno z zobmi in privzdigoval sedàj levo sedàj desno nogo, ker so mu hoteli prsti odmrzniti v strganih, s senom in zaplatami zamašenimi črevlji. Tinček je bil sirota, ki je le ob milostinjah dobrih ljudij živel sè svojo mamico tam v na pol podrtej koči za vasjo. „Pusti mene prisesti, Jurijče !" prosil je Tinče in si pihal gorko sapo v pest. „Hii! mi li ne greš takòj proč, ti beraški nebodigatreba," zaröhnel je Jurijče in sunil surovo Tinčka nazaj, da se je vznak zvrnil v sneg. „Le ga, le ga!" za vriskalo je smijoč se nekaj otrok in začelo lučati v njega trde snežene kepe, da je ubogi Tinče jokajoč ubral pot pod noge proti domu k materi. Najbolj se je smijala okepanemu Tinčku Kordečeva Micika, ki je stala tudi mej otroci, zavita v gorek sivkast plašček, s črno čepico na glavi. Bogatega lesnega prekupca hči je bila, a neblago srce je imela, da-si je bila kaj prevzetno dekletce. „Pravo si storil temu beračku!" dejala je Jurijčetu. „Še bolje bi ga bil na-klestil!" Dobro se je Jurijčetu zdelo, da ga je pohvalila Micika, kije hodila bajè vže v mestno šolo celjsko. Povabil jo je torej k sebi na sani, sedel mej krivine in zdrčala sta po bliskovo nizdolu po rebri, da jima je kar sapo jemalo. Ees, izvrstno so letele nove sani po gladkem tiru mej visokim snegom. Jurijče je vihtil veselo svoj klobuk in Mieika je samega veselja ploskala v roki. I seveda, krasno se je voziti na saneh! A nenadoma oba zakričita. Jurijče se je bil nagnil preveč na stran in sani so priletele v štor, ki je stal skrit v snegu tik tiru. Zviška prekopicuila sta se Jurijče in Micika v sneg ter se z glavama globoko zarila vanj, a težke sani so padle nänja ter ja močno pobile. Jurijče dobil je na čelu velik rog in pri saneh se mu je odkrhnila jedna krivina, a Micika si je ob štoru strgala svoj lepi plašček in lične čepice ni mogla nikakor več najti iz globokega snega. Kislo sta se držala domóv gredoč, a doma so ja roditelji še ostro ošteli; dà, pri Gabrovškovih je bilo slišati celò nekaj padati in Jiirijčeta glasno jokati. „Zakaj sem imel vender danes tako nesrečo!" — mislil si je Jurijče zvečer v postelj gredoč. „Ali ne morda zaradi . . . zaradi onega beraškega Tinčka?" — Morda! — — Ižanec. Lovcev najljubši kraj. I^eleni gozd je lovčev raj, In krasen res je gozd, Frčč tam ptice s kraja v kraj In hvalijo svoj gozd. Te besede mi hodijo v spomin, ko hodim po gozdu, ker mi je doma pretesno in predolgočasno postalo. Tiha gorska samóta me je veselila nekdaj in me veseli še zdaj. Močni bor. tenka jelka, temna smreka, svetli mecesen in druga šilasta drevesa; bela breza, zelena bukev, ravni topol, črna olša. in vsa listnata drevesa delajo prekrasen drevored in mi dajejo senčnato streho ob poletnej vročini. Slavček žgoli svoje mile pesence, sinice in briuovke preletavajo drevje, šoga iu sraka se kregate, črni kos se koplje v vodi, plaha kukavica se oglaša in vse druge ptice za njo. Dozdeva se mi, kakor bi Bog sam hodil z menój ter mi razkrival, kaj vse čudnega in lepega je ustvaril. V takem zelenem in senčnatem gozdu je kraj, kjer Studenec iz skalin kipi, Vrvrä tjà v temni gozd, Po drevji listje, čuj! šumi, Šumi, vrši ves gozd. Zeleni mah poleg studenca mi dela mehko blazino, da se lahko odpočijem in zložno gledam okolo sebe. Na tisoče vidim lepih cvetic ; mej njimi bele zvezdice, plave zvončiće, spominčice in marjetice, klinčeke in vranšice, teloh in podlesek, mnogovrstno vresje in druge rastline. Mravlja vže leze in pridne bučelice nabirajo strd. Pisan metuljček frli iu rujavi hrost brenči mimo mene. Izza grmovja pokuka zajec, rujava veverica drobi luskine smrekovega storža na tla, in plaha srna zbeži kakur blisk, ko me ugleda. Pred mano žubori hladni potoček iu nosi čist vrelec doli v dolino. Nad menój po drevji pihlja vetrc. Vsak list se ziblje, vsaka vejica se giblje od lehkega piha. Tu je prijazno in tukaj je kraj, kakeršnega si je mislil naš pesnik, ko je zapel prelepo lovčevo pesen: Oj ptičji glas, oj šum vodé, In tvoj šepet, oj gozd ! To dviga lovčevo sreé, Da ljubi tebe gozd ! Doma hranim v knjigah posušen list, ki sem ga zelenega utrgal poletnega dne v gori, da me po zimi opomina, kaj lepega sem gledal v gozdu. Zna se, da zdaj pokriva sneg dolino in gaj. Bela odeja je zakrila cvetice, in mraz je uničil gozdno lepoto. Ptički zdaj pogosto stradajo ; potresimo jim kako drobtinico, kadar prileté k našim hišam živeža iskat. Se celò drevje poka od mraza in težki sneg mu lomi veje ali mu še celò deblo prečesne. Živali se poskrijejo po svojih brlogih ter željno pričakujejo boljšega časa. Ko bode solnce topleje posijalo in se dan stegnil, takrat se bode stajal led in skopnel sneg. Oživela bode vsa narava in staro veselje se zopet povrne v zeleni gozd. Do tjà potrpimo s cveticami, ki nam jih riše mraz na okna naše izbe, kajti zdaj je óni čas, o katerem se poje: Zima prikima, ptički zbeže, Hribci pod mrzlim snegom jeSé ; Glasa veselja čuti ni več, Gaj le žaluje, sreča je preč. Frančišek Mup. Januvarij. ako je krasen januvarij v svojem jasnem, snežnobelem plašči! Kako veličastno se mu blesti bela brada, srebrobeli lasjé! A vender je godrnjav, kljubovalen starec; nikdar nam ne privošči, da bi se nam zasmijalo solnčece, da bi se otroci na prostem radovali, postavili si snežene možice in se drsali po gladkem ledu ! — Takoj navali debelih, gostih, sivih oblakov na obnebje. izsuje brez-brojno kosmičev po zemlji in odpre zatvornice ledeno-mrzli burji, da strahovito tuli čez plan in log, mesto in vas. Ljudje se pozapró v gorke stanice in pri zapaženih oknih opazujejo bésnost razljutenega starca. Preplašeni ptički se cvrčaje skrivajo po zatišjih Prezebajoči vran pretikuje vsa kota, da bi našel hrane, kajti ljuta zima je odgrnila tudi njegovo mizo. Borni zajček se plašno plazi do človeških stanovanj v nadi. da kdé doseže kako slamico, s katero bi si utešil krulječi že-lodček; — in, ako je sila le kipeča, oglòje uboga živalica celò ljubje mladih dre-vesec, da si otme življenje. In tu, glej! — Šipa v oknu, skozi katero si opazoval krasoto zimske narave, pretkana je čez in čez z najkrasnejšiini cveticami. Tli imaš sredi zime — da-si je travnik in log gol, — krasan, cvetoč vrtec! A le ne preblizu! Topli tvoj dih uničil bi krasoto ledenih cvetic, kakor bode toplo solnčece uničilo vladarstvo ljute zime, ko bode svoje tople žarke uprlo v temne oblake — in se nasmijalo mladej zemlji. Janja. Metka majhna — srcé veliko. Smokova Metka vam je res kakor cmok. Dvanajstkrat jej je vže Miklavž «^fprinesel in vender je še zmerom majhna. Druga dekletca njene vrste so vže take, da bi se malo ne sramovale v učilnico hoditi, a ona je še vedno tako majčkina. Kar ne rase ne! Ali, otroci! srcé pa ima Metka, veliko srcé. Kakšen klepetec bi se kmalu oglasil in mi rekel: „Kaj si vže meril njeno srcé, da veš, kako veliko je?" Sera je, sem je! In kakó? Le poslušajte me! Da je Metka pridna in največ podobic dobi od gospoda kateheta, tega mi še praviti ni treba. Kadar je ona vprašana, takrat njene součerike kar zijajo, tako gladko in moško ona odgovarja. Toda srcé njeno, kaj uè, to vam je največja uganka? Le počakajte! Kadar gospod katehet pripoveduje zgodbo o usmiljenem Samaritanu, takrat ima Metka vselej rösne oči. — Zdaj se vam vže malo odpira, kaj uè, otroci? — Pa še več! Metka je takega srcà, da bi vsem rada pomagala. Njo ravno tako boli ali pa še bolje, ako je katera njenih součenk nagajiva ali da ne zna ne, kar ukaže gospod učitelj naučiti se Ona bi se za vse rada naučila, ko bi bilo to mogoče. — Zdaj se vam jasni vže bolje, kaj nè, otroci? — Pa še več! Metki se zelò smili vsak, kdor je lačen. Kolikokrat je vže dala svoj kos kruha kakemu siromaku ali siroti, ki ga je ali jo je ščipalo po želodčku zaradi stradanja. Kako rada postreže svojim součenkam, ako jo katera po-praša, kako se napravi ta ali óna naloga ? Kako hitro in lepo nese dar kakemu prosjaku, ako jej oče ali mati ukažeta! Vender sama nikdar ne vzame česa doma, am pak vselej in za vsako stvarco popraša stariše, ako sme? Zdaj bi vže utegnili povedati, otroci, kaj nè, kako sem jaz izmeril Metkino srcé? — A to še ni dovolj! Metka se je učila v učilnici, kako moramo biti usmiljeni tudi do nespametnih živalic. Le poglejte jo na podobi, kako ona zna to! Po zimi je. Mraz je. Sneg je vse pobelil. Oj, ti ptički, kaki ubožci so! Kožušček je preslab, da bi jim odgnal mrazek. In hrane ni, hrane! Po leti se je vse dobilo, zdaj kako zrnce, zdaj kak črviček, zdaj kaka peška! Ali zima, zima, ta je huda! Siničice, ki so tako z malim zadovoljne, nimajo kaj jesti. Strnadki, ki bi se zadovoljili z odpadki, nimajo kaj zatakniti. In ti sitni vrabčki, ti požeruhi — ej, ubožci so vender-le, ko začne zima pribijati. Metka naša ne dela izjeme nobene. Mater je poprosila, da sme zagrabiti malo v pšeno sè skledico in zdaj jo poglejte! Z zadovoljnim obrazom gledata oče in mati skozi okno. Saj njiju hčerka dela lepo delo usmiljenja — celò do ubogih živalic. „No. srca je vže dobrega," reče oče. Ees dobro srce, veliko srce to! Za vse je v njem dovolj prostora, celò za uboge živalice — ptičice, ki nimajo pameti. Otroci! ali zdaj veste, kako sem jaz izmeril Metki srce? Jaz pravim, dà! Kaj ne tedaj, kako bi se čudno slišalo: Velika Metka — majhen srček? Zatorej Bog živi majhno Metko pa veliko srcé! b. Klobuk. iOUtrocl! Kdo vé, kaj je klobuk? — ÌP|L|| Saj vam vže berem na ustnicah, da se vam čudno zdi, čemu vas to vprašam? A le počakajte! Vsak izmej vas misli na take klobuke, ki jih nosite na svojih glavah, kadar niste v cerkvi ali v učilnici. Toda jaz vam hočem danes povedati o druge vrste klobuku, ki mu vi morda še imena ne veste. In vender pravim, da je klobuk. — Svetilko vsak pozna izmej vas, kaj ne dà! Zvečer se postavi na mizo in se prizgè, da vidite brati, pisati ali kar vže hočete početi. Kakor pa imate dečki na glavah svoje klobuke, tako ima tudi svetilka na sebi svoj „klobuk." Oe bi vam rekel, da ima svetilka „širm," razumeli bi me morda poprej. Toda „širm" je nemška beseda, pristno slovenska beseda za ta pomén pa je „klobuk," česar gotovo še ne veste. Kakor vas varuje klobuk po zimi pred mrazom in po leti pred solnčnimi žarki, tako vas varuje klobuk na svetilki, da se vam ne blesti preveč v oči ter vam oči zdrave ohrani. — Zdaj torej veste, kakšen klobuk sem jaz mislil? — A povedati vam hočem še, kakšen klobuk nosi moja svetilka? Ko bi ga videli, kar sline bi se vam cedile po njem, tako lep je! Le potrpite, da vam ga malo opišem! Iz papirja je, kaj pa dà, iz trdega papirja. Da je okrogel, kakor vsak klobuk, vže tako veste. Na vrhu ima medenast (mesingast) obroček, da se ne ožgč od luči. Ima pa po sebi vse polno naslikanega ali namalanega, kar si le morete misliti. Tu se vije dolga cesta, po katerej hodijo možički, ob cesti travniki in njive, za temi zopet kamenje in drevesca vsake vrste. Tii je vrtec ograjen, v katerem se paso kravice in telički, tam zopet hosta, po katerej letajo srne in zajci. V ozadji se vidijo gore, po katerih hodi lovec z nabasano puško, po rebrih in koritih pa žubore studenčki, ki se zbirajo v veliko reko. Preko reke je napravljen most in in po mostu se ljudje vozijo in hodijo. Vse to je naslikano! Kaj pa še le, otroci, ako vam povem, da so na klobuka izrezljane tudi vsake vrste hišice ; take, da še vi ne napravite takih hišic iz papirja ali še celò iz deščic. Najprvo je seveda cerkev z visokimi okni in še višjim zvonikom, raz kateri se vidi bronast — nè, papirnat zvonček. Malo v stran je učilnica, v katero korakajo otroci s torbami preko rame, kakor vi, kadar greste v učilnico. Drugod zopet je hiša z dvema nadstropjema, drugod zopet hišica z hodnikom, drugod zopet majhna koča, tu hlev, tam skedenj, tu sušilnica, tam drvarnica in tako dalje. In vse to je izrezljano iz papirja ! A to, kar je še najlepšege, povem vam na zadnje. Kakor veste, prižgemo luč samó po noči, kadar se ne vidi. In zdaj pomislite, kako mora biti to lepo, kadar se prizgè moja svetilka. Hkrati je razsvetljen ves klobuk : pri vseh okencih se prikaže luč v rdečej, višnjavej ali zelenej barvi, kakor je vže papir rdeč, višnjav ali zelen. Vse se svetli, vse se giblje, vse žari in odseva! V srčkih vaših vam berem, kako radi bi vi videli jedenkrat mojo svetilko. Zal mi je, zelò žal, da ne znam slikati; ako bi znal, pa bi vam jo naslikal! Pa kaj bi tudi to pomagalo, ko vender noči in luči bi ne mogel naslikati. Nič drugega vam ne ostane, kakor to, da ste pridni. In če ste, imeli bodete tudi vi lahko tako svetilko, kadar bodete veliki. Drugače pa nè, nikakor nè! B. Ptičice po zimi. a reteklo leto meni ni bilo kaj milo. Vrglo me je za dlje časa v postelj ter m' Popravilo mnogo grenkih ur. Grenkeji pa, nego moja zdravila, bil je dolgi čas, kateri se me je lotil — ali imel lotiti. Takó namreč je hotel zdravnik. Prepovedal mi je pisati, čitati, govoriti, misliti, vzprejemati poséte, — prepovedal vsako zabavo. Kako-li bi me ne mučil dolgi čas? — K sreči imelo je jedino okence moje spalnice razgled na vrt in od tam sem se nadejala, česar v hiši nisem imela: razvedrila. Skrbni zdravnik moj — hvala Bogu — ni mi prepovedal — gledati. — Seveda cvetičjega krasu ali sadunosnega drevja nisem tam ugledala, ker — bila je zima. Ledena slana in preko njè visoka snežena odeja sta pokrivali zemljo. Glad in mraz je preganjal uboge ptičke in moji sohišniki, ki nimajo baš kamena tam, kder drugim človeškim bitjem bije srce — napravili so jim mestece za krmljenje baš pod oknom moje spalnice, in takó sem sè svoje postelje lehko opazovala življenje in početje pri letajočih in odletajočih drobnih ptičicah. Marsikak prijeten prizor sem tu ugledala. Nad krmiščem razprostirala je stara črešnja svoje vejevje. Drobtinic, jedilnih ostankov, gnjilega sadja in peček potresalo je dobrosrčno dekletce prav pogostoma na krmišče. Prvi gostje v obednici so bili vrabci. Največkrat se jih je pripodila cela tolpa. Imenujemo je cestne paglavce mej ptiči in — po pravici: kajti redkokrat so se razšli brez te-peža in prepira. Po večkrat je bilo vriščanje, da si si moral ušesa mašiti. Prile-tevši planili so na drobtine, hoteč vsak imeti največji kos. Svojemu tovarišu tako vrabče ničesa ne privošči. Kos, katerega si je tà izbral, zdi se ónemu boljši. Kako rad bi mu ga iztrgal! ■— in ako se mu tó posreči, hajdi ž njim v skrivališče, kdér ga pogoltne. Včasih pa pri hite za njim njemu podobni tovariši ter ga preganjajo tako dolgo, da mu ga iztrgajo. Pač resnična prislovica, ki pravi: kakor prišlo, tako prešlo! Vse drugače pa se je obnašal ščinkovček! Plašno je priletel v bližino, boječe se vsedel na tenko vejico pritlikovega dreveščeka ter dolgo opazoval početje predrznih paglavcev vrabjega rodii, brez da bi se drznil méd-nje. Stoprav, ko so ti z glasnim vriščanjem odleteli, približal se je krmišču. A zopet se je oziral na vse strani, mu-li odkod ne preti nevarnost. Ko se je prepričal, da je vse mirno, jél je zobati. A ón ni segal po največjih kosih. Poiskal si je zrnic, katera je mogel z malim svojim stožčastim kljunčkom zdrobiti. Nikdar pa ni bil neuljuden sè svojimi tovariši, ter si ni polnil žepov po obedu ; ko se je najedel do sitega, mirno je odletel, ako ga ni vže poprej pregnala tólpa vriščečih vrabcev. Eedno po solnčnem vzhodu pa je prihajala mala biiujevka, katere sem se vsikdar vzradostila, gledajoč, kako sè svojim rmenkastim kljunčkom pobira drobna zrnca. Kako previdno se je približevala, skakljajoč od vejice do vejice, od drevesa do drevesa, vedno se ozirajoč na vse strani. Posebno oprezno pa si je ogledala krmišče. Ko ni bilo nikdér nič sumnjivega, spustila se je na krmišče. A še tu jej ni dalo mirovati. Čez dolgo se je umirila in jéla zobati. Predrzni vrabiči so se zopet vrišče pripodili nazaj — a ona se ni zmenila za cestne pobaline. Mirno je zobala dalje in nasitivši se odletela. Ko je pa zima minula in z zemlje izginila bela odéja, ter se otajala zemljina plast, ni je bilo več na krmišče. Mislila si je pač: Milostinja pristoji le ónemu, kateremu je nemogoče prislužiti si kaj. Kateri teh treh gostov dopada vam najbolje, prijateljčki moji mali? Kako ljubo so me zabavale drobne ptičice in mi prikratile marsikako uro! Kakó bi bile gladovale, da vam ni milosrčna roka pogrinjala mizice z živežem ! Zahvalite se na tem svojej malej dobrotnici ; priletite v gorkej vigredi na oknice njene spalnice ter jo sè svojimi ljubkimi pesencami vzbujajte k ranemu pohodu hiše Gospodove ! — In vi vrabci nepoboljšljivi, ki se ne morete povzpéti k plemenitejemu, a ste največ dobrat užili, pridite in očistite drevje in grmovje kvarljivih in požrešnih gosenic. Takó bodete tudi vi nekaj koristili, a mi bodemo radi pogledali skozi prste, ko se bodete zopet obnašali kakor cestni paglavci. Se več bi vam povedala, mali prijateljčki moji, o ljubih ptičicah a za danes bodi dovolj. Ko bode prišla zlata vzpomlad in se bodo zopet vrnile ljube ptičice, povedala vam bodem o njih. Do tedaj pa jih tudi vi malo opazujte in varujte drobne stvarce pred zimskimi nezgodami. —- Polovica, tretjina, najmanjši del vaše male južinice nasiti vže več ptičic, a vam se to niti pozna ne. One zaslužijo vašo pozornost, ker so ljubeznive in dobre. In še celò hvaležne! Janja. im • Dalje v prilogi, ^fefl K 1. listu 1H91. ■M 'T VRTCEVA PRILOGA. Spomin na dobro delo. fjimßrM ledena burja Po dólu in po bregu, Ob cesti tam počiva Prosjak osivel v snégu. Lasjé visé srebrni Krog velega obraza, Okó mu je britkostno, Telo se trese mraza. Prispe po stezi dete, In vànj oči obrne, Kožušček vrže s sebe, Prosjaka z njim ogrne. To krilce darovano Prosjaka bode grelo, A dete bo ogreval Spomin na dobro délo. A. Medved. Atilin grob. (črtica spisal —è.) 4 li ste vže slišali, dragi čitateljčki moji kaj o hunskem kralji, o strahovitem läk^Atili ? Ali ste vže čitali kdaj o njem, pred katerim se je tresla vsa Evropa, kateri je podjarmil toliko narodov a mej njimi tudi naše očete? Ali še niste čuli nikdar vašega deda, ko vam je pripovedoval o grdih pesoglavcih, strašnih, kosmatih ljudeh, kateri, da imajo jedno oko v sredi čela, a drugo na zatilniku, pa jih zato ne more nobeden ubiti, ker vidijo spredaj in zadaj? To zadnje je pač pripovedka, ali vender dokazuje, da so bili divji Huui strašni ljudje, ker so še sedaj ostali v spominu našega naroda, a najstrašnejši mej njimi je bil njihov kralj Atila, katerega je imenoval tedanji svet „šibo božjo". Ali mislite, da vam bodem pripovedoval o tem Atili in o njegovem grobu? Varate se ! Kaj je bil Atila in kakó se je vojskoval, učili se bodete vže še v šoli, saj se učite toliko lepega in koristnega, a kje je njegov grob, pa niso mogli po-zvedeti niti slavni učenjaki, kakó bi pa še le jaz. Pokopali ali sežgali so ga z vsemi njegovimi dragocenostmi tam nekje mej Dunavom in Tiso in tamkaj naj počiva, kaj to nam mari, saj ni to takó znamenito in zanimivo! Vodil vas bodem raje drugam, na naše milo Dolenjsko in vam povedal, kje in kako počiva naš Atila, kateri ni bil nič manje strašen in kosmat od ónega grozovitega hunskega kralja. Poslušajte me malo! m Velik ni bil, močan tudi nè, ali bilo je nekaj posebnega v njegovej postavi, kar je delalo strah tudi večjim korenjakom od njega. Pod širokim ploskim nosom štrleli so mu dolgi ščetinasti brki, kateri so se skoraj združili z gosto kodrasto brado, katera mu je okroževala okroglasto čeljust; pod razraščenimi obrvi svetilo se mu je dvoje divjih, ognjevitih očij, kateri ste izraževali njegovo odločno, junaško narav, ali se je zrcalil v njih tudi nekak značajeu ponos, kateri je kazal njegov pogum in zvestobo. Nosil je vedno topli, dolgodlaki, kodrasti kožušček in da-si je bil majhen in kratek, vender je nekako možato koracàl. Ni imel ne vem kako močnega in silnega glasu, vender njegov visoki, rezki glas izraževal je njegovo odločnost in vsi tovariši so omolknili, ko se je on oglasil. Kdo bi se mu pa tudi upal protiviti in nasprotovati? Samó pogledal je nasprotnika z ónimi svojimi hudimi očmi in dosti je bilo! Tak vam je bil toraj psiček Atila, ljubimec Zagorskega gospoda. Nil, ali ga sedaj poznate? Ni vam bil to navaden psiček, zato se je pa tudi tako prikupil Zagorskemu gospodu. Prijatelj je bil z malokaterim svojih tovarišev pasjega rodu, ker si je bil v svesti, da on ni navaden psiček; vender pa ni bil jeden izmej ónih sitnih kužkov, ki se zaletavajo v vsakega in vsakega nadlegujejo sè svojim nadležnim lajanjem. Bil je, da se takó izrazim, nekak gospod ali ple-menitnik mej svojim pasjim rodom in to je tudi nekaj. Atila je bil toraj, kakor sem vže povedal, ljubljenec Zagorskega gospoda in to po pravici. Zvest je bil gospodu z vso iskrenostjo svojega živalskega srca in zapustil ga ni nikdar. Ce je šel gospod na izprehod, kdo ga je spremljal, če ne zvesti Atila, če je bil gospod pri pisalnej mizi, niti ganil se ni kužek od njega in po noči, ko je gospod sladko zaspal, kdo ga je čuval, če ne njegov zvesti psiček, kateri se je stisnil v kotiček pri vratih in počival na pólu bedeč, ker je najmanja stvarca, najmanji šum prebudil zvestega čuvarja. In ponosen je bil na to svojo službo. Nič ga ni tako razkačilo, kakor to, če je prišel kak drug kužek k gospodu, ali pa če se je kumica Drmäv prismukala do gospoda in se mu hotela sè svojim prirojenim mačjim laskanjem prilizniti, takrat ni poznal šale naš Atila, takrat je pokazal ne samó svoje ščetinaste muštace, nego tudi zobé. A borme takrat se je zbal vsakdo dlakavega kosmatinčka in še celo kumica Drmàv pobegnila je, da-si se je v njej kuhala in prekuhavala huda jeza. Raztrgala bi tega svojega nasprotnika na drobne koščeke, ko bi ga bila mogla, da ni le predobro znala, da je Atila majhen, ali je hud ! Svojo zvestobo Zagorskemu gospodu pokazal je Atila posebno pri jednej priliki. Bilo je jedne hude zime, ko je Zagorski gospod nevarno zbolel. Ker je zanemaril s prva bolezen, shujšalo se je njegovo stanje in malo je bilo upanja, da ozdravi. Po več dnij je ležal v hudej vročini, takó, da se niti zavedel ni. A naš mali Atila ni se ganil po več časa od njegove postelje, stisnil se je v kot in začel tako tožno cviliti, da so ga morali spoditi šiloma iz sobe. Ali kakor hitro je mogel, prikradel se je zopet nazaj in se vzpenjal gori k bolniku, kakor bi se hotel prepričati, če je še kaj upanja, ali ne. Bolezen gospodarjeva uplivala je na njega takó, da ni okusil po ves dan ničesar, da-si mu so ponujali taka jedila, katera so mu bila popreje posebna slaščica. Vender gospodar je naposled okreval, ali ni pozabil na Atilovo zvestobo — vedno mu je prihranil kak poboljšek, ker je tudi Atilin že-lodček — kaj bi tisto — razločeval masten košček slanine od neslanega močnika Vender vse na svetu se stara in izpreminja, takó je bilo tudi z našim Atilom — ker. kakor znate, ni prirojena kužkom ne vem kaka starost. Tudi našega Atilo je začela zalezovati starost, moči so ga zapuščale in opešal je zelò. .Jedva se je vlekel po tem božjem svetu. Zagorskemu gospodu — kateri ima zelò dobro srce ne samó za ljudi, nego tudi za živali—smilil se je ubogi Atila zelò, znal je dobro, da bode za kužka najbolje, če napravi oporoko in se poslovi od tega sveta. In tako je tudi bilo. Gospodov prijatelj, dober lovec, odvel je nekega popóludne siromašnega, opešanega starca Atilo, proti gozdu, pomeril je in zvesto Atilino srcé prenehalo je biti v nekoliko trenotkih za — zmiraj. Takega popóludne vže dolgo ni imel Fuginov Jaka, vaški prosjak. Od Zagorskega gospoda je dobil polič vina, pol hleba kruha, polhen mehur tobaka in novo, novcato dvajsetico, a zato opravil službo pogrebca — pokopal je namreč ubozega Atilo Odnesel ga je daleč notri v gozd, kder raste óni krevljasti, rogo-vilasti gaber, izkopal pod hrastom jamo, a v njo položil našega kužka. — Nù, sedàj sem vam povedal, čitateljčki moji, kar sem vam obljubil ; če vas bode mikalo, pa idite v gozd, izvestno najdete rogovilasti gaber, kakeršnega ni v vsem gozdu, a tam pod ónim gabrom pa počivajo stare kosti — dlakavega, silnega Atile! Moč godbe in petja. 1 A^jfodlia je dar božji, takisto tudi petje. Za oboje ima človek prirojeno zmožnost, jjjgj^ katera se često zanemarja. A kdor v sebi to zmožnost budi in izobrazuje, temu vnema godba v srcu mile in mirne, pa tudi žalobne in burne čute. Njeno delovanje na živali in človeka je zelò mnogovrstno. Evo, nekoliko zgledov! Grški Orfej je živel 18 ali 14 stoletij pred K listo vem rojstvom. Sè svojo godbo in svojim petjem krotil je divje, zveri v gori, da mu so bile poslušne. Kot pevec je potoval po daljnih krajih. Ko se je vrnil v svojo domovino, ukrotil je svoje rojake, divje Trake. Dal jim je postave, verozakon, pesništvo in godbo. Izvestno ste tudi vi vže čitali v različnih knjigah, kako je nek godec padel v jamo, v katerej je bil medved. Ker je bil brez orožja, bil bi izvestno pogubljen, a pomagal si je z godbo. Z glasovi svojih strun branil se je divje zveri, dokler mu niso ljudje prišli na pomoč. Še o slavnem Paganiniju, ki je izdeloval najboljše gosli, pripoveduje se, da so ga nekdaj napadli volkovi. Otel si je življenje s tem, daje neprenehoma godei na svojih goslih. Ko so mu popokale strune druga zadrugo, godei je še na jednej samej, dokler mu ni prišlo rešenje. Anglež Jakob Tatlow pripoveduje sledečo dogodbo: Pet klerikov se je izprehajalo poletnega večera blizu neke gore ob potoku. Ko posedejo v travo in začno prepevati nek psalm, tedaj priskače z gòre dolgouhat zajček. Kakih 50 korakov pred njimi se ustavi ter posluša njih petje. Ko se pesen konča, vrne se zajček v gòro, a zopet priteče, ko začno drugo pesen peti. Še le potem, ko so nehali s petjem, potegnil jo je tudi njih poslušalec nazaj v svoje gorsko ležišče. Nekaj podobnega temu pripoveduje Sir Hawki ns o nekem kapitanu Novare. Ta je bil ujet in si želel harfe, da bi si v ječi krajšal čas. Ko jo dobi in zaénè brenkati po strunah, prišle so miši iz svojih lukenj ter so ga poslušale. To je delal šest dni zaporedoma, in vselej so ga obstopile te plahe živalce, ko je začel godbo. Da vojaški konji glas trobente poznajo in se ga vesele, to je obče znano. Tudi to se čita po večkrat, da afriški divjaki igrajo z gadi. katere kroté s piščalko ; z njo navadijo gada, da pleše po glasu piskača. Samó pes ne mara za godbo, pri najlepših glasovih začne tuliti. n. Ker ima godba velik vpliv na živali, ki nimajo nobene višje nadarjenosti ali zmožnosti, zatorej se ne čudimo, da tudi človeka zanima, njegove čute očara in ga povzdigne do vzvišenosti. Tudi o tem imamo dosti zgledov. Vže otroka v zibeli zaziblje materino petje v sladko spanje, zato mu mati tako milo poje. Tudi jok se mu izpremeni v smeh, ker mu petje tako prija, da je vesel. Grki so vže od neznanih časov skladali lepe pesni, katere so plesaje prepevali na glasbo ali godbo. In to se je godilo v svetišči ter v čast izmišljenih bogov in boginj. Postavodajalec Špartancev, Likurg, poslal je Taleta iz Krete v svojo domovino, da naj po svojih pesnih nagiba srca Špartancev k jedinosti in pokornosti. Potem še le je prišel sam in jim podal svoje postave. To kaže, da so starodavni Grki prištevali godbo najboljšim pripomočkom, ki mire in mikajo ljudstvo. Srbe in sploh Jugoslovane so navduševali in v vojno proti Turkom gonili goslarji, pevci z goslami, da-si so imeli le jedno samo struno in so bili dostikrat slepi. Glas gosel in pevčeva beseda sta je navduševala za križ častni in svobodo zlatno. Iz zgodeb kralja Savla se kaže moč godbe nad človeškimi strastmi. Kadar koli je hudi duh prišel nad Savla, vzel je David harfo in je brenkal na njej, dokler ni postal Savel miren, in ga ni zapustil hudi duh. Leta 1480. je prišel ob pamet slikar Hugo van der Goes, kijebilizmej najboljših učencev slavnega van Eijka v Bruslji. Samó godba ga je mogla včasih zdramiti, da se mu je za nekaj časa v spominu zvedrilo, kadar so peli poleg njega najmilejše cerkvene pesni. Umetni Hugo je bil mnih avguštinskega reda, zato so mu cerkveni pevci včasih umetno zapeli. Odkar služita godba in petje krščanske) cerkvi, povzdiga ta božji dar dušo od pozemskega hrupa do nebeških višin. Izredno je bilo petje prvih kristjanov, o katerem piše sveti Jeronim, da odmeva kot podnebno grmenje, kadar po psalmih dijakonov in pevcev vse ljudstvo odpeva „Amen." Kdor je kdaj poslušal kako večjo cerkveno godbo, ali poslušal v kakej ško-fovskej cerkvi sveto petje velikega tedna, tak je sam občutil čudno moč, ki jo ima —'X 21 >♦• taka godba do človeškega srca. Na svojih perotih ga nosi po svetih nebesih, ali pa joka ž njim nad človeško nesrečo in hudobijo. čudežno in res včasih tudi nevarno sega umetna posvetna godba človeku v srce. Prilizneno in mamljivo ga vabi, pa tudi burno in strašno vzbuja strasti v njem. Kako nežno se poje „Mila, mila lunica", in kako močno doni krepki „Naprej zastava Slave!" V pesnih slavimo preljubo veselje, domače življenje, zvesto ljubezen in še sto drugih enakih občutkov. Takisto pa vzbuja nam godba in pesen tudi vzvišene Čute za vero, dom in cesarja. m. Dragi moj, ki to čitaš, ali mar veš kaj je paramitija? To je taka parabola ali prilika, v katerej so delujoče osebe višja naclzemeljska bitja, ne pa ljudje. Po njej se pojasnuje na posebnem dogodku kako nravno pravilo ali kaka višja resnica iz duševnega življenja človeškega. O upljivanji godbe na človeka pa nam podaja J. P. Richter sledečo paramitijo. Nekdaj je stopil angelj ljubezni pred Boga in ga prosil: „Oče! daj svojim ubogim ljudem boljši govor, ker óni imajo same besede, kadar hočejo naznaniti, kako se radujejo, kako žalujejo, kako ljubijo". — „Dal sem jim solze", odgovoril je Bog, „svitle solze veselja, grenke solzé žalosti in sladke solze ljubezni." Angelj ljubezni je dalje govoril in dejal: „Solza ne naznanja vsega, kar leži v čutečem človeškem srci. Oče nebeški ! daj jim boljši govor, kadar hote naznaniti, kako občutijo neskončne svoje želje po nekaj prihodnjem, kako se jim izgubiva jutranja zärija minule mladosti, kako se jim blesti večerni žar prihodnjega življenja". — Zdaj začuje nebeški Oče jasno Vilo ali modrico petja in godbe. Njej namigne in reče: „Pojdi doli k ljudem in uči je svojega govora." Takrat je stopila modrica petja in godbe na svet in podala človeškemu rodu nauk o glasovih ali glasoslovji. Od takrat zna človeško srce govoriti. Godba in petje sta govor človeškega srcä. Fr. Bup. Jastreb in slavec. (Basen.) Iglavec sedi na visokem hrastu ter póje po svojej navadi. Lačen jastreb ga ugleda, spusti se nanj in ga ujame. Slavec, obsojen v smrt, poprosi ujedo, naj ga izpusti, češ, da ni še dosti velik, da bi si napolnil ž njim svoj želodec. Ako je potreben živeža, ogleda naj se po večjih ptičih. A jastreb mu pretrga besedo, rekoč: „Pač bi bil neumen, če bi plen, katerega držim vže v krempljih, izpustil in lovil ónega, ki ga še nikjer videti ni!" Basen uči, da so tudi ljudje nespametni, ki se, upajoč doseči kaj boljšega, ne brigajo za sedanjost. (Aesop, prec. F. F. G) Domače živali. K psiček naš, hàv, hàv, Lajaj, to je pràv ! Da pred hišna vrata K nam ne bode tata; Psiček naš, hàv, hàv, Lajaj, to je pràv! Kravica, móv, móv, Pojdiva domóv! Dete naše joče, Mleka piti hoče; Kràvica, móv, móv, Pojdiva domóv! Mačića, mijäv, Nikdar brez zabäv ! Semtertjà po hiši Ti preganjaš miši -Mäöica, mijäv, Nikdar brez zabav! Konjič, ihahä, Malokdaj doma! Pelješ voz po svetu, Orješ njivo kmetu, Konjič, ihahà, Malokdaj doma ! Pripovedka o konjskej barvi. MjKva našega konja je jako različna, od belega do črnega izprevrača se na ÌMSJjyvse pasme rujave in kostanjeve barve. V obče štejejo bele konje mej pohlevne in mirne, vranec je rad koleričen in jézav, kostanjevec ognjiv in brzonog, rujavec srčen in vztrajen. Takó se o njih govori, a Arabci imajo o tem sledečo pripovedko : Ben Dijab je bil slaven glavar ali šejk ónih mohamedanskih Beduvinov, ki žive v peščenih pustinjah vroče Afrike. Živel je v 905. letu hedšire, to je okolo 1527. leta po Kristovem rojstvu. Nekega dne je bežal pred glavarjem divjih Ulad-Jagubov, ki ga je podil kot veter po pustinji. Bežeč obrne se Ben Dijab k svojemu sinu, rekoč: „Kakšne barve so sprednji konji sovražnikovi?" — „Belci so," reče sin. — „Dobro, odgovori oče. pa jezdiva proti solncii in tajali se bodo, kakor maslo na solnci." Za uro pozneje vpraša šejk zopet svojega sina! „Kakšne barve so zdaj sprednji konji našega sovražnika?" —- „Vranci so," zakliče sin. - „Dobro, pravi oče, držimo se kamenitega pota, pa se nam ni bati ' ničesar ; podobni so Sudanskim za-morkam, katerim se izpodtika gola noga ob kremenu." Beguni izpremené svoj tir in sovražniki zaostajajo daleč za njimi. Ko mine zopet nekaj časa, nagne se šejk tretjič k svojemu sinu, rekoč: „Kakšne barve so pa zdaj prvi konji za nami?" Sin mu odgovori: „Kostanjevci in rujavci so!" — „Zdaj pa le naprej," kliče Ben Dijab ; „izpodbodite konje, dajte jim čutiti ostroge ! Bes ujeli bi nas. ako bi mi ne bili vse leto krmili svojih konj z ječmenom, kakor nam je zaukazal prorok." Tako basnuje Arabec o barvi svojih konj. A pri kupovanji na basni zanašati se, menda bi ne bilo kaj varno. Nekaj resnice pa ima vender le v sebi ta pripovedka. Frančišek Kup. £ÌStft im Kaj je blago? (Srbska narodna.) ;J§lpeg je pal na listje in ovočje, Vsakemu naj Bog da, kar kdo hoče! Pa i meni, kar je meni drago. Bolje drago je, kot carsko blago ! Kaj pomaga mi vse carsko blago, Ako nimam, kar je meni drago? A. Medved. Fantič in konjič. JJIjantič ima konjiča, Ž njim hoče do gradiča; Pred gradom róv globòk, Konjič se brani v skòk. Konjič stoji s fantičem, Fantič ga tepe z bičem — Požene se konjič, Na tleh leži fantič. Kratko časnica. Nekega dečka oče je bil dimnikar Ko ga učitelj v šoli vpraša, kaj mu je oče, se deček ne more spómneti na besedo „dimnikar" zatorej reče: „Moj oče hodi z metlo ves črn po ulicah in otroke straši."' Pametnice. Pij vodo, kadar si žejen: vino, kadar se želiš okrepčati, a kavo in čaj samó kot zdravilo ! Hudobne misli so huje nego levi in tigri; divjih zveri se lehko izogneš, hudobne misli pa imajo pot po vsem svetu. Ravna črta najkrajša je mej dvema pikama. Kako srečen je človek, ki ima zvestega prijatelja ! Dete moje! vže davno si materi iz naročja, pomagaj si zdaj samó ; kakor si po-stelješ, tako bodeš ležalo. Pproti šteti vzrastli, poslužuj se jih pridno; nihče ne pride na visoko goró, kdor ne gre na-njo; poprimi se tedaj težkih stvarij in zmagal je bodeš. (Mückert.) Kolik pogum, ako storiš sovražniku dobro ! Ni vse tečno, kar nam diši. Ura s kazalom te vedno opomina, da delaj, dokler je še čas. Nove knjige in listi. * Popotnikov koledar za slovenske učitelje 1891 s popolnim imenikom šolsk. oblastnij, učiteljišč, ljudskih šol in učiteljskega osobja po Južno Št irskem, Kranjskem, Primorskem in slovenskem delu Koroškega po stanju v začetku šolskega leta 1890/91. V. Jeto. Sestavil in založil Mihael J. Nerat, nadučitelj in Popotnikov urednik v Mariboru. Tisk tiskarne sv. Cirila. — Ta „Koledar" je vže znan našim slov. učiteljem, ker jih vže peto leto seznanja z našim domačim šolstvom. A letošnji letnik je še v marsičem dopolnen, in gotovo ga ni učitelja, da bi z veseljem ne pozdravil tega svojega koledarja ter ne podpiral toli trudoljubivega izdajatelja, ki se ne boji ne truda ne obilih troškov, ki mu jih prizadeva to v vsakem obziru težavno delo. Zatorej slov. učitelji I vsi do zadnjega se naročite na „Popotnikov Koledar" ki stoji lično v platno vezan 1 gld. 25 kr. Dobiva se pri izdajatelju v Mariboru. * Lov na lavove. Zabavno-poučne crtice. Hrvatskoj mladeži priredio Ljudevit Tomšič, ravn. učitelj, pučkih škola u Zagrebu. Naklada tiskare Seliolz i Kralj (A. Scholz) u Zagrebu. 8°. 92 str. fTako se zove jako lična in po nemških delih Seholza in Richarda Hartmana, ki sta na svoje oči videla vse, kar se tù pripoveduje, sestavljena knjižica. Jezik je lehkoumeven, papir in vnanja oblika prav ukusna, zatorej jo priporočamo vsem onim naobraženim Slovencem, ki so hrvatskega jezika zmožni. Cena trdo vezanej knjižici je 40 kraje. OS" Iz pretečenega leta 1890 imamo še nekoliko nepopolnih „ Vrtčevih" letnikov na razpolaganje. Manjka samó število 'i. Kdor želi tak nepopolen letnik imeti, pošlje se mu poštnine prosto za 80 krajcarjev. Of" Denašnjo število smo poslali vsein našim starim gg. naročnikom; prihodnjo pa pošljemo samó ónim, ki nam za tekoče leto naročnino pošljejo. Upravništvo „ Vrtčevo". - -O-E-O- a a a a I a. a Ptm Rebus. (Priobčil P. Stegnar.) a a a a r • • 0 o s iJèlQ i in ! (Rešitev in imena resilcev v prihodnjem listu.) i«^ Vabilo k naročbi. "M 7j denašnjim Ustom stopi „ Vrtec" v jedno in dvajseto leto svoje dobe ter uljudno vabi vse prijatelje naše nežne slovenske mladine k prav obilem naro-čevanju. Nadejamo se, da nam naši stari naročniki ne vzkrdtijo svoje podpore, temveč si bodo prizadevali, da nam vsak še po jednega novega naročnika pridobi. Ako bi se število naših naročnikov dobro pomnožilo, podajati bi začeli „Vrtec" na poldrugej poli, kakor smo to storili z denašnjim brojem. Da bi nam kaj takega mogoče bilo, treba je, da nam vsi dozdanji naročniki zvesti ostanejo, ter se nam število novih naročnikov vsaj za polovico starih pomnoži. To bi se lahko zgodilo, alco bi vsak naših naročnikov delal na to, da bi naš list priporočeval v naroče-vanje. Z Božjo pomočjo gremo tedaj na delo ter upamo, da se nam „ Vrtec" tudi v novem letu ohrani. Zatorej podvizajte, naročiti se na „ Vrtec", ki «a vse leto stoji samó 2 gld. 60 kr., a «a pol leta 1 gld. 30 kr. — Naročnina se najhitreje in najceneje pošilja s poštnimi nakaznicami (Postanweisungen), ki se na vsakej pošti dobe. UpravniMvo „ Vrtčevo", mestni trg, it. S3 v Ljubljani,. Vsem našim ćastitim naročnikom sreèno in veselo novo leto Bog daj! „Vrtec" izhaja X. dné vsacega meseca in stoji za vse leto 2 gld. 60 kr., za pol leta 1 gld. 30 kr. Napis: Dpravništvo »Vrtčevo", mestni trg, štev. 28 v Ljubljani (Laibach). Izdajatelj, založnik in urednik Ivan Tomšič. — Natisnila Klein in Kovač v Ljubljani.