FRANCE ŠTUKL POSNEMANJE LOŠKE CERKVENE BAROČNE ARHITEKTURE IN OPREME NA DOLENJSKEM Nit škofjeloškega cerkvenega stavbarstva od druge polovice 17. stoletja do srede 18. stoletja je razpredel Nace Šumi.1 Od konca šestdesetih let 17. sto letja eden od baročnih stavbnih tipov uveljavlja dvoransko ladjo z banjastim obokom in nekoliko ožjim in nižjim, ravno zaključenim in križasto obokanim prezbiterijem. Vzor takim stavbam na loškem ozemlju je bila vrhniška Sv. Tro jica (1630, 1677). ki je nastala pod italijanskim vplivom. Nit se je nato iz Vrh nike razvlekla na loško ozemlje: cerkev klaris v Loki (sedaj Uršulinska cerkev) 1669, cerkev v Gorenji vasi (Trata) v Poljanski dolini in sv. Volbenka nad Logom v Poljanski dolini, obe stavbi sta nastali proti koncu 17. stoletja, kapu cinska cerkev v Loki 1707, Spital na Lontrku 1710, Hribec v Puštalu 1738 in predelava cerkve v Bukovem Vrhu 1739. Ista delavnica je adaptirala cerkev na Ledinici pri Zireh konec 17. stoletja, skoraj na novo zgradila p. c. sv. Lov renca na Hotavljah 1705 in popolnoma predelala cerkev na Malenskem vrhu med leti 1703—1705. Vse te stavbe tipološko odstopajo od našega tipa zaradi upoštevanja prejšnjih gradbenih faz oziroma starih lokacij, druži pa jih po ljanska ornamentika.2 SI. I. Oltarji pri sv. Volbenku nad Logom v Poljanski dolini 172 SI. 2. Oltarji v špitalski cerkvi v Skofji Loki Zanimivi in prepričljivi so dokazi udomačenja prostora, predvsem zaradi znižanja stavbe v korist širine prostora, ter razvoj arhitekturne ornamentike, venčnih zidcev, pilastrov, odprtin itd. Te vrste stavb druži tudi t. i. poljanska ornamentika (Šumi) s posebnimi, verjetno lesenimi modeli odtisnjena orna- mentika po vrhovih sosvodnic. medaljonov, na stropih in slavolokih (tam vin ska trta). Takšno udomačeno igračkanje najdemo na Ledinici, v Gorenji vasi, na Malenskem vrhu, na Hribcu, v Bukovem Vrhu itd., predvsem pri tistih prostorih, ki so se še bolj osvobodili italijanskih vplivov, saj tuja arhitektura ne pozna tega okrasja. Tako po tipu organizacije tlorisa, lupine in arhitekturnih elementov bi lahko zaključili, da gre v našem primeru za neko zgledovanje, še več, za delavnico — ekipo. N. Sumi je imenoval ta tip stavb kot poseben tip — loško arhitekturo.3 Arhitekturni zasnovi sledi podobno tudi oprema. Sumi je ugotovil, da je pri loški arhitekturi oltar zasedel vso steno v prezbiteriju in da je lesen.4 V kiparsko zakonitost in razvoj se na tem mestu ne bomo spu ščali, saj sta to opravila že Milan Zeleznik in Sergej Vrišer.5 Značilen je pred vsem monumentalen razvoj oltarne arhitekture, ki zapušča vplive zlatih oltar jev, ne razvije pa še prave baročne plastičnosti. Zanimivo je, da so si tudi oltarji v obravnavanih cerkvah sorodni, predvsem v liniji Volbenk—Kapucini—Špital, kjer so si tudi arhitekture najbolj podobne (si. 1, 2). Kapucini tako pri arhi tekturi kot pri opremi sicer odstopajo zaradi redovne skromnosti in poznejših sprememb in renovacij oltarjev (novi 1713, popravila 1761, 1838 in še pozneje). Hribec in Bukov Vrh pa sta časovno v kiparskem okrasu že preskočila to ob dobje. Vrišer med večjimi oltarnimi arhitekturami povezuje Volbenk z oltarji na Malenskem vrhu.6 Na Dolenjskem pa omenja tri oltarje iz leta 1716 v cerkvi sv. Martina v Boštanju.7 Nadaljujmo s topografijo Staneta Mikuža.8 Podružna 173 cerkev sv. Martina na Velikem Mlačevem (si. 3) ali sv. Martina v Boštanju (po Vrišerju) je nadaljevala oltarne vrste Volbenk, Kapucini, Spital — Veliko Mla- čevo. Največja podobnost je med Spitalom in dolenjsko inačico, kjer se je na Mlačevem kipar dobesedno ponovil, vendar monumentalneje, pač zaradi na ročnikov grofov Blagav. Časovno se je delavnica mogla razvijati, saj so oltarji v Spitalu iz okrog 1710. na Mlačevem pa iz 1716. V Spitalu je veliki oltar v strahu pred praznim prostorom na oltarni steni zaključen z oblaki, medtem ko je na Dolenjskem bolj sproščen v višino, kjer ima zaradi večje prostornine lupine tudi več prostora. V obeh primerih gre za enoten aspekt kompozicije kiparskega okrasja v sozvočju velikega in obeh stranskih oltarjev. Ta princip izrabljata že Volbenk in Kapucini. vendar je v Spitalu in na Dolenjskem dosled- nenje razvit. Kompozicija vseh treh oltarjev sicer še ne deluje tudi v smislu razvitosti baročne stavbne lupine, ker kiparski okras še vodi prostor linearno, po starem še poudarja vzdolžnost prostora. Oltarne arhitekture kot enote pa so na Mlačevem prostorsko že bolj razgibane, globlje, delno zalomljene itd. Podob nost med Spitalom in Mlačevim je tudi v barvni skali oltarjev, ki so v osnovi temno tonirani in kontrastni z »zlatimi« detajli. Pri dolenjski sorodnici loškega tipa se vrnimo na organizacijo tlorisa, stavbne lupine in arhitekturnih elemen tov. Pri tlorisih so razlike pri zgoraj našteti liniji le pri legi zvonika in zakri stije, kar so pa v posameznih primerih narekovale praktične potrebe. Severno stransko kapelo pri Sv. Volbenku, ki nam kazi inačice, lahko mirne duše črtamo, saj gre za poznejšo prizidavo (si. 4).9 Portalni del z zvonikoma pa je pri Vol benku kulisa zase, ki povzdiguje vedutni pogled iz Poljanske doline. Portali, lizene, pilastrska arhitektura v notranjščini pa so si popolnoma podobni. Pri Spitalu opazimo iste zidarske roke tudi pri »upravni zgradbi«, obrnjeni na Lontrk, posebno v prvem nadstropju zgoraj, ki je bilo po požaru ob obnovi na SI. 3. Oltarji na Velikem Mlačevem pri Grosupljem 174 SI. 4. Tloris cerkve sv. Volbenka nad Logom (po N. gumiju). — SI. 5. Tloris špitalske cerkve v Sk. Loki (po N. Sumiju). — SI. 6. Tloris p. c. sv. Martina na Velikem Mlačevem (po S. Mi- kužu) novo nadzidano na že staro poznogotsko pritličje. Seveda pa špitalska cerkev po monumentalnosti odstopa od Volbenka in Mlačevega (si. 6), ker je lokacija bila omejena na prostor med Lontrkom in mestnim obzidjem oziroma staro stavbo ubožnice (si. 5). Ce se vrnemo na kiparski okras, smemo reči, da je bila na delu spet ekipa, ki je prišla v objekt po odhodu zidarjev. Zal pa je ta ekipa delovala krajše obdobje kot arhitekturna, saj ji je oprema na Hribcu in v Buko vem Vrhu že ušla iz rok. Verjetno se je tudi stilno hitreje preživela, saj je opre ma pri zadnjih dveh cerkvah dosti naprednejša (Frančiškanska delavnica, Polho- grajski Faciji). Izven stroge primerjave loške skupine z Mlačevim (tako arhitekturno in v opremi) smemo v isto vrsto pritegniti še p. c. sv. Lucije v Dolah pri Polici.10 Stavba je sicer starejša, v začetku 18. stoletja pa so jo temeljito baročno pre delali v stilu loške arhitekture. Starim zidovom se podreja z enako širokim prezbiterijem, kot je ladja. Veliki oltar je datiran z letnico 1717 in ga je leta 1909 temeljito »moderno« prenovil Josip Subic. Takrat so zamenjali tudi večino kipov, tako da je oltar skoraj izgubil značilnosti iz začetka 18. stoletja. Ko pa 175 SI. 7. Pečaherjev grb (levo) in Lampfritzhaimbov grb (desno) odmislimo vse poznejše predelave, pa se nam podobnost z loškim Spitalom in sv. Martinom na Mlačevem le pokaže. Poglejmo še izvajalce teh »herojskih baročnih ansamblov«.11 Stavbarji so bili mogoče Ločani. Za gradbenike ni nobenih podatkov, pač pa za izvajalce notranje opreme. Pri Sv. Volbenku poznamo ime mizarja Valentina Ottla. Leta 1694 in 1695 je dobil plačana veliki in stranski oltar sv. Petra pri Sv. Volbenku.12 Pri obeh oltarjih je sodeloval kot slikar Ivan Jurij Remp. Remp je bil Radov- Ijičan, mizarji Ottli pa so bili nekaj rodov znana loška rodbina. V Dolah pri Polici je na predeli ob letnici 1717 drugoten napis — naredil Jožef Ambrožič, do sedaj neznano ime, katerega je odkril S. Mikuž.13 Pot loške arhitekture in opreme na Dolenjsko bi si lahko razložili s ple miškimi poznanstvi. Donatorji Blagavi (tudi Lazzariniji) na Mlačevem so bili v sorodu z loškimi Oblaki-Wolkenspergi iz Puštala, ki so imeli posest tudi na Dolenjskem. Oblaki so bili v Loki znani dobrotniki pri oltarjih v župni cerkvi, kapucinih, Crngrobu in drugod in so prav lahko napotili mojstre na Dolenjsko.14 Na levi in desni strani predele velikega oltarja pri Sv. Volbenku nad Logom v Poljanski dolini, ki je bil gotov vsaj v prvih letih zadnjega desetletja 17. sto letja, sta dva donatorska grba. Menili smo, da sta iz že znanih donatorskih dru žin, vendar gre za dve drugi rodbini. Na naši levi sliki je grb družine Pečaher, desni pa Lampfritzhaimbove (si. 7). Franc Matija Lampfritzhaimb je bil loški glavar med leti 1659—1684. Pričel je graditi svetoduško graščino.15 Drugi grb je Pečaherjev. Od 16. stoletja so imeli posest Sefert, pozneje v 17. stoletju hišo na Placu, pristavo pred mestom in nekaj časa (1669—1686) so bili lastniki staro- loške graščine. Bili so pogosto tudi v škofovi službi. Do srede 17. stoletja so dosegli plemstvo z naslovom »zum Schoffart« (Sefert) in se rodbinsko povezali s puštalskimi Oblaki (pozneje Wolkenspergi).10 Maks Pečaher mlajši, ki bi utegnil biti tudi naš donator, ima v Stari Loki lepo nagrobno ploščo. V ljud skem izročilu je ohranjeno, da je oskrbel Marijin kip, ki datira v 17. stoletje in je sedaj v levem stranskem oltarju. 176 Opombe 1. N. Sumi. Pregled cerkvenega baročnega stavbarstva v loškem območju, Loški razgledi 4, 1957, str. 57—68. — 2. F. Stukl, Umetnostna topografija Poljanske doline, Diplomska naloga 1966 (rokopis), str. 33. — 3. N. Sumi, Ljubljanska baročna arhitektura, Ljubljana 1961, str. 12. — 4. Prav tam. — 5. M. Zeleznik, Osnovni vid;ki za študij »zlatih oltarjev« v Sloveniji, Zbornik za umetnostno zgodovino n. v. 4, 1957, str. 131—182; S. Vrišer, Baročno kiparstvo v osrednji Sloveniji, Ljubljana 1976, passim. — 6. S. Vrišer, o. d., str. 35. — 7. Prav tam, str. 39—40. — 8. S. Mikuž, Umet- nostnozgodovinska topografija Grosupeljske krajine, Zavod SRS za spomeniško var stvo, Ljubljana s. d. (1979), str. 149—160. — 9. Opomba 2, str. 33—35. — 10. S. Mikuž, o. d., str. 108—112. — 11. Udomačen izraz za baročno stavbo z opremo in drugimi baročnimi »pritiklinami«. — 12. F. Kos, Doneski k zgodovini Škofje Loke in njenega okraja, Ljubljana 1894, št. 533, 535, 540. — 13. S. Mikuž, o. d., str. 17, 111. — 14. Arhiv SRS, Fond rodbine Oblak-Wolkensperg iz Puštala pri Skofji Loki, familiarija, fasc. 17. — 15. P. Blaznik, Skofja Loka in loško gospostvo (973—1803), Skofja Loka 1973, str. 330, 451; J. W. Valvasor. Die Ehre.. . 9/108. Za pomoč pri identifikaciji grbov so najlepše zahvaljujem Božu Otorepcu. — 16. P. Blaznik, o. d., str. 318, 328, 333; Valvasor, 9/113. Zusammenfassung DIE NACHAHMUNG DER BAROCKEN KIRCHENARCHITEKTUR UND EINR1CHTUNG VON SKOFJA LOKA IN UNTERKRAIN Den sogenannten Skofja Loka-Typus der barocken Kirchenarchitektur vom Ende der sechziger Jahre des 17. bis zum Ende der dreiBiger Jahre des 18. Jahr- hunderts setzt ein rechtwinkliges Schiff mit wannenartigem Gewolbe und niedri- gerem, engcren, rechteckigen und kreuzgewolbten Presbvterium zusammen. Wir haben es hier mit der Nachahmung des italienisehen Baugefuges, vvelches das Gebiet von Skofja Loka von der Dreifaltigkeitskirche in Vrhnika ubernommen hat, zu tun. Eine Besonderheit dieser Kirchengruppe ist auch die sogenannte Poljaneornamentik, d. i. eine mit besonderen Modellen abgedruckte plastisehe Ornamentik an den Randern der Stichkappen, rund um Medaillons usw. Ahnlich wie es sich bei der Architektur um dieselbe, wahrscheinlich in Skofja Loka tatige Werkstatte handelt, ist auch die Einrichtung dieser Kirchengebaude das Werk einer Werkstatte daselbst, von der uns bisher bloB der Altartischler Valentin Ottel und der Maler Jurij Remp aus Radovljica bekannt sind. Interessant ist, da!3 sich beide "VVerkstatten (die archi- toktonisehe und bildnerisehe) auch in Unterkrain geltend machten, so bei St. Martin in Veliko Mlačevo bei Grosuplje (Boštanj), Abb. 3, und bei St. Luzia bei Polica, ebenfalls in der Umgebung von Grosuplje. Die Vermittlung der Kirchenarchitektur und Einrichtung nach Unterkrain bewirkte aller Wahrscheinlichkeit nach die adlige Familie Oblak-Wolkensperg aus Puštal bei Skofja Loka. Sie hatte Besitz auch in Unterkrain, war eine bekannte Wohltaterin der Kirchen in Skofja Loka und mit den Familien Blagav und Lazzarini, den Donatoren der Kirche in Mlačevo, bekannt. 12 Loški razgledi 177