5. štev.	Maj —1889.	Letnik XII.
is.
Organ Cecilijinega društva v Ljubljani.
Izhaja po enkrat na mesec in velja za celo leto z muzikalno prilogo vred 2 gold.,
za ude Cecilijinega društva in za cerkve ljubljanske škofije 1 gold. 50 kr. Vredništvo in opravništvo je v hiši „Katoliškega društva rokodelskih pomočnikov",
Poljske ulice št. 10.
Rimski koral*)		„Pange		lin —■	gua". -u _-	1 U--	
fŽ-j - _	-■—■		■—	—■	——■—■	« T "«.	—1
—m—■— Pan-ge lin- -Wm	■ gua glo - ri	- 0	- si	Cor	- po-ris my-ste - ri - um,		M-
• 5 ■ ■	■ ■	A '	■	■		A _	—■—
--				--—— -—■		1—♦-■■	-i-
Sangui - nis - que pre - ti - o - si, quem in mun-di pre - ti - um
** , .
fructus ventris ge-ne - ro - si Rex ef-fii-dit gen-ti-um. A - men.
Splošno je mnenje, da je le-ta krasni hymnus presvetemu zakramentu na čast zložil sv. Tomaž Akvinski, kateremu je papež Urban IV. naročil, da sostavi cerkveni oficij za praznik sv. Rešnjega Telesa (1264). Ta misel postaja, kakor Baumker (I. 696) pravi, tim verjetnejša, ker se v samostanski knjižnici Šent-Galski nahaja pesem v rokopisu iz 13. stoletja. Je-li sv. Tomaž tudi skladatelj prvotne melodije, se ne da dokazati. Na vprašanje pa, je-li doriška (rimska) ali phrygiška prej bila, odgovarjajo glasbeni veščaki, ki so o tem pisali, skoro vsi, daje phrygiška starejša. R. Hermesdorff je 1. 1881 v prilogi Gregorius-Blatt-a št. 2. dal natisniti phrygiško melodijo, ki jo je našel v nekem kodeksu stolne knjižnice v Trevirih iz 13. stoletja; in ta se popolnem ujema s kolinskim napevom. Vsakako je čudno, da se phrygiška melodija po Nemčiji, Belgiji in Francoski skoro povsod rabi. Tudi Palestrina je v svojem delu melodijo III. tona rabil. In prav zato morda misel ni napačna, da so jo za njega dni tudi v Rimu prepevali.
V liturgiji rabi se hymnus „Pange lingua" pri večernicah osmine praznika sv. Rešnjega Telesa, pri procesiji istega dne, kakor tudi na veliki četrtek, kadar se sv. hostija slovesno prenaša. Konečni kitici Tantum ergo in Ge-nitori ste pri blagoslovu s presv. zakramentom za celo leto predpisani.



uL

Razložimo hymnus po posameznih kiticah!
1.	kitica. »Prepevaj jezik skrivnost veličastnega telesa in drage krvi, katero je v odrešenje sveta sad blaženega telesa — kralj narodov — prelil".
„Pange". Beseda pomenja najpred trudapolno delo, s katerim se n. pr. žebelj v kak tram zabija. Od pisala, s kojim so starodavniki pri pisanji povoščeno pločo razili, prenesel se je izraz na pisanje samo. Toraj je „pan-gere car min a" (pesmi delati) pri starodavnikih navadno reklo ali fraza, katera trudapolno delo pesnikovo dobro izraža. Tudi naš sv. pesnik si je izbral isti izraz, da zaznamuje napor vseh svojih moči. In to po vsej pravici! Ni ga človeškega jezika, ki bi mogel presv. zakrament zadosti vredno slaviti; kajti v njem imamo živo, ozarjeno telo Gospodovo (gloriosi corporis), in ceno (pretium) našega odrešenja, drago kri (sanguinisque pretiosi), katero je kralj vseh narodov, sin Marijin (fructus ventris generosi), na križi za nas prelil.
2.	kitica. „On, nam dan in rojen iz prečiste Device, je sklenil, potem ko je na zemlji bival in seme (božje) besede sejal, dni svojega (zemskega) življenja na prečuden način".
Zavoljo nas ljudi in zavoljo našega odrešenja (propter nos homines et propter nostram salutem, pravi Čredo v sv. maši) je prišel iz nebes, je po sv. Duhu iz Marije, device, meso vzel in postal človek: torej je v resnici „nain dan in nam rojen" (nobis datus etc.); seme božje besede je On, sejavec božji sejal v srca človeška (sparso verbi semine), da bi ondi kalilo in donašalo stoteren sad. Toda, koliko čudo je to, kar mu je ukazala zvečer pred njegovim trpljenjem in njegovo ločitvijo s tega sveta njegova neskončna ljubezen! Ustanovitev presv. zakramenta naj bi venčalo delo Onega, kateri je okoli hodil, dele dobrote". (Dj. apost. 10, 38.)
3.	kitica. „Ko je v noči zadnje večerje (pri mizi) sedel z brati, in je bila postava v zapovedanih jedeh dokončana, dal je d vanaj storici v hrano samega sebe z lastno roko". — Da bi zadostil postavi Mojzesovi, jedel je gospod z učenci pri zadnji večerji zapovedano velikonočno jagnje (cibis in legalibus). Potem pa je dal učencem skrivnost vsih skrivnosti, svoje presv. telo in svojo presv. kri v podobah kruha in vina. — Glejte (pravita sv. Jeronim in Beda), da je Gospod sv. zakrament stoprav potem postavil, ko je bila po postavi predpisana večerja velikonočnega jagnjeta končana; s tem je hotel pojasniti, da je bilo jagnje stare zaveze pred-podoba pravega jagnjeta presvete večerje, in da je bilo vživanje jagnjeta podoba, katera se ima odslej umakniti resnici, ki jo je nam dal v zavživanji presv. zakramenta.
4.	kitica. „Yčlovečena „Beseda" spremeni pravi kruh se svojo (vsegamogočno) besedo v (svoje sveto) meso, suho vino pa postane kri Kristova; in dasi tudi to počutkom uide, vendarza-dostuje vera sama, da se potolaži srce odkrito". — „Večna Beseda", Sin božji, ki je vzprejel našo človeško naturo (Verbum caro), vzame pri zadnji večerji kruh v svoje sv. roke, zahvali nebeškemu Očetu, ga blagoslovi in podeli učencem rekoč: „Vzemite in jejte, to je moje telo! Potem
vzame kelih z vinom, zopet zahvali, blagoslovi in ga da učencem rekoč: „Pijte vsi iz njega, to je moja kri! To storite v moj spomin!" — Kako priproste in vender kako visoke so besede, in pa kako zgovorne, da nam dokažejo resnico neizrekljive skrivnosti! (Ad firmandum etc.) Kakor nekdaj apostolom, tako je tudi danes še vera v te besede vsaki „priprosti duši" gotovo poroštvo za to, da v sv. zakramentu od kruha in vina ostane edino to, kar se spozna z zunanjimi počutki; da se pa nasproti bistvo kruha in vina po vsegamo-gočni besedi spremeni v pravo telo in kri Gospodovo.
„V evharistični daritvi", pravi sv. Krizostom (f 407) „je Jezus vselej pričujoč. In kakor je nekdaj mizo apostolov pri zadnji večerji kinčal, tako je tudi dandanes On, ki posvečuje na naših altarjih. Kajti ne po moči človeški (mašnikovi) postane kruh in vino, ki ju darujemo, telo in kri Jezusa Krista, ampak po moči Gospoda samega, ki je za nas umeri. Mašnik izgovarja le besede, in te zadobijo tvornost svojo po vsegamogočnosti in milosti božji. Jezus je rekel: „To je moje Telo; to je moja Kri!" Ista mogočna beseda pa, ki je nekdaj prišla iz njegovih božjih ust, prihaja še vedno po ustih maš-nikovih in se bode ponavljala do druzega prihoda Gospodovega z isto stvor-nostjo na naših altarjih, ker je temelj resnice presv. skrivnosti.
„Toda", pravi sv. Gaudencij (f ok. 400), „ni treba tako daleč nazaj segati, da dokažemo možnost skrivnosti, koje znamenje in podobo imamo vedno pred očmi. Rast v naravi je nekako le vedno spremenjenje. Voda spod neba, zrak in prst se spreminjajo v travo, rastlino, drevo, cvet in sad. Celo kruh, ki ga jemo, je zgolj v žito spremenjena prst. Isti Bog pa, kateri je vstvaril naravo trupel, in prst spreminja v kruh, v zakramentu spreminja isti kruh v svoje lastno telo; kajti toliko dobrotljiv je bil, da je nam to obljubil in ima tudi moč to storiti".
„Kruh, zelišča in sadje ješ", je rekel Samon, škof Gažki prevzetnemu Saracenu ; „se-li to ne spreminja vsled gorkote tvojega želodca v tvoje meso, kri, kosti, živce in kožo tvojo? Saj telesa, kakoršno je, vsaj nisi dobil po rojstvu samem, ampak po hrani, ki jo vživaš. In vender gotovo ne porečeš, da je božji ogenj sv. Duha manje izdaten, kakor naravni ogenj tvojega telesa. Ako je tvojemu želodcu mogoče, hrano spreminjati v človeško telo, kako da bi Gospod ne mogel kruha spreminjati v svoje sv. Telo ? Ti ne razumiš, kako da se ono spremenjenje v tebi godi: ono je skrivnost narave; in vender je veruješ. Veruj toraj tudi v spremenjenje pri sv. večerji, v toliko čudo milosti, dasi tudi ga ne razumiš".
O sv. zakramentu je telo Gospodovo navzoče z darovi veličastva (tenkost, jasnost, hitrost, nevzmožnost trpljenja, 1. Kor. 15): Nahaja se toraj v njem nevidljiv in nerazdeljiv, kakor kak angel. „Ako bi se", pravi sloveč raz-lagatelj, „angel v kruhu skril, ne videl bi angela, ampak le kruh in čutil bi samo slaj in duh kruha, in vender ne bi dvomil nad navzočnostjo angela v tem kruhu, ako bi ti kak prerok to zagotavljal. Zakaj bi se ti toraj težavno dozdevalo verovati v skrivno navzočnost Krista v posvečeni hostiji, ko je vender Jezus sam to rekel in ker on gotovo nič neresničnega izreči ne more?"
In kakor človeška duša sama na sebi večja ne postane, potem ko je po njej oživljeno truplo, v čigar posameznih delih 3e ona nahaja, čedalje bolj in
bolj vzraslo: enako se tudi telo Kristovo ne pomuožuje, marveč le njegova navzočnost, ko je vsled posvečenja na vsih onih krajih pričujoč, kjer ga prej ni bilo. Enako je sedel tudi Gospod pri zadnji večerji vidljiv sredi apostolov ter sam svoje sv. telo ne vidljivo (v podobi kruha) jim v jed dal.
5. kitica. „Toliko imeniten zakrament toraj ponižno počastimo, stara (predpodobna) navada pa naj se umakne novemu obredu: vera naj nas uči, kar čuti spoznati ne morejo". — Pri zadnji večerji podelil je Jezus učencem ono telo, ki ga je sam imel, in dandanes še se pri sv. maši kruh spreminja v isto telo, katero v nebesih kraljuje na desnici Očetovi; kajti besede „to je moje telo" so stoprav potem resnične, če se kruh spremeni v telo Kristovo, kakor je On sam na sebi in za-se. Kristovo telo pa je bilo pri zadnji večerji in je še zdaj živo telo, toraj nikakor ločeno od krvi, marveč telo, po kojem se pretaka kri. Isto velja tudi o spremenjenji vina v živo, t. j. s telesom zedinjeno krvjo. — Telesnega življenja pa si dalje ne moremo misliti brez duše. Ko se tedaj vsled spre-menitvenih besedi spremeni hruh v telo in vino v kri Kristovo, je vsled naravne zveze (vi naturalis connexionis et concomitantiae) v podobah kruha tudi kri, v podobah vina tudi telo in v obeh duša Kristova pričujoča. Človeška natura Kristova (telo in duša) pa je z drugo božjo osebo nerazločljivo zvezana; toraj je Krist v vsaki podobi ves, t. j. s krvjo in mesom, z dušo in telesom, z božjo in človeško naturo navzoč.
(Dalje prih.)
Takt v cerkveni glasbi.
V zadnji Glasbenikovi številki smo omenili, da bodemo nekoliko več iz-pregovorili o taktu v cerkveni glasbi. Namen nam ni, razlagati njegov pojem, razdelitev, veljavo itd., pokazati hočemo marveč, da se cerkvena glasba tudi brez takta prav dobro in še boljše počuti, kakor s taktom. Takt namreč cerkvenemu skladatelju in cerkvenim pevcem vedno neko silo dela in mnogokrat je edino on vzrok, da se nepravilno izgovarja, da se nelogično trgajo besede druga od druge, da se napačno sope, da se oddihuje celo med zlogi itd. Kolikokrat se očita skladateljem, da rabijo napačen ritmus in da napačno dekla-mujejo! Kaj druzega je krivo tej napaki, kakor ravno takt, ki leži kakor mučilna mora na skladateljevem prostem gibanji. Mi smo sedaj takta seveda tako navajeni, da brez njega več biti ne moremo in menda tudi ta-le razprava nikogar ne bode spreobrnila, da bi v svojih skladbah takt opustil. A eno je vendar potrebno: spiritus est qui vivificat! To se pravi: Naj le ostane takt v cerkveni glasbi, kakor se je razvil v teku časa, a nikoli ne sme vplivati na cerkvenega pevovodjo tako servilno, da bi preveč vestno štel osminke, če-trtinke itd. Razumeti mora toraj duh skladbe, seznaniti se mora z njenimi motivi, potem naj pa le diriguje kakor mu veleva srce in skladba — če je sploh kaj vredna — se bode pokazala v vsi svoji lepoti.
Da je cerkvena glasba tudi brez takta toliko ali še več vredna kakor s taktom, kaže nam cerkev sama, ki ne trpi v svojem petji (koralu) nobenega takta. Ravno to nam spričujejo stari skladatelji, ki so sicer dobro vedeli, kaj
je takt, pa ga vendar niso zaznamovali s črtami. Znano jim je bilo gotovo, da strogo določena taktova črta, katera vklepa gotovo število glasek v nekem okviru, trga mnogokrat melizme, ki se trgati ne smejo. V izgled, kako da so skladali „stari" brez takta, podamo sledeči odlomek, ki se nahaja v nekem folijantu iz Palestrinovega časa. Tiskan je v Rimu 1. 1581. in obsega napeve za Magnificat, katere je zložil Thomaso Ludovico Vi 11 or i a.*) Podpisani je imel izvirnik v rokah v Regensburgu. Iz njega je napravil sledeči izpisek dne 26. maja 1886:
Cantus.
	f—I — r5 1	f r\>{ . * j-j-H	1 v. f p-	s>	&
	P--1--		d - t-f t h t"1	'—i	1-4-
Et ex-ul-ta........vit spi-ri-tus me - - -
h-Jf-t-f—^		i			- - pka -s- & * * n	\-f~F~d~h^"ih-"] s	H4—i	-TI
					U - - - -1—U -V-	-t p ° -d ' * t & s.		
us in De-o sa - lu - ta-ri me.........o.
Alt.
Et ex-ul-ta........vit spi-ri-tus me - us in De-o
in De-o sa-lu-ta-ri me - - o in De-o sa-lu-ta-ri me - - - - o Tenor.
Et ex-ul-ta - - - - vit, Et ex-ul-ta-vit spi-ri-tus me - - us in
"l7^	-------.^-SL-g^^-g--H
De - o sa-lu-ta - ri me - o in De-o sa-lu-ta-ri me.....o.
Bass.
rV----g J fb f~M	— 1	> -p-p a _ . pf p-£ f-f-
Ap 00 r 1	1-1	L |—{-_!■. p ^ ~ j. p J" 1 | 1 1 |. p""
Et ex-ul-ta......vit spi-ri-tus me
us in De-o in De-o sa-lu-ta-ri me-o in De-o sa-lu-ta - ri me - o.
*) Vittoria je bil rojen na Španjskem 1. 1540. Prišel je mlad v Rim, kjer sta mu izgleda in prijatelja Palestrina in Nanini. Kmalo postane kapelnik v Collegium Germani-cum in pozneje v cerkvi sv. Apolinara. Vrne se po daljšem bivanji v Rimu zopet nazaj v svojo španjsko domovino, kjer umre 1. 1608 star 68 let. Vittoria je bil duhoven. O njem piše Dr. Proske: Von allen Angehorigen der romischen Schule hat niichst Palestrina keiner so sehr auf vollendete Reinlieit des Kirchenstyles geachtet als Vittoria.
Ključi so ostali tisti, kakoršni so v originalu, namreč <?-kljue za sopran, mezzo-sopranski c-ključ za alt, altovi c-ključ za tenor in baritonski /"-ključ za bas. Zaznamovanje glasek je seveda nekoliko različno od sedanjega, a vendar temu podobno. — Kaj pa pravite o teh krasnih melodijah? In kakošen je ta gibčni kontrapunkt in ta gladko tekoča imitacija? Kaj ne, kakor se orel pogumno vzdiguje v zračne visočine, tako se vzdigujejo tudi stari klasiki, prosti vsakoršne spone, v višave. Mi stegujemo svoje roke in želimo vzleteti za njimi, a na nogah čutimo težo, svinčeno težo, katera nas tlači nazaj na zemeljsko površje. Neka tolažba nam vendar ostaja, ta namreč, da se moremo vsaj soznanjevati z njihovimi umotvori ter je občudovati.
Potrudite se toraj slovenski glasbeniki in spravite ta čveteroglasni stavek v partituro in v takt. Ne bode preveč težavno, pač pa zelo podučljivo in koristno.	Jo .ž. Lavtižar.
Dopisi.
Iz Maribora, (f Dr. Avguštin Kukovič) Neusmiljeno letos smrtna kosa kosi po vladikovini lavantski; zakaj umrlo je že letos osem duhovnikov. Najbritkejša pa je zguba blagega, učenega in delavnega 6. g. Avguština Kukoviča, doktorja sv. pisma, kne-zoškofijskega duh. svetovalca, profesorja bogoslovja in podravnatelja lavantske duhovšnice. Umrl je po dolgotrajni mučni bolezni — tuberkulozi - dne' 19. aprila, v dan smrti Zveličarjeve. Porodil seje 3. avgusta 1849 pri sv. Juriju blizu Celja; po izvrstno dovršenih gimnazijskih naukih bil je dika duhovskega semenišča in pozneje duhovenstva; posvečen je bil 23. jul. 1871, v službo pa stopil leta 1872. Služboval je kot kaplan v Celju, Kozjem in Vojniku; v Ptuji je bil ob enem tudi učitelj veronauka na spodnji gimnaziji; poslednjič pa je bil pozvan za profesorja v Maribor, kjer je bival ravno štiri leta. Blagi spomin mu je gotov povsod, kjer je bil in pri všeh, ki so ga poznali. „In memoria aeterna erit justus; ab auditione mala non timebit".
Posebne zasluge nabral si je za cerkveno petje ter je bil navdušen pospeševalec ce-cilijanskega gibanja. Po dovršenih strogih bogoslovskih izpitih začel je orati ledino zapuščenega petja v cerkvi ter je v Vojniku podučeval pevce v cerkvenem duhu in tudi druge za to navduševal. Bil je pozneje stvaritelj cecilijanskega društva lavantske vladikovine in njegova duša; da pospešuje cecilijansko idejo, podučeval je Mariboru sam dečke v petji in sam je vadil odrasle pevce popevati cecilijanske skladbe. Bog daj po priprošnji svete Cecilije, da bi seme, ki ga je pokojni z mnogimi žrtvami vsejal, ne usahnilo, ampak obilni sad rodilo; on pa naj posluša glasbo nebeško. R. I. P.
Iz Zagorja. V preteklem času smo zopet pomnožili svoje znanje za eno latinsko mašo. Vel. nedeljo smo peli zjutraj A. Kaim-ovo op. I., ob desetih pa Carl Santner-jevo: Missa Brevis v D. Ta maša ima sicer dokaj cerkvenega duha, pa je vendar tudi mnogo trivialnega na njej ter ne ugaja po vsem pravilom cecilijanskim. Beči moram, da smo mi na deželi dostikrat v zadregi, ker ne vemo, kaj bi si naročili, da bi bilo dobro pa pevskim razmeram primerno. Včasih kupovalca tudi ime skladateljevo zapelje. Naročil sem si, ali prav za prav prosil „na ogled" od A. Bohma v Augsburgu celo vrsto skladb, pa nič mi ni ugajalo, tako da sem moral vse nazaj poslati. Da bi pa vendar nekaj kupil, naročil sem si omenjeno C. Santner-jevo mašo. Cenilnik pravi: Componirt von Carl Santner, Ehrenprasident des Salzburger Cacilienvereines. Če jo je predsednik ceciliji-nega društva komponiral, si mislim, mora vsaj biti popolnoma liturgična in vendar — nil Zato svetujem gg. pevovodjem naj si vselej le takih skladb naročajo, katere im-ijo zvezdico (*) poleg sebe v cenilniku. Ta zvezdica pomenja, da je osrednje cecil. društvo za Nemško dotično skladbo odobrilo in v svoj repertorij sprejelo.	— k.
Od Save. Pomenljiv za našo sveto stvar je vladni ukaz, katerega je slavna vlada pred par meseci razposlala na vse okrajne šolske svšte na Moravskem. V tem vladnem ukazu, katerega tudi „Cerkv. Glasb " v zadnjem listi omenja, se gg. učitelji opominjajo, da naj kolikor mogoče duhovščino podpirajo pri vpeljavi cerkvenega petja s tem, da otroke v šoli skrbno v petji podučujejo. (Glej Weltblatt dtto. 14. februarja).
Pomenljiv, pravim je ta ukaz, in ob enem oveselilen, ker vidimo, da je celo slavni vladi pri srcu napredek v cerkvenem petji.
Ne vem sicer, je-li bil pri nas na Kranjskem že izdan kak sličen ukaz ali ne, gotovo pa je želja slavne vlade, da gg. učitelji delajo v enakem smislu, kakor je to na Moravskem izrečno zaukazala. I)a je to njena želja, vidimo iz tega, da je poduk v petji, glasbi na pripravnicah vvrstila mej obligatne predmete s posebnim ozirom na cerkveno glasbo ter tudi v šoli odločila nekaj časa splošnemu pevskemu poduku. —
Drugo vprašanje pa je: kako se kaj ta smoter dosega, koliko se pri nas v tem obziru stori? Kolikor so mi razmere znane, moram reči, da se v tej zadevi pri nas premalo stori in da bi se lahko več storilo.
Pri nas so bili do zadnjega časa organisti-pevovodje skoro povsod izključljivo sami gg. učitelji in tako bode ostalo tudi v prihodnje. Na mnogih krajih je nemogoče imeti posebnega organista., g. učitelj pa to častno službo lahko in, če je zmožen in vnet, navadno tudi z veseljem prevzame za kako majhno odškodnino. Je toraj že v interesu gg. učiteljev samih, da si dobrih pevcev v šoli izgojijo.
Prvo načelo v pedagogiki je: poduk mora biti nazoren. Otrok mora to, kar se mu hoče vtisniti v spomin tudi videti, bodi da se mu pokaže s pomočjo obrazcev, podob, z opisovanjem itd. Ali bi ne bilo to načelo popolnoma na mestu tudi pri poduku v petji? In kaj bi bil tak pripomoček? Kaj druzega, kakor: številka in note. Kako se pri nas sedaj petje v šoli navadno podučuje? G. učitelj poje ali igra na vijolino kako melodijo otrokom toliko časa, da si jo otroci zapomnijo. Ali se more imenovati to poduk? Nikakor ne! Rajši recimo: dresura. Porabi se tako mnogo časa in ne doseže se nič ali malo.
Ali bi ne bilo dobro, da bi se tudi tukaj postopalo v poduku sistematično — od ložjega do težjega?
Pričel naj bi se toraj poduk v najnižjem razredu (ali oddelku) s številkami, pa le v obsegu 71—71. Številka je najbolj priprost, pa jasen pojem, ki nam višavo in globokost glasu naznanja. Tako naj bi se sistematično postopalo; s tretjim ali četrtim letom pa bi se prešlo na notini sistem. Zakaj pač bi bilo sicer visoko c. kr. ministerstvo za uk in bogočastje odobrilo pesmarice z notami, katere se imajo rabiti pri pevskem poduku v ljudski šoli?! So-li mar znamke (note) le za olepšavo nad vrsticami!
Gotovo, potem bi ne bilo težavno dobiti pevcev, niti za kor niti za kak čitalniški zbor. Tukaj v našem okraji nekateri gospodje prav veliko store' v tem obziru. Tako moram pohvalno omeniti g. Bartel-na v Šmartnem, g. Cepudra v Litiji, g. Toman-a prej v Hotiču sedaj v Moravčah. Vsakteri teh gospodov ima svoj možki in mešani pevski zbor, ki poveličuje v cerkvi čast božjo, pa tudi pri poštenih zabavah razveseljuje in blaži srce. G. Toman je še-le malo časa na svoji novi službi v Moravčah, pa vstanovil si je že krepak možki zbor, katerega so ravno pretečene dni časniki prav laskavo omenjali. Čast komur čast! Tako poznam še dosti druzih gg. učiteljev po Gorenjski in Dolenjski, ki so v tej zadevi veliko storili. Ali bi ne bilo dobro, da bi kateri teh gospodov napisal daljši sestavek, kako podučevati v petji, da bode vspeh vgoden ter bi dotični članek priobčil v „Cerkv. Glasbeniku" ali pa v stanovskem listu »Učiteljskem Tovarišu" drugim v poduk in spodbudo?
Razne reči.
Zopet mora „C. Gl." zabilježiti britko zgubo. - Veliki petek dne 19. marcija je preč. gospod
dr. Avguštin Kukovič,
profesor bogoslovja, kn. šk. svetovalec in podvodja duhovnega semenišča v Mariboru
po mučnem trpljenji mirno v Gospodu zaspal. Ž njim je minol blagi značaj in prijatelj vsem, ki so ga poznali; cecil. društvu Lavantske škofije bil je najkrepkejša podpora, duša cecilijanskega gibanja! R. I. P.
—	Sv. Oče Leon XIII. so imenovali dosedanjega prefekta kongregacije za svete obrede (S. R. C) kardinala Bianchi-ja prodatarjem in na njegovo mesto postavili kardinala Karola L aurenz i. To imenovanje je za prijatelje svete glasbe velicega pomena, kajti kardinal Laurenzi je sam muzik in se je že mnogokrat o spisih časnika „Civilta cattolica" glede cerkveno-glasbene reforme jako pohvalno izrekel. Upati smemo, da se ž njegovo pomočjo pravi cerkveni glasbi v Italiji in zlasti v Rimu zopet odpre dostojen in vzoren dom, k čemur tudi sv. Oče prigovarjajo in silijo.
—	„Civilta cattolica" poroča v zvezku od meseca februarija o zaslišanji, ki je je imel eden njenih vrednikov pri sv. očetu. Leon XIII. so si dali stanje cerkveno-g lasbenega gibanja v Italiji natančno razložiti in so konečno željo izrekli, naj bi se katoliško časnikarstvo za to stroko katoliške umetnosti marljivo brigalo ter duhovščino in narod o potrebi in sredstvih reforme podučevalo.
—	Občni zbor nemškega cecil. društva je za letos že zagotovljen in sicer v B r i x e n - u med 10. in 15. septembrom. Ker Brixen od nas ni tako oddaljen, se sme pričakovati, da to zborovanje tudi iz naših krajev kakega cecilijanca tje privabi.
—	Resnična smešnica. Gospodje L., M. in O. pojejo v zgornji sobi pri glasoviru. Gospod župnik pred farovžem posluša. Ko pridejo omenjeni gospodje iz zgornje sobe, se hitro gospod O. pohvali: Ste slišali gospod župnik, kako smo mi trije lepo kvartet peli?!
—	Hudobni jeziki pripovedujejo o učitelju glasbe, s podukom preobloženim, da ume, ako treba, en dan vsaj v 50 podučnih „ur" razdeliti. Ta trditev se da razložiti iz njegovih besedi, s kojimi se dopoludne in popoludne od svojih prijateljev - pivcev gredoč iz krčme poslavlja: „Upam, da vas čez 10 minut še tu najdem; potrpite malo, grem naglo še eno „uro" podučevat".
Šmarnlčne pesmi za sopran, alt, tenor in bas, zložil Janez Laha rn ar, organist na Št. Viški Gori. Cena 30 kr. Dobiva se v katoliški bukvami. (Opomba opozarja na ostale kitice v zbirki Volčičevi in Jeranovi: „Svete pesmi", 3. in 4. bukvice). G. Laharnarja prištevamo k boljšim slovenskim cerkvenim skladateljem; njegove dosedanje skladbe kažejo vseskozi dober okus. Teh 8 pesem dobro pride cerkvenim zborom za majnik (št. 6. je dvoglasna). Naj nadomestijo te cvetke marsikje šopek iz posvetnih glasbenih cvetic, koje se še tu in tam podajajo na šmarnični altar v pohujšanje prave pobožnosti! Da bi kritično razbirali vsako pesem posebe, zato nimamo časa; v št. 1. bi tenor bolje pel v 6. in 7. taktu ali obakrat dis ali pa obakrat d, ker se tako ložje poje in posluhu bolje ugaja._____
Listnica vredništva prilog. A. Pesem „Zopet približal se majnik je zali" ni še dovolj zrela za tisk. Peti jo sicer morete, ako nimate boljših; a prej morate_še marsikaj popraviti. B. Pesem „Vrtec zali svet'ga raja" bi vam delala, ako bi jo natisnili, manj časti, nego Vaše prejšnje skladbice; kajti ima nekoliko prisiljeno iznajdbo in na dveh krajih silno opominja na znane mašne pesmi. Sploh nima nič novega, nič posebnega v sebi.
Pridana je listu 5. štev, prilog.