Kakovostna starost, let. 26, št. 3, 2023, (64-64) © 2023 Inštitut Antona Trstenjaka 

IKT IN ROBOTI ZA KAKOVOSTNO STARANJE IN OSKRBOVANJE 
angleško: ICT and robots for quality ageing and care 
V razvoju pripomockov za kakovostno staranje in oskrbovanje so roboti in ostala informacijsko-komunikacijska tehnologija (IKT) najmlajša razvojna veja. Razvojne strategije namenjajo temu podrocju po­sebno pozornost. Politika resno racuna, da bo to pomemben vir za financno in kadrovsko vzdržnost sistema dolgotrajne oskrbe. 
Že leta 2010 je obsežna EU študija o IKT v oskrbovanju analizirala spekter potreb in možnosti za tovrstne tehnološke rešitve. Razvrstila jih je v štiri skupine: 1. komuni­kacijski pripomocki (videokomunikacija, socialni alarmi, centri za spremljanje ipd.), 
2.
 telemedicinski pripomocki (oddaljeno spremljanje zdravstvenega stanja, pripo­mocki za zdravstveno samooskrbo ipd.), 

3.
 pripomocki za samostojnejši življenj-ski slog, in sicer za nadzor okolja (npr. štedilnik, hladilnik ipd.), za lokalizacijo pomembnih predmetov (npr. kljucev) ter kognitivni pripomocki, roboti, nadomestni hišni ljubljencki ipd., 4. pripomocki za spremljanje (kamere, detektorji padcev, lokacijski detektorji v stanovanju in zunaj ipd.). Po letu 2010 je bil razvoj tega podro-cja izredno nagel. Rešitve gredo v smeri vecnamenskih pripomockov; ti presegajo zgornjo delitev, ker so uporabni na vec podrocjih. 


Razvoj IKT in robotov za kakovostno staranje in oskrbovanje je neizbežen in prinaša veliko dobrih možnosti. Na oseb­ni ravni lahko razbremeni oskrbovalca in omogoci boljšo kakovost oskrbe, na druž­beni ravni pa pomaga ohranjati financno in kadrovsko vzdržnost socialnega in zdra­vstvenega sistema. IKT že danes pomaga pri marsikateri storitvi zdravstvene nege in socialne oskrbe, da je opravljena bolje, hitreje in ceneje, opravljanje storitev pa se naglo izpopolnjuje. Roboti so že tako razviti, da se njihova strojna inteligenca ob konkretnem cloveku nauci njemu primer-no pomagati pri vsakdanjih opravilih in mu ob tem – vsaj navidezno – zadovoljevati tudi nekatere duševne in socialne potrebe. 
Kakor vsak ima tudi ta razvojni korak svoje velike možnosti in svoje pasti, vseka­kor pa neustavljivo napreduje. Razlogi za njegov hiter razvoj so zlasti štirje: 
1. 
potrebe po oskrbi se naglo vecajo, po­manjkanje oskrbovalnega kadra je zelo perece; 

2. 
tehnološke rešitve pri socialnih in zdra­vstvenih storitvah dolgotrajne oskrbe so praviloma cenejše od osebnega clo­veškega dela; 

3. 
oskrbovanje je telesno, duševno in socialno naporno delo, robotizirana pa-metna tehnologija bo lahko prevzemala naporne in brezosebne oskrbovalne storitve; 

4. 
sam znanstveni razvoj tudi na tem podrocju teži, da svoja spoznanja in usluge širi kot tržne proizvode na vsa možna podrocja življenja in sožitja; ob 


znanstvenem razvoju ga žene predvsem 
tržni dobicek. 
Uporaba IKT na podrocju dolgotrajne oskrbe, zlasti oskrbovalna robotika, vzbuja mnogim pomisleke in strahove; glavni je, da je oskrbovalna storitev robota brezo­sebna. Pomisleki in strahovi so stvarni. Za tiste vidike oskrbe, pri katerih je odlocilen osebni odnos in ne stvarna storitev, IKT ni uporabna. Pri oskrbovalnem in negoval­nem delu, kjer gre pretežno za kvalitetno opravljeno storitev, pa ta nevarnost ni vecja, kakor je pri cloveškem oskrbovanju, saj tudi poklicni in družinski oskrbovalci lahko izvajajo oskrbovalne in negovalne storitve brezosebno ali celo s trpincenjem oskrbovalca. Z vidika clovekovega doživlja­nja, eticnosti in varnosti prinaša uporaba IKT in robotike v oskrbovanje enake mo-žnosti in nevarnosti, kakor njihova upo­raba v izobraževanju, gospodinjstvu, proi­zvodnji in na drugih podrocjih življenja in sožitja. Bistveno je posvetiti sistematicno pozornost eticnim in pravnim vprašanjem pri njeni uporabi ter vzgoji vseh generacij za zavest, da je v medcloveškem sožitju in sodelovanju vsako storitev treba povezati s cloveškim odnosom. 
Stališce ljudi do tega, da bi jih v one-moglosti robot umival, hranil, sprehajal, jim meril krvni tlak in podobno, je še ve-cinoma odklonilno. To je razumljivo, saj še strokovnjaki vecinoma nimajo prakticnih izkušenj s temi stroji. Pri tem se je treba spomniti, kako so imeli izobraženi in neuki ljudje pred poldrugim stoletjem odpor in strah do vožnje z vlakom in pozneje z leta­lom. Clovek skozi vso zgodovino ustvarja tehniko, da lažje in bolje zadovoljuje svoje potrebe; kar izumi, uporablja s strahom in z drznostjo, v korist in tudi v škodo. 
Smiselna meja pri uporabi robotizirane IKT v oskrbovanju je eticna – nikomur ne sme škoditi. Te meje se ni lahko držati; vso zgodovino tehniko tudi zlorabljamo za škodovanje sebi, drugim in naravi, vendar pa je raba prevladovala nad zlorabo. Prak­ticna ovira pri smiselni uporabi tehnolo­gije je neznanje, ki povzroca najvec škode. Ovira so tudi bolestne duševne zavore v ljudeh, kakršne so npr. bolestne bojazni (fobije), ki jih do neke mere rešuje psiho­terapija. Nesmiselni strah pred uporabo IKT v dolgotrajni oskrbi se zmanjšuje s stvarnimi informacijami, nevarnosti pa je treba preprecevati z odgovornim mul­tidisciplinarnim delom pri razvoju teh oskrbovalnih pripomockov, pri njihovem uvajanju in usposabljanju za njihovo smi­selno uporabljanje. 
Trenutno so glavna oskrbovalna pomoc IKT opozorilni in svetovalni sistemi, v prihodnje pa bo velik del težkega dela pre­vzemala oskrbovalna robotika; podobno kakor v industriji, kjer robotika marsikje opravlja vecji del napornega rutinskega dela, ki je pred tem ljudi telesno, duševno in socialno izcrpavalo. Takega dela je tudi pri oskrbovanju veliko in nobenega razloga ni, da bi ga v prihodnje ob velikih potrebah po oskrbi ne prevzemali roboti. Robot, ki oskrbovanca prenaša, preoblaci ali hrani, je le novo orodje za pomoc ljudem, tako oskrbovancu kakor oskrbovalcem; je tehnicni podaljšek clovekovih organov in zmožnosti, ki jih redno uporabljamo za vsakdanje življenje – od strojev za delo in prevoznih sredstev preko ocal do protez povezanih na živcni sistem. 
Roboti imajo pri opravljanju storitev nekatere prednosti pred clovekom: niso utrujeni ali v stresu, do oskrbovanca ne morejo biti nevljudni, nestrpni in nasilni; pri IKT je zavestno trpincenje nemogoce, možne so tehnicne napake, ki so do neke mere paralela nehotenega trpincenja. Ob povecanju potreb po dolgotrajni oskrbi bo njihova nezamenljiva vloga razbremenitev poklicnih in neformalnih oskrbovalcev pri opravljanju napornih oskrbovalnih storitev. 
IKT je novo orodje za pomoc vsem oskrbovalcem, formalnim v ustanovah in na domu ter neformalnim v domaci družinski, sosedski in prijateljski socialni mreži. Omogoca boljšo kakovost oskr­bovanja in s tem vecjo kakovost življenja oskrbovanca. Oskrbovalcem omogoca boljše varovanje lastnega zdravja in druge vidike kakovosti življenja. IKT je in ostaja le orodje, ki samo po sebi ni ne dobro ne slabo: njegova uporaba je in bo vedno odvi­sna od cloveka in ustanove, ki ga uporablja. 
Seveda pa roboti ne morejo in nikoli ne bodo mogli nadomestiti oskrbovalca 
– cloveka. Ceprav so socialni roboti za komuniciranje in razvedrilo starih ljudi, zlasti tistih, ki bolehajo za demenco, precej pogosto v rabi, to ni cloveški odnos, ampak nadomestni psevdo-odnos, ki do neke mere lahko umiri in zamoti bolnika s to boleznijo. Nikakršen robot, naj bo še tako mehek za božanje, pameten za pogovor ali potrpežljiv poslušalec pa ne more imeti z oskrbovalcem cloveškega odnosa. Pristen cloveški odnos in oskrbovalna storitev sta dve enakovredni nogi, po katerih pri sleherni medcloveški pomoci hodi zdrav razvoj tistega, ki pomaga, in tistega, ki pre­jema pomoc. Naj se v prihodnje možnosti za razbremenilno uporabo robotike pri oskrbovanju še tako razširijo, bodo pravo delovno polje robotov samo neosebne oskrbovalne storitve; osebnega odnosa in nujno potrebne cloveške bližine zdravih z bolnimi ne bo nikoli nadomestila nobena tehnologija, nobeno orodje in nobena stvar. 
Jože Ramovš 

PONOVNA VZPOSTAVITEV SAMOSTOJNOSTI V SOCIALNI OSKRBI 
Angleško: Reablement in social care 
Ponovna vzpostavitev samostojnosti je sodobni, celostni pristop k oskrbi starih ljudi, osredotocen na pomoc posamezni­ku pri ohranjanju oz. povrnitvi njegove samostojnosti v domacem okolju. Pomeni vmesno med neodvisnostjo in odvisno­stjo, v kateri skušajo razlicni strokovnjaki s pomocjo usmerjene terapije posamezniku povrniti neodvisnost ter prepreciti ali zamakniti potrebo po dolgotrajni oskrbi. Umikanje države blaginje in narašcanje pomena skupnosti, zlasti družine pri oskrbi starih ljudi, sta s seboj prinesla tudi potrebo po drugacnih, na posameznika bolj osredotocenih pristopih dolgotrajne oskrbe, ki bi lahko preko kombinacije kognitivnih in fizicnih intervencij po­daljšali oz. okrepili neodvisnost starega cloveka in mu omogocili, da bi lahko cim dlje samostojno živel v domacem okolju. Koncept ponovne vzpostavitve samo­stojnosti je del celovitejšega koncepta rehabilitacije, ki jo Svetovna zdravstvena organizacija definira kot »niz posegov, zasnovanih za optimizacijo delovanja in zmanjšanje invalidnosti pri posameznikih z zdravstvenimi težavami v interakciji z njihovim okoljem« (Svetovna zdravstvena