PLANINSKI VESTN1K iM^^^H^^fiBiB^MM
Edo Deržaj je bil kot alpinist še boljši kakor Mira Marko, ni pa se oglašal v Planinskem vestniku. To delo je prepustil svoji »življenjski družici«. Njegov prvi plezalni tovariš je bil tisti Carletto Tauzher, ki se je smrtno ponesrečil v Turški gori. Navezan je bil zelo na Alojza de Reggija -tudi ta se je potem ubil, pod Grmado, naTur-ncu Deržaj mu je napisal nekrolog (PV 1926, str. 1518). Potem so sledili kot plezalni tovariši Danilo Marte-lanc, Pavla Jesiti, Diva Medica, Lojze Volkar, Stane Hudnik. S tem je ponovil Mirino smer v severni steni Špika.
Z Miro Markom Debelakovo se je seznanil 7, avgusta 1926 v Martuljku. Od jeseni 1926 sta plezala vedno skupaj. Tako je bilo tudi 5. julija 1927 - o tem smo že poročali. Opis nesreče je objavil dr. Henrik Turna. Ker so bili njuni vzponi skupni, so vpisani v seznam njenih »tur«, razen tega pa nekaj v poglavju knjige o Edu Der-žaju v pisanem gorniškem izročilu. Tone Strojin piše o Deržaju: »Prva in osnovna vrednost Deržajevega pisanja je, da je počloveči! lik alpinista ter ga spustil s piedestala. Napravil ga je človeško sprejemljivega, - Druga značilnost Deržajevega pisanja je vztrajno iskanje novih alpinističnih izrazov. -Tretja značilnost Deržajevih knjig je izbranost v jeziku.
V	opisovanju dogodkov je trpek. Urednik Planinskega vestnika dr. Josip Tominšek se je spraševal, kdaj bo Edo Deržaj napisal pozitivno knjigo o planinstvu. Take knjige Edo Deržaj ni napisal.
V	slovenski slikarski umetnosti ima Edo Deržaj svoje mesto. Kot krajinar se je s samostojno razstavo pojavil takoj po prihodu iz Anglije. Tam je med večletnim bivanjem razstavljal tudi v Gross VVenor House z dvema akvareloma in dvema grafikama v konkurenci številnih mladih angleških in tujih umetnikov z vsega sveta, kar je bilo priznanje za slovenskega slikarja. S takim slovesom se je vrnil v Ljubljano, da bi predstavil svojo razstavo slik Gora In gorska krajina v Jakopičevem paviljonu leta 1935. Kritika jo je lepo sprejela.
Manj znano je, da je imel uspehe v lesorezu, in to mednarodne. Na razstavi The men of the Tree oktobra 1934 v Londonu je razstavil lesoreze Jesen na Veliki planini, Motiv z Velike planine, Komna in akvarel Škotski bor.
Edo Deržaj je gotovo najboljši slikar med slovenskimi alpinisti, zelo verjetno pa najboljši alpinist med vsemi slikarji, ki so upodabljali gore,
Edo Deržaj v pisnem gorniškem izročilu: Gruh, Pod Špiki, Podobe, Linorezi; v PV: Lojze de Reggi, 1926, Tri generacije v triglavski steni. Edo Deržaj je umrl 5. oktobra 1980, namenjen na U s kovnico.
ZAKLJUČNE MISLI
Strojlnovih misli o tem, da je Deržaj počlovečil lik alpinista. ne smemo posploševati. Res je sicer, da so, na primer, skalaši o kakem vzponu rekli, da je »Šoder«, plezalec pa "šcdrovec«, toda na splošno med alpinisti, zlasti med skalaši, nisem opazil prevzetnosti in nastcpaštva. Navajam samo primer: po vojni me je
obiskal Stanko Hudnik. Med nami je veljal za najboljšega alpinista. Ali je bil skalaš, niti ne vem. Vsekakor pa je gotovo, da ml med govorom o plezariji niti omenil ni svojih uspehov. - Pa še primer: Jože Čop. Govorila sva velikokrat, tudi o drugih skalaših. Grajal je njihovo politično preusmeritev, toda nikoli ni hvalil svojih vzponov.
O presoji oseb bi moral reči, da Strojin sicer nikjer ne poveličuje dr. Henrika Turne, pač pa mu izkazuje veliko spoštovanje v načinu govora o njem. S tako presojo se nismo strinjali vsi skalaši. Turna je namreč s poskusi, dokazati slovenski izvor nekaterih krajevnih imen, napravil več škode kakor koristi. Bil je zelo nekritičen. Nimam pri roki njegove knjige, zato navajam samo po spominu: ime Malinverno je nastalo iz imena Mali vrh, Zürich je nastalo iz »Turič« itd. Dokaz? Končno še dve terminološki vprašanji: Strojin uporablja vzporedno izraza »gomištvo« in »planinstvo«. Po mojem mnenju je to nedoslednost. Končno glede izraza »alplnistika«: Strojin podaja sicer Isto razlago kot Slovar slovenskega knjižnega jezika, toda to ni živa slovenščina. Psihiater dr. Lev Milčinski je med vzroki za samomorilske nagibe navedel tudi alpinizem in pristavil: »Ali po Škerlaku alpinistika«, - To pomeni, da beseda »alpinistika« (ki seveda ni moja) niti izobraženemu Slovencu ni znana. Brockhausov Leksikon navaja obe besedi, »alpinizem« in »alpinistika« vzporedno. torej ju pomensko ne loči. Zato menim, da Izraza ■■alpinistika« ne potrebujemo.
Gorsko dekle
ZVONKO ČEMAŽAR
Ob bistrem studencu je stala nekoč, ko sem šel na gore; prijazno mi piti je dala iz nežne in bele roke.
Nato sva za hip pokramljaia o gamsih, o kozah, ovceh... V slovo sva poljubček si dala, brezskrben začul se je smeh.
Tam zgoraj v steni visoki začul sem pozdrav iz dolin; zagledal dve beli sem roki, zagledal sem hčerko planin.
In veter prinesel mi v skale planinske je hčere pozdrav in kar vse moči so mi dale, zakiical sem preko daljav:
»Pozdravljeno, dekle veselo, pozdravljeno s strmih višini« Nebo me je zopet objelo, ostal je prijeten spomin.