BRANE MOZETIČ
Metulji
vsako noč samo poslušam v telefonu
tuja koprnenja, in na nebu
bombniki hrumijo v dalj, zjutraj
se zavlečem v omamo gledat barve neme.
***
zakaj drhtiš, otrok, se lomiš v krčih sopeš, se dušiš, izgubljaš pulz zakaj zapuščaš, saj ni nič, le sonce s svojim svitom je oblilo zemljo.
**#
slučajno sem pogledal proti zemlji grape so se premaknile, reke izgubile roke se pogreznile v močvirja s sabo potegnile mesta za pristanek.
mostove so zamenjale brvi, po parkih so grobovi, otroci delajo piščali iz kosti in piskajo v večeru kako otožna pesem o zginulih ladjah.
ko zaveje hlad, spustim metulje v sobo tanke barve svile, lahen vetrič kril ki z grozo se zazira vame in odpada nosi čudna bitja, ki pustošijo za sabo.
Sodobnost 2000 I 620
Poezija
ko obrnem stran, je prazna, ni besede ni podobe, zvoka, ni spomina, rad bi vrnil se na prejšnjo, a ne gre, rad bi jo preskočil, a ni nič za njo.
***
velemesto, ki boli, trave stepe, ki skele morje, ki te praska, ves nemir, ki žge vodijo te v blazno željo, da bi ubijal a se ustaviš, ugasneš luč in čakaš.
***
ko si se dotaknil gnezda črnih vranov se preklala tla so, zemlja šla na dvoje in na oni strani eno jajce kljuva, samo dviga gromozanski kljun nad vse vesolje.
***
z reko bi spustil se v mesto a na eni strani vojska, na drugi smrt tu in tam kak štrcelj stene, čevelj ali košček pisma z vetrom v dalj.
***
pred izložbo je na prodaj cela jata ptic v strugi si otroci delajo ležišča na zvonik razpel si kože in me vabiš nem, krvav, razkosan v svoje taborišče.
***
pod ruševinami ležim in se sprašujem
me bo kdo našel, kdo iskal, sem sploh kdaj bil
kdaj bom, kaj niso vse samo koraki
ki se oddaljujejo nad travo, lahni.
***
Sodobnost 2000 I 621
Poezija
dolga, nepregledna črta morja v mraku in počasi se približa fant, kaže črne roke rane po nogah, smejoč obraz, da zgine svet vse, kar sem naredil, vse, kar sem imel.
***
kdo je ženska z rdečim ogrinjalom preko prsi kaj z rokami krili, kaj ponuja iz čebra da zakrivaš svoj izmučeni obraz, da polagaš ji pred noge vse imetje, a se le reži.
***
kako je jutro tiho, ni grmenja bomb ni živih ciljev, maček in drevesa prazna na obrobju mesta volk sestradan, joče s tacami se skrije, kot razleze se oblak.
***
večera ne dočakam, rečeš, vzameš prazno knjigo, trgaš list za listom in jih mečeš v reko, vsakemu zašepneš: nikdar več kakor strela, ki nebo razpara.
***
sosedova družina zoglenela v kleti nimajo obrazov, le zrnca fižola pred seboj na mizi, in skoz okna gledajo dehteče češnje, rdeče, vse hrustljave.
***
gledam na cesto, vse mrgoli, in tam
na robu ceste, med smetmi neki fant drhti
vse je že prepozno, v bolečini ga je vsak dan manj
skoz zarezo vidi se le pika, droben pesek, dolga plaža.
***
Sodobnost 2000 I 622
Poezija
črna, gola bitja v pristanišču, nakladajo razkladajo, se jočejo, smejijo, vabijo me k sebi, k svojim pesmim, k svoji smrti naj preneham skrivati obraz v dlani, pozabim.
***
slišiš bobne v mraku, pridi v gozd, otrok k opici in kači, nič ne rabiš iz vasi pridi, rešil se boš svetih vojn, luči za seboj boš pustil le prgišče bolečin.
***
glej, čez morje bližajo se ladje s petjem s plesom, z divjimi zamahi, s črnimi očmi pomendrale bodo solze, hrepenenje vse bogove zaklenile v skrinje z dna morja.
***
v tistem svetu se rodiš, umreš, kot voda teče in zbegan odnašaš listje, včasih riba znajde se ob tebi, dajo božaš, drugič jo pogoltneš brez ustavljanj, in odsevaš le nebo, nebo.
***
beli volkovi so prišli in prinesli slastno smrt množice hitijo k njihovim čekanom kri postane bela, cesta, mesto, sonce v belo zemljo so zagrebli bel pepel.
***
zvečer, ko usipajo se bombe, množica ljudi prepeva po mostovih, da jih brani ti pa pred kaminom listaš knjige, kar prebereš mečeš v ogenj in samo šepečeš: to je blaznost.
***
si predstavljaš, da si ljubil se v prostorih ki jih ni več, da posedal si po trgih
Sodobnost 2000 I 623
Poezija
se sprehajal po gozdovih, govoril jezike se smejal in strašil otroke, ki jih ni več.
#**
gledam poročila, zobljem čips in vsa ta kri gre mimo mene, čudim pestrosti se, zeham dokler me ne vrže iz tira drobna muha seda mi na roko, glavo, v meni ubija mir.
***
najprej se obrne, srna, kot da bo zbežala potlej klecne, skloni smrček k travi, jo poljublja svet lahko se zavrti, z vlažnimi očmi pusti se ubiti, kot da so le hude sanje.
***
sediš pred svojo sliko, črno-rdečo, brez moči na stotine razklanih glav, kje roka, krik pod drevesom prazno pregrinjalo, strt kozarec in zakaj v kotu, čisto zgoraj, plav metulj.
***
ko bežiš ponoči, kdo ve kam, ko se skrivaš niso volkodlaki, ne orkan, sovražna vojska le oči, zažgale so ti hišo, ubile psa in kdor te vidi, vrže kamen vate.
***
sosed seka glave, jih odira in pred hišo razobeša kot lampijone, njihove nasmehe širi z žeblji, za oči nalepi svetle zvezde ki svetlikajo se v noči kot kresnice.
***
navadi se, da poleg tebe beli volk če je lačen, kdaj zaseka, da čekani, kri kot od padle golobice kaplje v snegu ko ti liže krila in te varuje v spanju.
Sodobnost 2000 I 624