Urban Kordeš, Helena Jeriček
KOMUNIKACIJA KOT SPIRALNO PRIBLIŽEVANJE
SPREMEMBA PERSPEKTIVE
ALI ZAKAI SE POSTAVITI NA GLAVO
Narava in potek človekovega spoznavanja prek
zaznavnih procesov sodita med poglavitne epi-
stemološke teme, hkrati pa se tega vprašanja lote-
vajo tudi psihologija, antropologija, nevrofizio-
logija, biologija in kognitivna znanost. Če povza-
memo različne razlage odnosa med organizmom
in okoljem, lahko ugotovimo, da so do prve
tretjine tega stoletja prevladovale razlage, ki so
priznavale splošen odnos med zunanjim, »obje-
ktivnim« svetom in tem, kar človek zaznava in
spoznava, torej subjektivnim (ob redkih idealistič-
nih in solipsističnih teorijah, ki so povsem zani-
kale obstoj zunanjega sveta in zavzemale stališče,
da »vse« obstaja v človekovi »glavi« oz. »psihi«).
Te razlage implicirajo delitev sveta na zunanjega,
objektivnega, in notranjega, subjektivnega. Člo-
vekovo spoznavanje je spoznavanje zunanjega,
kar je ločeno od subjekta oz. tistega, ki spoznava.
Vsakršno spoznavanje je potemtakem bolj aH
manj natančen odsev objektive resničnosti; izre-
kanje trditev pa je izrekanje o zunanjem in ob-
jektivnem.
Prevladujočo metodo, na podlagi katere je
utemeljena miselnost Zahoda, lahko opišemo s
tremi elementi: vzrok-(algoritem)-posledica.
Gre za kavzalno-logično raziskovanje, pri katerem
lastnosti raziskovalca ne smejo vplivati na pred-
met raziskovanja, sicer to raziskovanje ni znanst-
veno (oz. objektivno). Narava je po tej »logiki«
pojmovana kot mehanizem, sestavljen iz ločenih
delov in podvržen kavzalno-logičnim zakonito-
stim.
S pomočjo omenjenega triadnega modela
(vzrok, algoritem, posledica) lahko razložimo
procese, ki jih Heinz von Foerster (1991) imenuje
trivialni stroj ali sistem. Njegove značilnosti so:
• sintetična določljivost, kar pomeni, da lahko
trivialni stroj ali sistem izdelamo, zgradimo in
razgradimo;
• analitična določljivost: s poizkusi lahko dolo-
čimo, izračunamo algoritem transformacij;
• neodvisnost od lastne zgodovine: pretekle
operacije nimajo nobenega vpliva na potek poz-
nejših operacij, kar pomeni, da pri enakem inputu
dobimo vselej enak output;
• napovedljivost; odnos med inputom in out-
putom je znan in nespremenljiv, zato lahko na
podlagi konkretnega inputa natančno predvidimo
output.'
Kaj je skrito v ozadju tega (še vedno prevladu-
jočega) načina raziskovanja? Glavna značilnost
tega metodološkega pristopa je, da se raziskovalec
oz. opazovalec umakne, distancira, loči oz. dvigne
nad predmet, ki ga opazuje oz. raziskuje, in misli,
da je to, kar vidi, nekaj objektivnega in zunanjega.
Ta predpostavka implicira, da spoznano ni od-
visno od načina spoznavanja oz. od strukture
spoznavnega mehanizma. Toda kot bomo videli
v nadaljevanju, to ni čisto res. Naše spoznavanje
je pogojeno oz. odvisno od kognicijskega/spo-
znavnega aparata in tudi kognicijski aparat se z
našim spoznavanjem spreminja.
Z razvojem znanosti, ki se ukvarja s kognitiv-
nimi oz. spoznavnimi procesi, se kaže, da logično-
kavzalni način raziskav ne zadošča več. Zakaj?
Ker gre za anologon očesu, ki gleda (preučuje)
samo sebe. Že Kant je opozarjal, da psihologija
ne more biti empirična znanost, ker se njen
predmet v trenutku, ko ga začnemo raziskovati,
spremeni.
Tudi tradicionalno teorijo komunikacije^ s
shemo pošiljatelj (oddajnik)—komunikacijski
kanal-sporočilo (informacija)-sprejemnik lahko
uvrstimo v kavzalno-logični model spoznavanja.
Komunikacija oz. pogovor se »vzpostavi«, ko
275
URBAN KORDES, HELENA JERIČEK
pošiljatelj pošlje prejemniku informacijo, katere
pomen je zaobsežen v njej sami. Pošiljatelj ima
namen prejemniku sporočiti oz. posredovati neko
misel, ki govori o objektivnem ali o subjektivnem
svetu, sprejemnik sprejeme signale, jih dekodira
in jim da svoj pomen (jih interpretira). Prvi
problem, ki si ga ob tako opredeljeni komunikaciji
zastavimo, je, ali gre pri komunikaciji resnično
za prenašanje informacij drugemu. Drugo vpra-
šanje pa je, ali lahko komunikacijo raziskujemo
in opisujemo kot trivialni sistem.
ALI JE KOMUNIKACIJA
TRIVIALNI SISTEM? vv;
Da bi lahko odgovorili na vprašanje, se moramo
preseliti na področje kognitivne psihologije, kjer
so v drugi tretjini tega stoletja vzniknile nove
razlage spoznavnega procesa. Eksperimenti Adel-
berta Amesa ml. so postali osnova konstrukti-
vistični teoriji, ki ne zanika obstoja zunanjega
sveta (kot se ji pogosto pripisuje), ampak meni,
da predmeti ne obstajajo neodvisno oz. ločeno
od zaznavajočega organizma. Ames meni, da se
svet posameznika ustvarja/nastaja pri ravnanju
z okoljem. Podobno razmišljata Ittelson in Kilpa-
trick (1973, po Sugman Bohinc 1996), saj menita,
da je najbolj smiselna razlaga različnih eksperi-
mentov o načinu vidnega zaznavanja ta, da opa-
zovalec nezavedno povezuje dražljajske oblike
(to, kar vidi) z neke vrste povprečjem preteklih
posledic dejanj, ki so v zvezi s to obliko. »Izbrana«
zaznava je tista, ki ima najboljšo napovedno
vrednost za delovanje in uresničevanje namenov
organizma.^ Ittelson in Kilpatrick trdita, da vsi
eksperimenti kažejo, da zaznava ni končen, »ob-
jektiven« oz. »absoluten« odsev resničnosti oz.
tega, kar je. Zaznava je bolj napoved, človekov
konstrukt, ki predstavlja najboljšo možno pred-
stavo sveta, ki bi človeku omogočila najboljšo
izvedbo namenov delovanja. To pomeni, da je
zaznani predmet neločljivi del zaznavne funkcije.
Povedano drugače, predmet in zaznava sta del
iste stvari. Če je spoznavanje konstrukcija, stva-
ritev, ki nastane s konstrukcijskim procesom, in
ne »registracija« »zunanjega« sveta, potem se
lahko s spreminjanjem tega procesa spremeni člo-
vekovo spoznavanje. Posledica tega je, da se pro-
ces spoznavanja in spoznano (rezultat spoznava-
nja) »sestavita«. Svet se nenehno rojeva in spre-
minja skoz spoznavanje. Svet torej ni nekaj
statičnega, temveč je nenehno porajanje. A kako
naj si predstavljam svet kot porajanje?
Za pomoč pri razumevanju omenjenih spo-
znanj se lahko obrnemo na biologa in nevrofizio-
loga H. R. Maturano in R J. Varelo (1980; 1998),
ki svojo razlago utemeljujeta s prepoznavanjem
in upoštevanjem krožnosti spoznavnih procesov.
Podobno tudi Husserl v svoji fenomenologiji ne
ločuje resničnosti in spoznavanja, ampak ju
obravnava v dinamični povezanosti. »Ta krožnost,
ta povezanost med delovanjem in izkušnjo, ta
nedoločljivost med določenim načinom bivanja
in sliko, ki jo ustvarimo o svetu, nam pravi, da
sleherno spoznavno dejanje poraja svet.« (Matu-
rana, Varela 1998: 21.) Maturana in Varela trdita,
da je vsako spoznavanje ne samo doživljanje,
ampak tudi delovanje. »Spoznavanje namreč,
tako meniva, ni reprezentacija sveta, ki je tam
zunaj, temveč nenehno porajanje sveta skoz sam
življenjski proces.« (Op. cit.: 7.) Avtopoetska teo-
rija (katere tvorca sta ta avtorja) zanika klasično
predstavo o delovanju kognicijskega sistema, za
katero je značilno, da razume njegovo delovanje
kot preslikovanje zunanjega sveta v notranjega,
čemur sledi odziv (output). Namesto tega pred-
lagata dinamičen pogled na spoznavanje, ki je
stalen proces iskanja stabilnosti ob nenehno spre-
minjajočem se okolju (Stein 1997). Trdita, da
naloga kognicijskega aparata ni preslikovanje
(zunanjega) okolja v notranja stanja, ampak vzdr-
ževanje organizmove (in svoje) notranje dinamič-
ne stabilnosti. Živ sistem je po njunem mnenju
operacijsko zaprt (njihova organizacija, tj., odnos
med sestavinami sistema je konstanta), kar
pomeni, da se odzivi na perturbacije'* dinamično
določajo znotraj sistema. Glavna značilnost žive-
ga sistema je, da se samoizgrajuje, samoproizvaja,
da sam ohranja svojo samoizgrajevalno (avtopo-
etsko) naravo. Spremembe strukture so podreje-
ne vzdrževanju lastne organizacije. Mogoč obseg
sprememb strukture posameznega živega sistema
in vrsta sprememb v okolju, na katere se sistem
odziva, sta določeni z njegovim trenutnim stan-
jem, ki je posledica celostne zgodovine živega sis-
tema. Spremembe v okolju lahko sprožijo spre-
membo strukture, lahko pa tudi ne, odvisno od
tega, ali trenutno stanje strukture sistema to dopu-
šča oz. ali rabi vzdrževanju njegove organizacije.
Kognicijski aparat lahko tako v enem trenutku
določen impulz uporabi, ker mu to pomaga pri
ohranitvi notranje stabilnosti, v drugem pa ne.
Laing (po Spencer-Brown 1973) predlaga, da bi
276
KOMUNIKACIJA KOT SPIRALNO PRIBLIŽEVANJE
tO, Čemur navadno rečemo empirični podatki
(data, dano), dosti bolj upravičeno imenovali
capta (pobrano). Lahko bi rekli, da kognicijski
aparat ves čas »predlaga« svet, s tem da izbira
vrsto sprememb, ki jih bo upošteval pri konstruk-
ciji. Preživeti se posreči tistim organizmom, ki
izbirajo^ take perturbacije, da pomagajo pri ohra-
njanju dinamične stabilnosti sistema.
Navedena spoznanja lahko ilustriramo z ne-
katerimi nevrofiziološkimi odkritji.
Maturana in Varela v knjigi Drevo spoznanja
(1998) navajata primer enostavnega eksperimen-
ta, ki ga je prvi opisal Otto von Guericke leta
1672. Vzamemo dva svetlobna vira (enega z na-
vadno belo svetlobo, drugega z rdečo) in ju name-
stimo tako, da se svetlobna snopa sekata. V prese-
čni žarek postavimo predmet, lahko tudi roko.
Senca, ki jo vidimo na steni, je zeleno modra.
Kako to, da smo dobili zeleno modro senco, ko
pa smo se nadejali le bele, rdeče, ali mešanice
rdeče in bele (rožnate) barve? Navajeni smo
misliti, da je barva lastnost predmetov in svetlobe,
ki jo odbijajo. Če torej vidim zeleno modro senco,
je to zato, ker prihaja v moje oko svetloba zeleno
modre barve. Če bi izmerili valovno dolžino, bi
ugotovili, da je v senci svetloba razpršena tako,
kakor je značilno za belo svetlobo. Maturana in
Varela sklepata, da barva ni lastnost stvari in da
je naše doživljanje sveta barvnih predmetov neod-
visno od sestave valovnih dolžin svetlobe, ki priha-
ja od tega, kar vidimo. »Namesto tega rajši skušaj-
mo doumeti, da doživetje barve ustreza določene-
mu vzorcu stanj aktivnosti v živčnem sistemu, ki
ga določa njegova struktura.« (Op. cit.: 18.)
Drugi primer je očesna zenica, ki se nenehno
premika, tudi ko se nam zdi, da opazujemo
določeno sliko popolnoma pri miru. Fiziologi
razlikujejo večje gibe, imenovane sakade (hitre
spremembe pogleda, med katerimi oko ostane
statično približno 2000 miUsekund) in tremor,
imenovan micronystagmus. To pomeni, da vidimo
sliko vsak trenutek pod različnim zornim kotom
in da se aktivacijsko stanje mrežnice stalno spre-
minja. Naša izkušnja pa nam govori, da imamo
pred seboj popolnoma mirujoč predmet in da ga
vidimo ves čas iz enake perspektive.
Tretje odkritje je povezano z delovanjem živ-
čnega sistema. Nevroznanstveniki ugotavljajo, da
je centralni živčni sistem sestavljen holografsko^,
kar pomeni, da sprememba stanja enega gradnika
(nevrona) lahko vpliva na spremembo stanja
velikega števila nevronov (vsega sistema). To
pomeni, da vsako spoznavno dejanje spremeni
strukturo celotnega kognicijskega aparata.
Končna sklepa zapisanega sta: (1) proces spo-
znavanja ni samo pasivno sprejemanje informacij
o zunanjem svetu, ampak aktivno ustvarjanje; (2)
naše spoznavanje je pogojeno oz. odvisno od
kognicijskega aparata in kognicijski aparat se z
našim spoznavanjem spreminja.
KAJ POMENIJO TA
(DRUGAČNA) SPOZNANJA
ZA PROCES KOMUNIKACIJE?
Če poteka komunikacija med dvema živima,
operacijsko zaprtima sistemoma, potem veljajo
zanjo opisane zakonitosti spoznavanja. Komuni-
kacija je namreč vrsta spoznavanja. Zato moramo
spoznanja, ki smo jih opisali, upoštevati pri obra-
vnavi komunikacije.
Shema pošiljatelj-kanal-sprejemnik je spre-
jemljiva za vzročnoposledični način raziskovanja
in gledanja na svet, v nenehno porajajočem se
svetu pa z njo ne moremo opisati celotnega komu-
nikacijskega procesa. Zakaj? Omenjena shema
razgradi proces komunikacije na komponente in
predvidi njegov algoritem, obravnava ga neod-
visno od prejšnjih operacij in na podlagi inputa
predvidi output - obravnava ga kot trivialen si-
stem. V komunikaciji med dvema človekoma ni
nikoli tako. Komunikacija (verbalna ali neverbal-
na) je odvisna od preteklih izkušenj in komunika-
cij, ne moremo je napovedati vnaprej in jo težko
ujamemo v obrazec. Poleg tega sta udeleženca v
komunikaciji dva živa, netrivialna sistema, ki
spoznavata (delujeta) na način, kakor smo opisali
zgoraj, zato tudi komunikacije ne moremo
obravnavati algoritemsko kot trivialen sistem.
Zavajajoča sta tudi izraza sprejemanje in od-
dajanje, ker pripisujeta oddajniku aktivno vlogo,
sprejemniku pa pasivno. Proces komunikacije ni
oddajanje in sprejemanje vsebine, ampak njeno
soustvarjanje. Pri sprejemniku ne gre za spreje-
manje pomena - kot česa danega (kakor pogosto
mislimo), ampak za njegovo ustvarjanje, kar je
izrazito aktiven proces. To lahko razumemo, če
upoštevamo Batesonovo (1979) pojmovanje infor-
macije, ki - v nasprotju s Shannonovim - informa-
cijo pojmuje kot razliko, ki povzroči razliko. Iz
tega izhaja, da komunikacija ni prenašanje vse-
bine, temveč stalno poskušanje, povzročati razlike
oz. spremembe v kognicijskem aparatu. Drugi je
277
URBAN KORDEŠ, HELENA JERIČEK
tisti, ki določi/odloči, ali bo neka sprememba v
okolju (besede, vedenje) postala informacija ali
ne. Če kognicijski aparat prepozna spremembo
(dogodek) kot ugodno za ohranjanje svoje stabil-
nosti, jo uporabi za sprožitev spremembe; če ne,
razlika/sprememba v njem ne povzroči spremem-
be. Tako so besede aH dejanja drugega (lahko)
sprožilec sprememb v kognicijskem aparatu, ne
pa njihov vzrok.
Ne »oddajnika« ne »sprejemnika« ne moremo
ločiti od vsebine, ki jo govorita, saj sta del te vse-
bine, ki ju ne samo določa, ampak tudi spreminja.
Komunikacija je zaključen proces stalnega nasta-
janja in spreminjanja, ki ga ne moremo izolirati
in razstaviti na posamezne segmente, saj s tem
zgrešimo njegovo bistvo. o
Če sledimo tej »logiki«, potem cilj komunika-
cije ni uspešno (jasno, razločno ...) prenašanje
informacij, temveč je iskanje možnosti, kako bi
udeleženca (drug v drugem) povzročila spre-
membo oz. razliko. Zavreči je treba idejo, da
prenašamo objektivne pomene in da je kvaliteta
komunikacije odvisna le od »jasnosti izražanja«.
Po Watzlawicku »vsaka komunikacija izhaja iz
interaktivnih procesov«, za opazovanje komuni-
kacije pa niso toliko pomembna dejanja posame-
znih udeležencev, nosilcev, ampak odnosi med
njimi. i,..; ^j:,,
Ko govorimo o komunikaciji kot o ustvarjanju
spremembe, se morda zdi, da se naša definicija
ne ujema z Watzlawickovo tezo, da je »nemogoče
ne-komunicirati«. Vendar ni tako. Watzlawick je
hotel s svojo tezo povedati, da ima lahko vsak
akt, vsako dejanje (tudi na primer zavračanje od-
govora) svojo komunikacijsko vrednost, oziroma,
da vsako dejanje pri udeležencih sproži nastanek
pomena. Seveda pa določeno dejanje (komuni-
kacijski akt) lahko spodbudi k ustvarjanju spre-
membe v udeležencih komunikacije, lahko pa
sproži potrditev »že znanega« in tako pomaga
ohranjati »status quo«. Molk žene, ki sicer navad-
no neprestano klepeta, ima lahko za moža veliko
komunikacijsko-sporočilno vrednost (lahko celo
večjo kakor njene besede), medtem ko molk mol-
čeče ženske po dolgih letih druženja lahko zgubi
vso sporočilnost - ne ustvari nobene razlike pri
moževem dojemanju situacije.
KAKO OBRAVNAVATI ^-^^n-^:-^   a
KOMUNIKACIJO?^ :   i
Zapisali smo, da je komunikacija proces stalnega
porajanja in nastajanja, v katerem se tako vsebina
kot tudi akterja nenehno spreminjata. Če je to
res, zakaj tega spreminjanja med vsako komuni-
kacijo ne opazimo?
Človek v procesu spoznavanja - ki je glavni
proces, skoz katerega (kakor smo že omenili)
deluje - ocenjuje, preračunava resničnost oz.
opise resničnosd. Nevrofiziološka razlaga govori,
da dobijo čutne ceHce organizma na podlagi
dražljajev iz okolja le informacijo o jakosti
(kvantiteti) in lokaciji dražljaja, ne pa tudi o
njegovi naravi, kvaliteti. Gre za t. i. načelo nedifen-
ciranega vkodiranja, na podlagi katerega lahko
sklepamo, da vsak posameznik da pomen (vse-
bino) dražljaju. Drugo pomembno dejstvo, ki ga
ugotovita že Ittelson in Kilpatrick (po Šugman
Bohinc 1996), pa je, da človek neznano zunanjo
konfiguracijo, ki oddaja enako mrežnično obliko
kakor druga pojavna forma, s katero je vajen rav-
nati, zazna kot znano konfiguracijo. Kar pomeni,
da čutila živih organizmov zaradi biološkega
preživetja (oz. principa samoizgrajevanja, samo-
proizvajanja) delujejo kot sistem redukcije in
poenostavljanja (tega, kar slišijo, vidijo). Gre za
to, da kognicijski aparat omogoča odziv na samo
nekatere perturbacije, in sicer na zanj optimalne.
Posledica te selekcije je oženje organizmovega
sveta. To oženje poteka asimptotično do določe-
ne, optimalne meje. Z oženjem si organizmi ust-
varjajo trden in stabilen svet. Kognicijski sistem
specializira na »izbrane« perturbacije. Specializa-
cijo občudmo tako, da nam svet in drugi ljudje
oz. to, kar govorijo in to, kar predstavljajo, postaja
vse bolj znano in domače. Domačnost (familia-
nty) ima dva aspekta, ki ju bomo v nadaljevanju
podrobneje obdelali. Na nevrobiološkem podro-
čju se ta proces kaže kot vedno večje zapiranje
kognicijskega sistema samega vase. Že minimalna
sprememba okolja (sprejemljiva za sistem) pri-
pelje do vzpostavitve stabilnosti. V nevrologiji je
za to uveljavljen izraz zapolnjevanje ifill-in).
nujnost domačnosti
Domačnost (znan svet, drugi) je krožno povezana
z redukcijo, intencionalno selekcijo, ki je nekaj
nujnega in potrebnega, saj omogoča nadaljevanje
278
KOMUNIKACIJA KOT SPIRALNO PRIBLIŽEVANJE
avtopoetske organizacije in stalnost njenega delo-
vanja. Domačnost nam omogoča uspešno delo-
vanje in odzivanje na (omejen) spekter spre-
memb. Pomeni tudi, da smo si naredili (ustvarili)
svet, v katerem poznamo pravila, lahko predvi-
dimo dogodke, poznamo mehanizme delovanja,
hkrati pa se v njem varno gibljemo, sporazume-
vamo in razumemo. V komunikaciji to pomeni,
da so akcije sogovornika znane in predvidljive.
Ko se pogovarjam z znanim drugim, ni (ne more
biti) nezveznih skokov spoznavanja.
Jezik je po avtopoetski teoriji glavno »področje
medsebojnega orientiranja« (Winograd, Flores
1986: 50.). Naše govorjenje je odsev našega živ-
ljenja, doživljanja, ne pa tega, kar se zgodi iz
perspektive drugega. Maturana in Varela menita,
da »v mreži jezikovnih interakcij, v kateri se
gibljemo, vzdržujemo nenehno opisno krožnost,
ki jo imenujemo 'jaz'. Omogoča nam ohranjati
našo jezikovno operacijsko skladnost in našo pri-
lagojenost na področju jezika.« (Maturana, Varela
1998: 231.) '. .r .
Primer domačnosti: ; /■
: Bil je dan njune zlate poroke. Ves dan sta bila
zaposlena s praznovanjem in z množico sorod-
nikov in prijateljev, ki so jima prihajali voščit.
Zato sta bila hvaležna, ko sta proti večeru
lahko, sama na verandi, opazovala sončni
zahod in počivala po napornem dnevu. Stari
mož je nežno pogledal ženo in rekel: »Agata,
'   vesel sem te.« »Kaj si rekel?« je vprašala stara
■i gospa.
»Veš, da slabo slišim. Povej glasneje.«
»Rekel sem, da sem te vesel.«
»Že prav,« je odvrnila in zamahnila z roko.
»Tudi jaz sem te sita.« (Mello 1990: 94.)
In še:
Žena možu, zatopljenemu v časopis: »Nič več
se ti ni treba mučiti in govoriti mhm. Že pred
desetimi minutami sem nehala govoriti.« (Op.
cit: 95.)
omejitve, ki jih prinaša domačnost
Drugi vidik znanega, trdnega in domačega sveta
je ujetost vanj. Domač svet ni naklonjen spozna-
vanju »novega«. Domačnost se boji neznanih in
novih stvari oz. jih ignorira ter vse neznano inter-
pretira z znanim. Posameznikov svet se zapre in
ne dopusti, da bi vanj prodrlo kaj novega. Človek
se v domačem svetu počuti varnega, saj ve (bolj
ali manj), kaj ga čaka oz. kaj lahko pričakuje. To
je posledica vse večje zaprtosti organizma, ki se
usmerja v znano, išče v znanem, in vse, kar zazna,
»uporabi« za potrjevanje svoje strukture (sveta).
V končni fazi nas takšno oženje in zapiranje vase
pripelje v odmaknjeno lebdenje, v katerem stvari,
dogodke in spremembe interpretiramo z že
znanim, predvidljivim. Organizem se vrti okoH
lastne osi, nemočen, da bi doživel kaj novega,
čeprav se tega praviloma ne zaveda. V komuni-
kaciji se to kaže kot ponavljanje, variiranje istih
vzorcev oz. modelov reagiranja, razmišljanja in
odgovarjanja na spremembe (razlike) v okolju,
česar pa se udeleženca običajno ne zavedata, saj
gre za avtomatizem. Akterja v komunikaciji nima-
ta občutka, da zdita v statičnem, nespremenljivem
svetu. Zdi se jima, da se dogajajo nove stvari in
da spoznavata nova dejstva o njih. To se najbolj
jasno kaže na jezikovnem področju.
Kadar se sprašujemo po vzrokih oz. razlagah,
imamo občutek, da odkrivamo nekaj novega.
Dejansko pa z odgovarjanjem na vprašanja (zakaj,
kako) stvari ali dogodke, ki bi lahko segali izven
meja znanega, ujamemo in jih kategoriziramo v
znane kategorije. Vprašanja nas vračajo v znani
(kavzalno-logični) svet, v katerem iz vprašanja
izhaja odgovor oz. kjer vprašanje že ponuja od-
govor. Vsako spraševanje je jezikovno spraševanje
in nas vrača v jezik, ki je v kavzalno-logičnem
svetu vzroka in posledice, kjer vladajo znani
zakoni in je vse razstavljivo. Spraševanje (kakšno
koli) je neuspešen poskus spoznavanja novega,
saj pomeni le vrtenje v krogu in potrjevanje
svojega (skonstruiranega) sveta in jezika.
KOMUNIKACIJA KOT NASTAJANJE,
PORAJANJE IN KOT NAZADOVANJE,
UMIRANJE
Ugotovimo lahko, da obstajata dva bistveno raz-
lična načina komuniciranja: komunikacija, ki je
usmerjena v utrjevanje sveta, in komunikacija, us-
merjena v širjenje, spreminjanje sveta. Vprašanje,
ki bi si ga na tem mestu zastavil Bateson, je, aH se
pri obeh vrstah interakcije zgodi sprememba. Vze-
mimo najprej primer komunikacije, ki je usmer-
jena v oženje sveta. To je najbolj običajen in vsa-
kodnevno rabljen način komuniciranja z drugim
279
URBAN KORDEŠ, HELENA JERIČEK
O znanih stvareh. O njej ali v njej ne razmišljamo,
temveč delujemo avtomatsko. Pogojena je s prej-
šnjimi izkušnjami in vednostjo in rabi ohranjanju
in utrjevanju znanega sveta. Taki pogovori nam
ne morejo prinesti nič novega, saj so podobni
preurejanju stanovanja, v katerem živimo vse
svoje življenje.
Primer:
Sin pokliče mamo po telefonu. i .
»Živijo, mami!« s, >
»O, živijo, prideš kaj domov?«
»Ne morem, že dva dni sem brez denarja
...«
Sin niti ne dokonča stavka, ko ga mama
prekine: »Saj sem d rekla, da ne zapravljaj.
Pa me nikoU ne poslušaš. Ne morem razumeti,
da s svojo plačo ne moreš prežived niti sebe.
Jaz živim skromno, vsak mesec se trudim, da
še nekaj malega prihranim, ti pa živiš, kot da
denar pobiram na cesti. Ne bom te več pod-
pirala, dovolj si že star!« >
»Ja, prav imaš. Zdaj mi je postalo jasno,
da tako res ne gre več naprej, začel sem znova
...«
»Vedno mi govoriš, da je tokrat zadnjič,
toda potem narediš vedno isto stvar! Zaprav-
Ijivec si in lenuh! Izkoriščaš me, dosti mi je
tega!«
Jezna mama prekine pogovor, ko se iz
druge strani zasliši obupan sinov glas: »Pa ne,
podjetje je šlo v stečaj! V novi službi zahtevajo,
da imam obleko s kravato, in nimam denarja
zanjo!« Toda mame ni več na drugi strani. 5;
Slutimo, da je sin poskušal ustvariti v mami
spremembo, poskušal ji je povedati nekaj novega,
nov razlog za denarno stisko. Skušal ji je (do)po-
vedati, da je začel delati v novi službi, ki ima
drugačne zahteve do uslužbencev. Mama, ki je
bila že ujeta v vzorec svoje interpretacije sinovega
obnašanja, mu ni pusdla izraziti misli do konca,
ker je že po nekaj besedah »vedela«, za kaj gre.
Če mama ne bi bila ujeta v svoj svet, bi bila njuna
komunikacija bolj harmonična. Vzrok za pomanj-
kanje denarja je poiskala v svojem znanem svetu,
hkrad pa je iz kratkega sinovega govora ponovno
ugotovila, da je sin neposlušen, zapravljiv in neod-
govoren. Sin je za mamo znan, predvidljiv, čeprav
se mama tega ne zaveda. Sinovo govorjenje oz.
obnašanje v njej ni prebudilo razlike, ampak ji je
le utrdilo in potrdilo že izoblikovano sinovo
podobo (oz. predstavo, ki si jo je ustvarila v dolgih
letih). Ali to pomeni, da do spremembe ni prišlo?
Trdiva, da se je sprememba zgodila, vendar v na-
sprotno smer - v utrjevanje. Struktura maminega
sveta ne le, da je ostala enaka, ampak se je celo
utrdila (Foerster 1991). Posledica takega »spozna-
vanja« je vedno večja negibnost slike o drugem,
vedno večja oddaljenost oz. neusklajenost podobe
s trenutnim stanjem, položajem drugega. To je
pogost vzrok konfhktov, zlasti pa odtujevanja.
Kako lahko spoznavam drugega kot drugačnega
od sebe in kako naj ga ne zaprem v svoj svet, ko
pa si ga (drugega) vsakič znova »prikrojim«? Želja
po spremembi se pojavi ali v trenutku konflikta
aU v trenutku, ko se zgodi skrajna stopnja domač-
nosti, ki se spremeni v svoje nasprotje. To je v
trenutku, ko smo tako togi, da se ne moremo več
primerno odzivati na možnosti in zahteve, ki nam
jih daje življenje. Ne samo to, naše reakcije niso
usklajene z dogodki v okolju in naš pogled ni spo-
soben zajed širine sveta. Stalna pripravljenost na
spoznavanje novega in odprtost za sprejemanje
vedno drugačnega, spreminjajočega drugega za-
hteva veUko napora, časa in energije, zato udele-
ženca dostikrat ostaneta na pol poti, med nebom
in zemljo, neodločena, ali naj se postavita na glavo
ali ne. Glavni problem pa je - kako. Kako naj
predreta zaprtost, ujetost v kroženje okoli svoje
osi in se prebijeta do drugega, natančneje pove-
dano, do predstave o drugem, ki omogoča sklad-
no komunikacijo, do novega?
V članku je viden (in upava, da občuten) pos-
topen prehod v vse bolj oseben način pisanja, kar
utemeljujeva z dejstvom, da je komunikacija nekaj
notranjega, da zahteva osebno angažiranost. Kot
sva že omenila, je ne moremo obravnavati algo-
ritmično, odmaknjeno in ločeno.
KAKO NAJ BO KOMUNIKACIJA
USMERJENA V ŠIRJENJE SVETA?
Komunikacija, ki daje možnost širjenja, je podvig
par exellence. Zakaj? Od udeležencev zahteva,
da se podata iz znanega, iz običajnih vzorcev delo-
vanja in pustita za seboj vsaj enega od gradnikov
sveta - mnenja, predsodke, stališča, kar sta se
naučila in kar so ju naučih, uspešne interakcije s
svetom. Gre za izstop iz sebe, iz znanega sveta, v
drugega, ki je skrivnosten in neznan. To pa ni
mogoče, če kot skrivnostnega, kot vedno spre-
minjajočega ne gledam tudi sebe.
280
KOMUNIKACIJA KOT SPIRALNO PRIBLIŽEVANJE
Ena izmed bolj ali manj naključnih (in nasilnih)
pod izstopa iz znanega je šokiranje. Drugega pre-
senedm z (novo) informacijo, ki je ne more vklju-
čid v znano, in ga »prisilim«, da zazna razliko.
Toda kar človeka spremeni enkrat (prvič), ni nuj-
no, da ga bo spremenilo drugič, zato je šokiranje
postopek, ki zahteva vedno nova presenečenja
in nove načine. Sok je npr. glavno sredstvo me-
dijev, še posebej reklame. Reklama si prizadeva,
da bi kupca, ki ni zainteresiran za njeno sporočilo
(ne želi, da bi v njem ustvarili razliko), presenetila,
v njem sprožila razmišljanje, spraševanje oz. mu
sugerirala neko mnenje, tj., razliko. Šokiranje je
enosmeren postopek, usmerjen od enega k druge-
mu, pri čemer sta njuni vlogi jasno določeni. Ker
je ta način preveč tvegan in nepredvidljiv, je za
nas manj zanimiv.
Drugo pot bi lahko imenovali spiralno pribli-
ževanje. Navdih za tovrsten pristop h komuni-
kaciji sva našla v teoriji Paula Watzlawicka (1967)
in pri avtorjih, kot so Keeney, Pask, von Foerster,
pa tudi pri nekaterih hermenevtikih (Rorty,
Gadamer).
Čeprav gre za hkraten in prepleten postopek,
ne moremo o njem pisati drugače kakor z razliko-
vanjem, zavedajoč se jezikovne determiniranosti
in omejenosti. Bralec opisanega ne sme jemati
kot algoritem.
Kaj misliva z izrazom spiralno približevanje?
To je zvezen proces počasnega in obojestranskega
spreminjanja udeležencev interakcije. Zveznost
je biološko utemeljena, saj je nujna za delovanje
kognicijskega aparata. Za prekinitev ustaljenega
načina delovanja (spoznavanja) in za začetek
novega, drugačnega, ki bi omogočalo širjenje
sveta oz. njegovo spreminjanje, je treba ugotovid,
kako smo se »naučili« starega. Za ilustracijo nam
lahko rabi omenjeni primer mame in sina. Tako
kakor si je mama skoz dolgoleten, ponavljajoč
proces utrdila predstavo, da je njen sin zaprav-
Ijivec, tako smo se tudi mi skoz dolgotrajen proces
socializacije »naučili« in pridobili vso svojo
»vednost«, vsa spoznanja. Podobno kakor bi
lahko mama skoz zavestno ponavljajoč proces
spremenila podobo o sinu, lahko tudi mi spre-
menimo svoje stare, utrjene predstave in načine
reagiranja v nove. Le razumsko spoznanje ne
spremeni utrjenih predstav; za to je potrebno
daljše obdobje zavestnega opominjanja. Če bomo
pri tem uspešni, se bo naš stari način reagiranja
in razmišljanja spremenili v novega - drugačnega.
Čez čas bo ta novi način zaradi bioloških
vzrokov postal star, enako trden in fiksiran kakor
tisd, ki smo ga nadomesdli. Kaj to pomeni? Znašli
smo se v sila neprijetnem položaju, saj smo se
zaleteli v lastne meje in omejitve. Izstop iz (sta-
rega) znanega v resnici ni nič drugega kot vstop
v novo znano. Ima torej naše prizadevanje smisel,
če pa eno predstavo nadomesti druga, en vzorec
drugega? Vsak izstop nas vrne na začetek, ki pa
ni nikoli isd začetek, vedno se znajdemo drugje,
na drugi stopnji. Naše delovanje je podobno pove-
zovanju vedno druge pentlje, valjenju vedno dru-
ge skale, toda v isd breg... Ustvarjenje oz. kreira-
nje fiksnega sveta je biološko pogojena nujnost,
ki se ji ne moremo ognid, lahko pa se pripravimo,
da se zavedamo svojih vzorcev in selekcije, ki jo
opravljamo in kot končni uspeh, da se med
različnimi vzorci prosto gibljemo, da smo fluidni.
Prvi premik je zaustavitev in zavedanje pogo-
jenosd z bremenom preteklosti. Mati bi lahko
zaslutila, da se je ob sinovem govorjenju v njej
začel vrted njen film o sinu. Če bi zavestno pregle-
dovala svoja mnenja in reakcije, bi lahko spoznala,
da je spoznano njena kreacija. Ugotovila bi, ka-
kšne spremembe se v njej (ne) dogajajo. To bi ji
pomagalo ustvariti ustreznejša mnenja in pred-
stave, ki bi omogočile bolj harmoničen odnos s
sinom.* V prvem premiku gre za ugotavljanje
količine oz. stopnje selekcioniranja zaznave, ali
drugače, zavedanje ustaljenih modelov, vzorcev,
predstav, kategorij, v katere generaliziramo posa-
mezne neznane zaznave.
Drugi premik je odločitev za spremenjeni
način komuniciranja, ki je raziskovanje samega
sebe in ki dopušča, da se v posamezniku zgodi
sprememba njegovega kognicijskega aparata.
Uspešno izpeljavo premikov (da se spremenimo)
zagotavlja vztrajno zavedanje ujetosd v predstave
in opominjanje na novo resničnost. Vsaka spre-
memba je plod počasnega, zveznega in ponavlja-
jočega zavedanja, ki lahko pripelje do fluidnosti.
Na začetku običajne komunikacije oz. ob
prvem srečanju si udeleženca prizadevata čim
hitreje in čim bolj učinkovito »spraviti« neznanega
sogovornika v znano, ga uvrsdti v kategorijo npr.
veselih, zabavnih, dolgočasnih, duhovnih, čudnih,
lepih, grdih, podobnih, drugačnih tipov ljudi. Vsa
prizadevanja, vsa vprašanja so namenjena temu,
da bi v sogovornikovem govorjenju ali obnašanju
našli kaj znanega, kaj, po čemer bi ga lahko oz-
načili in ovrednotili. Skrajni primer tega je klasični
terapevtski pogovor, v katerem želi psihiater najd
besede, pojave, ki jim ustrezajo pacientovi
281i
URBAN KORDEŠ, HELENA JERIČEK
simptomi. Terapevtovo spraševanje je usmerjeno
in v skladu z znanjem, teorijami (pojmi, katego-
rijami ...), ki si jih je pridobil v času šolanja in
prakse in v katere bo pacienta po določenem času
(čim hitreje) uvrstil. Udeleženca navadno mislita,
da nimata predstav o drugem in da ga želita (s)po-
znati kot neznanega. Dejansko pa jima je pogosto
že ob prvi besedi, ki jo slišita iz ust drugega, »jas-
no«, kdo in kakšen je, kar je pogojeno s preteklimi
izkušnjami, s podobnimi ljudmi, z idejami, priča-
kovanji in nameni. Ob vsakem naslednjem sreča-
nju se podoba, ustvarjena na prvem in drugem
srečanju, samo še poglablja. Po določenem času
se zgodi, da ne slišita, ne vidita, ne čutita, ne von-
jata spreminjajočega se drugega, ampak slišita,
vidita, čutita, vonjata le svojo v preteklosti obliko-
vano predstavo o drugem, ki si jo na ta način še
utrdita. Opisani proces bi lahko ponazorili z relie-
fom, v katerega se zarezujejo (zapisujejo) pred-
stave, in vsaka potrditev že ustvarjene predstave
pomeni poglobitev zareze (zapisa).
Sliki 1 in 2 predstavljata potencialna reliefa,
v katera se zapisujejo mnenja, predstave, stereo-
tipi. Izraz »potencialni relief« izvira iz teorije
nevronskih mrež - računalniških simulacij po-
vezav med biološkimi nevroni. Trenutno stanje
nevronske mreže je opredeljeno s povezavami z
vsemi gradniki sistema (nevroni). Potencialni
relief rabi kot pripomoček za prikaz stanja nev-
ronske mreže.
Glavni pogoji za idealno komunikacijo so
pozornost na spremembe, nenavezanost na prej-
šnje predstave o drugem in pripravljenost zavreči
obstoječe predstave. Zelo pomembno je, da sta
udeleženca senzibilna za novosti in čuječa. Po
končani komunikaciji trenutne oblike reliefa ne
jemljeta za dokončno, ampak dopustita, da neneh-
no nastaja in se spreminja. »Zapis« je le trenutna
slika zapisovalca, ki se v samem procesu zapiso-
vanja spremeni in je ob njegovem koncu že
drugačen. »Zapis« ni objektivna slika resničnosti,
temveč le pripomoček za naše delovanje v njej, pri
čemer ne smemo zanemariti, da je celotno živ-
ljenje ujeto v zamik, saj je naše zavedanje časovno
zamaknjeno za pol sekunde. Ko se zavem, da vi-
dim nekaj, tega v resnici ne vidim v tem trenutku,
ampak pred pol sekunde, ob tem mi je pa gotovo
»ušlo«, da me je to spremenilo.
Slika 1: »Učenje«, ustvarjanje zareze v poten-
cialnem reliefu.       .-^ ,     ,
Slika 2: Spreminjanje vzorca, pomembno je,
da je sprememba zvezna.
smernice spiralnega približevanja
Algoritmična kontrola ali algoritmično navodilo
za delovanje (spoznavanje) je pri živih, avtopoet-
skih organizmih nemogoče; uporabno je za neka-
tere procese, za kognitivne pa pomeni pregrobo
idealizacijo. Ob upoštevanju dejavnikov komuni-
kacije in ob oceni dane situacije lahko organizem
le usmerjamo proti zastavljenemu cilju, ne da bi
bili prepričani, ali in kako se bo zgodilo, kar priča-
kujemo. Podobno je učenje hoje. Otroka lahko
usmerimo v hojo, kako in kdaj bo shodil (ali s
plazenjem ali s poskusi in napakami ...), pa je
odvisno od vsakega posameznega otroka in oko-
liščin. Vse, kar boste v nadaljevanju prebrali, so
tako le smernice za komunikacijo, ki je lahko tudi
spiralno približevanje.
Glavne značilnosti komunikacije kot spiralne-
ga približevanja so:
1. dovolj je, da se eden od udeležencev v ko-
munikaciji odloči za drugačen način spoznavanja;
2. tisti, ki se je odločil za spiralno približevanje,
se mora zavedati, da je to proces raziskovanja
svojih meja, ne pa spoznavanje objektivnega
drugega;
282
KOMUNIKACIJA KOT SPIRALNO PRIBLIŽEVANJE
3. gre za vztrajno obnavljanje pripravljenosti
za spremembe (pogosto neopazne) svojega kog-
nicijskega reliefa;
4. odgovornost, zavedanje dejstva, da bo imela
komunikacija, ne glede na to, kakšno pot bo ubra-
la, vpliv na oba udeleženca.
Izhodišče je poslušalčevo in/aU govorčevo
dopuščanje spremembe oz. želje po spremembi,
želje po razkrajanju starih, utečenih vzorcev in
približevanje novemu. Kot sva že omenila, to
pomeni izstopiti iz sebe, iz znanega, stabilnega
sveta, v katerem si sam sebi znan in ti je znan
tudi drugi. Pogoj je, da udeleženec utihne in pusti
del znanega, da bi se razkrilo neznano - neznani
jaz, neznani drugi. Iz želje ali pripravljenosti se
oblikuje (zavestna) odločitev. Vsak udeleženec se
odloči, da bo izvedel prvi in drugi premik, ki smo
ju opisali zgoraj. Toda dokler si za to prizadevata
(mislita), dokler ves napor vložita v prizadevanje,
v odprtost in odločanje, se to ne bo zgodilo. Za-
kaj? Krčevita želja nas zapira vase in onemogoča
sproščenost; v krčevitem in blokiranem položaju
je težko biti pozoren in sprejemljiv.
Spiralno približevanje bi lahko razdelili na dve
fazi. Prva, najpomembnejša, je notranja; sestav-
ljena je iz stanja odločitve za pogled izven meja
in iz stanja odprtosti, ko prisluškuješ sebi in dru-
gemu ter si sprejemljiv in dojemljiv za neznano
in novo, ki se lahko zgodi, ali pa tudi ne. Ni algorit-
ma, kdaj se bo v meni ali v drugem zgodila spre-
memba. Ko govoriva o prisluškovanju drugemu,
pri tem ne misliva samo na poslušanje besed, saj
so lahko besede le sprožilec, ne pa vzrok, in pogo-
sto nas vračajo v znani svet. V kakšnem trenutku
se lahko zgodi, da z besedo dosežemo spremem-
bo, v drugem pa ne, zato je resnična sprememba
sveta zunaj besed, kar pa ne pomeni, da se mo-
ramo prenehati pogovarjati z besedami. Spremin-
janje našega spoznavanja je počasno, nezapisljivo
in neizgovorljivo. Stanj odločitve in odprtosti ne
moremo ločiti med seboj, čeprav o njiju pišemo
ločeno; sta enota, ki mora biti v sebi uravno-
težena. Enota - ki pa je bolj proces -, sestavljena
iz obeh stanj, se lahko pojavi na višjem nivoju.
Druga faza je aktivna; gre za čim bolj iskreno^
izražanje svojega mnenja o temi pogovora. Po-
membno je, da v razlago vključita iskreno razlago
stanj, mnenj, stereotipov, ki jih imata. Zelo
dragoceno je, če se nam uspe izraziti tako, da ne
fiksiramo sebe ali drugega, kar pomeni, da je
dobro, da se izogibamo vrednostnim sodbam in
opredelitvam. Glavni pripomoček za nefiksirano
izražanje (verbalnega in neverbalnega) je kreativ-
nost. Kreativno, domiselno in zavestno vodeno
izražanje omogoči prediranje rutine in vzorcev
(udeleženca se postavita »na glavo«). Za drugo
fazo ni pravil, njeno zelo uspešno udejanjanje se
lahko zgodi tudi brez upoštevanja teh smernic.
Primerjajmo pravkar povedano z ugotovitvami
kognitivnega znanstvenika F. Varele, ki v utemel-
jitvi svojega novega raziskovalnega programa,
imenovanega nevrofenomenologija, piše tudi:
Nobenega razloga ni, da bi se to Inamreč feno-
menološka redukcija]'" razlikovalo od učenja
katere koli veščine, na primer igranja inštru-
menta ali tujega jezika. Vsakdo, ki se uči, bo-
disi igrati inštrument, govoriti jezik ali misliti,
bo s tem ustvaril spremembo v vsakdanjem
življenju. ... [Vjztrajno, disciplinirano učenje
prinaša spremembo, tako kakor tudi vse
drugo, kar vztrajno počnemo. To je v redu, če
zavržemo predpostavko (kakor jo zavračam
sam), da obstaja nekakšen dobro definiran
standard, ki šteje kot normalna izkušnja; kaže,
da je izkušnja nekaj odprtega, zato ni proti-
slovno trditi, da lahko vztrajna vaja metode
omogoči izkušnje, ki prej niso bile dostopne.
Bistvo fenomenološke redukcije je (med dru-
gim) preseganje navade avtomatske introspek-
cije. Ni nam treba žalovati za tem, kar bo
izgubljeno, bolje je usmeriti pozornost na tisto,
kar se lahko naučimo. (Varela 1996: 343.)
Če se za proces spiralnega približevanja odlo-
čita oba udeleženca, lahko govorimo o samo-
organiziranem sestavljanju teh dveh faz med ko-
munikacijo - ko se eden od udeležencev opo-
minja na pripravljenost, da preveri svoja mnenja
in je sprejemljiv, je drugi aktiven in poskuša spre-
meniti pogoje komunikacije, da bodo omogočili
izstop iz rutine. »Začetek« ene faze se nahaja na
»koncu« prejšnje, tako da med njima ni nobene
prekinitve. Če želita udeleženca vztrajati v taki
komunikaciji, morata biti nenehno navzoča v tem
ciklusu menjave, ki ga lahko prenesemo tudi na
druge interakcije organizma z okoljem.
Če razumemo komunikacijo kot usklajevanje
med njenimi akterji (in ne kot izmenjavo infor-
macij o objektivnih dejstvih), potem je jasno, da
gre za nenehen proces. Tako tudi spiralnega pribli-
ževanja ne moremo definirati kot končen proces
z določenim ciljem, ampak samo kot poseben
način usklajevanja, ki se izogiba fiksiranju.
283
URBAN KORDEŠ, HELENA JERIČEK
(Približen) primer komunikacije kot spiralnega
približevanja, ko se je zanjo odločila mama:
Sin pokliče mamo po telefonu.
»Živijo, mami!«
»O, živijo, prideš kaj domov?«
»Ne morem, že dva dni sem brez denarja
...«
Sin nid ne dokonča stavka, ko ga mama
prekine, v njej se sprožijo [vzpostavitev vzor-
ca] podobe, misli, besede, s pomočjo katerih
ji je sin uspešno izvabljal denar iz meseca v
mesec. Sina vidi kot zapravljivca, lenuha, ne-
odgovornega mladeniča, ki ga mora še vedno
denarno podpirad. Na misel ji pridejo očitki,
s katerimi ga vsakič znova zasuje. V tem tre-
nutku se ustavi in pomisli [prvi premik, trenu-
tek refleksije], kaj pa, če se je v tem času kaj
zgodilo in ji ima povedati kaj novega, zato
reče:
»Pripravljena sem poslušad tvoje argumen-
te, čeprav se bojim, da si spet zapravljal ...«
[Sprejemljivost.]
»Veš, ugotovil sem, da tako res ne gre več
naprej, začel sem znova. Poiskal sem si novo
službo, ravno v trenutku, ko je šlo naše
podjetje v stečaj. V novi službi zahtevajo, da
imam obleko s kravato in nimam denarja
zanjo!« pripoveduje sin.
Mama pozorno posluša, se v sebi bori in
odloča. Kaj če ji sin laže in je to le še ena
njegovih metod, da bi jo pretental? [Vzorci.]
Zakaj sem tako prepričana, da je sin zapravlji-
vec? Kaj pa, če ne govori po resnici? [Vztraja-
nje.] Morda pa govori resnico, saj je res čudno,
da je imel tako nizko plačo. Toda če je šlo pod-
jetje v stečaj, potem je stvar jasna ...
»Kaj pričakuješ od mene ...?« Reči hoče
»denar«, pa se zadrži. [Poskus iskrenega izra-
žanja brez fiksiranja drugega.]
Sin odgovori: »Denarja mi nekaj časa ne
dajaj. Rad bi sam skrbei zase. Prosil bi te, da
prideš v mesto in mi kupiš novo obleko, če
moreš. Naprej se bom pa že sam znašel.«
Mama zajame sapo in začudena vpraša:
»Misliš resno?« »Smrtno resno!« odgovori sin.
V mami se odpre možnost spremembe. [Mož-
nost spremembe.]
V tem zelo poenostavljenem primeru smo opa-
zovaH mamo, lahko bi se ustavili tudi pri sinu in
ugotavljali, ali je pogovor spremenil tudi njega.
Predvidevamo, da bi se lahko podoben proces
zgodil tudi v njem. Kot je mama »ugotovila«, da
se je sin spremenil, bi lahko sin »ugotovil«, da se
je spremenila mama, toda to je šele začetek spre-
minjanja. Vzorci ostajajo. Za njihovo transfor-
macijo je potrebno dolgotrajnejše opominjanje
in vztrajanje v procesu spiralnega pribHževanja.
Komunikacija kot spiralno približevanje (če
sta se za tako vrsto komunikacije odločila oba
udeleženca) zahteva od trenutnega »poslušalca«
velik napor, saj mora bid aktivni eksperimentator,
ki mu komunikacija pomeni podvig, pogumno
dejanje, ki ga spreminja. Govorec pa se mora
zavedad dvojega: (1) da besede, ki jih izgovarja,
v kognicijskem sistemu sogovornika ne pomenijo
istega in (2) da vsaka beseda, ki jo izreče, in gib,
ki ga stori, spremeni ne samo drugega, ampak
tudi njega samega. Oba udeleženca se morata
zavedad, da se njuni »vlogi« izmenjujeta in da je
komunikacija nenehen proces njunega spreminja-
nja; spiralno raztezanje brez začetka in konca (le
če se postavimo na položaj »od zunaj«, lahko
govorimo o začetku in koncu komunikacije), ki
nikoli ne bo pripeljalo do spoznanja končne res-
nice o drugem, lahko pa pripelje do harmonič-
nega odnosa. Taka komunikacija zahteva ne-
nehno čuječnost.
Opis spiralnega približevanja je nejasen, zato
ga želiva ponazoriti s še enim primerom.
masaža •
Glavne karakteristike, ki sva jih želela poudariti
v prejšnjem poglavju, so vidne v primerjavi z
masažo.
Vztrajnost postopka -t
Kot je masaža počasno, vztrajno spreminjanje
strukture telesa, tako je komunikacija vztrajno
spreminjanje strukture sveta. Vztrajnost je pogoj
za vsakršno spremembo, ki je cilj uspešne masaže
in komunikacije.
Omehčanje okolice
Nobena masaža se ne začne v točki nič, ampak
se pri masaži obdeluje telo, v katerem so strnjeni
vsi gibi, izkušnje in interakcije z okoljem, skoz
katere je šel človek do tega trenutka. Maser mora
najprej poiskad vozlišče in omehčati območje
284
KOMUNIKACIJA KOT SPIRALNO PRIBLIŽEVANJE
okoli njega, da bo sprejemljivo za spremembo.
Podobno je treba pri komunikaciji omehčad trd-
nost zarez v potencialnem reliefu, omehčad »last-
ne vrednosti« (Foerster 1980), ki so »dste vred-
nosd neke funkcije oziroma vedenja, ki v primeru,
da jih vedno znova podvržemo enakemu postop-
ku (operaciji, algoritmu), po katerem smo jih
dobili, proizvedejo same sebe, se torej obnavljajo,
kar je v skladu s pojmovanjem krožne vzročnosd,
po kateri se morata začetek (vzrok) in konec (uči-
nek) sdkad, če naj zaključimo zanko njune med-
sebojne povezanosti« (Šugman Bohinc 1996: 85)
Sproščenost in usklajenost udeležencev
Pogoj za uspešno masažo je, da se masirani spro-
sd in se prepusti maserju, ki z (različnimi) ponav-
ljajočimi gibi obdeluje področje in išče izhode,
kjer bi lahko dosegel spremembo in organizem
npr. omehčal in sprostil. Pomembno je tudi, da
se maser in masirani uskladita glede samega pos-
topka in pri njem oba sodelujeta. Tudi za komu-
nikacijo velja, da je uspešnejša, če sta oba udele-
ženca sproščena, usmerjena v spremembo, če sta
odprta za drugega in ustvarjata spremembo drug
pri drugem.
Pomembnost majhnih sprememb
Strukturne spremembe, ki jih povzroča masaža,
so večinoma zelo majhne in skoraj nevidne, a
vseeno spodbudijo npr. boljšo prekrvavitev, kar
lahko pripelje do blagodejnih sistemskih učinkov.
Podobno majhne, nevidne in postopne so tudi
spremembe sveta, ki jih povzroča komunikacija,
čeprav lahko bistveno vplivajo na življenje.
- Različnost vpliva na strukturo
Tako pri masaži kakor pri komunikaciji lahko isti
dogodki oz. spremembe stanja povzročijo v orga-
nizmu različne spremembe, saj so te notranje
pogojene. Komaj zaznaven dodk lahko na telesu
povzroči več dolgoročnih sprememb kakor mo-
čan udarec in narobe. Tudi iste besede, gibi lahko
povzročijo spremembo ali pa tudi ne, odvisno od
strukture in usmeritve kognicijskega sistema.
ODGOVORNOST ALI
KAJ IMAM JAZ PRI VSEM TEM
Obe vrsti komuniciranja, tista, ki je usmerjena v
utrjevanje sveta, in dsta, ki je usmerjena v širjenje
sveta, sta enako relevantni in pomembni, saj
vplivata na nas in nas (ne) spreminjata. Najin
namen ni poveličevati vrsto komuniciranja, ki
pripelje do spremembe oz. ki spreminja udeležen-
ca, trdiva le, da omogoča bolj usklajen in har-
moničen odnos med udeležencema.
Odgovornost za po(ne)srečeno komunikacijo
nosita oba. A zadošča, da se jaz (kot eden od ude-
ležencev) odločim in usmerim v določen način -
ali bo moja komunikacija usmerjena v utrjevanje
znanega sveta, v fiksacijo, aH pa se bom podal v
raziskovanje novih možnosti spoznavanja, v
spreminjanje in širjenje sveta. V obeh primerih
bo komunikacija vplivala na oba udeleženca, zato
sta tudi oba odgovorna za eno ali drugo odločitev,
ne glede na to, ali gre za zavestno ali nezavedno
dejanje. Ni vseeno, ali se komunikacijskega pro-
cesa zavedamo aH ne, ni nepomembno, ali smo
čuječi in odprti za spremembe, aH smo navezani
na ustvarjene predstave ali ne. V vsakem primeru
bomo po vsaki, še tako »nedolžni«, komunikaciji
drugačni in posledično bo drugačen naš svet.
Lahko bo bolj trden, znan in nespremenljiv, aH
pa bolj skrivnosten, nepredvidljiv.
Vsaka komunikacija je ustvarjanje spremembe
- ali v utrjevanje ali v razHko. Mi smo njeni krea-
torji, mi jo ustvarjamo, mi jo usmerjamo, če to
želimo aH ne, če se zavedamo ali ne. Odgovornost,
ki nam jo nalagajo navedena dejstva, lahko spre-
jemamo kot nujno zlo ali pa kot priložnost za
lastno spreminjanje. Bistvo komunikacije kot spi-
ralnega približevanja ni toliko raziskovanje in
spreminjanje drugega, temveč bolj samega sebe.
285
,n;,^A / URBAN KORDEŠ, HELENA JERIČEK
286
OPOMBE        .     .
' Obširnejšo obravnavo von Foersterjevega koncepta trivialnih (in posledično netrivialnih) sistemov
lahko najdemo v magistrskem delu L. Šugman Bohinc (1996).
^ Ta klasična komunikacijska teorija je danes še vedno prevladujoč interpretacijski okvir tako v
vsakdanjem razmišljanju »laika« kakor v znanstvenem preučevanju (večina knjig o komunikaciji
temelji na tej shemi).
^ Ne pa tista, ki najbolj natančno odslikava »absolutni«, zunanji svet. ,
Izraz perturbacija jima pomeni vse tiste interakcije, ki sprožajo spremembo stanja.
^ Besede kot »uporabi«, »izbira« ipd. so seveda metafore za samoorganizacijske procese v organizmu,
pogojene z njegovo strukturo.
^ Osnove teoriji nevronskih omrežij je postavil Hebb (1948). Če bralca zanimajo eksperimenti in
podroben opis spoznanj, si lahko prebere Pribrama (1991).
Preden se lotimo obravnave komunikacije, bi rada povedala, da ne želiva ustvariti (še enega) novega
algoritemskega postopka (sheme), v katerega bi ujela nekaj tako živega, kakor je komunikacija.
* Opozarjava, da ne gre za absolutno stanje. Meniva, da mamin svet ni nič manj resničen kot sinov,
gre le za bolj usklajeno in harmonično komunikacijo.
^ Iskrenost je zelo izmuzljiv pojem. Te besede v najinem tekstu ne smemo brati z moralno konotacijo.
Z njo pojmujeva čisto poseben poskus izražanja svojega notranjega stanja; gre za poskus, izraziti
svoj odnos do določene teme tako, da ta izraz maksimalno odslikava akterjev pogled. - Iskrenost je
dogajanje, ki se ga ne da enoznačno definirati. Opredelimo ga lahko samo rekurzivno kot dogovor
ali strinjanje s samim sabo. Iskren si takrat, ko sam čutiš, da se ti je uspelo izraziti. To pomeni, da
iskrenost, kakor jo pojmujeva v tem tekstu, ni nekaj, kar bi se dalo objektivno validirati. Čeprav
zveni definicija iskrenosti zelo nejasno, pa se v praksi izkaže, da je prav to ključ do spremembe.
'° Varela predlaga nov pristop k Husserlovi fenomenološki redukciji, ki naj bi omogočil razvoj
metodologije preiskovanja svojega trenutnega stanja.
KOMUNIKACIJA KOT SPIRALNO PRIBLIŽEVANJE
j- t i. LITERATURA I J
G. Bateson (1979), Mind and Nature: A Necessary Unity. London: Flamingo.
P. Braisa (1993), Pedagoška komunikologija. Ljubljana: Ciotta Nova.
M. Bratanić (1990), Mikropedagogija. Zagreb: Školska knjiga.
H. von FoERSTER (1969), What is memory that it may have hindsight and foresight as well? V: S.
Bogoch (ur.), The Future of the Brain Sciences. New York: Plenum Press (19-65 in 89-95).
- (1980), Epistemology of communication. V: The Myths of Information: Technology and Postindustrial
Culture. Madison: Coda Press (18-27).
- (1991), Through the eyes of the other. V: F. Steiner (ur.), Research and Reflexivity. London: Sage
Publications (63-75).
R. H. Greene (1993), Nov način komunikacije. Alpha center, Ljubljana.
D. O. Hebb (1949), The Organisation of Behaviour: A Neurophysiological Theory. New York: Wiley.
W. H. Ittelson, F. p. Kilpatrick (1973), Experiments in Perception. V: R. Ornstein (ur.). The Nature
of Human Consciousness. San Francisco: W. H. Freeman and Co. (171-185). ,
T. Kohonen (1984), Self-Organization and Associative Memory. Berlin, Heidelberg: Springer.
T. Lamovec (1991), Spretnosti v medosebnih odnosih. Ljubljana: Zavod RS za produktivnost dela.
Center za psihodiagnostična sredstva.
T. Mandić (1998), Psihologija komunikacij. Glotta Nova, Ljubljana.
H. R. Maturana, j. y Lettvin, W. S. McCulloh, W. H. Pirrs (1960), Anatomy and Physiology of
Vision in the Frog. Journal of General Physiology, 43: \29'П 5.
H. R. Maturana, F. j. Várela (1980), Autopoiesis and cognition. Reidei, London.
- (1998), Drevo spoznanja. Ljubljana: Studia humanitatis.
A. de Mello (1990), Žabja molitev II: Meditativne zgodbe. Ljubljana: Župnijski urad Ljubljana-Dravlje.
K. H. Pribram (1991), Brain and Perception. Hillsdale: Lawrence Erlbaum.
G. Spencer-Brown (1973), The Laws of Form. New York: Bantam.
A. von Stein ( 1997), Does the Brain Represent the World? Evidence Against the Mapping Assumption.
V: New Trends in Cognitive Science, Dunaj (zbornik konference).
L. ŠuGMAN Bohinc (1996), Razgovor o razgovoru: Od spoznavanja spoznavanja k razumevanju v jeziku
kibernetike drugega reda. Ljubljana: Filozofska fakulteta (magistrsko delo).
J. Trček (1994), Medosebno komuniciranje in kontaktna kultura. Radovljica: Didakta.
F. J. Várela ( 1996), Neurophenomenology: A Methodological Remedy for the Hard Problem, journal
of Consciousness Studies: Special Issues on the Hard Problem, 3 (4): 330-349.
P. Watzlawick, J. Helmick Beavin, D. D. Jackson (1967J, Pragmatics of Human Communication. New
York: W. W. Norton & Company.
T. Winograd, F. Flores (1986), Understandnig Computers and Cognition. Norwood: Ablex Publishing
Co.
287