X                                           ivan Zoreč: Kraljevič Marko.                                           %
Mnogo preglavice je delal prešemoslovcem zagonetni Prešernov «Bog», ker nimamo nobenega avtentičnega Prešernovega tiska ali zapisa in ga poznamo šele od leta 1866. sem in samo v Levstikovi redakciji. Žigonu pa se je posrečilo iz* takniti Levstikovo predlogo, Kastelčev rokopis, ki mu gre velika mera avten* tičnosti. Ta zapis je prof. Prijatelj priobčil in obširno komentiral («Lj.zvon», 1921, str. 661). Po njem bi se odslej moral Prešernov «Bog» ponatiskovati; toda neimenovani urednik petega poljudnega natiska je še leta 1923. očividno pre* pričan, da je trud in delo naših znanstvenikov dobro samo za to, da ga ljudje njegove baze suverensko ignorirajo!  Saj  je zanj  odgovoren — L. Pintar!
Nek napredek pa — bodimo pravični! — vendarle kaže ta peti natisk v primeri s četrtim: kot novost je vanj sprejeta Prešernova «Elegija svojim roja? kom». Vzeta je iz Grafenauerjeve publikacije («Čas», 1910, str. 217 = «Iz Kastek čeve zapuščine«, str. 34); toda zakaj je še vedno izpuščena balada «Ponočnjak», ki stoji ravnotam? («Čas», 1910, str. 219; «Iz Kastelčeve zapuščine«, str. 36 = «Carniola», 1910, str. 13). Vse kaže, da je urednik pred redakcijo petega natiska samo površno prelistal Grafenauerjevo publikacijo v «Času» in vsled tega prezrl opozorilo na strani 219., kjer je povedano, kje je prvič natisnjena dotlej «Še neznana Prešernova balada«! In če bi vso publikacijo pazljivo prečital, bi našel še to in ono. Menda celo prepričanje, da vendar ne kaže dalje svetu z a t a j e * vati takih biserov Prešernove umetnosti, kakor je n. pr. «Lepa Vida»! Če že misli, da mora in sme «popravljati» Prešernovo besedo, naj to delo, kjer je brez nasilja za rimo in mero mogoče, opravi dosledno in naj ne pušča za seboj takih polovičarij, kakor je n. pr. «V Tomačovem«! Kak je tisk v ostalem, tega nisem raziskoval; od tega dela me je odvrnila zelo nerodna tiskovna pogreška, ki stoji kar v prvi kitici prve pesmi na prvi strani.
V šesti izdaji bi pač menda že lahko dobili vsega in pravega Prešerna; ker je poljudna, bo treba razmisliti, ali se naj vanjo vzamejo tudi slovenski prevodi Prešernovih nemških in latinskih pesnitev. Meni se zdi to z ozirom na namen te izdaje naravnost potrebno. Tedaj pa bo tudi čas, da se pisana meša* niča «dodatka» nekoliko uredi. Mogoče bi bilo to v skupinah: 1. Pesmi, 2. Balade in romance, 3. Različne poezije, 4. Parizina; iz tretje bi se mogoče dali napisi izločiti kot posebna skupina. Urednik pa naj pogumno stopi izza Pintarjevega hrbta in prevzame odgovornost za svoje delo pred vsem svetom in ne samo pred nepoučenim založnikom. Dajmo vendar enkrat Prešernu, kar je njegovega, da se ne bo na Onem Svetu zmrdaval nad našo zaostalostjo, češ, da pri nas, kakor za njegovih dni, še vedno «bukve vsak šušmar daje med ljudi«.   /. A. G.
Nedeljkovič Dušan, Orientacije saznavanja. Ulaz u teoriju saznavanja. Skoplje. Gj. Zekmakovič i drug. 1923. 63 str.
Avtor razlikuje v uvodnih izvajanjih svoje razpravice med «saznanjem» in «saznavanjem». «Saznati znači objasniti i dokazati što je več predloženo t. j. što je pronadjeno«, dočim znači «saznavati tražiti i pronači to nešto ko je Logika docnije steze u svoj sistem«. «Saznavanje» je avtorju identično z ustvarjanjem. «Teorija saznanja takva kakva je bila do danas, izlišna je, jer se nalazi na polju koje Logika svojim izučavanjem več iscrpljuje.« «Teorija saznavanja t. j. teorija pronalaženja univerzuma i nas, teorija stvaralačkog saznavanja, preparacije svakog objašnjavanja, dokazivanja, jedina legitimna teorija u ovom smislu, ne postoji.« Ustvariti tako novo teorijo in ji dati osnovne smernice, je namen Nedeljkovičeve razprave.
—   651   —
X                                 Anton  Novačan:   Litanije  spoznavaicev.                                 jx;
Avtor odklanja običajno delitev »nedeljivega psihičnega akta saznavanja« v objekt in subjekt. S tako delitvijo se ustvarja nerešljivi problem: «kako da suh* jekt može se približiti objektu i znati nešto o njemu», «kako da mi saznajemo ono što je van nas», «kako da ono što nema ničeg zajedničkog sa nama, što je nezavisno od nas, predstavlja se nama?« Problem, ki si ga stavlja avtor, je enostaven: «kako saznajemo? t. j. kako se osnovno osečanje u duhovanju, osečaš nje saznavanja, radja, razvija? t. j. kako akt saznavanja, delanja saznavanja postaje, stvara se?»
Kakor izkustvo je saznavanje ustvarjanje. Saznavanje je pa vsaki «pokret». Pokret je pa vse in vse je v pokretu, zato je saznavanje kakor izkustvo, vse, kar je. «Disciplina o saznavanju polazi da potraži samu unutrašnju dialektiku sadržina saznavanja.«
Saznavanje se vrši potom misli. Vsaka misel je v vsakem trenutku sazna* vanje. Ker je pa saznavanje stvarjanje, se «stvarnost u misli radja i stvara sa svim svojim stvarima i dogadjajima kao bezbroj varnica u silnom jednom ognjištu. A misao može slati van sebe svoje stvorene stvari kao što ognjište može poslati varnice». Stvarnost stvari se menja kakor se menjajo misli. Po* zitivno vzeto se je stvarnost solnca razvijala od egiptovskih mitologij do današnjega nauka.
Notranja reka misli pa ne teče indiferentno kakor voda. Misel ne more biti indiferentna napram svoji vsebini, njej ne more biti vseeno «kuda teče vaseljena u njoj». Ustvarjajoča misel je v svojem toku vedno orijentirana v nekem do= ločenem zmislu. Ustvarjajoči spoznavni akt nosi sam v sebi neko določeno pretenzijo, v koje zmislu ustvarja. Različne orijentacije misli ali drugače rečeno: različne pretenzije ustvarjajočega spoznavnega akta so pa že pravci različne perspektive izkustva. Zato je izkustvo odvisno od orijentacije spoznavnega akta.
Takih orijentacij razločuje avtor četvero: orijentacijo preprostega človeka, orijentacijo  znanstvenika,  orijentacijo  umetnika in orijentacijo  filozofa.
Preprost človek doživlja in spoznava (ustvarja) svet s stališča in v per* spektivi potrebe in praktičnosti. Akcija pa, potom katere se preprost človek udejstvuje, je «manipulacija». Manipulaciji je «istina v uspehu«, ona je orijen? tirana v zmislu «čisto potrebnega«. «Za nepotrebnu istinu, za nepotrebnu emociju, za nepotrebnu završenost ne zna i neče da zna ni zemljoradnik ni trgovac«
Znanstvenik doživlja in spoznava svet s stališča razumljivosti ali inteligibil* nosti. Razne oblike po saznavanju dobljene razumljivosti spadajo v logiko kot teorijo «saznanja».
Umetnik ustvarja potom njemu lastnega spoznavnega akta nove emocije. «Kad umetnik oseti da je njegovo delo dovoljno ružno i lepo to je samo znak za njega da ono uspeva u orijentaciji ko ju je izabrao.« Ono pa «što umetnik svojim ružnim ili lepim simbolima realizuje« je emocija. Po umetniškem aktu realizirane emocije tvorijo predmet estetike.
Filozof končno «konstruiše u smislu savršenog a mereči u konstrukciji, u saznavanju harmoničnošču«. «Svaki naročiti stepen na kome se u razvoju filozofije zaustavio jedan mislilac jeste jedan izgled savršenog gledanja na svoju ličnost, Kosmos itd. izražen u kakvoj harmoničnoj metodi, kakvom sistemu ili dialektici.«
To je v kratkih obrisih miselna konstrukcija Nedeljkovičeva, ki jo sam imenuje «jednu novu filosofsku disciplinu«. V kritiko te nove discipline se ne spuščam: filozofsko naobražen čitatelj jo bo znal sam pravilno oceniti, preprost
—   652   —
X                                 Anton  Novačan:   Litanije  spoznavalcev.                                 }{
človek bo pa s stališča praktične orijentacije saznavanja itak dejal z avtorjem: «sve to je lepo, ali pa hoče ta vaša disciplina doneti praktično kakve koristi?«
Alfred Šerko.
Karel Širok: Slepi slavčki. Gorica 1922. Izdalo in založilo Katoliško tiskovno društvo.   120 str.
To je lepa, res nova knjiga, pesem o slepih slavčkih, napisana za — slepe slavčke. Mladinska knjiga — to se pravi: knjiga za vse one, ki so vedno mladi, vedno  rastoči, ki se hočejo še vedno   učiti in se uče  s srcem in z bridkostjo.
V teh čudnih, nenavadnih povesticah je pisatelj povsem vsakdanji dogodek orisal tako mično in dojmljivo, da se po prečitanju ne moreš več ubraniti vplivu njegove umetnosti. Zakaj, to niso samo orisi — to so izrezki iz tihega in tajnega življenja v naravi, ožarjeni s srčno ljubeznijo pravega pesnika, ki išče vsepovsod ljubezni, ki skuša vsaj naš «novi rod» vzgojiti v znamenju ubranosti in so* čuvstvovanja. V teh sličicah (Gož, Brama, Divja raca) je nekaj sile Cankar* jevih veleumetnin v «Mojem življenju«. Tudi v «Slepih slavčkih« odmeva godba onega skrivnostnega sveta, kjer snujejo in rujejo še nezavestne sile vesoljstva, kjer se vrši prehod med mrakovi in lučjo — svet živalstva!
Vso knjigo preveva čudovita enotnost. To so izbrani mozaiki — podobe od tam, kjer gredo premnogi «slepi» kar mimo, ker spe njih duše še vse pod za* rjavelim ščitom, ker se jim zdi prazna vsakdanjost vse, kar jih — otopele — ne razburja in ne draži; dočim pa začne ravno tukaj — v svetu rastlinstva in živalstva — rastoči duh iskati ključ v tajnosti vsemira, se mu začne razodevati presenetljiva vez med človekom in naravo, in vsa umetna, privzgojena meja razpade. Ali ni tako gledal vsak velik duh, primerjaj samo Maeterlincka (o cvet* licah, o življenju čebel)?
Te pesmi v prozi so enotne tudi po svojem osnovnem akordu: bolestno trpke so in v vseh joka hrepenenje po odrešenju, v vseh je isto mučno trganje in vzpenjanje k solncu — kot da bi pripevala rast vsega živega, ki hoče kvišku, a se mora boriti z nočjo in s  stenami in verigami.
Groza je v tem; besede pa pojejo in pojejo. Vidi se, da je pesnik kar bolestno prisluškoval zvočnosti vsake besede, vsakega stavka, ki ga je nizal drugega na drugega kot jagode na prelep rožni venec.
Zelo sem se zavzel, ko sem prebral to Širokovo zbirko, kajti v spominu mi je bilo še njegovo «Jutro», in čudil sem se razdalji, ki zeva med obema knjigama. Tedaj pa sem spoznal, da je moral pesnik od onega časa pač mnogo doživeti, kar je prebudilo v njem doslej še spečega tujca — duha. Kakor so namreč te povestice navidez objektivne, so pa v resnici le odsev v trpljenju vi joče se pesnikove duše, ki hlepi po solncu — duhu; so bridka, odlično za* grnjena in zavita žalnica vsega našega naroda tam doli na Brdih, ob Soči in ob morju.  Prečitaj samo tole mesto iz «Goža» in se zamisli:
«Sojeno mu je, da mora tičati v tem majhnem, ozkem prostoru, iz katerega ni poti. Nikdar ga ne obsije svetli in topli solnčni pramen. Večen mrak ga ob* jema in večna tema ... O, čakal bi, čakal, ko bi le vedel, da bo kdaj čakanja konec. Ali stokrat je že pretaknil vse špranje v steni, kakor visoko je mogel doseči. Ni ga izhoda, ni! O, čakal bi, čakal, ali samemu čakati v globočini, je strašno! In vedno je sam, popolnoma sam!... Počasi polzi čas dalje in počasi se menjavata tema in  mrak . . .»
A kakor da je velika bol prestrašna, da bi jo poet še mogel zadržati v mreži izbranih besed, nenadoma padejo na te težki, sproščeni hribi.
—   653   —