Štev. 6.	V Maribora 25. marca 1884.	V. tečaj
List za šolo in dom.
Izhaja 10. in 25. dan vsakega meseca, ter velja za celo loto S gld., za pol let« 1 gld. 60 kr. — PosaniMH« številke dobivajo se po 15 kr. — Na anonime dopise se ne ozira. — Rokopisi in lia oceno poslane knjige se ne vračajo, — Spisi in dopisi naj se blagovolijo pošiljati (frankirani) vredništvu (ReUerstrasse 8), naročnine, oznanila in reklamacijo pa založništvu: tiskarju J. Leonu v Mariboru. — Za oznanila plačuje se od navadne
' vrste, če se enkrat natisne 10 kr.
Ukaz ministra za uk in bogočastje
z 12. februvarija 1884. 1. štev. 23122,
glede zmanjšanja pisarij pri ljudskih šolah in prenaredbe nekaterih dotičnih določeb učnega reda z 20. avgusta 1870. 1. štev. 7648.
Od različnih strani se ponavljajo pritožbe, da so šolski voditelji in učitelji ljudskih šol s pisarijami preobloženi. Ker je ta napaka pripravna, opovirati učitelje v njihovi vzgojevalni in poučevalni delavnosti, za katero so v prvi vrsti postavljeni, tako poživljam šolske oblasti, da obstoječe uredbe, glede opravljanje uradnih pisarij pri splošnih ljudskih in meščanskih šolah, kakor dotične obrazke (formulare) pregledajo in pri tem ko pri vsaki prihodnji priložnosti pazijo na to, da se nebistvene pisarije odstranijo, neobhodno potrebne pa kolikor mogoče olajšajo.
, ..SjTreminjevaje nekatere določbe učnega reda z 20. avgusta 1870. 1. štev. 7648 zaukažera v pospeševanje tega smotra to le:	—-
1.	V šolsko matico (Sehulmatrik) se imajo vpisati ne le šolo obiskajoči, ampak vsi otroci šolske starosti, ki prebivajo v šolski občini.
Šolska matica naj se ne vodi pri posameznih šolah, ampak od krajnega šolskega sveta, sploh po tistih osebah, katerih dolžnost je otroke šolske starosti v razvidu imeti (§§. 1 in 83 učn. reda).
2.	Razrednica in tednica (§§. 6 in 33 učn. reda) imate se pod imenom razrednica v en opravni spisek (Amtschrift) spojiti, in se imajo tukaj vzla-sti šolske zamude vsakega poldneva ter obravnavana učna snov vsakega tedna, kakor šolske naloge zabilježevati.
3.	Šolskega obiskovanja v zapisnikih (Katalog), šolskih naznanilih, spričevalih itd. ni treba zaznamovati z besedami (§. 20 učn. reda), ampak ima se le število zamujenih opravičenih in neopravičenih šolskih poldnevov izkazati.
4.	Odpustne knjige (Entlassungsbuch — §. 18. učn. reda) imajo od-pasti. Odpust otroka ima se v šolski matici in v zapisniku zaznamovati. V šolski zapisnik se imajo z ibilježiti tudi zadnji redi, ki so se v odpustaleo (Ent-lassungszeugniss) zapisali.
Izidi odpustnih preizkušenj z zasebnimi (privatnimi) učenci (§. 16 učn. reda) se imajo v zapisniku višjega razreda dotičnega leta zabilježiti.
5. Kot šolska spričevala (Frequentationszeugnisse), vzlasti kadar otrok iz ene v drugo šolo prestopi, imajo se izročiti šolska naznanila (Schulnach-richten); namen take izrocbe so ima na njih in v šolskem zapisniku razkazati (§. 66 učn. reda.)
-«■»-
Kako laži in tatvini v okom priti in ji izmed učeče
mladine iztrebiti.
Kdor ima z odgojo opraviti, ima vedno priložnost opazovati tudi senčne strani otročje nravnosti, kajti pregrešne navade in pogubonosne strasti najdojo le pogostokrat že pot tudi med učečo so mladino. Tukaj eimijo in koreninijo v marsikaterem otroškem srcu in se razvijajo in širijo do popolnega nravstvenega propada, ako vzgojitelj v svojem neutrudljivem delovanju no zadene v pravem času zdatnega sredstva, s katerim jim podveže korenine in zaduši rast.
Kna teh, za posameznega in vesoljstvo pogubonosnih napak je grda laž, ki se mladini prepogosto in tako rano vgnjezdi, kakor da jo z malim lažnivim bitjem bila rojena in se s tistim, ja še hitreje, razvija.
Druga žalibog ravno tako prepogosto nahajajoča se pregrešna razvada je: tatvina, izmikanje tujih reči, preziranje: „kaj mojega, kaj tvojega". Ta gnju-sobna napaka človeštva, ki se pri njej vgodnih okoliščinah kmalo v strast spremeni, je sestra prve, ker se navadno nahajate skupno v enem in tistem ne-nravnem bitju. „Kdor laže tudi rad krade", veli še stari pregovor.
Vzgojitelj naj toraj zvesto čuje čez gojence svoje, ter naj se poslužuje vseh mogočih pripomočkov, da mladež teh pogubonosnih razvad obvaruje in jo že zasajenih bodočih rastlik očedi in ozdravi. Naj gojence svojo enakomerno in neutrudno goji in nagiblje k resnico-in pravicoljubju, katero je nepopačenim otrokom itak po naravi lastno, pa po enostranski, nerazumni, vzgoji starišev zadušeno.
Da pa zamore učitelj zadeti pravo sredstvo, s katerim bo prišel razširjanju te ali one nenravnosti v okom, treba mu, poznati vir in tudi namen iz kojega pregreha izvira,
Zoper resnicoljubje pregrešijo se otroci na razni način. Nekteri lažejo iz šale, lahkomiselnosti ali nerazumnega posnemanja. Te treba podučiti in te grde napake odvaditi. Spet drugi zlažejo se navlašč iz hudobije, nevošljivosti, ja celo iz sovraštva. Tem naj se zaupanje odreče, dokler se ne poboljšajo in vsaki prestop zoper resnico naj se strogo graja in kaznuje. Lažnjiveu iz navade treba dokazovati, da zaupanje in poštenje, ki se opira na laž, ne obstano in da le z resnico si zamore človek pridobiti pravo poštenje in stanovitno veljavo.. „Laž ima kratke noge".
Je otrok nagnjen lagati iz sramožljivosti in častičutstva, naj se ne izpra-šuje v družbi, marveč posamezno, ako je kaj zakrivil, česar bi se moral prod drugimi sramovati. Ce ima otrok kaj na vesti, česar se sramuje, išče tisto prikriti posebno tistim, od katerih pričakuje neprizanesljivega kaznovanja zarad storjenega zla, tembolj če zna, da se zamore s prikritjem prestopka vsem na-
sledkom odtegniti. V enakih slučajih naj bo vzgojitelj poln ljubezni in priza-nesljivosti do otroka, naj mu da vedeti da mu je edino le na tem ležeče, da se poboljša, nikakor pa, da bi ga kaznoval in se nad njim maščeval.
Če se otrok prvokrat zlaže, naj se strogo ž njim postopa, da se mu ne bo več zljubilo laž ponavljati; naj se mu vzbuja živi stud nad tisto, ki bo preslabotno dobro voljo otroka podpiral. Sicer se redko prigodi, da bi se otrok še le prvič v šoli učitelju zlagal, nasprotno se nahajajo dostikrat spretneži v tem poslu med malo druhalijo, ki se znajo lagati kakor bi orehe luščil, Iz tega sprevidimo, da se vzgojitelju le samo priložnost ponuja, nad vzgojenci čuti, d.i grde napake ne ponavljajo in so je s časom odvadijo.
Marsikateri otrok je tako spreten v laži, da se mu nehote čudimo, če začne vrezavati. Ako mu je dana priložnost in mu dajo okolščine povod, razume se izgovarjati s čudovito zgovornostjo. Ni dvomiti, tudi ne storimo krivice ako sklepamo, da se je v tem nesrečnem poslu na domu do dobrega izučil in čestokrat poskušnje v laži srečno izvršil. Pri takem otroku je treba neprizanesljive resnobe in neutrudljivega nadzorovanja, da ga dovedemo do spoznanja ostudnosti te grde pregrehe in do resnicoljubja.
Če je naloga važna, vcepiti otrokom resnicoljubje v srce, je preimenitna in neobhodno potrebna tudi skrb jim vsaditi pravicoljubje, ki jih bo spremljalo po vseh potih in pri vseh dogodjajih zemeljskega življenja. Saj je pravicoljubje ena izmed najlepših in najpotrebnejih čednosti posameznega, ki veže ve-soljstvo v srečno celoto. Kdor se pregreši zoper pravico, ne pod kaplje samo svoje nravnosti ogromno, marveč dela nesrečne tudi sodruge, kojih lasti se do-tikuje se svojimi tatinskimi rokami. Ta pač pozabi na izrek našega Zveličarja: rKar koli hočete da bi vam drugi storili, storite jini tudi vi!"
Zoper pravicoljubje se otroci posebno radi spozabijo in pregreše. Nekateri najdene reči obdržujejo, • drugi starišem izmikajo ali kradejo sadje in druge če tudi neznatne reči, češ saj to je majhna reč, ter se tako po malem razvadijo: ja še celo goljufajo in na vse mogoče načine škodujejo lasti bližnjega. V takih slučajih je treba stroge pozornosti, kajti „iz malega raste veliko". — Neznatni prestopki vgladijo sčasoma pot razburjenim strastim, ako se jim o pravem času v okom ne pride.
Akoravno je tatvina sad izvanredno slabe vzgoje, prigodi se vendar, da se tudi otroci omikanih starišev tiste privadijo. Navadno so krive tega prenežne matere, ki svoje male privadijo sladkosnedosti, jim podtikajo nepotrebne reči ja celo denarje in to še brez vesti in volje očetov, ter s tem povzročijo, da začnejo otroci sčasoma očetu in materi resnico prikrivati, se lagati in naposled skrivoma jemati.
Zopet drugi otroci izmičejo ne toliko iz sladkosnednosti in vžitja, marveč iz same razvade. Dovolj jim je, da le kradejo, ker se jim srečen iztek zvitega djanja dopada. Spet drugi imajo močen pohlep do imetja vsakoršnih reči in tako rekoč koporne po vsaki še tako neznatni reči bljižnega in ne mirujejo, dokler kaj ne dobe, naj ima kaj vrednosti v sebi ali ne.
So otroci, ki iz same dobrohotnosti zmikajo svojim starišem, da bi s tem drugim pomagali, dela usmiljenja skazovali. Tukaj naj bo vzgojitelj previden sicer ne preojster, da bi nagnjenje bljižnjemu dobro storiti iz srca otroškega ne
6*
izrul, vendar neprizanesljiv. Naj strogo graja na krivični način storjeno dobro in poduči, da krivično blago bližnjemu pomagati ne more, pa tudi njemu ne zasluženja pridobiti pred vsegavedejočim in neskončno pravičnim Bogom.
Vzgojitelj naj bo toraj pazen v vsakem oziru. Ge je zapazil da ima katero garjevo ovco med svojo čedo, ki je tako pogubonosno razvado že seboj v šolo prinesla, naj skrbi, da ji sveti strah do imetja tuje lasti v srce vcepi in naj si je še tako neznatna. Naj vodi do prepričanja, da krivično imetje koristiti ne more, pač pa je v stanu vzeti človeku neprecenljivi mir vesti, ga pripeljati v največo časno in večno nesrečo, Vzgojitelj stori dobro, ako pri vsaki priložnosti povdarja vel;kost hudobijo in ostudnosti vsake krivice, ki so toraj pod nobenim pogojem storiti ne sme.
Naj tare pri gojencih svojih nadalje strastno hrepenenje po imetju raznovrstnih reči, ki človeka prerado zapelje do krivice, tatvine in goljufije.
Vzgojitelj nežnega spola naj posebno in neprizanesljivo premaguje nagon do nečimernosti in sebičnosti z besedo in djanjem.
Žalibog, da imamo med stariši posebno v nižjih krogih družbe — več takih, ki ne razločujejo med tujim blagom, zmikajo poljske prideljke, sadje, drva i. t. d. in to v pričo lastnih otrok, ki jih kmalo nasledujejo, ter začnejo enako roditeljem prinašati vsakovrstne reči domov. Ne dolgo, postane iz takega otroka spreten tatic, oziroma tatica. Ge tak otrok pride med druge otroke nepoznan in neopazovan, seznani se hitro tudi tukaj s pripomočki, kako si prilastiti reči svojih součencev na skrivnem. In kako težko je takemu predrznežu v okorn priti! Zdaj zmanjka peresa, zdaj zvezka, kruha ali denarja med učenci, pa tako skrivno, kakor bi so reč v tla pogreznila. In če ga slednjič vendar zaslediš, takoj je sestra tatvine, ostudna laž k pomoči. Ge mu laž ne zda, obljubuje mater ali očeta za pričo pripeljati, ki bosta dokazala, kako je nedolžen, da nikdar ni najmanjše reči ukradel, še kaj takega mislil ni! — V tem slučaju ni dvomiti, da se oče in mati zanj potegneta, saj sta že morda marsikaj uporabila ali skrila, kar je mladi tatič domov prinesel.
Kaj naj v tem slučaju vzgojitelj stori, da spolni dolžnost svojega važnega poklica? — Dom, to je oče in mati, ločila sta se od njega v tem prevažnem trenotku, ko gre nesrečnega otroka nravnega propada rešiti; ja še nasprotujeta mu, ter potezujeta se za popačenega otroka! — Vzgojitelj naj ga strogo nadzoruje; če se je vpričo drugih pregrešil, naj ga tudi od součencev nadzorovati pusti, da mu pri krati vsako priložnost do tatvine saj v šoli. Naj se mu zaupanje odreče, katero sicer v pravičnega stavimo! Ge se hudobija vkljub temu ponavlja, naj bo zločin pred učiteljstvom in součenci, to je očitno grajan in primerno kaznovan. Tukaj pa gre paziti, da si morda kak drugi otrok na ime kaznovanega tatiča ne začne prilastovati tujih reči.
Pred vsem pa, kar se vzboljšanje nravno propalih otrok storiti zamore, je najzdatniši pripomoček, da se jim budi, goji in požlahtnjuje vest. Poslednje obravnavali ni bil moj namen. Toliko omenim : da negrajani in nekaznovani prestopki iz zlobe, vodijo k brezvestnosti, k trdovatni neposlušnosti božjih in državnih postav, da popolne nenravnosti.
Senčica.

Dišeča vijolica.
(Viola odorata.)
Kaj pa ti sama tukaj stojiš Cvetica krasna, cvetica mila?
Družbi veseli lice zakrivaš,
V hiši mrazotni tukaj prebivaš.
Meseca marca 21. dan je mino]. Mrzli zimski vetrovi so večinoma potihnili in jel je pihljati pohleven in topel jug ter brusiti sneg po gorah in dolinah. Najprej ga je poglodal tam na solnčem brdu, kjer ga je že solnce poprej dalje časa lizalo. Jedva pa je izginil sneg z brda, že se prikažejo tam prve spomladanske cvetice, med njimi lepo modra, dišeča vijolica, človeku najbolj priljubljena oznanovalka vesele vigredi.
Komu ne zaigra veselja srce, ko vidi prvo vijolico? In zakaj bi mu no, saj mu cvetičica glasno oznanuje:
Sijati pomlad jo začela,
Gorkoti umika se mraz,	, , •
Vsa zemlja je zopet vesela, Vesel je človeški obraz.
Vijolico prištevamo takozvanim dolgoletnim ali vztrajnim, t. j. takim zeliščem, katera dobo v zemlji, ako se enkrat zasejejo, lesnato steblo (rhizom), koje rastlino poedinko (rastlinski individuij) po več let v življenju zdrže, kajti k o r e n i k e — tako se namreč zovejo ta lesnata . podzemeljska stebla — v jeseni ne vsahnejo, nego prozimijo. V prihodnji spomladi (včasih že v jeseni) poženejo korenike listke in popke, rastlina cveti, obrodi plod, in nadzemelj-ski, zeljna ti deli se posuše, a korenika ostane v življenju in o svojem času z nova poganja. Tako je to tudi pri vijolici. Njena precej dolga, večidel v zemlji zakopana in s koreninicami posajena korenika prezimuje in se vsako vigred k novemu življenju prebudi.
Ze prej, ko se začne vegetacija, opazujemo na prednem koncu korenike razun lanskih, velih in na pol suhih listov kopico sedečih, t, j. brezpeceljnih lističev, kateri so tanki kakor papir, Izmed teh listkov — zovejo se prilistki — pribodejo po pri cen ši se vegetaciji pravi, pecljati listki in popki prihodnjim „ vijolicam". Čemu pa so neki ovi papirasti listki; so li brez vsega pomena? Nikakor ne. Modri stvarnik sploh ni postavil ničesar v svet, kar bi ne imelo svoje odmerjene naloge, svojega določenega opravila, in tudi ti lističi niso brez pomena.
Cvetni popki in začetki pravim listom, — prenežne in proti mrazu zelo občutljive stvarice, — se namreč prikažejo v vseh svojih bistvenih delih na rastlini že v jeseni. Da jih ostra zima ne ugonobi, obdal jih je premodri stvarnik z onimi papirastimi, proti mrazu malo občutljivimi listki, kateri je po-
krivajo ter varujejo umornih upljivov zimskih sil. Kdo bi ne občudoval brezkončne modrosti božje!
Cvetni popki in listi imajo v svoji „zimski hišici" zelo kratke peclje. Listna ploskev zvita je v 2 stranska valčka, katera se ob srednji listni žili drug drugega dotika. V tej stopinji svojega razvoja prebijejo ti deli sovražno jim zimo. Ko pa prične solnce topljeje sijati ter sneg kopneti, začno se ste-zati in spenjati in kmalu jim je zimska hišica pretesna. Proderejo ji streho na slemenu in hrepene navzgor. Peclji postajajo daljši in daljši, ploskve se odvijejo, popki se odpro in vijolica se nam pokaže v svoji pražni obleki. Pa nekoliko dremotna je še in plaho gleda okoli sebe. Ne upa se še prav izmed suhe trave kviško, kajti ona dobro ve, — — — —
Nevarno da brije črez njivo in trato včasih še veter hladan, Prijetno po brdih še solnce vedno ne sije; Za hribom se hrib še vzdiguje snežan.
Še le potem, ko je spomlad popolnoma premagala ostro zimo in jo zapodila taj gori na visoke planine, vzdigne se vijolica iz varnega zavetja in se začne prosto razvijati ter na vse strani širiti. Tam, kjer je lukala v zgodili spomladi osamljena modričica iz šopka suhe trave, najdeš pozneje košat grmič s celim šopkom priljubljenih vijolic, razširjajočih svojo vonjavo krog in krog.
Vijolica je izgled pohlevnosti in ponižnosti. Tako lepa in nežna, vsa polna prijetne dišave in vendar skrita v samoti prebiva, no žele si niti družbe, niti časti, niti slave. Le ena sestrica se jo bila nekdaj izneverila svojemu stanu in rodu. Tiha samota ji ni bila več všeč, hotela je na visoke gore, da bi dalje okoli po svetu videla, več zvedela in več veljala. A huda kazen je za-' dela prevzotno izneverko. Poslušajmo, kaj nam slavni vladika Slomšek pripoveduje o nezvesti vijolici:
Vijol'ca je v dolini stala, Po polju žlahen duh dajala, Pa stan prenizek se ji zdi; Na više priti si želi.
„Tam vid'la bom po celem svetu Z nebes kokota čula peti—" Tak' pravi zdaj vijolica, Ter se na dolgo pot poda.
Vijolica se je preselila Na solnčen holmec posadila; „Po svetu bom zdaj gledala, Po širokem lahko dišala."
Vrh gore težko prisopiha, Jo ostri sever hudo viha; Na skali nima posteljce, Ne najde žejna kapljice.
Na holmci ji je zamrzelo: „Na hribu tam bo bolj veselo Tam yidi se okol povsod!" Tak' misli ino gre od tod.
VijoFca se še ni zagrela, Jo huda zima že prijela; Od mraza s'rota so solzi, In v led se solza spremeni.
Veselo tu ji solnce sije, Po lici zdrava sapa brije; Pa še zadost' viaoko ni, Na goro taj jo veseli.
Nazaj v dolino je želela, Pa reva ni moči imela; Vsa bleda vsahne, obledi, Na gori s'rota smrt stori.
Ogljejmo vijolični grmič nekoliko drobneje. Z navadnim večalora, pa tudi z neoboroženim očesom zapazimo, ako ga malo napnemo, da je rastlina gosto posajena s kratkimi dlakami, katere na vse strani štrle od rastline. Dolgopec-Ijati listi leže deloma na tleh, deloma pa stoje bolj ali manje po koncu. Ploskev ima podobo srca; njen rob je drobno nazobljen, zobje pa so obrobljeni s kratkimi dlačicami. »Vijolice" nahajamo v raznih stopinjah svojega razvoja. Nektere so še v popkih, druge so na pol razcvetene, zopet druge ravno cveto; nekaj pa jih je že odcvelo. Vtrgajmo si tako, ki je v polnem cvetu in opa-zujmo jo. Malo pod uklanjajočim se cvetom zapazimo na peclju 2 majhna, suličasta lističa. Ta sta poprej ovijala cvetni popek ter pomagala ovim pa-pirastim listkom braniti notranje dele hude zime. Zdaj pa, ko
Ne bo ga več mraza, Ledu več ne bo; Ne bo ga več plaza, Vse kaže gorko,
zdaj ni treba nežnemu cvetu več teh lističev, te zimske suknjiče; zato jo je slekel in dal od sebe.
V	cvetu vijolice razločujemo več delov. Okoli modrega, ali če hočemo, vijoličastega venca (včasih je venec tudi bel) stoji pet zelenih čaščinih listkov, ki venec v podobi plitve čaščice obdajajo in kateri so tako priraščeni na cvetišče, da spodnji konec prosto visi navzdol. Venec jo sostavljen iz peterih, ne enakoličnih listkov, kar pouzroči, da je cvet nepravilen. Enake podobe sta le zgorna, potem stranska dva lističa; spodnji in slednji pa je veči od drugih in so še odlikuje s tem, da je zadi podaljšan v otel krempeljc. Kratki prašniki stoje tesno drug poleg drugega in delajo okoli nizkega pes-' tiča nekakov oklop. Prašnice nosijo na glavi neko čepico, in ko bi jo smeli prištevati nežnemu spolu, od vseh bi lahko trdili: pod „haubo" so; a tega ne moiemo, kajti akoravno jih je uvrstila slovnica med ,.ženske", trdijo naravoslovci, da so prašnice moškega spola.
V	pestiču najdemo vse dele, kateri se v njem sploh iščejo. Na dnu cvetišča sedi kroglasta p 1 o d n i c a, na plodnici stoji vrat in konec vrata zapazimo drobno, kljunasto brazdico. — Ni mi treba omenjati, da je plodnica oni del cveta, katera dozori v plod ali sad — pri vijolici v suho glavico z mnogimi semeni — pa to hočem navesti, da pomladne vijolice nikda;r plodu ne obrode; in če odračunimo to, da so človeka razveseljevale, tedaj smemo trditi, da ti cvetki niso spolnih svoje naloge v življenju, oni so zastonj živeli, zastonj cveteli. Plodonosni cveti se še le pozneje razvijajo in se že unanje ločijo od prvih, neplodnih: oni so namreč navadno brez venca, najlepšega dela v celem cvetu; in če ga imajo, je nepopolno razvit. Mati narava se pa ve za to neplodovitost prvorojencev vijoličinih odškodovati.
V	pozni pomladi ali v početku poletja namreč požene korenika na pred-nem koncu nekaj tankih in šibkih mladik, katere naglo rastejo in se kakor deževnice taj po tleh spenjajo. Na določenih mestih dobe te vitke mladike korenine. Kmalu potem se ločijo od grmiča in vsaka zraste v samostalno
rastlino. Na ta način je povrnila rastlina materi naravi dolg, katerega so napravili njeni prvorojenci. Odeepavanje in okoreninenje ovih mladik (so ve da tudi zasejanje po semenu) pouzroči, da nahajamo včasih cele trate dišečih vijolic. Zakaj da ostanejo prvi pomladanski cveti broz [doda, se prav za prav ne ve. Znabiti da se spolni organi vsled neugodnih vremenskih razmer ne morejo popolnoma razviti, mogoče pa tudi, da še v tem času žuželko ne letajo, ki bi oplodo posredile, kajti pri nekterih vijolicah, kakor n. pr. pri znanih siroticah (V. tricolor) jo dognano, da se ne morejo same oplodili. O tej vrsti vijolic trdi Darvin, da bi morale izmreti, ako bi ne bilo čmerljev, kateri oplodo po8redijo.
Malo pozneje se prikaže poleg dišeče vijolice njej podobna pasja vijolica (V. canina). A ta pogreša prijetne vonjave ter zgoraj omenjenih zaplo-dujočih se odcepkov in krempeljc spodnjega venčevega lista je vselej belkast ali rumenkast; pri dišeči vijolici pa ima vedno isto barvo, kakor venec. Po teh znakih se lahko loči pasja vijolica od dišeče.
Dišeča vijolica je zares lepa cvetica. Priljubljena je zlasti zavoljo svojo vonjave in zalo, ker bolj v nenavadnem času cveti. Zaradi teh njenih prednosti zasaja se na vrte. Goji se pa tudi po cvetičnicah, kjer od meseca oktobra naprej vso zimo cveti. Nekteri vrtnarji izrejajo iz grmičev takozvana vijolična drevesca; to pa s tem, da pristrizujejo nekaj let zaporodoma grmiču mladike in mu odščipujejo cvetne popke. Pri taki strežbi se korenika kviško vzdigne in iz grmiča zraste ped visoko drevesce s trdnim deblom in košatim vrhom, po vsem podobno pravemu drevesu. Drevesca dado potem vsako leto veliko vijolic.
Iz vijoličnega cveta (venčevih listov) pripravljajo vijolični sirup, temno modro barvo, s katero barvajo sladarji nekatere vrste svojih sladin; dobiva se pa tudi dišeče etherično olje, koje porabijo parfumarji v pripravo dragih parfumov. V koreninah in rhizomu so našli chemiki neko posebno, ostro tvarino, imenovavši jo „violin". Zaradi zdravilne moči, katera se je violinu pripisovala, rabili so poprej podzemeljske dele vijolice v zdravila. Leunis n. pr. pripoveduje, da so s tem zdravilom zdravniki odpravili cesarju Maksimilijanu mnogo drobnih mehurnih kamenčkov.
V Grkih je vijolica še bolj priljubljena kakor pri nas. Kavnokar navedeni autor trdi, da v Grkiji skoraj ni vrta, kjer bi ne imela vijolica svojega mesta. V tamošnjem toplem podnebju pa že cveti meseca januvarja in sicer na prostem in je znamenje prebudivše se narave, kakor pri nas Slovencih trobentica.
Spisal Ivan Koprivnik.
--
Hiša.
Učni poskus za I. oziroma II. šol. leto.
Imenujte reči!
Otroci! poznate li reč, katero vi, razven starišev, bratov in sester na svetu naj rajše imate — katero vi naj bolj ljubite? Nobeden tega ne ugane, ker
še na to nobeden mislil ni! Vam hočem pomagati. Je že ves da imajo otroci igrače, bukvice in tablico radi, a teh reči še nimate naj rajše! Ko bi jaz danes komu rekel: ti danes to reči videl ne bodeš, bi bil žalosten. Ko bi pa se zgodila nesreča, da bi jo nikoli več ne videli, gotovo bi se vsak milo nad to izgubo razjokal. Ta nam zelo ljuba reč je — domača hiša.
Kdo ima to naj rajše? —*) Pa zakaj, to se hočemo danes učiti.
Učitelj pokaže podobo ali model in začne vprašaje popis razvijati.
Hiša ima štiri glavno zide, ali stene: sprednji, zadnji in dva skončna zida. — Glavni zidi imajo okna in vrata. — Vrh zidov je streha. — Iz česa so zidi? — Iz česa pa stene? — Kaj imajo zidi in stene? — Zakaj so nam okna in vrata? — Kaj imajo okna? — Iz česa jo streha? — In s čim je pokrita? — S čim še morajo strehe pokrite biti? — Kdo naredi rušt? — Opeko, skodlje, šibro? — Kdo in s čim pokrije slamnate strehe? — Zakaj je hiši streha? — Zakaj dimnik? — V zemlji ima hiša podstavo. — Ponova!
Dalje zopet prašaje.
Hiša je v več delov predeljena, ti so : lopa, sobe, kuhinja, jedilna shramba, dile in klet. —
Male hišo imenujemo bajte (koče). Kedaj smo radi v hiši? Kadar dežuje, sneži, po noči. Kaj bi se zgodilo, ako bi morali po dežu na mokri zemlji spati? Ako bi po zimi ne imeli hišo, bi zmrznili, tedaj umrli. Hiša je potrebna. V njej smo ali v njej stanujemo. Hiša je stanovanje. Kdo stanuje v vaši hiši? — Kdo v vaši? — Oče, mati, otroci, hlapci, dekle, ki skupaj stanujejo, skupaj delajo, skupaj jedo, imenujejo se zjedno besedo družina. Kdo je v vaši družini? Po mestih, kjer je mnogo ljudi, stanuje po več družin V edni hiši. Tiste hiše morajo toraj večje biti. Stavijo pa jih tako, da so izbe edna nad drugo. (Podoba.) Dva stropa — dvostropa kiša itd. Take hiše so visoke. V visoke hiše rado trešči. In hiša bi pogorela, ako bi ne imela železnega droga na strehi, ki navpik moli. Ta zabrani, da ne trešči. Imenuje se strelovod.
Vsaka hiša, naj bo velika ali mala, stane tiste, ki jo postavijo veliko truda, skrbi in denarja. — Kako pa se stavi hiša? Najpoprej se mora preskrbeti prostor, kjer bo hiša stala, (stavben prostor). — Potem se naredi hišni načrt ali obris hiše, katerega nariše stavbeni mojster. — Po njem se skoplje zemlja na dolgo in široko, kamor se za temelj ali podstavo kamenje deva in vziduje. — Oče so pustili skopati že tudi štepih, iz katerega se dobiva za zidanje tako potrebna voda. — Navozili so tudi kamenja, opeke, apna in peska. — Nakupili veliko lesa in ga spravili na vrt. — Vse je priredjeno.
Zidarji pridejo in zidajo po obrisu, — tolčejo kamenje, merijo in ometa-vajo. — Tesarji na vrtu tešejo, žagajo in dolbejo. — Na dozidano zidovje potegujejo bruna, ter jih zbivajo v rušt. — Kedar je vso dodelano, se na šop postavi smrečica z banderci in cvetlicami v znamnje hvaležnosti, da se je nevarno delo brez nesreče storilo. — Streha se pokrije. — Zidarji ometujejo z malto zid, ga gladijo in belijo. — Mizar polaga tlak ali pod, — izdeluje vrata in okna. — Sipar vrezuje v okna šipe. — Ključavničar nabiva ključavnice in
*) Pomišljaji nadomestujejo imena učencev ali pa uprašanj, katera se otrokom staviti imajo pred, ali po razlaganju.
stekla. Hiša se zapre, ter ključ odda gospodarju. — Koliko rokodelcev je bilo potreba! ? —
Hišni gospodar povabi rokodelce in vse delalce, ki so pomagali pri stavbi hiše na kupico vina. Mojster napije gospodarju, da bi dolgo zdrav in vesel v ti novi hiši stanoval, katera naj bi stala trdno mnogo mnogo let!
„Na zdravje!-' trknejo vsi z kupicami. — Vsi so dobre volje! Imajo pa tudi vzrok veseli biti, ker pri stavljenju hiše je dosti reči, ki ovirajo delo. Tudi se je že dosti nesreč prigodilo, da je padel kdo iz rušta in si kaj zlomil ali pa je bil takoj mrtev in še več takih nesreč.
Iz česa se hiše stavijo? — Iz česa še? — Prve imenujemo zidane, druge lesene. —
Hiša se zbeli zunaj in znotraj. — S čim? — Po nji se vse pomije! — Stariši z družino se selijo v njo. —
Kako zdravo in veselo je bivati v snažni hiši! — Kako nezdravo in dolgočasno pa je v n e sn a ž n i! — Kako pa pomagajo tudi otroci, da hiša snažna ostane? —
Hiša pa ni vedno nova! Njo razdevajo razni sovražniki. Streho moči dež in sneg. — Solnce jo suši in peče! — Toča jo razbija, — mraz razzebuje
—	Les razjedavajo črvi; — podgane in miši razkopavajo in glodajo zid in les.
—	Tudi hudobni otroci veliko škode narede! — Stariši morajo vedno skrbeti za popravljanje hiše.
Najhujši hišni sovražnik pa je potres in ogenj, katera znata v malem času uničiti vse, kar so si stariši tako težko postavili. — Skoz male in hudobno otroke največkrat ogenj nastane, če so z njim igrajo. — Varujte se takih reči! — (Pripovest: Iskra iz »Začetnice.")
Zakaj pa imajo otroci in vsak odraščen svojo domačo hišo tako radi ?
Zato, ker v nji prebivajo ljubi stariši, kateri za vas tako skrbe. — (V domači hiši ste bili rojeni, — v hiši so vas mati zibali in vara pesmice peli,
—	pripovedovali pripovesti in vas hoditi in moliti učili. —
Kako veselje imajo stariši s pridnimi otroci! — Kolikokrat so mati jokali nad vami, ako ste bili bolni, ali pa neubogljivi! — Ce na vse to pomislite, morate ljubiti stariše, morate ljubiti hišo, v kateri ste uživali toliko dobrot.
Da se boste vedno spominjali vašega doma, naučil vas bodem pesem od „doma", katero morate večkrat peti.*)
(1'rilično se tudi hiša riše.)	T. Grah.
--
Narodno blago.
XXIII.
Čarovnik.
(Narodna pravljica iz ptujskega okraja.)
I.
Neki oče je imel tri sine, kteri so z očetom vred na domu stradali, ker niso nikakega rokodelstva znali.
*) Primerno pesem na sekirce postavljeno priobčimo prilično.
Vredn.
Nekega dne jim reče oče:
„Idite po svetu, naučite se rokodelstva, ali si pa na drug pošten način denarja prislužite, ker jaz vas ne morem več rediti. Močni ste dovolj, za po-potnieo vam pa še dam očetov blagoslov in edin kolač kruha, ktorega si razdelite, ali pa v kaki senci bratovsko povžijte!"
Bratje se na pot napravijo in kar drugi dan odrinejo.
Na potu se pogovarjajo kam naj bi se obrnili; ko pridejo do lipe, od ktere so šli trije poti; eden proti jugu, drugi proti večeru in tretji proti severju. Pod to lipo se vsedejo, kolač razrežejo, t.er se pogovorijo, kam se bo kteri obrnil. —
France, starejši, pravi da gre proti jugu, Anton proti severju in Simon mlajši gre proti večeru.
Ko že nekoliko časa potujejo, prijezdi neki gospod do Franceta, ter ga vpraša, če hoče iti v njegovo službo.
„Zakaj pa ne", pravi France „saj si ravno službo iščem".
„„Znaš pisati in brati?""
„Za silo znam pisati in brati", pravi France, ker je mislil da se bo s tem gospodu prikupil. A ta mu kratko odgovori: „Tedaj nisi za mojo službo", ter jezdi dalje. Prišedši do Antona ga ravno tako vpraša; ker je pa tudi ta vedel pisati in brati, tudi njega ni znal rabiti; jezdi tedaj proti Simonu.
Simon dasiravno najmlajši, bil je vendar najumnejši. On je ta govor za grmom poslušal, ter ni mogel razumeti, zakaj gospod takega noče, kteri je količkaj učen. Ko tedaj gospod do njega prijezdi, ter ga ravno to vpraša, mu brez pomišljanja odgovori, da mu že od nekdaj ni uk dišal, in se tudi nič naučil ni, tem manj pisati ali brati.
Gospod mu veli iti z njim in Simon je stopil pri njem v službo, ktera tudi ni bila težka, ker moral jo samo za kavo in smodke skrbeti, ter hišo pometati; ako je potem še druga majhna opravila naredil si je čas preganjal, kakor je vedel in znal. Za ves ta trud je pa imel zelo dobro plačilo.
Cez dve leti reče gospod, da bo šel potovat, naj toraj hišo lepo opravlja, ker ga celih 6 let ne bo nazaj; posebno naj pa pazi na njegovo knjižnico.
„Kapa kosmata", si misli Šimon, v teh knjigah že mora nekaj tičati, ker jih je gospod vedno prebiral; ravno dobro da sem ga nalagal, da ne znam brati, ker zdaj si bom vsaj lahko dolgi čas preganjal. In kako mi je pripo-vedal jih pregledovati".
Komaj toraj gospod pete odmakne, je že Simon knjigo za knjigo iz omare jemal in prebiral. Zdaj se je še le prepričal kaj je njegov gospod, ker knjige so bile same čarovne.
pKrižani bog" je vskliknil, to je ja sam živi koloman!" No, tega pa ne boš bral Simen, ker krščen si, tvoja pokojna mati bi se v grobu obrnola, ko bi zvedola, da hočeš biti čarovnik in take knjige bereš".
Vrgel jih je tedaj nazaj. A dolgčas je oče vse hudobije, — pravi pregovor — zategadelj je tudi čez nekaj tednov Simon ta „koloman" zopet v roke vzel, ter začel srkati med hudičeve čarobnosti. Začel se je tedaj učiti in v štirih letih je že tako čaral, da ni nič delal, ampak da si je celo meso, vino
in druge jedi in pijače na mizo pričaral. Med tem je imel tako veselje, da se je učenja še bolj prijel, ter se skoraj toliko naučil kot je gospod sam vedel.
Ko je šest let minulo, pride gospod zopet na dom, ter najprej svoje čarobne knjige pregleda. Ker pa niso več tako ležale, kakor jih je pustil, vpraša Simona kaj je z knjigami opraviti imel.
„0 vaše lepe debele knjige so gotovo veliko denarja veljale; škoda bi jih tedaj bilo ako bi v prahu segnile, zatoraj sem se jih usmilil, ter jih večkrat oprašil;" odgovori z največo nedolžnostjo Simon, ter taki obraz napravi, ko bi ne znal do pet šteti. Gospod mu je toraj verjel, vendar se mu ni tako vse verjetno zdelo, zatoraj jo začel bolj na njega paziti.
Zdaj ostane še dve leti doma. Potem se jo pripravil na odhod* in je obljubil, da pride čez dve leti gotovo zopet domov. Naroči mu tudi sedaj vse dobro opravljati.
Ko je gospod odišel, se Simon zopet pridno učenja poprime in v kratkem je čaral da je bilo kaj.
Čez dve leti pride gospod zopet na dom. Simon gre k njemu, ter mu
reče:
„Kakor sami veste sem vam že dvanajst let služil, zategadelj bi tudi že rad svoje domače videl. Prosim vas toraj, dajte mi plačilo od teh let in ako se mi doma no dopada, pridem čez nekoliko časa zopet k vam služit".
llasiravno nerad, mu vendar gospod dovoli, ter mu da tri tisoč goldinarjev za vseh dvanajst let. Simon se za vso zahvali, ter gre z veseljem domu.
(Konec sledi.)
--
Književna poročila.
»Začetnica iu prvo berilo", spisana po zaslužnem in odlikovanem c. kr. učitelju v Mariboru, šteje 60, oziroma 99. s slovniškim dodatkom vred 105 strani. Zvunanja oblika jej je po mojem mnenju nekoliko preobsežna za majhne otroške ročice in tesne žepe, v koje bi jo začetniki, zlasti o slabem vremenu in o mrzlih dneh kaj radi potlačili, da bi ložej svoje premrle roke za obleko skrili. Sicer ni znana Heinrichova „Schreib-Lese-Fibel" nič manjša, a vendar so se odločili gg. Razinger in Zumer, pa Praprotnik za manjšo priročnejšo obliko, v katerih „Abecednikih" po 80 strani, pa niso zato nič krajše vrste, še celo daljšo so za 0'5 cm. = 105 cm. Listi v ..Začetnici" so dolgi 21 cm., široki 13 5 cm. = 283 5 cm2, tiskana ploskev pa obsega po dolgem le 165 cm., po širokem pa 10 cm. = 165 cm2; za njo dali bi se tedaj do 2 cm. krajši in za 1 cm. ožji listi porabiti, brez da bi bilo treba vrste tiska krajšati ali njih število krčiti. Ploskev knjige zmanjšala bi se na taki način skoraj za polovico dm2. Ako bi se pa celo novi tisk za njo osnoval, potem bi bilo želeti, da bi bil ta večji tudi še od 37. do 60. strani naprej, od tod do konca pa da bi bila večina berilnih vaj z razločnejšimi črkami od sedanjih tiskana. Samo ob sebi se razume, da velja to tudi za „Slovniški dodatek", kajti, da se rabi že v začetnici, oziroma v prvem berilu tako droben
tisk, kakor v četrtem berilu, ne moremo odobravati z ozirom na nevajeno oko prvencev, drugo- in tretjeletnikov. Treba bo tedaj ta tisk prej ko prej s primernejšim zamenjati.
Nadalje bi bilo želeti, da se že pri prihodnjem novem natisu poleg 11. berilea še nekaj primernih borilnih vaj (n. pr. 36. stran), zlasti pesen in pesmic, s pisnimi črkami natisne.
Mnogokrat izražena želja d o t i e n i h učiteljev in učiteljic je tudi, da bi se „Začetnica" posebej in ,,1'rvo berilo" s „Slov-niškim dodatkom" (zadnje nekaj pomnoženo) pa zopet vposeb-nej knjigi po mogoče nizkej ceni izdajali. Prvenec, ki še večkrat ne ve, da se knjiga ne da oprati, kakor vmazana srajca, da se ne da zakrpati, kakor rokav na jopiču; prvenec, začetnik naj bi prvo svojo knjigo 2, 3 leta celo in čisto ohranil! kaj še? — Še dobro, če knjižica v rokah tako živahne stvari eno leto zdrži! Do zamazane, raztrgane knjige tudi nima več otrok tistega veselja, zato se ne uči več tako rad iz nje; čestokrat se je celo sramuje, — Kak vesel bi bil sedaj začetnik, prestopivši v višji razdelek, ozir. razred, ako bi smel svojo obrabljeno „Začetnico" odložiti, pa si mesto nje kupiti novo „Prvo berilo". No, ta ponos! Vsega prenovljenega se bo čutil ter z novo gorečnostjo poprijel se bo uka na višjej stopinji. Že malo izkušen — varoval bo to drugo svojo knjigo bolj, da ga ne bodo več dražili njegovi .... Koliko je moral Martinek zarad nesrečne svoje začetnice od svojih domačih prestati, kadar se je v pričo njih iz nje učil, ker, no, ker je bila, odkar jo je njegov 31etni bratec Tonček v pest dobil, že zdelana, kakor kaka stara pratika.
In reci. dragi čitatelj, kar hočeš: kmali v začetku 24 kr. (poprej celo 30 kr.) za „Začetnico", 8 kr. (poprej 10 kr.) za prvo računico in kakih 8 kr. za tablico = 40 kr. (poprej do 50 kr.) izdati za jednega otroka je za marsikatere roditelje že občutljivi strošek, in jako bi se takim ustreglo, ako bi se za prvence cenejše knjige izdajale. Pa bo kdo ugovarjal, češ, saj dobe revni šolarji ubožne knjige brezplačno! Dobe jih, dobe, — a kaj je 6 »Začetnic" in 5 „Prvih računic" za 72 novincev, izmed katerih je žalibože polovica siromašnih! Siromaštvo je krivo, da je na mojem zavodu še zdaj h koncu februvarja nekaj otrok , ki nimajo vseh potrebnih knjig, — — in mislim, da je takih šol več.
Pred meno leže razne slovenske in slovanske začetnice; izmed zadnjih ima „Bukvar i prva čitanka za srbska učilišta — c. kr. nabavničtvo šk. knj. v Beču — 16' novč. — 1876" prav ročno obliko. »Hrvatska pocetnica za puč-ke učione" — 25 novč. — od istega leta odlikuje se poleg lične svoje oblike še po zalih ilustracijah, ki jo kinčajo. Dalej imajo Hervatje početnico: „Dio prvi. Za prvo poluletje I. razreda" za 15 kr. in „Dio drugi. Za drugo polu-letje I. razreda" za 12 kr. — tedaj začetnico celo v dveh knjigah! To je napredek, sad združenega delovanja vrlih hrvatskih padagogov.
Vsakemu otroku dopadajo se slike, zato je privoščiti prvencem začetnice in prvega berila s primernimi, če tudi le redkimi podobami. Za »Drugo berilo" itd. bi jih ne priporočal. — Pa kje dobiti takih dovršenih podobic za naši omenjeni knjigi? Slavni naš pesnik Stritar preskrbel nam jih je menda nehote, le prelistkaj njegov „Zvon" od ]. 1879! Tam se nahaja na str. 25:
„Angelj varuh", risan po domačem umetniftu Ivan Šubic-u: Mali hla-čar pelje svojega še manjega bratca srajčnika po ozkej prek potoka držečej brvi, ob kterej konci preži že kača na nju, a angelj ju spremljaje varuje z razprtima rokama. — „Prve cvetice" na str. 121. „P r v o j ab el k o" s pogovorom med materjo in detetom na str. 241. — „Po z i m i i z šol e" s pesnijo na strani 353. — Nedolžno veselje" na str. 57. — ,,1'ri pastirskem ognji" s pesnijo na str. 209. — „Za pečjo na str. 201. — „Za-obljubljeno dete" na str. 265. — V „Zvonu" od 1. 1878: „Na mater-nem grobu"; „Ubežni kralj". — Se ve, da bi stala potem dotična knjiga male krajcerje več, a veselje, ki bi ga pri tem mladina trajno občutila, vredno je tudi nekaj, ko bi se tudi gojitev boljšega okusa po dovršenih podobah pri tem ne jemala v poštev.
V znanej „Schreib-Lese-Fibel" od Ambros-a porabljene ste tudi notranji strani platnic in sicer v predočivanje številnih podob s pikami, pisnimi in tiskanimi številkami in sicer na prvej od 1 —10, na drugej od 11—20. Znano je, kake težave dela poduk v računstvu učiteljem sploh, posebej pa onim med začetniki v I. razredu! Koliko truda prizadene, preden da si šolarji dotične številne podobe v glavo utisnejo, a brez tega je ves dalni poduk brez pravega uspeha; zato je umestno, ako se šolarjem na prvej stopnji tudi v začetnici prilika ponudi si one podobe, zlasti od 1 — 10 vedno bolj utrditi. A jaz si mislim to malo drugače, nego pedagog Ambros, namreč tako-le: Na notranjo stran zadnje platnice naj bi bila prilepljena po mogočnosti velika podoba urinega kazala z malim in velikim kazalcem, prvi kažoč na 1, drugi na 12. — Številne podobe od 1 —12 na onem kazalu naj bi bile sestavljene iz pik, kakoršne so v „Prvej računici". Enaka podoba urinega kazala naj bi bila tudi na notranjej strani zadnje platnice v „Prvem berilu", a dotične številne podobe naj bi kazale tukaj arabske številke. Ker ima vsak otrok do ure kakor tudi do njene, če tudi še tako priproste podobe, veliko veselje, zato se je ne naveliča tako hitro; taka podoba v začetnici bila bi tedaj za začetnike jako mikavna ter bi znala biti izdatno sredstvo v pospeševanje početnega računstva pri naših prvencih s začetnico oziroma „Prvim berilom". — Nadjam se, da nisem s svojimi zgoraj navedenimi nazori osamljen. Kdor je mojih misli, naj se oglasi, če ne y Popotniku", pa vsaj v dotičnem učiteljskem društvu ter v bližnjih uradnih učiteljskih konferencah.
Fr. J .... k.
Bopisi.
Iz Dunaja. (Izvirni dopis.) „Govori se o slovanski vzajemnosti! V čem ima vzlasti zaležati? Znabiti le v politiki? Naša češka javnost je že davno podala dokaze, da ne išče fakt te javnosti le v dunajskem parlamentu, a da jih išče naravnost v osebnih stikih s pobratimi slovanskimi. „Sbornik slovanski," nektera čisla „Poesie svetove", „Kvety s polskych luchu" prevodi iz Turgenjeva in mnogo in mnogo drugega literarnega, glediščiui vlaki, zbori naših lekarjev in prirodopiseev so temu dokazi. In mi slovanski učitelji zavedeni in slovansko
čuteči ne imeli bi z ničim prispevati k tako velikim ideam? Ali imeli bi prispevati nezadostno? A praša ravno se o tem, kako pomagati z našega učiteljskega stališča tej vzajemnosti na noge. Način je dvojno možen: Izsledovati dopisa-telje za naše liste med pobratskimi narodi in v domačih krogih pojedince iz našega stanu, da bi brigajoči se za slovanske jezike zajemati pomogli bogastvo iz vira vede ostalih slovanskih bratov. Vtelesiti prve pomisli ni težko, ker je med Polaki, Rusi, Hrvati in Slovenci in drugimi v istini mnogo nadušencev, ki bi z zadovoljstvom dokladali k našemu delu. O izvedenju druge pomisli se je deloma že „Ustredni spolek jednot učitelskih v Oechach" z pozivom do mladih učiteljev, da bi ne puščali učenja slovanskih jezikov iz vida. Volja bila je povsem dobra a pozabilo se je, da se s samo voljo nič ne zmore, da se z njo ničesar ne doseže, dokler ni stalne brižljivosti in priložnosti k temu, kar ima biti doseženo. Novo bodoče ,,društvo učiteljev" v Pragi in predmestjih ima tudi to pomankljivost na vidu; kako daleč se dela poprime, pokaže nam povsem čas."
Tako govori zadnja številka učiteljskega lista ,,Komensky" jeden glavnih organov češkega učiteljstva. In govori pač marsikomu naših slovenskih učiteljev iz srca. Vsakdo razume pravo mnenje dopisalca onega lista, ako razumeti hoče. Vsakdo sprevidi, da tu ne gre za ono politično strašilo ,.panslavizem" ampak za praktično izvedenje medsobne pomoči in zaslombe. Ako hoče biti in ostati slovenski učitelj naroden, ne zadostuje mu, da to trdi, da slovensko govori, a nemško misli, se po nemških knjigah in virih uči in tako sprejema germansko mišljenje ter, kar je hujše, zanaša ga v šolo in dom. Uči naj se narodne pedagogike, te pa zamore najti le v slovanski, ker žalibog slovenske ni. Ozre naj se na sever in jug in vzhod in našel bode česar mu j« potreba — sveži narodni slovanski duh; vedo, čutstva, vzgojo in poduk. Vse bode našel, a iskati mora, truditi se mora — časa in priložnosti ima dovelj.
Da se pomisel „Komenskega" ne da na enkrat izvesti, je razvidno — zato bode pa tudi vsak misleči pravo zadel, ako se zadovoli s zvezo in soglasjem učiteljskih društev v prvo slovenskih, čeških in hrvaških. Ta zveza trdna je dovolj, ako opravljajoči odbor skrbi, da se pomisli slovanskih bratov izvedejo tudi pri nas ali vsaj izvedo in razširijo, da se naše težnje čutijo tudi tam. Koliko je že storjenega, ako se izmenavajo slovenski šolski listi z češkimi in hrvaškimi. Zadnje razumi pač vsak, prve razumel bode po mesečnem pridnem in pazljivem čitanju. Da je Slovenec čvrstega duha in se nauči kmalu ptujih jezikov, trdili smo vedno; da bi se pa našel dopisovatelj Cehom in Hrvatom iz Kranjskega, Štajerskega in Primorskega (vsaj po jeden) o tem pa bodemo dvomili? Ko pa se to zgodi — ali nas ne bode vzvišil pogled na severne brate: kako se bore in delajo, kako trpe in zmagujejo, kako najde mali narod pravico v boju proti presilnemu nasprotniku, kako vse zaman obrekovanje, hlimba, da sila, kako pada steber za stebrom oholega krivičnika, ter zida-se kamen za kamnom narodno poslopje? V prepričanju, da mi bode marsikdo hvaležen, ako mu poročam, kaj se v severu godi in rodi, posebno ako donašam književne vesti, obračam se do slavnega vredništva s prošnjo, da blagovoli moje dopise vzprejemati in podpirati me v tem koristnem početju tudi dejansko t. j. da vzbuja zanimanje med učiteljstvom slovenskim zanj.*)
H. T....
V Vnrbergn, 19. marca 1884. Ptujsko učiteljsko društvo je imelo 6. marcija svoj mesečni zbor, katerega se je udeleževalo 18 udov. Po prečitanju in odobrenju zadnjega zapisnika prejde se k drugi točki vzporeda. Poročevalec g. nadučitelj Robič nadaljuje svoje poročilo o kmetijskem tečaju, ter podaje načrt, po katerem naj bi se šolski vrti napravljali, da zadostujejo tirjatvam postave in pa svojemu namenu. Gospod poročevalec poudarja, da naj se šolski
*) Radi in hvaležni pričakujemo nadaljevanja! Prosimo le mnogokrat!
Vrednistvo,
vrt vredi tako, da je kraju in času primeren v smislu dotične postave (§ 56) ter svojo nalogo izvrstno reši. Dal Hog da bi že skoraj imela vsaka šola svojim razmeram in potrebam primerni šolski vrt. Tretja točka „poročilo o vrtnarskem društvu" je žali bože izostala, ker g. poročevalec ni bil navzoč. Zatim gosp. prof. Glovaeki predava o prašanju: kako in kedaj naj se nabirajo rastlino in kako se imajo sušiti. Gosp. profesor podajo imenitne opazke, katere mora vsak znati, ki se peča z nabiranjem in sušenjem rastlin in ki hoče imeti dobro vrejen herbarij. Da je predavanje še zanimivejše, pokazal je g. prof. vse na pristnih rastlinah. Hvala mu za njegov trud. Kot odposlanca za letošnji zbor štaj. učiteljske zveze se izvolita gg. Robič in Wein-hiirt. G. Porekar poroča, da je učiteljica gospa Poljanec društveni knjižici podarila več knjig in šolskih časopisov, za kar se ji društvo najprisrčniše zahva-luje. Nadalje g. Poreker nasvetuje, naj bi učitelji marljivo nabirali narodno blago; pesni in pravljice, ter njih o svojem času poslali gosp. prof. Hubadu v Ptuju, da jih uredi in izda.	Matija Kolarič.
--m--
Novice in razne stvari.
[P res v i ti i cesar] podaril je šolski občini Ostrožno brdo 200 fl. za zgradbo šolskega poslopja.
[Cesarjevič Rudolfovo sadjerejsko društvo] za spodnji Štajer bode imelo v četrtek 27. marca občni zbor pri št. Jurju na južni železnici, h kateremu p. n. društvenike uljudno vabi	odbor.
[Učiteljem Ljubljanskim] na mestnih šolah je deželni šolski svet kranjski 13. dan t. m. imenoval yse dosedanje mestne podučitelje, k i so tako postali učiteli prvega, oziroma drugega razreda. Od zunanjih prosilcev ni ni kdo bil imenovan,
[Plača ljudskih učiteljev in učiteljic v Belgiji] razredjena je po novi postavi v 8 razredov. V Briiselj-u iznaša najnižja plača I, razreda za učitelje 3200 frankov (1280 gl.) najviša pa 4600 frk. (1840 gl.); za učiteljice pa je najnižja plača 3000 frk. (1200 gl.), najviša 4200 frk. (1580 gl.) V II. razredu, v katerega so uvrstena vsa mesta, ki štejejo čez 50.000 prebivalcev, je najnižja plača 2200 frk., oziroma 2000 frk. in najvišja 4300 frk. ozir. 3000 fr. V 8. razredu je najmanja plača 1200 fr. oziroma 1000 fr., največja pa 1800 fr. oziroma 12U0 frk.
[Prebivalstvo v Trstu.] Leta 1758 se je v Trstu prvikrat ljudstvo štelo in naštelo se je 6424 prebivalcev. In zdaj čez 125 let? Zdaj šteje Trst z okolico čez 130.000, mesto brez okoličanov nekako 75.000 stanovnikov.
[Ženska — profesorica.] Gospa Kovalevskaja, Rusinja, prevzela je nedavno stolico matematike na vseučilišču v Stockholmu na Švedskem. Stock-holmsko vseučilišče je nedavno osnovano, a v njem predavajo najboljše moči.
[Nov kanal], ki bi vezal baltiško in severno morje, je v načrtu gotov, kakor se javlja iz Berolina. Ta kanal bil bi 98 kilometrov dolg, 9 metrov globok, širok pa tako, da bi lahko dve veliki ladiji pluli druga mimo druge. Prekop pričel bi ob Labi, nadaljeval se preko Eendsburga in bi pri Holtenau-u imel svoj konec v Kielskem zalivu.
Vabilo k društvenemu zborovanju ptujskega učit. društva dne 3. aprila t. 1. ob 10. uri dopoldne v okoliški šoli. Vzpored. 1. Zapisnik in dopisi; 2. Poročilo g. Grebeneca; C. Poročilo g. Eobiča (nadaljevanje); 4. Koledar in štetje časa, predava g. profesor Glovaeki; 5. Nasveti. K obilnej udeležbi vabi
odbor.
Vabilo. Celjsko učiteljsko društvo ima dne 3. aprila t. 1. svoj redni mesečni zbor. K obilni udeležbi uljudno vabi	odbor.
Izdajatelj in vrednik 31. Nora t.
Tiskar in založnik Ivan Leon v Mariboru.