Rešitev iz algirske sužnosti.
Mornarja Aaton in Roger, pervi po rodn Španjolec, drugi Francoz, sta bila skupaj v algivskej sužnosti, kjer sta po naklučji tudi delala skupaj. Bila sta si prijatelja kakor je maio takih. Prijatoljstvo pa je tolažba v ne-sreči in omenjena dva sužnja sta uživala njeuo sladkost. Diug drugeruu sta razkrivala svoje grenke skerbi iu nadloge. Govorila sta prav pogostoma o lepej svojej domovini, o zapuSčenej družiui, o veselih in srečaih dn^h, ki bi je imela, ako bi še kedaj tako srečiia bila, da bi zadobila proštdst. Sveta edinost njuuih serc jima je polajševala  težavna opravila,  pa jiina je dajala
- 114 -
tudi potrebnih moči, da sta toliko lože prenašala težave in nadloge, kterim sta bila izpostavljeua. — Nekega dnž sta morala delati cesto čez visok hrib. Za nekaj časa preneha Antou od svojega težavnega dela, prime tovarša Ro-gerja za rok<5, potegne ga k sebi ter inu pvoti uiorju kazaje reče: ,,Glej, ljubi moj, vse moje želje so unkraj te morske ravnine! Oh, zakaj ne morem čšz? Vsak trenotek vidim svojo preljnbo žen<5 in otročiče, ki na morskem obalu roke stezajo proti meni ter jokajo, mislč, da sera že davno mertev. Podobe svojih ljubih si ne morem izbrisati iz spomina." Nesrečni Španjolec se je ves udal enakiin žalostnim mislim in kedarkoli je stopil na hrib, po-tovale so njegove oči po neizmernej morskej ravniiii, ki ga je ločevala od mile njegove domovine in preljubljenih svojcev.
Nekega dne se ves vesel verže v naročje svojega blagega tovarša Ro-gerja, stisne ga k sebi, kakor bi hotel vsega vtisniti v svoje serce ter ra-dostno zavpije: ,,Ladija, ladija! Le poglej, dragi moj Roger, tam le je la-dija. Zdaj naj bode konec uajinim bolečinain ia težavam. Le hitro pobeg-niva oba!" „ ,,Pa kako?"" vpraša Roger. ,,Glej, ladija", nadaljuje Anton, ,,je komaj pičlo uro od naju. Verziva se iz te skale doli v morjč in pla-vajva proti ladiji, ali pa umriva pri tej poskušnji; vsaj je siaert gotovo sladkejša nego sužnost, v kterej midva živiva!" — „ ,,Ako se ti ta tvoja namera posreči, bode me zel<5 veselilo ia voljno hočem prenašati še nadalje svojo grenko osodo. Vsaj v6š, dragi moj Anton, da te imain rad kakor samega sebe in da le smert more pretergati prijateljsko vez, katera me veže na tvoje blago serce. Srečno tedaj potuj k svojiin ljubim, Bog naj bode s tabo in njegov sveti rešuji augelj naj te spremlja —-------
,,Kaj neki misliš Roger" seže mu Aiitou v besedo, ,,da te tukaj v ve-rigah sužnosti pustim samega? 0 nikakor ne! Moji dnevi so tudi dnevi tvojega rešenja. Midva uideva skupaj, naj že potem svoj cilj doseževa ali pa v morskej globini smert storiva!" „ ,,Pa, ljubi inoj Anton," " zaverne ga Roger, „ ,,ali ne veš, da jaz plavati ae znainV"" ,,To iric ne de," od-govori Aiiton, ,,derži se le dobro uiojega pasa, a tvoje prijateljstvo, tvoje blago in dobro serce dajalo oii bode uaočf, da te boin deržal nad valove." „ ,,Zastonj, zastonj, dragi moj tovarš; nat6 se še misliti ne more" " reče Ro-ger, „ ,,kajti mogoče je, da bi te jaz s svojo težo v globino morja potegnil. Jaz pa nimam serca, da bi življenje svojega najljubšega prijatelja stavil v tako nevarnost. Že sama misel nat6 me navdaja s strahom in grozo. Sam se tedaj reši, ljubi ruoj Anton; plavavec si dober. Ne mudi se! Priliko, ki se ti ponuja, vporabi! Z Bogom! Daj, da te zadnokrat še na svoje persi pri-tisnem!"" Pri teb. besedah pade prijatelju v naročje.— ,,Ti jokas Roger?" reče mu tovarš, ,,a solze nama ne pomagajo zdaj uič. Bodi pogunien in serčan ter se ne obotavljaj predolgo; kajti najmanjša zamuda nam ukrade to lepo priložuost!" To rekši prime Rogerja močno za rok6, potegne ga s seboj na bližnjo skalo in —• kakor blisk se zažene ž njim v šumeče valove.
Pa tudi zdaj je bilo Rogerja težko pregovoriti, da bi se čversto deržal Antonovega pasa. Plašno se je oziral Antoa na svojega tovarsa in ga spod-bujal naj se terdno derži njegovega pasa,  ter je tako s svojim brenieaom
— 115 —
vred plaval proti ladiji. — Mornarji, ki so iz daljave videli ta pogumen skok omenjenih dveh prijateljev, premišljevali so, kaj bi to poraenilo; toda kmalu vgledajo žalupo, ki je za begunoma hitela ter si na vso moč priza-devala, da bi ju dobiia. Roger šalupo pervi zagleda in vidsi, da njegov pri-jatelj Anton že opešuje, reče: „ ,,Predragi moj Anton, šalupa za nama hiti! Reši se sam in pustimene, datukaj v valovih morja umerjem. Bogs tabo!" " Pri teh besedah popusti Antonov pas in se spusti v morsko globočino.
Prijateljska gorečnost oserči blagega Antona, pa se tudi on pofcopi v globino, da bi tam poiskal svojega najljubsega prijatelja ia tovarša. Nekaj časa ni bilo nobenega iz vodč. — Šalupa ne vedč, na ktero stran in kam sta se beguna potopila, verne se nazaj. Med tem časom pa vesla čolnič od ladije na pozvedbo. Kmalu se je prikazal Anton na poveršji morja čverato deržaje svojega prijatelja Eogevja za ramo in na vso moč si prizadevaje, da bi dospel s težkim svojim bremenom do eolniča, ki ni bil več daleč od njega. Usmiljeni niornarji so veslali zdaj še hitreje pogumneruu plavavcu naproti in k sreči so prispeli še o pravem času k njemu, ter ga vzeli s prijateljem vred k sebi v čoln. Anton je bil od dolgega plavanja in teže svojega prijatelja ves vspehaa in oslabljen. ,,Pomagajte, pomagajte mojemu prijatelju!" zav-pije v čoln stopivši ia zdajci pade v om<5tico ter se zgrudi na tla. Roger je težal brez vse zavednosti na dnii rešilnega čolnica. Vendar so vsestrauske pomoči in prizadevanja usmilJ6iiih mornavjev kraalu zdala toliko, da so ga zopet k življenju obudili. Toda kaka žalost ga obide, ko vidi zvestega svo-jega Antona ležati kakor mertvega v sredi iniloserčnih samaritanov. Na ves glas se je začel jokati, pulil si je lase iz glave in še celo v inorje se je hotel vreči, ako ga ne bi bili mornarji nazaj deržali.
Čez nekoliko časa vzdihne Antori globoko. ,,Še živi, še živi!" vpili so veseli mornaiji in mu prihiteli na poinoč. Posebno je fioger delal nevtrud-ljivo, molil in prosil je dobrotljivega Boga v nebesih, da bi njegovemu lju-bemu prijatelju zopefc podelil življenje. Bog je vslišal Djegovo goreco prošnjo in Auton se je kinalu zopet zavedal. Med tein so priveslali do ladije in tudi drugi inornarji so z veseljem sprejeli rešenca.
Ko Anton zopet spregleda iu vidi svojega zvestega prijatelja zraven sebe, povzdigne roki proti nebesom in reče: ,,Neskončua hvala tebi vsemo-gočai in dobri oče nebeški, da si mi rešil dobrega mojega tovarša Rogerja." To rekši ga pritisne na svoje persi ter ga objema in poljubuje, da so vsim nazočim solze ginljivosti v očeb igrale.
Drugi dan so prijadrali na suho, kjer sta se rešenca z veliko hvalež-nostjo od mornarjev ločila ter se kmalu potem vsak v svojo domovino podala.
Iv. Libijanski.