Človeško oko*. Spisal Fr. Oblak. Naj izverstnejše delo Stvarnikove roke, naj krasnejši biser na človeškem životu je okd. Ako zreš v oko nedolžnega človeka, zdi se ti, da gledaš v raj njegove duše; ako krasno, milo okd pogledaš, zdi se ti, da vidiš jasno nebo; zagledaš se vanj, nepoznana bolest ti oklene serce, in iskra, ki sine iz očesa v okd, vžiga v sercu plamen prijateljstva, vnema se čudni up in strah, o kterem Preseren tako milo poje: »Sem dolgo upal in se bal, Slovo sem upu, strahu, dal, Serce je prazno, srečno ni, Nazaj si up in strah želi«. Okd je podobno rosni kapljici na inali cvetici, v kteri se odlikuje vesoljnost, svetovi in solnca; neizmerne širjave dobivajo prostor v malem prostorčeku našega očesa, in če Stvarnik svoje delo z bitjem svojim obsega, ga spremlja tudi naše okd. Torej ima človeško okd nekaj božanstvenega na sebi: molče prosi in zapoveduje; naše okd nepremagane moči, pogled divjih zverin, premaguje. Zatorej smemo reči, da se ne odlikuje očesu samo vnanji svet, timveč, da se svetu po očesu naznanja tudi naša notranjost, naš duh. Okd je sedež naj bolj natančnega naših čutov; sluh, duh, okus in tip imajo z bolj debelimi in bolj občutnimi rečmi opraviti, toda okd samo občuti svit, od kterega še sedaj ne vemo, ali je telesna stvar, ali ne, ker ga ne moremo ne zajeti, ne odgnati, kakor vodo in druga telesa. Vsled sedanje hipoteze je svit zelo tanko treseče truplo, ktero vse reci prešinja. Oko naj tanjše stvari občutuje in zasluži, da ga pozna vsak, saj v njegovih glavnih delih. Okd ima ožji in širji pomen; okd v širjem pomenu so trepavnice, solzna jamica, pa očesno jabelčice, — v ožjera pomenu imenujenoo okd samo očesno jabelčice (zenico). Očesno jabelčice je jako lepo in umetno sostavljeno iz- več kožic, med kterimi so te le naj važncjse : verh vseh drugih j« bela, neprezorna, kaj terda kožiea, ki je spredej malo bolj vzdignjena; imenujemo jo rožnico (Hornhaut). Zad za bolj povzdignjenim delom imenovane rožene je druga kožica, ki ima v središču luknjico, ki se nam kot černa pika zdi; ta luknja je punčica. Okoli punčice jeimenovana kožica krog in krog raznih barv: modra, rujava in černa; po barvah te mrene, ki se imenuje mavričasta mreoa (Regenbogenhaut), stejemo ljudi med plavo-, rujavo - in černooke. — Pod prej imenovano rožnico, začeojaje ob krajih mavričaste mrene, nahajamo zopet drugo, vso ž zilicami prepreženo mreno; imenujemo jo žiličasto kožico (Aderhaut). Na zadnjem delu očesa je mreža živcev, ki so pa v vervico zjedinjeni, in peljejo skoz te kožice v možgane. Okd ima v sredi precej prostora; ta prostor se razdeljuje po kožici od zgor navzdol potegnjeni v dva predalčeka. Med imenovano kožico, t. j. v sprednjem predalčeku očesa, je lečast okrožek, ki se iinenuje očesna loča (Augenlinse). Ves ostali prostor v očesu je napolnjen z tekočino gostejšo od vode. Dve očesni jabelcici ležite pod čelom, na obeh straneh zgornjega dela nosovega, nad Iicevema kostema, ki se očesni jami (Augenhohlen) imenujete. Kar se tiče gibanja teh jabelčic, je opomniti, da druga drugo podpira, in to je pri vseb živalih, razun amerikanskega kameleona. Clovek no more torej eno okd obračati na eno, drugo na drugo stran. Dobivajo se pač tudi taki, pa so na očesih bolni. Važno je tudi vediti, kako nastaja v našem očesu naravna podoba stvari, ktero ogledujemo? Ako se vstopiš pred kako osvitljeno truplo, padajo žarki, ki se od trupla odbivajo, tudi na tvoje okd, in oni, ki padajo v očesno punčico, napravijo na lečici in na živčni kožici nasprotno in zmanjšano podobo, blizo tako, kakor se vidi v steklu pri fotografih. Ta podoba zadeva v živce, in vervica živcev prenese prejeti vtis v možgane, tam pa nastane oni nepopisljivi čut, ki ga imenujemo vid. V očesu napravlja se zmiraj kaj mala podoba stvari, ktero ogledujemo. \ašduh, vajen že drugih reči, ktere je tudi otipal, kako so velike, jih pozna, posebno če so blizo. Bolj pa ko se od reči, ktere ogleduješ, odteguješ, manjši se ti zdijo, ker žarki od stvari odbiti po optičnih pravilih vedno manjšo podobo v očesu napravljajo. Če so stvari, ktere ogledujemo, premajhne ali preoddaljene, pomagamo našemu očesu z lečastim stcklom, ki žarke od opazovanega trupla tako lomi, da se napravi veča podobo v očesu. To delo imenujemo oboroženje očesa. Taki ljudje , kojib lečica v očesu je preravna alj pa prekriva in so daljno - alj pa kratkovidni, tudi oborožujejo okd s steklom. Za tako oboroževanje rabimo povečevavna stekla, drobno- ia daljnoglede. Ako je kako, če tudi veliko truplo, kakorzvezde, ki so na milijone veei od naše zemlje, predaleč od nas, ga ne moremo viditi s prostim očesoui. Za tako opazovanje potrebujemo teleskopov ali daljnogledov. Z dobrini daljuogledom zanioremo velikost in lego zvezd lože opa/ovali, kakor s prostim očesom. Vid nas torej vodi v skrivnostno napravo in delavnico naravc. S bitrostjo duha le nrsf oko na lahkili perutali ud konca do kraja svcta; kot orel z malega gnjezda vzdiguje (e vid z zemlje v sinje visočlne; tukaj vidiš svelove, ki so veliko veči od naše zemlje. Na perutib očesnih preletiš neizmerne širjave, bote dospeti na kraj osvetja. Toda duh ti reče, ko že mislis, da ni več prostora: Stoj, prostor osvetja je neizmeren! — Bolj ko leti.š, bolj se od namena oddaljuješ. Zopet te prinese okd na zeniljo, malo pičico osvetja, in tii opazuješ prirodo in unietne dela človeške roke in človeškega očesa. Z očesoni prirodo opazovaje prideš v njeno delavnico. Na zenilji vidiš, da spomladi iz namočene zenilje trava kaže svoje zelene glavice; drevje, v kterih je prej stanovala žalostna samota, obleče se v novo obleko in krilati pevci po vejicah pojri mile pesmice. Radostna lepota narave te izvabi izmed tesnega ozidja, utergaš si rožico, ogleduješ jo, in zapišeš si, kar si vidil. Tako delaš tudi z drugimi rastlinami. Tudi živali, male in velike, nahajaš po zemlji. Ravno taka se godi z neživimi rečmi; in v kratkem ti je pomagalo okd do popisa rastliji, žival in sploli do prirodopisa. Ako naravo opazuješ, kako tvori in razdira , spoznavaš njene moči in pogoje, po kterih te nioči delajo. Tii kaže okd, kako nizko zaiuore človek Stvarniku v rokc gledati, in dub, kako moč da ioia človek v naravi. Kar dcla narava, to pusnema človek, in glej, tudi sam vstvarja nova trupla — potem ko je v naravne roke pokukal. Tudi te reti si je človek zapuninil in zapisal, ter postal po očesu svojcui iuali stvarnik, ki tudi nekako vstvarja.