Naš časopis, glasilo Občinske konference Socialistične zveze delovnega ljudstva občine Vrhnika, ureja uredniški odbor: Drago Debeljak, Tanja Hrovatin (odgovorni uredni), Franc Petelin (tehnični urednik), Rafael Jaklič, Miloš Mauri, Smiljan Ogorelcc, Janez Pečar, Prane Fortuna in Janez Žnidaršič. Naslov uredništva: OK SZDL, Cankarjev trg 6, Vrhnika. Tisk tiskarna Kresija, J> 1000 Ljubljana, Adamič-Lundrovo nabrežje 2.
mwm
GLASILO SOCIALISTIČNE ZVEZE DELOVNEGA LJUDSTVA OBČINE VRHNIKA
Leto 4 Številka 26 Maj
Junij 1976
Proslava 100 letnice rojstva Ivana Cankarja na Vrhniki
Slovenska kulturna javnost je počastila 100-letnico rojstva našega rojaka Ivana Cankarja z osrednjo kulturno prireditvijo v Ljubljani in nato še na intimnejši akademiji v pisateljevem rojstnem kraju, v obnovljenem domu Ivana Cankarja na Vrhniki. Slavnostni govornik na tej prireditvi je bil podpredsednik skupščine SRS in pisatelj Beno Zupančič, slovesnosti Pa se je udeležilo tudi veliko znanih slovenskih kulturnih in političnih delavcev: Sergej Kraigher, France Popit, Mitja Ribičič, Marjan Brecelj, Janez Barborič, Vinko Hafner, Janez Milčinski, Josip Vidmar, Bralko Kreft in drugi.
Beno Zupančič jc v svojem govoru . opozoril na Cankarjevo vsestransko literarno in politično delovanje inje o Cankarju dejal, da je to človek iz enega samega kosa vsestransko občutljive življenske snovi in zato ne moremo mimo njega ne kot umetniki, ne kot delavci in ne kot družba s socialistično prihodnostjo. Cankar nas je zaznamoval z rdečim znamenjem, ki ni nič drugega kot visoko zapeta pesem o prostosti za zatirane in razžaljene, za izkoriščano delavstvo in zasužnjeno delovno ljudstvo.
V govoru je opozoril tudi na to, kako dolgo in pestro pot je Prehodila naša družba v svojem razvoju v letih od Cankarjeve smrti •n je še zlasti poudaril na proces njenega lastnega osvobajanja z besedami: "Osvobajanje in vsestranska last sta s svojimi izkušnjami razločno kazali, da se ne moremo zanašati na sile izven nas samih, da ne smemo pristati nad nikakršno silo nad delavskim razredom in delovnimi ljudmi, temveč moramo vedno ravnati tako, da se bo delavstvo osvobajalo samo in se nekega dne tako tudi kot razred ukinilo in bodo postali ustvarjalni vsi ljudje, kar pa je mogoče le v vsestransko razviti in kulturno bogati družbi. To pa pomeni, da smo se za vselej znebili gmotnega in duhovnega jerobstva fraka in talarja, pri tem pa smo se morali pogosto spopadati tudi sami s seboj, s tistim, kar nosimo hlapčevskega s sabo. Morali smo se odločiti za svoj lastni socialistični napredek, pri tem pa premagati mnoge utvare o tem, kako je to
Vsem občanom čestitamo za 4. julij -
DAN BORCA
moč izvršiti čez noč ali samo z ukrepi ljudske in socialistične oblasti. Pri tem smo se pogosto zatekali k Cankarju in njegovemu Kolandru, saj so prav te Kalandro-ve roke morale nositi in ustvarjati, da bi delavska zavest postala stvarnost in tako osvobajala delovnega in ustvarjalnega človeka."
V govoru pa je Beno Zupančič nanizal tudi nekaj najpomembnejših k nit urnopolitičnih nalpg. ki jih na kulturnem področju moramo rešiti. V združenem delu se moramo danes kulturni in intelektualni delavci postaviti v isto vrsto kot delavci v materialni proizvodnji, kajti le s skupnimi močni bomo lahko uspešno preraščali zgodovinsko nastalo delitev dela. Le po tej poti bomo lahko odpravili iz naše zavesti ostanke hlapčevske miselnosti o tem, da je vedno eden gospod in drugi njegov hlapec, da tako eden dela, drugi pa samo odloča. Le tako bi stavba naše kulture lahko stala na trdnih temeljih — na ustvarjalnem delu vseh delavcev, saj so vsi tudi kulturni delavci. Druge poti tu ni, razen poti ločevanja, duhovne gospoščine, birokratskih privilegijev, in kot je dejal Cankar ,.babilonskega stolpa kulture" postavljenega na samem in zase, ne pa za ljudi, ki so ga pomagali graditi. Skozi delavske roke morajo v materialni proizvodnji vse bolj zavestno in samoupravno organizirano pretakati vse resnične duhovne vrednote. In prav v imenu tega poslanstva' se moramo vprašati, kaj naredimo za našo kulturno rast kot delavci ustvarjalci v gmotni proizvodnji, v kulturnih in drugih dejavnostih, ki naj bi nam s svojo kulturno močjo omogočale, da bi živeli ne samo v večji materialni blaginji, ampak tudi bolj človeško. Vprašati se moramo tudi kaj naredimo, da bi sleherni dobil v roke dobro in ceneno knjigo, da bi se v knjižnicah in knjigarnah zbirali vsi, ki jih žene želja po znanju in spoznavanju. Kdaj bomo dosegli to, da bomo za usodo slovenske knjige odgovorni vsi? Povprašati moramo sebe in druge, kako je mogoče, da še govorimo o ,,belih kulturnih lisah" na našem narod-
Beno Zupančič
nem in kulturnem zemljevidi, saj si že dolgo lahko kot posamezniki in kot družba privoščimo marsikako razkošje in nečimrnost? Kako lahko še vedno gradimo naselja brez prostora za vse tisto, kar sodi v kulturno in družbeno življenje prebivalcev? Vprašati pa se moramo tudi o tem, kaj bi rekel Cankar, ko bi ob splošni blaginji zagledal znane prikazni jare gospode, kulturne gluhote, zanikrnosti in revščino v kulturni dejavnosti sami in tudi pri vseh tistih, ki bi jim morali pomagati, da bi se postavili na noge in izvrševali svoje poslanstvo? Pri vsem tem pa gre za naša skupna ramena, za skupno delo, dolžnosti in smotre. Gre za možnosti, da zares sami presodimo, se dogovorimo in sami odločimo. Nikogar več ne more biti nad nami, če bomo ravnali tako. Naš delovni človek je vedno veliko žrtvoval za svojo kulturno blaginjo, še zlasti, če so ga vlaganja vanjo bogatila. In bolj ko bo bogat, več bo moral dajati, če bo hotel doseči vse tisto, za kar si prizadeva.
Najlepši spomenik Cankarju lahko postavimo s tistim, kar stori delovni človek zase in za sočloveka v razmerah, ki dajejo vse več možnosti, več človeške trdnosti in samozavesti kot kdaj koli v zgodovini našega naroda. To pa pomeni, da moramo neprestano potrjevati kulturno voljo, kakršna se pretaka v naši zgodovini, v vseh obdobjih socialnega in narodnega osveščanja ter boja, zlasti pa vsestranskega osvobajanja.
Slavnostni govor Bena Zupančiča je popestil koncertni nastop združenih pevskih zborov iz IUV in LIKA ter uprizoritev odlomkov iz Cankarjevih „Hlapcev", katere so odigrali igralci Drame SNG in Mestnega gledališča iz. Ljubljane.
T.H.
Linorez: Prof. Tone Jurjevčič
Med kandidati za poslance v avstrijski državni zbor, ki jih je na Slovenskem postavila socialnodemokratska stranka, je bil maja 1907 tudi Ivan Cankar. S svojim dotedanjim delom seje že povsem opredelil za ideje delovnega ljudstva na Slovenskem. K tej pripadnosti pa gaje pripeljala tudi njegova mladost, ki jo je kot polpro-letarski otrok preživel na vrhniškem ,Jdancu siromakov". Ta njegova zavest se je še bolj utrdila v letih, ki jih je preživel v delavskih četrtih Dunaja. Cankarjev odpor proti krivici, ki je prizadela njega in ljudi, s katerimi je prihajal v stik in se izraža že v njegovih zgodnjih delih, se je razvil v zavesten odpor do kapitalističnega sistema. V spisu „Kako sem postal socialist" je zapisal: „Uredba družbe, tista uredba, ki je dodelila vse bogastvo zemlje in vse sadove človeškega uma kapitalu brez imena ter mu zasužnila vse človeštvo, je izvirek vsega hudega; in posamezna krivica, ki se pokaže očem na cesti, je nenadoma čisto malenkostna, navidez skoraj slučajna in zadobi svoj pravi pomen šele v zvezi s celotno, vesoljno krivico. To spoznanje je utrdilo in poglobilo tisto zamolklo, grenko nezadovoljstvo, kije bilo od nekdaj v meni."
Cankar je skoro deset let živel med dunajskimi delavci in to predstavlja najplodnejše obdobje njegovega ustvarjanja, saj so v tem času nastala dela „Za narodov blagor", „Kralj na Betajnovi", „Na Klancu", „Hiša Marije Pomočnice", ,.Martin Kačur". V teh delih se vse bolj kaže Cankarjeva težnja, da naj umetnost postane kritika in boj za napredno družbeno preobrazbo. Poudarjal je, daje socialistično kulturo moč graditi samo z najboljšim poznavanjem kulture, ki jo je ustvarilo človeštvo v svojem razvoju; to kulturo pa je treba posredovati najširšim množicam delovnih ljudi. V takem prepričanju so nastale vse Cankarjeve umetnine. V njih je našel prispodobe, ki so bile blizu njemu — rojenemu na vrhniškem klancu siromakov" in vsem delovim ljudem na Slovenskem. Z izrazno močjo velikega umetnika je v njih simboliziral idejo o pravici delovnega človeka do sadov svojega dela; prav to idejo pa je lahko uresničil šele delavski razred v svojem boju za socialistično družbeno preobrazbo v letih po Cankarjevi smrti.
stran 2
naš Časopis
RAZSTAVA
Cankar
in gledališče
V sklopu številnih proslav, ki so bile v mesecu maju posvečene obletnici Cankarjevega rojstva, je bila v starem domu JLA odprta zastava „Cankar in gledališče", ki jo je pripravil Slovenski gledališki muzej iz Ljubljane.
Razstavljenih je bilo več sto fotografij in drugih dokumentov, ki se nanašajo na uprizoritve Cankarjevih dramskih del, od najstarejših uprizoritev pa vse do danes, ne le v Sloveniji, ampak tudi v drugih republikah in v zamejstvu.
V času, ko je Cankar še živel, so bila vrata domačih odrov za njegove drame tesno zaprta, tako da sta bili dve njegovi drami — „Romantične duše" in „Hlapci" uprizorjeni šele po njegovi smrti. V Ljubljani so kljub hudim bojem z idejnimi nasprotniki prišle na oder „Jakob Ruda", „Kralj na Betaj-novi" (to dramo so igrali tudi v Trstu), ,,Za narodov blagor", »Pohujšanje v dolini Šcntflorjan-ski" in ,,Lepa Vida". V ostalih mestih, zlasti na Štajerskem, pa so igrali samo „Pohujšanje v dolini Šentflorjanski".
Med obema vojnama pa so Cankarjeve drame našle pot tudi v druga slovenska poklicna gledališča
— pot jim je utrl Milan Skrbinšek
- in pa na amaterske, dijaške in delovske odre. Cankarjeva beseda tudi v najtežjih dneh naše revolucije ni zamrla - nasprotno, bila je simbol boja za pravičnejšo družbeno ureditev. Tudi partizansko slovensko narodno gledališče na osvobojenem ozemlju je v Črnomlju igralo „Kralja na Betajnovi",
Cankarjeva beseda pa je svobodno zaživela šele v novi Jugoslaviji, v novi družbenopolitični ureditvi in v pogojih, za kakršne se je Cankar boril že pred mnogimi leti in jih umetniško vpletal v vsebino svojih dram. Cankarjeve drame so se igrale na odrih skoro vseh jugoslovanskih gledališč, naši igralci pa so ga na številnih gostovanjih v tujini predstavljali tudi tamkajšnjemu občinstvu.
Razstava tako z izbranimi fotografijami ohranjenih dokumentov kronološko predstavlja pot Cankarjevih dram po odrih domačih in tujih gledališč in nam nedvomno izpopolnjuje podobo o Cankarju kot dramatiku.
Otvoritve te razstave se, je udeležilo veliko število vrhniških in drugih kulturnih in javnih delavcev, zbranim pa je spregovoril dr. Ikatko Kreft, kije orisal prebijanje Cankarjevih dram na odre slovenskih gledališč pred prvo svetovno vojno in v času med obema vojnama. Dokaj kritično pa je tudi nakazal današnje razmere v nekaterih naših gledališčih, ki močno spominjajo na dobo, ko so bila vrata gledališč za Cankarjeve drame če že ne povsem, pa skoraj zaprta.
T.H.
Kulturni program so odlično izvedli dijaki iz doma Ivana Cankarja, vrhniški mladinski oktet in vojaki iz vrhniške vojašnice
Srečanje amaterjev
Pomladanski ciklus prireditev ob stoletnici rojstva Ivana Cankarja se je na Vrhniki zaključil z 19. srečanjem gledaliških skupin Slovenije v prvem tednu meseca junija.
Zvrstilo se je šest večernih predstav in tri popoldanske, na katerih so sodelovali najboljši Slovenski amaterji ter najboljša mladinska in pionirska skupina.
Za Vrhniko je to prav gotovo izreden kulturni dogodek, obenem pa tudi vzpodbuda našim amaterskim gledališkim skupinam, ki v zadnjem času postajajo v naši občini vse številnejše.
Mladinci so skupaj z vojaki veselo zaplesali kolo
Dan mladosti
25. maja je bilo na Vrhniki veliko mladih, saj so obiskali rojstni kraj našega velikega rojaka Ivana Cankarja gojenci enaindvajsetih dijaških domov iz cele ljubljanske regije, katerih skupno število je znašalo 2000. Skupaj s pripadniki jla in vrhniško mladino so proslavili dan mladosti in rojstni dan predsednika Tita, pozabili pa niso tudi na Ivana Cankarja, saj je bil del proslave posvečen stoti obletnici njegovega rojstva.
Proslavljanje se je pričelo zjutraj /. ogledom vojaške tehnike v garnizonu Ivana Cankarja. Pred deseto uro so se udeleženci postavili v povorko, na čelu katere so bili bobnarji kadetske šole iz Tacna, sledili pa so jim gojenci ljubljanskih domov, vrhniški mladinci, taborniki, vrhniška pohodna enota, vojaki in vojaška godba iz Ljubljane.
osnovnošolci iz Vrhnike ter godba .ILA iz Ljubljane.
Udeleženci so poslali predsedniku Titu brzojavko za njegov praznik, v kateri je bilo zapisano:
,JDragi tovariš Tito!
Učenci in vzgojitelji domov ljubljanske regije, pripadniki obeh vrhniških garnizij, mladina in pionirji z Vrhnike, ki smo se zbrali na Vrhniki, rojstnem kraju našega ve-
likega pisatelja in misleca Ivana Cankarja, da proslavimo Dan mladosti in 100 letnico rojstva, Ti pošiljamo iskrene čestitke z najboljšimi željami ob tvojem rojstnem dnevu. Obljubljamo Ti, da bomo zvesto hodili po poti, ki si jo Ti začrtal in branil pridobitve NOB in ljudske revolucije. Vrhnika, 25. maj 1976".
Popoldne so mladinci iz Ljubljane in Vrhnike preživeli v športnih igrah, saj so se pomerile ekipe v odbojki, malen nogometu, košarki, rokometu, streljanju, namiznem tenisu in šahu. Dan pa so zaključili z družabnim 'srečanjem na igrišču TVD Partizan, kjer sta jih zabavala ansambel doma tehničnih šol iz Ljubljane in ansambel „Titova mla-
dina" iz Vrhnike.
T.H.
Dijaki iz ljubljanskih dijaških domov so si z zanimanjem ogledovali tanke
Tudi zunanj na Cankarja
izgled je spominjal
Mladina in krajani so se zbrali pred domom JLA, kjer je tudi bila osrednja slovesnost in kulturni program. Zbrane je pozdravil sekretar OK SZDL Vrhnika Miloš Mauri, potem pa jim je spregovoril predsednik skupščine občine Vrhnika, tovariš Branko Stergar.
V kulturnem programu, kije bil sestavljen pretežno iz odlomkov iz Cankarjevih del, so nastopili dijaki iz doma Ivana Cankarja, mladinski oktet, vojaki iz vrhniške vojašnice Ivan  Cankar,  Janez Jeršinovec,
IZVLEČEK IZ GOVORA TONETA KRASOVCA, NA SLAVNOSTNI SEJI SKUPŠČINA OBČINE VRHNIKA
Ob prazniku osvoboditve -naloge za prihodnost
Na slavnostni seji sta prejela „Plaketo Ivana Cankarja" pisatelj Karel Grabeljšek - Gaber in generalni direktor IUV Tone Debevc
Pomen občinskega praznovanja m njegova bistvena vsebina mora biti tudi zavezujoče razmišljanje o Prihodnjih nalogah naše socialistične revolucije.
Desetletja so le bežen trenutek v zgodovini, vendar v zgodovini slovenskega naroda vsako izmed zadnjih treh desetletij odtehta stoletja. Skupaj z drugimi bratskimi jugoslovanskimi narodi smo v teh treh desetletjih svobode prehodili različne etape razvoja, vedno spoštujoč dvoje neovrgljivih aksiomov: „revolucija, ki stalno ne napreduje, zamre" in „delu čast in oblast". V tej dobi smo ne samo v našo ampak tudi v zgodovino sveta vklesali take prelomnice kot je zmagoviti konec narodnoosvobodilnega boja in izročitev tovarn v upravljanje delavcu. 2 enako svetlimi črkami, ki jih bo potrdila zgodovina prihodnosti, pa klešemo novo prelomnico, vstop v novo etapo razvoja, v etapo dejanske oblasti delavcev na temeljih nove ustave in zakona o združenem delu.
Začeli smo najširšo javno razpravo o dokumentu, ki svobodo in oblast dela prvič v zgodovini človeštva postavlja kot zakon in daje možnosti ter odpira pota za njeno uveljavitev v življenju. V času teh treh desetletij svobode je Po izročitvi tovarn delavcem to prav gotovo najvažnejši korak mlade socialistične Jugoslavije. Vstopamo v obdobje, ko delavski razred prevzema oblast prav s tem, ko obvladuje celotni družbeni dohodek na vseh stopnjah in na vseh ravneh družbene reprodukcije. Z državno lastnino samo še ni mogoče premagati mezdnega položaja delavskega razreda. Šele družbena lastnina izražena v dohodkovnih odnosih, ustvarja razmere, da lastnina ni monopolska pravica nikogar v družbi in šele s tem se v biti delavskega razreda in delovnih ljudi združijo ustvarjalci družbenega bogastva in tisti, ki z njim razpolagajo. Dosedanja zgodovina Je poznala eno samo gibanje družbenega kapitala: od delavcev, ki ga ustvarjajo, k tistim, ki ga ne ustvarjajo, vendar z njim razpolagajo. Socialistično samoupravljanje revolucionarno preusmerja ta tok k združenemu delu. Dohodek ostaja neotuljiv od delovnih ljudi in v tem je bistvo zakona o združenem delu, v tem razlog, da ga upravičeno dojemamo ne le kot zakonski tekst, ampak kot revolucionarno dejanje. To so razmere, v katerih je Po Marksu „stvarno bogastvo posameznika odvisno od bogastva Njegovih stvarnih odnosov". In s tem je omogočen bistveni korak k družbeni ureditvi, „ki nikomur ne bo jemala moči prilaščati si družbene produkte, pač pa moč. Podjarmljati si s tem prilaščanje tujega dela" kot sta v najčistejšem viru marksizma, Komunističnem manifestu, zapisala Marks in En-8els. Vendar pa moram znova Poudariti, da ustava in zakon o
združenem delu odpirata samo možnosti za take razmere, v življenju pa jih moramo uresničiti, s konkretnimi prizadevanji v slehernem okolju in vsaki celici naše družbe.
Široka razprava o zakonu o združenem delu v vseh samoupravnih organizacijah in skupnostih ni le seznanjanje z bistvom vsebine zakona in še manj poučevanje delavcev o njej: ni le izmenjava mnenj in oblikovanje ugotovitev, kaj moramo v zakonu še dograditi; razprava mora biti predvsem poglobljen proces iskanja in uresničevanja možnosti iz zakona v lastni praksi procesa dela in samoupravljanja. Sleherni delovni človek in občan in sleherna samoupravna organizacija in skupnost morajo v tem smislu prispevati svoj ustvarjalni delež.
Ob vseh že spregovorjenih besedah na najvišjih družbenopolitičnih forumih, ki so pospremile osnutek zakona o združenem delu v javno razpravo, je nepotrebno na tem mestu širše razlagati njegovo vsebino.
Zavedati pa se moramo, da je samoupravni plan tisti instrument delavca, s katerim lahko dohodkovne odnose in nove razmere uresničuje. Zato je prav priprava srednjeročnih planov za obdobje od 1976. do 1980. leta bistvena priložnost za uresničevanje novega položaja združenega dela v življenju. S samoupravnim planom v novem planskem sistemu delavci usmerjajo in obvladujejo celotno družbeno reprodukcijo, kar pa tudi pomeni, da nihče ne planira samo zase, ampak v sodelovanju in povezavi z ostalimi udeleženci v planiranju, vsi pa v odvisnosti od ustvarjenega dohodka temeljnih organizacij združenega dela v gospodarstvu, ker ta dohodek je materialna podlaga in okvir razvoja vse družbe. Prav ta medsebojna povezanost in soodvisnost udeležencev v planiranju, to nujno vsklajevanje, se zdaj, ko prvič načrtujemo po novem planskem sistemu, še niso ustrezno uveljavili. Med drugim tudi zaradi preskromnih prizadevanj nekaterih družbenih dejavnikov in organizacij ter ljudi na odgovornih položajih v združenem delu, ponekod pa celo zaradi preslabega poznavanja novega sistema planiranja. Še vedno se srečujemo s pojavi, ki so v bistvu subjektivni odpori novemu sistemu planiranja, v katerem morajo razvojni cilji izhajati iz posamičnih in usklajenih skupnih interesov delavcev v TOZD.
Odlašanje in formaliziranje dela okrog planov, nepripravljenost za poglobljeno preučevanje družbenopolitičnih in ekonomskih prvin novega sistema planiranja, nepripravljenost za sporazumevanje in dogovarjanje ter forsiranje sku-pinskolastiških ali lokalističnih interesov, nerazumevanje vsebine dohodkovnih odnosov ter združevanja dela in sredstev, zapostav-
ljanje in celo zavestno zanemarjanje takih skupno opredeljenih razvojnih nalog kot so stabilizacija, sprememba gospodarske strukture, izboljšanje plačilne bilance itd. — to so nekatere glavne pojavne oblike subjektivnih odporov. Zato so se pri planiranju v dosedanjem procesu pojavile mnoge pomanjkljivosti.
Delavcem so bile le izjemoma ob lastnih razvojnih možnostih TOZD predočene tudi širše razvojne potrebe o panogi, o delovno, poslovno in dohodkovno soodvisnih skupnostih združenega dela in družbi kot celoti. Prav zato se v do sedaj oblikovanih planskih gradivih neredko izražajo razvojni pogledi ožjih struktur, ne pa interesi delavcev.
Planiranje je potekalo predolgo in kot naloga strokovnih organov, ki so skušali svoj izdelek le verificirati med delavci, torej niso pravočasno izkazali zadostne mere zavzetosti za uveljavljanje samoupravnega procesa planiranja v življenju. Med drugim niso poskrbeli za ustrezno strokovno krepitev planskih služb, marsikje se v strokovnih službah in poslovodnih organih niso dovolj posvetili vsebini novega zakona o planu in preskromno so njegovo vsebino posredovali delavcem. Usposobljenost delavcev za sodelovanje v novem procesu planiranja torej mora biti deležna kritične ocene. Zato tudi ni čudno, daje v do zdaj pripravljenih planskih gradivih očitno zapostavljena bistvena razvojna naloga - nadaljnje poglabljanje samoupravnih odnosov, kije za udeležence v planiranju ne le zakonska obveznost, ampak predvsem življenjska nujnost. Zato v dosedanjem procesu planiranja še nismo presegli ločenega opredeljevanja razvojnih interesov. Niso še zadostno uveljavljena srečevalna komponenta samoupravnega družbenega planiranja ter sporazumevanje in dogovarjanje temeljnih nosilcev. Nujnost takega sporazumevanja pa dokazujejo tudi ugotovitve, da se od samega začetka novega procesa planiranja do danes niso takorekoč nič spremenila nerealno visoka parcialna predvidevanja o razvoju, ki bi skupno terjala še enkrat večjo rast družbenega proizvoda v Sloveniji kot jo dejansko zmoremo. Vse to kaže na še vedno skupinskolastniško tretiranje dohodka, ki zapostavlja družbeno naravo dohodka. Za tako miselnostjo se v bistvu skriva stara lassalovska zabloda o neokrnjenem doprinosu dela, s katero je Marks odločno obračunal v kritiki goth-skega programa. Zato v dosedanjem procesu planiranja zasledimo malo dejanske vsebine dohodkovnih odnosov med udeleženci v planiranju v združenem delu in podobne pomanjkljivosti v načrtovanju v krajevnih skupnostih, samoupravnih interesnih skupnostih in občinah. To je tudi eden izmed vzrokov za vrsto problemov
pri nastajanju družbenega dogovora o srednjeročnem planu v SR Sloveniji in osnutka plana naše republike. Prav gotovo je v dosedanjem postopku sporazumevanja in dogovarjanja preskromno izraženo prizadevanje, da se čimbolj opredeli odgovornost za uresničevanje razvojnih nalog. Tudi osnutki družbenih dogovorov in samoupravnih sporazumov o bistvenih vprašanjih skupnega in posebnega pomena za republiko, ki so bili sicer letos prvič predloženi istočasno za celotno srednjeročno obdobje, niso prispevali v zadostni meri k uresničevanju možnosti delavčevega celovitega odločanja o dohodku. V svojih opredelitvah so sicer natančni predvsem glede sredstev, ki jih zahtevajo od TOZD, ker pa še vedno ni uveljavljeno z ustrezno močjo spoznanje o soodvisnosti dejavnosti skupnega pomena od njihovega prispevka k celotni družbeni produktivnosti dela, so ti sporazumi in dogovori premalo usklajeni z realnimi materialnimi možnostmi združenega dela v gospodarstvu. Hkrati pa je v načrtovanju v združenem delu še vedno pretežna pozornost namenjena predvsem ekonomskim ciljem, posplošeno pa obravnavajo bistvene komponente socialnega in prostorskega razvoja.
Spoštovanje vseh komponent samoupravnega procesa planiranja in zavzemanje vseh subjektivnih dejavnikov za njegovo uresničevanje v življenju je torej nujni pogoj za realno načrtovanje razvojne poti v vseh okoljih, v vseh celicah in na vseh ravneh naše družbe ter za učinkovito uveljavljanje možnosti zakona o združenem delu v praksi. Razumljivo je sicer, da novega sistema samoupravnega družbenega planiranja ne moremo takoj uveljaviti v celotni popolnosti - ne v vsebini planskih dokumentov in ne v medsebojnih odnosih udeležencev v planiranju. Nekatere naloge bo potrebno opravljati postopoma skozi proces kontinuiranega planiranja.
Vsebinska vprašanja planskega procesa kritično poudarjamo zato, ker je nujno že do sprejema teh srednjeročnih planov zagotoviti čimbolj realne cilje v dejansko samoupravnih medsebojnih odnosih, ker le tako bodo zagotovljene objetivne možnosti za njihovo uresničevanje. Odločno pa se moramo zoperstaviti težnjam, da bi v planske dokumente vnašali očitno
nesprejemljive parcialne cilje in pristajali na nesamoupravne metode. To pomeni, da se morajo vsi samoupravni družbeni dejavniki odločneje angažirati za uveljavljanje samoupravnega procesa planiranja in odločneje boriti proti nerealnim, parcialnim ali lokalistič-nim interesom za vsako ceno, predvsem pa z vso prizadevnostjo za uresničevanje razvojnih nalog zagotavljati dejanske dohodkovne odnose. Omenjenih škodljivih teženj ne moremo osvojiti v razvojnih načrtih — češ, saj jih bomo lahko korigirali skozi proces kontinuiranega planiranja. Kjer je le mogoče moramo že zdaj kar se da realno predvideti razvojne naloge ter poti njihovega uresničevanja, za vse ostale pa se sporazumeti kdo, kdaj, kako in zakaj se bo dogovarjal o še nerazčiščenih razvojnih vprašanjih. Torej moramo predvsem v tem smislu razumeti kontinuirano planiranje. Razen tega pa bodo spremembe v svetu in doma, ki jih še ne moremo predvideti, predvsem pa nova spoznanja naših najnaprednejših družbenih dejavnikov z ZK na čelu, terjala še marsikatero dograjevanje naših razvojnih zamisli. To so tiste silnice, ki utemeljujejo uveljavitev kontinuiranega planiranja, ne pa pojavi in pomanjkljivosti, ki se jim lahko že zdaj izognemo. Prav zato sem naglasil predvsem nekatere kritične aspekte dosedanjega poteka planskega procesa.
Zavedati se tudi moramo, da zdaj že teče prvo leto novega srednjeročnega obdobja uresničevanja razvojnih zamisli in da so prav v tem času, v novi etapi razvoja samoupravnega socializma, uprte v jugoslovanski delavski razred oči vsega sveta. Ponekod z zaupanjem, z vero v naš uspeh in s pripravljenostjo za pomoč, drugod pa z nezaupanjem, bojaznijo ali nejevoljo. Prav zato, ker smo v središču take pozornosti, je naša internacionalna naloga, naš prispevek delavskemu razredu vseh narodov in napredku socializma v vseh okoljih ravno ta, da s čim učinkovitejšim samoupravnim razvojem stalno dokazujemo vso vitalnost našega socializma. Ni v naravi našega socializma, da bi to dokazovali s prepričljivostjo sile in moči, vendar pa smo bili, smo in bomo dovolj sposobni, da to dokazujemo z močjo prepričljivosti - s prepričljivimi sadovi našega vsakodnevnega deja in ravnanja.
STRAN 4
naš Časopis
V POČASTITEV KARJA
100-LETNICE ROJSTVA IVANA CAN-
Kegljaški turnir
V praznovanje 100-lctnice rojstva Ivana Cankarja smo se vključili tudi kegljači; pod pokroviteljstvom Temljne telesno kulturne skupnosti Vrhnika je kegljaški klub Tenkist organiziral v dneh 8., 9., 15. in 16. maja 1976 kegljaški turnir za posameznike v disciplini 1 x 200 lučajev in posameznice v disciplini 1 x 100 lučajev. Tekmovanje je bilo izvedeno na kegljišču hotela Mantova.
Na turnirju so nastopili kegljači in kegljačicc, ki sodlujejo v prvi in drugi slovenski ligi ter malih ligah. Skupno je nastopilo 126 kcgljačcv in to 104 moški ter 22 žensk. Od prvoligaških ekip je žal nastopil samo „Gradiš" s 4 kegljači, od drugoligaških ekip pa so nastopili kegljači „Satur-nusa", „Ilirije", ,,Medvod" in „Proteusa" iz Postojne s skupino 12 kcglj;i-ši. Najštevilčnejša je bila udeležba kcgljačev iz malih lig (88).
Doseženi rezultati - moški:
a) I. liga
1. Janša Vinko - Gradiš - 969 - kegljev
2. Križaj Marjan - Gradiš - 961 - kegljev
3. Križaj Tomaž - Gradiš -948 - kegljev
b) II. liga
1. Gostinčar - Saturnus 997 kegljev (rekord kegljišča)
2. Bolarič Ivan - Ilirija - 962 - kegljev
3. Porušck Rado - Ilirija -957 - kegljev
c) Mala liga
1. Petavs Rado - Tenkist - 958 - kegljev
2. Jamšek - Iskra ap. - 955 - kegljev
3. Šoln - El. tehna - 938 - kegljev
11. Dolničar Miro - Tenkist - 905 kegljev 13. Kalič Ivan - Tenkist - 899 kegljev
23. Krompič Slavko - Tenkist - 887 kegljev
24. Dordevič A. - Tenkist - 884 kegljev 27. Šalamun Rado - Tenkist - 880 kegljev 30. Špur Franc - Tenkist - 873 kegljev
33. Godnjavec Zdravko - Tenkist - 865 kegljev
34. Molk Jože - Tenkist - 860 kegljev
39. Petkovšck Peter - Tenkist - 855 kegljev
58. Šalamun Silvo - Tenkist - 829 kegljev
59. Maksimovič D. - Tenkist - 828 kegljev
60. Dobrovoljc Janko - Tenkist - 825 kegljev
65. Šalamun Slavko - Tenkist - 821 kegljev
66. Hren Miro - Tenkist - 816 kegljev
76. Kogovšck Emil - Tenkist - 795 kegljev
EKIPNA UVRSTITEV - MOŠKIH
a) I. liga
1. Gradiš -2858 kegljev
b) II. liga
1. Saturnus - 2835 kegljev
2. Ilirija -2805 kegljev
3. Proteus - 2678 kegljev
c) Mala liga
1. Tenkist - 2762 kegljev
2. El. tehna - 2719 kegljev
3. Iskra aparati - 2680 kegljev
Doseženi rezultati - ženske:
1. Ačkovič M. - Domžale - 444 kegljev
2. Mulec H. - Brest - 430 kegljev
3. Golob M. - Gradiš - 410 kegljev
12. Petkovšek Marija - Tenkist - 371 kegljev
EKIPNA UVRSTITEV - ŽENSKE:
1. Domžale - 1216 kegljev
2. Brest - 1198 kegljev
3. Gradiš - 1177 kegljev
Tekmovanje je potekalo v prijetnem športnem vzdušju. Kegljaški klub Tenkist je tekmovanje tehnično in organizacijsko brezhibno izpeljal, kljub temu, da nekateri tekmovalci niso povsem točno upoštevali razporeda nastopov in da so kdaj pa kdaj tudi ponagajali avtomati. Zato imajo vsekakor največ zaslug člani upravnega odbora kluba, med njimi pa predvsem predsednik tov. Tomovič Luka in tajnik tov. Kalič Ivan. Vsekakor je za kegljaški klub Tenkist pomemben dosežen rezultat, ki gaje priboril resnično najboljši kegljač kluba tov. Petavs Rado z osvojitvijo 1. mesta med posamezniki v kategoriji malih lig, prav tako pa je poleg Dolničarja in Kaliča največ prispeval k osvojitvi 1. mesta med ekipami. p p
Letošnji republiški prvak med starejšimi pionirji je postal Simon Jerič iz šahovskega kluba Borovnica. Prvo mesto je osvojil med 78 pionirji kot najmlajši udeleženec prvenstva. Vrhovec Marinka pa je med pionirkami zasedla 7. mesto.
V BOROVNICI
Kegljača KK „Tenkist" Dobrovolje Janko (levo) — Špur Franc, ki sta nastopila tudi v trim ligi za ekipi svojih delovnih organizacij.
Trim kegljanje
Kcglanjc postaja čedalje množični šport tudi na Vrhniki, to nam dokazuje številna udeležba v trim ligi, ki je bila organizirana pod pokroviteljstvom TTKS in v organizacijski zvezi kcgljaškega kluba Tenkist v mesecu marcu in aprilu 1976. Tekmovanje seje odvijalo v borbenih igrah. Skupno je nastopilo 26 ekip. Za zmagovalca seje odvijala precej ogorčena borba med ekipama IUV - Usnjarna A in IUV gradbeništvo A. Odločitev je padla v zadnjem kolu. kjer je Usnjarna A imela nekoliko več športno sreče in je tako zmagala pred lanskoletnim zmagovalcem ekipo IGRADA.
Doseženi rezultati:
1.	IUV - Usnjarna (A)	1650 kegljev
2	IUV - gradbeništvo (A)	1605 kegljev
3.	V.P.5312	1490 kegljev
4.	Fenolit	1466 kegljev
5.	Kamnolom	1460 kegljev
6.	Kovinarska	1451 kegljev
7.	V. I>. 5312/3	1434 kegljev
8.	IUV    Usnjarna (B)	1405 kegljev
9.	Parketarna Verd	1391 kegljev
10.	Mantova	1389 kegljev
11.	Tovarna vrat Bor (A)	1387 kegljev
12	Obrtniki	1364 kegljev
13	Os. šola I. Cankarja	1265 kegljev
14	Postaja Milice	1249 kegljev
15	IUV - Usnjarna (C)	1232 kegljev
16.	Komunalno podjetje Vrhnika	1205 kegljev
17	Uprava skupščine obč. Vrhnika	1191 kegljev
18.	Elcktro Lj. — okolica	1185 kegljev
19	KS Bevke	1165 kegljev
20	IUV - Gradbeništvo (B)	1145 kegljev
21'	Iskra Antene	1090 kegljev
22	Osn. šola J. Mraka	1067 kegljev
23	Zdravstveni dom Vrhnika	982 kegljev
24	Tovarna vrat Bor. (B)	781 kegljev
25	Tovarna vrat Bor. (C)	717 kegljev
26	Kmetijska zadruga	373 kegljev
p.p
Deset let košarke
V počastitev 10-letnice košarke v Borovnici in načrtno zasnovane akcije „Dan košarke" v Sloveniji so domači košarkarji pred 500 gledalci odigrali prijateljsko tekmo Z ljubljansko Olimpijo, ki se je končala z rezultatom 92:71 za Olimpi-jo.
Borovnica: Zalar 2, Šuštar 8, Kovačič 18, Žerjav, Martinčič 4 Modrijan 14, Nikolavčič 1, Me-kinda 14, Sivka 6, Kos4,Trček
Olimpija: Papič 16, Polanec 30, Subotič 13, Vujačič 14, Ivanovič 10, Nuhanovič 9.
Pred tekmo je bila krajša slo-vestnost, ki jo je v imenu pokrovitelja TOZD Tovarne vrat Borovnica otvoril direktor Močivnik Emil. Podelili so priznanja „pionir-jem", ki so pred desetimi leti začeli igrati košarko pod strokovnim vodstvom Baje Pavla. Ravno njemu gre tudi prvenstvena zasluga, da je vzgojil precej dobrih igralcev. Naj omenimo samo nekatere, ki so nadaljevali z igranjem v drugih klubih in igrajo celo za državno reprezentanco. Šivic Angela je igrala za žensko vrsto Olimpije, Modrijan Franc in Mekinda Drago sta igrala za ekipo Vrhnike. Najmlajša med njimi Vuleta Nada. sedaj članica Olimpije in državna reprezentantka, ter Sivka Dane, igralec mladinske vrste Olimpije in član kadetske reprezentance Jugoslavije, sta šele na začetku svoje košarkarske poti.
V teh desetih letih je bil dosežen velik uspeh. Vsi ti uspehi mladih Borovničanov so del skupneta in prizadevnega dela v klubu in Borovnicam so na njihove uspehe ponosni. O nadaljnjih načrtih je predsednik TVD Partizana Slavko Močnik dejal: „Pri svojem delu smo bili vedno skromni in skromni bomo tudi ostali, saj naš cilj ni, da bi na tekmovanjih dosegali sanio uspehe, temveč, da bi v to lepo igro pod koši vključili čim več mladih, jih vzgajali v duhu športnega tovariša' in vrednega člana naše samoupravne družbe."
Zavedajo se, da jih v bodoče čaka še veliko dela in ravno košarkarski večer s prvoligašem Olimpijo je dal pečat, ki bo pod koše privabil še več mladih. To pa je tudi cilj široko zasnovane akcije KZS p° množičnosti. p petelin
Športno življenje na Vrhniki so popestrile (predvsem za moški del publike) nogometašice Sarajeva (desno) in Ljubljane (levo). Več znanja in športne sreče so imele Sarajevčanke.
„Čudo božje — Vrhnika, ti gosposko, nedeljsko dekle, kako si daljnolepa." Tako je zapisal Ivan Cankar v Mojem življenju. Od takrat pa do danes seje na Vrhniki marsikaj spremenilo. Še vedno pa je ostala čudovita vrhniška dolina s svojimi prirodnimi lepotami: skrivnostnim Močilnikom, mogočnim Raskavcem, Tičnico, Trojico, Starim mlinom. Tudi klanec je ostal, toda to ni več ,,klanec siromakov", na njem ni več „umazanih koč, ki I mrkim in zavidnim pogledom gledajo dol na bela poslopja". Tu se v zgodnjem jutranjem soncu smehljajo prijazne nove hiše, katerih marljivi prebivalci so izkoristili vsako ped zemlje in jo zasadili z rožami. Danes je Vrhnika gospodarsko dobro razvita. Najmočnejša je usnjarska industrija, nato lesna, kovinska, gradbena, ki nudijo zaposlitev številnim občanom. V občini živi nad 15.000 ljudi, od tega je 7357 zaposlenih.
Zanimanje za kulturo je bilo na Vrhniki od nekdaj živo. Poglejmo, kdaj so Vrhničani že čutili potrebo po knjigi.
Letos, ko z veliko pozornostjo praznujemo 100-letnico rojstva velikana slovenske besede Ivana Cankarja, ne smemo mimo dejstva, da je bilo leto 1876. ustanovljeno na Vrhniki bralno društvo. Cankarjev oče je bil velik prijatelj knjig. Tako je s pisarjem Josipom Prosenom in še nekaterimi drugimi častilci knjig postavil temelj vrhniški čitalnici. Njen namen je bil, da omogoči materialno šibkim Vrhničanom pot do izobrazbe s pomočjo časopisov, dramskih in pevskih prireditev.
Ko je bilo leta 1908 ustanovljeno telovadno društvo Sokol, so njegovi člani pričeli z zbiranjem knjig za knjižnico. Knjige so podarile premožne vrhniške družine, glavni organizator te akcije je bil apotekar Ramor. Prvi knjižničar je bil Stanko Krmavner, nato pa Ivan Žitko. Med prizadevnimi knjižničarji je bila tudi Minka Seliškarjeva. Knjige so nabavljali z dohodkom od prireditev, ki so bile v čitalnici. Mimo sokolske je bila še rokodelska knjižnica in prosvetna v stari šoli. Poleg knjig so bili v knjižnicah tudi časopisi. Knjižnice so bile javne. Knjige so izposojali proti odškodnini. Večidel so bile odprte le v nedeljo.
Splošno izobraževalno knjižničarstvo v občini Vrhnika
11. aprila 1941. leta so Vrhniko zasedli Italijani. Knjige, ki so jim prišle v roke, so zažigali in jih razmetavali. Uničili so tudi šolsko knjižnico. Šolsko dvorišče je bilo pokrito s pol metra debelo plastjo papirja. Knjige, ki so ležale vse naokrog, so pobirali ljudje, zlasti otroci in jih skrivali v hišah. Tako so rešili pred uničenjem nekaj knjig.
Po končani vojni, leta 1945, je prizadevna mladina začela zbirati knjige. Ljudje so vračali knjige, ki so jih oteli sovražniku. Mladina je nosila ohranjene knjige v nekdanji sokolski dom, jih zavijala in urejala. Večkrat so delali tudi vso noč. Sami so rezali knjižne listke in kartoteko bralcev. Med najbolj prizadevne knjižničarje je sodil dr. Kogoj Slavko, pomagali pa so še: Nace Grom, Koprivnik Majda, pozneje tudi Jože Rode. Poleg knjig so zbrali tudi veliko časopisr nega gradiva; med njim so bili redki časopisi iz Taborišča Dachan in partizanski tisk. Knjižni sklad je štel blizu 1500 enot.
Ker je tako imenovani sokolski dom postal Dom JLA, se je knjižnica preselila na Tržaško cesto 32. Zaradi nepazljivosti, pomanjkljive evidence pri izposoji, je bilo precej knjižnega gradiva izgubljenega. Knjižnica je delala volontersko, strokovno ni bila urejena.
Po vojni je bilo organizranih v občini še več društevenih in sindikalnih knjižnic, ki pa se niso ohranile. Redno je delovala le knjižnica Svobode iz Borovnice.
Leta 1958. je Skupščina občine Vrhnika z odločbo štev. 1634/2 ustanovila današnjo knjižnico. Za honorarnega vodjo knjižnice je imenovala upokojenega učitelja Ivana Michlerja. Njegov prihod v knjižnico je pomenil obdobje strokovnega  urejanja knjižnice. Vse
zatečene knjige je vpisal v inventar-no knjigo, izdelal abecedno imenski in naslovni katalog. Knjige so bile postavljene po formatih. Uredil je tudi kartoteko bralcev. Dosledno je vodil evidenco o izposojenih knjigah. Pozneje mu je pri delu pomagal Smrtnik Janez. Ob ustanovitvi je štela knjižna zaloga 912 zvezkov, vpisanih je bilo 86 članov. Knjižnica je poslovala za bralce šest ur na teden. Plačevala se je minimalna izposoj-nina. V prvem letuje bilo izposojenih 200 knjig. V odročnih vaseh so delovale potujoče knjižnice.
Leta 1962 je knjižnica postala matična za območje občine. Istega leta v spetembru sem sprejela izpraznjeno delovno mesto vodje knjižnice. To je bilo odslej delovno mesto s polnim delovnim časom. V mesecu oktobru se je knjižnica spet preselila v dve manjši sobi bivšega sokolskega doma, kjer je že bila. Odslej je bila odprta štirikrat tedensko po tri ure.
Po desetih iJtih - 1968 - je knjižni sklad knjižnice štel. 6.366 knjižnih zvezkov; obiskov je bilo 5.646, izposojenih knjig pa 11.010. Letni nakup knjig je bil 300 do 400 knjig ali 1 nova knjiga na 15 do 20 prebivalcev.
Leta 1971 se je prostor knjižnice povečal . na sedanjih 62 m2. Stare bančne pulte in skladiščne police je zmanjala nova sodobna oprema. Tedaj je knjižnica prešla na sistem prostega pristopa. Vsa knjižna zalogaje bila preurejena po sistemu UDK. Vzporedno s preurejanjem so se delali tudi novi katalogi; abecedno imenskemu in naslovnemu seje pridružil še UDK. Knjižnica je bila odslej odprta 29 ur tedensko. Delovni čas je bil vsa leta deljen. Poleg knjig je bilo na voljo tudi 20 tekočih revij.
Z ustanovitvijo kulturne skup-
nosti se je stanje v kulturi izboljšalo. Zagotovljeni so bili viri financiranja; knjižničarstvo je bilo kot prioritetna naloga v kulturnem razvoju občine. Tako seje izboljšalo materialno stanje knjižnic. V letu 1972 se je matični knjižnici pridružila podružnica v Borovnici. Tudi ta je dobila sodobno opremo in prešla na prost pristop. Knjižničar je postal polovično zaposlen, namesto nekaj tedenskih ur, v matično knjižnico pa je prišel še en knjižničar. Nakup knjig se je povečal: 1 nova knjiga na 10 prebivalcev. Matična knjižnica je bila odslej odprta 40 ur na teden. Poleg osnovne dejavnosti je knjižnica sodelovala z Domom JLA pri organizaciji razstav in literarnih večerov. V letu 1974 je bilo razpisano v matični knjižnici delovno mesto višjega knjižničarja, ker je ena od delavk opravljala tudi tajniške posle za Kulturno skupnost občine Vrhnika. Sedaj se je dejavnost še razširila. 8.2.1975 smo na Logu pri Brezovici odprli novo izposojevališče, pri matični knjižnici pa je bila vsak teden „ura pravljic" in angleški krožek. Vse tri delavke so v rednem roku opravile tudi strokovni izpit.
V letu 1974 je bila uvedena letna članarina, kar je povzročilo, da se je razširil zlasti krog mladih bralcev. Ves čas smo si prizadevali, da bi knjižnica postala dostopna prav vsakemu občanu. Zato smo v spetembru 1974 uvedli neprekinjen delovni čas od 8. do 19.30 ure, to je 60 ur tedensko. Ker pričnemo z delom v knjižnici ob 6.30 pa so praktično vrata obiskovalcem odprta že ob tej uri. Uspeh odprtosti se je takoj pokazal: od 25.000 izposojenih knjig v letu 1974, jih je bilo leta 1975 izposojenih 40.318 — povečanje za 59,6%, obisk pa od 11.347 na
16.154 ali za 42,3 %. Izboljašala se je tudi struktura obiskovalcev v korist neposrednih proizvajalcev. Vse bolj je čutiti, da si delavci želijo razširiti obzorje, pri tem pa jim je knjiga v knjižnici najlaže dosegljiva.
Knjižna zaloga je bila ob koncu leta 1975 20.574 knjižnih zvezkov; nakup je bil 1 nova knjiga na 7 prebivalcev. V matični knjižnici je na voljo tudi 40 domačih in tujih revij in časopisov. Knjižna zaloga je sedaj 1,3 knjige na prebivalca, izposoja pa 2,6 knjige. V minulem letu so bile organizirane tri razstave, literarni večer in srečanje z ustvarjalcem; za najmlajše je bilo 43 ur pravljic in ugank.
Zavedamo se, da je glavna naloga sodobne splošnoizobraževalne knjižnice, da nudi uporabnikom vsestranske informacije o literaturi in drugih duhovnih dobrinah. Knjižnica mora biti zanimiva za čim širši krog občanov. V prihodnjih letih naj bi nakup strokovne literature dosegel 60 % vse knjižne zaloge. V obdobju, ki je pred nami, bodo vsi naši napori usmerjeni v pridobivanje novih bralcev. Z organizacijami združenega dela in temeljnimi organizacijami, s katerimi menjavamo delo, moramo vzpostaviti še tesnejše stike in večje sodelovanje.
V sedanjem tempu življenja je informacija občanov nujna, kajti le izobražen in vsestransko informiran samoupravljalec bo kos nalogam, ki jih predenj postavlja delovno mesto in družbeno udej-stvovanje. Zelo pomembno nalogo pa bo imela knjižnica pri uvajanju celodnevne šole.
Delavci knjižnice bomo vložili vse sile, da bomo čim bolje izpolnjevali svoje delovne naloge. Seveda je pri uresničevanju nalog in smotrov splošnoizobraževalne knjižnice potrebna pomoč širše družbene skupnosti. Največja ovira pri našem delu je pomanjkanje prostroa; saj matična knjižnica poleg bornih 62 m2 nima nobenih drugih prostorov. Nujno potrebno bi bilo organizirati ločen mladinski oddelek in čitalnico, po možnosti naj bi imeli tudi stalno razstavo Cankarjevih del; v ta namen imamo zbranega že precej gradiva. Razumevanja in zanimanja za kulturo je iz dneva v dan več. Knjižnična dejavnost uživa veliko podporo pri neposrednih proizvajalcih in drugih delavcih - delegatih ter pri družbeno političnih organizacijah, zato lahko z optimizmom gledamo v prihodnost, ko bo knjižnica imela možnost še bolj razširiti svojo dejavnost.
Z izpolnitvijo obljube, ki je bila dana ob začetku priprav na praznovanje Cankarjeve stoletnice (da se bo letos pričelo z gradnjo knjižnice), se bomo Vrhničani prav gotovo najbolj oddolžili pisateljevemu spominu.
Marija Iskrenovič
Titovo štafeto so nosili tudi pripadniki JLA. Na slavnostno tribuno jo je prinesel vojak iz vrhniškega garnizona.
Štafeto je v imenu vrhniške mladine sprejela Dragica Pečar in jo nato predala logaškim mladincem.
Telefonska številka uredništva NAŠ ČASOPIS
70-325
POD TEM NASLOVOM JE BI L OBLJAVLJEN ČLANEK V DELAVSKI ENOTNOSTI, KI GA POVZEMAMO V CELOTI
Kdo zastruplja borovniško vodo?
Več dejstev kot ne govori v prid trditvi, da borovniška voda ni užitna. Toda bodimo natančni: to velja le za vodo iz borovniškega vodovoda. Če bi bila taka trditev neresnična, bi lahko vsakdo rekel, da je to zelo huda obtožba, če že ne kaj drugega. Toda neužitne vode nimajo le Borovničani, temveč tudi prebivalci drugih naselij, ki se „napajajo" iz tega vodovodnega omrežja.
Nekajmesečne raziskave, ki jih še vedno vsak dan opravlja Zavod SRS za zdravstveno varstvo, so pokazale, da je v borovniški vodi preveč fenolnih snovi. Najmanjša doza, ki je še dovoljena, znaša 0,025 miligrama fenolnih snovi v litru vode, na zajetju borovniškega vodovoda pa so ugotovili tudi 0,8 miligrama teh snovi v litru vode. Da voda ni užitna, kažejo vsakodnevne analize vzorcev; v to nas prepričuje tudi lansko obvestilo stanovanjsko komunalnega podjetja Vrhnika, ki upravlja z borovniškim vodovodom — obvestilo, ki so ga poslali v vsa gospodinjstva na ,,ogroženem" območju, namreč pravi, da lahko vodo uporabljajo le v tehnične namene. Tega sporočila še nihče ni preklical, vendar mnogi uporabljajo vodo tudi za pitje in kuho. „Preplah" o vodi se je pač že nekoliko polegel in gotovo tudi marsikdo razmišlja takole: če sem vodo lahko pil pred oktobrom, ko so bile „vodne razmere" v Borovnici najbolj kritične, ko je voda tudi smrdela, in se mi ni nič posebnega dogodilo, se mi tudi sedaj ne bo.
Seveda pa je treba misliti na morebitne posledice čez nekaj let!
Kdo je odgovoren za onesnaženo vodo? Kdaj bodo občani krajevne skupnosti Borovnica dobili čisto vodo? Kakšne načrte imajo in kaj mislijo o tem tudi v Stanovanjsko komunalnem podjetju Vrhnika? Takšna vprašanja smo zastavljali v razgovorih z. ljudmi, ki se morajo poklicno ali pa tudi kako drugače ubadati s problemom pitne vode v Borovnici. Sicer pa velja ugotovitev, da vsa vrhniška občina nima dobre pitne vode in da se bodo morali tega problema lotiti vsi občani in še posebej za to poklicane službe in organizacije.
Oktobra lani so ljudje začeli iskati krivca za onesnaževanje borovniške vode. Najprej so ga „videli" v borovniškem Fenolitu. ki je temeljna organizacija združenega dela Donita. Nekateri so govorili o sabotaži, namerni zastrupljenosti v zajetju . . . Takih in podobnih govoric je bilo mnogo in še danes jih ne manjka.
Od kod v borovniški vodi fenolne snovi, ne pove nihče. Morda tudi nihče ne ve in vsakršna obtožba, ki ni utemeljena, lahko škoduje in tudi po nepotrebnem vzburja duhove.
V Fenolitu so imenovali posebno komisijo, ki raziskuje snovi v vodi. Vodi jo Andrej Vidovič, ki nam je v razgovoru dejal: „V naši tovarni smo naredili analizo vode in tudi tal. Dokazano je, da ni fenola v čisti obliki v borovniški vodi, temveč so fenolu podobne spojine. Tako jih imenuje tudi Zavod   za   zdravstveno varstvo.
Sami smo poklicali strokovnjake geološkega zavoda, ki so pregledali teren in tudi vse karte iz časa gradnje vodovoda. Dejstvo je, da je na področju, kjer stoji tovarna, dokajšna plast nepropustne gline, po kateri teče tudi potok Borov-niščica."
To je seveda pomembno zato. ker v Fenolitu uporabljajo v proizvodnji fenol in del odplak spuščajo v potok, ki teče blizu zajetja v naselju Breg. Da posebnih čistilnih naprav v tej tovarni nimajo, povedo odkrito; vendarle pa v zadnjih petih letih vse bolj govore tudi o skrbi za varstvo okolja.
Povemo lahko tudi, da so pred nekaj leti podobne primesi v vodi. kot je to primer v Borovnici, zasledili na Češkem v nekem mestu ob Vltavi. Ugotovili so, da so fenolne substance bile posledica lignina. Na to so nas opozorili \ Fenolitu.
Pa opustimo razmišljanje o krivcih za neužitno vodo v borovniškem kotu. Ni primerna za pitje in kuho in kot vse kaže, tudi kmalu ne bo. kajti vse je odvisno od denarja. Borovniški ,,župan" Miha Strgar nam je dejal, da bodo v vrhniški občini do 1980. leta namenili za ureditev pitne vode 12 milijonov dinarjev. Tako je predvideno tudi z načrtom o srednjeročnem razvoju občine. Ob tem so seveda tudi možnosti za najem kreditov itd. Popolnoma normalno, saj bo le ureditev pitne vode in novega zajetja za Borovnico stala več kot 7,5 milijona dinarjev.
Branko Strgar, predsednik skupščine občine Vrhnika, nam je dejal: ,,Pri IS skupščine je ustanovljena posebna komisija za izboljšanje pitne vode v občini. O tem je že razpravljal izvršni svet in kmalu bo celovita analiza skupaj s programi rešitev na dnevnem redu zasedanja občinske skupščine."
Miha Strgar, ki je predsednik sveta krajevne skupnosti Borovnica, nam je tudi omenil, da so delegati krajevne skupnosti že večkrat spraševali, kako ne le v Borovnici, temveč v vsej občini zagotoviti pitno vodo. Narediti bo treba prednostni seznam ter zbrati vsa razpoložljiva sredstva. Res je najhuje v Borovnici, toda v tej krajevni skupnosti so že pripravljeni na akcijo. Obstajajo zelo realne možnosti, da s samoprispevkom /berejo nekaj denarja, poleg tega je še možnost, da bodo v delovni akciji sodelovali vojaki in občani. Samo v Borovnici živi 485 družin, in lahko bi s samoprispevkom zbrali milijon dinarjev. Gre seveda za okroglo številko, skupni prispevek občanov in vojakov v obliki denarja, delovnih  ur in strojne
opreme pri delu pa bi bil 2,5 milijona dinarjev.
To ni malo denarja. Gre pa tudi za sredstva Stanovanjsko komunalnega podjetja Vrhnika, ki je doslej pridno zbiralo denar od občanov v obliki komunalnih prispevkov pri gradnji. Direktor tega podjetja inž. Ilija Stanko nam je dejal, da so v Borovnici močni vodni viri in da obstaja možnost, da bo novo zajetje v prihodnje „napajalo" ves vodovodni sistem v občini. Vse je odvisno od denarja, kajti Stanovanjsko komunalno podjetje ga nima na pretek in brez pomoči občanov ne bo šlo. Direktor Stanko je založen z različnimi analizami vzorcev borovniške vode. poleg tega pa tudi z različnimi drugimi analizami pri iskanju virov pitne vode. Načrti so šele na začetku in za občane Borovnice velja, da vsaj v dobrem poldrugem letu še ne bodo imeli pitne vode. V šali pravijo, da Borovničani v zadnjih nekaj mesecih spijejo precej radenske in morda bi lahko za vodno ureditev zahtevali od Merca-torja provizijo zavoljo porasta prometa z Radensko in Deitom.
A šalo na stran! Občani lahko le upajo, da bodo čimprej dobili v roke načrte in tudi konkretne sklepe skupščine občine in njenega izvršnega sveta. Tolažbe, da bo letošnja snežna zima očistila pitno vodo v Borovnici, in drugačne „rešitve" ne bodo pomagale borovniški vodi. Potrebno je urediti novo zajetje, ki bo na Prušnici, in se v občini dogovoriti za vrsti red.
Ne bi bilo odveč, če bi / rezultati raziskav in tudi ocenami Stanovanjsko komunalno podjetje Vrhnika seznanilo občane. Tako bi se lahko izognili nekaterim slabim vplivom vode s fenolnimi snovni na človeški organizem.
Ligojncani vabijo
Krajevna skupnost Li-gejna praznuje svoj praznik 8. julija, to je na dan, ko je bila KS pred 34. leti pož-gana.
Letos bodo krajevni praznik proslavili 4. julija, to je v nedeljo, na Dan borca. V proslavi, ki bo ob 14. uri, bo sodelovala mladinska organizacija iz Ligojne s programom ,,Nekoga moraš imeti rad". Sodelovali bodo tudi pevci IUV pod vodstvom Toneta Jurjevčiča. Po proslavi bo zabava, na kateri bo igral ansambel Mihelič, dobiček prireditve pa bo namenjen za napeljavo novega električnega omrežja v vasi.
Krajevna skupnost Li-gojna vabi vse občane, da jih tega dne obiščejo!
Štab za civilno zaščito pri krejevni skupnosti Borovnica in štab za SLO sta v najbolj kritičnih časih organizirala prevoz vode do gospodinjstev z gasilskimi cisternami. Pohvaliti je treba vodstvi teh dveh štabov, ki sta takoj organizirala akcijo. Ni bila edina, kajti predvsem štab za civilno zaščito je vedno v prvih „bojnih linijah", pa naj gre za vodo, sneg ali še kaj.
Opazovalec se ne more znebiti občutka, da Stanovanjsko podjetje Vrhnika ni opravilo vseh nalog, kot bi moralo. Opravičilo lahko najdemo v velikem kadrovskem primanjkljaju v tej delovni organizaciji in fluktuaciji vodilnih delavcev. Toda pri vodi, ki je življenjskega pomena, bržčas takšna opravičila ne bi smeli upoštevati.
Pa še nekaj . . . Tudi v delovnih organizacijah, ki so v borovniškem kotu, vlada velika pripravljenost za sodelovanje pri sanaciji vode v Borovnici. V tem primeru mora veljati vzajemnost in solidarnost med občani v vsej občini. Zato toliko bolj preseneča akcija, ki so jo sprožili v Vrhniki, kot nam je dejal predsednik sveta krajevne skupnosti Borovnica Miha Strgar, naj bi delovne organizacije iz Borovnice podpisale samoupravni sporazum o financiranju gradnje novega vodnega omrežja oziroma o financiranju sanacije pitne vode na Vrhniki. Borovniške delovne organizacije samoupravnega sporazuma niso podpisale. Ne zato, ker bi nagajale, pač pa zaradi mnenja, da bi verjetno borovniška voda morala biti prva na vrsti, saj je lahko celo življenjsko nevarna . . .
M. HORVA'1
Nova pridobitev
Zadnjo nedeljo v maju je bila v Sinji Gorici otvoritev nove opekarne, ki nedvomno predstavlja za IUV in celotno vrhniško gospodarstvo veliko pridobitev.
Kapaciteta nove opekarne,ki je bila zgrajena iz združenih sredstev, bo po pričakovanjih znašala 35 milijonov opečnih enot normalnega formata v letu za kar bodo porabili približno 70 000 m3 surove gline. Pri toliki proizvodnji pa bo v novi opekarni zaposlenih vseh skupaj okoli 45 ljudi kar znaša le 1,3 zaposlenega na 1 milijon komadov opečnih enot. TaKo bodo za enake količine proizvodov rabili 7-krat manj zaposlenih kot v stari opekarni, ki je pred kratkim tudi nehala obratovati, saj je dosegala slabe rezultate v proizvodnji v slovenskem merilu.
Začetek pripravljalnih del za novo opekarno zasledimo v juniju 1974, temeljni kamen pa je bil postavljen v avgustu istega leta — vse to nam dokazuje, daje bil tako velik in pomemben objekt, kljub raznim težavam, ki so nastopile v zadnjem času pri gradnji, zgrajen v sorazmerno kratkem času.
SKUPNA KOMISIJA PODPISNIC SAMOUPRAVNEGA SPORAZUMA O STIPENDIRANJU UČENCEV IN STUDENTOV V OBČINI VRHNIKA
RAZPISUJE
štipendije iz združenih sredstev za šolsko leto 1976/77
Na razpis se lahko prijavijo učenci srednjih šol in študenti višjih in visokih šol s stalnim bivališčem v občini Vrhnika, če v njihovih družinah dohodek na družinskega člana ne presega dvakratne višine življenjskih stroškov učencev in študentov v letu 1976.
Življenski stroški znašajo 1.950.- din oz. 2.100 - za šolanje izven kraja bivanja, oziroma 1.500 - in 1.650.- din za vozače.
Prijavi za štipendijo na obrazcu DZS - 1,65 „prošnja za štipendijo" je treba predložiti:
1. Overjeni prepis ali fotokopijo zadnjega šolskega spričevala oziroma potrdila o opravljenih izpitih.
2. Potrdilo SO o premoženjskem stanju in številu družinskih članov
3. Potrdilo o osebnih dohodkih in nadomestilu staršev v letu 1975
4. Potrdilo oziroma odločbo o troškem dodatku
Rok za prijavo in zahtevano dokumentacijo za učence srednjih šol do konca avgusta, za študente visokošolskih zavodov pa do konca septembra.
Prednosti pri štipendiranju imajo v skladu s kadrovskimi potrebami v občini učenci in študenti, ki se šolajo na vseh triletnih in štiriletnih srednjih šolah (poklicne šole, pedagoška, vzgojiteljska, ekonomska, administrativna).
Pri odločanju o delitvi štipendije bomo dosledno upoštevali prednost učencev in študentov v slabšem materialnem položaju, ki imajo boljši učni uspeh ter otrok iz delavskih in kmečkih družin.
Pomanjkljivo izpolnjenih prijav in brez zgoraj navedenih prilog ne bomo obravnavali oziroma, če do navedenega roka ne bo predložena celotna dokumentacija ne bodo prosilci dobili štipendije za prvo polletje, temveč se bo njihova prošnja reševala v mesecu januarju 1977.
Prijave sprejema do navedenega roka strokovna služba skupne komisije, ki ima sedež na skupščini občine Vrhnika, Tržaška 1.
Javno
posojilo za ceste
V Sloveniji iz dneva v dan vse bolj čutimo, da ostajamo čedalje bolj prometno osamljeni, saj le s težavo ,,capljamo" za mednarodnimi prometnimi zvezami, tj. prevozom blaga in potnikov. Prometna dejavnost se kot gospodarska veja vse prepočasi razvija, še zlasti ob spoznanju, da le ta ustvarja 8 odstotkov slovenskega družbenega produkta in zaposluje preko 40 tisoč delavcev.
Vse to nam dokazuje, da moramo v Sloveniji veliko več vlagati za modernizacijo prometnih poti in še zlasti za gradnjo novih. Velika ,,rak rana" v našem vklučevanju v prometne tokove je nedvomno prav zakasnitev v gradnji in vzdrževanju naših cest. Prav zaradi tega spoznanja in nujnosti vlaganja več denarja za modernizacijo starih in gradnjo novih prometnih poti, je bil dalj časa v javni razpravi osnutek srednjeročnega plana in predloga za posojilo, v kateri je bila povsem podprta varianta I srednjeročnega plana vzdrževanja in izgradnje magistralnih in regionalnih cest v SRS v obdobju 1976—80 in pa predlog razpisa javnega posojila za ceste. Izražena je bila tudi pripravljenost družbenopolitičnih skupnosti in družbenopolitičnih organizacij v občinah in regijah, da se angažirajo pri izvedbi tako pomembne politične in gospodarske naloge
Ob taki vsestranski pripravljenosti in zavzetosti delovnih ljudi in občanov neposredno v krajevnih skupnostih in organizacijah združenega dela ali preko svojih delegatov in delegacij v družbenopolitičnih skupnostih občine, regije in republike ter družbenopolitičnih organizacij na vseh nivojih v Socialistični republiki Sloveniji, skupščina Republiške skupnosti za ceste ugotavlja, da so podani vsi pogoji, da bo izvedba posojila za ceste ob nadaljnjem vsestranskem angažiranju vseh delegatov skupščine, članov izvršilnega odbora in drugih teles uspešno izvedena.
Za konkretno izvedbo naloge so bili pozvani izvršni sveti skupščin občin na območju Socialistične republike Slovenije, da v sodelovanju z občinskimi političnimi organizacijami, poslovnimi bankami in službo družbenega knjigovodstva takoj ustanovijo občinske štabe za izvedbo posojila za ceste, imenovanje bil republiški odbor za izvedbo posojila za ceste, sprejet akcijski program republiškega odbora za izvedbo posojila ter pozvani občinski štabi, da sprejmejo svoje akcijske programe.
Skupni razpisani znesek posojila 900,000.000,- din za območje celotne republike so glede na število zaposlenih v družbenem in zasebnem sektorju po stanju 30/9-1975 na posamezne občine razdelili kot najnižja obveza in za občino Vrhnika znaša 5,832.000.- Vabilo za vpis posojila za ceste se naslavlja na vse delovne ljudi in občane, na vse organizacije združenega dela, vse delovne skupnosti in druge samoupravne organizacije, skratka na vse, ki ceste uporabljajo in ki jim je pri srcu boljši in lepši jutrišnji dan. Pri tem je treba upoštevati tudi socialno in ekonomsko diferenciacijo delovnih ljudi in občanov.
Vsa navodila in informacije bo zagotovil občinski štab za izvedbo posojila za ceste (sedež: občinski štab za izvedbo posojila za ceste Vrhnika, Tržaška cesta 1, soba št. 5, telefon 70-156), ki gaje imenoval Izvršni svet Skupščine občine Vrhnika na predlog družbenopolitičnih organizacij.
Za konkretno izvedbo naloge v delovnih organizacijah in krajevnih skupnostih poziva Izvršni svet Skupščine občine Vrhnika:
— vse delovne organizacije in krajevne skupnosti, da imenujejo svoje štabe za izvedbo posojila,
— da štabi izdelajo in sprejmejo akcijske programe za izvedbo posojila na osnovi akcijskega programa občinskega štaba,
— da seznanijo občinski štab o sestavi svojih štabov in vsebino njihovih akcijskih programov.
REFERENDUM ZA PODALJŠANJE SAMOPRISPEVKA V BEVKAH
SOGLASNO - „DA"
Krajani krajevne skupnosti Bevke so se v prazničnem vzdušju na dan zmage — 9. maja na referendumu odločili za podaljšanje samoprispevka, kije namenjen za gradnjo vodovoda in trafopostaje.
V Bevkah so se že pred šestimi leti odločili za samoprispevek kot obliko urejanja in reševanja komunalnih problemov. Krajani so že doslej prispevali 2 odstotka od neto OD, ali 2 odstotka od katastrskega dohodka. Tako so zbrali 650 tisoč dinarjev, ravno toliko je prispevala vrhniška občina i/, sklada za financiranje krajevnih skupnosti. S tem denarjem so asfaltirali štiri kilometre ceste.
Z novim, oziroma s podaljšanim samoprispevkom so se odločili, da bodo še naprej prispevali enak odstotek. Predvidevajo, da bodo /brali skoraj milijon dinarjev, kar pa še /daleč ne bo dovolj /a uresničitev celotnega programa, ki bo veljal 2 milijona 860 tisoč dinarjev. Vendar s prostovoljnimi akcijami in s prispevki iz TOZD v katerih delajo krajani ter tudi z drugo pomočjo bodo uresničili zastavljen cilj.
Pri sestavi načrta srednjeročnega razvoja krajevne skupnosti so dali prioriteto komunalni opremljenosti, ki je največji problem na vasi. Sedanja komunalna opremljenost je zelo slaba. Preskrba z vodo je slaba, ljudje imajo kapnice in le delno uporabljajo talno vodo. Nezadovoljivo je tudi električno omrežje, zato nujno potrebujejo transformator, ki ga nameravajo zgraditi na ,,Policah".
Poleg teh dveh najbolj perečih problemov bodo v naslednjih nekaj letih opremili kulturni dom, prenovili športna igrišča in zagotovili primerne prostore za organizirano otroško varstvo.
Referendum je uspel z več kot devetdeset odstotnim „da". To kaže na enotnost Bevčanov in željo po urejenejšem prostoru v katerem živijo. F.Peletin
Pred voliščem v Bevkah je bilo praznično vzdušje.
V dneh, ko je cela Jugoslavija praznovala obletnico rojstva Ivana Cankarja, so našo občino obiskale tudi številne delegacije iz sosednjih republik. Na sliki je predsednik zvezne konference SZDL Jugoslavije Dušan Petrovič — Šane ob ogledu bistriškega gradu in njegove okolice.
ZA ČLANE BIVŠIH
KMETIJSKIH DELOVNIH ZADRUG
Na zboru občin Skupščine SRS je bil podan predlog, da se članom bivših kmetijskih delovnih zadrug prizna v pokojninske dobe tudi čas prebit v zadrugi, kot posebna delovna doba, brez kakršnih koli pogojev.
Podani predlog je bil pozitivno ocenjen, vendar bi za njegovo realizacijo potrebovali podatke o zadrugah — kje in koliko časa so te obstojale in o članih v teh zadrugah. Zato je bila sklenjeno, da se ti podatki zberejo s pomočjo ankete.
V ta namen pozivamo prebivalce občine, da vsi, ki so s tem seznanjeni, to sporoče Oddelku za gospodarstvo in finance Skupščine občine Vrhnika. Še zlasti pa vabimo tiste občane, ki so bili člani teh zadrug, da se osebno javijo na tem oddelku .ali pa svoje podatke sporoče pismeno po pošti.
SKUPŠČINA OBČINE VRHNIKA ODDELEK ZA GOSPODARSTVO IN FINANCE
Pred voliščem, kije bilo v kulturnem domu smo se pogovarjali z Jožetom Jerajem in Jožetom Glavačem o tem, kaj za njih pomeni referen-du, kaj bo z njim rešeno. Oba sta menila, da je taka oblika zbiranja finančnih sredstev pravilna.
Jože Jeraj: „Ravno voda je pri nas problem, ki ga moramo nujno rešiti. Vsi krajani se zavedamo, da je voda nezdrava in ideja za nov samoprispevek je prišla ravno od ljudi. Vemo, da bi do uresničitve tega načrta težko prišli brez našega prispevka. Nekateri so bili pri prvem samoprispevku nezaupljivi. Niso verjeli, da se bo cesta resnično asfaltirala. Sedaj pa med nami skorajda ni ljudi, ki ne bi verjeli in podpirali ta načrt. Krajani dobivajo zaupanje, vedo da se s tem težko pridobljenim denarjem res nekaj ustvarja."
Jože Glavač: „Pred štirimi leti sem se z družino priselil v Bevke in prijetno me je presenetilo, da so tukaj pristopli k takemu načinu zbiranja sredstev za komunalno ureditev. Vaščani so me dobro sprejeli, zato se zavedam, da moram tudi sam aktivno sodelovati pri skupnem življenju naše krajevne skupnosti. Le s skupnimi močmi bomo nekaj lahko ustvarili, gradimo zase, za boljše življenje v našem kraju.
Vsi vemo, da se bo naredil vodovod in obnovilo elektro omrežje. To vemo iz. izkušenj, saj seje s prejšnjim samoprispevkom tudi naredila cesta. Vsi skupaj moramo še bolj pomagati predsedniku KS Nartnik Milanu in tajniku Hrovatin Maksu, ki sta zelo delovna."
Kreft o
Cankarjevi dramatiki
»CANKARJEVO DELO NI BILO LE VEST NJEGOVEGA ČASA, MARVEČ JE SE ZMERAJ TUDI VEST NAŠEGA ČASA," JE DEJAL DR. BRATKO KREFT V SVOJEM GOVORU OB OTVORITVI RAZSTAVE „CANKAR IN GLEDALIŠČE", 5. MAJA NA VRHNIKI
24. novembra 1899 je Cankar pisal bratu Karlu: „Četudi rfapre-dujem ravno v dramatiki presneto počasi — to nič ne de. Jaz mislim, da je ravno tukaj moj talent in moja moč." To je napisal potem, ko je že ustvaril dramo „Romantične duše", kije sicer ni objavil za življenja nikoli, saj je bila prvič uprizorjena šele po njegovi smrti. Moral pa je snovati tudi že dramo „Jakob Ruda". Zadnji se bolj pozna, da mu je morala biti za vzgled in uk Ibsenova psihološko etična dramatika, medtem ko so „Romantične duše" bliže naturalistično neoromantični dramatiki, na kar opozarja sam naslov. Gledališka pot Cankarjeve dramatike se začne z uprizoritvijo „Jakoba Rude", ki je spričo nekaterih dokaj nebogljenih poskusov meščanske dramatike morala vplivati kot posebna noviteta, čeprav nima velikega in vnanje dramatičnejšega dejanja, kakor naslednje njegovo dra-matsko delo satirična komedija „Za narodov blagor". Sam je imel dramo ,Jakoba Rudo" v pismu, ki ga je pisal bratu 9.III.1900 za še preveč nezrelo dramo, v kateri je predvsem važen gladek dialog. Kljub vsemu je imela uprizoritev v razmerah, kakršne so bile v gledališču in Ljubljani sami kar lep uspeh, ki je avtorja razveselil, vendar je napovedal bratu, da bo komedija ,,Za narodov blagor" boljša. Ker pa je v njej posegel v sršenovo gnezdo takratne zlagane politike malomeščanskega in meščanskega frazerskega rodoljubja.
Z „Jakobom Rudo" započeta pot v gledališče je bila pretrgana. Obnovila se je šele z uprizoritvijo tretjega Cankarjevega dela „Kralj na Betajnovi", kije bila uprizorjena 9. januarja 1904, dobri dve leti po tem, ko je izšla v knjigi. Po vsem tem je videti, da se gledališki upravi nikakor ni mudilo z uprizoritvami Cankarjevih dram, čeprav je vladala sicer sorazmerno vsaj po umetniški vrednosti precejšnja suša v takratni naši dramatiki, v kateri je prav tako prevladovalo epigon-stvo kakor v liriki devetdesetih let.
Z uprizoritvama ,Jakoba Rude" in „Kralja na Betajnovi" se začenja Cankarjeva pot na slovenskem odru, pot, kije bila po uspehu Borštnikove izvirne igralske kreacije Kantorja v „Kralju na Betajnovi" velik in nadpovprečen literarno-gledališki dogodek v zgodovini novejšega slovenskega gledališča sploh. Borštnikova upodobitev Kantorja je veljala več igralskim generacijam za vzor.
Razstava „Cankar in gledališče" prinaša razne dokumente in fotografske posnetke od prvih uprizoritev Cankarjeve dramatike pri nas in drugod, kolikor so bile seveda skrbnemu vodstvu in kolektivu Slovenskega gledališkega muzeja dostopne, čeprav zbira muzej za gledališko zgodovino in teatrolo-ško znanost potrebne in dragocene dokumente že nad četrt stoletja. Kakšna je bila raven slovenskega gledališča in kakšno je bilo razmerje njegovega vodstva do Cankarjeve dramatike tja do njegove smrti, je dokumentarno in analitsko vzorno opisal bivši ravnatelj Slovenskega gledališkega muzeja in sedanji dopisni član SAZU prof. Dušan Moravec v obširni knjigi
„Slovensko gledališče Cankarjeve dobe". Čeprav so vsi ti eksponati, vse te fotografije dragoceni dokumenti iz uprizoritev Cankarjeve dramatike od početka do danes, fotografije igralcev, ki so v njih igrali, in čeprav skupaj s preglednico zavzema razstava kar 125 primerkov, so vendarle to le fragmentarne ilustracije, kajti do leta 1945 žal ni bilo fotografiranje predstav in igralskih kreacij v poklicnem slovenskem gledališču redno in službeno predpisano. Veliko razstavljenega gradiva, zlasti do leta. 1918 je iz zasebnih arhivov gleda-liščnikov, ki so bili toliko ambiciozni, da so si fotografije svojih kreacij preskrbeli in plačali sami. Za vsemi temi dokumenti do leta 1918, pa še tudi po tem, se skriva veliko težav, prizadevanj in skrbi slovenskih gledališčinikov, ki so nastopali v uprizoritvah Cankarjevih del in to velikokrat v takšnih okoliščinah, zlasti med prvo svetovno vojno, o katerih se nam niti ne sanja. Samo en primer: prva Jacinta v „Pohujšanju" igralka Kreisova si je morala v noči pred premiero precej čez polnoč in to še po generalki sama šivati obleko za Jacinto, za katero si je morala blago tudi sama kupiti. Na pre-mierah so morali nastopiti le po nekaj vajah, ker so zaradi slabega obiska igrali komaj nekaj predstav enega in istega dela. Toliko število repriz, kakor jih poznamo danes, pri Cankarjevih predstavah takrat ni bilo. Njegova prava pot v slovenskem gledališču seje začela šele po letu 1918, ko so prišle v slovensko gledališče nove generacije igralcev in režisrjev, ki so se razen Borštnika, Veruška in Nučiča iz časov pred prvo svetovno vojno začeli zavzemati globlje za uprizoritve Cankarjevih del in za njih dramatur-ško-gledališko analizo in kreativnej-všo odrsko upodobitev. Pri tem imajo režiserji in igralci za Cankarja večje zasluge, kakor gledališka vodstva, ker so se predvsem
ravno režiserji pa tudi posamezni igralci zavzemali za uprizoritve Cankarjevih del. Z njimi so pomagali v gledališkem smislu dramatiku Cankarju in tudi z njim evro-peizirali repertoar in stil igre. Gotovo ima za dokončno udomačitev Cankarjevih del v sporedu slovenskega gledališča v prvih desetih letih po prvi svetovni vojni največ zaslug Milan Skrbinšek, ki je bil kot igralec in kot režiser naravnost fanatičen častilec in gledališki propagandist Cankarjeve dramatike, ko je večina literarnega in gledališkega sveta še zmeraj gledala skeptično na Cankarjevo dramatiko, zlasti v Ljubljani. Skrbinšek si je takrat drznil, da je v slovenskem gledališču v Trstu uprizoril cel ciklus Cankarjevih del. Začelje z uprizoritvijo „Kralja na Betajnovi" 11. januarja 1919, torej slabe tri mesece po razpadu Avstro-Ogrske. Sledila je že 10. aprila „Lepa Vida" in še isti mesec komedija ,,Za narodov blagor", naslednji mesec pa že „Pohujsanje v dolini Šentflorjanski" in na koncu meseca krstna predstava prej prepovedanih „Hlapcev", ki so tako čakali na uprizoritev celih dobrih devet let. Za odnos do Cankarjeve dramatike, kije še zmeraj vladal takrat v Ljubljani in za katerim se je še zmeraj skrival tudi govekarski duh, duh primitivne takratne potrošniške miselnosti ljubljanskega malomeščanstva in meščanstva, je značilno še to, da so po Trstu prvi uprizorili „Hlapce" 10. septembra 1919 v zagrebškem hrvaškem narodnem gledališču v režiji takrat mladega in novatorskega režiserja dr. Branka Gavelle. Krstna predstava v Ljubljani je bila šele tri mesece po zagrebški predstavi 11. decembra 1919 v režiji prof. O. Šesta in je dosegla za tiste čase presenetljivo kar 19 predstav. Število ponovitev dokazuje, daje biloobčinstvo naprednejše od vodstva, ki je tako dolgo odlašalo z uprizoritvijo „Hlapcev". Res je, da so prvega
Bratko Kreft je ob otvoritvi razstave zanimivo opisal Cankarjevo dra-matsko ustvarjalnost
Cankarja „Jakoba Rudo" po razpadu Avstro-Ogrske v režiji Cerar-ja-Danila uprizorili 20. januarja 1919. Delo je bilo šestkrat uprizorjeno, kar za takratne razmere ni bilo malo, saj je npr. Meškova drama o usodi koroških Slovencev „Na smrt obsojeni" dosegla komaj tri predstave. Uprizoritev „Hlapcev" v Trstu je obnovil že 8. februarja 1920 Emil Kralj, eden izmed prvih znamenitih interpretov učitelja Jermana v „Hlapcih". Kljub temu, da še do danes ni uprizorilo nobeno slovensko gledališče tolikšnega ciklusa Cankarjevih dram. kakor je to storilo po prvi svetovni vojni slovensko tržaško gledališče, je vendarle Skrbinškovo pomembno dejanje imelo vsaj ta uspeh, da so začela gledališča vsaj sporadično posegati po Cankarjevih delih in da so v repertoarju med obema vojnama vendarle kolikor toliko zastopana, čeprav bi morala biti zastopana večkrat. Toda kaj bomo ob sedanjem jubileju tožili tiste čase in takratna vodstva gledališč, če za 100 letnico Cankarjevega rojstva niti sedem slovenskih poklicnih gledališč ni bilo sposobno, da bi si po skupnem in dogovorjenem predhodnem načrtu razdelili njegova dela tako, da bi vsako uprizorilo po eno različno Cankarjevo delo, kar bi dalo ravno cel Cankarjev dramatski ciklus. To se ni zgodilo, čeprav imamo tako imenovano gledališko skupnost, v kateri so zastopana vodstva vseh poklicnih slovenskih gledališč. Le tri gledališča so uprizorila farso „V dolini Šentflorjanski", toda ta farsa je prišla v treh variantah na oder predvsem zaradi režiserjev in njihovega gledališkega eksperimentiranja, kateremu je rabilo Cankarjevo delo zgolj za scenarij, nikakor pa ne kot umetniško pomembno Cankarjevo dramatsko delo. To, da niso bila slovenska gledališča sposobna predstaviti ob stoletnici Cankarjevega rojstva po predhodni načrtni razporeditvi in razdelitvi celotnega njegovega dramatskega dela, bo ostalo v zgodovini slovenskega gledališča in kulturno umetniške politike zapisano kot trajna sramota, kot neizbrisljiv dokument, saj se je obnovil in ponovil soroden odnos do Cankarja kakor pred prvo svetovno vojno. Kakor nekoč Govekar in govekarji so tudi tokrat nekateri razglaševali Cankarja za slabega dramatika in za dramatika, ki nam nima kaj več posebnega povedati. V resnici pa je ravno narobe: ne samo Cankar dramatik, marveč Cankar sploh z vsem svojim umetniškim in publicističnim delom, s svojo kritiko in satiro nam ima še zmeraj veliko povedati. Ne gre za to, da se spotikamo ob posamične režiserje ali celo zoper nji-
hovo množje, gre za veliko več: gre za miselnost, katere žalosten produkt je tak odnos do prave umetnostmi vlada v delu naše družbe in kulture in ki je sociološko-psiholo-ško povezana s tistim, žal prevečkrat močno vplivnim družbenim delom, ki se mu pravi potrošniška družba. Ta miselnost je sumljivo sorodna tisti nekdanji miselnosti, ki jo je Cankar ožigosal v svoji naj* ostrejši polemični knjigi „Krpano-va kobila". Razloček je morda le v tem, da je danes modernizirana s cenenim in kričečim popravkar-stvom, s cirkusijadami in diletant-skimi akrobacijami, s provincial-nim snobizmom in navdušenjem za bulvarske musicale in cenene revije, ki so sodobni primer nekdanje gledališke umetnosti kazeče cenene operete, precepljenje z divjaškim in kričavim teksaškim duhom in okusom, ki ga nekateri tolmačijo celo kot novotarsko gledališko poezijo, kot izraz, sproščenega in od literature osvobojenega gledališča, ko je v resnici vse skupaj iztirjeno gledališče. Potrošniški duh se vrh tega še baha s številnimi snobi-stičnimi vrinki in vsiljenkami nepotrebnih angloamerikanizmov v slovenski pogovorni in pismeni jezik, v tisti jezik, ki mu je dal Cankar v svoji pripovedni prozi in dramatiki tolikšen zven in lepoto, kakor mu jo je dal v verzih Prešeren.
Za Milanom Skrbinškom so zaslužni režiserji Cankarjevih del še Šest, Debevec, Delak in Stupica, največ njegovih del pa je za Skrbinškom zrežiral po drugi vojni Slavko Jan. Po Borštnikovem Jakobu Rudi in Kantorju so tudi nekateri drugi igralci novih generacij ustvarili nekaj vrhunskih kreacij. Tako še do danes ni nihče prekosil Lipa-hovega cerkovnika v „Pohujšanju" in njegovega kar že klasičnega Hva-stjo v „Hlapcih" ali pa Pečkovega zlodja v „Pohujšanju". Naravnost demonski in grozljiv v svoji obla-stnosti je bil Skrbinškov župnik v „Hlapcih". Levar je v Kantorju ustvaril že meščansko uglajenega kapitalističnega izkoriščevalca v drugem kolenu, medtem ko je bil Cesarjev Kantor še zmeraj napol gruntarski vaški veljak in silak, ki se ga že oprijemlje brezobzirnost kapitalista iz prve akumulacije. Svoj igralski višek v Cankarjevem delu pa je dosegel Cesar v vlogi kovača Kalandra v „Hlapcih". Kdor ga je videl in slišal, mu bržkone še zdaj zveni v spominu njegov ljudsko in proletarsko grozljivi vzklik na koncu IV. dejanja, ko ubrani napadenega Jermana: „Jaz sem Ka-lander kovač! Kdo bi rad še kaj vedel!" Stane Sever je bil pravi ljudski učitelj in prosvetitelj Jerman v „Hlapcih", kije znal uglasiti v svoji upodobitvi vse strune tega neteh-
Slovesnosti ob sto letnici rojstva Ivana Cankarja so se udeležili številni kulturni in politični delavci
Prizori iz. četrtega dejanja Hlapcev, katere so uprizorili igralci iz Drame in Mestnega gledališča
kega človeškega značaja od lirike do dramatičnega izbruha in po-niirjenja z usodo. Pavle Kovic je dal v učitelju Komarju pravega švi-gašvago, ki pa je zaradi neposredno prikazane človeške klavrnosti njegovega značaj učinkoval kot nesrečna izgubljena kreatura tako, kakor je njegov brat Jože Kovic ustvaril doslej še ne prekosljivcga župnika v „Kralju na Betajnovi", ki je reva odvisen od Kantorja, zato se mu tudi prilizuje, ker bi rad, da bi mu sezidal nov farovž. Kovic je v svoji kreaciji tega župnika, ki je živo nasprotje oblastnika v »Hlapcih", ustvaril tako toplo in čudovito niansirano podobo primitivnega prebrisanca in priliznjen-ca, da mu spričo Kantorjcve vseob-lastnosti na koncu niti nisi mogel zameriti, ko mu nazdravi, niti takrat, ko ga v prvem dejanju imenuje katoliškega moža, ko mu je oblju bil nov farovž, če bo zanj agitira I. Lahko bi še naštel celo galerijo imenitnih odrskih likov, ki so jih na Cankarjevo neokrnjeno besedilo ustvarili slovenski igralci in igralke, na katere danes žal spominjajo samo še bežne fotografije na tej razstavi ali pa časniške ali časopisne kritike, če so jim bile pravične in če so znali kritiki odkriti tisto, kar je bilo v njihovih kreacijah igralsko ustvarjalnega, pomembnega in lepega. Pristopali so k Cankarjevemu besedilu s spoštovanjem z vso osebno stvariteljsko odgovornostjo, kajti le po tej poti je mogoče ustvariti igralsko in režijsko tisto, kar Cankarjevo dramatsko delo zasluži. Tako je bogato, da je neizčrpljivo za pravega režiserja in igralca.
Če sem v svojem uvodnem go-
voru ob odkritju razstave „Cankar in gledališče" v rojstnem kraju Ivana Cankarja spregovoril nekaj grenkih in kritičnih besed, sem to moral storiti ravno v Cankarjevem duhu, da bi ob donečih slavnostnih fanfarah ne pozabili, daje premalo slaviti Cankarja le z besedami, ki se kaj hitro lahko spremenijo v votlo doneče fraze, če niso naša dejanja v sedanjosti v skladu s tem, kar govorimo, zlasti pa v skladu z živo Cankarjevo mislijo in njeno etiko. Glejmo tudi v prihodnje, da nas ne zadenejo Cankarjeve bridke in ostre besede, ki jih je zapisal, ko so meščanski rodoljubi postavili spomenik Prešernu v Ljubljani, ki pa še celo Cankarjevega spomenika doslej ni zmoglo.
Ne prikrivajmo si tudi resnice, da je Cankarjev bič še zmeraj živ, kajti njegovo delo ni bilo le vest njegovega časa, marveč je še zmeraj tudi vest našega časa. Zato tudi ni in ne bo nikoli prijeten pisatelj, če ga bomo res brali in razumeli tako, kakor govori in misli v svojem delu. Tudi prisluhniti mu je premalo. Gre predvsem za to, da mu pri izpraševanju lastne vesti sledimo in pri delu, ki ga hočemo uresničevati v svojem času bodisi v vsakdanjem, političnem ali družbenem prizadevanju, občutimo sebi in med seboj tolikšno odgovornost, kakor jo je občutil vaš veliki vrhniški rojak Ivan Cankar v svojem delu za slovensko ljudstvo in 'za človeka. Ravno njegova dramatika, katere uprizoritve vam kaže ta razstava v fotografijah in dokumentih, je eno največjih izpričil njegovega umetniškega socialnega in etično angažiranega ustvarjalnega dela.
Srečanje slavistov
V mesecu maju so se na Vrhniki sestali na delovnem srečanju slavisti v organizaciji Slavističnega društva. Tema na i:m simpoziju je bila ,,lvan Cankar v šoli" in preko 400 udeležencev je poslušalo z različnih vidikov obdelane nekatere Cankarjeve jezikovne, stilne in druge sestavine ter se dogovarjalo o tem, kako učencem in dijakom v šolah Cankarja kar najbolj približati.
Pohod mladih iz CSŠ
Ob 35-letnici vstaje in dnevu mladosti — rojstnem dnevu predsednika Tita ter ob 100-letnici rojstva Ivana Cankarja, so tudi učenci centra strokovnih šol v Ljubljani pripravili mladinski pohod po poteh Dolomitskega odreda. Organizator tega že tradicionalnega pohoda mladinske pohodne enote „Ljubo Šercer" je bila osnovna organizacije ZSMS, 00 ZKS in ZRVS.
Zbrali so se v Logu pri Brezovici, formirali dva bataljona in krenili proti Horjulu. Tam so se udeležili sprejema osnovnošolske mladine v ZSMS in skupaj s horjulskimi mladinci pripravili krajši kulturni program. Pot so nadaljevali proti Pod-lipi, Prespali so na seniku pri družini Rihar. Na Vrhniko, kamor so prispeli naslednjega dne, jih je pričakal narodni heroj Stane Semič-Daki. Pohod so zaključili ob spomeniku Ivana Cankarja.
Počastitev 35-letnice ustanovitve OF
26. aprila je bila slavnostna seja OK SZDL in Občinskega sindikalnega sveta Vrhnika v Cankarjevem domu. Slavnostna govornica na proslavi dneva OF, ki je veliko več kot samo spominska slovesnost, saj mora biti predvsem trenutek za razmišljanje o naših sposobnostih in pripravljenosti na jutrišnji dan, je bila tovarišica Blanka Leskovec, sekretarka OK ZKS.
Na seji je tovariš Jože Pivk, predsednik OK SZDL podelil letošnja srebrna priznanja OF naslednjim zaslužnim družbenopolitičnim delavcem in aktivistom SZDL
FRANCKI GRGADOLNIK TONETU KOŠIRJU JANEZU PEČARJU AVGUSTU ŽAKUU
Srebrni znak sindikatov Slovenije pa je tovariš Otmar Jeršinovič podelil naslednjim zaslužnim sindikalnim aktivistom:
STANETU ŠVENTNERJU JOŽETU PAHORJU
MARKU ISTENICU FRANCU GREGORKI IVANU SAMARDŽIČU FRANCU MARTINČIČU STANETU NOVAČANU FRANCU DRAŠLERJU FRANCU GOSTIŠI MARIJI PRISTAVEC
V kulturnem delu so sodelovali 00 ZSMS Verd in učenci 3. in 4. razredov osnovne šole Janez Mrak pod vodstvom tovarišice Milke Bradače ve in Anice Žunovc z recitalom „Domovina je vredna naj-/lahtncjše krvi in najboljšega življenja".
avli Cankarjeve šole so odkrili spominsko ploščo pisatelju, po katerem je dobila šola ime. Izdelal jo je Tone Jurjevčič
Osnovnošolci Cankarjeve šole so v počastitev 100-letnice rojstva Ivana Cankarja izvedli daljši kulturni program, ki so se ga udeležili bivši učitelji in družbeno-politični delavci. Pripravili so tudi razstavo svojih izdelkov, ki je med obiskovalci vzbudila veliko zanimanja.
Na podlagi zakona o programiranju in finansiranju graditve stanovanj, na podlagi družbenega dogovora o določitvi dela sredstev, ki se združujejo pri poslovni banki 7. člena pravilnika o upravljanju z družbenimi sredstvi za usmerjeno stanovanjsko graditev v občini Vrhnika
RAZPISUJE
ZBOR VLAGATELJEV ZA OBMOČJE OBČINE VRHNIKA
3. natečaj
ZA POSOJILA ZA NAKUP ALI GRADNJO NAJEMNIH STANOVANJ IN POSOJILA ZA NAKUP STANOVANJ V ETAŽNI LASTNINI ALI ZA GRADNJO INDIVIDUALNIH STANOVANJSKIH HIŠ.
SKUPNA 2,700.000.
RAZPISNA din.
NATEČAJNA   VSOTA ZNAŠA
Od te vsote se izloči 2,400.000.-din za posojila za nakup ali gradnjo najemnih stanovanj, ki jih lahko najemajo temeljne ali druge organizacije združenega dela, družbeno politične skupnosti, društva in druge organizacije, ki združujejo sredstva pri poslovni banki za stanovanjsko graditev po družbenem
dogovoru za občino Vrhnika; in 300.000.- din za posojila za nakup stanovanj v etažni lastnini ali za gradnjo individualnih stanovanjskih hiš, ki jih lahko dobijo delavci, zaposleni v organizacijah, ki združujejo sredstva za stanovanjsko graditev v občini Vrhnika.
1. Organizacija lahko dobi posojilo za nakup ali gradnjo najemnih stanovanj pod naslednjimi minimalnimi pogoji glede lastne udeležbe, odplačilne dobe in obrestne mere.
Če znaša povprečni osebni doliodek na zaposlenega glede na povprečni OD v SR Sloveniji %			ZNAŠA	
		Udeležba organizacije pri nakupu od odkupne cene najmanj %	Odplačilna doba posojila največ let	Najnižja obrestna mera letno %
	do 100	30	20	3,0
nad 100	do 110	35	20	3,5
nad 110	do 130	40	20	4,0
nad 130	do 150	50	15	4,-e
nad 150	do 170	60	10	5,0
nad 170		70	10	6,0
2. Kupec etažnega stanovanja lahko dobi iz družbenih sredstev posojilo pod naslednjimi minimalnimi pogoji glede na lastno udeležbo, odplačilno dobo in obrestno mero.
Če je znašal v preteklem letu povprečni mesečni dohodek na družinskega člana din
ZNAŠA
Udeležba kupca v odnosu na kupno ceno za standardno stanovanje
Odplačilna doba Najnižja posojila največ obrestna let mera letno
	cb 1650	40	24	3,0
nad 1651	do 1800	45	22	3,5
nad 1801	do 1950	50	20	4,0
nad 1951	do 2100	55	18	4,5
nad 2101	do 2250	60	16	5,0
nad 2251	do 2400	65	14	5,5
nad 2401	do 2550	70	12	6,0
nad 2551		75	10	6,5
3. Graditelj individualne stanovanjske hiše lahko dobi iz družbenih sredstev posojilo pod naslednjimi minimalnimi pogoji glede na lastno udeležbo, odplačilno
dobo in obrestno mero.
ZNAŠA
Če znaša povprečni mesečni dohodek na družbenega člana v preteklem letu din		Udeležba graditelja indiv. hiše v odnosu na kupno ceno za standardno stan. %	Odplačilna doba posojila največ let	Najnižja obrestna mera letno %
	do 1650	50	24	3,0
nad 1651	do 1800	55	22	3,5
nad 1801	do 1950	60	20	4,0
nad 1951	do 2100	65	18	4,5
nad 2101	do 2250	70	16	5,0
nad 2251	do 2400	75	14	5,5
nad 2401	do 2550	80	12	6,0
nad 2551		85	10	6,5
c) izjavo, da se obvezuje, dati stanovanja takim delavcem, katerih osebni dohodek je pod povprečjem osebnih dohodkov v organizaciji in katerih povprečni in osebni dohodek ne presega več kot 20 % povprečni osebni dohodek v občini Vrhnika;
d) sklep organa samoupravljanja o najetju kredita ter o načinu in kritju udeležbe;
e) izračun povprečnega osebnega dohodka na zaposlenega v organizaciji iz rednega delovnega časa po zaključnem računu za leto 1974;
f) dokazilo o kreditni sposobnosti organizacije in sposobnosti pokritja lastne udeležbe.
Prednost pri dobivanju posojila za gradnjo ali nakup najemnih stanovanj iz družbenih sredstev imajo organizacije, ki izločajo in združujejo sredstva za stanovanjsko graditev v višjem odstotku kot je določeno v sklenjenem samoupravnem oziroma družbenem dogovoru.
Prednost iz prejšnjega odstavka dokazuje organizacija z ustreznimi potrdili SDK na podlagi podatkov iz zaključnega računa za preteklo leto.
Posamezniki (prosilci) morajo k vlogi za posojilo priložiti:
a) izjavo o skupnih dohodkih gospodinjstva v letu 1975, dokazano z ustreznimi dokumenti (potrdila delovnih organizacij o višini osebnih dohodkov za vse zaposlene družinske člane);
b) potrdilo, da ima delovna organizacija, kjer je prosilec zaposlen izdelan srednjeročni program reševanja stanovanjskih problemov;
c) pristanek delovne organizacije, kjer je prosilec zaposlen, da se strinja z. dodelitvijo kredita prosilcu;
d) uradno potrdilo o zagotovljeni lastni udeležbi pri najetju posojila;
e) ovirjen prepis gradbenega oziroma lokacijskega dovoljenja (za individualno gradnjo) ali preliminarno pogodbo o nakupu stanovanja;
f) če koristi družbeno najemno stanovanje, mora priložiti potrdilo, da ga bo izpraznil v sporazumno določenem roku in ga izločil imetniku razpolagalne pravice;
g) družinski list, ki ga izda pristojni upravni organ občine.
Natečaj velja do 7. Julija 1976,' po tem roku prispelih vlog zbor vlagateljev ne bo upošteval.
Vse ostale informacije lahko dobite pri Samoupravni stanovanjski skupnosti Vrhnika, ki ima prostore Na klisu blok B/l, vsako sredo od 13. ure do 16. ure.
Vloge dopolnjene z vso potrebno dokumentacijo zbira Samoupravna stanovanjska skupnost Vrhnika na naslov:
SAMOUPRAVNA STANOVANJSKA SKUPNOST VRHNIKA, Na klisu blok B/l, p.p.
O izidu natečaja bomo vse prosilce pismeno obvestili.
ZBOR VLAGATELJEV.
Organizacije morajo k vlogi za posojilo priložiti naslednjo dokumentacijo:
a) srednjeročni program za reševanje stanovanjskih vprašanj svojih delavcev;
b) potrdilo oziroma izjavo, da bo posojilo porabila za nakup ali gradnjo stanovanj v skladu z občinskim programom stanovanjske graditve in podpisanimi stanovanjskimi standardi;
BRALCE NAŠEGA ČASOPISA PONOVNO OBVEŠČAMO, DA TEHTNEJŠIH ANONIMNIH PRISPEVKOV NE OBJAVLJAMO
Zadnjo soboto v maju je bila Osnovna šola Ivan Cankar gostitelj vseh osnovnih šol, ki nosijo ime po našem velikem rojaku Ivanu Cankarju. Tovrstno srečanje Cankarjevih šol postaja že tradicionalno, na katerem pa učenci ne počaste samo spomin na velikega pisatelja -revolucionarja, ampak utrjujejo bratstvo in enotnost med narodi Jugoslavije in v svetu.
Udeleženci so si ogledali Cankarjev rojstni kraj in Bistro ter se dogovorili o še tesnejšem medsebojnem sodelovanju v bodoče.
lica
'RHNIKA
uniles
in
LESNOINDUSTRIJSKI KOMBINAT (n.sol.o.)
Srečanje mladih
Da je 25. maj resnično dan mladih, je letos potrdilo preko 2000 mladincev iz ljubljanskih srednjih šol in Vrhnike, ki so se tega dne zbrali v Cankarjevem rojstnem kraju, saj mesto njihovega vsakoletnega tradicionalnega srečanja izbirajo glede na pomembne dogodke iz našega kulturnega in zgodovinskega življenja. Tako postaja „domski dan" že tradicionalno srečanje mladine ljubljanskih domov z mladino iz drugih krajev Sloveniji.
Lahko se uči jezik prijateljstva
V Areni je bil v eni izmed zadnjih številk objavljen daljši članek z naslovom „Lah-ko se uči jezik prijateljstva", v katerem avtor Enio Opaši piše o italijanskem mestu Gonarsu, kjer veliko prebivalcev obiskuje tečaj slovenskega jezika in se na ta način pripravlja na ponovno srečanje z Vrhničani, s katerimi jih veže že enoletno pobratenje.
Udeleženci tečaja, katerega glavni cilj in namen je vzpostavitev sodelovanja in razumevanja med narodi, pripravljajo tudi kratek koncert v slovenskem jeziku, ki ga bodo izvedli ob obisku na Vrhniki.
FLUOROGRAFSKI PREGLED
J NAJUSPEŠNEJŠI NAČIN PRAVOČASNEGA ODKRIVANJA PLJUČNEGA RAKA IN DRUGIH OBOLENJ PRSNEGA KOŠA, ZATO
NE POZABITE NA  FLUOROGRAFSKI PREGED!
V skladu s štiriletnim programom fluorografiranja oz. radiofoto-grafiranja prebivalstva v SR Sloveniji, bo v letu 1976 izvedena radiofotografska akcija tudi v naši občini v času od 15.7. do 23.7.1976. Akcija bo zajela vse prebivalstvo nad 24 let starosti.
Veliko nas je v noči pred prvim majem preživelo v prijetnem razpoloženju ob kresu.
Tudi za naše najmlajše je bilo kresovanje prijeten dogodek, ki se ga bodo radi spominjali.
Navodila ob slučaju potresa
Šesti maj je bil dan, ki nam bo še dolgo ostal v spominu. Ne le zaradi tega, ker smo na ta dan praznovali dan osvoboditve Vrhnike, temveč tudi zato, ker nam je narava znova dokazala svojo neizmerno moč. Potres, ki nas je nekaj pred 21. uro presenetil, nas ni pustil neprizadete. Ulice so se hipoma napolnile s prestrašenimi občani, ki so se s tesnobo v srcu vpraševali, kaj jim bo prinesel naslednji trenutek. Marsikdo ni vedel, kaj mora v takem trenutku storiti, ali bolje povedano, iz nas je govoril le nagon samoohranitve in o kakem treznem razsojanju položaja pravzaprav ni bilo govora. Bili so tudi primeri paničnega obnašanja, ki pa je samo še poslabšalo že tako neugodno situacijo.
Zbranost, trezno razsojanje položaja in razumna ocena realne nevarnosti, ki nam grozi, je v takih trenutkih že mnogim omogočila rešitev iz navidez brezihodnega položaja. Predpogoj za to pa je, da 'mamo vedno pred očmi navodila za ravnanje v primeru potresa. Tovrstna navodila je občinski štab |a civilno zaščito že pred časom Posredoval občanom, vendar ne bo odveč, če si jih znova preberemo.
1. Če so prvi sunki potresa šibki, je njegov epicenter dovolj daleč, da imamo čas zbežati na Prosto, še preden pride najmočnejši sunek.
2. Če so prvi sunki hitri in ostri, Jc epicenter blizu, zato lahko Pričakujemo, da bo glavni sunek veliko močnejši od začetnih.
3. V primeru, da že med prvimi sunki padajo predmeti z omar in miz, v zidovih pa nastajajo razpoke, je prav gotovo, da bo potres čelo močan.
4. Če v prvih dveh, treh sekundah postajajo tresljaji vse močnejši, Je treba takoj ugasniti vsak plamen oziroma izključiti vse električne napeljave v stanovanjih, hišah, šolah, mestnem električnem omrežju in podobno.
5. Tisti, ki sc v trenutku potresa "uhajajo v gornjih nadstropjih visokih modernih zgradb, najverjetneje ne bodo uspeli priti pravočasno na prosto. Ljudje, ki ostane-1° v notranjosti stavbe, ker je ne morejo več zapustiti, bodo najvarnejši pod ali ob kakem mesiv-nem kosu pohištva. Nikakor pa ne smejo oditi na stopnišča.
6. Stanovalcem višjih zgradb Priporočamo, da se pravočasno °skrbijo z vrvjo, tj. najlonsko vrvjo premera 12 16 mm. dolžine 15-20 metrov. Ta vrv bi bila v pomoč pri eventuelneni reševanju iz gornjih nadstropij zgradbe, pa tudi za dostavljanje hrane in zdravil, če bi reševanje bilo trenutno onemogočeno.
7. V šolah, kjer zaradi večjega števila učencev ni mogoče pravočasen umik iz stavbe, je najboljše Zaklonišče pod klopmi.
8. V lesenih hišah ni priporočljivo stati pod lesenimi gredami ali tramovi.
9. V zidanih stavbah je treba stati čim dlje od zidov, ki so vzidani med nosilnimi stenami in °d peči ter dimnikov iz opeke. Če ni primernejšega mesta, je najbolje stati med podboji vrat.
10. Izven hiše je treba oditi čim |lje od kamnitih in opečnatih zidov, ki se rušijo, ter čim dlje od streh; s katerih pada opeka podira-J°čih sc dimnikov oziroma strešna opeka.
11. Blizu obronkov je treba Paziti na drsenje zemlje, rušenje Omenja (sten) in podobno.
12. Če smo preživeli prvo minuto hudega potresa, smo lahko prepričani, da je nevarnost mimo, ker tudi najmočnejši sunki poznejših potresov nimajo takšne moči, da bi rušili stavbe, ki so prestale glavni potres, četudi so poškodovane in nagnjene. Taki sunki lahko zrušijo le stavbe, ki so bile v glavnem potresu izredno močno poškodovane.
13. Zavedati se moramo, da lahko v porušeni hiši celo še nekaj ur po potresu izbruhne požar. Zato moramo po potresu vložiti vse sile, da pogasimo vsak, tudi najmanjši plamen, ki bi sc lahko razvil v nevaren požar in poslabšal pogoje reševanja, zasute ljudi pa še bolj ogrozil.
14. Pri vsakem močnejšem potresu obstoji močnost zastoja normalnega oskrbovanja z vodo. Že sedaj moramo misliti na moreditno dezinfekcijo pitne vode.
15. Kjerkoli vas nepričakovana nesreča iznenadi, sc morate čim-preje zbrati in realno oceniti položaj. Ugotovite ali ste poškodovani — zlom ali krvavitev. Krvavitev si čimpreje zaustavite ž nuđenjem prve pomoči (prevezo-varnjem, pritiskom na žilo).
16. Kjerkoli ste v času nesreče, pa naj bo to v hiši, na delu, na cesti, povsod je treba pozornost posvetiti poteku dogodkov, ker jc možno, da se bo katastrofa nadaljevala in da bo posledice moč ugotoviti šele pozneje. Lahko sc prično rušiti zidovi, možne so eksplozije vnetljivih snovi, požari na neugašenih ognjiščih oziroma povod nji.
17. Hitrost vračanja prisebnosti mora biti sorazmerna velikosti nesreče. Vse take nesreče sc pripetijo iznenada in nepričakovano, spremlja pa jih strah, ki je naravna obramba pred uničenjem Strah je neugodna napetost, ki jo morate obvladati in ne sme postati znamenje za beg pred nevarnostjo!
18. Ne trošite energije s tem, da nenehno poiskušate odstraniti oviro, ker se boste s tem znašli v brezizhodnem položaju, ki jc često rezultat popuščanja psihične moči in pomeni pravzaprav poraz in obup. Zato ob potresu ali kaki drugi nesreči, ostanite prise bni in čim preje ocenite dogodek in položaj. Šele tedaj se boste lahko odločili za način svojega ravnanja, prepričani vase in osvobojeni bojazni.
19. Nesreča je manjša, če nismo sami. Osamljene hitreje zajema občutek zapuščenosti. Ozrite sc okoli sebe in si poiščite sotovariše s katerimi se boste lahko posvetovali in skupno našli najboljšo rešitev. Ne pozabite, da v skupini lažje prenašamo nesrečo in kar je najvažnejše, našli boste izhod tudi
tam, kjer ga posameznik verjetno ne bi našel.
20. Nikoli ne smemo pozabiti na humanost, obzir do soljudi in nesebičnost pri nuđenju pomoči. Vedno se moramo- zavedati, da smo tudi sami često odvisno od poškodovani. Površno in hitro ravnanje ter pretirana samozavest v reševanju ni priporočljiva. Razumno ocenite telesne poškodbe ponesrečenca, pa tudi svoje možnosti nuđenja pomoči. Ob nuđenju pomoči ponesrečencu ne pozabite na ohrabrujoče in tolažilne besede, ki ponesrečencu vedno mnogo pomenijo.
22. Ne iščite hrabrost v alkoholu, ker vas bo ta otopel in odvzel dragoceno sposobnost razsojanja, kije predpogoj vsakega dejanja! Ne pozabimo, da zdravila za strah ni.
23. Panika je najhujši sovražnik ljudi v vsaki nesreči. Pojavlja se eksplozivno in prehaja na druge ljudi. Paničarjc je treba odstraniti s kraja nesreče — za njih morajo poskrbeti zdravniki.
24. Ko preneha nevarnost, pristopimo z vsemi razpoložljivimi sredstvi in silami k reševanju zasutih oziroma se priključimo zato usposobljenim enotam civilne zaščite.
, 25. V primeru, da ste zasuti pod ruševinami, poiščite kakršnokoli odprtino ali razpoko za dovod zraka. Z udarjanjem kamna ob kamen ali kakim drugim načinom boste hitreje opozorili reševalce na mesto, kjer sc nahajate. Prepričani bodite, da bodo reševalne ekipe prišle tudi do vas.
Pa še to. Vedeti moramo, da ima civilna zaščita tudi ob elementarnih nesrečah obširne naloge, ne samo v vojni. Obe vrsti nesreč sta si, vsaj po posledicah, v marsičem podobni. Reševalne akcije na območju občine usmerja občinski štab za civilno zaščito, štabi za civilno zaščito krajevnih skupnosti in organizacij združenega dela pa vsak na svojem območju. Ob nedavnem potresu oziroma potresih območje občine Vrhnika ni bilo prizadeto oziroma so bile posledice minimalne in se zato strukture civilne zaščite niso aktivirale. V primeru hujših posledic elementarnih nesreč (ne samo potresa) pa štabi za civilno zaščito s potrebnimi enotami civilne zaščite nemudoma prično z izvajanjem zaščitnih in reševalnih ukrepov. V takih situacijah naj se občani v vseh zadevah, od zahtev za interveniranje, do dajanja raznih obvestil, obračajo na te strukture — bodisi na štab civilne zaščite krajevne skupnosti, bodisi na občinski štab za civilno zaščito.
OBČINSKI ŠTAB ZA CIVILNO ZAŠČITO VRHNIKA
ZRVS Pred izpiti
V usposabljanju rezervnih vojaških starešin se z letošnjim letom pojavlja nova oblika dela na terenu, ki združuje teorijo taktike na vojnih zemljevidih s praktičnim zagovorom naloge.
Snov je vzeta iz bogate zakladnice partizanske taktike vojskovanja. Taktike, ki smo jo ravno mi, Jugoslovani, razvili med NOB v eno najmočnejših orožij borbe malih narodov za svobodo in obstoj.
Leotošnja naloga „Partizanska zaseda" je eden od temeljev partizanske oblike vojskovanja, katere osnovno strateško taktično pravilo pravi: izmikati se odločilnim, odprtim borbam s tehnično in številčno močnejšim sovražnikom — njegove sile pa razvlečijih uničevati po delih in to na krajih in v pogojih, o katerih odločajo partizanske enote.
Da je zaseda v novejšem času še vedno aktualna in uspešna vojaška veščina, imamo vedno nove dokaze v osvobodilnih vojnah alžirskega in nazadnje v osvobodilni borbi vietnamskega in angolskega ljudstva. Znano je dejstvo, da so se ameriškim vojakom v Vietnamu ob besedi ,,zaseda" ježili lasje. Vietnamske partizanske zasede so izbrisale iz spiska živih cele čete, cele bataljone agresorjeve soldateske. O tem govori primer ameriškega bataljona mornariške pehote na pohodu (prek 600 mož), ki je bil
uničen v nekaj trenutkih in to le nekaj kilometrov od enega najmočnejših oporišč ameriške vojske. Vse oblike bojevanja v zasedi potrjujejo eno — nasprotnika psihološko uničujejo.
Široko in s primeri prikazano delovanje zased bomo za letošnji preizkus znanja našli v reviji „Naša obramba" letnika 1975 in 1976.
Izpitne naloge o zasedi, ki jih bodo starešine prejeli na dom, bodo reševali tako po navodilih iz „Naše obrambe". Skica, kjer bo potrebno vrisati taktično odločitev, bo za posamezne osnovne organizacije iz njihovega terena. Na Vrhniki bodo na skupnem terenu delali nalogo člani OO ZRVS Vrhnika I, Vrhnika II in Verd. Na skici svojega terena pa posebej Borovnica in Log. Naloga s svojimi podatki je sicer opisana za situacijo na Vrhniki, vendar nas to ne sme motiti, vse taktične podatke si moramo samo prenesti na svoj teren in jih upoštevati ob delu na skici (fotokopiji) svojega terena.
Rok zagovora doma narejene naloge na priloženi skici terena bodo sporočile članom njihove osnovne organizacije. Ob sklicu bodo starešine rešile še ostale izpitne naloge iz topografije in vojaške teorije.
Sam zagovor taktične naloge bo nato po skupinah do 30 starešin pod vodstvom inštruktorjev s praktičnim prikazom razporeditve sil po terenu.
Organizacijski pohod pa bo v letošnjem letu prestavljen na jesen, s tem bomo upoštevali željo občanov, lastnikov travnih površin. Pohod bo nočni s poudarkom na orientaciji in dopolnjen s praktičnimi veščinami premika po terenu.
Za občinski odbor ZRVS Vrhnika Lovro Novinšek
ZAHVALA
Ob smrti naše mame MARIJE ISTENIČ se iskreno zahvaljujemo vsem sosedom, znancem, sorodnikom in vsem, ki so ji darovali cvetje in jo spremili na njeni zadnji poti.
Hčerka Ivanka Suhadolnik z družino
ZAHVALA
Ob tragični izgubi našega sina JANEZA MUHE
se iskreno zahvaljujemo vsem, ki so mu darovali cvetje in so ga v tako velikem številu spremili na njegovi zadnji poti
MUHOVI
ZAHVALA
Ob boleči izgubi ljubena moža, očeta, sina, brata in strica
JANEZA JURCA
se iskreno zahvaljujemo vsem sorodnikom, znancem in prijateljem, ki ste se poslovili od njega, ga pospremili na njgovi zadnji poti, nam izrazili sožalje, darovali cvetje in vence, za poslovilne besede in petje ob prerani smrti.
Lepo se zahvaljujemo sosedom, članom gasilskega društva in vsem, ki so nam v teh težkih trenutkih stali ob strani in pomagali.
Vsi njegovi
ZAHVALA
Iskreno se zahvaljujem dr. Žekšu in dr. Kogoju za skrb in pozornost ob hudi bolezni mojega moža Franca Verbiča.
Obenem se zahvaljujem sorodnikom, prijateljem in znancem, ki so mojega moža tako številno spremili na njgovo zadnjo pot in mu poklonili cvetje.
Posebna zahvala vsem, ki so skrbeli za pogrebne svečanosti: članom Gasilskega društva Verd, OOZK Verd, SZDL Vrhnika, godbi, pevsem, tov. Opeka Mariji, Leveč Janezu in Žirovnik Urbanu ter KS Verd. Verbič CMka
stran 12
naš Časopis
(i	O KytXO		LETft -VJ=rc	kotoAtH CESPitt.		-M_.eft«joi«. PA MiHOSo	Pt/LOvEC	.T.'--UC..SČIN.A		AOtOEC	fi.OTe.roU	v' Su>*roi<u	Pi^ATEI-J« VfEHlOJC-WAyA	tfCU-TA •ftrrc-A^A
KJA l_At>V.A__TO								Heucfo-UA						
Teti ->U.LC(0, HETSTMU, -             i   - ■								ftMUSV-t						
														
v					PiSATCl-J						iAlMtV.			
					jetECC						taaa*J\»oA			
STAtO !>U-t				ftNTO-lstA						VO.AS				
										EN-orA Y_>FU.\jErto				
				C.C.šV<.i POLCTCV,										
ftLTOEb			l>C*itl_eC. Pftt rftCvSENm											
									tmuktaš					
	fcPATLfc-, ffclNjC-C)							■M-UlTCv.						
	J>OH<_.v.vi							iTAUJAw-						
							i«, he-u_er						T>CHACA 2j.v/AU	?fVP\GA
^ JE .XI							U.HEC.U-0 oh.od.-_.							
Crcvi(\ -10»						<.U.e"r>iu Vl^ATELJ						HA.vla8.<-,t_A		
						toPt-vj A								
PEHVA L"V--.AM_M					h . .»-te.						<-£UHA(\J oaeu			
					ZtOlZAtoA MOTA						TO ots _>os-AVt			
fcOGtvi				CTCk. UMOLuevt						ore ž:				
				tiUSAfo NlCVAVL										
| HA*.)							■žBU-l_.a P-SALt-iO							
OCLA<-							UAUkL 0			J				
Naša ladja
Najbrž ste že slišali, da je v ladjedelnico Izola prispela ladja, ki je ime dobila po našem kraju. Na sprejem ladje smo se še posebno pripravili učenci in učenke vseh treh šol in delegati Vrhnike. Ročno smo izdelali tudi darila, ki smo jim jih podarili. Na pot smo se odpravili v sredo 31.3.1976 z že naročenim avtobusom.
Zjutraj smo se odpravili po novi avtomobilski cesti Vrhnika-Raz-drto in dalje proti morju. Kmalu smo ga zagledali kot moder pas z belimi pikami. Po nekaj kilometrih vožje pa smo ga že videli čisto od blizu, saj smo se vozili po obali. Ustavili smo se v pristanišču Izola. Pred nami na morju so sc zibale ladje med njimi tudi Vrhnika. Trije tovariši so nas pospremili na krov. Zavili smo v eno izmed sob-kajut. ki so bile zelo majhne. Ladijskim poveljnikom smo izročili darila, oni pa so nas pogostili s sendviči in sokom. Ogledali smo si ladjo od znotraj. Dolga je 155 m in široka 23 m. V njenem trupu so štiri skladišča.
Eno dvigalo dvigne 22 t težak tovor. Vozila bo večinoma les-hlo-de. Po ogledu smo si ogledali še film o morju in ladjah. Za spomin pa smo dobili še značke in knjigo 20-letniCa Splošne plovbe Piran. Zavili smo šc v Portorož, in Piran.
Ladja je zelo velika in smo lahko ponosni, da je dobila ime našega kraja.
Domov smo prispeli s polnim naročjem novic, ki smo jih kmalu raztrosili. HREN STANKA
VERD 87 p. Vrhnika uč. 4. a. razreda
Brigadirski »110 RUK« na Trojici
Veliko je krajev na Vrhniki, kjer nas obeležja spominjajo na velikega umetnika in misleca Ivana Cankarja
Komisija za razpis delovnih mest pri KOMUNALNEM PODJETJU VRHNIKA Vrhnika, Cankarjev trg 4/1.
razpisuje
prosto delovno mesto: — upravljalec vodovodnih črpalk (2 delovni mesti)
Poleg splošnih v zakonu določenih pogojev je potrebno, da je KV delavec vodovodne stroke s 6 mesečnimi delovnimi izkušnjami.
Ponudbe pošljite na gornji naslov. Obenem vabimo kandidate na razgovor, na katerem jih bomo seznanili o pogojih dela in osebnem dohodku.
Razpis velja 15 dni od te objave, o izidu pa bomo kandidate obvestili v 15 dneh po izteku razpisnega roka.
KOMUNALNO PODJETJE VRHNIKA
10.4.1976 je bila sobota. To drži. V soboto je tako pihalo, da se ne da opisati. Tudi to drži. In tega dne, ob osmih zjutraj, se je v mladinskem klubu zbralo veliko vrhniških mladincev. To pa ne drži. In že smo v bistvu problema. V soboto je bila namreč organizirana prva delovna akcija vrhniške mladine. Toda udeležili so se je le najbolj „srčni". Ostali se kot po navadi niti niso pretirano zanimali za akcijo; nekaj jih je prestrašilo vreme, nekaj je preveč ,/inih ", da bi se lotili česa takega, nekaj pa jih je šlo po liniji najmanjšega odpora - čakajo prekrižanih rok in zraven vneto kritizirajo delo mladinske organizacije. Toda, tisti ki so prišli, niso obupali. Našo čast je reševala skupina vojakov, kije priskočila na pomoč in na koncu se je formirala brigada, ki je štela enaintrideset pravkar pečenih vrhniških brigadirjev.
Z orodjem v rokah smo „važno" odkorakali na Trojico, kjer nas je čakal tovariš Okrdjšek in vodil akcijo. Ker nas je pošteno zeblo zaradi močnega vetra, smo se kar najhitreje lotili dela. Največ se jih je lotilo popravila steze - navozili so nov pesek, napravili spodobne jarke tako, da je sedaj veselje hoditi po njej. Nekaj jih je odšlo postavljati nove klopi. Sumljivo dolgo so jih postavljali, slišati je bilo mnogo hahljanja in rezanja, no, pa saj bo praksa pokazala, če so dobro postavljene.
Pridne ženske roke pa so „frizirale" pobočja Trojice: grabile,
redčile trnje in suhe veje, odnašale vse to na kup in jasno malo poklepetale. Med njimi se je seveda forsiral Tine, kije vneto telovadil z žago, tako da smo se upravičeno bali za trojiško gozdno gospodarstvo.
Za prijetno ozračje je poskrbel kmet, ki je na njivi gnojil z gnojnico, nakar je veter prinašal do delovnih brigadirjev Jletne dišave. Na ta račun so začele padati šale, ki jim ni bilo konca.
Okrog enih so bile klopce postavljene, pot urejena, suhe veje porezane in spravljene .v kupe in naša akcija se je približala koncu. Ker smo bili „zaresna" brigada, smo se na Juretovo povelje pridno postavili v zbor. Po Trojici je zadonel brigadirski ZDRA VO (zaradi lepšega smo ga nekajkrat ponovili) in nato smo bolj ali manj strumno odkorakali proti klubu.
Seveda smo peli in tako še bolj pritegnili poglede Vrhničanov.
V klubu si Ričko ni mogel kaj, da ne bi sklical brigadne konference in malo poanaliziral naše delo, vendar konferenca ni dolgo trajala, saj jo je končal prihod Nika in Tinela, ki sta pritovorila malico. Ko sem dobila to malico v roke, sem morala najprej narediti strateški načrt, kje naj se lotim velikih kosov kruha in si mislila, da tega sploh ne bom spravila „pod kapo".
Po malici smo se poslovili od vojakov in tovariša Okrajška, ki nas je (ne da bi se hvalili) pohvalil za akcijo.
Preden smo se začeli razhajati smo ugotovili, da je bilo „perfektno" in da bomo organizirali še kakšno akcijo. Tisim, ki se je ne bodo udeležili bo lahko zopet zelo žal!
Maja Gunstek
RAZPIS
Svet delovne skupnosti upravnih organov Skupščine pbčine Vrhnika razpisuje za šolsko leto 1976/77 eno štipendijo za študij na ekonomski fakulteti in eno na pravni fakulteti.
Kandidati naj vložijo prošnjo na obrazcu DZS 1,65, predložijo potrdilo o opravljenih izpitih in frekventa-cijsko potrdilo ter potrdilo o premoženjskem stanju do konca junija.
SKUPŠČINA OBČINE VRHNIKA UPRAVNI ORGANI