Mala POLITIČNA ŠOLA za slovenske kmete in delavce. Napisali: SLOVENSKI REPUBLIKANCI. 1. Zakaj smo republikanci 7 Posamezni izvod stane 3 Din. Založila uprava »Avtonomista". Tisk tiskarne J. Blasnika nasledn. v Ljubljani. Uvod. Združeni slovenski republikanci in federalisti smo se odločili, da podamo v malih knjižicah slovenskim republikanskim kmetom in delavcem nekaj pojasnil o najvažnejših političnih stvareh, ki jih mora dandanes poznati vsakdo, kdor noče nasedati rasnim političnim agitatorjem in kdor se noče dati slepiti od raznih poli¬ tičnih voditeljev. Naše načelo je, naj slovenski ljudje (slasti kmetje in delavci, ki sami nimajo in tudi niso imeli priložnosti pečati se z raznimi političnimi zade¬ vami podrobnejše) izvedo resnico in si pridobe na po¬ ljuden in lahko razumljiv način toliko splošnega znanja o raznih političnih stvareh, da bodo lahko sami presojali vse, kar berejo v časopisih, ali pa kar jim pripovedujejo razni ljudje na shodih in doma. (Namen in cilj teh vrstic je torej ljudi seznaniti z raznimi političnimi vprašanji v toliki meri, da bodo mislili s svojimi možgani in jim ne bo treba več na slepo verjeti vsega, kar jim trobijo na ušesa ljudje, katerim ne gre za nič drugega, kakor za politično moč, ki jo potem izkoriščajo in izrabljajo v svoje svrhe, blagor ljudstva pa jim je deveta briga. Dokler slovensko ljud¬ stvo ali vsaj njega večina ne bo tako politično vzgojeno, da bo lahko .samo presojalo važnost ali nevažnost vseh mogočih dogodkov doma in na tujem, bo ostalo vedno igrača v rokah ljudi, ki vidijo v prvi vrsti le sebe, ljudstvo pa poznajo le ob času volitev. Zato bomo napisali slovenskim kmetom in delavcem namenjene vrstice popolnoma mirno in stvarno, brez vsakih osebnih napadov in žalitev, ljudje naj pa sodijo sami, če pišemo prav ali ne. — 4 — Demokratija. Kaj pomeni beseda »demokratija«? Najvažnejše vprašanje, ki pretresa danes ves svet po Srednji Evropi, je vprašanje demokratije ali ljudske vlade. To 'besedo .slišimo dan za dnem, beremo jo v vseh listih, cele stranke se imenujejo »demokratične«, pa vendar malokdo ve, kaj ta beseda pravzaprav pomeni. Beseda »demokratija« je starogrška. Sestavljena je iz dveh starogrških besed. Ena beseda se glasi »demos«, druga pa »krateo«. Beseda »demos« pomeni »ljudstvo«, beseda »krateo« pa pomeni »vladati«. »Demokratija« pomeni torej »vlado ljudstva«; »demokratična« država je tista, v kateri »vlada ljudstvo« ali v svoji celoti ali pa po svojih izvoljenih zastopnikih, »demokratične« stranke pa so tiste, ki delajo na to, da pride na vlado celokupno ljudstvo. »Ljudstvo« v starih časih. Pod besedo »ljudstvo« pa stari Brki, ki so ustvarili besedo »demokratija«, niso razumeli vseh ljudi. V starih časih so bili namreč ljudje razdeljeni na dve skupini: na sužnje in na proste državljane. Suženj po mnenju starih Grkov kljub njegovi človeški podobi ni bil človek, am¬ pak je.veljal za navadno stvar, kakor vol ali miza ali tele, ki jo je gospodar lahko prodal, kakor in kedar jo je hotel. Zato suženj tudi ni bil državljan in ni imel no¬ benih državljanskih pravic. Državljanske pravice so imeli samo prosti ljudje, kajti samo ti so bili polnopravni državljani, ki so smeli voliti svoje zastopnike v vse javne oblasti in si na ta način tudi vladati. Zato so tvo¬ rili »ljudstvo« v starih časih samo prosti ljudje (navadno bogataši) in če so -stari Grki govorili o »vladi ljudstva«, s tem niso razumeli vlade vseh ljudi (ker so' bili sužnji od državljanskih pravic izključeni), ampak samo vlado onih prostih državljanov, ki so tvorili »ljudstvo« ali »demos«. — 5 — »Ljudstvo« v srednjem in v novejšem veku. A’ srednjem in v novejšem veku so se stvari razvile . tako, da je povsod vladal le kralj ali cesar, ki je imel v rokah vso oblast in vso moč. Srednjeveški kralji in ce¬ sarji so 'bili pred vsem vojaki in zgodovina tedanje dobe je polna samih vojska, ki so jih vodili med seboj tedanji vladarji. Vojskovali so se pa navadno za posest celih dežel. Če je kakšen kralj premagal svojega soseda, mu je vzel njegovo deželo in ta dežela je postala vsled zmage privatna last zmagovitega kralja, tako kakor postane danes kupljena njiva privatna last kupčeva, ki lahko ž njo dela, kar hoče. Nad premagano deželo zmagoviti kralj ni samo vladal, tako da bi (bil le davke pobiral, zemljo pa prepustil kmetom, ampak tudi kmetje so bili kraljeva last, kakor so bili sužnji v starem veku gospodarjeva last. O kakšnih »kmečkih pravicah« seveda ni 'bilo niti govora. Če se je kralj sprl s kakšnim svojim sosedom, je poklical »svoje« kmete pod orožje in iti so morali v vojake, če je bilo na polju še toliko dela. Kralj je pobral kmetom lahko toliko pridelka, kolikor ga je hotel in zemljo, ki jo je bil kralj pridržal prav sebi, so morali kmetje obdelovati zastonj. Kmet torej ni bil človek, še manj državljan, ki bi imel kakšne pravice, ampak je bil zgolj slepo orodje v rokah svojega vla¬ darja. Bil je revež in tipin, ki so ga razni oblastniki in mogotci gonili iz kraja v kraj kakor vole, če so ga pa pustili doma, je moral delati za druge.' Fevdalstvo. Čudna in nenavadna beseda, kaj ne! Pa tudi to bomo poskusili razložiti. ‘Rekli smo že, da je zmagoviti kralj lahko dobil v svojo last cele dežele. Teh dežel kralj sam ni mogel ob¬ delovati in tudi gospodarstva v njih ne nadzorovati. Zato so našli tedanji mogotci drugo pot, da so obdržali ljudi v svojih rokah. Kralju so pomagali v neštevilnih tedanjih vojskah hrabri vojaki. Take junake je kralj zbral okoli sebe in jih navadno obdaroval za njihove pretepaške sposob- 6 — nosti z bogatimi darili iz plena, ki so ga nagrabili v voj¬ skah. V okolici kraljevi so uživali ti ljudje posedale časti in visoko spoštovanje. Kralj jim je dal tudi raz¬ lične naslove, da jih je odlikoval od drugih »navadnih« ljudi. Ti od kraljev za svoja »junaštva« v vojskah po¬ sebno odlikovani ljudje so začetek plemstva. Taki »ple¬ menitaši«, ki v resnici niso bili nič drugega kakor iz¬ vrstni pretepači, so se po kraljevi »milosti« začeli čutiti vzvišene nad drugimi ljudmi, čeprav so bili ravno tako iz mesa in kosti, kakor vsi drugi ljudje, ki so tudi ustvar¬ jeni po božji podobi. Za bogate nagrade pa so postali plemenitaši najboljša in najtrdnejša opora kraljevske moči. Kralj ni mogel ničesar brez »plemenitašev«, ti pa zopet brez kralja’ nič, zato so držali lepo skupaj. Časti in odlikovanja, ki jih je naklonila kraljeva »milost« plemenitašem, pa niso veljala samo za odliko¬ vanega plemenitaša osebno, ampak so se podedovale tudi na plemenitaško potomstvo, tako kakor se je podedovala kraljevska čast. Eno izmed najvišjih odlikovanj za plemenitaše je bilo, če je kralj kakšnemu plemenitašu (vojvodi, knezu, grofu itd.) daroval kar celo v vojski pridobljeno deželo. Taka od kralja darovana dežela je postala na ta način privatna last obdarovanega plemenitaša, kakor je po¬ stala prej vsled zmagovite vojske privatna last kraljeva. Kmetje, ki so prebivali v darovani deželi, so postali z deželo vred privatna last srečnega plemenitaša, ki je igral poslej prijetno vlogo »deželnega kneza« in »dežel¬ nega očeta«. Pravic seveda kmetje tudi pod deželnim knezom niso imeli nobenih, ampak so morali iti h voja¬ kom, kadar jih je knez klical, obdelovati so morali knežje polje in mu dajati velik del svojih pridelkov, na¬ vadno toliko, kolikor so kmetom knežji hlapci pobrali. Take od kraljev raznim plemenitašem darovane dežele imenujemo »fevde«, plemenitaše pa, ki so dobili take fevde od kralja navadno v dedno last, imenujemo »fevdalce«. Deželni knezi pa celih dežel zopet niso mogli obde¬ lovati sami. Ker so pa tudi oni imeli svoje zveste vojaške hlapce, zato so tudi oni svoje zveste »vi- - 7 — teze« (kakor so jih imenovali) obdarili z večjimi in manj¬ šimi posestvi. Ti vitezi so gospodovali nad kmeti zopet vsak v svojem okolišu. Navadno si je tak »vitez« s po¬ močjo »svojih« kmetov dal seizidati na varnem prostoru trden grad in s tega grada ven je vladal nad svojimi kmeti kakor se mu je pač zahotelo. Tudi vitezi so dobi¬ vali posestva navadno v svojo dedno last. Tako so »fevdalci« lepo razdelili cele dežele in dr¬ žave. Najvišji gospodar je bil kralj, kralju so služili de¬ želni knezi z vso svojo vojaško močjo, deželnim knezom pa »žlahtni« vitezi in grajščaki. Kako se je kmetom moralo goditi v takih razmerah, je vsakemu jasno. Kmet sploh ni bil človek, ampak je ostal to, kar je bil v starem veku, namreč suženj. Kar je kmet pridelal, je požrla visoka gospoda, pritožiti se pa ni mogel nikamor, ker je bil grajščak ob enem tudi nje¬ gov sodnik. Zgodilo se je sicer tu in tam, da so se preveč izko¬ riščani kmetje uprli. Pomagalo pa ni nič, ker so orožja nevešči kmetje kmalu podlegli v rabi orožja izurjenim poklicnim vojakom in plemenitašem. Morali so trpeti dalje in so tudi trpeli še cela stoletja. O kaki »vladi ljudstva« v našem pomenu besede seveda v j takih razmerah ni moglo biti niti govora. »Ljudstvo« so bili takrat samo kralj in njegovi pleme¬ nitaši, kmet pa je bil navadno tovorno živiniče. Razmere na Francoskem. Razmerje med kraljem in med plemstvom na eni, in med ogromno maso brezpravnega in izkoriščanega ljud¬ stva na drugi strani ni postalo tekom stoletij nikjer tako kričeče in napeto, kakor na Francoskem. Francoski kralji so bili v srednjem veku in v za¬ četku novejše dobe najmogočnejši vladarji v Evropi. Njihova moč pa jih je omamila. Začeli so živeti na način, ki ni bil več ne človeški in ne kristjanski. V Parizu in zlasti v okolici so si zgradili za ljudske žulje sijajne in razkošne palače. Za njihovo želodčno dobro počutje je skrbelo na stotine kuharjev, ki so njim in njihovim dvor- — 8 — janom pripravljali najslastnejša jedila. Plemenitaše, ki so se jim znali najbolj prikupiti, so kar obsipavali z de¬ narjem, ki so ga iztisnili iz kmečkih in delavskih žuljev. Na j večjo potratnost na francoskem dvoru pa so uga¬ njale neštevilne omožene in neomoižene 'ženske, ki jih je dvoru kar mrgolelo. Tako je živela ta ohola in oblastna gospoda v neverjetni razsipnosti in v neopisnem raz¬ košju dan na dan in noč za nočjo, delavno ljudstvo pa je stradalo in umiralo od lakote. Plemenite in žlahtne go¬ spode pa ljudska beda ni niti najmanj ganila, ampak živela je veselo dalje, dokler se ni približal ogromni po¬ tres velike francoske revolucije. Zaeetčk nove dobe. Strašno stanje, v katerem se niso nahajali samo francoski kmetje, ampak kmetje po visi Evropi, kjer je vladal ravnokar opisani »fevdalni sistem«, je končno vendarle napeljalo nekaj res plemenitih in dobrih ljudi, da so začeli razmišljati: Ali je to prav? Ali je to prav, da eni samo lenarijo in dobro žive, drugi pa delajo in stradajo? Kdo je dal plemenitaškim lenuhom to moč? Kako to, da lenuhi vladajo, oni pa, ki delajo, nimajo nobene besede in morajo molčati? Kdo daje kralju (vladarju) to moč, da razpolaga s »podlož¬ niki« tako kakor s svojo živino? Kdo mu je dal pravico do vlade? 'Taka vprašanja so si stavili razni učeni ljudje, ki pa niso bili le učeni, ampak tudi dobri in usmiljeni ljudje, ki v kmetu in delavcu niso videli le »kraljevskega pod¬ ložnika«, ampak pred vsem po božji podobi ustvarje¬ nega človeka. Odgovori na ta vprašanja so bili na¬ ravnost čudoviti. »Če smo vsi ljudje, ustvarjeni po božji podobi,« tako so govorili in učili ti učeni ljudje, »potem ne more in ne sme biti nikjer razlike med »plemenita¬ šem« in »navadnim« človekom, ampak sta ob enako¬ pravna. če pa nista enakopravna, jih je treba narediti za enakopravne. Kralji (vladarji) so napravili razliko med »plemenitaši« in navadnimi ljudmi s silo, to silo pa je treba streti in treba je ljudem vrniti njim s silo od¬ vzete pravice.« — 9 Tako so govorili in učili ti možje nekako v sredi 18. stoletja. Oni pa so šli še dalje in so rekli: »Vsa moč države ne izvira od kralja samega, ampak od vseh ljudi, ki žive v državi. Ni kralj »država«, ampak »država« so vsi ljudje, ki žive na nekem gotovem prostoru zemlje po natančno določenih zakonih in postavah. Oe pa so »država« vsi ljudje in ne samo kralj (vladar), potem izvira tudi vsa državna moč ne od kralja, ampak od vseh ljudi, to je od celokupnega ljudstva, in od celokupnega ljudstva je dobil tudi kralj (vladar) svojo moč, ker mu jo je vzel, neuko ljudstvo pa je mirno trpelo, da se je en sam človek polastil tiste moči, ki pripada celokupnemu ljudstvu. Ker pa je celokupno ljudstvo nosilec in izvor vse državne moči, in ne vladar, zato ima ljudstvo tudi pravico svojo moč od kralja (vladarja) zahtevati nazaj. To pravico ima ljudstvo zlasti takrat, če kralj od ljud¬ stva sprejeto (oziroma ljudstvu s silo odvzeto) državno moč zlorablja v svoje osebne, samopašne namene.« Tako je vsled samopašnosti raznih vladarjev zopet oživel stari nauk, da mora vladati ljudstvo, ker ljudstvo je izvor in nosilec vse državne moči. Ljudstvo in nihče drugi ima pravico do vladanja, bodisi da se vlada samo po svojih izvoljenih zastopnikih ali pa naravnost z jav¬ nim glasovanjem. Ljudstvo ima tudi pravico, da svojo moč prenese na boga drugega, zato pa ima tudi pravico, da preneseno moč v slučaju zlorabe dotičnemu odvzame. Sedaj pa pomislimo, kako so morali taki nauki vpli¬ vati na zatirano množico po vsem svetu. Taki nauki so učinkovali na ljudi kot neki novi evangelij, in v ljudskih srcih se je vzbudila po stoletnem suženjstvu vendarle iskrica upanja, da mora hiti starih krivic enkrat konec in da se bliža novo življenje. Zgled Amerike. Novi nauki, ki so jih širili zlasti francoski učenjaki, so najprej doživeli svoje uresničenje v Ameriki. Današnje »Združene države ameriške«, ali kakor mi na kratko pravimo: Amerika, so bile prvotno angleške naselbine. Angleži so pa te naselbine silno izkoriščali. Ko pa je bilo Amerikaneem večnega plačevanja za pra- 10 — zen nič enkrat 'preveč, so se kratkomalo uprli in progla¬ sili svoje naselbine za svobodno in neodvisno državo. V ibojih, ki so jih imeli z Angleži zaradi svojega upora, so ostali zmagoviti in potem so si uredili svojo državo po načelih, ki so jih oznanjali tedanji učenjaki, to je po načelih ljudske volje. Glavno načelo nove države je bilo, da mora v njej vladati ljudstvo samo. Vlada, ki si jo ljudstvo izvoli, nima neomejenih pravic nad ljudstvom, ampak je samo izvrševalec ljudske volje. Kjer pa vlada ljudstvo samo, tam ni potreba dednega predstavitelja državne moči, tudi ne dosmrtnega, ampak zadostuje od ljudstva izvoljeni predsednik. Če zna predsednik ljudsko voljo izvrševati,-je prav, če pa je ne zna, si izbere ljudstvo po svoji volji drugega predsednika. Tudi posamezni državni deli so svobodni in tvorijo skupno zvezo ali »federacijo« (od latinske besede »fe- dus« == zveza) samo za izvrševanje skupnih zadev. Kar pa se tiče domače zakonodaje, je vsak del popolnoma neodvisen od drugega. V tako urejeni državi so morale priti do veljave vse človeške in državljanske pravice. Vsak človek je v prvi vrsti človek in ker je človek, je tudi svoboden državljan, ki ima iste pravice kakor vsak drugi. Prezident ni no¬ beno »višje bitje« več, ampak je samo »prvi med ena¬ kimi«, dokler je prezident. S svojim glasom pri volitvah pa soodločuje vsak državljan v enaki meri o tem, kaj naj se sklene kot veljavna postava in kaj ne. Odločuje pa večina. Kdor pa z odloki večine ni zadovoljen, ima polno pravico, svoje posebno mnenje zastopati javno. Če se mu posreči dobiti na svojo stran večino, potem pre¬ vzame vlado seveda nova večina. Krasne nauke o človeških pravicah, o enakopravno¬ sti državljanov (in ne več »podložnikov«) sta zastopala posebno lepo prva predsednika ameriških združenih dr¬ žav Benjamin Franeklin in Jurij Washington (reci: Uoišingtn). Njihove tozadevne značilne izreke se morajo še dandanes ameriški otroci v ljudskih šolah učiti na pamet. Zato pa je še danes Amerika to, kar je: Prva dežela politične svobode! Velika francoska revolucija. Ameriški zgled ustanovitve nove, na podlagi mo¬ dernih, demokratičnih načel 'zgrajene države ni ostal 'brez vpliva na evropske države. V ameriških vrstah se je borilo za svobodo ljudstva tudi mnogo Francozov. Po končani vojni se jih je mnogo vrnilo v svojo francosko domovino, kjer so našli narav¬ nost obupne raizmere. Naravnost neverjetna razsipnost, potratnost in raz¬ košje francoskega dvora je spravila francosko državo na rob gospodarskega propada. Država je morala napo¬ vedati bankerot. Beda in stiska ljudstva je dosegla v tem trenotku svoj vrhunec. Takrat pa so našli nauki poštenih Francozov svoja rodovitna tla in seme o člove¬ ški pravicah, ki so ga sejali ti možje dolga desetletja, je pognalo mogočno korenino. V skrajni stiski so morali francoski oblastniki skli¬ cati državni #>or, na katerem bi imeli seveda prvo besedo velikaši, kmečki zastopniki pa bi smeli samo kimati in pokorno poslušati, kakor je bila navada dotlej. Toda prevalili so se. Zastopniki francoskega »tretjega stanu« (kakor so imenovali kmete) so proglasili enostavno same sebe za edino moč v državi, popolnoma v skladu z naukom, da izhaja vsa državna in politična moč od ljudstva. Ta sklep je izzval v celi Franciji silen vihar, ki je znan pod imenom »velika francoska revolucija«. Zastopniki »tretjega stanu« (kmetov) so proglasili pred vsem uveljavljenje splošnih človeških pravic. Kdor je človek, ima svoje človeške pravice! Človek ne sme člo veka zatirati, ampak vsi imajo pred postavo enake pra¬ vice. Predpravice »plemstva« morajo pasti, ker »plem¬ stva« ni ustvaril Bog, ampak ta je ustvaril vse ljudi brez izjeme po svoji božji podobi. Tudi prvi med »plemeni¬ taši«, namreč kralj (vladar), nima nobenih predpravic, ampak ima samo tisto moč, ki mu jo da celokupno ljud¬ stvo, ki je izvor in nosilec vse državne moči. In ker ima samo celokupno ljudstvo v sebi vso državno moč, zato so se proglasili zastopniki »tretjega« stanu (prvi »stan« 12 so (bili plemenitaši, drugi »stan« pa visoka duhovščina) kot zakonodajna skupščina, to je kot od ljudstva izvo¬ ljeni zbor, ki ima edini polno in vso pravico delati in dajati postave. Istočasno je zavrelo po vsem Francoskem. Prej tla¬ čeni in iizmozgavani in lačni ljudje so se s silo uprli svojim dosedanjim 'zatiralcem in kri je tekla v potokih. Razbesneli ljudje so pomorili na tisoče plemenitašev, drugi so zbežali v tuje dežele, tretji zopet so se udali v svojo usodo in so se sprijaznili :z vlado »tretjega« stanu. Strašno klanje in divjanje je trajalo leta in leta, koncem koncev pa je zmagala vendarle pravica nad krivico in v francoski državi je zavladalo ljudstvo po svojih izvo¬ ljenih zastopnikih. Kralj je padel kot žrtev revolucije in ž njim vred,je padlo plemstvo, na mesto kralja pa so po¬ stavili na čelo države od ljudstva izvoljenega predsed¬ nika ljudske vlade ali predsednika republike, kakor v Ameriki. Posledice francoske revolucije. Revolucija ali prekueija na Francoskem je imela velik vpliv na vse narode in vse države v Evropi. Pod težkim jarmom plemstva je dotlej zdihovala v ,a Evropa. Kralji in cesarji in plemenitaši so povsod vla¬ dali neomejeno, kakor se jim je zljubilo, kmetje pa se niso mogli niti ganiti. Ko pa se je po Evropi raznesel glas o dogodkih na Francoskem, je začela padati tudi po ostalih evropskih državah kmetom in sploh vsem zatira¬ nim ljudem mrena z oči. Tega pa so se evropski oblastniki ustrašili. Zato so začeli ohoroževati silne armade, da uničijo francoske »prekucuhe« in da vzpostavijo na Francoskem zopet stari »red« oziroma staro krivico. Toda krvavo so se vračunali. Oni niso vedeli, kakšno moč in kakšno silo ima ves narod in vse ljudstvo, če se enkrat zave svoje moči in svoje pravice. Francoski narod je zmagovito kljuboval celi Evropi. Francoski revolucijonarni vojaki so pod vodstvom mladih in energičnih »prekucuških« generalov preplavili vse evropske države, kamorkoli pa so prišli, so povsod oznanjali svoj nauk o »enakosti, svo- 13 — bodi in bratstvu« vseh ljudi. Ti nauki niso ostali brez vpliva na evropska ljudstva in danes je težko odgovoriti na vprašanje, s čim so Francozi bolj 'zmagali, ali s širje¬ njem svojega nauka o človeških pravicah, ali z orožjem! Posledica širjenja nauka, o človeških pravicah, ki ne pozna nobenih razlik med ljudmi pred postavo, je bila ta, da so se začeli upirati vsi narodi po Evropi. Zavrelo je v Nemčiji, zavrelo je v Italiji, zavrelo je v Avstriji in iskra upornosti je zatlela celo v caristični Rusiji. Revo¬ lucije po Evropi sicer niso bile tako krvave kakor na Francoskem, zato pa niso bile nič manj učinkovite. Glavna posledica pa je bila omajana moč prej neomejeno vladajočih vladarjev, zlomljena premoč plemstva in osvoboditev kmečkega stanu izpod grajščinskega jarma. Z eno besedo: Ljudje so postali iz nekdanjih »podanikov« svobodni državljani in v vseh evropskih državah je pri¬ šlo do besede tudi ljudstvo. Pravice ljudstva v Avstriji. V avstrijski državi, v kateri smo nekaj stoletij živeli tudi iSloveruci, revolucija od 1. 1848. ni rodila takih sadov kakor na Francoskem, vendar pa je tudi tukaj dobilo ljudstvo mnogo pravic, katerih smo bili več ali manj de¬ ležni tudi Slovenci. Avstrijski vladarji, zlasti ranjki cesar Franc Jožef, so pravočasno spoznali veliko nevarnost, ki je pretila njihovi moči in zato so pravočasno popustili. Na drugi strani pa tudi avstrijski narodi niso tako odločno na¬ stopali kot Francozi. To oboje je omogočilo nekak spo¬ razum med vladarjem in narodi v tem smislu, da ni vla¬ dar izgubil vse svoje moči naenkrat, in tudi ljudstvo ni dobilo vse svoje moči nazaj naenkrat kakor na Fran¬ coskem, ampak se je državna moč delila: nekaj moči je ostalo cesarju, nekaj pa jo je dobilo ljudstvo. Prva pridobitev za ljudstvo je ibila osvoboditev kme¬ tov izpod grajščinske odvisnosti. Zemlja, ki so jo prej obdelovali kmetje za druge, je postala prava in polna kmečka last, tako da je kmet delal zase. Obrtniki so do¬ bili obrtno svobodo, delavci pa so postali neodvisni go- — 14 — spodarji nad svojo delovno močjo. Druga pridobitev je bil parlament ali državni zbor, s katerim si je vladar delil svojo vladarsko moč. Nekdanji avstrijski parlament pa spočetka ni bil pravi izraz volje celokupnega ljudstva. Svojih zastopni¬ kov v državni zbor namreč niso smeli voliti spočetka vsi ljudje (državljani), ampak samo oni, ki so plačevali pri¬ merno visok davek. To je Ibil torej parlament privilegi¬ rancev. V svojih pravicah je bil avstrijski državni zbor dalje omejen po »gosposki zbornici«, kjer so imeli še vedno jako veliko besedo plemiči, in pa po določbi, da mora vsak sklep državnega zbora potrditi vladar, predli'; more sklep postati zakon. To so bile torej jako velike omejitve popolne pravice ljudstva do vlade, toda začetek je bil storjen in polagoma si je parlament priboril vedno več pravic, n. pr. splošno volilno pravico, omejitev vpliva gosposke zbornice itd. Pridobljene pravice so postale trdna podlaga za nadaljni razvoj načela, da imej v državi vso moč samo in edinole ljudstvo. Vpliv in moč vladarja pa sta ostala še vedno ogrom¬ na in ljudstvo se vsled tega ni moglo tako naglo zavesti svojih pravic, kakor bi to bilo želeti, ker so plemstvo, uradništvo, vojaštvo itd. zlasti pa šola z vsemi močmi delali na to, da ohranijo ljudi v ljubezni in udanosti in v pasji ponižnosti do »presvitlega« cesarja. Kako so se ti ljudje valjali v prahu pred bleščečimi uniformami, to nam je še vsem v živem spominu. Posledice te nesrečne politične vzgoje ali pravilno rečeno: tega popačevanja ljudstva so postale za Slovence usodepolne zlasti ob pre¬ vratu 1. 1918. Svetovna vojna. Med mnogimi vzroki, ki so vsi skupaj istočasno povzročili svetovno vojno, moramo omeniti tudi boja¬ zen v Nemčiji in Avstriji pred vojno še vedno močnih plemenitaških in fevdalnih vplivov pred vedno rastočo močjo demokracije, ki je tudi v Nemčiji in v Avstriji vedno bolj zmagovito prodirala. Kastoča moč ljudstva v teh deželah je bila posebno všeč tedaj še vedno zelo mogočnim oblastnikom in zato so si rekli: »Edino sred- — 15 stvo, da se obdržimo še nadalje na krmilu in da za¬ vremo rastočo moč ljudstva, je vojna. Če propademo, ne izgubimo nič, ker bo naše slave in moči itak prej ali slej konec. če pa zmagamo, bomo vendarle še kakšnih 100 ali 150 let držali ljudi na uzdi, ker nam bodo zmage pijani in veseli ljudje zopet zaupali.« Dokaz, da so vodilni plemenitaški krogi v Nem¬ čiji in v Avstriji res tako mislili, najdemo v avstrij¬ skih diplomatskih knjigah iz 1. 1914. Tam beremo, kako je avstrijski poslanik v Petrogradu hotel prido¬ biti ruskega carja za Nemčijo in Avstrijo s tem, da ga je opozarjal na nevarnost, ki preti njegovi neome¬ jeni oblasti, če zmagajo države, v katerih odločuje ljudska volja in parlamentarizem. Izid svetovne vojne je vse nade nemških in av¬ strijskih dotlej vladajočih plemenitaških in protiljud- skih krogov pokopal. Pred jezo radi izgubljene vojne razjarjenih narodov so morale kronane glave bežati na vse strani sveta. Ljudem so se odprle oči in pamet na stežaj in tako je prišlo do tega, da so postale Nemčija in Avstrija ljudovlade ali. republike, ljudovlade ali republike pa so postale tudi one dežele, ki so se od Avstrije odtrgale, n. pr. Poljska in Češka. Takrat smo dobili tudi Slovenci svojo Ijudovlado ali republiko. Takoj po prevratu 1. 1918. se je bila ustanovila v Ljubljani takozvana »Narodna vlada«. Ta vlada je bila vlada v pravem pomenu besede, ker je imela v svojih rokah vso državno moč. Ta moč sicer še ni bila mednarodno priznana, ampak v resnici je obstojala. »Narodna vlada« pa je svoje moči ali ni znala ali ni hotela ali pa ni mogla držati in zato je bilo njene moči in slave kmalu konec. Najprej se je »Narodna vlada« sama podredila »Narodnemu veču« v Zagrebu, 1. de¬ cembra 1. 1918. pa je priznala vrhovno gospodarstvo belgrajske vlade nad Slovenijo, ne da bi se bila do¬ menila z belgrajsko vlado o pogojih, pod katerimi naj bi se združitev Slovenije s Srbijo izvršila. 1. de¬ cembra 1. 1918. je bil narejen usodepoln korak za Slo¬ vence, ker je bila tega dne slovesno pokopana kratko- — 16 — trajna neodvisnost Slovenije. To je zgodovinska res¬ nica, na kateri se ne da nič izpremeniti in se tudi še dolgo, dolgo ne bo dalo nič izpremeniti! Demokratija in Slovenei. Slovenci smo živeli dolgo vrsto stoletij pod tujo vlado. V starih časih pa ni bilo tako. Zgodovina nam pripoveduje, kako so nekdaj ustoličevali na Gosposvet¬ skem polju na Koroškem neodvisne slovenske kneze. Pri teh oihredih je igral važno vlogo slovenski kmet in iz rok slovenskega kmeta je sprejel knez svojo oblast. To je lep dokaz, da so Slovenci v starih časih že nekaj slutili o tem, da je ljudstvo — tedaj seveda večinoma kmečko — izvor in nosilec vse državne moči. Toda tekom časa je zagospodoval nad nami boje¬ viti nemški plemenitaš in slovenske dežele so postale privatna last ali »fevd« nemških knezov. Pod nemško oziroma avstrijsko-nemško oblastjo smo ostali Slovenci skoro sedemsto let. To je silno dolga doba in prav nič čudnega ni, da so 'Slovenci v tako dolgi dobi popolnoma pozabili na to, da so nekdaj imeli svojo lastno moč doma oni sami, in da so postali pod neprestanim tujim pritiskom najzvestejši in najzanesljivejši hlapci in služabniki svoje nemške gospode in najhrabrejši vojaki »svojega« deželnega kneza, 'za katerega so prelivali kri po vseh neštevilnih bojiščih po celi Evropi in še celo v daljni Ameriki. Resnica je sicer, da so se tu in tam v slovenski zgodovini pojavljali posamezni možje, ki so bili neko¬ liko drugačnih misli. Toda to so bili le posamezniki. Njihove ideje pa niso nikdar globoko prodrle v ljud¬ stvo, ki je pod stalnim in močnim pritiskom nemškega gospodarstva popolnoma otopelo in takorekoč obupalo samo nad seboj. Ta obup je segal tako globoko, da se slovensko ljudstvo svoje moči ni zavedalo niti takrat, ko je zapihala tudi preko slovenskih dežel zmagovita sapa o ljudski svobodi s Francoskega in tudi ne 1. 1848., ko se je začela prenavljati Avstrija. Med Slovenci in slovenskimi veljaki in »pervaki« se nikdar ni mogla udomačiti misel, da bi mogli tudi — 17 — Slovenci nastopiti v boju za pravico slovenskega ljud¬ stva samostojno. Ko se je fevdalna in plemeni taška Avstrija tresla do dna, so Slovenci peli: »Hrast se omaje in hrib — Zvestoba Slovencu ne gane!« — Glavno je bilo torej za .Slovence »zvestoba«, seveda zvestoba do vladujoeih tujcev, kakor da bi bili Slo¬ venci obsojeni na večno »izvestobo« do drugih, prav kakor nekaki psi v človeški podobi, ki naj bodo zado¬ voljni le s kostmi, ki pa nikdar ne smejo niti misliti na to, da postanejo kdaj sami gospodarji na svojih tleh! V takem sramotnem hlapčevskem duhu so nas vzgajali tudi še takrat, ko je Avstrija postala vsaj na videz nekoliko demokratična, in sicer so nas tako vzga¬ jali, vsi slovenski »veljaki in pervaki« brez izjeme! Vsi od prvega do zadnjega so govorili: Vse za vero, dom, cesarja — in tako so govorili in nas učili v slad¬ kem upanju, da bo vsaj enega ali drugega zadel kakšen žarek »cesarske milosti«! Zgodovina Slovencev v zad¬ njem stoletju ni nič druzega kakor zgodovina prosja¬ čenja slovenskih »veljakov in pervakov« za »cesarsko« milost na Dunaju! Le redkokedaj se je slišala iz slo¬ venskih ust na Dunaju beseda »pravica«; če pa se je slišala vedno le v smislu in pomenu jezikovne pravice (da bi bila slovenščina vpeljana v šole, v urade itd.), nikdar pa ne v pomenu in smislu, da ima tudi sloven¬ sko ljudstvo pravico odločevati o svoji usodi na svojih tleh! Zato nas je dohitela tudi svetovna vojna popolnoma nepripravljene. Po stari navadi so šli slovenski fantje in možje v vojsko bojevat se za »presvitlega« cesarja. Kaj ta z vojsko pravzaprav hoče, zakaj se vojskuje in kakšen pomen ima ta vojska, tega slovenski fantje in možje niso vedeli in tudi vedeti niso mogli, ker so bili vzgajani cela dolga stoletja kot zvesti in verni »p o - d a n i k i« in »podložnik i«, ne pa kot samoza¬ vestni in ponosni državljani. Češki vojak, ki je bil vse drugače vzgojen, je dobro vedel, za kaj gre in se je po tem tudi ravnal, ubogo slovensko paro so pa gonili iz kraja v kraj, z bojišča na bojišče in iz ene mesnice v drugo, kakor so pač hoteli »višji«! Tn kar i — 18 nam je cesarski Dunaj pustil, smo porinili Dunaju še sami v žrelo, samo da se pokažemo dovolj »zveste«! Nad pasje-suženjsko naturo uboge slovenske pare je ni več na svetu! Zato pa smo stali po končani vojni sredi razbur¬ kanega prevratnega valovja tu kakor stoji vrbov štor sredi povodnji. Izmed slovenskih »veljakov in perva- kov« nihče ni vedel, ne kam ne kako, ljudstvo seveda še mnogo manj. Bili smo vsi skupaj kakor hlapec, ki mu umrje gospodar, in ki ne ve, kam naj se obrne, da bo jutri tudi kje dobil kaj za jesti. To je bil plod tiste proklete vzgoje v hlapčevski »zvestobi« ih ta nesrečna stoletna vzgoja nas je tudi pognala po »smrti« avstrij¬ skega gospodarja takoj pod novega gospodarja v Belgrad! Ni torej nič čudnega, če se je med slovenskim ljudstvom vsled take vzgoje pojavilo tako malo pra¬ vega demokratičnega duha, to je onega duha, ki za¬ hteva, naj vlada ljudstvo in sicer vsako ljudstvo na svoji zemlji, tako kakor gospodari in »vlada« tudi vsak kmet na svoji zemlji. Svitanje. Nam vsem, ki smo 'zasledovali potek in razvoj sve¬ tovne vojne, je dobro znano, da je zmago v svetovni vojni dotbila — Amerika! Zakaj je Amerika vstopila v svetovno vojno, tega tukaj ne bomo raziskovali. Za nas je glavno samo dejstvo, da je vstopila in kako. Amerikanci so vrgli v Evropo milijonsko armado z nepričakovano hitrostjo in sicer v trenutku, ko so bile nemško-avstrijske čete že vse izmučene. Pripeljala je dalje v Evropo velikanske mase živeža in bojnega orodja. To je bila velikanska moč, toda ne glavna moč. Najhujša sila, ki je posegla v svetovno vojno, so bili nauki ameriškega predsednika Wilsona (Uilsna). Predsednik Wilson ni bil samo predsednik, ampak tudi velik učenjak in kar je glavno, bil je človek ple- — 19 .uenitega srca. On je dolgo razmišljal o vzrokih vojne -ploh. On se je vprašal: Ali so vojske in prelivanje rvi med ljudmi res potrebne stvari! Ali se to ne da preprečiti? Na ta vprašanja je odgovoril veliki predsednik v svojih poslanicah na avstrijsko vlado tako, da lahko rečemo, da je on s svojimi nauki bolj zmagal kakor vse armade iz vsemi topovi vred. On je rekel: »Kakor ima vsak svoboden državljan v državi, kjer vlada ljudstvo, svojo polno pravico biti Oovek, ki svobodno živi pod varstvom zakonov in po¬ stav, tako ima tudi vsak narod polno pravico, da od¬ loča sam o svoji usodi in da je sam gospodar na svojih tleh. Vlada ne sme biti nekaj »nad« ljudstvom, ampak je in mora biti samo izvrševalec ljudske volje. Tn kakor so si posamezniki, ki hočejo kot ljudje 'imeti svoj mir pred pretepači in razgrajači, postavili sodi¬ šča ,za to, da odločajo o tem, kdo ima prav in kdo ne; tako- se morajo združiti tudi narodi, da si s skupnimi močmi zavarujejo in zagotove svoj mir potom medna¬ rodnega razsodišča.« Razumljivo je, da so taki nauki morali v srcih miru željnih evropskih narodov povzročiti silen pre¬ obrat. Vlada ljudstva — mir — sodišče — vsak na svoji zemlji svoj gospod — te besede so pretresle celo Evropo in nekaj zrn tega nauka je padlo hvala Bogu tudi med Slovence. Zaključki. Iz vsega, kar smo povedali doslej, je razvidno, da sloni moderna demokratija na sledečih osnovah ali podlagah: 1. Mi vsi smo ljudje. Vsak, kdor je človek, ima pravico tudi' živeti kot svoboden človek in nihče ga ne sme zatirati, ampak vsak mora dohiti svojo pravico, ki mu gre po postavi. 2. Vsak človek hoče imeti mir, da se more svo¬ bodno razvijati. Svoboden razvoj človeka je omejen le toliko, kolikor to zahteva skupni interes človeške družbe. — 20 — 3. Kakor hoče vsak človek živeti kot človek in ima tudi pravico do tega, tako imajo tudi narodi pra¬ vico, da svobodno in mirno žive in sami gospodarijo na svoji zemlji. Zato je najboljša oblika za skupno živ¬ ljenje več narodov oblika zvezne države ali fede¬ racije. 4. k' vsaki državi naj vlada in odloča ljudstvo, to je vsi ljudje enakopravno, o vseh svojih zadevah. Vlada ni nad ljudstvom, ampak je samo iz vrše va- 1 e c ljudske volje. In ker smo vsi ljudje enakopravni, zato tudi ne priznava moderna demokracija nobenih rodovin in nobenih oseb, ki 'bi mogle stati nad ljud¬ stvom, ampak zahteva, da si ljudstvo tudi svojega naj¬ višjega državnega predstavnika voli. Načela moderne demokracije se dajo torej za Slovence izraziti v štirih besedah: človečanstvo — Slovenstvo — Federacija — Re¬ publika. NARODNA IN UNIVERZITETNO -======_ KNJIŽNICA O o 00000503641 Naročajte »Avtonomista” politični tednik. Pišite ponj na upravo »Avtonomista 44 , Ljubljana Preg 12/1.