J  SLOVENSKE
SVOBODE

Leto (Ano) IV, št. 1JL ALBA DE LA LIBERTAD ESLOVENA 15. julija! 1972

DEKLARACIJ A I X GMKilt ACM A

“V VSAKI JUGOSLAVIJI BO SLOVENSKI NAROD IMEL PODREJENO MESTO”

Junijska poslanica Narodnega odbora z,a Slovenijo ni izšla samo v enkratni obja¬
vi kot dosedanje, njegove izjave, temveč se razdeljuje v posebnih odtisih in se objav¬
lja v različnih slovenskih časopisih. Po svoji formulaciji in celotni obliki ima več
kot značaj propagandnega članka ali letaka: gre za načelno deklaracijo o tem, kako
formalno predstavništvo slovenske politične emigracije gleda na današnjo slovensko
problematiko. Ker je to dejanje NOS-a po vsebini nesprejemljivo, je glede na njegov
značaj in publiciranje treba zaradi jasnosti naših stališč še nekaj opozoril.

Osrednja misel deklaracije je, da je slovenski narod pred odločilnimi trenutki
in v veliki nevarnosti: Jugoslaviji grozi razpad. Ker pa je Jugoslavija za Slovence,
r.ujno potrebna, naj se vse slovenske sile zedinijo. Komunistična stranka naj ublaži
izvajanje svoje diktature, vrne vsem žrtvam revolucije dolžno čast ter uvede na¬
čelo političnega pluralizma. S tako doseženo narodno spravo bomo Slovenci mogli
zavarovati svojo svobodo.

Sožitje v jugoslovanski skupnosti naj bi bilo torej Slovencem nujno potrebno,
če bi bilo to res, potem naj tisti, ki to trdijo, ne terjajo za Slovence države in suve¬
renosti. Dokler bo Slovenija v zvezni Jugoslaviji, ne bo suverena in neodvisna drža¬
va. Tudi če bi živela v najbolj idealni ustavni ureditvi in bi se njene pravice popolno¬
ma spoštovale, bi ne bila država v polnem pomenu besede, ker bi ne uživala neodvis¬
nosti in suverenosti. Govoriti o slovenski državi tretjega maja je zgodovinska ne¬
točnost. Do tedaj se v svojih zahtevah nismo upali preko samouprave, na Taboru
pa je bila Slovenija oklicana za avtonomno enoto zvezne Jugoslavije in nič več. O
kakšni narodni državi je mogoče govoriti, če narod v oklicu svoje svobode sprejme
skupnost z drugimi političnimi enotami in monarha tuje dinastije? V takem primeru
se je narod svojim suverenim pravicam, če že o njih v sicer nenatančnem izražanju
sploh govorimo, preprosto odrekel, morda sicer prostovoljno, a ne le začasno. Pravi¬
ca do odcepitve, ki naj bi jo priznavala unitarna ali zvezna država svojm sestavnim
delom, je v logičnem nasprotju s pojmom države. Kot držav«, ne nastane s pravnim
opravilom, taka je tudi pravno neuničljiva. Pravico do odcepitve, ki jo predlaga
NOS za Jugoslavijo, imata v svojih ustavah samo Sovjetska zveza in Burma. Kate¬
ro od obeh naj Jugoslavija posnema?

Morda bi kdo domneval, da ima poslanica v mislih konfederacijo, ko govori o
sožitju jugoslovanskih narodov. O tej možnosti v vsem besedilu ni omembe. Omenja¬
jo se samo samostojne narodne države in sožitje v skupnosti, v kakršno je stopil sli¬
venski narod s Hrvati in Srbi, to je v unitarno državo, ki se je sicer zdaj razvila v
zvezno državo. V ideji, da se narodne republike v skupnosti odrečejo nekaterim pra¬
vicam svobodnega odločanja o svoji usodi, ni izražen pojem konfederacije, ker se v
konfederaciji države članic ne odrečejo nobeni pravici iz. sklopa svojih naravnih pri¬
stojnosti. Sploh pa, kdo bo danes mislil na konfederativno rešitev, saj se konfedera-
tivna oblika meddržavnega združevanja nikjer ni obnesla in danes ni več nobene
konfederacije: Benelux, Arabska liga in NATO so nekaj drugega.

V vsaki Jugoslaviji bo slovenski narod imel podrejeno mesto, tudi če bi res uži¬
val široko ustavno svobodo. Podrejen bo namreč skupnosti, v kateri ni mgoče, da
ne bi obveljala pravica močnejšega. V takem stanju ni mogoče upati, da bi slovenski
narod v združeni Evropi imel enakopravno mesto in da bi bil slovenski človek ena¬
kopraven z narodi sveta, kot se izraža NOS v poslanici. V združeni Evropi ne bodo
včlanjen; narodi, temveč države. V mednarodnem svetu narodi v etničnem pomenu
ne štejejo. Slovenski človek bo res enakopraven z narodi sveta samo tedaj, ko bo
kot Slovenec zastopan v Organizaciji združenih narodov, v združeni Evropi in dru¬
gih interesnih skupnostih, ko bo Slovenija brez omejitve kompetenc urejala svoje
meddržavne odnose in bo vsak njen državljan samo njen in nikogar drugega. Naspro¬
ti trditvam o usodni povezanosti jugoslovanskih narodov postavlja vedno več sloven¬
skih ljudi zahtevo po tem, da dobimo Slovenci tudi v mednarodnem življenju svoje
ime. Za to se je treba z vsemi silami prizadevati, predvsem pa to misel izražati v
načelnih deklaracijah, če bomo čakali, da bo v Jugoslaviji mir in blagostanje, ne
bomo samostojnosti nikoli dosegli.

Pri branju poslanice je opazno sprejetje vere v pozitiven razvoj pri komunistič¬
nih nosivcih oblasti v Sloveniji. Odtod apeliranje na vest in odgovornost, odtod
upanje, da bo diktatura po razsvetlenju sama stopila na pot v mir, svobodo in, rast.
Nikjer besede odklonitve komunistične stranke med sile slovenstva, ki naj se zdru¬
žijo. Obsoja se ravnanje vladajoče stranke, priznava se pa njen režim, ki se opo¬
zarja na absolutno odgovornost za usodo in obstoj naroda. Pred nekaj leti je emi¬
gracijo vznemirila ‘‘Slovenija včeraj, danes in jutri”, zdaj pa iste ideje povzema
poslanica NOS-a, Kakšen politični realizem je narekoval klicanje komunistov proti
pogubnim ekstremizmom? Spametujejo naj se vendar in ublaže svojo diktaturo, da
ne bodo Hrvatje zahtevali samostojnosti! Kakor da bi hrvaška težnja po državni

(Dalje na 2. strani)

LAS TRAGEDIAS LITUANAS

Otro lituano rauere prendiendose fuego
en protesta por la ocupacion sovietica de
su pais, segun se informa desde Moscu.
Este es el mas reciente recordatorio de
la ola de descontento que se ha desatado
este ano en ese diminuto pais del Balti-
co, euya independencia, juntamente con
la de sus dos vecinos, ecctinguio Stalin
hace mhs de tres -decenios como uno de
los dividendos marginales del paeto nazi-
sovietico.

Es una medida de la desesperaeion que
sienten muchos lituanos el que tros de
ellos en las ultimas semanas hayan esco-
gido la muerte por propia mano como
medio de llamar la ateneion mundial so-
bre su infortunio.

La religion catolica y el nacionaiismo
lituano estan tan entrelazados que es
inutil debatir si es la opresion religiosa
o nacional lo que estan en la raiz del
presente descontento.

Antes bien, las peticiones de protesta
y otras solicitudes de ayuda que clan-
destinamente han salido de, Lituania in-
dican que los lituanos consideran que
Moscu desea extirpar tanto la religion
catolica como el idioma lituano y sucul-
tura. El proposito, desde luego, seria el
de asimiiar por ia fuerza la pequena na-
cion lituana dentro del vasto oceano de
rusos, una practica conocida en los dias
del zarismo simplemente como “rusifi-
eacion”.

PROCESI ZARADI “ZAGREBŠKE
POMLADI" PRIPRAVLJENI

Končno je bila v Zagrebu 16. junija
objavljena obtožnica zoper voditelje za¬
grebških visokošolcev, Ante Paradžika,
predsednika, in Gorana Dodiga, podpred¬
sednika Zveze študentov v Zag’rebu, ter
Ivana Zvonimira čičaka, vicerektorja-
studenta zagrebške univerze, ki so že od
decembra v zaporu. Obtoženi so, da so
ustanovili “teroristično organizacijo”, ki
je hotela s silo odcepiti Hrvatsko od ju¬
goslovanske federacije in pripeljati na
oblast “ekstremno politično emigracijo
in njene somišljenike”

Dolži se jih tudi, da so delali na orga¬
nizaciji oboroženih oddelkov v okviru
Zveze študentov, da so ustanovili komi¬
sijo za vojaške zadeve in hoteli julija
197,1 na enem izmed jadranskih otokov
ustvariti središča za vaje v orožju in za
“udarne čete”.

Zagrebški tožilec trdi, da so ti študen¬
tovski voditelji delovali pod vplivom
“kontrarevolucionarne skupine” v Mati¬
ci Hrvatski, katere več pripadnikov je
bilo aretiranih že v januarju.

Drugo obtožnico je tožilec naperil zo¬
per sedem drugih visokošolcev: Sjtepana
šušiča, Veljka Božikova, Ferda Bužia,
Davorina Pamiča, Krešimira Martineca,
Reneja Holosa in Krešimira Ganza; ni
pa še znana vsebina obtožbe; prvi trije
so pod čl. 100, ki predvideva hude kri¬
minalne zaporne kazni.

Kot gost na obedu Francoskega di.plo-
matičnega tiska je 13.6 novi poslanik Ju¬
goslavije v Parizu, Nijaz Dizdarevič,
Francozom, ki bi bili radi bolj na jasnenT
glede Titovega obiska v Moskvi, razla¬
gal, da je ta obisk omogočil utrditev te¬
meljnih principov za sovjetsko-jugosio-
vanske odnose, kakor so bili definirani
ob spravi 1955.

Jugodiplomat “muslimanske narodno¬
sti” seveda ni pozabil zatrjevati, kako
hitro so odstranili separatistične tenden¬
ce v Hrvatski in sicer: s podporo večine
prebivavstva v tej republiki. . .

PRIDNI..., KER SLOVENSKE "ZELENE KARTE" NI BILO

Tisti, ki so v Jugoslaviji računali z
možnostjo, da se bo ek partije Slovenije
na svoji 26. seji zavzel za slovenske inte¬
rese, so mogli ugotoviti popolno predajo
belgrajskim d : rektivam. Zato pa sta Po¬
pit in Ribičič sprejela vso pohvalo “Po¬
litike” in “Borbe”.

Iz Popitovega govora je “Politika”
poudarila posebno odstavek: “Pri nas ne¬
kateri namerno širijo tezo, da smo mi,
Slovenci, dosledni v izvajanju stabiliza¬
cije, medtem ko vsi ostali samo uvažajo
inflacijo. To tezo podpirajo tudi tisk, ra¬
dio in televizija, ki pretirano podčrtava¬
jo odstopanja in nepravilnosti v drugih
sredinah, medtem pa zelo popustljivo pi¬
šejo o gospodarskih odločitvah v sloven¬
skem prostoru”.

V Ribičičevih razlaganjih je posebno
milost belgrajskega tiska našel pasus,
kjer svari pred nacionalističnimi licitaci¬
jami (že izšel v Siju), ko je tudi dejal:
“Če bi zbrali vse argumente, kh so da¬
nes prisotni v slovenskem prostoru in ki
danes dokazujejo gospodarsko izkorišča¬
nje Slovenije, potem mislim, da bi lahko
kaj hitro napisali ‘zeleno karto’, kakršno
sta Tripalo in Savka Dabčevič naročila
hrvatskim ekonomistom pred tremi leti.
Takrat se je mešetarilo s tri do štiri ti¬
soč dolarji in podobnim, z istimi argu¬
menti, ki jih danes slišimo v Sloveniji”.
Najbolj razširjeni srbski dnevnik se se¬
veda popolnoma strinja z Ribičičem, da
se federacije ne sme frontalno napadati.

SRBSKI NACIONALIZEM PRED
SODIŠČI

Titovski režim se je spravil tudi na
zatiranje srbskega nacionalizma. V Bel-
gradu se je 20. junija začel proces pro¬
ti Slobodanu Subotiču predsedniku
srbske in jugoslovanske odvetniške zbor¬
nice', ki je obtožen, da je pospeševal srb¬
ski nacionalizem s širjenjem “šovinistič¬
nih, nacionalističnih in antikomnnistič-
nih” letakov.

Sodnik v Gornjem Milanovcu pa je ob¬
sodil na trideset dni zapora pravoslav¬
nega vladiko v Žiči, Vasilija Kostica, ker
je v pridigi ob posvečenju neke cerkve v
svoji škofih kritiziral “obnašanje mla¬
dine in profesorjev” in “poveličeval srb¬
ske krake”. Ta obsodba je vzbudila hudo
ogorčenje in nezadovoljstvo vseh srb¬
skih škofov z režimom.

"SVINJAK EVROPE"

je pariški Monde imenoval Jugoslavijo
in v poročila o izbruhu črnih koz zapisal,
da pravzaprav ni nič čudnega, če pride
do epidemije v deželi s tako zanemarje¬
nimi higienskimi razmerami. Belgrad je
bil silno užaljen, da francoski prijatelji
tako pišejo o njegovem področju. Bolj
pametni so raje začeli posvečati več brige
smetem, mrhovini, umazaniji. Vsega te¬
ga je vedno več 'tudi v nekoč “beli” Lju¬
bljani. Balkanizacija je pač enoten po¬
jem.

V NOVEM: "IGRE NACIONALIZ¬
MOV ŠE PRISOTNE"

Jure Bilič, sedaj eden izmed komuni¬
stičnih satrapov Hrvatske, član izvršne¬
ga biroja predsedstva jugopartije, je v
Bosanskem Novem 5.6. nastopil proti sta¬
lišču, da je boj zoper nacionalizem

“Borba” je slovenskemu plenumu dala
priznanje s ponatisom uvodnih Popitovih
besedičenj.

“Ninu” je posebno ugajal Popitov na¬
pad na tiskovno svobodo: “Ostro oceno
razprav v tisku je dal Fr. Popit na 26.
se'i CK ZK Slovenije, ko je izrazil da je
kritika komunikacijskih sredstev na 21.
seji predsedstva ZKJ vzpodbudila neka¬
ko premalo kritične analize lastnega de¬
la, ter mnogo več krupa o bojazni za
svobodo tiska”.

Zagrebški “Vjesnik” (17.5.) je v
članku “Kdo uvaža inflacijo? Slovenska
gospodarskopolitična razglednica” pou¬
daril, da so 26. sejo C‘K ZKS pričakovali
z velikim zanimanjem, kajti prvi stati¬
stični kazavci v gospodarskih giban¬
jih v Sloveniji so s& v zadnjem mescu
odražali v vse večjem pesimizmu in dvo¬
mu družbe, da umiri gospodarske tokove,
prišlo je do demonstrativnih odstopov
direktorjev v več slovenskih podjetjih.
Centralni komitet je po Vjesniku o vseh
teh pojavih dal zelo jasno politično kva¬
lifikacijo.

Vendar mora potem list zapisati, da
ni mogoče zanikati, da je Slovenija z
devalvacijo dinarja na izgubi, ker je nje- -
na predelovalna industrija pretežen uvoz¬
nik reprodukcijskega materijala, da Slo¬
venija ne more bi + i zadovoljna s seda¬
njim trendom gospodarskih gibanj, da je
zato Slovenija res najbolj odločen zago¬
vornik stabilizacije.

s sejo v Karadjordjevem končan, da na¬
cionalizma v Jugoslaviji ni več. Poudaril
je, da je vsak nacionalizem nevaren, ugo¬
tavljati je mogoče samo, kateri je bolj
in kateri je manj nevaren. Nacionali¬
zem velikega naroda teži k hegemoniji,
majhnega k separatizmu. Komunisti ve¬
likega naroda (beri: srbskega) imajo na¬
logo, bojevati se za enakopravnost ma¬
lih narodov, komunisti malih narodov pa,
utrjevati kohezijo in enotnost narodov
in partije Jugoslavije. (Veliki narod je
torej že sam po sebi enakopraven, drugi
ne...)

Bilič je tudi priznal, da so v zadnjem
času obstajali stiki med nacionalistič¬
nimi elementi Hrvatske, Srbije, Make¬
donije, Kosova, Slovenije itd. Hrvatski
“lideri” so po njegovi razlagi dvorili slo¬
venskemu nacionalizmu v boju proti srb¬
skemu, koketirali so s srbskim naciona¬
lizmom v boju proti makedonskemu in
slovenskemu, povezovali so se z alban¬
skim na Kosovu zoper srbskega pa tudi
zoper srbsko par + ijo. Potem pa je pribil:
“Te igre so še danes prisotne”.

VAUHNIKOVA "NEVIDNA FRONTA'

V ZALOŽBI "DELA"

“Delo”, ljubljanski partijski dnevnik,
je v svojo zbirko “Strani neba” sprejel
“Nevidno fronto” Vladimirja Vauhnika.

V knj ; žnem oznanilu je brati, da Vladi¬
mirja Vauhnika uvrščajo danes med naj¬
večje obveščevavce druge svetovne vojne,”
ki pa v domovini s svojimi sporočili ni
imel sreče”. “Po vojni je Vauhnik kot
emigrant napisal spomine”. V ed'ciji
“Dela” je zajeto njegovo službovanje v
Berlinu vse do aretacije. Vauhnikovo pri¬
čevanje dopolnjuje spremna beseda dr.
Maksa Šnuderla, znanega priprežnika
partije, sicer Vauhnikovega prijatelja,
pa uvod dr. Dušana Bibera, ki deluje' na
partijskem historičnem institutu v Bel-
gradu.

Na naslovni strani prve izdaje je mo¬
goče brati, da je knjigo “Izdala in zalo¬
žila “Svobodna Slovenija”, Buenos Aires
1965”, po‘em da ; e “23. knjižna izdaja
‘Svobodne Slovenije’.” Vsiljuje se vpra¬
šanje kako so urejene založniške pravice
emigrantske založbe pri komunističnem
dnevniku v Ljubljani.

OBTOŽENA SODELOVANJA
Z EKSTREMNO EMIGRACIJO

Zagrebški toživec je obtožil Krešimira
Mikoljiča in Draga Stepeca da sta na¬
meravala strmoglaviti državno in druž¬
beno ureditev in da s^a sodelovala z “ek¬
stremistično skupino politične emigraci¬
je”. ki rovari proti Jugoslaviji in hoče
ustanoviti reodvisno hrvatsko državo.
Pri obeh so našli sovražni propagandni
materijah

"JUGOSLAVIJA SAMO
GEOGRAFSKI POJEM"

Proti rednemu profesorju belgrajske
pravne fakultete Mihailu Djuriču je bi¬
la 8. jun : ja vložena obtožnica, ker da j&
1971 javno vzpodbujal v govorih in član¬
kih k razbijanju bratstva in enotnosti
jugoslovanskih narodov ter neresnično
in lažnjivo prikazoval družbeno-politične
razmere v Jugoslaviji.

Na nekem sestanku naj bi izjavil:
“Moramo si biti na jasnem, da je Jugo¬
slavija že sedaj samo geografski pojem,
saj na njenih tleh, bolje rečeno, na nje¬
nih razvahnah, nastaja nekaj samostoj¬
nih, neodvisnih, med seboj nasprotujočih
si nacionalnih držav.”

(DEKLARACIJA. . . dalje s 1. str.)

neodvisnosti nastala pod komunistično tiranijo! Morda pa so v mislih Narodnega
odbora tudi kaki slovenski ekstremisti, “samoslovenci in državarji”?

Sprejeti je treba misel poslanice, da smo pred novimi odločilnimi trenutki. Ven¬
dar, kolikor težje so razmere in kolikor bolj odločilni trenutki se bližajo, toliko ve-
Ijavnejše predstavništvo bi nam bilo pogrebno. A z obžalovanjem je treba tudi
ugotoviti, da si avtorji takih deklaracij v emigraciji sami jemljejo avtoriteto in
mandat. Jasno je, da v razmerah emigracije mandati predstavniških organov ne mo¬
rejo biti podeljeni po splošni izvolitvi, temveč samo po tihem pristanku, ki pomeni
odobritev načelnih stališč in dela tistih, ki nosijo predstavništvo skupnosti. A kadar
skupnost pričakovanega dela ne vidi in se izračajo načelna stališča, ki ne soglašajo
z idejami, katere so oblikovald emigracijo in jo dvajset let skoraj nemoteno vodile,
tedaj je avtoriteta vodstva vsaj omajana. Emigracija, ki nima močnega političnega
predstavništva, ne more izpolnjevati zgodovinske vloge, ki jo ima pri reševanju, ce¬
lotne narodne skupnosti. Samo popolna idejna jasnost in premočrtna pot tudi v po¬
litičnih nastopih moreta prinesti trdnost avtoritete pri vodstvih, pripadnosti in so¬
delovanja pri članih skupnosti in zaupanja pri rojakih, ki doma pričakujejo od-
rečitve.

str. 2 — 15. jul. 1972

ODMEV IZ DOMOVINE -

Objavljamo drugo pismo iz domovine in to storimo
s tem večjim veseljem, ko vidimo, koliko novih vidikov in
načrtov se vključuje v sodobno slovensko problematiko.
Nekateri so načeti tako, da bi terjali obdelavo v reviji.

"PISMO IZ DOMOVINE" v Svobodni Sloveniji

z dne 24. februarja 1972, v katerem se v nekaj stavkih
izkrivljeno prikazuje hrvatsko vprašanje, kaže na značilne¬
ga načitanea ljubljanskega kova. Če smo ostali v Sloveniji
do dogodkov na Hrvatskem večinoma brezbrižni, kot pisec
pravi, potem gotovo ne zaradi tega, ker bi, po njegovem, pi¬
sanje hrvatskega časopisja zadnje mesece postajalo narav¬
nost strastno, in izjave hrvatskih voditeljev skrajno nestrp¬
ne in do Slovencev kar žaljive, Tako da bi ne bilo dosti raz¬
like s strupenostjo nekdanjih ustašev (neverjetna zlonamer-
nest Svob. Slovenije!) ter da delavski stan na Hrvatskem ni
simpatiziral z zagrebškimi študenti (kako bi le mogel iz¬
raziti svoje simpatije pod popolnim nadzorom tajne policije,
ki je v rokah Srbov!). Če smo ostali v Sloveniji “brezbrižni”,
smo ostali zato, ker je slovensko časopisje dogodke na Hr¬
vatskem, kot pisec sam ugotavlja, le beležilo (mar bi kaj
drugega moglo ?).

Toda Slovenci so razumeli hrvatsko tragedijo in vsi ti¬
sti, ki so vedeli, za kaj pravzaprav gre, so simpatizirali s
hrvatsko odločnostjo, dasi prenapete stavke zagrebških štu¬
dentov niso odobravali, ker so slutili, da se bo končala s po¬
lomom. Mnogim slovenskim javnim delavcem so bila zaradi
hrvatsikega primera hitro zapečatena usta in študentski po¬
slanec Remec je moral podati ostavko, ker hrvatskih kole¬
gov ni javno ožigosal.

Slovenska javnost ni več tista ...

Po udaru Belgrada na Slovenijo poleti 196'9 zaradi di¬
skriminacije v zvezi s posojilom mednarodne banke za ceste,
tudi slovenska javnost ni več tista, kot je bila pred vojno in
dolga leta po vojni. Uradna poročila je več ne slepe. Slo¬
venska javnost danes že ve, kakšni so skriti nameni Belgra¬
da. Dolgo je Slovence zavajalo, da niso mogli jasno spoz¬
nati velesrbskih in mikroimperialističnih belgrajskih nakan
zlasti zato, ker so bili pod vtisom prijaznosti srbskih ljudi
in njihove gostoljubnosti. Toda sam srbski človek je danes
pod vlado vladajoče belgrajske nacionalistične klike velik
revež, toliko večji, ker mu niso dostopne nobene informacije,
da bi se zavedel svojega bornega položaja, in je na milost in
nemilost prepuščen vsakdanji propagandi o jugoslovanstvu
itd., s katero mu njegov pravi socialni položaj zakrivajo.

Načini "zakonitega" ropanja

Jugoslavija spominja danes v marsičem na klasični ka¬
pitalizem. Izredno slikovit način “zakonitega” ropanja nam
nudi primer zavarovalnice: Jugoslavija prevzela je na pri¬
mer kapUal od bivšega Državnega zavoda in bi morala po-
zakonu vrniti republikam njihove deleže. Po štirih letih tega
ni storila, kljub ukazu in odločitvi Ustavnega sodišča. Toli¬
ko torej velja zakonitost v današnji Jugoslaviji.

Sedaj, ko je velesrbski kapital s pomočjo srbske ma¬
njšine na Hrvatskem spet zlomil republiko, ni mogoče več
pričakovati, da bodo hrvatske množice mogle kdaj še imeti
kaj vere in zanje je slej ko prej danes samo še neodvisna
Hrvatska edina misel. Belgrajski kapital je dobil v svoje
roke celotni turizem in hotelirstvo v Istri in Dalmaciji in
verjetno tudi večino vsega hrvatskega gospodarstva. Sedaj
je na vrsti Slovenija. Ljubljanski podjetniški agentje se že
stapljajo s kapitalom v Belgradu, ki jim v zameno pušča
nekai prostih rok v Sloveniji. Ne bo dolgo in bo sbrski “ka¬
pitalizem” tudi v Sloveniji pokazal svoje pravo lice.

Hrvatje bodo verjetno svojo državo dosegli, ker imajo
do nje neodpovedljivo pravico in voljo. Tedaj bo tudi Slo¬
venija morala misliti nase, ker v Evropi res ni mogoč nov
Pakistan. Ne vemo, kako se bo v tem pogledu vedlo hrvat¬
sko vodstvo do Slovenije, ali se bo na kak način moglo in
znalo potegniti za njeno popolno neodvisnost in samostojnost.
(Ljubljanska Družina več ko polovico prostora napolni s
problematiko sveta, ki jo povzema iz francoskih in nemških
revij itd. Drugo polovico napolni z zasebnimi, teološkimi in
srčnimi zadevami Nekaj da še posameznim župnijam, Slo¬
vencem v zamejstvu pa komaj kaj, kot da bi bila ljubosum¬
na. Ali pa nekaj popotne kronike in diletantskega povze¬
manja brez. ideje in duha — list pa izdajajo vse tri sloven¬
ske škofije — brez vidnega zanimanja za celotno slovensko
usodo, problemi od drugod-domači pa ne...) Zlobno je Hr-

Si| n slovenske svobode

vatom očitati ustaško vlado, ki je med zadnjo vojsko baje
pristala na razkosanje Slovenije. Koliko pa bi se kakršnakoli
hrvatska vlada mogla potegniti z,a Slovenijo? V času prve
Jugoslavije so bile namreč dobe, ko je morala ta sli ona slo¬
venska skupina le preveč podpirati srbske namene in načrte.

Začele se je majati zaupanje v duhovniški stan

Nekdo nam je v Siju odgovoril, da šibko poznamo slo¬
vensko zgodovino. Seveda pa o zgodovini nismo razpravlja¬
li. Pač pa nam je bližje vse okoli truhlarjevščine in dežel-
stva. Nedolgo tega je bil v Znamenjih objavljen pogovor dr.
Rafka Vodeba s prof. Truhlarjem, ki je bil na dopustu na
Južnem Tirolskem. Dr. Vodeb ga je vprašal, če se bo po do¬
pustu še vrnil na Gregoriano ali pa je mogoče tam mesto
izgubil, ker naj bi bile njegove knjiga dvignile toliko prahu.
Prof. Truhlar odgovarja, da je Gregoriani kakor na vseh
univerzah zagotovljena popolna svoboda akademskaga raz¬
pravljanja. Do tukaj je vse v redu. (Navajam po spominu.)
Toda prof. Truhlarja zapelja njegova narava in neizogibno
mora omeniti, kako veliko zanimanje da vlada za njegove
spise na Portugalskem, Španiji, Braziliji... Zdi se, da je
bilo prof. Truhlarju mnogo do tega, da se izda njegova knji¬
ga “Katolicizem v poglobitvenem procesu” v Sloveniji. Toda
moral bi uvideti, da je to knjigo komunistična stran pod
krinko dialoga izrabila, zato da bi zasejala med katoličane
idejno zmoto. Res bi se bilo treba čuditi stopnji univerzitet¬
nega profesorja, če tega ne bi uvidel, če pa je uvidel in
kljub temu nadaljeval z intervjuji v komunističnem tisku v
domovini, potem je to pač dokaz neverjetne nečimrnosti. Ba¬
havo zanimanje, kako se “ves svet” zanj zanima, sodelova¬
nje propagande v ateističnem taboru, ki ga hoče izkoristiti
za zmedo v slovenski in hrvatski katoliški skupnosti, to je
v delu svetovne cerkvene skupnosti, kateri tudi sam pripada,
samo potrjuje tezo o tej vidni stopnji nečimrnosti.

Truhlarščina pa ni ostala brez posledic v Sloveniji. Na¬
šla je pristaše v vrstah bogoslovcev in mlade duhovščine.
Mlada duhovščina, ki se kvasi in se še v tej zmedi, se ob vr¬
nitvi iz ljubljanskega prerivanja (odtod važnost deželstva!)
ne znajde več, ko se vrne v domače škofije. Namesto da bi
se posvetila duhovnim stvarem, ljubezni do svojih župljanov,
njihovim Besede žejnim dušam, delu za farno in krščansko
skupnost, se predaja raznim kozmopolitskim idejam in sa¬
njam. Ko ne najde odmeva, se vrača v zagrenjenost, se pre¬
daja pesnjenju ali podobnemu. Ker pa za to posiljevanje sa¬
mega sebe ne najde odmeva, razočaranost samo narašča. Za
doktorskim in učiteljskim stanom se sedaj začenja v očeh
slovenskih ljudi majati tudi zaupanje v duhovniški stan. Pa
ne zaradi osebnih pomanjkljivosti, ki jih imamo vsi, ampak
zaradi trdovratne zaslepljenosti.

Toda ali odgovorni vedo, zakaj se vse to godi? Ali se
od časa do časa ne srečujejo z ugotovitvijo, da je vzgoja teh
mladih ljudi, ki jo ji oni sami nudijo, ne samo pomanjkljiva,
ampak tudi šušmarska in preživela? Razumarstvo ni samo
volterjansko, tudi krščansko, tudi katoliško je lahko. Kaj ti
naj pomaga vse svetopisemsko na pamet citiranje, kaj ti
pomaga grškolatinsko znanje, če pa nisi sposoben doživetja,
vživetja in koristnega dejanja; če nisi sposoben najprej pri¬
sluhniti slovenskemu srcu in duši... ali misliš, da boš po¬
tem sposoben prisluhniti pravilno svetu? Mogoče romantiki
in želji po izrednost)... ali pa tudi stvarnosti ?

Slovenstvo ni nelkaj takega, da bi v njem prevladovala
ena sama, recimo kranjska miselnost, ali da bi se kaka druga
borila za prevlado. Slovenstvo mora biti sinteza stvaritev in
misli vsega slovenskega prostora. Moti se, kdor misli, da se
neka narodnost izgrajuje tako, da se miselno in tvarno gra¬
di center in njegova prevlada. Kako včasih center sam od¬
pove, se vidi napr. iz tega, da cela metropolija ni bila spo¬
sobna enega samega protesta na znani Mueherjev pamflet,
ki je takorekoč pred nosom blatil čuvanje božjih in narod¬
nih vrednot slovenstva.

In kako je med ljudmi v zdomstvu ? Res je tam stara tra¬
dicija trdoživa. V prizadevanju za slovensko državotvornost
je treba ostati slej ko prej delaven in ustvarjalen, toda či-
talniška pamet izobraženstva ga vodi vedno v nove kata¬
strofe, namesto da bi se izobraženstvo ravnalo po naravnem
čutu slovenskih ljudi. (Ljubljana, 4. maja 1972.)

(PS. — Ali smo ob Božiču prav doumevali, ko smo za¬
pisali, da bodo ljubljanski “umetniki” v Trstu naredili zgago.
Ko bi Trieštini enkrat doumeli, da naše Ljublane ni treba
gledati od spodaj navzgor! Oni še ne vejo, da je tukaj in-
trigantstvo in komolčarstvo več kot zavest in da slovenstvu
služi le v toliko, kolikor nekaj donaša oz. pomaga karierizmu.)

15. jul. 1972 — str. 3

kronika

” IVočeisio biti republika
v Jugoslaviji”

obrazi in obzorja

KAM KAŽE ZNAMENJE? (II)

Spoštovani g. urednik!

Majska poslanica NO za Slovenijo me je
ogorčila. Kako je mogoče, da v imenu sloven¬
skega naroda 11 ljudi razglaša, kar se jim po¬
ljubi ?

Naše politično vodstvo v svobodnem svetu
ima dolžnost z vsemi sredstvi rušiti totalitari¬
stični režim doma, seznanjati svet s položajem,
s pravicami in zahtevami slovenskega naroda,
iskati in utrjevati zveze z demokratskimi vla¬
dami in ustavami, ohranjati in krepiti odporno
moč našega naroda. Enajstorica NO pa pre¬
pušča “absolutno odgovornost za usodo in ob¬
stoj naroda” njegovemu največj&mu sovražni¬
ku — komunistični partiji. Par tisoč partijcem,
ki po definiciji ne priznavajo ne Boga ne mo¬
rale ne vesti, govori: “Odgovorni ste za usodo
Slovenije . .. pred lastno vestjo.”

Naši uradni voditelji, ki z najostrejšimi sred¬
stvi preganjajo kritiko in dosledno zavrača¬
jo predloge drugače mislečih rojakov-emigran-
tov, se vljudno pogovarjajo s krvniki našega
naroda: “če pa ... ne morete ali nočete reše¬
vati slovenskega naroda, ne bodite ovira večini
rojakov v domovini, ki to hočejo!”

TELO BREZ GLAVE

Ali morejo in smejo tako naivni ljudje vo¬
diti politično emigracijo? Pred n&davnim —
na junijski proslavi — smo culi svarilo, da
telo ne more živeti brez glave. Trditev velja
za človeško telo, ki mora do smrti ostati za¬
dovoljno z glavo, s katero se je rodilo. Za druž¬
beno telo to ne velja, če glava ne zna ali noče
prav misliti, če celo hoče voditi telo v ne¬
častna dejanja ali v pogubo, se mora telo ta¬
ke glave odreči. Fizično telo brez glave ne
more mislili ne živeti, družbeno telo pa lahko
živi po nekih idejah, ostaja zvesto nekimi idea¬
lom, tudi če uradne glave ni. (V resnici kaže
naša glava kaj malo življenja in idej).

KOLABORACIJA S KOMUNIZMOM

Sicer pa je ista glava že 28. oktobra 1945 v
Izjavi političnih strank Slovenije (ki so odlo¬
čile, naj NO nadaljuje svoje delo) v 4. točki iz¬
razila pripravljenost “stopiti v razgovore s
komunistično partijo”. Kako je mogla in more
antikomunistična emigracija toliko časa nositi
tako glavo?

PARTIJA — SKRBNA MATI
SLOVENIJE...?

Reči je dalje, da se ta glava smeši. Enajsteri
podpisniki Poslanice nenadoma vzklikajo (za¬
kaj niso tega že davno?): “Hočemo.” In v teh
vzklikih strmeč beremo: (Hočemo), “da je ma¬
tična domovina Republika Slovenije res skrbna
mati trpečih zamejskih bratov. ..” Zdaj, ko to
enajstorica hoče, bo. Republika Slovenija čisto
gotovo postala skrbna mati.. .

Beremo: (Hočemo), “da postanejo doba oku¬
pacije, . .. revolucija in protirevolucija objek¬
tivno prikazan del slovenske zgodovine...”.
Zdaj, ko to enajstorica hoče, bodo rdečemu re¬
žimu usluženi zgodovinarji takoj šli na delo,
tudi da zamaše vrzeli, ki jih je NO in njegov
aparat doslej pustil v zgodovinopisju, in jih
morajo mašiti drugi — taki, ki jih NO in nje¬
gov aparat komajda priznava “za enakovred¬
nega člana svojega naroda, ne glede na . ,. po¬
litično prepričanje, s pravico in dolžnostjo do
demokratičnega soodločanja o slovenski usodi”,

Dobro vemo, da vsak komunistični režim Cerkvi zamaši usta, jo obsodi na
molk. Kolikor se ji posreči priti do besed, so te le medel izraz tega, kar bi hotela
povedati, saj ji je krvnik neprestano za petami, prežeč, kako bi jo zasačil v kakem
grehu proti Satanu. Ta greh potem za domačo, zlasti na tujo javnost prekroji v greh
proti tisti morali, ki jo razen komunistov priznava vse človeštvo (npr. ščuvanje
prrfti oblasti, rušenje avtoritete, laž, obrekovanje, zavajanje v zmoto itd.), da
'Cerkvi, njenim predstavnikom’, vernikom sploh lahko zacla nov udarec.

Razumemo torej, da tisk, ki si ga Cerkev v naši domovini pribori, lahko govo¬
ri le o omejenem delu problemov in da mora biti vsaka beseda dobro premišljena,
da ne bi dala povoda za nov udarec. Težko pa je človeku pri srcu, če v katoliškem
tisku zasledi izjave, ki so do Cerkve krivične, uslužne pa brezbožnemu režimu in
njega nameram.

Drugi letnik Znamenja je v prvih dveh številkah prinesel nekaj stvari, kate¬
rih si noben vernik ne bi smel vsiliti od nobenega tirana, v Znamenje pa so zašle
po vsej priliki brez pritiska od zunaj.

Na prvem mesAi prve številke (jan, febr. 1972) stoji Vodebove poročilo “Po¬
tezo imajo škofje. Po tretji vatikanski sinodi”. Zadnji teden sinode imenuje' “vro¬
či”, naslednje poglavje pa naslavlja Vzrok za neuspeh: sinodo so vodili”. O tern
p:še mdr.:

“Dokazov za to vodenje je veliko. Dan, preden se je začela sinoda, je Pavel VI
pri splošni avdienci ostro obsodil italijansko TV, ker je oddajala debato, v kateri
je p. Balducci spravil kard. Danielouja v zadrego. (...)  Tudi papeževo svarilo (v
homiliji 30.9) pred pritiskom tiska in javnega mnenja je izzvenelo kot pritisk v
nasprotno smer. (...)  Med sinodo je papež res molčal, zato pa so govorili drugi,
skrbno izbrani in imenovani, ne izvoljeni: škof Bartoletti v uvodni analizi položaja
(vseh nesreč je kriva samo kriza vere, nekateri filozofski in teološki tokovi, ne¬
mir, ki ga povzročajo družbena občila; zdravilo: zediniti krščansko ljudstvo v po¬
slušnosti in sveti pokorščini), kard. Hoffner, ki v uvodnem poročilu sploh ni ome¬
nil mnenj, ki so jih o duhovništvu poslale škofovske konference; kard. Wiszynski:
“Mi da smo sinodalni ‘očetje’? Nobena kvalifikacija ni bolj neprimerna. . . Edini
cče je papež...” V francosko jezikovno skupino C, kjer je predsedoval kard. Sue-
nens, so se vpisali Italijan kard. Staffa, kard Wojtila ter Afičana kard. Zoungra-
da in nadškof Thiandoum, ki so onemogočili delo v krožku. Zato je morala skupina
predčasno končati delo.

Omenil sem že neupoštevanje amandmajev in predlogov. Pri vsem tem pa še
tista večna bolj ali manj jasna opozorila, da ta ali oni govor ali predlog ali mnenje
ni bilo všeč IN ALTO LOGO ali V TRETJEM NADSTROPJU ... Ne bom našteval
še drugih pomanjkljivosti, čeprav bi lahko. Naj omenim samo, da so zadnje dni, ko
je šlo za odločilna glasovanja, sporočili sinodalcem, da je substitut državnega tajni¬
štva nadškof Benelli do dveh ponoči na voljo vsem, ki imajo kakšne' dvome in se
želijo z njim posvetovati.”

Če bi v takem tonu v Delo ali Naše razglede pisal Rot ali Bojc ali magari Križ¬
nik, bi se veren bravec celo nasmehnil, češ: glej, kako ga boli, da se sovražnikom
kljub naporom ne posreči razbiti skale, na kateri Cerkev stoji in bo vedno stala;
kako se podanik najbolj absolutistične, vladavine prizadeva, da bi osmešil hierarhično
zgradbo Cerkve, ki ji je arhitekt božji Sin, oživlja pa jo Sveti Duh. Kako naj su¬
ženj materialističnega totalitarizma razume svobodo božjih otrok, povezanih med
sabo in z Očetom v ljubezni? — A v Znamenje je pisal duhovnik. Ali je nanj vpli¬
valo dejstvo, da so ga nadrejeni (nadškof Benelli) odslovili kot speakerja sloven¬
skih oddaj na vatikanskem radiu? Bati se je da je vzrok globlji, zakaj na str. 8 iznaj-
de, naj bi med “pozitivne prvine” sinode spadalo, da “Rimu ni uspelo, da bi bil še en¬
krat. skril za videz zmagoslavne enotnosti krizo, ki pretresa Cerkev kot ustanovo”,
med negativnimi posledicami pa je za Vodeba problem: “Je naš predstavnik (—to
je bil škof Jenko—) res predstavljal naše mnenje in naše prepričanje?”

Enako razpoloženje kažeta Zapisa “In memoriam — Publik (Karl Rahner)” in
“Ameriški duhovnik v luči sociološke ankete”. Pisec obeh zapisov je isti (VORA
— Vodeb Rafael).

Znamenju v dobro je šteti, da je — res da na zadnjem mestu, str. 85 sl. •—•
priobčilo Vilka Šolinca članek ‘Bodimo resnicoljubni! (Ob Steinerjevem polemič¬
nem članku)”. Gre za resnico o Truhlarjevi, pri Mohorjevi družbi izšli knjigi. Šo¬
bne pravi: “Nočem se spuščati v polemiko o pravilnosti ali nepravilnosti žličarje-
ve ankete niti v pojasnjevanje dr. Grmiča, pač pa želim povsem jasno povedati o
Truhlarjevi knjigi Katolicizem v prenovitvenem procesu tole: Knjiga ima v pri¬
merjavi z vsem negativnim, kar vsebuje, pravzaprav le malo pozitivnega. Ne vem,
kakšen namen je imel pri pisanju te knjige dr. Truhlar. Morda se da iz namena
tudi subjektivno opravičiti tudi taka knjiga, toda objektivno je r'esnično, da ta
knjiga ne sme biti deležna toliko hvale, kot bi to nemara želel dr. Steiner. Zelo
pravično oceno o tej knjigi je podal Truhlarjev sobrat dr. Josip čurič iz Jordanov-
ca v Obnovljenem životu (št. 4., stran 383).

Menim' pa, da je tudi pri dr. Steinerju gotova površnost, če meni očita, da
sem se, milo rečeno, zaletel, ko sem zapisal, da preteklost v Cerkvi ni samo “plit¬
vost, ozkost in infantilizem”. (...)  Vse tri besede v narekovajih sem pobral iz
omenjene Truhlarjeve knjige. Saj so bile celo v enem stavku zapisane. (...)  Sicer
pa celotna knjiga zares tako izzveni, kot da bi bila celotna cerkvena preteklost za¬
res le puhli formalizem, juridizem in duhovna nedozorelost.

S'cer nimam namena čisto do podrobnosti obravnavati poglavje za poglavjem,

str. 4  —  15. jul. 1972

ker menim, da za to nisem poklican, a kljub temu me zelo mika zastaviti pero in
opozoriti na tri zgrešenosti Truhlarjeve' knjige.

Na str. 40 je odlomek, kjer Truhlar povsem nedvoumno piše, da je vsak
kristjan karizmatik. Tega nauka katoliška cerkev še nikoli ni učila.

Kar me je nadalje zelo presenetilo, je pisanje o papeštvu in še posebej o
papeškem primatu. Iskreno mislim, da profesor na Gregoriani ne bi smel imeti
takega mišljenja o papeštvu. Ali je to morda samo Kungovo mnenje? Potem
se pa dr. Truhlar ni dovolj od tega distanciral.

Prav čudno obravnava sv. zakon, saj je bil v katoliški cerkvi vedno ne¬
ločljiv. (...)

Na žalost pa se zdi, da Znamenju ni toliko na tem, da se pokaže prava po¬
doba te knjige(*), kot za to, da vzame v zaščito njenega pisca, kolaboracionista
V. Truhlarja. Zato je temu silno občutljivemu gospodu dalo prostor pred Šolinče-
vim člankom (str. 79, zaglavje Polemika) za samoobrambo “čuričeva ocena Truh¬
larja — “tehtna”?” Polemika se začenja: “Družina je 22. avgusta prinesla tudi
notico “Ali zares molk?”, ki jo je podpisal V. Sreda teh nekaj vrstic je opozorilo
na čuričevo oceno moje knjige Katolidčem: ‘iz te ocene da lahko marsikaj zvemo,
da bo najbrž še kdo napisal kaj “tehtnega” o knjigi’.”

Med argumenti, s katerimi naš slavni kontestator brani in poveličuje svojo
. knjigo, se blešči tale: “Od leta 1956 sem redni profesor teološke fakultete na Gre-
gorjanski univerzi.” (str. 80.)

V naslednji številki (maree-april 1972) ima ta profesor spet prostor v Zna¬
menju: Rafko Vodeb, Četrti pogovor z Vladimirom Truhlarjem (str. 89). Vidi se,
da ima veliko časa in veliko prizadevanja,-da bi s .svojim oporekovavstvom prepre¬
čil Rimu in slovenski Cerkvi skriti se za videz zmagoslavne enotnosti.

V uvodu se postavi R. Vodeb: “Najini pogovori imajo čudno usodo. Prvi, maja
1965, je- povzročil krizo revije na drugem koncu sveta in je bil objavljen šele čez
eno leto v tržaški Mladiki. Pa je bil tako nedolžen, da so bili nasprotniki v zadre¬
gi in ,so se morali zateči k laži: trdili so, da je objavljeno besedilo okrnjeno. (Glej:
Pripis.)

Drugi in tretji — pozimi 1970-71 — nista nikoli zagledala luči tega sveta, a
sta vkljub temu močno razburkala duhove, tudi na visoki ravni. Strah ima pač
velike oči. Najbolj so jima nasprotovali tisti, ki ju sploh niso prebrali. Strah je
slab svetovavec: nista smela na svetlo in sta prav zato imela mednaroden odmev.”

Iz pogovora naj ponatisnem nekaj odstavkov, da bo razvidno, kako se je po¬
stavil Vladimir Truhlar.

— Torej si še vedno na Gregorijani . ..

— Ko sem se zadnjo je-sen, sredi septembra, vinil z Južnega Tirolskega v Rim,
me je tu in tam res kdo debelo pogledal. Profesorji in študentje so mi pripovedo¬
vali, kako se je vsepovsod (po Nemčiji, ha Portugalskem, v Latinski Ameriki itd.)
raznesla novica, da ne bom več predaval na Gregorijani.

— Tudi doma so me nekateri prepričevali, da-te bodo odslovili.

— Zame je bilo to nekaj čiste novega. Saj me ni univerza nikoli niti naj med¬
naroden odmev. (—Tu je očitna tiskovna napaka—).

—Spominjam se, da si obravnaval to temo (—pokorščino) tudi za zadnjo ge¬
neralno konferenco vašega reda.

— Naprosili so mo prav za razčiščevanje tematike ‘jezuitske pokorščine’. Ker
se je na začetku pogovorov takoj pokazala težnja, naj bi to pokorščino določevali
predvsem iz. teoretičnih spisov Ignacija samega, posebno iz njegovega znanega
Pisma o pokorščini (ki je bogme vse prej kot mojstrovina), sem poudaril, da se
Družba ne sme izločati iz Cerkve in njenega razvoja in da je zato tudi ignacijan-
sko pokorščino danes treba opredeljevati znotraj novih koncilskih spoznav. . . Za
izdelek take aplikacije koncila na jezuitsko pokorščino so potem naprosili mene.

— In kakšna je bila usoda Tvojega elaborata ? .

— Ko je bil na vrsti za diskusijo, so mi sporočili, da bodo šli mimo njega, nate
sem izjavil, da v takem slučaju ne morem več sodelovati, čez štiri leta, to je
1970, je pa izdelek našel vendarle pot v 1. zvezek Izbranih dokumentov 27. gene¬
ralne kongregacije.

—Za založbo Queriniana pripravljam leksikon duhovne teologije .. . Hvala
bogu ( — tako v originalu publikacije Družbe sv. Mohorja! — ), da bo leksikon izšel
v italijanščini: tako se naši analfabeti ne. bodo mogli takoj vreči nanj.

— Kaj misliš pod izrazom “analfabeti” ?

— Analfabet je človek, ki ne zna brati (in pisati). Včasih sicer zna brati črke
in besede, a ne tega, kar je avtor z njimi izrazil, ne razume pomena stavkov, ne
pride do resnične misli kakega spisa, knjige; pravila hermenevtike so mu španska
vas. Tudi to je analfabetizem': tak človek dejansko ne zna brati. Kar preglej pi¬
sanje naših kritikov: v Družini, v Cerkvi v sedanjem svetu, v necerkvenem tisku.

—-Kaj misliš, kaj bi rekel Aleš Ušeničnik k tvojemu sedanjemu delu?

— Mislim, da je bil v svojih globinah odprt. S svojo napredno spoznavno teorijo
je imel tudi v Rimu težave. A v ganljivi povezavi z bratom Francetom in v službi

(Dalje na 6. str.)

kar Poslanica hoče za vsakega Slovenca, “kjer
koli na svetu”.

Beremo: (Hočemo), “da se vrne vsem žrtvam
revolucije dolžna čast”. Kdo pa jo je vzel? Ako
hudič skuša Bogu jemati čast, ali jo je res
vzel ? Ako komunist skuša komu vz.eti čast —
ali jo jo res vzel in jo bo res mogel vrniti?

Enajstorica pravi: “...ne iščemo maščeva¬
nja”. I seveda ne, saj so kristjani. Iskati pa
bi morali pravico in pravično kazen za hudo¬
delstva.

Predolg sem že. Naj le še obsodim izjavo
enajsterice, da obsojajo nasilno razbijanje
Jugoslavije (kdo jo nasilno razbija?); njihovo
prepričanje, da je “danes v interesu . . . naro¬
dov in republik Jugoslavije ... da si ohranijo
sožitje v skupnosti”, in prepričanje, da bo “te¬
melj mirnega sožitja narodov Jugoslavije po¬
stavljen le tedaj, ee bo imela vsaka narodna
republika neokrnjene vse pravice...”. Tudi v
tem je glava čisto drugje kot telo. Telo (—slo¬
venski narod) noče biti narodna republika v
Jugoslaviji. (5. julija 1972.)

O0MEVI

"SIJ je prava revija"

STUDIA CROATICA (XII — št.42-43, str.
196) piše med drugim: “SIJ piše o hrvatski kul¬
turni delavnosti v emigraciji in pravi v št. 12
z dne ,31. julija 1971: ‘Vsaka nova publikacija
enrgracije (hrvatske in slovenske) pomeni
nov uspeh, nov temeljni kamen v borbi narodov
za svojo svobodo in sicer narodov, ki so danes
nasilno vključeni v Jugoslavijo. Važno nalogo
opravlja pri tem revija Studia Croatica v Bue¬
nos Aires. Ko podaja vsebino nove številke
naše revije, nadaljuje- SIJ takole: ‘Podčrtati
moramo, da prejemajo revijo vse znanstvene
in kulturne ustanove po svetu in je tako dostop¬
na vsem, ker izhaja v španščini. — Sij izhaja
ko* polmesečnik v slovenščini. Njegov glavni
urednik je znan slovenski pisatelj, publicist
in časnikar. Pod njegovim preizkušenim vod¬
stvom zasluži SIJ priznanje, da je prava re¬
vija, dasi izhaja v obliki periodičnega časopi¬
sa. Zanima se predvsem za slovenske politične
in kulturne probleme, pri tem pa nikdar ne
pozabi v vsaki številki nuditi panoramo, krat¬
ko in bistveno, kulturnih in političnih dogod¬
kov iz vsega sveta.”

. . važen vir za zgodovino ..

(VESTNIK DSPB. III - IV, št. 28 1972)

A. V. je v glasilu SPB Vestniku napisal kri¬
tično porodilo o knjigi prof. Al. Geržiniča
Pouk v materinščini - da ali ne?, kjer pravi
med drugim: “(Knjiga) je opis dela skupine
pogumnih ljudi, ki je imela smisel za kulturno
delo (na Tržaškem) in ki je vedela, da je po¬
trebno začeti reševati slovenstvo na Primor¬
skem — s slovenskim šolstvom, da se popra¬
vijo napake fašistične vzgoje... (Avtor)
je ohranil za zgodovino imena mnogih, ki so
tedaj —| mnogokrat v smrtni nevarnosti - —
reševali slovenstvo na Primorskem s pomo¬
čjo slcvenskega šolstva; ohranil pa je zgodo¬
vini tudi imena ristih, ki so to delo ovirali, se
mu izogibali in ga preprečevali. Ko se bo pi¬
sala izčrpna in objektvina zgodovina o tistih
apokaliptičnih dnevih, bodo ti Geržiničevi za¬
piski važen vir za to zgodovino.”

(*) Kam kaže Znamenje, je razvick-ti tudi iz -tega, da Šolinčevemu članku
sledi uokvirjen navedek iz H. Bollovega govora o literaturi in uporu (na zboro¬
vanju PEN klubov), v katerem se pisatelj navdušuje za tiste vernike, ki “inte¬
lektualnim in političnim dogmam odpovedujejo pokorščino” in za duhovnike gve¬
rilce v Južni Ameriki. Številko zaključujejo “Misli” takih sinov Cerkve kot so
Truhlar, Kocbek in Rebula. Reviji se je zdelo primerno predstaviti tudi komu¬
nističnega pesnika Pabla Neruda, in uredništvo pristavlja: “V prevodu Franceta
Papeža objavljamo dve pesmi čilenskega pesnika. Vzeti sta iz njegove zbirke
Vžg-ani meč (1970), ki je pesnikova verzija Geneze,”

PIŠEJO NAM:

“...pisen Vam, da vam izročim svoj prispe¬
vek (ček za 45 dolarjev), čas nam je tudi tu
zelo kratko odmerjen, a še vedno z istim za¬
nimanjem berem Vaš časopis in domala z vsem
docela soglašam — v vsem je pestrost in skrb
za skupin blagor.. Veliko sreče in uspeha Vam
želim...” (ZDA, 30. junija 1972.)

15. jul. 1972 — str. 5

Na kratkih valovih

M & J

Življenje Cerkve se je v Češkoslovaški
zelo poslabšalo. Ko sta pred kratkim
umrla dva škofa, je ostal v državi samo
še eden, enajst škofij pa ni zasedenih.
Med mladino se poklici sicer množe, toda
vlada je na teološki fakulteti v Bratislavi
od 80 prosivcev zavrnila 50 prošenj. 'Po
farah so večinoma samo še ostareli žup¬
niki, pa še te je vlada sedaj izločila, ko
je ukazala, da se morajo župniki s 00.
letom starosti upokojiti. Na njih mesta
pa vlada ne dopušča mlajših, ki morajo
na oddaljene majhne fare. Srednješolki,
ki se udeležujejo redne' službe božje, ne
prejmejo dovoljenja za vpis na univerzo,
listi vztrajno napadajo Vatikan, in ga
označujejo za “središče mednarodnega
zarotništva”.

* ❖ *

Državljan te dežele je naslov knjige,
ki jo je pri založbi Obzorja izdal Marjan
Kramberger, marksistični raziskovavec
narodnostn teorije, ki se mu je v nekate¬
rih člankih ljubljanske Sodobnosti razvila
v zelo črno podobo o bodočnosti slovenske
ga naroda. Mariborski kr Pik Božidar
Kante pravi na koncu, da: “ko človek
knjigo prebere, dobi občutek, da je njena
naj večja-pomanjkljivost šibkost teme¬
ljne integrativne ideje. A kaj, ko nima
vsak -takih živcev, da bi se počutil prijet¬
no na ladji, ki dostikrac vzbuja vtis, ka¬
kor da ne ve, kam' plove”.

* # ❖

Kardinal Danielou je kandidat za člana
Akademije. Na prihodnjem zasedanju
"štiridesetih nesmrtnikov” ga bodo izvo¬
lili na sedež, ki ga je zavzemal kardinal
Tišserant. člani Akademije so bili mnogi

kardinali in škofje, vendar nikdar ni bil
član kardinal, ki je bil delaven v rimski
kuriji. (Danielou ni član kurije').

Izpovedi Titovega generalnega tajni¬
ka. Pred kratkim je v neki londonski
bolnici nenadoma umrl general Vladimir
Popovič, Črnogorec po rodu, bivši taj¬
nik hrvatske komunistične stranke v le¬
tih 1941. do 1943., pozneje veleposlanik
v Londonu, nato v Pekingu, in končno ge¬
neralni sekretar Titovega predsedništva,
torej oseba na važnem in nadvse zaup¬
nem mestu. Prof. Mate Meštrovič, sin
slavnega kiparja, je pokojnega Popoviča
poznal in imel malo pred njegovo smrtjo
več razgovorov. Sedaj objavlja njegove
izjave v “Slobodni Riječi”, listu, ki ga hr-
vatska skupnost izdaja v Buenos Airesu.
V smislu teh Popovičevih izpovedi je Ti¬
to sposoben samo tri ali štiriurnega dela
na dan, sicer otopi in ne more več jasno
mislih; zato vedno bolj pada pod vpliv
Jovanke, bratov Miškovičev in drugih
temnih vojaških in policijskih osebnosti,
ki se zbirajo okrog’ njega in ki jim gre
le za oblast in za materijalne koristi.
Č’m starejši je Tito, tem bolj postaja
samoljuben; to dejstvo pozna njegova
okolica in ga izkorišča s prilizovanjem;
že ni sposoben lotiti se težkih proble¬
mov in jih reševati. “Bolje bi bilo, da bi
se umaknil že pred desetimi leti, “tako
je zatrdil Popovič. Na vprašanje: “Kdo
prav za prav vlada v Jugoslaviji?” je
odgovoril, da je partija razbita, in da j©
istotako policijski aparat oslabljen;
oblast je v rokah birokracije in genera¬
lov. Ti ubogajo Tita do go f ove meje,
imajo pa nanj vedno večji vpliv. Tito
drži ljubosumno v svojih rokah vrhovno
vojaško -komando in ne dovoli, da bi se
vmešavali vanjo politični in strankar¬
ski voditelji, kajti iz nje hoče narediti
neodvisni faktor v državi. Popovič je bil

ZA  SKLAD SIJA

MIMO je polovica IV. letnika našega
lista, niti najmanj pa niso mimo naloge
in nameni lista. Obratno: polje se širi in
v ospredje se vrivajo dogodki, ki še bolj
ko kdaj poprej terjajo med nami obstoj
neodvisnega in svobodnega lista za služ¬
bo idejam emigracije in s tem pravega
slovenstva. Naloga ni lahka in silovitost
slovenstvu nevarnih idej bo naraščala.
Pretekle izkušnje v borbi nam bodo v
oporo, za zgled pa nam je in bo zvestoba
in vera naših naročnikov in prijateljev,
ki nam pomagajo z darovi za naš sklad!

DAROVALI SO: g. N.N., Slovenska
vas 2000 pesov; mecenska podpora (Bs.
Aires) 100.000 pesov; g. Marijan Ada¬
mič, Slovenska vas 3000 pesov; gdč. M.
Dobršek, Chicago 45 dolarjev; g. F. S.,
Chicago 5 dolarjev; ga T. K. Toronto 7
dolarjev; g. Fr. Osredkar, Toronto 18 do¬
larjev; g. N.N., Bs. Aires 1000 pesov.

Skupno 187.300 (1873.) pesov.
VSEM ISKRENA HVALA!

mnenja, da borba na Hrvatskem ni kon¬
čana in da je to, kar se je zgodilo, le
znamenje globlje krize v jugoslovanskem
državnem sistemu. Na vprašanje, kaj bo
po Titovi smrti, je skomignil z rameni...

❖ ❖ *

Afera ob cesti Zagreb — Split. Je to že
druga cestna afera, ki razburja domačo
javnost, a v zelo povečani izdaji. (Prva
je bila. zaradi ceste Ljubljana — sloven¬
sko Primorje.) Vzporednost je več ko
prepričljiva: geometrijska, geografska

in politična. Obakrat gre za zvezo pre-
stolic z jadranskim morjem, in v obeh
primerih naletimo na isti vzrok, ki hoče
ta namen preprečiti: velesrbstvo in nje¬
ga gospodovalna in nazadnjaška misel-
nos\ Cesta bi šla preko Bihača, zapadne
Bosne in dalmatinskega Zagorja ter bi
pomenile za vse te prometu odmaknjene
in gospodarsko pasivne kraje pravo odre¬
šenje, istočasno pa bi odprla turizmu ne-
slutene lepote in zanimivosti. Denar, ki
naj bi se uporabil za gradnjo ceste, zbran
v glavnem po sistemu notranjega poso¬
jila, je bil preusmerjen v zidanju najve-
eje podzemne vojne baze pod Plješivico
blizu Bihača, prav na črti, kjer bi mora¬
li teči cesta, in to je bila tudi pretveza,
da so gradnjo prepovedali.

Prerivanje diadohov. čim starejši je
Tito, tem huše je prerivanje pretenden¬
tov okrog njega za nasledstvo. Imena
kakor Kardelj, Koča Popovič, Veljko Vla¬
hovič in drugi, so že dokaj obledela, pač
pa so se v najnovšejšem času pojavili dra¬
gi “momci”, ki čakajo ob Titovem nasla¬
njaču kakor šakali na smrt divjačine;
med temi se odlikujeta brata Miškoviča,
oba generala, zlasti pa Veljko Mičunovič,
Črnogorec, trenutno predsednik komiteja
za narodno obrambo. Morda je pa vse
to prerivanje le lutkovna igra v rokah
spretnega rež : serja, ki si je že zagoto¬
vil vse niti nasledstva; režiserja -— ali
režiserke? Kajti vedno bolj pomenljivo
se pojavlja Jovanka tam, kjer prav za
prav ne bi smela biti; tudi je znano, da
ima za sabo trdno zaslombo velesrbstva
in paCije, in da že precej časa rešuje
večino važnejših notranjih in zunanjih
z.avedb, medtem ko Tito dremlje ali pa se
starostno zabava ob spominu na “bitke
ob Neretvi”.

(ZNAMENJE. .. dalje s 5. strni)

Slovenski ljudski stranki in Katoliški akciji mu v tej odprtosti ni bilo lahko.”

Kot bravec lahko uvidi, imata gospoda najvišje mnenje o sebi, sta rada pikra
in vidita nasprotnike med katoličani, ki se z njima ne strinjajo. Ni zaslediti, da
ki imela opraviti s kakimi drugimi nasprotniki.

K pogovoru le nekaj kratkih opomb.

Aleš Ušeničnik je bil član papeške Akademije sv. Tomaža Akvinskega (teo¬
loškega in filozofskega oddelka). V aktih te akademije je priobčil povzetek svoje
spoznavne teorije. A V. Truhlar misli, “da je bil v svojih globinah odprt” in naj
bi za to imel težave, gotovo tudi notranje, saj naj bi bil pokoren sluga SLS in Ka¬
toliški akciji. Zase V. Truhlar ve, da je odprt —ne samo v globinah—, in lahko si
mislimo, kakšne težave mora zaradi tega imeti v Rimu, pri cerkvenih ustanovah
in pri slovenskih katoličanih posebej. Na tej strani vsekakor ni z nikomer ginlji-
vo povezan in ničemur v službi. Poznane pa. so presenetljive ganljive povezave
drugod in morda služba tam, kjer mu to zaradi odprtosti ni v nobeno težavo.

* * *

Kam kaže Znamenje ?

Uklenjena Mohorjeva družba v Celju izdaja za denar naročnikov rednih knjiž¬
nih izdaj deficitno, Cerkvi nenaklonjeno revijo, katere vidna naloga je braniti in
spopolnjevati “truhlaroščino”.

In kam kaže in vodi truhlarovščina ?

L. M.

PRIPIS  ; Vodebovo zatekanje k očitku laži  terja osvetlitev:

1. Besedilo njegovega razgovora s Truhlarjem Razgovor pod Kvirinalom, objav¬
ljeno v Mladiki 1960 ima okrnitve;

2. članek Razgovor pod Kvirinalom je uredništvo Meddobja prejelo prve dni
junija 1965, kriza pri reviji pa je izbruhnila konec januarja 1965, ko (še doslej) ni
bilo omogočeno razvozlati zadevo, zaradi katere je bil Vodeb povabljen k izstopu iz
uredništva Meddobja. To je Vodeb tudi storil in njegov korak ni bil v zvezi s člankom;

3. Oktobra 1965 je p. Truhlar poslal odboru SKA izstopno izjavo iz SKA in
navedel razlog, ki ni bil v zvezi s člankom.

Pač pa je dogodek iz januarja 1965 vplival na nadaljnji razvoj pri SKA tja do
razkola v marcu 1969, za Vodeba in Truhlarja pa se je odprla pot, in na koncu pristala
v Celju pri podjetju, ki je last slovenske komunistične partije. (Ruda Jurčec, bivši
član uredništva Meddobja, 11. julija 1972).

str. 6 — 15. jul. 1972

sveta ideje in  delanja ruda jur«e«

II A Z V O .1 X I In ZAVOJEVALNI I M P E II I A L I Z E M

Velike težave so nastopile, ko je bilo treba “novi diplomaciji” trikota Washington - Peking - Moskva najti primerno pro¬
pagandno formulo. Diplomacija nikdar ni mogla biti brez visoko donečih poimenovani, naslovov ali parol. Talleyrand in
car Aleksander sta likvidacijo Napoleonovega imperija imenovala sv. alianso, kralj Edvard VII in Delcasse pa sta na pragu
našega stoletja veliko koalicijo proti nemškemu imperializmu Viljema II poimenovala “entente cordiale — prisrčno antan¬
to”. In kaj je bilo za državnika ali pa tudi navadnega demagoga lepšega kot to, da prineseš na krožniku srce kot dokaz,
kako bije res samo za blagor vsega človeštva.

Jean Fran<;ois Revel, avtor bes^sellerja “Ni Marx — ni Jesus”, je verjetno odkril skrivnost te za naše stoletje naj¬
bolj neverjetne diplomatske koalicije — koalicije med kapitalizmom in komunizmom, kakor se je to “posrečilo” ustvariti
Nixonu s toliko poveličevanimi obiski v Pekingu, Moskvi, Varšavi in drugod. Za njim je moral njegov zunanji minister Ro-
gers na pot v Budimpešto, Bukarešto in seveda v Belgrad — kjer se je to “novo” mogoče res začelo, a je prav tako verjet¬
no, da je tudi že na pragu smrti. Revel je to novo dobo imenoval diplomacijo razvojnega in zavojevalnega imperializma!

STARO SLEPILO: svet brez razvoja bi bil nesmisel

Kako blažena je beseda: razvoj in kaj vse nam danes
pomeni...? Vsa bogatija naše civilizacije sloni na njej, kajti
kdor danes ni “evolucioniral” v dovolj naglem tempu, spada
v muzej in njegove misli še za na smerišče niso. Okoli nas
je polno zgledov, kako se napr. med nami celo na čisto kul¬
turnem polju pode za tem, da bi bili z Ljubljano vštric, ne¬
kateri z vladno, drugi pa vsaj s protokolsko, saj ta more pod
svoj plašč zakriti marsikaj.

Ni prvič, ne drugič — a tudi ne zadnjič! Ko smo junija
1945 prihiteli v Rini' prvi slovenski,, s krvjo komunistične re¬
volucije odišavljeni begunci, smo takoj ob pragu vsega do¬
gajanja, na trgu Sv. Petra mogli .brati iz Osservatora Roma¬
na komentarje o tem, kako “se je Stalin razvil” in se je po
Rimu širila izjava papeža Pija XII, da je “Stalin opravil dolgo
pot razvoja” (uvodnike o tem je v list pisal grof La Torre),
a se je zgodilo komaj nekaj mesecev za tem, da je Tito zaprl
in postavil pred sodišče nadškofa Stepinca — “evolucija” v
Varikanu je bila silovita: govorili so, da je Pij XII sam proti
Titu pisal v Osservatore vse g-lavne članke — sledili so si
dan na dan, tedne in tedne... Usoda najmlajšega nadškofa
na svetu jo zamajala Cerkev tako, da je de Gasperi potem
“z lahkoto” odbil ofenzivo sovjetskega ambasadorja Bogo-
molova, ki tedaj ni v Rimu počel drugega kot to, da bi že
tedaj ujel Cerkev v kolesje (rdeče) “evolucije” s tem, da bi
bili uvedeni redni diplomatski stiki med Vatikanom in Stali¬
nom... In cena; Bogomolov je na “mile viže” preganjal
Togliattija — italijanski komunisti bi morali izginiti z obličja
zemlje, a ga je prav zaradi vere v neko razvojnost de Gas-
perri obdržal v vladi. .. tako dolgo, da se je potem tudi itali¬
janski komunizem zagatil v Stalinovo “mrzlo vojno” (1946-
1948) in zletel skupno s francoskimi komunisti iz vlade...
Leta 1948 in pozneje je dozorel čas, ko je bilo komunistična
“razvojnost” prvič razkrinkana in vržena v koš. . .

GESLA BREZ POSVEČENOSTI niso za rabo ...

Ko je Bismarck gradil nemški most Berlin-Bagdad — te¬
daj je bil ta most tako nevaren, kakor bi bila danes zaloga
tisoč atomskih bomb—, je bilo vse to odišavljeno z žegni
“posvečenosti” ... Ne, ni šlo za največjo avanturo pruskega
liberalnega kapitalizma — šlo je za sveti konec suženjstva
krščanskih narodov pod muslimanskimi tirani. Zadihal naj
bil ves Balkan (in v Belgradu so tedaj bili navdušeni nosivci
te pangermanistične miselnosti vladarji iz dinastije Obreno-
vičev..., danes bi mogli reči titovske “nove klase”) — in kaj
je sledilo, sicer počasi, vendar logično kot je ujet napovedan
pagat v logični igri: leta 1914 je izbruhnila prva svetovna
vojska in terjala v Evropi 22 milijonov žrtev!

Bismarck ni bil edini in glavni krivec... “Krščanstvo”
so enako branili ruski car (za z,ahadni demokratski svet:
tiran) Nikolaj I, glavni steber antante po letu 1907, ki pa je
bila mišljena kot višek vsega, kar je do tedaj ustvarila ta¬
kratna demokratska razvojnost: evolucija (progresizem) v
skrbi za blagor človeštva, in so bili glavni pontifi te zaveze
veliki mojstri framasonskih lož, takrat še negodni za za¬
menjavo šestila in trikota s križem ali pa rožnim vencem.
(No: masoni rožnega venca tudi danes ne molijo — kljub
koncilu, saj rožni venec danes progresistični duhovniki iz cer¬
kev preganjajo.)

RAZVOJNOST MORA BITI POVSOD — ali pa je ni...

Kar sem zapisal, terja primero z zračunano brzino...
Gre za hrbtenico, za os svetovja: liberalni (Nixonov) in rde¬
či (sovjetski, bolje rečeno marksistični kapitalizem) sta se

zvezala. . . Tudi to ni od danes in ni od muh: leta in leta že
grade sredi Rusije mesto Togliattijevo — “Fiatov”, to je ame¬
riški kapital bo kmalu v teh tovarnah sovjetom izdelal letno
vsaj pol milijona vozil... najprej so bila mišljena samo oseb¬
na vozila. Ko je bil pred dvema letoma v Moskvi Ford, mu
je Brežnjev ponujal (rdeča) nebesa na zemlji, če bi takoj,
ne “včeraj, danes ali jutri” zgradil veliko število tovarn,
kjer bi letno izdelal nad pol milijona tovornjakov..., a se je
uprl Pentagon, kajti na obzorju še ni bilo znakov “evolucij¬
skega ” stanja. . . tudi ni kazalo, da bi se beli in rdeči kapita¬
lizem “prostituirala” kar pri belem dnevu, ko je bilo še pre¬
blizu vse, kar se je zaradi iste “razvojnosti” dogajalo 1968
v Pragi in je isto grozilo ameriškemu varovancu v Sredozem¬
lju -— Izraelu. . . Brežnjev si je naglo opomogel in ujel v
iste zanke razvojnosti Brandta, in posledica: moral je ohro¬
meti Egipt, da je Brežnjev razširil jaltski oklep iz lota 1945
še na zahodno Nemčijo in tudi Italijo (sklepi Brandtove in
Longove zaro*e v Karlovih Varih iz.. leta 1967 še niso izčrpa¬
ni, kajti ravno tam so zasadili korenine za prehod razvojnosti
v zavojevavr.ost: ne orožje, ampak ljudska fronta socialistov
in komunistov naj pomete z zadnjimi ostanki demokracije v
zahodni Evropi. Tekma se je že začela: ' pred dnevi je bila
obnovljena prva takšna ljudska fronta komunistov in sociali¬
stov v Parizu. ..).

EPIGONOV SE NIKJER NE MANJKA

In naš “piecolo mondo sloveno...”? Od le^a 1848 smo
zajeti v kolesje evropske in danes svetovne politike. Razvoj¬
nost ima svoje zakone in osebnosti na višini Korošca, Radi¬
ča ali Pašiča se ne rode vsako stoletje. Politika pa je kot
nalašč učiteljica (kaj hočemo proti temu, če skozi zgodovi¬
no pniraša dokaz za dokazom, da ona vlada, uravnava svet, ta-
korekoč vedno nekaj “krade” Bogu iz. njegovega žezla). Vsaj
od leta 1967 smo bili vsi pahnjeni na tirnice “razvojnosti”,
himne o njej so zadonele s toliko siio, da so še nekateri
hrvatski intelektualci sledili žebotovi piščalčkarski sireni in
dali svoji knjigi simpozija naslov “Hrvatska danas i su-
tra”..., a ni pri tem nikdo opazil, kaj je druga stran, podoba
bodisi belega ali rdečega cekina: “razvojnost je — lahko bi
z gotovostjo rekli — na obeh straneh zamišljena kot zavoje-
vavnost: “Dajal ti bom kruha, da se mi boš pravilno odbelil,
potem to bom pa zadavil...” Drži enako za oboje, razvojnost
in zavojevavnost sta za komunistično diplomacijo eno in isto,
vendar v politiki isto ni vedno isto.

Razvojnost je napr. rodila ta paradoks, da je Indija pre¬
jemala milijarde pomoči iz Washingtona, a je potem (pravijo)
samo za nekaj tednov sklenila čez noč pogodbo z Moskvo in
se vrgla na Pakistan, a so šli moskovski razvojneži še dalje
in s svojim, Indiji izročenim orožjem ustvarili v nekaj dneh
novo samostojno državo Bangladeš — in to sovjeti, ki v Evro¬
pi s svojo “razvojnostjo” drže pod tiransko peto polovico
Evrope.

A gre z,a “naš mali slovenski svet...” Po letu 1967 se
je usodna razvojnost razpredla skozi vse registre slovenskih
političnih orgel. Titovi razvojnosti je napr. za utrditev nje¬
gove zavojevavnosti proti Hrvatom iz Ljubljane zadonelo ne¬
srečno besedenje, da je “za Slovence najslabša Jugoslavija
še vedno najboljša rešitev”. Pa to ni bil samo rekvizit iz pro-
tokolske stiske, kajti manj ko pol leta zatem je moral v Bue¬
nos Airesu iziti proglas NOS, ki se po podpisnikih na raznih
predavanjih že tolmači kot prehod v isto obliko razvojnosti:
nemiri na Hrvatskem so nevarni rdeči, vendar naši Jugoslavi-
viji — in tako se bo te dni dogajalo, da bo na Kavčičevi mizi v
ljubljanski vladni palači poleg že orumenelega izvoda “Slo¬
venije včeraj,,, danes in jutri” zablestelo titovskemu komu-

15. jul. 1972 —. str. 7

Z N A Al E X J A i  A S A

OD VSEH URADNIH KULTUR v Jugoslaviji se je Titu za majsko 80-letnieo
najgloblje priklonila slovenska, poosebljena z Akademijo znanosti in umetnosti v
Ljubljani. Ta je za jubilej svojega edinega častnega člana, velikega u'ap]jevavca
slovenstva v socialistično jugoslovenstvo, sklicala slovesno sejo, na kateri s*a slav¬
ljencu ustrezno hlapčevsko govorila njen tajnik Gorazd Kušej in okameneli ideolog
slovenskega kulturnega komunizma, Boris Ziherl. Zbrani akademiki so soglasno
prikimali vdanostni poslanici, ki trdi med drugim, da “Titovo delo opija znanost
ter raziskovalno vnemo zanjo, in ustvarja njej in umetnosti potrebne razvojne
možnosti.” Zgovoren dokaz za te velike možnosti je hkratno naznanilo, da se bo
izid drugega dela tako potrebnega Slovarja slovenskega knjižnega jezika, ki ga že
četrt stolet'a pripravlja Akademija, zakaznil vsej še za poldrugo leto, ker ni de¬
narja. Predsednik SAZU Josip Vidmar in njen vodilni član, slikar Božidar Jakac,
s^a se Titu in njegovi kulturni zaslužnosti za Slovence oddolžila z monografijo
Titov portret, za kar so seveda bile pri roki razvojne in druge možnosti. Jakac,
nekdanji ikonografski idealizator jugoslovanskih kraljev, priobčuje v njej kope
osnutkov za diktator'evo končno podobo na večini poštnih znamk SFRJ, Vidmar
pa faksimile svoje, klečeplazne ode v prozi iz 1944, z naslovom Lik maršala Titaj. ..

LOVRO VON MATAČIČ, hrvatski dirigent svetovne slave, je za obhajanje
50-letnice svoje umetničke dejavnosti v glasbi izbral Ljubljano, kjer je za to priliko
vodil orkester Slovenske filharmonije v Tretji simfoniji Antona Brucknerja in v
uverturi Richarda Wagnerja operi Tristan und Isolde. Vzroka za to mojstrovo po¬
častitev slovenske prestolnice sta bila dva. Matačič je svojo kariiero, v kateri je
žel toliko uspehov križem sveta, začel 1922 v ljubljanski operi z Bizetovo Carmeh
in Puccinijevo Madama Butterfl.v. Leta 1945 je bil po komunistih “epuriran” in
obsojen na dolga leta nedela in celo stradanja, ker je med zadnjo vojno bil titulami
vodja godb hrvatske domobranske vojske. Tudi ni dobil potnega lista, da bi bil
šel služit glasbeni umetnosti v svet, za kar sta si zlasti prizadevala pokojni Clemens.
Kraus in Herbert von Karajan. Matačičeva prisiljena nemost je trajala tja do
začetka petdesetih let, ko se je Edvardu Kardelju in njegovi ženi zahotelo, naj bi
ljubljanska opera nalašč za njiju postavila na oder sila zahtevno Beethovenovo
opero Fidelio. Tedanji operni ravnatelj dr. Valens Vodušek jima ie odkrito povedal,
da za spodobno vprizoritev 'tega dela ni ne v Jugoslaviji ne daleč okoli nje druge¬
ga dirigenta, razen prepovedanega Lovra von Matačiča. Kardelj je po daljšem po¬
litičnem obotavljanju v njegov nastop privolil. Glas o uspehu Fidelia v Ljubljani
zbudil je vse vztrajnejše zahteve po Matačičevi taktirki v Evropi in drugod. Zaradi
tega so mu titovske oblasti le morale dati potni list in bil je takoj sprejet v von
Karajanov kartel vodilnih dirigentov našega časa. Tako je drugi ljubljanski zače¬
tek Matačiču odprl pot v tisto, kar je njegova umetnost zaslužila...

O EDVARDA KOCBEKA sprejemu pri pokojnem papežu Pi'u XII. v avgustu
1944 piše v svojem Partizanskem dnevniku, ki mu ga priobčuje belgrajska 'Politika,
dr. Josip Smodlaka, eden prvih poklicnih diplomatov, ki so med drugo svetovno
vojno odpadli od kraljevske jugoslovanske vlade v Londonu k TPu. Kocbek je bil
“odličen katoličan” poslan iz Titovega vrhovnega poveljstva v Rim, da bi v Vati¬
kanu izpodbijal “prizadevanja slovenskih klerikalcev, ki so tam zbrali svoje vodilne
ljudi za akcijo ustanavljanja katoliške podonavske federacije s Slovenilo”. Po
Smodlaku je papežova okolica kazala precej zanimanja za Kocbekovo misijo, ki
jo je pripravljal dalmatinski monsignor Cippico, odpravnik poslov jugoslovanskega
kraljevskega poslaništva pri Sv. sedežu, ki je za to pridobil zlasti' kardinala
Maglionea, namestnika vatikanskega državnega tajnika Montinija, sedanjega
Pavla VI. Zanimivo bi bilo vedeti, kakšno vlogo je imel tedanji neoficialni slo¬
venski ambasador v Vatikanu, pokojni pater Anton Prešeren, S. J. Smodlaka o
tem ne pove nič. Kocbek sam v dveh knjigah svojih partizanskih dnevniških za¬
piskov (Tovarišija 1949, Listina 1967) pa do te epizode iz svoje janičarske diplo¬
macije še ni prišel. . .

LECTOR

V SLOVENIJI NI SLOVENSKEGA
NARODA

Pristaši Žebotove razvojnosti pozdrav¬
ljajo sedanjo slovensko republiko kot su¬
vereno državo, kot tako jo pozdravlja tu¬
di Sv. Slovenija, ko ji želi vse dobro v
skupnosti bratskih suverenih republik,
itd., ko objavlja poslanico NO za Slo¬
venijo.

Toda uradno v tej republiki ni sloven¬
ske narodnosti in ni pripadnosti k slo¬

venskemu državljanstvu. To je namreč
razvidno iz matičnih knjig, ko je bila u-
vedena “suverena” republika Slovenija.
Pri porokah morata poročenca odgo¬
varjati na do 40 vprašanj in rubrik, le
tega ju nikdo ne vpraša, kakšne narod¬
nosti sta. Matična knjiga te narodnosti
ne pozna, pač pa sta vpisana kot držav¬
ljana republike Slovenije, a to je tudi
lahko vsakdo, ki prebiva na ozemlju re¬
publike in ima dokumente Ikot prebiva-
vec republike, dasi niti ni Slovenec. Ena¬

ko se lahko zgodi Slovencu, ki gre na
Hrva^sko ali v Srbijo in bo tam 1  živel z
dokumentom, ki ga bo označeval kot
državljan republike Hrvatske ali Srbi¬
je. Poudarek je tedaj na državljanstvo
v socialistični republiki, če pa je sloven¬
skega ali srbskega ljudstva, pa za ko¬
munistični pojmovanje ni niti najmanj
važno, saj se bodo narodi, sicer počasi, a
na koncu spojil' in tako izginili v brez¬
razredni marksistični gmoti človeških
bitij-sužnjev. Če bo kak Slovenec zaradi
služb ali državnih namesti f ev kraj delo¬
vanja večkrat menjaval, bo nazadnje šel
skoz.i toliko državljanstev, da mu bo pri¬
padnost rodnemu narodu ali zamrla ali
pa jo cinično zavrgel v staro šaro.

LJUBLJANSKO “DELO” DEFJCITNO

Država mora v Jugoslaviji dnevnike in
tednike, ki so vsi pod kontrolo komuni¬
stične partije, podpirati, z visokimi de¬
narnimi podporami, ker so vsi zaradi u-
radne vsebine dolgočasni in jih malo'ku¬
pujejo, še manj pa naročujejo. Tako je
ljubljansko “Delo” za leto 1972 že pre¬
jelo podporo 150.000 dolarjev (nad 150
nrlijonov pesov). Uradno glasilo vlade
“Borba” pa je prejela 500.000 dolarjev
(pol miljarde pesov) podpore.

D A H U J T E

ZA SKLAD!

S  SLOVENSKE

I J SVOBODE
Izhaja 15. in 30. v mesecu
Porvenir 2490

REMEDIOS DE ESCALADA
Pcia. Buenos Aires

NAROČNINA:  Argentina in Južna
Amerika 3.000 pescv; za inozemstvo 5
dolarjev, po letalski pošti za ZDA še
2 dolarja, za ostale države pa 3 dolarje.
Naročniki bodo imeli 25 odstotkov po¬
pusta pri izdajah naše zbirke

ZRENJA IN UVIDI
Naročila in nakazila na ime

RODOLFO JURCEC,

(Director)

Porvenir 2490. Remedios de Escalada,
T. E.: 782 -3670
Pcia Buenos Aires, Argentina

Talleres Graficos “DORREGO”
Av. Dorrego 1102. Tel. 54-4644. Bs. Aires

nizmu v pomoč nekaj letakov NOS z, nekoliko pomembnejši¬
mi imeni kot pa bi moglo biti samo Žebotovo. . . Toda koliko
velja ta pomembnost: po letu 1967 se je sprožila tekma med
Žebotom in Krekom, danes pa je na eni strani ostal samo Žebot,
po drugem tiru pa “drvi” odtod v Ljubljano na pomoč nova
“garnitura” razvojnosti... in na lokomotivi bodo izkušeni
agentje UDB. (Iz domovine pa prihaja glas,, da je Žebotov po¬
men padel pod ničlo. Narod je vedno zdrav sodnik!)

Toda ni cekinov brez dvojnega obraza. . . Baje sloni se¬
daj vse na izidu ameriških volitev. Peking in Moskva si že¬
lita zmago “razvojneža” Nixona ... In vendar ? Do volitev
je še četvero mescev, a je Nikon “tvegal” in iz vladnih
aktov izvlekel snopič zakonov, ki so veljali v dobi maccarty-

zma za preganjanje komunistične in marksistične subverziv¬
nosti . . . Seveda bo proti Nixonu ves zbor progresistov, po¬
litičnih in teoloških, odslej “tulil” kot se je razlegalo, ko so
jiSzraelci podirali svetopisemsko Jeriho. Morda za to, ker
se bo- razkrinkala resnica, da je vsa razvojnost samo orožje
za marksistično zavojevavnost vsega sveta..., kakor bo tra¬
jalo še mesce in mesce, mogoče prej, da se razkrinka “razvoj¬
nost”, ki je iz emigracije poslala letake NOS na mizo vladne
palače- v Ljubljani. Trenutno to že pomeni še krutejše zavojšče-
nje hrvatskega in s tem tudi slovenskega naroda v kleščah
bdgrajskega komunizma. (10. julija 1972)

(PROSIMO OPROŠČENJA: na objavo čakata članka Ali
mar pod Zagreb? in Tragedija Trockijevega intelektualizma
in politika nove levice.)