KATOLIŠK CERKVEN LIST. „ Danica" izhaja vsak petek na celi poli, in velja po pošti za celo leto 4 gl. 60 br.. za pol leta 2 gl. 40 br za četert leta 1 gl. 30 br. V tiskarnici sprejemana za celo leto 4 gl., za pol leta 2 gl.. za četert leta 1 gl.. abo zadene na ta dan praznik, izide ..Danica dan poprej Tečaj XLI. V Ljubljani, 27. prosinca 1888. List 4. Pridiga za god sv. Ignacija 31. jul. 1872 v Repnjah. .,Iskal je brezbožne, ter jih preganjal ... in umabnili so se njegovi sovražnibi iz strahu pred njim" 1. Mabab. 3. 5—C. (Konec.) Vsi junaki, preljublj. K., ako so svojemu kralju zvesti, skušajo njegovo kraljestvo vterditi iu moč razširjati. Ignacij močno koperni, da bi kraljestvo svojega nebeškega Kralja po vsem svetu razširil. Precej po svojem spreobernjenji poda se na težavno pot v Sveto deželo. Po velikih prestanih težavah pride tje. Obiskal je kraje, ktere je božji Odrešenik po svoji pričujočnosti, po pridigah, čudežih in terpljenji posvetil. Prišel je na goro Kalvarijo. Tu čuti v sercu veliko žalost zavoljo svojih grehov, pa tudi neko tolažbo. Pade na obraz, poljubi lOOOkrat zemljo, ktero je J. K. s svojo kervjo pokropil in gorke solze pretaka. Misli si, da stoji pri Jezusovem križu in premišljuje svojega umirajočega Zveličarja. Sam sebi govori: „Poglej Ignacij, ta je tvoj Bog, poglej kolino terpi, kako umira za zveličanje ljudi! Njegova kri je tekla za vse; nihče ni izločen od dobrote odrešenja, in vendar jih je veliko, ki njega še celo ne pozuajo in se te gnade ne vdeležujejo. Ah, Ignacij! ali ti to nič k sercu ne gre? — Vstani, oboroži se. vojskuj se hrabro za čast tvojega Boga, prehodi dežele, ktere Jezusa še ne poznajo, razdiraj tam satanovo kraljestvo, in vstanovi namesto njega Jezusa Kristusa kraljestvo. Po tem premišljevanji sklene Ignacij, da bode v jutrovih deželah vero J. K. razširjal, vse malikovanje in krivovero Mohamedovo popolnoma zaterl in ako bo božji previdnosti dopadlo, vse te duše pripeljal v božje kra; ljestvo. Toda povelje tamošnjih vladarjev ga je sililo, odstopiti od svojega nameravanja, ali da boljše rečem, Bog sam je hotel, da Ignacij naj v drugi in bolj vspešen namen svoje delo obrača. — S to željo, da bi za J. K. celi svet pridobil, prišel je v Evropo, in to hrepenenje je bilo tako močno, da je večkrat prišel iz zavednosti. V zamaknjenji, z žarečim obrazom, z očmi proti nebu obernjenimi, je klical v ognjeni gorečnosti: „0 moj Bog, kdaj te bodo vender vsi ljudje spoznali! Vsi ljudje, kteri svojega Boga ne spoznajo, vse dežele, ktere se ne štejejo k kraljestvu božjemu, ab, kako so milovanja vredni! To mu je bilo vedno na sercu. — Iz tega namena tudi je vstanovil družbo Jezusovo, v ktero je sprejemal za cerkev božjo le posebno goreče soude, ki so slovesno obljubiti mogli, da se bodo na pervo zapoved namestnika J. K. v naj daljše dežele podali spreobračat krivoverce in malikovavce. Ta obljubljena pokorščina je tano vezala, da se niso mogli pod nobenim pogojem izogniti: ne pomanjkanje popotnine, ne neznanje jezika, ne težavna pot. ne smertna nevarnost jih ni rešilo. Gospod Bog je toraj Ignacija zvolil, da postavi novo bandero v cerkvi. Ta obljuba je znamnje, po kterem se družba od vsih druzih loči. Po Ignaciju nošlie Bog te apostoljske može po nevarnem morji v uaj divjiše dežele, na naj daljniše otoke, k divjim ljudstvom. da bi oznanovali veličastvo Božjo: „mittam eos44, (poslal jih bom), Izaija. — Vidi se, Izaija že je hotel vstanoviti podobne naredbe; ker je Ignacij precej po vstanovi svoje sinove razposlal po vsih delih sveta, da bi nevernike spreobračali: dva v Afriko, Fec in Maroko, štin v severne dežele, nektere v južno Ameriko, in pred vsim v Indijo velikega apostola Frančiška Ksave-rija. Ta ni bil poslan le v eno deželo, ne v eno kraljestvo, ampak v celi nov svet. da bi nauk J. K. tam vstanovil. Kdo pač zamore prešteti dela, sadove tega apostola! V Japoniji in Indiji je keršč. nauk razširjen, podobe malikov so razdjane iu križ postavljen, maliko-vavski tempeljni pokončani, in pravemu Bogu se spre-lepe cerkve zidajo; več sto tisuč. celo nad milijon ljudi je kerščenib, pridobljenih Jezusu K.; vse to je Ksaverij sam storil. Toda kam sem se zgubil, da dela Frančiška Ks. s hvalo Ignacijevo zamenjam! Nisem pa zašel, dr. posl., od reči, vse to služi k hvali Ignacijevi. Kakom ima viši poveljnik veliko zaslug pri zmagi, ktere so mu podložni vojščaki pridobili, tako ima Ignacij velike zasluge pri srečnem vspehu truda Ksaverijevega. Kdo, pr., j t Ksaverij?. poslal? — Ignacij. Kdo vodi vse njegove stopinje? — povelja Ignaciieva. Kdo pač je zidal v Indiji hiše. v kterih je Ksaverij kerščenike podučeval? Ignacij. Komu je pisal Ksav. kleče srečni vspeh svojega pridigovanja. — Ignaciju, kterega je svojega svetega očeta imenoval. Tako moremo in moramo tudi Ignacija slaviti, da je malikovavstvo premagal in cerkev J. K. poveličal... po celem svetu .... Toraj. predragi posluš. v Kr., je Ignacij dobro vojsko vojskoval, slavno svoje življenje dokončal, vero ohranil. — Pravični plačeg^RCaT čednosti, že je čas neutrudljivega, gorečega Ignacija poplačati m častnim vencem, kterega t»i obljubil tistim, kteri te ljubijo. Tvoje kraljestvo je bilo po njem vter-jeno, obvarovano in razširjeno. Ne ostane druzega, kakor da mu pripraviš v kraljestvu svojega veličastva kraj in njegovo ime veličastno storiš, kakor se je tudi on za tvojo čast vojskoval. Moje prošnje so uslišane. — Misleč, da doslej na svetu nima več opraviti, so mu le nebesa vedno v mislih. Noč iu dan hrepeni Boga gledati. Akoravno se zdravnikom ue zdi še nevarno, vendar se da previditi s ss. zakramenti za umirajoče. Dva dni potem prosi sv. Očeta za blagoslov in za sv. odpustek. Sv. Oče mu dovolijo, česar prosi. Noč potem prebije v vednem zamaknjenji. Uro po solnčnem vzhodu vpre oči in roke proti nebu, spregovori presv. imeni: Jezus in Marija ter zaspi 31. julija 155H sladko in mirno v Gospodu. Berž ko se razglasi, da je umeri, že zašumi govorica: „Sveti mož je umeri." Ne govorim pa o čudežih, Ki so se zgodili na njegovo prošnjo, molčim o časti in češčenju, ktero so pobožne duše do njega imele. Molčim o hvali, ktero so mi dajali namestniki J. K. v javuih pismih. Vse to poveličuje Ignacija. Kar pa Ignacija na veke slavi, je vstanovitev družbe Jezusove. On je po tej družbi čast Božjo povikšal, in zdaj povikšuje Bog po ravno tej družbi čast Ignacijevo: „Bog je častil očeta po sinovihu (I. Sir. 3.)... Po tej družbi nam še vedno kliče Ignacij, da naj vse svoje dejanje in uehanje obračamo v večjo čast Božjo: ad majorem Dei gloriam. Ta izrek je Ignacija podžigal k vsim večim delom. Ta izrek naj tudi naša dela povzdiguje in stori zaslužna. Toda. pr., kje je pa ta gorečnost pri nas? Smo sicer goreči, toda ta gorečnost izvira reda iz časti-lakomuosti. iz naše lastne ljubezni, iz lastnega dobička; in ali nismo morebiti velikoveč spolnovali izreka: „Vse k manjši časti Božji"! O pr.! kdaj bodo vender naše serce nehalo, na tako nečimerne reči navezovati se? Kdaj pač se bomo vender povzdignili in tisti cilj doseči iskali, za kterega smo vstvarjeui! Bog nas je zavoljo svoje časti iz nič poklical, in mi se tako rekoč zopet povernemo v nič, v prah. Ah. keršč. duše! spoznajte vender enkrat, kako imeniten je vaš namen, sama čast Božja. V kaj pa je Bog svojo čast postavil? Ne v kaj druzega, kakor da bi ga ljubili. Ah potrudimo se vender za božjo ljubezen vse storiti! Darujmo se Bogu iz vsega serca in kličimo z Ignacijem: O moj Bog in Gospod! vzemi vso mojo prostost, naj bode tvoji službi posvečena; vzemi vse moči moje duše, um, pamet in voljo, vse kar sem in kar imam, je dar tvoie božje blagovoljnosti; vse naj bode k poveličevanju tvojega imena. Stori me. o Gospod! tvoje očetovske ljubezni deležnega, in to bodi konec vsih mojih želja. O sv. Ignacij! sprosi, da pridemo tudi mi vsi k Tebi v sv. nebesa, kjer se bomo s Taboj veselili od vekomaj v.o vekomaj. Sv. Oče Leon XIII. Načert, kako bi se svet prenovil. iflovor dr..lane/iča v kat. družbi.) (Dalje.) a) Na čem boleha današnji svet? V pervi svoji okrožnici — Inscrutabili Dei consilio — razposlani dne 21. mal. travna 1878, pozdravijo sv. Oče papež najprej škofe svoje brate, jih povabijo k skupnemu delu za čast božjo io blagor človeštva ter jih oserčujejo za prihodnje težave. Potem pa preidejo na razmere človeške družbe v naših dneh in jih najdejo žalostne in gnjile; vendar pa obupati še ni, zato tolažljivo pristavijo: Svet je še ozdravljiv. Kaj mu toraj manjka? 1. Omotico ima. Narvišje resnice, ua katerih sloni človeška družba, kakor na svojem temelju in stanovitni podlagi, se spodkopane ušijo. Zato ljudem pri vsakem naporu in koraku proti sreči tal zmaujka in se pogrez-nejo še globočeje v močvirje puhlih fraz iu pustih navad. 2. Divja be8nost se prijema prederznih duhov, ki otresajo in se ustavljajo vsaki zakoniti oblasti; šunta in draži pa jih lažnjiva veda in učenost, ki zaničuje in razkopuje postave, ki so v red nravnosti in v varstvo pravice postavljene. 3. Vročinska merzlica kuha svet. Merzel je posvetni človek, prav ledeno merzel noter v dno serca za nadnaravne večne reči, za sv. mašo, ss. zakramente, molitev itd.... vroče pa hrepeni in poželi praznih, minljivih dobrot, in ta pohlepnost gre prav do nore strasti v samomorih. Kadar pa sedijo taki boluiki pri tujih poluih jaslih, kadar opravljajo in oskerbujejo tuje njim izročeno ali javno premoženje, zapravljajo, razkopujejo in goljufu-jejo, da je groza iu pri vsem tem so še tako nesramni, da se derže, kakor bi oni bili edini skerbni za blagor domovine, in edini vaihi svobode. Vse te bolezni pa so nalezljive in se siluo rade primejo, za to so jih sv. Oče razglasili za kužne ali epidemične. Širijo se po svetu taki „bakcili*, kužni udje skrivnih družb, kteri z besedo in slabim izgledom ljudi pohujšujejo in zapeljujejo. b) Izvir ali korenina vsega hudega, katero tare današnji svet. Vsi ljudje skupaj so družba človeka. Vsaki družbi perva reč pa je oblast. Oblast kaže, kaj je družbi namen, in voli pomočke za ta nameu in zdatno nagiba ude proti cilju ali namenu. Zato mora tudi Človeška družba ali svet imeti tako oblast nad seboj, katera mu kaže namen in ga potiska proti cilju. Oblast pa, da zasluži to lepo ime, mora biti res oblast; vsi in vsakateri jo mora pripoznati in njeno pezo čutiti, biti mora vesoljna in močna. Ljudje so po rojstvu ali naravi svoji vsi enaki, iu oblasti drug čez druzega nima, ako mu ni dana od Gospoda vseh ljudi, od Boga. „Non est potestas, nisi a Deo. Ni je oblasti razun od Boga." (Rim. 13, 1.) Bog te svoje ves svet obsegajoče oblasti ne izpusti iz rok, le pod njim, na drugem mestu, iu pod njegovim nadzorstvom utegnejo ljudje oblast imeti in rabiti. Te oblasti pa ne smejo drugače kot po njegovi volji vpo-rabljati, ako se nočejo zameriti Bogu. Vsa oblast je tedaj lepo v red djana. Najvišji in pervi oblastnik je Gospod sam, potem pridejo drugi oblastniki lepo po versti. kakor jo je postavil Bog. „Non est potestas nisi a Deo. et quae sunt, a Deo ordinatae sunt. Ni je oblasti razun od Boga, katere pa so, so od Boga v red postavljene. (Rim. 13, 1.) Da, je Bog začetnik in vir vse oblasti, o tem ne dvomi noben človek, kateri ima še vero v Boga in pozna njegove lastnosti. Ali kateri so drugi oblastniki in koliko moč imajo, to bi bilo dobro, da, celo potrebno vedeti, da zamoremo pravim se vklanjati. Kdo nam more to povedati? Nar bolj zanesljivo Bog sam ve, komu in koliko je podelil svoje oblasti. In kaj pravi Bog? Zveličar naš tako le govori: Meni je dana vsa oblast v nebesih in na zemlji... Kakor je Oče meue poslal, tako jaz vas pošljem. Pojdite tedaj in učite vse ljudi... iu napeljujte jih spolnovati vse, karkoli sem vam ukazal. (Mat. 28, 18.) Kdor Vas posluša, mene posluša? Kdor Vas zaničuje, mene zaničuje, in kdor mene zaničuje, zaničuje Njega, ki me je poslal. (Luk. 10, 16.) Sovražniki katoliške Cerkve. (Govor .Jož. Pihlarja v katol. družbi 14. dec. 1887.) Od padca angeljev v nebesih in od padca pervih staršev v zemeljskem raju se neprestano bojuje hudo zoper dobro. Od kar je bil storjen pervi greh na zemlji, je prišlo nasprotje in sovraštvo na svet, zavoljo greha. Bog je rekel kači zapeljivki: Sovraštvo bom storil med teboj in med ženo — in med tvojim zarodom in njenim zarodom. Tedaj ie bil greh vzrok sovraštva in od takrat so med ljudmi nasprotniki iu sovražniki, še celo natorne moči. elementi, živali i. t. d. so človeštvu sovražne po-htale ; in dokler bode ljudi na zemlji, ne bo brez zoper-nikov, nasprotnikov in sovražnikov; le takrat, kadar se bode dobro od hudega na veke ločilo, bo edino le v peklu sovraštvo, večno sovraštvo, kakor bode v nebesih večno prijateljstvo, — večna ljubezen. Skoraj sleherni človek ima enega ali več nasprotnikov in sovražnikov. Marsikteri sicer misli, da nima niti enega nasprotnika, pa se prej ali slej prepriča, da tudi on ga ima; drugi zopet, kateri vse bolj černo vidi, meui, da ima v vsakem aotu in za vsakim plotom zopernika in sovražnika. Se ve da, dušnih sovražnikov, žali, ima sleherni človek odveč. Koliko neizrečeuo veliko gorje in zla je že učinilo sovraštvo na svetu, vidimo iz zgodb svetega pisma, kakor tudi iz svetovne zgodovine od začetka do sedanjega časa. Eni sovražniki škodujejo ali vsaj skušajo škodvati človeku na življenju ali na zdravju, — na premoženju ali pa na dobrem imenu; — drugi pa škodujejo, ali vsaj išejo škodvati duši človeški na mnoge načine, zlasti po napeljevanji in zapeljevanji v greh. Greh pa, ker je neskončno razžaljenje Božjega veličastva, ker greh rani dušo, jo oropa milosti Božji, in jo umori, kakor se po cerkveno govori, to je, večne smerti vredno stori, — greh je e d i n o zlo na svetu. Zato molimo v litanijah: vsega greha, večne smerti — reši nas, o Gospod! Razloček med telesno, posvetno škodo in med dušno škodo je tedaj tako neizmeren, kakor neskončen je razloček časa od večnosti. — Žali pa, da se premnogi manj bojijo in se manj varujejo dušnih sovražnikov, nego telesnih, nekaj iz mnogokrat zadolžne nevednosti, nekaj iz malomarnosti, — in zavoljo pomanjkanja potrebne čujočnosti, in slednjim se zgodi tako, kakor tistim ljudem v sv. evangelju, katerim je med tem ko so spali sovražnik zasejal luljke med pšenico. Kakor imajo posamezni ljudi, tako imajo tudi cele družbe in skupščine svoje nasprotnike, svoje sovražnike. Sveta kat. Cerkev je velika, pač da, velikanska družba, in ta je imela od svojega začetnika Jezusa Kristusa do zdaj, in bode imela do konca sveta svoje nasprotnike, svoje sovražnike. O Kristusu je bilo to že prerokovano v starem zakonu, in štirdeseti dan po Jezusovem rojstvu je starček Simeon v tempeljnu prečisti Devici in materi Mariji prerokoval, da se bode njenemu božjemu Sinu nasprotovalo. Katoliški kristjani morajo po povelji Jezusa Kristusa sovražnike ljubiti, jim dobro storiti in zanje moliti, in tisti bi ne bil več pravi ud kat. Cerkve, kateri bi te zapovedi spolnovati ne hotel. Kakor je pa zapovedano sovražnike ljubiti, je pa tudi naročeno, da se mora sv. kat. cerkev, da #e mora katoličanstvo, tedai tudi mi, proti svojim nasprotnikom in sovražnikom boriti, — boriti se za najdražji zaklad, to je za vero, — ne sicer s svetovno silo iu z zemeljskim orožjem, temveč z duhovnim orožjem. Glavno orožje pa je: ščit vere in duhovna moč, to je: beseda Božja, nadalje poslužiti se je duhovne vojske, in ta je združena molitev. To se tudi godi po najvišjem varhu kat. cerkve na skali sv. Petra, — po vsih škofih, mašnikih iu cer-kveuih redovih: to se godi po dobrih kat. knjigah in spisih; — po časnikih v kat. duhu pisauih. po mnogoterih katol. družbah in zavodih i. t. d. To se godi po vsih pobožnih kat. družinah; — da. vsaki pravi katoličan z lepim izgledom in z natančnim spolnovanjem dolžnost svojega stanu dela in se bojuje za kraljestvo Božje na zemlji, dela v prid kat. cerkve. Zato se po vsi pravici imenuje sv. kat. cerkev na zemlji: vojsko-valna cerkev. Da se pa zamore. kakor v zemeljski, tako tudi v duhovni vojski bojevati, treba je, da spozuaš nasprot-nike io sovražnike, da poznaš njih moč. njih orožje in načine njih boja. Poglejmo tedaj nekoliko nasprotnike in sovražnike sv. kat. cerkve, tedaj naše nasprotnike. — Vsi ti nameravajo in si prizadevajo, kolikor toliko škodo delati katoličanstvo: vendar so eni boli l ;varni od drugih. (Dalje nasl.) Ogled po Slovenskem in dopisi. Ljubljana. Deželni zbor je 23. t. in. sklenil, da naj se v spomin 401etnega vladanja presvitlega cesarja jistina 20.000 gld. odloči kot vstanova za ubožne, kteri niso zmožni sami se preživiti. Obresti te vstanove naj se dajejo tistim srenjam, ktere so najbolj obteževaue z oskerbljevanjem tacih revežev. Deželni zbor sklenil je po dveh mescih delauja sedanje zborovanje pretekli ponedeljek, gg.. kteri so ob enem deržavni poslanci, so v torek odriuili na Dunaj. Posebna deželna deputacija ima Nj. veličanstvu cesarju v imenu kranjske dežele čestitati k 40letnici cesarovanja. Ti odborniki so: glavar grof Thurn. dr. Poklukar in baron Žvegelj. Vis. rodni gosp. deželni predsednik baron Vinkler daroval je 500 gld. za ljubljanske ubožne in za dobrodelne namene. Ljubljanske šole so zaperli, ker so koze precej hudo razsajale; zdaj pa je videti, da ta nadloga poje-njuje, — saj ne merjo več tako zelo. V Smlednika, 19. jan. 1888. Slišalo in bralo se je mnogo, kaj so evropski narodi in njihovi vladarji podarili sv. Očetu ob Njihovi zlati maši. Gotovo bode marsikoga zanimalo, kako je tudi najviši vradnik zjedi-njenih deržav počastil sv. Očeta. Ni mi treba omenjati, da so ameriški katoličani pokazali svojo ljubezen in vdanost sv. Očetu s tem, da so Jim poslali velike svote denarja, dobro vedoči, da ravno gmotne podpore pri sedanjih razmerah naj bolj potrebujejo. PredsednikCleveia.fi je pa poslal darilo, ki obsega izvir ponosu vsakega domoljubnega deržavljana. Poklonil namreč je sv. Očetu krasno tiskano in v knjižni obliki vezano vstavo zjedinjenih deržav Ameriških. V resnici prav amerikansko darilo — darilo, ki obsega one principe, na katerih je najpopolniša republikanska vlada vstanovljena. Gospod Cleveland je poslal svoje darilo v Rim po prevzv. kardinalu Gibbons-u, ki je tudi sporočil predsednikovo uajserčniše čestitanje sv. Očetu k Njihovi zlati maši. Darilo predsednikovo poklonil je sv. Očetu milg. nadškof Rvan iz Philadelphije. — Preč. monsgn., mislil sem, da vas bode to zanimalo (Gotovo; hvala! Vr.) (ako uže niste prej čuli); kajti, zopet nov dokaz, kako svet spoštuje svetega Očeta ter nehote, celo protestantje priznavajo (neka skrivna moč jih sili): „Tu es Petrus" itd. S Podpore, 18. januvarija. Letošnjo zimo ljudje zelo bolehaio in merjejo. po deželi, ne ravno za kužnimi boleznimi, ampak le bolj zavoljo mraza. Med drugimi umerli so v kratkem kar eden za drugim 3 možje, ki so bili med seboj dobri prijatli, namreč pek iz Koli-čevega. mesar iz Doba, in okrajni zdravnik g. Janez Rupreht iz Prevoj. Naj o poslednjem kaj več omenim. Ta sospod si je konec mesca oktobra nogo zlomil. Ko je padel na gladkem tlaku v neki grajščini. Ker je bil prileten. »55 let star. se je noga počasi zdravila. Kar pritegue uotranji prisad, in v par dnevih potem, (3. jan.. je popold. ob 2 mirno v Gospodu zaspal ter sklenil svoje trudapoln» življenje. Napravil je bil še poprej zadnjo voljo iu bil previden z vsimi ss. zakramenti za umirajoče. Kakor blisk se je hitro vest o njegovi smerti raznesla po vsi okolici, in trumoma so ljudje hodili kropit tega gospoda, blagega dobrotnika revežev in iz-verstnega zdravnika. Lep in veličasten je bil njegov pogreb t. m. popoldne oi« 4. Vdeležili so se žalostnega sprevoda ne le domači farmani, ampak tudi sosednjih duhovnij; prišlo je tudi veliko gospode iz Kamnika, Mengša, Ljubljane, iz Žuženberka, in drugih krajev. K sprevodu prišlo je tudi veteransko društvo in gasilna straža iz Domžal z godbo vred; ta godba je v premolk-Ijejih svirala žalostiuae. — Počasi pomikal se je sprevod iz Prevoj po veliki cesti skoz Št. Via v cerkev, kjer se je libera odpela; potem pa smo pokojnega spremili na pokopaii:če, ter smo truplo njegovo izročili hladni zemlji med obilnim ihtenjem iu glasnim jokom sorodovincev. Več duhovnov iz okolice je bilo povabljenih k sprevodu, pa /avolj obilnih in nujuih opravkov niso mogli priti, in tako sta le domače - duhovna merliče spremljevala. Pokojni gospou bil je blag človek; rad je tudi hodil k sv. maši; bil je dober prijatelj duhovnov, ktere je s posebno vnemo in vestnostjo zdravil. Bil je pa tudi izversten zdravnik, ki je hitro spoznal bolezen, imel dar diagnoze, da je kar hitro rekel, kakšno bolezen ima bolnic in pri tcn skor«; nikoli ni zmotil. Zato je bil v »lovesu o.izo iu daleč. Bil je sicer le okr. rau(tc:L.k. zuravnik imeuGvan, ti: ni v.soke šole študiral, pa je v diagnozi prekosil nanose sedanjih dok-tarjev zdravnikov, gi perkutirajo iu terjajo, da bi bolezen našli, pa se vender večkrat tudi motijo. Gospod Rupreht je le bolnika gledal v obraz, pošlatal za žilo, iu je precej vedil. s kako bolezuijo ima op aviti. Koristuo je tudi nazaj seči v poprejšnje čase. ker zgodovina je učiteljica življenja. Ravno v tej hiši, kakor g. Rupreht. umeri je 25. februvarija 1850 nek sloveč zdravnik, g. A u d r ej N o v a k. Ta gospod je bil samskega stanu in dosegel je starost 54 let; bil je pobožen kristjan, izversten zdravnik, in velik dobrotnik revežev in bolnikov. To svedoči sledeči dogodek. Prišel je enkrat k bolni otročnici, v hiši bila je revščina. Zdravnik je storil zdravniško dolžnost, pa namesto da bi bil kaj računil, je še sam 3 gld. ubogi družini podaril. Ta gospod ni iskal bogastva, temuč nabiral si je dobrih del in zakladov neminljivih, ktere je pred saboj pošiljal v večnost. Ko je umeri, zapustil je denarja le toliko, kolikor treba za pogreb. Ta verli mož je takrat (1850) z največo vnemo zdravil vročinske bolnike; ondi je nalezel to bolezen in je tako kot žertva ali prav za prav kot mučenec svojega poklica, previden s ss. Zakramenti, mirno v Gospodu zaspal. Pogreb njegov bil je velikansk, kakor pri g. Ruprehtu, ljudje so po 3 ure daleč prišli zadnjo čast in ljubezen skazat svojemu ljubljenemu zdravniku in dobrotniku. Njegov spomin je blagoslovlj en. Enak tema gospodoma bil je sloveči zdravnik v Teržiču g. Tomo Pire. Bil je gospod dober io pravi kristjan, izversten zdravnik, ki je bil na Kranjskem pervi veščak za notranje bolezni. Njegov slovez segal je daleč, tudi v druge dežele; bil je enkrat poklican na Dunaj k bolni gospej Dunajskega župana dr. Zelinka in njegovo diagnozo poterdili so dunajski profesorji zdravniki. Prav vreden verstnik teh 3 gospodov bil je ranjki dr. Papež v Mokronogu. Bil je mož blagega značaia, pobožen kristjan, kteri je vsaki petek popoldne molil v cerkvi sveti križev pot. Imel je pa tudi veliko srečo pri zdravljenji ljudi, tako da. kakor je pripovedoval z zlatim križcem odlikovani učitelj P., je ozdravil bolnika, če je le še mogoče bilo ozdraviti ga. Vedi, da je bil Bog ž njim, in z unimi omenjenimi gospodi zdravniki. Zato so dosegli toliko lepih vspehov v svoji praksi. Naj bi vsi gg. zdravniki posnemali te verle može. in mili Bog nam daj dosti takih zdravnikov, kteri v svojem poklicu spoznajo, časte Boga iu zaupajo v Boga, od kterega pride vsak dober dar, tudi dar ozdravljenja. A. K. Iz Kočevja. (Nova dekanijsJca farna cerkev.) Kočevska farna cerkev je posvečena slavnima svetnikoma Fabijanu in Sebastijanu. Ravno v god teh patronov je odborov kočevskih meščanov, z gosp dekanom na čelu, razposlal klic za pomočke k zidanju nove mestne farne cerkve. Srenja šteje 500 duš, cerKev pa je trikrat premajhna in redno obiskovanje božje službe torej pri tem zelo terpi. Človeku mora biti užaljen, ki ima kaj občutka, ako vidi, da veči del občinstva je ob nedeljah in prazuikih med božjo službo zunaj cerk\e. Zraven tega je sedanja cerkev že močno oškodvana, da se utegne vsak čas zgruditi, in vsa poaoba cerkve je taka, da ni nič pripravna za mestno farno cerkev. Nova cerkev je torej tako potrebna, da se nje zidanje ne da odkladati. Zato se je zbral odbor kočevskih meščanov, ki hočejo po radovoljnih zbirkah to delo pospešiti. Veči del prebivalstva je namreč tako ubožen, da sami tega dela nikakor ne morejo doveršiti. Prevdarili so, da stroški se utegnejo narasti na 85.000 gld., in delo se ima pričeti že letos, ali pa prihodnje leto. Imeua dobrotnikov, ki bojo darovali narmanj po 100, bodo zaznamnjana v novi cerkvi ua častnem kraju; kdor pa daruje 20 gld., mu bode po smerti z vsimi zvonovi trikrat odzvonilo. Tudi se bodete vsako leto dve ss. maši opravili za dobrotnike v novi cerkvi. Ob nedeljah se bojo dobrotniki s prižoice naznauovali. Pod-pisau je odbor z g. dekanom vred 23 častnih meščanov. Bog daj srečo in obilnega blagoslova! Zraven nove farne cerkve pa ima Kočevsko mesto dobiti neko še drugo koristno napravo, namreč, sirotišnico za mladino z vstavom za slepe — pod vodstvom usmiljenih sester sv. Vincencija Pavljanskega, in to v spomin 401etnega vladanja cesarja Frančiška Jožefa I, ktera slovesnost zadene na 2. grudna 1888. V ta namen dela poseben odbor, ki se je zbral v Ljubljani in čegar predsednik je dr. pl. Lehmann, c. kr. višji deželni sodnijski svetnik v pok. V božjo čast iu v prid uboge mladine in terpečega človeštva Bog podeli blago edinost v obojnem delu in nebeški blagoslov! Iz Vipavske doline. (Obnovljenje Vipave.) Od 13. do 21 decembra obhajal se je v Tergu sv. misijon, kterega so z vso gorečnostjo vodili trije preč. oo. laza-risti iz Ljubljane. Če tudi je skoraj vsaki dan deževalo, tako da je zlasti v cerkvi kakor po stenah lilo, se je ljudstvo, vsaj priprosto, misijona vdeleževalo z veliko vnemo in pobožnostjo, in gotovo tudi z velikim pridom. Na sv. Tomaža dan, ko je slovesna procesija z misijonskim križem stdepala sveti iu zlati čas sv. misijona, bilo pa je najlepše vreme, kakoršnega si v tem času le misliti moremo. Zakaj toraj ravno tako ? Prijatelj, vsaj veš, kaj je „žehta?- — To je opravilo. ki naj bi vso nesnago odpravilo iz perila. Da se to doseže, treba je uajprej namočiti, potem oprati, da je belo in čisto. — V duhovnem pomenu se je tudi ob času sv. misijona napravila taka „žehta.u — Kakor je ob času sv. misijona namakal dež zemljo, tako so namakali tudi neutrudljivi pridigarji in spovedniki vernikom serca, in jih res — vsai kar je sploh ljudstva — privedli do poboljšanja; oprani in očiščeni so bili ter postali beli. V zuamnje tega ogemila je tudi Vipavska dolina nato belo, sneženo obleko. — Žali pa, da so se nekteri „omikaniu maio zmenili za blaženi čas sv. obiskovanja, in so vsled tega ostali še kot neoprano, nečedno perilo. Kakor pa to ne more ostati prikrito, tako tudi vsa dolina ni ostala zavita v belo odejo nedolžnosti. Prihrula je burja, ter odgernila marsikak hribček ali skalni rob, ki zdaj kaže svoje neprijazno lice. — Vsi resnično spokorjeni, ki ste se res na duši pobelili z vrednim prejetjem ss. zakramentov, vi se nikakor nikar ne dajte zopet omadežati, če tudi še tako huda burja skušnjav razsaja, ter ne pripustite, da bi ae vaš prejšnji stan pregrehe in mlačnosti zopet pokazal v vašo sramoto io nezmerno škodo. Če tudi so raznoverstni viharji skušnjav in zmotnjav močni, imejte zavest, da je še močnejši milost Gospodova, ktere ste se v tem srečnem času vdeležili. Zmotnjava bo prešla, iu ako boste storjenim sklepom zvesti, bo vaša serca zopet ogrevala božja prijaznost, — sej veste, da po hudi uri tolikanj lepši solnce sije. Naj bo s tim tudi izrečena najlepša zahvala ne-utrudljivim prečast. oo. misijonarjem, ki so ves čas tako neumorno delali na to, da se reši, kar je bilo zgubljenega in kar se še da rešiti! — Enako tudi hvala preč. gosp. dekanu, ki je svojim ovčicam napravil toliko dušnega veselja in tolažbe, ter se ni strašil ne truda ne stroškov, tudi ne zabavljanja nasprotnikov, pač pa šel ravno in varno pot, ktero je spoznal za na; priprav-nejšo, da se reši, kar je še sploh rešiti mogoče. Vsim naj obilno poverne predobrotljivi Bog! Želeti bi le še bilo, da bi se sv. misijon obhajal kmali še v kaki drugi Vipavski duhovniji, ker je ljudstvo od vsih strani tako silno pritiskalo, če tudi so bili gg. misijonarji naprošeni le za domačo župnijo. V Rimu, 5. jan. 1888. (Slavenski pes-romar pri drugi sveti mali in slovesnosti sv. Očeta Leona XIII v baziliki sv. ap. Petra o vigiliji sv. treh Kraljev.) Tretjega januvarija šel sem na „Monte Citorio.« v paiačo. v kteri biva začasno v Rimu predsedništvo osrednjega odbora bolonjskega za slovesnost zlate maše sv. Očeta. 5. jan. bilo je odločeno samo za romarje italijanske bivati pri sv. maši. ki jo bode daroval in opravljal namestnik Kristusov ua zemlji in poglavar sv. kat. Cerkve sv. Oče Leon XIII na grobu pervaka apostoljskega. sv. Petra. Blagodušni predsednik iz Bolonje mi je na malo prošnjo milostno in izvanredno podelil dopustni list, s kterim je podeljena pravica bivati 1) pri sv. maši sv. Očeta, 2) za sprejem, avdienco pri sv. Očetu, 3) za ogled vatikanske izložbe, v začetku njenega odtvorenja; kajti obči vstop brez vstopnice bode še le pozneje pc deljen. Oh. kako mi je serce hvaležnosti kipelo, da mi je podeljena milost biti v drugič pri sveti maši. ktero opravlja najvikši mašuiu — naslednik kneza iu pervaka apostolov, sv. Petra. sv. Oče rimski biskup in glava vidna Cerkve kerščansko - katoliške. — Gotovo, vsak predstojnik bi mi ne storil te milosti, kajti dosti sem se osvedočil o tem že mnogokrat, in sedaj v Rimu; ali Italijan, dober in iskren katoličan, predntojnik imenovanega odbora, svetovnega stanu, mi je ljubezujivo storil to veliko dobroto. 5. januvarija so že po četerti uri proti jutru der-drale kočije v uepretergani versti pred Vatikan na terg sv. Petra; romarji italijanski so ua trume hiteli k baziliki sv. ap. Petra. Tudi jaz sem prav rano šel k vratam Karola Velikega pod stebroviščem, levo stran terga vatikanskega. Danes bil sem mnogo bliže vhoda, nego novega leta dan. Čakali smo, kakor stari očaki pred peklom, kedaj bodo se vrata kraljestva uebeškega odperle. Pobožni romarji italijanski iz vseh stanov človeške družbe na zemlji so skupno molili sv. rožni venec. Ob sedmih so se odperle velike vrata v hodišče Karola Velikega. Tekli smo — pa še kako! Pretekel sem vse in dohitel mimo treh straž z dozvoljnim listom v roki v slavno baziliko sv. ap. Petra. Dobil sem vgodno mesto tik ob-graje blizo glavuega oltarja uad grobom pervaka apostolov. Ljudstvo je vedno bolj iu boli napolnovalo prostore vatikanske bazilike. — Dve ure čakanja, pa mi je berzo minul čas v pripravi k pesv. daritvi, ki jo bode daroval namestuik Kristusov ua zemlji v spomin dejanskega nastopa j)resvete svečeniške službe pred 50 leti Bogu uajvišjemu v sv. cerkvi katoliški. Deveta ura pred poldnem odbije; straže papeževega dvora počno redoma dohajati iz kapele najsvetejšega Zakramenta; zbor kanonikov sv. Petra s svečeniško mladežjo. cerkveui pevski kori bazilike sv. Petra in sikstiin.ve kapele idejo sv. Očetu naproti. Sveti Oče dojdejo peš, v navadni obleki