Po duhu in zaslugi retimPred dobrim tednom sc je zaključila v Somboru zanimiva sodnijska razprava proti petorici oblastnikov in stebrov današnje vlade v Vojvodini. Glavni obtoženec je bil dr. Stojkov, nainestnik velikega župana v Vojvodini, z njim so pa stftjsli na obtožni klopi bivši veliki župan Nikoia ArsenoVič, favriateij' veliko-županijskih uradov Žundanovič, srezki načelnik Krstekanič, neki velepodjetnik in neki bankir. Obtožnica navaja dolgo vrsto zločinov, katere so ti ljudje izvrševali pod varstvom današnje vlade, njcnih pi-vakov in vladnega strankarstva, gotovo pa imajo ti ljudje še mnogo na vesti, kar ni prišlo v obtožnico. Z zloČinskim početjem na veliko in posebno predrzno je začel dr. Stojkov tedaj, ko so morale naše oblasti prav na hitro izprazniti bajski trikot pred jMadžari. Gospod veliki župan, oziroma njegov namestnik, je dobil iz Beograda nalog, naj zbere državno blago ter odpelje s seboj, dr. Stojkov je pa to naročilo po svoje razumel ter tudi izvedel. Državni denar je tako pospravil, da je sebi pridržal nad pol milijona kron, narodu je rekviriral živino kot «državno blago« ter jo potem prodajal in delil svojim prijateljem in pomočnikom, skratka rečeno: sušil je kase in zaloge, nad narodom pa postopal kot pravi razbojnik. Nadalje riašteva obtožnica celo vrsto goljufij in poneverb. Ponarejal je pobotnice na velike svote, katerih pa ni izplačal, iz uradne blagajne je vzel nad 100 tisoč kron ter jih pbslal svojemu sinu, ki je moral kot sin srbskega oblastnika in prvaka seveda študirati v Švici, rekvirirano živino je prodajal kar pod roko, brez vsake licitacije svojim prijateljem in še le to, da je skušal podkupiti nekega drugega višjega uradnika, naj bi zopet odvzel uivalidom in dobrovoljceni dodeljeno zemljo ter jo njemu pripisal, ga je razkrinkalo in pogubilo, ker je bil dotični uradnik slučajno pošten ii» ker je Stojkov že tako predrzno in brezskrbno uganjal svoje zločine, da je moralo priti vse v javnost. Dokler je gulil in goljufal, zatiral in preganjal samo kmete, je bilo njegovo početje popolnoma varno. Na vsako pritožbo je še z večjo krutostjo odgovoril in ob vsaki priliki je pokazal, da ima Pašiča in Pribičeviča za seboj. Vozil se je v Beograd, ali je pa pisal in vedno je prinesel kako posebno «naredjenje«, ki mu je dajalo nad ubogim narodom proste roke. Še le ko se je spravil nad svoje scnTstnike in nad gospodo, mu jc stopila nasproti pravica tcr ga s pajdaši vred posadila prcd sodišče. Na razpravi je bil miren, na tistih liiu je igral prezirljiv nasmeh in kakor se je ponašal, da jc doktor jirava in pravoslavnega bogoslovja, tako je tudi z nekino ponosom zabrusil sodnikom: «Raz]x>jnik sem, pa saj so tudi drugi!« — S tem je hotel ludi povedati, da drugi razbojniki samo radi tega nc pridejo pred sodišče, ker so večji od n.jega, aii pa, ker stojijo šc višje kot je stal on, — in pa to, da jo pač takšen, kakoršnega so ga drngi vzgojili, podpirali in v upravi namestili. Režim je dobro razumel Stojkov nastop in zato se je tudi ves čas preiskave in razprave trudilo, da raznc podrobnosti njegovega početja v Vojvodini ne pridejo v javnost. Ko se je obtoženec glede izpraznitve bajskega trikota, kjer si je toliko dcnarja in blaga nagrabil, začel sklicevati na posebno povelje ministra Pribičeviča, ki je imel tedaj notranje zadeve, so hitro prešli na prihodnjo točko obtožnice ter opuslili vsako razmotrivanje o tem, da-li so morda tudi ministrske posebne naredbe in v koliko podpirale njegovo postopanje. Gotovo je, da je nad dr. Stojkom precej oblastnikov, katerim ibi bilo ljubše, če bi ta razbojnik še vnaprej ostal nerazkrinkan in neobsojen, Njim je prišel dr. Stojkov samo po posebni smoli ali nesreči pred sodišče in tako po nesreči tudi prah v javnosti in pa obsodba ni mogla izostati. Stojkov je dobil pet let, veliki župan Arsenovič dva in pol, drugi manjše kazni, bankirja so pa oprostili. «Razbojnik sem, pa saj so tudi drugi!« — S tem izgovorom bo obsojenec sedaj podvzemal vse korake, da svojo kazen omili in gotovo bo našel ljudi, ki si bodo mislili: zakaj bi sedel ta razbojnik tako dolgo, ko je toliko drugih in še hujših na prostem! Napravili se bodo rekurzi in mogoče pride celo jkako pomiloščenje, ker gospodi okrog minislra Markoviča, ki deli pravico, vest ni čista in ker ima ta gospoda za navadne in nevarne zločince razne milosti, ki se pa političnim preganjencem niti v toliko ne naklonijo, v kolikor to zakon sam zahteva. Stcjkov in njegovi istočasno obsojeni pajdaši so bili oblastniki v Vojvodini, upravljali so narodno in državno premoženje, izvajali razne zakone ter predstavljali pred narodom državno oblast, ki zajiteva od državljana izpolnjevanje državljanskih dolžnosti, njim ob strani so pa stali drugi oblastniki, ki naj bi predstavljali ono državno oblast, ki daje državljanu varstro pred krivico. Sedaj pa da vidimo, kakšni ljudje so se našli med tem^! — Eden je bil predsednik okrožnega sodišča v Subotici — Milan Magaroševič, ki se je brez pravice podpisoval kot «doktor« in ki je sedaj v preiskavi radi uajumazanejših kupčij z nekim madžarskim verižnikom in potepuhom. Ta «sodnik« ima tudi najhujše zlorabe svoje oblasti na vesti. V preiskovalnem zaporu jc imel nekega kmeta iz Vrbasa in ker je hotel kupiti po ceni hišo za svojo trgovino, stopi kratkomalo k jettiiku v zapor ter mu pravi, iiaj hišo proda, če hoče, da bo njegova slvar pri razpravi dobro iii milo izpadla. Fudi sekvestre je ta «sodnik« nastavljal in odpravljal, fe se mu je dobro plačalo. Njemu podoben je državni pravdnik iz Pančeve Bogdan Milašinovič. Obdolžen je: 1. da je uporabljal kaznjence za dela v svoji hiši, 2. da je uporabljal kaznjence za nakupovanje pšenice, s katerD je delal kupčije, 3. je od časa do časa izpuščal na več let obsojene kaznjence na svobodo, da so po domačih vaseh zanj kupovali pšenico, za kar jim je plačeval tudi provizijo, 4. je dal od kaznjencev zase in svoje prijatelje izdelovati pohištvo, vsega za 20 sob. — Takih prikazni bi se dalo našteti še več, pa bodi dovolj. Kako so prišli taki ljudje na tako visoka in odgovorna mesta? — Po potrebi vladne politike kot priganjači vladnih strank. Tega je rabil radikalski, onega demokratski prvak in spravil ga je v službo, da dela za njegovo stranko'in če je tudi zvedel, da ima to ali ano na vesti in če se je njegov varovanec razkrinkal kot še tak lopov, mirno se je šlo preko tega na dnevni red nadaljnje strankarske korapcije, češ: Kaj hočete! Razbojnik, pa saj jih je dosti!