PREŠERNOVO GLEDALIŠČE V KRANJU Telekom Številka is; (gledališki list SEZONA 1946-1947 ;$ CVETKO GOLAR VDOVA ROŠLINKA «• Cena din 3*- * t 1 inr y: . - 'v ■ .: - ■■ . f/-/ v .'■■■■' : ..J-;: i . GLEDALIŠKI LIST PREŠERNOVEGA GLEDALIŠČA V KRANJU 1946-1947 * ŠTEV. 3 Cvetko Golar: r()djtma (Tl&sJlnka Premiera 16. novembra 1946 &**<}*" VDOVA ROŠLINKA Prav na kratko hočemo opozoriti vse, ki bodo gledali to delo, da smo dobili končno ravno v Golarju slovenskega komediografa, ki nam je kar preko noči iz gorenjske pesmi in prešerne kmeliške ljubezni podal pravo slovensko komedijo. Takoj sc ti zazdi, da romaš iz meglenega mesta v Poljanske hribe in tam prisede v krčmi romar sv. Balantina in kvantač Balantač pa jih začne razdirati. Kar govori, je na pol nedolžna kvanta, na pol pobožnjaško zavijanje, ki te prisili na smeh. In spomniš se končnic na starih panjih: kako je vodila domišljija čopič okornega samouka, ki jih je bil naslikal čebelam, kako poštena vdova Rošlinka vabi k sebi mladega fanta. Da je od tragičnega do komičnega samo boren korak, ni treba ponavljati. Toda s kako čudovito lahkoto spravi pisatelj v dveh uricah smeha to pošteno vdovo Rošlinko do katastrofe, je nekaj prav posebnega in zato bo ta vesela igra, v kateri ni prav nič teatra, še dolgo igrana na slovenskem odru. Posebno je treba poudarili, da se takoj vidi, da je igro napisal odličen pesnik in obenem tudi človek, ki pozna oder in ki sc je posebno zanimal za njegovo dikcijo in jo povzdignil skoro do vzorne barvitosti. Preprosto, z enim samim stavkom plane vate in ti si premagan. O „Vdovi Rošlinki“ in o njeni priljubljenosti med našimi podeželskimi igralci bi bilo odveč izgubljati besede. Igrali so jo po vseh slovenskih odrih, tudi v Ameriki, kjer jo je v Clevelandu igrala naša rojakinja Birkova. Tudi Praga in Plzenj sta jo igrala, ljubljanski akademiki pa so jo ponesli na otok Krk. V koroškem Skočidolu nad Vrbskim jezerom je imel tamkajšnji župnik pred igro navdušen govor na poslušalce. F. L. Srna na_ diletantskih odrih =-------------------------------- Po načelnem razmoirivanju glede naših scenografskih prizadevanj, sledi v naslednjih poglavjih nekaj praktičnih napotkov, ki naj olajšajo čestokrat tako naporno delo pri ureditvi malega odra, kjer manjka navadno vsega: denarja, časa, prostora, orodja, okusa, iznajdljivosti, čestokrat tudi smisla za praktičnost. Predvsem bomo mislili na kulise, na zastore, na praklikable in na luči. Kulise se bomo sčasoma sami naučili delali. Navadno bombažno ali jutasto platno bomo napeli na lalaste okvirje, jih večkrat prevlekli s k lej as to vodo, nato pa v isto vodo dodali bele krede in s Lem dva do trikrat premazali platno. Na tako pripravljeno platno naslikamo z navadnimi zidnimi barvami, ki jih prav tako zmešamo v klejnali vodi, poljubno arhitekturo, interier, rastlinje, pokrajino, oblačno nebo, gore, skalovje ali kar že potrebujemo. Za zastore vzemimo čimbolj široko blago, žamet, flanelo, v skrajnem slučaju tudi navadno kolcnino. Vse lahko poljubno barvamo. Sledi primer navodila za ureditev odra, ki je 8 m širok, 5 m visok in 5 m globok. Najprej zagrnemo pročelje (proscenium). K petmelerski dolžini temnomodro barvanih zastorov dodamo še 1 do 15 cm katere zavihamo od zgornjih nazaj in dvakrat prešijemo, tako da nastane med obema šivoma odprtina, skozi katero potegnemo žico, nad njo pa se sam od sebe nagubanči G do 8 cm širok „Volanček“, ki dekorativno zaključi prostor tik pod stropom. Med la dva — po 5 m dolga in po 150 cm široka nagubana široka zastora na desni in levi obesimo na isto žico prav tako prirejeno lm visoko draperijo. Istotako lahko zamaskiramo oder spodaj pri tleli, razen seveda šepetalčcvc hišice, ki mora bili pod blagom o bita z deskami. Za pročeljem obesimo prvo sofito (takoimenovani harlekin), za njo pa glavni zastor, ki je lahko iste barve ali pa malo svetlejši, pač pa mora viseti desna in leva polovica na svojem drogu, da se križata v sredini v razmaku 20 do 30 cm, sicer bi tam nastala zevajoča reža. Za tem zastorom postavimo takoimenovani nevtralni okvir. To je 350 cm visoka kulisa (zaslonka) z visoko odprtino za vrata, okna itd. Ta okvir naj bo še malo svetlejši od glavnega zastora. Ako teh dveh kulis ne zvežemo zgoraj z istotako streho (arlii-trav), tedaj moramo obesili med njiju — kar je še najbolj praktično — drugo sofito, da tako zapremo pogled navzgor. Takoj za tem okvirom obesimo iz istih razlogov tretjo sofito. za njo pa še en deljen zastor iste barve. S tem zastorom lahko odrski prostor ožimo in širimo, ali pa ga popolnoma .zapremo, da lahko uporabimo prvo polovico odra za intimne prizore, medtem ko zadaj že pripravljamo novo pozorišče. Ako ga zapremo na pol in obesimo za njim, na primer, rdeč zastor ter postavimo v sredo pred njim na malo vzvišen prostor prestol, imamo kraljevsko dvorano, s (postavitvijo dveh velikih ,svečnikov, belo pogrnjene mizice s križem v sredi, dobimo kapelo itd. V novejšem času se za premikajoče zavese močno uveljavlja tako-zvani „G pzrofil“. To je nekoliko dražja naprava, toda zelo praktična, ker tečejo zastori na koleščkih in jih je mogoče hitro izmenjati. Skratka: lak zastor nam nudi nešteto možnosti, zalo je neprecenljiv. Prav za prav pa zaključuje prvo polovico odra. Za njim šele začnemo postavljati liste kulise (zaslonke), ki ustvarjajo odrsko sliko. Na levo in desno pokončne (drevje, stebre itd.) v naravnem razmerju z igralcem; za njimi položimo vodoravno, na tleh ležeče (istotako v naravnem razmerju z igralcem), razne ograje, obronke, grmičje, skale itd. in šele za temi pridejo perspektivično slikane pokrajine (fronte, panorame, pogledi), napele na lesenih okvirjih, s katerim pa igralec ne sme priti v direktno doliko, da ne potrebujejo iluzije daljave. Čisto v ozadju, pol metra od stene, toliko da lahko hodimo mimo, obesimo svetlomodro barvam horizont (nebesno modrino), ki sega od stropa do tal. Pred pogrezsllom (odprtina takoj za okvirom) poslavljamo navadno nazorne predmete: stopnice, razne ploščadi itd., ki segajo včasih globoko v ospredje. Ti predmeti naj bodo vsi izdelani po določeni meri, in sicer po 25, 50, 100 cm, da jih je mogoče neovirano sestavljati. Stopnice so visoke 12.5 cm, globoke pa 25 cm. Za pregrnilev teh predmetov si preskrbimo več pisanih platen razne velikosti. Ako montiramo še nekaj žarnic v ospredju zgoraj in spodaj ter v ozadju za tako močno osvetlitev horizonta, da ne mečejo nanj igralci in drugi predmeti nevšečnih senc, in postavimo še par žarometov na desni in levi, pa lahko začnemo igrali. Taki odri, ki nimajo električne razsvetljave, si lahko pomagajo s karbidovkami, s kolesarskimi sveliljkami in žepnimi baterijami Tudi barvne efekte lahko dosežemo s tako razsvetljavo, če smotrno razporedimo svetila in jih zasenčimo z barvastim celofanom. ' 'Posebej pa je treba paziti, da svetila na odru gledalcev ne motijo. Tako, n. pr., lestenec, ki visi v neki gostilni ali grajski Sezona 1946 47 3 PKISiKMCIC C1Lj/1 ■ lilŠ€IIE - KKAIHl V soboto,' *6. novembrfl946 ob 20. uri - Ue& A V nedeljo, *3. novembri1946 ob 20. uri - l%vem V sredo, 20. novembri1946 ob 20. uri - Red E VDOVA HOŠLINKA Spisal: Cvetko Golar KOMEDIJA 3 DEJANJIH Režija: France Trefalt Vdova Rošlinka Manica, njena hči Tončka Rožmanov Janez Balantač, romar Jernejec Gašpar Tomažin Blažon Tinče, pastir kmetje Godi se no Gorenjskem v štorih M. Gerdejeva T. Malijeva M. Varahova N. Reš F. Trefalt J. Gogala F. Jošt I. Grašič M. Vertovšek »brjfi časih v hiši vdove Rošlinke. Prvo dejanje na praznik, drugo dejanje I eijskega večera, dreije dejanje na delavnih Cene ▼stopnicam s 15*—, 10*— in 5*— Predprodaja vstopnic en dan pred predstavo in na dan | Ustave od 10. do 12. ure in od 18. do 20. ure v gledališču sobi, ne sme imeli premočnih žarnic, ker blcšče gledalcem, posebno onim v ozadju dvorane. Še nekaj svetov za ponarejanje zvočnih in drugih pojavov brez aparatov. V/e ter. Vzemi kos papirja in drgni z njim' s plosko roko v krogih po zidu ali napetem platnu (kulisi). Čim hitreje vrtiš, lem ostrejši in tanjši bo žvižg vetra. Tudi velikost in množina papirja (dvojen, trojen zgib) odloča o moči in barvi zvoka. Grom. Prosto v zraku na vrvi (ne žici, da ne rožlja) visečo pločevinasto ploščo primi spodaj s palcem in kazalcem in jo narahlo tresi. To je oddaljen grom; cim močneje pa treseš, lem bolj se približuje. Lahko pa tudi nabijaš s tolkalom, ovitim s cunjo. Tudi tu odloča velikost plošče in moč udarcev oziroma tresenja. Blisk. S stikom dveh golih žic, v katerih je električen lok, dosežeš zelo verjetno bliskavico, če ni elektrike, poizkusi s kolesarsko lučjo na tak način, kakor delajo otroci „zajčka“ z zrcalom. Tudi to je blisk. Seveda bolj za silo. Dež. V večje sito ali rešeto z gosto mrežo nasuj graha ali pa drobnih kamenčkov ter obračaj rešeto tako, da bo drsela vsebina polagoma naokrog — pa imaš najlcpši dež v deželi! Žuboreli je vode. Napolni čeber z vodo in jo prelivaj z dvema golidama visoko ali nizko, kakršno šumenje vode pač potrebuješ. Tudi s čofotanjem po vodi dosežeš verjetjen šum vode. Vztrajno poskušaj s temi preprostimi sredstvi, pa boš dosegel z vajo čudovite učinke. ▼▼ ▼ NAMESTO KRITIKE OB PRILIKI UPRIZORITVE .SVETEGA PLAMEMA" Prešernovo gledališče v Kranju ni poklicno gledališče. Bori se s težavami prav tako kot vsa druga amaterska" gledališča po naših trgili in vaseh. Toda vloga, ki jo mora kot ljudsko gledališče kulturnega in gospodarskega centra mesta Kranja odigrali, ga žene po strmi poti navzgor. Zato se bo skušalo z izbiro repertoarja in z igranjem samim približati umetniški stopnji osrednjih poklicnih gledališč. Seveda pa se pri tem stremljenju za dosego umetniškega nivoja ne sme pozabiti dejstva, da je gledališki oder tribuna, s katere se daje ljudstvu dobre ali pa tudi negativne nauke in vzglede. Zato bo prav, če bodo naši gledališki ljudje, ki svoj oder ljubijo, mislili tudi na vdevažen vzgojni pomen gledališča. — Tudi naši napori za vzgojo novega, boljšega, plemenitejšega človeka morajo bili od gledališča podpirani. Ni potrebno, da je tendenca kričava; prav umetnost je tista, ki tendenco ne vsiljuje, pač pa jo na način, ki ne žali naših pojmov o lepoti, o estetiki, vendarle vsebuje in nas z njo prepriča. Morda no postavljam preostro, če mislim, da je napor, ki je potreben za uprizoritev nekega dela, prevelikega spoštovanja vreden, da bi smel imeti za končni smisel le zabavanje spoštovanega občinstva. Že vrsto let sem prepričan, da je gledališko delo zelo resna zadeva in da bi moralo bili gledališče pravzaprav šola, kraj, kjer se ljudje vzgajajo v boljše člane človeške družbe. In če zasluži delo poklicnih gledališč vse priznanje in podporo, toliko večjega priznanja smo dolžni gledališkim delavcem diletantskih odrov. — Gledalec, ki sedi udobno sredi parterja le redkokdaj pomisli, koliko truda in priprav velja uprizoritev na diletantskem odru. Koliko prečutih noči v učenju vlog, koliko vaj v mrzli dvorani, koliko improvizacij, koliko iskanj in poizkusov — ves dan pa pri napornem poklicnem delu, pči stroju, na polju ali v pisarni —to je delež gledaliških diletantov. , Zato je naloga ocenjevalca njihovih predstav precej drugačna kot naloga kritika poklicnih gledališč. Ocenjevalec diletantskih predstav sc mora približati delu režiserja, igralcev in vseh drugih soustvarjalcev predstave s posebnim spoštovanjem, ki ga terja idealizem in prostovoljno brezplačno delo. Poklicno in prostovoljno delo sc nikakor ne sme meriti z istimi merili. Tako bi, na pr., ostra, četudi pravična kritika, vzela veselje do odrskega udejstvovanja mnogim rahločutnejšim diletantom in bi kralkomalo odšli — medtem ko še tako ostra kritika poklicnega igralca le vzpodbudi. Seveda ne gre, da bi vsled lega dejstva in teh obzirov zašli v drugo skrajnost, v hvalisanje na vsa usta tudi tam, kjer za to ni povodov. Kritika diletantskega gledališkega aktiva predvsem ne spada v javnost. Kritik diletantov naj svoja opažanja, svojo grajo in svojo hvalo pove igralski družini naravnost in to na študijskem sestanku. Strokovna opozorila in namigi veljajo igralcem, prav nič pra ni potrebno, da bi sc vse to iznašalo pred več ali manj škodoželjno in posmehljivo javnostjo. Vzgojni pomen kritike bo tako dosegel direkten učinek in igralci se ne bodo čutili javno grajane pač pa le poučene in opozorjene. Seveda s tem ni rečeno, da se javno o neki igri ne bo razpravljalo. Toda v tem slučaju naj nastopi kritik kot posredo-lec med odrom in avditorjem. — Predvsem naj pojasni globlji smisel dela, podčrta pravilen ali nepravilen odnos uprizori tel jev do dela, opozori naj čitatelja na posebne režiserske domislice in igralsko uspele kreacije. Javno naj da priznanje delu in trudu gledaliških prostovoljcev, vzpodbuja naj šibke, pohvali dobre. Predvsem pa naj skuša vzbudili pri čilatelju potrebno spoštovanje do gledališkega dela sploh, diletantskega dela pa še posebej. — I)a ne bodo v naša mala gledališča prihajali nergači in blaziranci, ki nočejo razumeti naporov in težav, s katerimi sei bore diletanti, ki nočejo ceniti žrtev, ki so prostovoljno in z ljubeznijo doprinešene. — Z ljubeznivim razumevanjem in s hvaležnostjo moramo sprejeti dar, pa četudi nam ga š'e s tako okorno in nešolano roko da gledališki prostovoljec z odra zadnje gorske vasice. Tak s vic ti plamen naj vse ogreva. Plamen ljubezni do dela in do jezika. Plamen vere, da je gledališki oder šola za življenje, tribuna, s katere pisatelj s posredovanjem igralcev, vzgaja svoje ljudstvo. Prešernovo gledališče se brez dvoma zaveda svoje misije, ki jo ima kol eno prvih diletantskih gledališč v Sloveniji. Po izbiri repertoarja, po višini igre m po resnosti, s katero skuša služili svojemu narodu, mu gre vsekakor naša pohvala. Seveda pa nastanejo iz raznih razlogov in ovir, ki sc nepričakovano pojavijo, težave, ki vzpon trenutno zavro. Složna gledališka družina, oprta na gmotno pomoč oblastnih forumov, bo brez dvoma premagala nevšečnosti, ki sc nujno pojavljajo tam, kjer se zares mnogo dela. Naše gledališče da na lclo mnogo predstav, četudi je kader igralcev maloštevilen. Kritik mora tudi to upoštevati. Težave so s kostimi, s kuliserijo, pa tudi primernih iger majka. Nepopravljivo škodo je napravil okupator našemu gledališču s požigom gledališke strokovne knjižnice, ki je bila ena najpopolnejših v Sloveniji. H koncu bi rad, že radi naslova, spregovoril par besed o vpri-zorilvi „Svjelega plamena" na naših deskah. Resnost, s katero so sodelujoči pristopili k delu in trud za pravilno psihološko podajanje značajev odtehta nekatere neizdelane delailc, ki vsled kratke študijske dobe niso mogli dozoreti. Problem materinske ljubezni, ki kot sveti plamen ne ugiasne niti tedaj, ko se naš človeški razum in naša naučena morala počutita v brezizhodni zagati, je gledalce tako pritegnil, da so vsa tri dejanja s pravo pobožnostjo dojeli in razumeli. V tern pa je tudi uspeh igranja. Veselimo se že zdaj del, ki so v pripravi in ki nam bodo osvetlila pereče probleme današnjih dni, ki nam bodo vlila poguma in borbenosti, ki bodo dokaz, da hoče Prešernovo gledališče svoje delo lesno navezati na novo dobo, ki pelje v lepšo in svetlejšo bodočnost slovenskega ljudstva., C. Z. ■ S i