KIRSCHNER. A. (1994), Independen! Living of the Elderly - How C*n Safely Alarm Syne mi Support II?. « Wild C.. Kindlner A (eda.), Safety-Alarm Systems, Technical Aids and Smart Hornet. Akontes Publishing, Knepel
QVORTRl/P (1989). Use of Computers in Social Work: Social Interests and Organizational Compatibility. prapevek na strokovnem srefanju -Computen in Social Work, leruzalcm. 4.-9. november 1989
ROBINSON (1991). Lifeline Services - An Industry Still Deffintng la Own Identity. Ageing Internatioaal. junij 1991 SACK MANN R. (1994). Generations. Inter-cohort Diffcrenlulxin and Technological Change, prapevek at workshop Social Integration of Elderly People. Berlin. 2.-4. junij
SVETUK.I. (1989). Some Consideration on Social Innovation, dnkusijsko gradivo za projekl »Shifts in the Welfare Mix*. Fiessole (ncobjavljeno)
MARJAN HOČEVAR
Do kam segajo evropska transurbana omrežja?
V tekstu bomo obravnavali nekatere temeljne značilnosti novejših interurba-nih sprememb in na novo opredeljenih odnosov (razmerij) med evropskimi, tudi slovenskimi mesti. Pomemben dejavnik teh sprememb je slabitev kontrolnih in usmerjevalnih mehanizmov institucij nacionalnih držav na ravni podsistemov. Na eni strani prihaja do avtonomizacijc (funkcionalnega osamosvajanja) lokalnih družbenoprostorskih entitet, torej tudi mest, na drugi strani pa se krepijo različne oblike neposrednega povezovanja med njimi. Načelo omrežja kot novejši trend povezovanja evropskih mest omogoča tudi manjšim, perifernim mestom pridobitev nadnacionalnega statusa. Medsebojno učinkovanje avtonomije in povezovanja analiziramo v smislu sploščanja evropske interurbane hierarhije.
Pozornost urbanih sociologov se je v sredini osemdesetih let, ko je subdiscipli-narni specializaciji že zmanjkovalo sape, preusmerilo od analiziranja intraurbane rasti in razvoja k fenomenom interurbane prilagodljivosti, predvsem pa vključlji-vosti mest v nadnacionaine' integracije. Na podlagi aktualnih empiričnih preverb več raziskovalcev ugotavlja.1 da je nadnacionalni (regionalni, kontinentalni, globalni) status sposobno dosegati vedno več evropskih mest,' hkrati pa tudi to, da je pridobljeno pozicijo težje kot do zdaj trajno obdržati (Gottman, 1991; Sallez, Verot. 1993). Povsem logična posledica globalizacijskega trenda, ki pa sociološko, sama zase ni posebej zanimiva, je povečana tekmovalnost mest po »zaobjemanju« čim širšega nadnacionalnega tako geografskega kot tudi funkcionalnega radia. Raziskovalno utemeljene so predvsem implikacije dolgoročne družbenoteritori-alne preobrazbe, ki ta trend uokvirjajo, in mehanizmi, ki ga omogočajo.
' Pojem nadnaciorulnou uporabljamo namesto pojma inleroacionalnost (mednarodnost), ker menimo da zadovoljivo razločuje pojave od tistih, ki so vezani na raven drlave oz njenih institucij 3 Glej navedbo literature
5 Nadnacionalni status je definiran s stopnjo medurbanih -praonJimh- aktivnosti in menjav (transakcij) določenega mesta, preko tneja nacionalne drlave na razhbuh funkcionalnih področjih, kot so ckooonTtja. kultura, znanost, diplomacija itd. (pnm Borne vilic. 1994).
697 Tcociia in praksa, let.32, ft 7-«. Ljubljana 199S
Drutbeno-teritorialna preobrazba: omrežja proti hierarhiji
Znameniti formulaciji, Castellsova, da prostori krajev prehajajo v prostore tokov in Harveyjeva formulacija o časovno-prostorskem zgoščevanju ustrezata pojmovanju prehajanja družbe od interakcijskih k transakcijskim sistemom. Z vidika preobrazbe prostorske organizacije gre pri tem za proces deteritorializa-cije. »Vedno večje neteritorialnih akterjev, katerih delovanje je mogoče razumeti v okviru sistemov, ki niso (prvenstveno) prostorsko določeni« (Mlinar: 1994: 114). Fizična bližina ali oddaljenost oz. prostorsko trenje nista več absolutna protagonista dinamike povezovalnih dejavnosti, kar ustvarja razmere za oblikovanje »virtu-alnih aglomeracijskih« vezi med mesti). Vezi se delokalizirajo, prepletajo, razširjajo, intenzivirajo in gostijo. V bliskovitem nastajanju je globalni urbani sistem, sestavljen iz bolj ali manj kompleksnih omrežij (Gottmann, 1989). »Omrežja igrajo odločilno vlogo v procesu globalizacije, ta pa je obenem glavni dejavnik pospeševanja in razširjanja omrežij.«
Takšne »udarne« reference, ob tem ko nakazujejo spremenjena (hierarhična) družbenoprostorska razmeija med urbanimi sistemi, pravzaprav spodbujajo preprosto misel, da lahko nove trende medurbanega povezovanja opišemo in pojasnimo z načeli delovanja omrežij.' Omrežja povezav torej niso izključno prostorsko določena, ker interakcije akterjev in njihove transakcijske dejavnosti ne zahtevajo nujno fizične prisotnosti. To spremembo omogoča hitro razvijajoča se informacij-sko-komunikacijska tehnologija. Inherentna lastnost omrežij je funkcionalna diverzifikacija (razvejanost) z načeloma neskončno možnostjo specializacijske kombinatorike. Mesta so v nadnacionalnih omrežjih praviloma, razen izjem, selektivno angažirana s kompetitivnimi programi.' Dostopnost mest do nadnacionalnih integracijskih kanalov je torej odvisna od vsebine dejavnosti ne pa toliko od oddaljenosti cilja, časa in stroškov povezovalnega akta, zato teritorialnost kot temeljna prostorska oblika moči sama zase ne more več pogojevati medurbanih hierarhičnih razmerij.
Evropsko urbano »sceno« seveda ne opredeljujejo le neprostorske transakcije med mesti, temveč za zdaj predvsem še klasične prostorske povezave. Toda pri vrednotenju, doseganju in ohranjanju nadnacionalnega statusa posameznega mesta je z deležem prvih že mogoče razložiti premike funkcionalnoteritorialnih konstelacij. Temeljne spremembe, ki kažejo na medsebojno pogojenost pospešenega doseganja nadnacionalnega statusa mest in prostorskega sploščanja - dehi-erarhizacije, so:
Relativizacija evropskega urbanega jedra in obrobij
Vsa mesta z močnim nadnacionalnim žarčenjem, kjer se je odvijala glavnina kontinentalnih in globalnih dejavnosti, so bila v preteklosti skoncentrirana na severozahodu Evrope. To so bila praviloma glavna mesta ali regionalna središča velikih nacionalnih držav. V zadnjih letih pa raziskovalci ugotavljajo, da se evropsko urbano jedro širi proti jugozahodu in deloma že tudi proti jugovzhodu. Že sam
4	Omrežja k« princip pojasnjevanja (paradigmatski vidik) niso identična omicljcm ko« principu delovanja in opisu delovanja (meiodokoiki vidik). To razlikovanje, kakor kot te zdi na videz enostavno, v Uieraiun le ni zadovoljivo pojasnjeno. S tem se na icm mcslu seveda ne moremo ukvarjati
5	To » globalna urbana vozliiia. tako imenovane svetovne metropole (New York. London in Tokio) < »pripisanimi« (eneraliziranimi prednostmi (Podrobneje glej v Sassen 1991).
kronološki pregled literature, posebej empiriCnih raziskav, dovoljuje sklepanje o postopni difuziji urbano-regionalnega jedra in obrobja oz. o povečevanju neskladnosti med funkcionalnim in geografskim dihotomnim merilom centralnosti/ perifernosti. Z drugimi besedami: jedra so na obrobjih in obrobja so v jedrih. Te procese najbolje ponazarja niz raziskav,' ki so pravzaprav kritični odmevi na deterministične koncepte o centralnem urbanem aglomeracijskem pasu od Londona do Trsta.' Tako Meijerjeva (1993) opozarja na oblikovanje drugega, južnega, mediteranskega pasu (slika 1), medtem ko so raziskovalci inštituta IAURIF (1991) prepričani, da se jedro »razteguje« v obliki nepravilne zvezde, obenem pa v njej nastajajo nove »periferne luknje« (slika 2).'
Konkreten izkaz procesa geografske difuzije pri doseganju nadnacionalnega statusa na ravni organizacije, tega navajajo celo avtorji, ki so prepričani o njegovi omejenosti na majhno število globalnih mest (npr. Sassen, 1991), je t.i. lokacijska fleksibilnost ali »relativna lokacijska indiferentnost« multinacionalnih podjetij,* nadnacionalnih ustanov in organizacij, pri izbiri upravljavskih centrov t.i. »head-quoters«. Ferlaino et al. (1994) »amorfnost« situiranja organizacij v mestih navezujejo še na drug vidik prostorske preobrazbe - rahljanje sistemske moči aglomeracij in konurbacij, saj enote (mesta), ki sistem sestavljajo, vzpostavljajo vezi z mesti zunaj aglomeracije (str. 27, 38).
Relativizacija dominantnosti in subordinacije med evropskimi mesti
Lastnost nastajajočih urbanih omrežij je, da povezovanje akterjev v izhodišču ne temelji na enosmernih (centrosmernih) silnicah, temveč na sorazmerno uravnoteženih izhodiščnih možnostih izbire povezovalnih partnerjev (ekvipotencialno-sti)." Če je ob omejeni prostorski, časovni in stroškovni dostopnosti vključljivost ali izključljivost povezav temeljilo pretežno na zahtevah fizičnih podobnosti (bližini, velikosti, strnjenosti itd.), kar je diskriminiralo ali privilegiralo potencialne akterje in sam prostor, potem povezovanje ob prostorsko-časovnem zgoščanju" temelji na funkcionalnih raznovrstnostih med akterji, konkretnimi vsebinami dejavnosti in prostora. Relativizacija dostopnosti obenem zmanjšuje potrebo po prostorsko agregiranem povezovanju in razširja možnosti razpršenih povezovalnih navzočnosti. To pomeni, da mehanizmi razširjanja (difuzije) in vključevanja akterjev v oddaljene, nestrnjene povezave niso vnaprej omejeni na koncentrirane »povezovalne otoke« ali na gravitacijska območja v prostoru, temveč le z vsebinami selektivnih dejavnosti, s katerimi se priključujejo »povezovalnim tokovom« v omrežjih.
Čim večja je možnost raznovrstnih (specializiranih, selektivnih) povezovalnih
*	Npr. IAURIF (1991). Kunznunn in Wegener (1991). Bonncvilic (1994) (glej literaturo)
To je sioer zelo odmeven koncept interdisciplinarne raziskovalne skupine DATAR (cit lit Bronet et al.) (1989). t.i. •centralne evropske urbane banane*, predstavljen po prvi fazi njihovega obsežnega empiričnega preverjanja in sernarijske-ga predvidevanja razvoja evropskih urbanih integracij.
*	Gre za neperspektivna, stagnantna industrijski mesu Nijkamp pa periferne luknje pojasnjuje s slalitta transportno-komunikacijske infrastrukture kot manjkajoča omrežji in ozka grla (1993: 161).
*	T« gre za neposredno povezavo s trendom t.i. postfordistične fleksibilne specializacije sektorskih (npr industrijskih, komercialnih) dejavnosti in posledične de-vertikalizacije delitve dela med neodvisnimi toda medsebojno povezanimi enotami (glej Airan. 1992: 12S-1X)
10 Princip ekvi potencialnosti podrobneje razčleni Camagni (1991). V njem vidi izhodrfčc za razlikovanje vertikalnih in horizontalnih povezovanj med mesti.
" Seveda spet pod vpbvom informacijsko-komunikacijske tehnologije
699 Teorija in praksa, let. 32. it. 7-«. Ljubljana 1995
SLIKA 1: CENTRALNI IN JUŽNI EVROPSKI URBANI PAS »BANANI«.
vir: Mcijcr. 1993
kombinacij in čim večja je njihova izraba vedno novih, številčnejših akterjev, tem manjša je verjetnost prevlade ali podrejenosti katerega koli od akterjev v omrežju.
Avtonomija mest: Lokalno/globalna razmeija
Vloga institucij nacionalne države se zmanjšuje pri vzpostavljanju medurbanih povezav. V prvi vrsti zato. ker tehnologija vključevanja mest v omrežja predvideva neposrednost," torej kontrolni mehanizmi države odpovejo. Glavni razlog »pripisanega«, visokega nadnacionalnega statusa nacionalnih metropol je bila v preteklosti prav neločljivost državne in lokalne ravni, kar je povzročalo stagnacijo razvoja nacionalno neprednostnih, perifernih mest. Nacionalna hierarhija mest je bila zato večinoma premosorazmerna s pomenom mest zunaj meja države. Skoraj
u o tehnologiji vključevanja v mnukcipke loko« omrežij glej v Conli in Spri»no (1991)
SLIKA 2: NESTRNJENO RAZTEGOVANJE EVROPSKEGA URBANEGA JEDRA »URBANA ZVEZDA«

vir: IAURIF (1991)
brez izjem so glavna mesta, bodisi ekonomska ali politično-reprezentativna, centralnega pomena v nadnacionalni hierarhiji mest, kar se nadalje kaže v monopoli-zaciji mednarodnih upravljavskih in usklajevalnih funkcij (Gottmann, 1989, 1991). lntencionalne medmestne povezave so bile omejene na majhno število nacionalno pomembnih, večinoma velikih tako imenovanih »primarnih mest«, kjer je prostorsko skonccntrirana politična, ekonomska, tehnološka in kulturna moč države (Dendrinos: 1992: 90-92). Oblikovanje maloštevilnih svetovnih metropol je skupen rezultat prostorsko koncentrirane, enormne ekonomske moči nekaterih držav in centrosmcrnosti njihovih povezovalnih dejavnosti. Če se ta proces še vedno perpetuira, gre hierarhijo oz. moč mest na svetovni ravni razumeti kot prostorsko
701 Tconja in pralna, ta. 32. it. 7-8. Ljubljana 19»
preslikavo moči med državami, v končni fazi pa kot odnos med svetovnim urbanim
centrom in periferijo."
Knight meni, da globalizacija na spremenjeni osnovi reafirmira avtonomijo mest, kakršna je bila pred nastankom nacionalne države. »Globalizacija aktivnosti je preprosto zadnja v dolgem nizu dejavnikov, ki oblikujejo mesto in jo mesto pomaga oblikovati« (Gottman ibid. 15). Šele z razlikovanjem instrumentalne in avtonomne oblike urbane nadnacionalnosti je smiselna tudi pomembna razlika, na eni strani med procesom urbanizacije, ki ga lahko imanentno pojasnimo z državo in na drugi strani mestno razvojno dinamiko kot proces, ki z uveljavljanjem avtonomije vse bolj postaja endogene narave. Mesta začnejo sooblikovati globalni sistem Sele takrat, ko z vplivi dinamike sprememb na lokalni (mestni) ravni lahko pojasnimo vplive sprememb na globalni (sistemski) ravni in obratno, ko z globalnimi lahko pojasnimo lokalne.
Endogene omejitve vključevanja mest v interurbana omretja
Navedene družbenoprostorske spremembe moramo seveda razumeti kot prepoznavanje spremenjenih zakonitosti nadnacionalncga medurbanega povezovanja oz. kot dolgoročne trende, ki jih je še neenakomerno že mogoče zaznavati v realnosti.
Druga plat zgodbe o doseganju nadnacionalnega statusa so endogene lastnosti, urbane strukturne značilnosti samih mest. Navajamo najpomembnejše: a) Sistemska odprtost do okolja z zadovoljivim razponom povezovalnih opcij, b) kompeti-tivne specializirane dejavnosti, c) fleksibilnost prostorske organizacije, d) razvitost prometne, informacijske in telekomunikacijske infrastrukture, e) upravljavska dinamičnost in strateška opredeljenost mesta.14
V obravnavanem okviru lahko te lastnosti enačimo s povezovalno opremljenostjo in privlačnimi osnovami mest v širšem smislu glede na globalne razvojne determinante: a) postfordistično storitveno ekonomijo, b) razširjanjem novih tehnologij (vključno s telekomunikacijskimi) in c) globalizacijo kulturnih vzorcev.
Hitrejše kot je približevanje oz. usklajevanje endogenih lastnosti posameznega mesta s temi determinantami, večji so pogoji doseganja statusa nadnacionalnosti. To zdravorazumsko pravilo, če ga dodatno ne pojasnimo, že v izhodišču privilegira maloštevilčna, velika in najbolj vsestransko razvita mesta. Osnovni popravek je v tem, da vse tri determinante ne samo omogočajo, temveč celo zahtevajo zamenjavo generalizacijskega merila vključevanja v nadnacionalna medurbana omrežja z merilom povezovalnih specializacij (Soldatos, 1991). Omrežja delujejo kot mozaik tekmujoče množice specializiranih transakcij s konstantno diferenciacijsko težnjo. S povečano časovno-prostorsko dostopnostjo in informacijsko gibljivostjo je omogočen boljši sinergijski izkoristek komplementarega povezovanja1* tistih urbanih akterjev in njihovih dejavnosti, ki sami ne morejo konkurirati za pozicijo v omrežju. Interna funkcionalna kompleksnost sama zase torej ne določa nujno dosega in kakovosti povezav ter nadnacionalne pozicije mesta. Zaradi »vdora« specializiranih akterjev v medurbane povezave, je vedno manj mest sposobnih
° Page (1991) ugotavlja popolno konbdfo med upravno-adminiurativi» centralizacijo driave in mzko mtegnranost-jo manjbh. .ne-glavnih- me« v evropski urharu asteo
14 Podrobno analizo endogenih dejavnikov »tej v Hofcvar. 199S (v tisku).
0 V literaturi se pogosto icmatmnjo t i. povezovalne alianse ali strateike alíame v «nreijih. ki v nekaterih primerih te prevzemajo vlogo klasičnih, strnjenih urbanih aglomeracij (Cooti in Spoano. 1989; Soldatos. 1991).
ohranjati generalizirano, globalno pozicijo. Iz te ugotovitve lahko sklepamo, da se ostro začrtana hierarhična razmerja med nadnacionalno odprtimi evropskimi mesti postopoma sploščajo.
Toda kljub krepitvi trenda izenačenih pogojev še vedno ostaja več kot polovica evropskih mest nadnacionalno anonimnih in zunaj integracijskih medurbanih tokov (prim. Meijer, 1993). Razlika pa je, kot smo omenili že v uvodu, v opazni geografski dekoncentraciji pojava, torej tudi v pojavljanju »perifernih lukenj« na področjih urbanih jeder. Raziskovalci se skoraj brez izjeme strinjajo, da je evropska mesta ne glede na njihove demografske in fizične lastnosti mogoče razdeliti na tri osnovne tipe: a) tradicionalna, povezovalno neambiciozna mesta in odvisna od znotrajnacionalnih menjav, b) fordistična, v preteklosti in tudi zdaj povezovalno ambiciozna, odprta, vendar pa zaradi neustrezne povezovalne industrijske ponudbe ter tehnološke in infrastrukturne zaostalosti ne zadovoljujejo meril medurbane tekmovalnosti, c) postfordistična oz. informacijska, oprta na endogeni razvoj, in visoko avtonomna, odprta do nadnacionalnega okolja, s prilagodljivo prostorsko organizacijo in moderno infrastrukturno opremljenostjo, kulturno koz-mopolitska (prim. Camagni, Salone: 1993: 112).
»Čistih tipov« mest, kakor so suhoparno okarakterizirani, seveda ni veliko. V literaturi zasledimo dve vrsti prizadevanj: ena so usmerjena v analizo strategij za revitalizacijo in reintegracijo prvih dveh tipov mest v evropska medurbana omrežja, druga pa obravnava fenomenologijo tretjega, informacijskega tipa mesta.
V nasprotju z nekaterimi avtoiji (npr Engelstoft, 1994) menimo, da imajo najmanjšo kratkoročno integracijsko in razvojno perspektivo monofunkcionalna industrijska mesta, še posebaj tista, ki so bila v 19. stoletju ali prej razvita ad hoc, za potrebe širokega, stabilnega zaledja. Njihov problem ni toliko v neustreznosti, zastarelosti povezovalne opremljenosti kot v celotni strukturni in funkcijski neprilagodljivosti. Medtem ko imajo stara, tradicionalna, zdaj najbolj stagnantna mesta kljub organizacijskostrukturni togosti in nizki stopnji odprtosti (povezanosti) načeloma boljšo perspektivo. Predvsem zaradi endogene logike nastanka in razvoja, identitete ter naravnega zaledja, ki ga morajo zdaj redefinirati s formulo »oddaljenih, fluidnih zaledij«. Kot tipičen primer lahko navedemo zgodovinska mesta z izgubo gravitacijskega zaledja in primarnih ekonomskih funkcij ter njihovo nadomeščanje s specializirano prizoriščno - npr. turistično ali kulturno dejavnostjo."
Glede tretjega, informacijskega tipa evropskega mesta se strinjamo z omenjenima in drugimi avtorji, da bodo prav ta v prihodnosti, ta se je že začela, eklek-tična. z manjšo prepoznavnostjo (identiteto), toda da bodo usmerjala dinamiko povezovalnih tokov v medurbanih omrežjih. Njihova dolgoročna, seveda nenamerna vloga je relativizacija lastnosti klasične geografske in demografskih determiniranosti (centralnost/perifernost, vzhod/zahod - sever/jug, velikost, število prebivalcev), vključno s spreminjanjem načela strnjenih zaledij (koncentracije) in tradicionalne polifunkcionalnosti.
14 S lo problematiko smo k podrobneje ukvarjali na dragem mestu, ko smo retrospektivno analizirali mesti Ljubljano is Trst (Hočevar. 1993b; magistrsko delo v pripravi).
703 Teorija in praksa, let. 32, K. 7-8. Ljubljana 1995
SKLEP
Najpomembnejši dolgoročnejši posledici od nacionalnih držav osamosvojenih in nadnacionalno povezanih mest sta poleg dinamizacije evropske urbane integracije:
1)	dekoncentracija teritorialne moči" posameznih, večinoma glavnih in velikih mest, in povečevanje števila mest z nadnacionalnim statusom;
2)	sploščanje hierarhičnih razmerij med mesti", udeleženkami nastajajočega evropskega urbanega sistema.
Obravnavani trendi gotovo ne bodo obšli Slovenije in slovenskih mest. Kmalu se bo namreč pokazalo, da formalnopravno vključevanje v Evropo na ravni države ni nujno vzporedno z dinamiko »evropeizacije« njenih podsistemov. Slovenska mesta z ambicijami razvoja bodo morala izoblikovati racionalno strategijo vključevanja v omrežja evropskih mest, sicer se bodo morala sprijazniti z »začaranim krogom«, to je z odvisnostjo ter interesi države, kar obenem pomeni evropsko (nadnacionalno) anonimnost in marginalnost.
VIRI
AMIN. A. (1992) Blg fini» «cnuithe repoas in the Single European Market: v Dunford. Kafkalas (eds ): Cities and Regions in the new Europe the global-local interplay and spatial development strategies, London. Belhaven Pre» (127-149)
BONNEVILLE. M. (1994) Internatiooaluation a< Non Capital Cities in Europe Aspects. Processes and Prospects; European Planning Studies. Vol. 2. No. J (267-285).
BRUNET. R et al (1989) Les Villes Europeenes. rapport pour le DATAR. Montpellier. Rectus CAMAGN1. R (1991) Local •milieu- uncertainty and inovation networks Toward a new dynamic theory of economic space. » Camagm ed. Innovation Networks: Spatial Perspectives, London. Belhaven Pre» (121-145).
CONTI. S.. SPRIANO, O. (1991) Urban Structures, tchnologica! innovation and metropolitan network»: Urban Networking in Europe - I: Concepts, intentions and new realities. Ekistics. vol. 58. no 350051. Atene (315-324)
DENDRINOS. D. (1992) The Dynamics Of Cities Ecological determinism, dualism and chaos. London, New York. Routledge
ENGELSTOFT, s. (1994) Atovita di ncerca e svllupo urbuni délia Commiswoe de lie Comunita Europee ProWemi e potenxialita della dtta mndctna. v Gaspanm el al. eds. (glej nav lit.) (97-111)
FERLAINO. F.. MAZZOCCOU. A.. MELA. A. (1994) Penfene ddle dtta e sistemi urham Alternative per la Riqualifazione della citta futura: v Oasparini. Logan. Mansurov eds.. Milano. F Agneb (27-69).
GOTTMANN. I ( 1989) What Are Cities Becoming Center Of?: Sotting out the poatbbdibes. v Knight. Gappert eds Cities In A Global Society; Urban affairs annual review«. Vol. 35. (58-68).
GOTTMANN. J. (1991) The dynamic! of àty networks in an expanding wotld; v Ekistics. No. 350-351 (flej nav lit. Conti. Spnano)
1.A.UJLXJ. (1991) (Institut d Anemagement et d Urbanisme de la region d Ile de France): La chatte de Ile de France. Pans. IAUR1F
MEIJER. M (1993) Growth And Decline Of European Cities Changing positions of ones in Europe; Urban Studies. Vol 30. No. 6 (981-991)
MI.1NAR. Z. (19941 Indtviduacija in globalnacqa v prostoni. L|ubl|ana, SAZU.
NUKAMP. P (1993) Towards a Network of RcgKM» The United Stales of Europe: European Planning Studies. Vol. 1, No. 2 (149-168).
PAGE. E.C. (1991) Localism and Centralism in Europe: The Political and Legal Bases of Local SeUGovernmeni; Oxford. Oxford Press
S ALLEZ. A. VEROT. P (1993) Us villes en questions, v Saliez éd.. Les Ville» hem d Europe. Para. Daur/edition» de I aube (147-179).
SASSEN. S. (1991) Global Cities New York. London. Toluo; New Jersey. Princeton University Près» SOLDATOS. P. (1991) Strategic Clues Alliances A added value to the innovative making of ao international aty; v Ekistics. No. 350/351 (glej nav ht. Coati. Spriano)
17 & predpostavimo, da je teritorialna moC ena temeljnih oblik družbene moti.
u Glede te poledice je v literaturi zaslediti te preccjlnjo mero zadrianosn. vendar ne tudi indricrcntnoati (glej Shachar. 1994, BonneviUc. 1994;)