NAŠ GLAS France Bevk: Povest o grofu, ki so ga uši snedle. 5. Nekaj dni za tom je poslal grof brez imena galjota v Poljubinj in mu naročil, naj pri tira s seboj na grad moža poljubinjske deset-nije, ki je bil tisti čas Balantač. Po poti je vprašal Balantač galjota, ki je stežka dohiteval njegove dolge nog6, ki so podvizale, radi česa ga kliče grof v Tolmin. Galjot mu ni vedel povedati, že radi tega ne, ker ni znal jezika. Balantač pa je trudno ugibal v svoji kmečki glavi, kaj more biti in je mislil na vse, na palice, ječo in na nove služnosti ali robote, ki jili grof misli naložiti deželi. Ker v gradu ni zagledal nobenega moža ostalih desetnij, je vedel, da se zadeva tiče le Poljubinjcev ali celo njega samega. V tej misli ga je potrdilo tudi dejstvo, da sta stala poleg grofa oskrbnik, ki je bil večji nego Balantač, in suhljat pisar, ki je obračal oči in mencal loke, kot da ga zebe. Balantač je bil radi tega zmeden, sukal je klobuk, s katerim je pokril trebuh in pol nog; besedo mu je kar vzelo. «Kdo si ti?» ga je vprašal grof. Pisar je prctolmačil besede, oskrbniku pa je igral čuden smeh okrog ust. «Balantač.» «Mož desetnije v Poljubinju?« Balantač jo samo prikimal. «Kateri dan imamo danes?» Tako grof še nikoli ni izpraševal. In da 110 ječe kako neumno, jo Balantač pomislil. «Četrtek.» «l)obro,» so je smejal oskrbnik, kakor da je pričakoval, da kmet ii(> bo vedel, kateri dan v tednu jo. Grof pa jo nadaljeval: «I*ovej vsem Poljubinjcem, da jih vabim na pojedino. V soboto po delopustu mora biti gospodar od vsake hišo tu na gradu.» Ko jo pisar Bahintaču pretolmačil to liiiročilo, je ta od začudenja odprl lista in jih ni več zaprl. Grof jo z zadovoljstvom pasel svoje oči v kmetovem začudenju in jo v smobu odprl žrelo do ušes. «Ali si razumel ?» «Razumel,» je pritrdil mož iu vendar ni mogel razumeti; njegovi možgani so neutrudno delovali; da bi izluščili, katera zvijača tiči za tem vabilom. Slednjič je dobil besedo. Vprašal je, da l>i ne bilo kaj narobe: «Kaj naj prinesemo s seboj?« «Praznc trebuhe,« se je smejal grof. «Torej bo vendarle res,« si je mislil Balantač. «In če kateri ne pride, jih bo dobil dvajset po podplatih, ti si pa z desetimi odgovoren zanj!« Mož se je priklonil in odšel, klobuk pa si je pokril šele globoko pod gradom. V nekaki omotici je mislil vso pot proti Poljubinju. Zdaj pa zdaj se je ozrl po Kozlovem robu, da vidi, ali se sivo zidovje smeje za njim. Prodrl bi bil rad v čudno skrivnost tega vabila, ni mu bilo mogoče. Moral je verjeti in ubogati, naj pride, kar hoče. Ko je prišel Balantač domov, jo poklical sina Matevžka, ki je metal kamenje čez streho hiše, in mu dejal: «Pob, hiti po vasi in povej pri vsaki hiši, da morajo biti v soboto po delopustu vsi gospodarji na tolminskem gradu praznično oblečeni. In če te bodo še kaj vprašali, reci jim, da jih je grof povabil na pojedino.« Matevžek, ki še nikoli ni prejel takega naročila za Poljubinjce od svojega očeta, je zijal. Ta pa je prijel za oklešček in zarohnel: «Ali boš šel, zijalo neumno! Glej, da ne boš hodil dva dni.« In Matevžek je letel, kar so ga nesle noge, potaknil glavo v slednjo vežo, včasih skozi okno, ali pa je kar na tnali povedal novico. Krivčevka je baš zlila pomije pred hišo, ko je priletel deček pred njo. Skledo, od katere je kapala umazana voda, jo še držala v roki in ga je vprašala: «Kaj pa hočeš?« «Oče me je poslal.» «Oče? Pa že zopet kaka robota? Le povej očetu in grofu tudi, če hočeš, da nimamo časa... da smo čez mero robotali.» «Ne,» je dejal Matevžek. «Oče je dejal, naj pride gospodar v soboto po delopustu na grad.» To je bilo nekaj posebnega in Krivčevka se je začudila: «V soboto po delopustu?« «V praznični obleki.» «Tako? V praznični obleki? Ti, smrkavec, če se norčuješ...» «Grof je vse povabil na kosilo,» je pristavil Matevžek. «Boš šel!» je zavpila Krivčevka. «Kaj misliš, če je tvoj oče mož desetnijc in če si ti njegov sin, da se boš iz nas norčeval...» Matevžek je letel, da ga kaj ni doletelo; preden je prišel do kenca vasi je še parkrat poizkusil, kaj se pravi Poljubinjce vabiti k grofu na kosilo. Sredi vasi so sc zbrali nekateri gospodarji iz Poljubinja in so čudom tehtali najnovejše vabilo; pridružile so sc tudi nekatere ženske. «Tai je bosa!« je dejal Jermol. «Ali je pob iztuhtal grdo norčijo ali pa je Balantač obnorel.» «To vem, da je bil Balantač vabljen v Tolmin. Po kaj je šel, pa no vem,» je dejala Smolčevka. «Seveda,» je dejala Krivčevka. «Pa prav zares! Bog ve, po kaj je šel. To pa vem, da je pob ves pasjih muh poln, kar ga. je. Oni dan mi je zelen fižol smukal ob njivi.» Ta razlog je bil tako tehten, da so vsi sklenili, da Matevžku ne verjamejo, Jermol pa se je odpravil k Balantaču, da zahteva, naj fanta kaznuje, da drugič ne bo vlekel vasi za nos. Balantač je stal ob tnali in drobil veje s tako jezo, da so iveri frčale okrog njega. Mislil je na grofovo vabilo in bolj ko je mislil, bolj se je zamotaval v nove možnosti. «Ti,» mu je dejal Jermol, «ali si ti poslal Matevžka po vasi?» «Ali je pa že spet kaj naredil?» se je prestrašil Balantač. «13 a nas vabi na grofovo pojedino, je že dosti,» je dejal J e 1 mol, vesel, (lu, je koj sprva podvomil nad resničnostjo dečkovega vabila. «Brez skrbi'mu jib lahko naložiš nekaj po bergešah, če ne, mu jih bomo pa mi.» «Da naj vas pokliče k grofu na pojedino, sem mu jaz naročil.« Zdaj je Jermol zinil na široko in se strašno začudil. Videl pa je, da je Balantačev obraz sijal v tako krvavi resnici, da ni bilo nikakega dvoma. «In ti to verjameš?« «Verjamem ali ne verjamem. Tako mi je naročeno in amen » «Nihče ti ne bo verjel,« je dejal Jermol. «A1 i si znorel ti ali grof, bodo rekli.« «Dopovem jim,« je dejal, zapičil sekiro v tnalo in se podal po vasi, kjer se je nabralo še več ljudi. «Gledate in zijate,« je spregovoril Balantač in del roke v žepe. «Moj pob je govoril resnico. V soboto po delopustu moramo priti na grad. Grof nas vabi na pojedino. Ta, ki ne pride, dobi dvajset palic. Za vsakega, ki bo manjkal, jih jaz dobim deset.« Kmetje so se spogledali in molčali. «Verjemite, da jo kaka zvijača za tem,« je vzkliknila prva Jer-molka, ki je bila ravno tako nezaupljiva kot njen mož. «Bog ve,« je dejal BlekČ. «Morda pa le bo pojedina.« «Ti glej, kako boš jedel,« mu je dejala žena. «Doma vedno polivaš.« «Meni se pa zdi,« je zinil Klančar, «da ne bo treba nikomur ne lepo ne grdo jesti. Moj oče mi je pravil, da so jih nekoč tako klicali v Tolmin. Vsi so mislili, da bodo šli v ječo, pa so jim prebrali neko papirje in lmjdi domov!« «Takrat je bilo tako,» je dejal Mikš; «hud6 so mislili, pa je prišlo dobro; zdaj bomo mislili dobro, pa bo prišlo hudo.« «Kaj praviš, Balantač?« je vprašal Čeber. «Jaz rečem samo še to, da sem vprašal, kaj naj prinesemo s seboj. Prazne trebuhe! — so mi dejali. Čudno pa se tudi meni zdi.« «Vidite, prazne trebuhe, da jih bodo še bolj izlačnili.« «l*a saj mu nismo nič storili. Bohoto, desetino, davke vse smo odračunali. lludimana, še več smo dali. Ali se ti na kaj spominjaš, Balantač?« Balantač jo samo odkimal. «Verujte,« se je vdajal Kokelj sladki misli, da bo morda vendarle pojedina, «verjcmitc, da bo morda res. Taki gospodje, posebno pa grofi, so včasili prav na posebno plat udarjeni. Moja rajna mati, Bog ji daj nebesa, mi je nekoč pravila, kar ji je pravila rajna l.e-banova teta Neža, saj ste jo poznali, da jo je nekoč rajni grof, Hog mu prizanesi grehe, saj je bil boljši, nego je ta, ko je prišla v grad. nasul z mesom in. zalil z vinom in se je pri tem še smejal, kakor da si ne dela škode, ampak dobiček. Bog ve, če ni tudi temu grofu prišlo kaj takega v glavo in bo nas pogostil, ne iz ljubezni, o tega ne, ampak iz svojega veselja.» Te besede so vse navzočne nekoliko pomirile in skoraj prepričale. Le Čeber se je ozrl po Jermolu in vprašal: «Kaj pa ti rečeš, Jermol ?» «JIm. Jaz rečem to,». je odgovoril ta, «dai v dobroto tega grofa ne verujem dosti. Ali ste ga že videli kdaj smejati se? Da bi imel veselje nad tem, da bi nas pogostil, ne verjamem pa ne verjamem. Kaj drugega si je izmislil. Povabil nas je na gnjat in na klobase, a bo otipal naše gnjati z leskovačo in nam narisal krvave klobase po hrbtu. Bes je, da nima zakaj, a grof tega ne vpraša, samo da se bo zabaval.» Na te Jermolove besede, ki niso bile tolažilne, so ženske zajokale: «Moj Bog, kaj nas ne gnjavi že zadosti; še vas bo tepel...» «Saj nas bo mnogo,» so dejali možje. «Preden pridemo vsi na vrsto, se bodo roke utrudile in palice zlomile.» S to tolažbo so se razšli in tri dni niso nehali govoriti o tem. G. Določenega dne so se uro pred delopustom pomikali Poljubinjci, praznično oblečeni, proti Tolminu. Bili so zamišljeni in redkobesedni; vsak si je v srcu želel, da bi bil zadnji pri tepežu, in bi ga manj bolelo, zakaj, da bodo jedli palice in pili bolečino, o tem so se prepričali. Tolminci so jih gledali nekam po strani. Že so izvedeli, da gredo Poljubinjci na pojedino'. Nevoščljivi kakor so bili, so točili sline in Jim priželeli, tla bi nesli sedala v rokah domov. Vendar pa se Poljubinjci niso pokazali ko bojazljivci. Glavo so nesli po konci in stopali kot da gredo v boj. Ko jih je eden izmed Tolmincev vprašal: «Pa kako, da ste Poljubinjci tako suhi?» so ti odgovorili: «Tri dni smo se postili, da grofu več škode naredimo.« Prišli so na grad, tedaj so se na. mah razkadile vse zle slutnje. Grajski so jih sprejeli prijazno, le s posmehom, ki pa nič ni bolel. Ko so zagledali grajsko dvorano z dolgo mizo, naloženo z vrči, skledicami in skledami ter drugo ropotijo, s katero se spravljajo božji darovi tja. kamor so namenjeni, so se Poljubinjci spogledali, obrazi so se zjasnili in slednji je pokazal dve vrsti zob ali pa škibinc. «Vidiš,» se je Blekč narahlo obregnil ob Jermola. «Ali si že končal?» ga je vpvašal ta. j «Grof jc vstopil, tedaj sc niso mogli načuditi njegovi prijaznosti. Ni sicer dal roke nikomur, ne ga potrepljal po ramenu, toda smejal sc je do ušes. Na grofovi desnici je sedel scholar Anton; temu jo grof po-šepnil: «Svetovati, odsvetovati ne!» «Razumem!» Smolč se je nagnil Balantaču do ušes: «Ti razumeš malo ta jezik. Kaj mu jo rekel?« «Da nas je veliko,» je pojasnil Balantač, ki ni razumel nič. «Boji se, da mu boino preveč pojedli.« Na grofovi levici je sedel pisar, ki je neprestano mencal z rokami; poleg njega je bliskal z očmi oskrbnik, kol bi hotel s pogledom požreti kmete. «Grd6 nas gleda!» so dejali Poljubinjci pol tiho, ko so odlagali širokokrajne klobuke in sedali k mizi, da so ropotali stoli. «Boji se, da mu napravimo škodo.» «Saj ni njegovo!» je dejal Klančar. (Dalje). Boris Georfjiev: MOJA KUČA. Anteiveša: Boris Georgiev. Medju Talijanima, a naročito u umjetniCkim krugovima, vrlo je dobro poznat ovaj osobiti bugarski slikar. Slikar duševnih osječaja, koji svoje pjesničke izlive i duhoke misli prikazuje črtama i bojama, zazire od vanj-šti 110, premila je prema njoj korektan i prima je onako, kakova jest, iako lo tvori kod njega sporedni dio. PUTNIK I NJEGOVA SESTRA. (Avtoportret.) Sama njegova ličnost očitujo ti pjesnika i sanjara. IsposniCko lice, sanjarske blage oči, mističan pronicavi pogled, mukli i teški glas. I kad ga vidiš, osječaš da je prožet jednim višim idealom, kome se posvetio da služi i komo je vjeran do savršenosti. Njegov dosadašnji život, u punoj nam mjeri potvrdjuje nasa naslučivanja. Moris Georgiev rodio se je godino 1S88. u Varni u Eugarskoj. JoŠ kao dječak iselio se je u Husiju, željan da raširi svoj duševni horizont, da upozun život, kulturu, umjetnost i duševnost. Osam godina boravio je u Itusiji pohadjao uinjctničko škole u Odesi i 1’etrogiadu i udubio se u i/.u-nivunje filozofske slavenske duše. No njegova narav, njegova duša ješ nije bila zasičena več je btjela da upozna osječnje i život drugih naroda. I eto ostnvlia lhisiju i kao tajanstveni putnik, s balalajkom (tamburicom) n ruci' ide pješke 1/. države u drž.nvu, gladan, izmoren i izmuCen. Ali duh mu niie kloi uo Jer jo htio da (lobije nove utiske pa da svoj život i umjet- i" n«jdo.tojnlie i uajuzvjgonije. DoSao jo „ Munchen u Bavarsku i pohadjao umjetničku akademiju. Nijo bio zado-voljan suhoparnim načinom poduke, pa brzo ustavlja Munchen. Putuje u Francusku, Španjolsku i čak u Maroko, svc korak za korakom, zaustav-1 jajuci se u istraživanju etničkili vrijednosti duševnih naklonosti tili naroda. Dolazio je u direktni doticaj s ljudima i time stekao neoborivo i ne-procjenjeno uvjerenje, da je vanjština tašta i lažna i da se jediho duševno vrline mogu veličati. I te svoje osječajo hoče da saopči figurativnom umjetnošču. Dolazi u Italiju, gdje su najraznovrsniji i najtačniji načini izražavanja prirode i osječaja putem umjetnosti. I njegova se duša zanesla talijanskim umotvorevinama i strastveno se dao na izučavanje največih talijanskih umjetnika. Duboki i neizbrisivi utlsak utisnulo je u njegovu dušu slikarstvo Preporoda, od Montegne do Leonarda. On se drži najsavršenije forme slikarstva affresca . Svoje grafične izražajo bazira na (iiottu i njegovim učenicima, čija je umjetnost siromašna sredstvima, ali se očituje spontano i komunikativno. Izabravši i formu i način izražavanja, razočaran nepravdama i zlobama ljudskim, povukao se je daleko od ljudi i sa svojom sestrom, koja ga je jedina shvačala i živila s njim istim duševnim životom, nastanio so je u jednoj kolibici u snježnim gorama u Valsugani u Trentu. Živio jo pustinjačkim životom, otkazavši se od svake udobnosti, sputavši svoje tijelo, da sc duševnost može bolje očitovati. II ovom pustom kraju proveo je u razmišljanju i usavr.%vanju dvijo godine, kad ga jo svjetski rat po-tjerao sa onog pustog, nesmetanog kraja njogovog pustinjakovanja. Na ovom mjestu su nikli največi proizvodi njegovo pjesničke dušo. Boz opto-rečivanja prozaičkih potreba vanjsko materije uspio je svojim djelima da izbija religiozna glorifikacija duše. 1’otezima prikazuje duševne osječajo, i nastaje umjetnik - mislilac u potrebi da saopči te osječajo, a ostajo umjetnlk - čovjok u jodnostavnim spontanim izrazima, koji oplemenjuju njegov način prikazivanja. Najprije jo mislilac, a onda slikar. On jo sa-vjostan i traži sintetičku formu. Veča nogo umjetnička je psihološka vri-dnost slika. 1 u tome se sastoji njegova naročita i velika umjetnost. Njegova duša je bila slobodna, riješila se doneklo materijalnih uzova, a sva-kako purifieirana. Kao najnježniji pjesnici-mislioci prikazuje nam i pjes-nik i mislilac i umjetnik Boris Georgiev tu svoju dušu, bol ji dio sama sobo. 1 ovo akvarelne sliko on nazivljo intimnim dnevnikom. Godino 1020. iz-ložio ih jo na izložbi u Biimi. 1 baš radi svog visokog i dubokog duSevnon sadržaja te su sliko na izložbi privukle i publiku i kritičare, koji su mla-dom stranom slikam iskazali jednoduSno priznanje za njegovu n ar oči tu umjetnost. Kad je buknuo svjetski rat, morao je ostaviti svoju kolibu i svoje dvijo koze. Došao jo u Firenze, gdje ga j<^ zadeslo najtoži udarac. Najnjožnije, najmilije biče, koje je osječalo i dijelilo s njime sve boli, njegova duševna drugarica, sestra, umrla je. Utučen ovom bolju otišao je u Abruzzo, gdje jo dugo ostao u razmišljanju, sam sa uspomemuna, koje su mu vračale milu pokojnicu («Putnik i njegova sestra« — autobiografija). l/a izložbo ostao je neko vrijeme u Bimu. Od svojih roditelja, koji su živili u ino-stranstvu, nijo imao nikakvih vjesti. Ta ga je neizvjesnost silno mučila Iza mnogo lutanja po mnogim državama našao jo roditelje zabačone glad no i izmučene duševno i tjelesno. Otac mu jo u to vrijeme umro, a majku, drugu sestru i nedakinju uzeo soboin i vratio se s njima u Bu-garsku, veseo što je spasao od patnja svoju obožavanu majku. IJ Bugarskoj je ostao neko vrijeme. Ovdje je izložio neke slike i portrete. Iekar sada su Bugari upoznali svog dosada nepoznatog umjetnika. J im je i veci ]>io njegov uspjeh u domovini. Pored svojih koncepcija pjesničkog filozofskog sadržaja Georgiev radi i portrete. I u portretima ide svojini intelektualnim putem: traži osječajc-vrline, sposobnostf, nagnuča unutrašnjostj osol.e i to izrazuje i hoče da istakne više nego vanjštinu, premda i ova odgovara preciznosti MOJA SESTRA. Kad sc Iz liugarake vratio u Italiju, najprijc se zanstavio u svom ob-Ijubljenom Aln iizzu, zn tim so preselio u Bini, ne da radi, jer kao pravi mn jetnik ni’ može da pmizvadja lic/, osječanja, več da uči i razmišlja. Kako spomcnuh, mimo ragrupacija i večih koncepcija u izabranom načinu affresca, snima i portrete. Na ovogodišnjoj izložbi u Bimu izložio je !• portreta, koji su zanesli i posjetnike i umjetnike, jer je na njima zaista jasho izbijala njegova umjetnička v je lina prikazivanja duševnih svoj-stava portretirane osohe i utiska, koje osoba svojim položajem, nazorima i spremom pobudjuje u svojoj okolini i svijetu, a ato je opet glavna karakteristika osobe. Sada se Boris Georgiev nalazi na ljetovištu u Alpama. Ironija! On, koji čuti boli malone ptičice, koji osječa nepravdu, što je trpi divlja zvijer, koji je bio najsretniji, kad je' zelmo i gladovao, pa ila sada dolazi na Ije-tovalište sa besavjesnim kramarima debelili budželara, taštim mekoputni-cania i mlohavim bolesnicima. Muka je to za njega, što je okružen ovako-vim ljudima, ali ljubav prema majci i nečakinji, za koje on jedini skrbi, nuka ga, tla misli o njihovom, a nikako o svojem zdravlju. Nu on živi i ovdje svojim duševnim životom. Radi oveči aftfresco za jedmi kapelicu u Fiesole (Firenze), promatra grubost i nemilosrdje ljudi, a svetost nedirnutili i rijetko okaljanih ljudskim griješnim stopama gorskih predjela. U ovom gorskom ljetovalištu ima nas par Jugoslovena iz Italije, koji po mršavosti i žepa i tijela pripadamo onoj zadnjoj kategoriji ovdašnjlh posjetnika. Najzapadniji Jugosloveni sastasmo se eto ovdje sa najistoč-nijim. U malenoj sobici, na črnim suknom prevučcnoj polici prikazivao nam je rukom izvedene fotografije svoje duše i duševnih osječaja. Ostasmo zapanjeni veličanstvenom slikom Ecce bomo. Kad je on živicr kao pu-stinjak sa svojom pokojnom sestram u kolibi medju snježnim vrletima u Trentu, jedne zimske večeri čuje pred svojom kolibom kao neki jauk ranjena čovjoka. Otvori vrata i na snijegu opazi ranjenog jelena, što jo izdisao, a krvca mu jedva zamjotno škropila snijeg. Georgiev je ostao za-])anjen ovim prizorom. U dušu ga je potresao o^.ij skoro ljudski jauk, prelaz, iz života u smrt, a želja za životom, posljodnji znak, kojim se ni jo bunio proti napadaču, več kojim je htio da pita za uzrok takovom nasilju proti lijegovom životu. Ovaj mučni utisak jo umjetnik grafički ovjeko-vječio. Redalo su se slike A v e natura, Moja kolib a, Moja s o s t r a, R i j e I a s i 11 f o 11 i j a, L u t a j u č i pastir, Elegija i druge, sve mi-stičan religiozni mir prirode, panteistička sentimentalnost, izraz misli, svetost momenata, magični upliv, što jo na nas djelovalo, kao da smo so nalazili u kakvom svetištu. A kad nam je pokazao sliku Moja sestra (pokojna), njegova duša titrala je onim istim osječajima, kao kad je sliku radio, a toni os ječ a j u dala je duša znak njegovim glasom, što je dlrao u dubinu našo duše. Onako je mistički govorio, kad nam jo pokazivao i autobiografiju P u 111 i k i njegova sestra. U dvim teško izgovoro-nim riječima osjetio si, kao da jo 011 vidi pred sobom. — Svoju sinovlju ljubav i zahvalnost izrazio je portretom svojo majke O sveta ženo, 111 a j k o 111 o j a. — Vidlti smo i nekoje druge portrete, a naročito uplivaju na razmišljanje i jasno čitanjo portreti kardinala Merry dol Vala i indij-skog pjesnika Tagorea. • Kako rekosmo, on je slikar duševnosti, pravi je umjetnik, pa ga zlatili zvoket ne miče sa njegovog zaertanog pravca. Mogao jo slikati portrete velikih i bogatih ljudi, naručbu imao je i od pape, nagrnuti bi mogao veliko bogatstvo, ali 011 jo svemu tomu tudj. «Šta koristi — veli 011 — da naslikam portret kakvog bogataša, koji če u zlatnom okviru visiti u bogatim odajama. Slikam duševno osječajo, koji čo i na druge dušo blago djolovati. Svuda oko nas vlada okrutnost’ Koliko li se krvi ljudske i životinjske ne prolijeva tlnevno na svijotu svo eamo za materijalno blagostanje. Ne čutite one boli bijednih žlvotinja ne vidite njihovih suza, kad ili dnevno vodite na stratište. Uzrok? (Luta-j u 6 i pastir). Daleko, daleko od tog svijeta. Živim jedino s oniina, koji trpe. Volim va.šij Istru. Dva siim puta prolazio njome. Kako li se žalostno e-ce- A-o<-u- volk požrl ovc6; ženo ni domu; ker že sit jo bil, dedec je doma, ono si je skril, kruha nam ne da. kdaj se bo mastil? Sam naj ga ima! LEŠNIKI. ]edra lešnikov iz 9. štev.: B, meč, Bovec, pes, c. Č, sod, Čaven, dež, n. Posetnici: Prvi gospod čila »Naš glas", drugi gospod Igrn glasovir. Lešniki, ki smo jih priobčili v 9. številki, so strli in pravilno rešili naslednji naši mladi prijatelji: Zdenka Fratnik, Sv. Lucija; Mariču Matelič, Livške Hane pri Kobaridu: Marija Bajt, Idrija; Jožef Valentič, Košarša; Marifa Tuta, Zatolmin; Kristina Gnezdu, Milena Sila, Slavko Bratina, Vlasla in Samo Čermelj, Vojka 2erjalova, Rado Ažman, Branko Lovrečič, vsi iz Tista; Jaromila Jurca, Ajdovščina. To so natši mladi prijatelji, ki so našli prava jedcrca. Rešitve so poslali tudi nekateri naši starejši prijatelji, a lešniki niso n;im namenjeni, zato jih tu ne bomo naštevali. Žreb je določil, da dobi obljubljeno knjigo Marija Tuta iz Zatolmina. Drugi naj se za enkrat tolažijo z upanjem, da bodo prihodnjič bolj srečni. Potrpljenje je božja mast. Kdor stre te lešnike in pošlje jedcrca na moj naslov, ki sem Vam (Ja že zadnjič napisal, dobi, če bo izžreban, prav lepo knjigo. YaS prijatelj. Naslova. Stefan Košuta, Ajdovščina 6 Kragelj Karl, mizar, Pliskovica 4 Če pravilno uporabiš navedeni hišni številki, zveš kalcrl lisi prlholn na dom teh gospodov. Računska naloga. Zapiši številke 1, 2, 3, 4, 5, 6, 7, 8 In 9 loko v In kvadrat, da tl dajo vse tri vodoravne In navpične vrsle, oko seilejei, Slcvilo lr>. ZNANOST IN VZGOJA. Prof. F. Peric: Življenjski ustroj osebe. (Nadallevanje.) 6. Konstantni elementi življenja (li.) Izsledki prejšnjega poglavja pomenijo torej, da je in mora biti glavna «skrb» celic, čim se konstituirajo kot posebna celota, da se združijo v večjem ali manjšem številu v višjo celoto. In čim se to zgodi, je neodklon-Ijiv isti proces znova, t. j. nove celote.te stopnje se morajo obvezno združiti v novo višje celote itd. Enako življenjsko zadržanje imajo vse celice in vse višje življenjske celote brez razlike. Če se vrši ta proces na način, da obranijo vsakokratne delne celote medsebojno zvezo — da govorimo s Perrier-om — imenujemo ta proces rast. Ta jo končna in njene meje so obenem meje individualnih organizmov (drevo, žival, človek itd.). Toda — se nam bo reklo tu upravičeno — življenje je homogeno, bistvene lastnosti vseh življenjskih celot morajo biti in so enake. Torej mora imeti tudi lak «zaključen» organizem isto ciljno stremljenje po višji celoti kot vsaka elementarna celica. Odgovor je, da ga ima, toda sedaj v drugi smeri in obliki, namreč ne več v obliki rasti, temveč v obliki plodnosti. Smisel te poslednje je potemtakem ta, da zagotavlja zaključ nim organizmom na eni strani konstantnost življenja, na drugi pa da jih usposoblja, da iz svojih življenjskih sil ustvarjajo višjo celote, brez katerih je življenjsko stremljenje in življenje sploh izključeno, da nadomestuje — z eno besedo — rast, ki je pri njih prekinjena in zaključena. Plodnost je isti proces kot rast, toda z razliko, da govorimo zopet s Perrier-om, da nove življenjske celote ne tvorijo spojenega zbora, temveč zbor ločenih zaključenih organizmov, t. j. vrsto ali pasmo. Videli bomo, da tvorita v življenjskem stremljenju človeka rast in plodnost njegova najtemeljnejša življenska nagona. S tem je — upamo — dokazan socialni značaj vsega življenja. Vse življenjsko stremljenje je socialno sremljenje in njegova smer je po vsem gornjem določena po «črti», ki gre vedno od nižje življenjske celoto na-prani višji (Neobrnljivost). In sicer jo višja življenjska celota kot življenjski cilj v naravnem redu vedno važnejša nego nižjo celote, kajti tudi vsaka nižja celota se moro obraniti !o pod pogojem, da so ohrani višja celota, izven katere ni več življenja. Samoohranitveni egoizem vsake delne individualnosti je na ta način istočasno obvezno tudi drugoohrnitveni a I t r u i z e m n a p r a m vsej ostali celoti in s tem je podan tudi s tega vidika jasen dokaz, da «hoteti živeti« pomeni za živo bitjo «l»oteti omejitve«, kar so pravi sedaj hoteti biti član določene višje dote. Število delnih življenjskih enot katerekoli višjo celote je v smeri navzgor praktično neomejeno, v smeri navzdol pa strogo omejeno, t. j. potrebni sta vsaj dve delni življenjski enoti. Resničnost tega temeljnega zakona se da overiti na vsej lestvi življenja od ustroja celice, preko dvo-spolnosti višjih živali in človeka pa do najdelikatnejJega življenjskega procesa, ki je mišljenje, katero jo mogočo le s pomočjo vsaj dveh elementov: subjekta in predikata (osebka in povedka, glagola). In po vsem tem nam bo sedaj tudi popolnoma jasno, kaj so pravi, da je n. pr. človek že od narave asocialno ali družabno« bitje in zakaj jo temu tako. Hazla^a, črš da /ato, ker človek ve, da bi sicer moral propasti, umreti, ne more biti točna, kajti njegova socialnost gre tako daleč, da za družabno celoto tudi umre. Pravo razlago je torej treba iskati že pri celici, in sicer v onem neodpravljivem zadržanju že najnižje delne življenjske enoto in v njenem takem položaju in razmerju napram vsem višjim celotam, da ji mora jo te poslednje biti važnejši cilj nego sama, čo se hoče ohraniti tudi sama. Družba je sploh takšen zbor kateregakoli števila živih bitij od dveh il a I j e, v katerem se vsako posamezno bitje smatra za d e I celote, ki jo tvorijo vsa ostala bitja, ter so vedno kot del celote živijo nj s k i udejstvuje. Če se jo taka življenjska družba razvila na podlagi procesa rasti, so posamezna delna bitja spojena tudi fizično med seboj, in taka življenjska družba se imenuje organizem. Ce pa se je razvila na podlagi plojenja, te vezi ni in taka družba ni več organizem, temveč, kot smo že rekli, sistem organizmov. V nasprotju z naziranjem organicistov, ki so videli tudi n. pr. v človeški družbi organizem, velja torej: Vsak organizem jo družba, toda vsaka družba ni organizem. Življenje je torej tako natančno opredeljeno in ločeno od vseh ostalih pojavov, ki so izven njega, kot samociljni ali, kar je sedaj isto, kot socialni proces, ki mu ni nič enakega izven njega. Preostaje nam sedaj še ona druga, glavna naloga, ki jo moremo sedaj rešiti s posebnim ozirom na človeka, namreč vprašanje posameznih kategorij življenjskega dogajanja ali konstantnih kategorij nagonov. Ponovno smo že razlikovali plemensko, kulturno, ekonomsko ali gospodarsko in moralno življenje. Na čem sloni to razlikovanje? Če hočemo priti do jasnosti glede te točke, moramo vzeti življenje človeka v njegovi celoti, torej tako, da bomo pri tem upoštevali tudi njegovo razmerje napram zunanjemu svetu. To razmerje pa nam je že znano: vse, kar je izven življenja, naj bo karkoli, je ali njegovo sredstvo ali njegova ovira. Nikdar torej ne more biti zunanji svet cilj življenja, in tam, kjer imajo stvari tak videz, moremo biti prepričani z matematično gotovostjo, da gre za življenjsko zadržanje, ki je plod iluzije ali hinavščine, perverznosti ali nasilja. Na drugi strani je vse življenje tesno navezano tudi na zunanji svet, iz katerega mora črpati sredstva za svojo ohranitev, predvsem sredstva za individualno prehrano. I) rez i z v e n ž i v 1 j en.j s k e ga zunanje g a s v e t a 4> i bilo tore} izključeno vsako e m p i r i č -11 o ž i v 1 j e 11 j e. In v tem stavku je zopet formulirano dejstvo, ki smo ga omenili že pri razlagi nagonskega mehanizma, dejstvo namreč, da so za funkcijoniranje tega mehanizma n e obli o d no potrebna tudi zunanja draženja, ki prihajajo od zunanjega sveta. Naj pa dela živo bitje z ozirom na zunanje izvenživljenjske pojave karkoli, vedno gre le za njegovo sred-stveno udejstvovanje. To velja predvsem za vsa njegova dejanja, ki so naperjena napratn neživljenju . Radi tega se vršijo vsa ta dejanja — ne /. določenim ciljem, temveč le po določenem načrtu. Gre torej za načrtno in ne ciljno udejstvovanje živega bitja. Ni treba dokazovati, da vse to načrtno ali sredstveno udejstvovanje človeka ni istovetno z njegovim življenjem, da jo nekaj drugega nego ono notranje ciljno udejstvovanje ki smo ga definirali kot socialno ciljno stremljenje. V razliko od lega'poslednjega bomo torej imenovali vse sredstveno ali načrtno udejstvovanje človeka njegovo s oži vi jen je, tako da moremo gornji stavek glede no- obhodnih elementov obstoja živega bitja sedaj tako-le formulirati: Življenjski obstoj živega bitja je sestavljen iz življenja in s o ž i v 1 j e n j a, kateri sta v takem medsebojnem razmerju, da je eno b r e z drugega nemogoče. Življenje in soživlenje sta torej dve konstanti obstoja živili bitij, ki jih ni mogoče odpraviti, ne da bi se zru'ilo vse. Kar se tiče najprej soživljenj-skega udejstvovanja, je jasno, da se mora ravnati po zunanjem svetu kot takem, kateri vsebuje, kot vemo, le sredstva ali ovire življenja, in ta delitev ima za naravno posledico, da se mora vse soživljenjsko udejstvovanje razcepljati na eni strani v tako, s katerim se življenju potrebna sredstva iz zunanjega sveta jemljejo in prisvajajo, na drugi strani pa v tako, s katerim se škodljive ovire v zunanjem svetu odklanjajo in odbijajo. Skratka: soživljenjsko udejstvovanje živega bitja obstoji pod silo narave stvari iz pozitivnih in negativnih dejanj vseh možnih oblik. Vsa pozitivna dejanja prisvajanja zunanjega sveta za ohranitev življenja bomo imenovali ekonomska ali gospodarska dejanja v najširšem pomenu besede in kot tipičen primer takega udejstvovanja naj nam služi konsum hrane; vsa negativna dejanja odklanjanja in odbijanja zunanjega sveta v svrho ohranitve življenja pa so moralna dejanja v najširšem pomenu besede in kot tipičen primer takega udejstvovanja naj nam služi hramba živega bitja proti vsem nevarnostim, ki ga obdajajo. Soživljenjska konstanta obstoja živega bitja je torej sestavljena iz ekonomskega in moralnega elementa. C:e si ogledamo tudi-samo površno na drugi strani življenje kot tako, vidimo, da se nam podaje sama ob sebi popolnoma analogna delitev. Označba pozitivno in negativno udejstvovanje tu sicer ni več primerna, pač pa se nam predstavlja življenje tudi tu v dvojni obliki. Imenovali smo že življenjska procesa rast in plojenje in jasno je pač, da se ta dva procesa razlikujeta na pr. od življenjskega procesa, ki obstoji v spoznavanju zunanjega sveta ali pa v estetičnem čustvovanju. Hast in plojenje predstavljata bolj aktivno razvijanje in obnavljanje življenja, medtem po tvorita mišljenje in čustvovanje, predstavljanje itd. več ali manj pasivna stanja zavesti. Prvi teh dveh elementov se navadno označa kot fizično, a drugi kot psihično ali duševno življenje. Ta označba bi bila sprejemljiva, če bi ne zapeljavala v domnevo, češ da fizično življenje ni tudi duševno, medtem ko vemo, tla je vse življenje sploh tudi «duševnost». Da se izognemo tej konfuziji, bomo rabili za označbo fizičnega življenja besedo «plemensko življenje«, a za označbo «duševnega ali psihičnega življenja« pa besedo umsko, intelektualno ali pa v najsplošnejšem pomenu kulturno življenje. Tudi življenje kot tako je torej sestavljeno iz dveh o s n o v n e j š i h elementov, ki sta na eni strani p 1 e m e n s k o, na drugi kulturno (umsko) življenje. Delitev vsega življenjskega udejstvovanja v štiri konstantne kategorije: plemensko, kulturno, ekonomsko in moralno je s tem utemeljena. Človek in pa tudi živo bitje sploh se nam predstavlja torej v podobi če-tverostavne žive celote, katere posamezni tleli so njegova četvera delna življenja: plemensko, umsko (kulturno), ekonomsko in moralno življenje. Vsako izmed teh delnih življenj je enako neobhodno za obstoj celega sistema, vendar moremo razdeliti te Štiri elemente v dva, ne sicer ločer.a, pač pa vendar različna para, in to na podlagi že prej formulirane delitve obstoja živega bitja v življenje in soživljenje ali, kakor tudi lahko rečemo, na eni strani v ciljno, a na drugi v sredstveno življenje. V skladu s tem imamo torej na eni strani plemensko-umski, na drugi pa ekonomsko-moralni par. Le plemensko in umsko (kulturno) življenje se namreč vrši v notranjosti organizma samega v obliki notranjega samociljnega udejstvovanja in vzajemnega — ego-altruističnega — sodelovanja med dotič-nimi življenjskimi organi, medtem ko je na drugi strani usmerjeno vse ekonomsko in moralno udejstvovanje vedno napram zunanjemu svetu, bodisi radi pridobivanja, bodisi radi odbijanja njegovih izvenživljenjskih dejstev ali pojavov. In le ono prvo — plemensko-kulturno udejstvovanje — je življenje v pravem pomenu besede, kujti le v tem svojem področju se življenje vzdržuje in obnavlja v obliki rasti, ploditve, pokolenj na eni in umskega razvoja na drugi strani, medtem ko se z vsem ekonomskim in moralnim soživljenjem vedno le ustvarjajo samo pogoji za ohranitev že obstoječega, namreč pravkar označenega plemensko-kufturnega življenja, ki jo edini cilj vsega ostalega udejstvovanja. Kakšni so sedaj stalni odnošaji med plemenskim, kulturnim, ekonomskim in moralnim elementom celotnega življenja? Predvsem je treba zopet naglasiti, da nobeden izmed teh elementov življenja no obstoja sam zase in neodvisno drug od drugega, temveč da tvorijo enoten in neraz-družen sistem, da so torej deli iste celote. Posebno pa velja to glede treh zadnjih elementov, kajti le plemenski element, t. j. torej rast in razplojevanje, si moremo predstavljati relativno samo zase brez vseh ostalih elementov. Tak položaj imamo pri rastlinah, ki rastejo in so'plodijo, ki pa nimajo nikakega umskega udejstvovanja v oni meri kakor živali ali človek. Plemensko življenje je torej temelj vsemu ostalemu življenju. Ce sedaj označimo plemenski, kulturni, ekonomski in moralni element s Številkami 1, 2, 3, 4, lahko postavimo, da jo plemenski element P = 1. in to neodvisno od umskega ali kulturnega. Ce pa vzamemo človeka z njegove umsko strani, na sicer vidimo predvsem s te strani, toda istočasno so nahaja v njem tudi plemenski element, ki pa je popolnoma v ozadju. To «skrivanje» v ozadju bomo označili s toni, da denemo plemenski element 1 v oklepaj in potem lahko postavimo, da je kulturni element življenja K = (1)2. Kakšno je sedaj razmerje mod I’ in Ii podali kolikor mogoče resničen odsev nekdanjih židovskih templjev: dejstvo namreč, da so bili tedanji nabožni obredi dokaj različni od današnjih ter so zato zahtevali povsem drugačno organično razpredelitev zgradbe, nego jo zahtevajo današnji reformirani obredi. Tako vemo, da je bil nekdaj dovoljen verni k cin dostop le v atrij; ženskam pa je bil vstop v tempelj sploh prepovedan; šele kasneje so za ženske določili ga-lcrije, kakor jih vidimo pri prvih krščanskih bazilikah («matroneji»), ki so jih pa začetkoma še obdajale visoke mreže, tako da so bile ženske popolnoma zakrite. Ako si ogledamo sedanje sinagoge z dekorativnega vidika, tedaj opazimo, da so se projektanti začetkoma zatekali k vzhodnim arhitekturnim slogom, posebno k bizantinskemu in arabskemu (ali točneje k arabskemu, mavriškemu in saracenskemu), ter jih tu pa tam v večji ali manjši meri spreminjali. Ker pa nima vera izraelskega ljudstva ničesar skupnega z ono Mohameda, so končno to metodo opustili ter pri načrtavanju novih sinagog uporabljali ono arhitekturno stilistiko, ki je v oni dobi in v onem kraju tedaj slučajno vladala. Nič čudnega zato, če nahajamo mnogokrat tudi tako sinagoge, k o j,ih zunanjost nikakor ne prosumira cerkev. Projektanta tržaško sinagoge (Berlam star. in ml.) pa sta hotela s svojim načrtom dati Trstu nekaj posebnega, nekaj, kar bi so od drugih arhitekturnih stilistik mosta popolnoma razlikovalo, a bi obenem odgovarjalo duhu izraelske religije. V ta namen sta sl Izbrala arhitekturni slog, tudi vzhodnega izvora, ki nam je bil do še prod nekaj leti skoraj popolnoma neznan, in le študiju starinoslovcov in trdnosti gradbenega materijala zgradb, zgrajenih v tem slogu, so imamo zahvaliti, če so nam danes njega glavne karakteristike kolikor toljko znane. Je to arhitektura, ki j(> nastala in se razvijala v dobi od prvega do osmega stoletja v srednji Siriji in v naselbinah gorovja Ilauran (južno od Damaska). V to kraje so jo bilo naselilo približno ono stoletje po Kr. r. ljudstvo arabskega plemena, ki jo kmalu sprejelo krščansko vero tor se s tem tudi podvrglo zapadni civilizaciji. Velika mosta, ki so bila tekom stoletij na tem ozemlju zgrajena, so slednjič porušili proti vzhodu prodirajoči Mohamedanci, zvesto izpolnjujoč geslo proroka, da morajo biti ljudstva podvržena mohamedanski veri, če ji? potrebno, tudi s kruto silo. I/ ru.5cvin, ki so nam še ohranjeno, smemo sklepati, tla jo bila arhitektura toga ljudstva v veliki meri podvržena vplivu egipčansko in grško-rimsko klasične stilistiko. Izredno jaka, iz kamnitih kvadrov sestavljena zidovja, loki velikih razpetosti in visoke vzhodne kupolo, evo nam glavno karakteristiko doloma So ohranjenih zgradb iz one dobo (gledališč, templjev, bazilik), ki so nam reproducirajo na židovski sinagogi našega mosta. Maloštevilna okna in vhodi tega poslopja, ki pa so zato tem impozantnejši in monuinentalnojši, odgovarjajo resnemu in dostojanstvenemu značaju težkega zidovja; veliko krožno okno na levi stranski fasadi, kakor ga vidimo pri katedrali, nas spominja na «oculus» rimskih klasičnih templjev in na poznejša slična okna romantičnih cerkva. — Nekaj posebnega je visok stolp na pročelju sinagoge, sličen onim stolpom, ki jih nahajamo ob vhodih nekdanjih egipčanskih templjev. Tudi če promatramo zunanjost z dekorativnega vidika, nas ta zgradba spominja po vsem na stilistike vzhoda: Na mestu preobilne klasične dekoracije nahajamo tu ono nežno, s fineso izklesano vzhodno ornamenta-cijo, pred vsem nosilnih elementov zgradbe; in ker zabranjuje židovska vera kakršnokoli upodabljanje živih bitij, se vsa ornamentika reducira na geometrijske in florealne motive. Tudi veliko krožno okno nam predstavlja tako geometrijsko dekoracijo. Notranjost tvori en sam velik prostor, ki ga pokriva visoka kupola, sloneča na štirih sferičnih trikotnikih, kateri nosijo enako .število težkih lokov velike razpetosti. Posebno živahen vtis napravlja absida s svojimi raznobarvnimi marmorji in mozaiki. Ob straneh nahajamo obsežne galerije, določene, kot že rečeno, ženskemu spolu. Na levi strani templja vidimo nizko stavbico1 židovske občine, ki vsebuje poleg drugih potrebnih prostorov (kajti, nekateri obredi trajajo ves dan), obširno renesančno dvorano: oratorij. Dekorativno-simbolični značaj te impozantne stavbe hi lahko bil mnogo izrazitejši in učinkovitejši, ako no bi religija izraelskega ljudstva zapovedovala, da bodi glavna os sinagog usmerjena od zapada proti vzhodu; kajti dejstvo, da nahajmo glavno pročel;r in s tem tudi glavni vhod ob stranski ulici in ne na obširnem trgu, je le neposredna posledica tega religijskega imperativa. POGORIŠČE V SELCAH. LIS TEK PRIR ODA. Zaznamovanje zločinccv. To sicer nc spada prav določno v to rubriko, ima pa vendarle nekako zvezo ž njo. Znano je, da so že v starih časih zaznamovali zločince, da so jih pozneje lahko spoznali. To zaznamovanje pa so izvršili na zelo radikalen in nečloveški način. Vzeli so namreč kos železa, ga segreli in žigosali zločinca na njegovi koži na tak način, da je nosil neizbrisno znamenje do smrti. Tako pa niso zaznamovali samo zločincev, ampak tudi sužnje. 1'ako žigosanje zločinccv, ki jc bilo skrajno sirovo in nečloveško, so opustili šele leta 1832. Tedaj zelo pozno. Vendar pa se je tu pa tam pokazala potreba, da bi na onih zločincih, ki so nepoboljšljivi, napravili kakšna znamenja, po katerih bi jih lahko spoznali. Nemci so predlagali, naj sc take zločince na kakem skritem kraju telesa tetovira. To postopanje pa so bili uvedli samo na Francoskem.' Tudi ta način ni pravi. Ni namreč prav, če koga na večne čase žigosajo kot zločinca. Treba bi bilo iznajti sredstvo, s pomočjo katerega bi zaznamovali zločinca tako, da bi v slučaju potrebe spoznala zločinca oblast ne pa kdo drugi. Zdaj predlagajo, da naj se zločincu vbrizga pod kožo parafin, ki se strdi v vozel. Posebna mesta, kamor se parafin vbrizga, naj označujejo posamezno vrsto zločinov. Čc bi hotel zločinec parafin operativnim potom odstraniti, bi se io še bolj poznalo. Tak vozel pod kožo bi lajik ne ločil od drugih vozlov, ki se narede včasih pod kožo brez parafina, oblastim pa bi to dobro služilo, zločinec bi na la način tudi ne bil za vedno žigosan. Kozma. OBRAZI. Peter Bezruč. Kdo izmed nas pozna Petra Eezruča? Malokdo. Bil je veliki češki pesnik — lahko ga imenujemo z vso pravico velikega — ki jc v svoji drobni zbirki • Šlezkih pesmi* strnil vso bol tiste veje češkega naroda, ki sega v Slezijo in jo ruši potujčevalni val poljstva in nemštva. Vsaj bilo je tako. Danes je malo boljše. Peter Bezruč je bil sin nekega profesorja v Opavi, živel je med svojim narodom in čutil ž njim, vse, kar jc bolelo to vejo češkega naroda, je tudi njega bolelo, vsaka narodna ali socialna krivica, ki jc bila prizadela enemu izmed teh čeških sinov Slc-zijc, je bila njemu prizadeta. Krik stoliso-čev, v robstvu živečih, jc bil njegov krik in njegovo vpitje, je bilo vpitje teh tisočev. Lahko rečemo: Petra Bezruča ni bilo, pe- snika ni bilo, bil je narod, ki jc trpel, ječal, vpil in se vil v smrtnih bolečinah ter se pretresljivo oglašal skozi Bezručeva usta. Šestdeset .let je, kar je bil rojen, (tudi umrl je žc), in ob tej priliki se ga spominjajo vsi češki listi, a nc samo češki, tudi nemški listi so se v obilni meri spomnili tega velikega pesnika, ki je krvavel z narodom, kakor da jc zrastel ž njim v eno telo. Njegove «Šlezkc pesmi* so ludi že prevedene v slovenščino; prevodi, ki sta jih oskrbela Fr. Albrecht in nekaj tudi Oton Zupančič, so laki, da mora vsak seči s pridom po njih. Pravo Bczručcvo ime je bilo Vladimir Vašck; bil je tih človek, njegova oseba je komaj prišla do veljave, njegove pesmi, kriki umirajočega, pa so večne. ZAPISKI. Nepoznan rokopis Dostojevskega v neki spominski knjigi. V dobi, ki je v zatonu, jc bila spominska knjiga ali spominski album pritiklina, ki jc spadala k modi. Vsaka dama, vsaka gospodična jo je morala imeti, čc jc hotela biti olikana in moderna. Posebno sc jc ta razvada razpasla po bivši caristični Rusiji. Vsak pisatelj, kadarkoli je zahajal v kako družino, je moral pustiti tam nekaj .spominskih besed in podpisov. Radi tega najdemo še dandanes v Rusiji po različnih družinah vse polno takih raztrešenih literarnih drobtinic slavnih pisateljev. Veliko pa sc jih je izgubilo v zadnji revoluciji. Posebno jc moral Puškin kaj češče ustrezati podobnim pobožnim željam različnih lepih gospa in «barišin», istotako Lermontov in Nekrasov. Dočim je bil Fe-dor Mihajlovič Dostojevski, katerega danes v Rusiji vedno znova z velikim zanimanjem čitajo in ob čitanju njegovih knjig v njih vedno kaj novega, velikanskega iztaknejo, kaj malo naklonjen takemu pisanju v spominske knjige. To je tudi glavni vzrok, da imamo od njega ohranjenih jako malo takih sestavkov. Vendar pa je bil nekateri-krat prisiljen ustreči želji kake lepe gospe in ji napisati nekoliko vrstic v njeno spominsko knjigo, čeprav sc je tega na vse mogoče načine izogibal Najvažnejši izmed njegovih spominskih zapiskov jc oni, ki ga je napisal v spomin hčerki svojega prijatelja Miljukova, gospodični Olgi Alcksandrovni Miljukovi nekoliko prej, predno je moral v izgnanstvo. V njeni je opisal nekoliko epizod iz svojega življenja. Pred kratkim pa so našli neko .spominsko knjigo z njegovim podpisom in s kratkimi njegovimi spominskimi besedami, ki je bila do sedaj popolnoma neznana. Spomin- ska knjiga je bila nekoč last neke Fanice Gernianovne Sagulajeve. Ta mlada, lepa dama je bila žena nekdanjega Dostojevski-jevega prijatelja, častnika vojne mornarice in poznejšega publicista ter priznanega ruskega pisatelja iz šestdesetega leta preteklega stoletja, ki si je pridobil ime tudi kot dober prevajalec. Njemu je Dostojev-skij celo posvetil leta 1880 neko svojo pripovedko, ki je izšla v časopisu «Ogonki». Spominske besede je napisal Dostojevskij na prošnjo gospe eno leto pozneje, ko se je vrnil iz sibirske ječe. Ta l terarni fragment, kot je majhen in malenkosten, je vendar značilen za Dostojevskega, ker nam izpričuje, da se je znal kaj spretno kretati v ženski družbi in to še potem, ko ie deset let prebil med zločinci v »mrtvem domu» sredi snežene Sibirije. Vrh tega dokazuje, da oe Dostojev-ekij po desetletnem bivanju med zločinci ni popolnoma nič pokvaril, pač pa, zavedajoč se svojih neprecenljivih vrednosti, imel še veilno jasno življensko naziranje in globoko vero v bodočnost ruske mladine. Kljub smrti, ki je prežala izza vseh zidov »mrtve hiše», je še vedno sanjal o sveži mladcsti. Novoodkrili spisek se v prevodu glasi: • Znova sc vprašujem: Kaj naj vam napišem v vašo spominsko knjigo? Ali naj vas hvalim? To ne gre in tega tudi ne morem. Ali nuj vam napišem, da vam želim vse najboljše? Ne, ker lo že itak sami veste. Mojo željo, da bi živela 180 let, bi vi z ogorčenjem zavrnila. Vendar pa imam neko željo, ki jo moram izreči, ne boječ se, da se bom motil in vas žalil. To željo hočem prilepiti na ^tran vaše spominske knjige: Nikdar naj vaše srce ne ostari in ne izgubite nikdar, kar se tako lahko izgubi: tvojega jasnega življenjskega nazora. Naj živi večna mladosti Verujte mi, da ohranitev mladosti zavisi ravno v toliki meri od naše okolice kakor od nas samih. Ob enem vas prosim da se vroče spominjate svojega največjega častilca in da ne pozabite nikdar svojega Fedorja Dostojevskegu 28. oktobra 1860. N. B. — Kaniča G. Sagulajeva je umrla 13. januarja 1898. v Leningradu. Dokler je živela, je pazljivo hranila svoji* spominsko Knjigo. Po njeni smrti pa jo je dobil v roke njen sorodnik. Za časa revolucije je knjiga prišla zopet v druge roke, dokler ni priromala v neko starinarno, kjer so jo slučajno odkrili. Od lislega časa dalje se nagaja v Dostojcvlkijcvcm muzeju v Moskvi, Drago Bajcc. «Car» se imenuje tragedija, ki jo je spisal Nemec Hanns Gobsch. V 13 slikah opisuje »tragedijo vzhoda* — življenje in konec carja Nikolaja I. Uprizorili so jo prvi krat te dni v Bratislavi z velikim uspehom. Trilogija španskega pisatelja. V zadnjih letih so se z neizrečeno naglico razširila po vsej Evropi dela španskega romanopisca Pio Baroja. Lansko leto je pričela izhajati njegova trilogija pod skupnim imenom »Agonija našega časa». Prvi roman te trilogije, ki je izšel lansko leto, se imenuje «I'-I gran torbellino del mundo», letos pa sta izšla istočasno ostala dva zvezka, ki se imenujeta «Las veleidades de la fortuna* in «Los amores tardios». Junak omenjene trilogije je Josč Larraneaga, poln bolesti in brez nad, kot pravi pisatelj. Klati se po Evropi v spremstvu dveh sestričen, kateri nosita v sebi isti nemir nezadovoljnost^ ki ga imenuje pisatelj »agonijo današnjega iasa». Baroja je eden izmed najbolj plodo-nosnih pisateljev današnje Španske, ki je splch bogata na književnosti. Mednarodna levija. Napovedujejo, da bo jeseni začela izhajati v Milanu velika mednarodna revija. Pri njej bodo sodelovali le trije ali štirje italijanski pisatelji ter pet inozemcev. Med temi dva Francoza, dva Angleža in en Nemec. KRITIKA. Srečko Kosovel: Pesmi. Naš list bi bil moral že prinesti nekaj besed o teh «Pesmih» in ni prav, če jih ni prinesel. Je pa težko pisati tehtne besede o takih pesmih, mnogo lažje bi bilo pisati o dolgem romanu. Lirične pesmice so tako nežne stvarice, da jih človek le s težavo jemlje v roko, da ,se ne zdrobijo v njej. Pritekle so iz srca, porojene iz mlade duše — to sc pozna vsem, od prve do zadnje — in so z vsemi svojimi organskimi hibami ljubki otroci, da jim ne moreš reči zle besede. Bereš jih, pogovarjaš se z njimi, sočustvuješ z njimi in jih vzljubiš. Če boš iskal hibe, boš ubil v sebi nekaj neznano lepega, pesmi ne. To je znuk prave pesmi. Kosovel je bil pesnik, tega mu nihče ne more odrekati, tega mu niti priznavati ni treba. Pesmi govore. Kadar čitam pesmi, poslušam, kakšen odjek bo dalo moje srce. Pesem, ki odmeva v duši in jo pretresa v veselju in bridkosti, ie zame prava pesem. Nji ne preiskujem drobovju, uživam jo tako, kakršna je, zakaj tisti hip že postane na pol moja last. Ob Kosovelovih pesmih sem občutil to, le škoda, du je njegova občutljiva struna prehitro izzvenela. Svoje pesmi je pa najlepše označil sam in lo označbo je urednik prav srečno postavil na čelo zbirke: »Rad bi povedal ljudem lepo, dobro besedo, svetlo besedo, kakor je svetlo novembersko sclncc na Krasu. — Trda moja beseda je težka in molčeča, grenka kakor je brinova jagoda s Krasa. — V njej je trpljenje za katero ne boste nikoli zvedeli, v njej je bolest, katere ne morete spoznati. — Moja bolečina je ponosna in molčeča in bolj nego ljudje jo razumevajo bori na gmajni in brinje vi grmi za skalami.* Kosovel je bil naš pesnik, naj njegove pesmi našim dušam govorijo! France Bevk. DRAMA. Gledališka kronika. (September). Italijanska književnost je kaj kmalu preživela umetnost G. d'Annunzija. Ono mrzlično iskanje novih poti, tako značilno za vso sodobno ustvarjanje in presnavljanje, je izi podrinilo vse one duševne vrednote, ki niso odgovarjale težnjam in potrebam novega časa. In vendar je d'Annunzijo, kljub vsej svoji lepočutni zamotanosti, silna osebnost, ki bo še dolgo dominirala nad razvojnostjo italijanske književnosti, tako, da ni povsem upravičena ta splošna zapostavljenost in pozabitev njegove umetnosti. V svesti si tega dejstva so si nekateri njegovi ožji prijatelji in somišljeniki nadeli nalogo, da obudijo in posplošijo zanimanje do njegove umetnosti. Poleg Nacionalne Ustanove, ki ima skrbeti za dostojno in popolno izdajo vsega njegovega književnega dela, se je osnovala tudi Ustanova, ki ima še posebej skrbeti za izvajanje njegovih važnejših gledal iškeh del, ki se že del j časa ne predstavljajo na italijanskih odrih, bodisi radi tehničnih težkoč, bodisi radi zastarelosti idej. Ta družba, ki ima tekom letošnjega gledališkega leta obiskati vsa važnejša ita-li anska mesta in ki je otvorila svoje delovanje 11. septembra z znano predstavo na prostem v dvorcu d'Annunzija samega, se je mudila tudi v Trstu (Teatro G. Verdi) od 23. do 27. septembra. Če smo si na jasnem o važnosti tega podjetja, ki naj ima dokazati, da je v Dannun-zijevem gledališču še nekaj iivljenske sile, nam bo povsem razumljivo, da so sc pozvale k sodelovanju najboljše moči današnje Italije. Tpko je bil kot umetniški vodja imenovan Giovacchino Forzano, ki vel;a za enega izmed najboljših italijanskih režiserjev in inscenatorjev, če izvzamemo seveda A. G. Rragaglio, ki pojmuje lo panogo gledališke umetnosti mnogo plcmeni-teje in vzviSeneje, a od igralcev so blH poklicani Maria Melato, Giulietta de Riso, Annibale Ninchi, Camillo Pilotto, i dr., ki spadajo v vrite najboljš:h italijanskih igralcev. V splošnem so torej organizatorji poskrbeli, da doseže ta manifestacija ono popolnost v izvajanju in tehnični organizaciji, ki naj odgovarja važnosti trenutka. In v tem oziru ni kaj oporekati. Drugo vprašanje je, seveda, ali bo imela v.-,a turneja one moralne posledice, ki si jih organizatorji pričakujejo. A o tem bo mogoče govoriti šele koncem letošnjega gledališkega leta. Na vzporedu je pet najvažnejših ITAnnun-zijevih del: «La Figlia di Jorio», »Francesca da Rimini«, «Parisina», «Gloria» in «La Fiaccola sotto il moggio». Mogoče sc bo pozneje dodalo še kakšno delo, vendar smo v Trstu imeli priliko slišati zgolj omenjenih pet. »La Figlia di Jorio* (Jorijeva hčerka -Milan, Teatro Lirico, 2. III. 1904.) je najboljše d'Annunzijevo odersko delo. Tragedija, ki je predvsem tragedija njegovega ljudstva iz Abruzza, je prežeta s tako pretreslji-vostjo, da si je znala koj osvojiti tudi najhladnejše občinstvo. V poznejšem času je bila tudi uglasbena, kakor veliko drugih njegovih del, s strani A. Franchetlija (Milan, Teatro della Scala - 29. III. 1906.), a glasba od daleč ni mogla doseči one poetične sile d Annunzijeve besede. — »Francesca da Rimini» in «Parisina» spadati k ciklu «1 Malatestini», ki bi moral imeti še tretje delo «Sigismondo», do danes še ne dovršeno. Zamisel teh srednjeveških dram je bila ona pestra zgodovina Malatestinov, ki so nam znani izza Dantejeve «Commedie». »Francesca da Rimini» (Rim, Teatro Co-stanzi, 9. XII. 1901.) je doživela ob priliki svoje prve vprizoritve velik, čeravno z veliko težavo izvojevan uspeh. Vendar pa se radi velikih tehničnih težkoč ni prikazala pozneje več na odru kot dramatično delo, pač pa kot opera, ki jo je z uspehom uglasbil Riccardo Zandonai (Turin, Teatro Regio 1914.). — »Parisina« je bila prvotno spisana kot libretto za opero P. Mascagnija (Milan, Teatro della Scala, 15. XII. 1913.), a Mascagni, ki ni bil več v formi »Cavafle-rie», ni bil kos nalogi. I)'Annunzio je delo predelal za dramsko gledališče in jo uprizoril z uspehom leta 1921. v Milanu, Teatro Lirico. — «Gloria» (Teatro Mercandantc, Neapelj, 1899.) spada med politična dela. Doživela je eno samo predstavo, dasi ima v sebi veliko življenjske sile. Sprejeli so jo sedaj na reperloire, da se rehabilitira, delo, ki je padlo zgolj radi takratnih razmer. — «l.a Fiaccola sotto il moggio» (Plamenica pod mernikom — Milan, Teatro Manzoni, 27. III, 1905.) je D'Annunzijevo gledališko najbolj dozorelo delo. Zato se je še najbolje ohranilo na odru, kjer sc pogosloma igra. S lemi izrednimi predstavami se je otvorila z uspehom letošnja tržaška dramska sezona, o kateri bomo imeli še priliko govoriti. h. *. Gledališka razstava v Ljubljani. Na ljubljanskem velesejmu so priredili tudi gledališko razstavo. Pogled nanjo je zelo razveseljiv. Razstava nam kaže vsestranski razvoj našega gledališkega življenja. Leta 1868. smo imeli 152 slovenskih iger, natisnjenih in v rokopisu. Samo na 29 krajih na Slovenskem se je tedaj igralo. Danes pa se nahajata v Ljubljani operno in dramsko gledališče in ni ga večjega kraja, kjer bi ne bil po eden in tudi po več odrov. Zanimivo je, koliko so pripoinagla k razvoju slovenskega gledališkega življenja razna društva. Pred vsem tudi »Katoliško društvo rokodelskih pomočnikov« v Ljubljani. Iz njega je izšlo več naših dobrih igralcev. Naj omenimo samo Antona Verovšeka, ki je bil za Borštnikom prvi slovenski režiser v Ljubljani in potem prvi slovenski režiser v 1 rstu. Tudi ne smemo pozabiti Danila — Antona Cerarja, on je izšel iz istega društva. Danes je starosta naših igralcev. Mlajših igralccv ne bomo naštevali, zakaj dolgo število jih je. Če bi hoteli našteti vse zanimivosti, ki se človeku nudijo na tej razstavi, bi ne prišli do konca. Na vsak način je bila to zelo hvalevredna in posrečena misel, ki bi jo bilo treba posnemati tudi v drugih panogah našega kulturnega življenja. Sl. Dramatika pri Kitajcih. Duševna kultura Kitajcev je v svojem bistvu kultura razuma. Prav zgodaj se je ravila do zelo visoke stopnje, a je zopet zaostala. To ljudstvo ni poznalo božanstva, zato je bilo tudi brez mitologije in brez eposa. Pač pa so imeli Kitajci vse polno pripovesti, novel in romanov. Tudi njih lirična pesnitev je, četudi bogata, zelo omejene. Si-king se imenuje peta izmed svetih knjig, ki vsebuje narodne kitajske pesmi in himne. Med poznejšimi I esniki je najznamenitejši pesnik Li-tai-pe, 1 i je opeval ljubezen in vino. Pripovedka pripoveduje o neki drami — Misteriju — a ec ta ni ohranila. V resnici je znana samo neka posvetna drama. 2e leta 1800. pred Kr. ie bila ta drama taka, kot se je ohranila do danes: isto navadno posnemanje življenja in sirove razposajenosti. Tedanjega cesarja Čing-Tanga so vsi hvalili, ker je prepovedal igranje v gledališču, ki je obstojalo samo iz burlesk in podobnih sirovih i|'cr. Ta prepoved ni veljala dolgo. V pr- vi ir stoletju po Kristusu so Kitaici stopili \ kulturne stike z Indijo. Med Kitajce sc je raznesla Budova vera. Z Budizmom je l rišla na Kitajsko tudi indijska drama. Cesar Wenti in Ilin-cnt-song sla bila začetnika kitajske drame. Sele v začetku 14. stoletja se je začela resna drama. Na cesarskem dvoru je bilo v 16. in 18jstoIetju igranje burk in obscenih pantomin v naj-1 epi c m cvetu. Boljši okus je vladal v tem oziru samo med višjimi stanovi. Šele za časa mongolske dinastije je bila drama sprejeta v kitajsko literaturo. Četudi je bilo gledališče eno najljubših in eno rajrazširjeneiših zabav za Kitajce, in so ga tu pa tam podpirali tudi cesarji, vendar je bilo dolgo, dolgo zaničevano v takem zinislu kot javne hiše. Ko je pozneje cesar Ki-du-Lung vzel neko gledališko igralko za svojo ženo, niso smele ženske več nastopati na odru, njih vloge so morali igrati dečki in evnuhi. Stalnih gledališč spočetka ni bilo, pozneje pa samo v večjih mestih. Igralci so potovali po deželi in igrali v raznih hišah, gostilnicah ali so si kar na prostem postavili preprost oder. Oprema je bila razen obleke zelo primitivna. Na obleko pa so pazili z antikvarično natančnostjo. Maske so rabili samo pri baletu. Dramatičen jezik je bil jezik, kol ga je govorilo ljudstvo. Odgovarjal je namenu kitajske drame, ki je bila zalo tu, da je poboljševala in poučevala; v nji so govorili plemeniti značaji v verzih, hudobneži pa v prozi. Muzikalični del drame, ki so ga posebno čislali, je bil pa privilegij nedolžne mladosti. Krepost poplačati in greh kaznovati je bila tcdenca in konec vseh resnih kitajskih dram. Poetična pravičnost se je vselej pokazala v osebi cesarjevi ali v osebi visokega državnega uradnika, poleg teh dveh pa .3ta stala dobrodelnik in rabelj, eden z bambusom, a drugi z mečem v roki. Igre so delili v dejanja, navadno po štiri, toda nahajale so sc tudi drame, ki so imele po 40 aktov in so jih igrali več dni. Vsaka posamezna oseba sc je vpeljala na način, ki ga je Shakespeare v svoji «Sen kresne noči» parodiral. Kspozicija je bila podana v prologu. Prvo dejanje je naznačilo začetek kake intrige, srednja dejanja nje zamotanje, zapletljaje, zadnja, dejanja pa katastrofo ali rešitev. Med dejanji je gledališki ravnatelj povedal občinstvu vsebino naslednjih aktov. Kitajska drama se je razločevala v zgodovinsko, družinsko, sodno, karakterno in intrigantno dramo. Pod vplivi Budizma se je uveljavila tudi mitologična drama. Rca-listika dejanja in značajev je v splošnem glavna poteza kitajske drame. «V stremljenju posneti življenje tako, kakršno je, obstoji kitajska posebnost umetnosti.* V posameznih igrah so to posneli do čudovite potankosti. Toda ni jim manjkalo tudi na prvinah, ki so zgradile dejanje, da je zgrabilo. Ogromna drama kitajske posebnosti je »Pripovcft o krednem krogu«. »Nebeški tempel> je drama, ki je zato vredna da jo omenimo, ker priča, kako je mogoče, da se porodi pri časovno in krajevno ločenih narodih isti motiv, čisto gotovo nezavirno eden od drugega. Namreč ideja Hamleta: Oče se prikaže svojemu sinu in ga pozove, naj ga maščuje. Z Budizmom je prišel v kitajsko dramo tud' mal znak fantazije in občutljivosti, ki je pa le v malih slučajih prišla do polnega razvoja. NAŠE SLIKE. Požar v Selcah pri Št. Petru na Krasu. Zgcdcvina naših krajev ve mnogo povedati o številnih ljudskih nesrečah, ki so se skoraj v zaporedni vrsti ponavljale ena za drugo. Poleg neprestanih vojn in roparskih napadov so divjale med ljudstvom hude nalezljive bolezni, kot n. pr. kuga I. 1348, povodnji, potresi, celo kobilice so parkrat poplavile deželo in uničile ves pridelek. Najhujši in najodličnejši rušitelj naših domov in sreče pa je bil in je še ostal — ogenj. Hiše so bile s slamo krite, ponekod lesene, stisnjene druga k drugi. Ko se je pojavil ogenj na enem koncu vasi, jo je v par urah vso upepelil. Eno izmed sel!šč ob Pivki, ki je še ohranilo značaj nekdanjih starih vasic, so Selce blizu Št. Petra na Krasu. Hiše so skoraj vse s slamo krite, nizke, vsa vas precej tesno sezidana. Ni se torej čuditi, če je ogenj, ki sc je 15. septembra nenadoma pojavil v zgodnjem jutru na enem koncu vasi, zajel v najkrajšem času eno tretjino cele vasi: 21 hiš ; hlevi in shrambami, polnimi poljskih pridelkov. Ogenj je izgnal zbegane ljudi iz postelj na cesto. Skušali so rešiti v zmedi kar se je dalo, otroke in živino najprej, skoraj vse ostalo pa je končalo v plamenih. Človeških žrtev na srečo ni bilo, pač pa je poginilo več glav živine. Po starem in lepem običaju so se vse bližnje vasi zbrale pri gašenju in reševalnem delu. Med množico, vojaštvom in milico so se posebno odlikovali gasilci iz Slavine, i/. Velikega otoka in iz Zagorja, katerih sliko prinašamo. Delali so nap.orno ves dan in zabranili, da se ogenj ni razširil na oslaii del vasi. Škodo cenijo na okrog poldrug milijon lir. Komaj peti del te svote je krit z zavarovalnino. Med pogorelce so razdelile oblasti 24.000 lir denarne podpore. Kmelij-ska potovalna šola pa je darovala pogorel-cem nekaj stotov umetnega gnojila, semena in nekaj poljedelskega orodja. Skrbne in delavne Selčane je ta nesreča sicer hudo potrla, toliko bolj, ker je zima pred vrati, a ne obupavajo. Zatekli so se pod streho gostoljubnih sosedov, drugi so oslaii v vojaških šotorih in se pripravljajo, da kot njih dedje po nekdanjih požarih, zgradijo čim prej na pogorišču nove in trdnejše domove za bodočnost. BRSTJE. «Miino, šumeče po hotti se vijcS,» se začenja pesmica, ki ste jo poslali vi, g. F. K., ki vas ne bomo imenovali s pravim imenom. Pesmica seveda še ni godna za tisk, ima mnogo pogreškov, ki jih ne moremo naštevali na tem mestu; pred vsem šepa glede ritma; tudi niso verzi enako dolgi, kar pri laki pesmi zelo moti. Pomislile dobro, ali sc vam ne zdi, da je pesem na nekaterih mestih zelo podobna Gregorčičevi »Soči*. Veste, takih podobnosti, č\: tudi so samo idejne, v pesmih ne sme bili. Pozdrave! »Akordi viharja« in »Pisma v daljo*., li dve pesmi bi bili pesmi, če bi bila njih misel prekovana v lep pesniški izraz, lako sta '»mo dve pesmi v prozi, a še ti slabi. Ne pozabite, da je pri pesmi oblika zelo, zelo važna in brez nje pesem ne more živeti. • Pismo v daljo® je boljša in prepesnitve po našem mnenju bolj vredna. S M E Š N I C E. Pred sodnijo. Sodnik: «Vi ste tepli svojo ženo; ali ni to divjaštvo prve vrste?’ Obtoženec: »Gospod sodnik, naj gred& in naj pogledajo, kakšna je moja žena, pa bodo videli, da je bilo vredno pravega junaštva za to.» Pikanten proces. Pri nekem procesu, ki je občinstvo zelo zanimal, so bile navzoče mnoge dame. Ko so pri zasliševanju prišli do pikantne točke, ki bi lahko žalila nežna ušesa dam, se je obrnil sodnik do občinstva z besedami: »Prosim, da se odstranijo vse poštene ženske iz dvorane,» Zenske pa no bile radovedne na točko, ki pride, tako zelo, da se nobena ni zganila. »Tako,- je dejal sodnik, zdaj, ko so poltene dame odšle, odstranite tudi te, ki so ostale.■