300 Književna poročila.
Književna poročila.
Dr. Josip Mal: Uskočke seobe i slovenske pokrajine. Povest naseobina s kulturnoHstorijskim prikazom. (Sa kartom.) Izdala Srpska kraljevska akademija. L. 1924. Str. 216. Cena 25 Din.
Srpska kraljevska akademija izdaja (pod uredništvom Jovana Cvi« jiča) etnografski zbornik, ki se deli na dvoje skupin. Prva se zove »Naselja i poreklo stanovništva, druga pa »Život i običaji narodni«. V prvo skupino je bilo kot 18. knjiga sprejeto gOTi naznanjeno delo slovenskega zgodo* vinarja dr. Josipa Mala. Njegova zelo razsežna monografija ima dva dela: Po predgovoru, v katerem je avtor navedel tudi vse arhive ijub^ Ijanske, dunajske in zagrebške, ki jih je preiskal, peča se prvi del z zgodovino selitve, drugi, le za nekoliko strani krajši, pa s kulturno« zgodovinskim opisom Uskokov.
O Žumbcrku, kamor so se naselili prvi Uskoki iz vzhodne Bosne I. 1530, je bilo v polpretekli dobi mnogo govora v pogledu, kam spada, ali h Kranjski alt Hrvatski deželi. Danes tega vprašanja seveda ni in nc sme več biti. Vendar utegne biti zanimanje za Uskoke še zelo znatno radi tega, ker so imeli važno vlogo stalnih branitcljev slovenskega prebis valstva pred turškimi napadi. Ali Uskoki, tudi Vlahi imenovani, niso bili naseljeni le na južni meji Kranjske. V karti, ki je monografiji priklop* Ijena, so označeni — seveda po arhivalnih virih — vsi kraji, koder so se Uskoki tekom naslednjih stoletij naseljevali in deloma ostali v strnjenih selih, deloma se potopili med avtohtono slovensko ljudstvo. Od Veržeja do mejo bivše Štajerske je le šc malo trgov in vasi, od tod dalje na levo in desno jugovzhodne kranjskothrvatske meje pa skoro ni večjega kraja,
Književna poročila._301
kjer ne bi bilo naselbin Uskokov; na jugozapadnem dtelu pa preidejo v istriijansko Cioarijo, a Čiči, prvotno romanskega porekla, postanejo tako« rekoč na skrajni zapad pomaknjena zadnja postojanka Vlahov. Ime Ciccio (Čič) se spominja prvič 1. 1500 v Senju. Zgodovino vseh teh pritokov srbskih naseljencev obravnava M a 1 v četverih poglavjih strogo po virih, zelo obširno.
V drugem delu pa najdeta pravni zgodovinar in socijolog zelo zanimivega gradiva. Tu razpravlja avtor o gospodarskih prilikah, o pravnem značaju stakžev v državni organizaciji, o veri in prosveti ter o narodnih običajih. Vse, kar pove avtor, je oprto na zgodovinske vire. Razmah njegovih izvajanj sega daleko preko mej, ki bi jih dal naslov slutiti. Baš radi tega pa se moramo vprašati, zakaj se avtor niti v svojih 355 pripombah z navajanjem kritičnega aparata nikjer ni dotaknil partij Dušanovega zakonika glede Vlahov. Saj gre v svojemi zgodovinskem prikazu d!o sredine 14. stoletja nazaj, in ako- bi bil določbe carja Dušana glede Vlahov upošteval, našel bi pač nekaj zunanjih stikov med Dušanom vimi Vlahi in naseljenci ob južnem pasu Slovenije. Na drugi strani pa mora vsakogar, ki proučuje pravno zgodovino Slovencev, zanimati sorods nost nekaterih pravnih institutov naših prednikov z instituti, ki so jih prinesli Vlahi iz svojega prvotnega bivališča. Pa tudi naši statuti primor« sko«hrvatskih mest imajo nekaj pravnih pravil, ki stoje blizu vlaškemu pravu. Odporna sila Uskokov napram germanskemu pravu je bila vsekakor večja kot Slovencev. Najsi so bili po izvajanjih Malovih vobče Uskoki malo priljubljeni element ljudstva ob kranjskoshrvatski meji, zdi se, da so vendar le vplivali na socijalno pravne prilike sosedov bolj, kot se je doslej moglo slutiti. Malova zasluga pa je, da je s svojim temeljitim delom odprl pravni zgodovini Slovencev nove vidike, katerih resen pravni zgodovinar ne bo smel prezreti.
Dr. Metod Dolenc.
Dr. Adolf Bachrach: Recht, Gesellschaff, Ehe. \Vien=Leipzig^ 1925, H6lder=Pichler^Tempsky>A. G. Str. 56.
Naslovna stran ne da slutiti, da gre za ponatis člankov iz dnevnega časopisja (Neue Freie Presse), ki so nastali o priliki konkretnih primerov. A' uvodu, ki ga imenuje avtor, znani dunajski odvetnik, nekoliko' našopirs jcno »Richtlinien«, pa je to jasno povedal in obenem razodel skromni namen izdaje člankov v knjigi: Dala naj bi čitatelju pobude! V tem pogledu pa smemo reči, da je avtor zadel pravo. Nikjer dolgovezni, niti ne dolgočasni, semtertam z diihovitimii krilaticami nakičeni članki so vredni, da se čitajo, še več, da se ohranijo v spominui. Pečajo se, kar se pač iz ohlapnega naslova ne da še razbrati, predvsem z vprašanjem, ali sme zagovornik pred sodiščem' vztrajati pri obrambi hudodelca, ki mu je priznal med glavno ali prvotno razpravo svoj kapitalni zločin. Dalje je niz člankov posvečen vprašanjem, ki utegnejo mutatis mutandis zanimati tudi naše ločene novoporočence, namreč o dispenznih brakih, o zakonih, sklenjenih radi pridobitve rodbinskega imena (Namensehen) in o problemu braka v splošnem. Pravo pisma Das Recht des Briefes obravnava aktualni
302 Književna poročila.
problem lastninske pravice na pismih, osobito po smrti pisca. Za nekakšen nameček prinaša knjižica — v sklepnem članku »Recht und Poesic ^ nekaj črtic o pesnikih in njih delih, ki razglabljajo najtežje juristične probleme. — Največjo pozornost zaslužijo po našem mnenju izmed vseh članki glede prvega, strogo kazensko pravdnega vprašanja. Pisani soi pod vtisom John Galsworthyjcvega igrokaza »Lovalties« (»Družba«), ki zani« kuje gori navedeno prvo vprašanje, dočim stoji Bachrach na diames tralno nasprotnem stališču, ki ga niti EdmundBenedikt »(Die Advo« katur unserer Zeit) ne odobrava. Lahko bi se v tem pogledu o B a c h = rachu reklo, kar se je trdilo svoj čas o nekem drugem avstrijskem pisatelju (Hermanu Bahr^u), namreč, da je takrat najduhovitejši, kadar nima prav! Pa to leži pač nekoliko v krvi odvetniku Bachrachu.
Dr. Metod Dolenc.
Dr. Maximilian Kossler: Selbstmord und Totung mtf Verlangen. Etne strafrechtliche Studie. Wien und Lepzig: 1925. Verlag von Mcritz Pevles. Str. 54. Cena 1 M 90 Pf.
Gladko pisana brošura se peča z vrlo zanimivim vprašanjem, ki po našem mnenju dobro osvetljuje skladnost vsakočasnega stanja zako^^ nodaje z enakim stanjem prosvete. Nekoliko bo seveda vedno prehitevala prosveta, ali razdalja med obema je pač merilo, upoštevno za primerjavo. Kossler tega vidika ne poudarja; zdi se, da tiči nekoliko preveč v sponah zgolj jurističnega razlogovanja. Zbral je skupaj mnogo legislas tivnega gradiva, zlasti pa še zgodovinskih reminisccnc, ali na popolnost ni gledal — niti za svojo ožjo domovino Avstrijo ne. Za Rimljane bi si bil lahko ogledal delo Mommscn: Romisches Strafrecht, pa bi prišel bržčas do natančneje določenih izsledkov. Iz »Landgerichtsordnung in Steyer« iz 1. 1574 (ki je veljala tudi za Slovenijo) izpisal bi si bil lahko vrlo 'zanimivih podatkov kaznovanja samomora, različnega po motivih. V tem leži baš precejšnja hiba te študije, da avtor ne gre stvarem do dna: celo CCC (1'. 1532) je preskočil, dasi pač nobenega dvoma ni, da zasluži ime mejnika in kažipota v boljšo zakonodajo. V literaturi, ki jo avtor navaja v 47 opombah, pogrešamo citatov iz temeljnih del: »Ver« gleichende Darstcllung dcs in« und auslandischen Strafrechtcs«, dalje H ogel: Geschichte dcs ost. Strafrcchtes, dasi citira mnogo precej malo pomembnih del in celo članke iz »Neue Freie Presse«. Pri reševanju problema o dopustnosti ali nedopustnosti samomora je avtor prezrl krimi« nalnoapolitično važno določilo § 338 avstr. kaz. zak. Glede miselne kon« strukcije za utemeljitev pravne narave samomora bo pač premalo samo na podlagi pravosodstvene prakse kasacijskega sodnega dvora (pa naj si je bil njen iniciator G. Steinbach) ugotoviti, da »samomor nr kazniv«. Iz Mayerhofer5Pacejevega zbornika bi bil dobil argumentov, da je tudi Avstrija smatrala samomor za nekaj zavrgljivega, nedovoljen nega, prepovedanega . . . Sicer pa Kossler niti ne poskuša rešiti vprašanje dovoljenosti ali zabrane samomora raz socijološko' stališče. Pisec teh vrstic je v neki svoji razpravi • (Pravni Vestnik, Trst, 1921, str. 11, nasl.: Sokrivda pri samomoru in sličnih činih) argumentiral, da
Književna poročila. 303
bi država, ki bi pripoznala splošno pravico, da sme vsakdo storitii samo« mor, dajala sama sebi možnost uničiti vse državljanstvo, torej tudi državo samo, da bi pa bilo to' absurdno, ker bi se otrokom in blaznikom ne moglo pustiti samostojnega sklepa v taki samouničbi in bi slednjič mogli samo ti tvoriti državo. Morda bi dandanes, v dobi bohotno se razširjajočih socijoloških raziskavanj, ne bilo odveč, v razpravi, ki se ex professo peča s problemom samomora, prcmotriti razmerje med državo kot tako in posamieznimi njenimi člani pobližje baš iz socijoloških vidikov. Bržčas bi avtor prišel do spoznanja, kako globoko .so Rimljani mislili, ko^ so kaznovali izvršeno usmrčcnje tistega, ki je sam privolil v to, za napad zoper državo!
Kossler jeva izvajanja o problemu evtanazij ¦ (pomoč, da človek umre) se oklepajo ponajveč čitateljem Slov. Pravnika že znane brošure: BindingsHoehe: Die Freigabe der Vemicbtung lebensun-vverten Lebens (glej Slov. Pravnik iz 1. 1921: Do le n c s Š e r k o: Ali naj se da na prosto, da se sme uničiti življenje, ki je postalo življenja nevrednoi?). Razlogovanje je pri Kosslerju v bistvu isto, kakor v Slov. Pravniku (gl. osobito loco cit. str. 22, 23 in 27 do 29) in tudi končna misel ista kot tam, namreč obsodba in odklonitev Bindingove zahteve po' nekaz« nivosti pomoči, da človek umre. Stavki, ki jih formulira Kossler de lege ferenda, ne kažejo nikakšne osnovne misli, ki bi ne bila že vnesena v doslejšnje moderne načrte. Žal, da Kossler še ni poznal češkoslova« škega zadnjega (1926) prednačrta (§ 271); dal bi mu bržčas pobude za daljno razmišljanje o problemar evtanazije, pa tudi za korekturo njegovih tozadevnih predlogov.
Dr. Metod Dolenc.
Hans Kehen. »Allgemeine Stastslehre«. Enzykicpadie dtr Rechtss und Sti!'atswissenschaft; Abteilung Rechtswissenschaft. Herausgeber E. Kohlrausch und W. Kaskel XXUI. Verlag ven Julius Springer, Berlin /925. Gross 8. S. 433 + XVI. Preis Goldmark 121.
Kelsenovo glavno delo »Hauptprobleme der Staatsrechtslehre«, izišlo 1. 1911, je v začetku našlo le malo odlneva v nemški državncpravni litera« turi. Nekateri so njegove takrat smele teorije odklanjali, mnogi so' ga (gnorirali. Slovanski znanstveniki, poljski, češki in jugoslovanski (zlasti slovenski) si lahko štejejo v častno zaslugo, da so takoj videli pomen Kelsenovih teorij ter da so se kritično in konstruktivno udeleževali nje« govega pokreta. Danes je Kelsen tudi v svojem narodu tako priznana znanstvena osebnost, da ga ni več mogoče ignorirati in da ga mora tudi tisti, ki se ni pridružil njegovim nazorom, upoštevati kot duhovno' silo prve vrste pravne znanosti, zlasti pa pravne filozofije. Njegova dela so zbudila zanimanje tudi pri drugih velikih narodih, n. pr. pri Italijanih in Francozih. Zaslngo za razširjenje svojih idej ima v prvi vrsti Kelsen sam. Z mnogobrojnimi razpravami, članki, predavanji in knjigami je ta neumorni in energični dnh svoj najboljši propagator. Ne da bi omenjali manjša dela, v katerih je Kelsen preskušal takozvano »normativno teo« rijo« ali »čisti pravni nauk« na problemih raznih pravnih panog, hočemo
304 Književna poročila.
opozoriti samo na to, da so »Hauptproblemc« izšli 1. 1923 že v drugi izdaji in da je njih avtor med tem napisal 1. 1930 obsežno knjigo »Das problem der Souveranitiit und die Theorie des Volkerrechts« ter 1. 1922 knjigo »Der soziologische und' der jiuristische Staatsbegriff«.
V knjigi »Allgemeine Staatslehre« pa podaja Kelscn sintezo svojih prejšnjih raziskavanj ter dokazuje, da čista pravn-a teoirija ni le v kritiki plodonosna, temveč da se da na njeni podlagi zgraditi tudi pozitiVen sistem celokupnega državnopravnega nauka.
Ker služijo te vrste le v opozoritev naših pravniških krogov, bi bilo neprimerno spuščati se v podirobno kritiko avtorjevih izvajanj. Vse» kakor se pa lahko reče, da je aiVtorju težka naloga, podati splošni državni nauk raz vidik normativne teorije, sijajno uspela. Prvi del knjige »bistvo držaive« obsega sledeča poglavja: država in diružba, država in morala, država ito pravo. Že ti naslovi kažejo, da se je avtor bavil tudi s srocijolo« škimi in splošno pravnimi problemi; to je tudi moral storiti, ker mu je država in pravni red eno in isto. Drugi del »veljava državnega reda«- se rpzdeli na poglavje o »veljavi pravnega reda«, kjer so obravnavani težki problemi o državni suverenosti in o razmerju države do meddržavnega prava, potem na poglavje o »prostornem območju državnega reda«; in o »prostorni razčlembi države« s podrobnimi razpravami o centralizaciji, decentralizaciji, samoupravi, državnih fragmentih, državnih zvezah, zvezni državi in sodržavju'. Tretji del knjige pa razpravlja o ustvarjanju državs -lega reda v sledečih poglavjih: 1. »stopnje ustvaritve« (Erzeugungsstufen) v zakonodaji, pravosodstvu in upravi; tu se bavi avtor na zanimiv, politično pa nekoliko enostranski načih tudi s teorijo o ločitvi oblasti. 2. Organi ustvaritve (državni organi). 3. Metode ustvaritve ali nauk o državnih oblikah (avtokracija in demokracija, monarhija in republika, demokracija zakonodaje, demokraciija izvršitve). Knjiga konča z razpravo »državna oblika in svetovni nazor.«
Vrlina tega od duha čiste logike prevevanega dela je enotnost sistema, v katerem bo pač težko najti protislovja. Kot velik logik in dialektik jo Kelson mnogo problemov izcnostavil in jih nam pokazal v jasni luči; dokazal je, da se obnese normativna teorija (o tej teoriji glej mojo razpravo »Nove smeri v pravni filozofiji« v Zborniku znanstvenih razprav ljubljanske juridične fakultete, I. 1921) tudi pri konkretnih držav« nopravnh problemih. Ali tudi pri temeljih d^ržavnopraivne vede? AH je država res samo normativen pojem? Država je Kelsenu istovetna s pozitivs nopravnim redom; sam pa priznava, da se more pozitivnost prava pojmom vati le v neki, težko doloičljiivi zvezi z dejanskimi dogodki, ne v norm-as ti\'nem, temveč v naravnem svetu vzrokov in učinkov. Tu zadenemo ob problem ra-/merja med vrednoto (pravno normo) in realnostjo (uresnie čenjem pravne norme). Verjamem, da je Kelsenu ta problem neprijeten, ker se pač s čisto logiko ne da rešiti; sam priznava, da moramo k^ončno priti pri tem vprašanju do protislovja. Kakor v drugih vedah, se nam kaže tudi v pravni filozofiji, da so monistični sistemi logično mogoče brezhibni, da pa so preozki in da niso niti v stanju izčrpati vseh problemov enega
Književna poročila. 305
in istega predmeta. Co pa kopljemo tako globoko, da pridemo do pro» blcmov, o katerih nam naš razum sam pove, da so za našo človeško' logiko nerešljivi, torej njej transcendentni, potem nam nič drugega ne preostaja, kakor skromno in ponižno priznati nedostatnost naše logike. Taka skromnost bi najbrže obvarovala tudi našega avtorja marsikatere, po mojem mnenju deplasirane trditve, ko skuša dokazati dalekoisežnost analo« gije v pojmovanju države in Boga. Tako globoki problemi zaslužijo več opreznosti in — sp-oštljivosti.
Omeniti hočem le še, da bi nazornosti knjige, ki hoče sltižiti tudi študijskim svrbam, koristilo, če bi bil avtor svoja deloma težka izva« Janja nekoliko pojasnjeval na primerih iz historičnega in sedanjega prava. Te hibe pa le malo zaleže jo v primeri z em in en t no znanstveno vrednostjo knjige. Prijatelji normativne ali »čiste« pravne vede — iu tudi njeni nasprotniki — ne bodo mogli iti mimo tega dela.
Dr. Leonid Pitamic.
Zbornik znanstvenih razprav. Izdaja profesorski zbor juridične fakuh tete. V. letnik 1925126. V Ljubljani 1926. Str. 411. Cena 100 Din.
Najlepši dokaz za upravičenost obstoja univerze so njene publis kaeije, te so merilo znanstvenega nivoja univerze in izpričevalo duha, ki veje po njih. Prva in poglavitna naloga univerz je in ostane vednoi le gojitev znanosti. Ta eksistenčni pogoj izpolnjuje v veliki meri ljubljanska juridična fakulteta, kar izkazuje s svojimi zborniki, v katerih zbira plo'dove enoletnega znanstvenega dela svojih članov. Pripomniti pa je takoj, da so sotrudniki zbornika obenem tudi častni sodelavci, in sicer v prav veliki meri pri raznih tuzemskih in inozemskih strokovnih listih. Letošnji V. letnik zbornika se vredno pridružuje prejšnjim letnikom. Krasi ga slika pok. dr. Ivana Žolgerja, čigar spominu je tudi z iskrenimi besedami posvečen. Dr. Žolgerju je tako poleg kamnitega kipa na univerzi postav« Ijen tudi literarni spomenik, ki si ga je pokojnik s svojim globokim' znan« stvenim delom tudi zaslužil. Vsebina knjige, ki jo vsem najtopleje pripo« ročamo, je zelo bogata, prispevala je, najbrže, ker je knjiga posvečena dr. Zolgerju, z razpravami večina članov fakultete. Razprave, ki bo o njih Slovenski Pravnik še obširneje poročal, obsega zbornik naslednje. Dr. L. Pi« tamic: Pomen človeških in državljanskih pravic. — Dr. A. Bilimovič: Polo« žaj delavcev v Jugoslaviji po poročilih inšpekcije dela. — Dr. K. Savnik: Pravna funkcija številke v budgetu davčnih dohodkov. — Dr. Gj. Tasič: .Tedan poskušaj podele državnih funkcija u formalnom i materialnom smislu (jcdno metodološko izučavanje). — Dr. M. Dolenc: Pravoisodštvo klevevške in boštanjske graščine od konca 17. do začetka 19. stoletja. — M. Jasinski: Zakoni grada Veprinca (Statut Veprinački). — Dr. R. Kušej: Pravna asistenca pri mešanih zakonih po prejšnjem in po novem katoliškem pravu. — Dr. St. Lapajne: Današnje kondikcije. — Dr. M. Škerlj: O izumu, stvorjenom v službi. Dr. R. S.
Ostrechf, Moniatsschrift fur das Recht der oisteuropaischen Staaten, ki ga urejajo odvetniki dr. E. Loe-wenfeId, dr. H. Freund in dr. U. Rukser, izhaja v založbi Carl Hevmann, Berlin, in se bavi s pravom vseh evropskih
306 Razne vesti.
držav na vzhodu Evrope, osobito tudi t. zv. nasledstvenih držav in pa Sovjetske Rusije. V doslej izišlem prvem letniku je ta mesečnik prinesel tudil nekaj razprav in literarnih ocen jiugoslovansklh 'sotrudnikov. Naroč» nina znaša 24 RM. Na željo urednikov prijavljamo njihovo vabilo za stalno sotrudništvo slovenskih pravnikov, včlanjenih v društvu Pravniku, in pa za naročbo mesečnika. Ako^ bi se naročilo večje število abonentov, bi založba dala popust pri naročnini.