v konjeniških grobovih, ki predstavlja uhane, steklene jagode, obročke za lasne vitice ter druge obročke. Žvale in stremena so po avtorjevem mnenju nomad­ skega značaja. Med okrase na konjski opremi sodijo tudi še falere ter med raznimi okovi tudi okovi s človeškimi maskami. Pomembni so posebno zadnji, ki so doslej edini v okviru avaroslovanske kulturne skupine. Karakterističen je tudi okov, lit in ornamentiran v prebiti tehniki, ki ga avtor ocenjuje kot po­ memben objekt za datacijo. Ta predmet naj bi po Fettichovih sklepih glede na izdelavo pripadal kasnim izdelkom najboljšega avarskega stila. Y sklepu zastopa avtor gledišče, da ni nikakršne večje časovne razlike med dosle| odkritimi grobovi. Na temelju tega sodi tudi, da so na mestu, ki je bilo doslej raziskano, pokopavali le nekaj desetletij. Avtor misli dalje, da grobišče splošno ni moglo biti veliko. Vrsta ženskih grobov deli ta del grobišča na dve neeaki polovici, kjer so pokopani moški, konjeniki in otroci. Avtor celo sodi, da bi med tema polovicama utegnile biti etnične ali plemenske razlike. Čas trajanja grobišča postavlja avtor med 750. in 800. leto. Samo tu pokopano ljudstvo pa pripisuje mešanici domačega karpatskega prebivalstva, dalje meša­ nici slovanskih skupin in nomadov. Vendar pa prišteva avtor večino grobov nomadom, na osnovi nošnje orožja, načina pokopov in na osnovi vzhodnega tipa konjskih skeletov, ki so bili tu pokopani v konjeniških grobovih. Vzrok obstoja grobišča na tem mestu bi naj pa bila obramba pomembnega prehoda čez Do­ navo. V primeru, da je tu bilo le manjše grobišče, se avtor priključuje mnenju Eisnerja, ki sodi, da bi tu mogla biti avarska posadka, ki je varovala prehod čez Donavo. Vendar bi ta posadka ne imela samo vojaški, temveč tudi gospo­ darski pomen. Antropološko gradivo je objavil Emanuel Vlček (Antropologickÿ material zo Žitavskej Tone). Sklepi, ki jih je napravil avtor, se pa nanašajo le bolj na splošne ugotovitve, ker je gradivo zelo slabo ohranjeno. Tako je slaba ohra­ njenost gradiva vplivala tudi na rasno klasifikacijo skeletov. Ugotoviti je bilo mogoče, da so med skeleti zastopani prvenstveno evropidni tipi, kakor so me­ diteranski, dinarski, nordijski in kromaujonidni. Od izvenevropskih tipov je bilo mogoče ugotoviti le en mongoloidni tip ter en skelet, ki je imel precejšnjo turanoidno primes. Vendar se, kakor pravi avtor, vidi heterogenost ljudstev v Žitavski Tòni, ki predstavlja proces asimilacije v avarskem etniku. Tako se je tukaj tuja, toda zelo heterogena invazija ljudstva vezala z ne manj različno podlago domačega prebivalstva ter tako ustvarila rasni konglomerat, ki je ti­ pičen za ta čas na tem področju. Rudolf Musil je raziskal favnistično osteološko gradivo (Osteologyckÿ ma­ terial z pohrebiska v Žitavskej Tòni). Že glede na grobove konjenikov je naj­ večji odstotek osteološkega gradiva od konj, sledijo jim govedo in ovce. V manj­ šem številu so pa zastopane kokoši, psi in svinja. O novo odkritem slovanskem žarnem grobišču v Stupavi poroča L’udmila Kraskovskâ (Slovanské popolnicové pohrebisko v Stupave). Grobišče je bilo odkrito leta 1953, vendar je bilo odkopanih doslej le devet žar. Mnoge so zelo fragmentirane. Nekatere so podobne praškemu tipu. Med njimi je pa tudi žara, ki po mnenju avtorice nima analogij v slovanskem gradivu, temveč je bolj podobna provincialno rimskim posodam. Stiri žare so bile tudi ornamentiraue, vendar nobena ni ornamentirana z valovnico. V žarah in v grobovih ni bilo no­ benega drugega gradiva. Avtorica datira nekropolo v šesto stoletje. J . Korošec Ethnographisch- archäologisch e Forschungen. Herausge­ geben von H. Kothe und K. H. Otto. 1. 1955, str. 126. — 2, 1954, str. 232. — Deut­ scher Verlag der Wissenschaften, Berlin. V uvodni besedi k novi seriji razprav poudarjata izdajatelja potrebo zgo­ dovinsko primerjalnega vrednotenja etnografskega in arheološkega gradiva, saj je raziskovalni cilj obeh ved isti, ko gre za zgodovino genti Ine družbe. Prva knjiga prinaša šest razprav, ki povečini družijo etnografsko in arheo­ loško problematiko. Pričenja jih K. H. Otto z načelno teoretičnim spisom Arheo­ loške kulture in raziskavanje konkretne zgodovine plemen in ljudstev (1—27). Po uvodu o razmerju med arheologijo in zgodovino, v katerem sledi predvsem drugim avtorjem, se obširneje ustavlja ob kritiki Kossinove metode, ki dokazuje istovetnost arheoloških kulturnih območij z določenimi rodovi in ljudstvi. V naslednjem poglavju označuje avtor pojem arheološke kulture in njeno raz­ merje do etničnih metod, pri čemer se naslanja zlasti na sovjetske avtorje. Podobno tudi v zaključnem poglavju o gospodarsko-kulturnih tipih in zgodo- vinsko-kulturnih območjih. H. Kothe skuša pod naslovom Etnološko k vprašanju neolitskih obdelovalnih oblik v Evropi (28—73) razčistiti nasprotja in nejasnosti, ki vladajo v obeh vedah zaradi različne terminologije za prvotno poljsko orodje. Opozarja na sporni pomen kamnitnih motičnih rezil in lemežev. Razbira gradivo za hipotezi o motičnem poljedelstvu, po kateri naj bi se bil plug razvil iz motike, in o ka- menitnem lemežu ter obe hipotezi kot nedokazani zavrže. Po pretresu zadevne literature prihaja do sklepa, da v predkovinskih dobah ni bilo motike, ne pluga, da je pred plužnim poljedelstvom bilo obdelovanje zemlje z rogovilo za braz­ danje, ne pa z motiko in da je ta rogovila prvotna oblika najstarejšega plužnega tipa in ne motika, lopata ali rovnica. Pred rogovilo za brazdanje naj bi verjetno v neolitu rabila palica za nožni pritisk in še prej ročna kopača. Plug naj bi bil prišel v Evropo verjetno šele z bronom. Isti avtor prinaša važna opozorila v spisu o Razširjenosti in starosti vlak iz drogov, zasledujoč jih v ligurijskih jamskih risbah v zgodnji bronasti dobi. Sklepa, da so vlake (smuke) bile transportno sredstvo v območju južnoevra- zijskega poljedelstva z rogovilo za brazdanje v kalkolitu in prvotna oblika goveje samokolnice. Vlake z jarmom bi utegnile segati v Halaf-kulturo do 1. pol. 4. tisočletja. W. Jacobeit domneva o železnodobnem jarmu iz severne Irske (objavil Pig- gott 1949), da bi to utegnil biti najstarejši dokazani tiinični jarem v Evropi. R. Weinhold in D. Treide analizirata gradivo antičnih avtorjev od 6. sto­ letja p. n. e. do 2. stoletja n. e. o ljudstvih Kavkaza v starem veku, ki dokazuje etnične spremembe med njimi zaradi priseljevanja s severa in konsolidiranje v transkavkaških območjih v obliki poefiotenja mnogovrstnega jafetitskega prebi­ valstva — vse pod vplivom notranjega gospodarskega in družbenega razvoja, gospodarsko-geografske lege, obilja domačih produktov in vpliva kulturno višjih sosednih držav ter končno zaradi vojaškega in političnega pritiska Peržanov, Nodov, Rimcev in Bizantincev. R. Herzog analizira ruski rokopis gottingenške univ. knjižnice iz 18. sto­ letja, slovarčka 307 besed v raznih, največ sibirskih jezikih, glede njegovega jezikovnega in etnografskega pomena. V uvodni razpravi druge knjige obravnava V. G. Childe The Diffusion of Wheeled Vehicles, dokazujoč enkratno iznajdbo voznega kolesa z naslednjimi dejstvi: 1 . najstarejša najdena kolesa so iz treh desk staknjena, 2. najstarejše vozove sta vlekla en ali dva para živali, 3. čim bolj so najstarejše najdbe od­ daljene od domnevnega središča v Mezopotamiji, tem mlajše so, 4. v najstarejših kraljevskih grobovih so povsod tudi mrliški vozovi. Razprava je zanimivo ilu­ strirana. H. Damm prikazuje izčrpno oblike in uporabo poljskih orodij pri brez- plužnem poljedelstvu Oceanijcev. Za etnologijo važna razprava bo nudila z ana­ logijami mnogo opore tudi arheologiji. Avtor je dognal, da je v Oceaniji poleg sadilne palice v rabi tudi kopalo. D. Drost je prispeval vzorno razpravo K razčlenitvi in izvoru kovinskih ognjiščnih koz v Srednji Evropi, v kateri prinaša tako za etnografe kot za arheologe važno gradivo. Danes razširjene koze (kozle, konje, zajce itd., kot jih pri nas imenujejo) razvršča v primitivni tip, vzhodni tip z balkansko in alpsko inačico ter v zahodni tip. Za tem analizira predzgodovinsko gradivo, etruščanske in keltske tipe. V zgodovinskem pregledu skuša sintetično povezati predzgo­ dovinske in današnje oblike. Obširno raziskuje zgodovino kovinskih koz in pregled lončenih predzgodovinskih oblik. W. Jacobeit kratko razpravlja v zvezi s predzgodovinskim naseljem in go­ spodarstvom v Srednji Evropi o pomenu hrastovih gozdov za pašo in polje­ delstvo. H. Kothe načelno razmišlja o pomenu agrarne etnografije v zvezi z ustano­ vitvijo urada za to panogo pri Inštitutu za nemško etnografijo v Berlinu. Raz- iskavanja o razširjenosti in starosti poljedelstva z lopato postavlja za izhodišče preiskovanja starejših poljedelskih kultur ter podaja nadroben načrt dela nove ustanove. W. Ruben razbira iz kulture nekaterih indijskih plemen gradivo k zgodovini p.redarijskih plemen Indije. Oba zvezka nove serije sta dokaz resnega prizadevanja in nudita obema sorodnima vedama koristna dognanja ter pobude. Vilko Novak Karl — Heinz Otto, D ie sozialökonomischen Verhältnisse bei den Stämmen der Leubinger Kultur in Mitteldeutsch­ land. Beitrag zur Periodisierung der Geschichte der Urgesellschaft in Mittel­ europa. insbesondere zur Frage der militärischen Demokratie. Ethnographisch­ archäologische Forschungen 3, Teil 1. 1955. VEB Deutscher Verlag der Wissen­ schaften Berlin. Str. 124. Po karakteristiki leubinške kulture podaja avtor po literaturi njene gospo­ darske osnove in domneva, da je v njej živinoreja verjetno prevladovala nad poljedelstvom. Razbira možnost obstoja raznih poljskih orodij. Kovinska tehnika je dosegla visoko stopnjo in prav to področje nakazuje še mnoga nerešena vprašanja. Ko našteje produkcijska orodja iz 'kamna, kosti, lesa in kovine, na­ drobneje obravnava kovinska orožja, izdelovanje keramike brez vretena, pre­ denje in tkanje, plug, smuke iz drogov in voz. V poglavju »K vprašanju proiz­ vodnih razmer« govori o hišni produkciji o delu specialistov in domneva, da se je v leubinški kulturi pričel razvoj skupne lastnine in posebne lastnine zadrug. V kolektivih strokovnjakov sluti razvoj neke vrste rodovne obrti. Posebej se pisatelj ustavlja ob začetkih blagovne proizvodnje, ko je v prvi stopnji dobe brona kovinsko središče srednje Nemčije proizvajalo kovino za za­ menjavo v naraščajoči meri. Zato je ta dobila pomen denarja. — Mnogo prostora posveča Otto menjalni trgovini in — kot še na drugih mestih — • preveč citira po raznih drugih avtorjih definicije in teorije. Zanika mnenje nekaterih, da bi bil v tej dobi brezrazredne družbe že razvit stan trgovcev. Zavrača tudi možnost trgovanja s Prednjo Azijo in meni, da se je blago zamenjavalo od rodu do rodu, od plemena do plemena. V številnih najdbah zakladov vidi kopičenje imetja gensov, ne pa posledice katastrof ali imetje potujočih trgovcev. Nastop kovine kot denarja mu je važen kriterij za določitev družbeno gospodarskega stanja leubinške kulture. — Zadnje poglavje prvega dela o socialni diferenciaciji je najobsežnejše (47— 74). Avtor pobija dosedanje mnenje o značaju tako imenovanih »knežjih grobov« v Srednji Nemčiji, analizira gmotno stanje jamskih grobov, pokopaliških najdb, zlasti pa primere dvojnega pokopa, ki so pobudili mnoge razlage. Otto meni, da kažejo ti vsekakor družbeno diferenciacijo, bodisi nižje mesto žene v družbi, plemen­ skega glavarja ali morda obstoj sužnjev v »knežjem« okolju. Množični grobovi krijejo morda sužnje ali žrtvovane ujetnike. Kako se v duhovnem življenju družbe in nje politični ureditvi odraža raz­ kroj enotnosti med proizvodnimi silami in proizvodnimi razmerami, to obrav­ nava pisatelj v drugem delu knjige pod naslovom »O organizaciji in ureditvi leubinških rodov in plemen«. Po uvodu o metodi raziskovanja, v katerem se obširno ustavlja ob kitajski analogiji iz Hsiaotuna, prehaja k oznaki glavarjev, vojskovodij in duhovnikov,' katerih pridevke v grobovih analizira. V poglavju o rodovih, plemenih in plemenskih zvezah sklepa, da so v leubinški kulturi odkrita pokopališča rodovna, čeprav njih ostanki ne dovoljujejo razdelitve v krajevne skupine. Postavlja pa s pridržkom tezo, da so nekatere skupine tvorile ple­ mensko zvezo, ki jo je vodilo pleme v območju Saale-Unstrut. bogato s kovinami. V nasprotju s Childeom, ki je domneval, da je neka gosposka plast s trakasto keramiko podjarmila unjetiško prebivalstvo Srednje Nemčije, meni Otto. da je unjetiško ljudstvo vladalo nad ostanki plemen s trakasto keramiko. Zaklju­ čuje s hipotezo, da je konec leubinške kulture povzročil morda propad vojaško politične zveze, katere labilni značaj ni mogel stopiti plemen v ljudstvo.