150
Slovstvene stvari.
O ženskem dualu pri glagolih.
V pisanji dvojine ženskega spola v zdanjem času in velevniku razhajajo se slovenski pisatelji dan za dnem močneje, kakor vidimo. Eni pišejo (o dveh ženskih): Sva, sta, drugi: s ve, ste, tretji: s v i, s ti, četrti cel6: s vi, ste. Katero naj premaga, da pridemo do edinosti?
Naj pred je v tem vprašanji pomisliti na naša zdanja pismena ali črke, katerih smo se poprijeli, in kaj moremo, Česa ne moremo izraziti z njimi. Ako bi, na pr., kdo hotel dvojinske oblike pisati tako: „kar živive, neusmiljeno trpive (siroti)", ne more mu obveljati, ker to je akcent, in akcenti vemo da imajo drugo službo, a v teh besedah naglas ni na konci.
Pri Hrvatih in Srbih, ki nimajo dvojine, ne moremo iskati sveta. Staroslovenski slovničarji pa v tem niso popolnoma edini, in nekateri, hrepeneč po doslednosti, podtikajo staroslovenščini oblike, ki jih dokazati ne morejo iz starin. Vendar trditev Rusa Vosto-kova, da se v staroslovenski dvojini glagolov ne razločuje spol, — v veliko govoreč — stvar dobro zadeva, kajti po Miklošičevem nauku starine kažejo, če tudi se zdi biti nekoliko šepavo, v 1. osebi sploh: ve (jat) za vse tri  spole,  a  v  2. ali 3.  osebi:   ta ali pa te (est)
zopet za vse tri spole, in ena sama knjiga ima poleg teh še tudi obliko: te (jat) za ženski in srednji spol, kar pak ne more omajati gori omenjene trditve, niti je primoralo Miklošiča, vzeti to obliko v slovnico.
V dozdanjem slovenskem slovstvu premaguje oblika: s ve, ste, in najpred bi dosegli edinost, ako bi se je vsi poprijeli. Metelko bi z ozirom na zdanja pismena najbrže pristal na to obliko, ker se mu oblika: sva, sta ali pa s vi, sti (glej slovnice str. 208) za ženski spol zdi nespretna.
Ako se nasproti ozremo na narod, kako v resnici govori — kar je gotovo tudi nekaj — smelo bi se morebiti reči, po tem, kar učita Metelko in Janežič, in kar je pisatelj teh vrstic nekod po Notranjskem na svoja ušesa slišal, smelo bi se reči, pravim, da se večina Slovencev nagiblje k oblikam: sva, sta, sva bili, sta bili.
Odločneje, to se ve da, mogla bi se postaviti ta trditev, ako bi se napravila o tem neka slovničarska enqueta , ter bi se zbrala natančna poročila o pravem govorjenji po vsem slovenskem svetu, po otajarskem, Primorskem, Koroškem in po raznih straneh dežele Kranjske. Po tem bi se tudi za trdno zvedelo, če se in kod se res govori: s vi, sti.
Toliko je razvidno iz tega, kar se je gori reklo, da starosiovenska slovnica nam nikakor ne svetuje pisati tako (— ter je nekam čudno, če se oblike na i poprijemljejo tisti izmed naših pisateljev, kateri v drugih slovniških oblikah staroslovenšcini dajo prednost tudi brez ozira na današnjih Slovencev in drugih Slovanov govorjenje —), a da ozir na to, kaj je primerno in praktično, kaj razumno ali umevno, nam odsvetuje to obliko, mora sprevideti vsak, kdor le nekoliko pomisli o tej reči. Niso. li prave zagonetke, kakor pravi Hrvat, če vzamemo primer: „Brat najde sestri pri klavirji ter jima reče: Ne nehati brenkati? Učiti se šivati in kuhati, če se misliti inožiti!"
151