fDr. Franjo Čibej. Umreti., bratje, tcžko ni, pustiti nade — to boli! ' ,S. Gregorčič. Kdo ga ni poznal, vitkostascga mladega moža s čedno zunanjostjo in prikupljivim vedenjcm! Bližal se je tridesetim letom. Zad« nji petek se je po končanem delu v šoli (bil je suplent na moskem učiteljišču) še izpre^ hajal po tivolskih nasadih. In ko smo se v soboto popoldnt' v veliki dvorani univerz? obenem z zagrebškimi akademiki sešli na sejo skupnega pedagoškega seminarja, sem na galeriji opazil tudi — Čibeja. A danes. v sredo ob jutranji zori 15. majnfka jc v tihi sobici ljubljanske javne bolnici1 možato pogledal Šfingi na pr.agu med tem in onim svetom v obraz in se za vedno poslovil. Sipsa, ki je sledila neznat« nemu mozolčku v obrazu, mu je po neizs prosni logiki svojega bistva prestrigla motvoz življenja. Čibej je bil moj učenec izza prvih dni naše mlade univerze. Od dveh strani je iz vsi.ga početka vzbujal mojo pozornost: 'z jako bistro glavo in pa z veliko vtliko lju« beznijo do — knjig. In teh je ta'krat, ob za= četku, premogel mnogo več nego naša semi* narska knjižnica; saj je svojo državno šti* pendijo malone izldjučno investiral za filo« zofsko=pedagoške knjige, ki jih je slednjič nakopičil nekaj omar. Ni pa to bilo ncmara le kako bibliofilstvo; o Fr. ičibeju vuljiajo marveč svetopisemske besede, da je bil — v r e d e n o d p r e t i k n j i g e , to se pravi, da je znal ž njimi kaj pravega začiti. »Učenec« pa je bil Čibej v vzvišsnem, sokratskem pomenu te besede. Njegov duh je imel to svojevrstno strukturo, da mu ji' tisto, kar je drugod slis.il a!i čital, bilo le pobuda za nadaljnje lastno razmišljanje, ho^ tenje, vrednotenje in dejstvovanje. In ker niu je du!) obcnem silil do zadnjih virov člo* v-.škega spoznanja, »bis zu den Miittern«, ga n; b:!o prav nič težko pridobiti za misel, naj bi šel ter si ogleda!, 'kako si tujina stavi, obravnava ter rešuje pedagoške probleme. Zato se je pred 3 leti za nskaj mesecev na» potil v Miinchen tcr si z.a svojega mentorja izbral znanega pedagoga A. Fischerja. Po« zneje mi j° Fischer ob vsaki priliki, pismeno in v razgovorih zatrjeval, da je dr. Čibej ve!iko obetajoč talent na področju pedas goške tcorije. Da bi dobil še vtč pobud, je Čibej sno* val velike načrte za novo pot v pedagoška žarišča sodobne Evrope ter je v ta namen zaprosil »Turnerjevo štipendijo«. Svoji proš= nji je priložil do 30 (!) obj.avljenih spisov in pa obsežen manuslcript iz psihologije otroka in mladostnika. A rešitve svoji proš* nji,, žal, ni dočakal, ker se je moral prej na=> potiti za velikim metenom dr. Turnerjem — v večnost. Čibejcva povsem nepričakovani.v smrt je čisto izreden primer človeškc tragike. Z njegovega stališča zato, Icer je moral »pustiti nade«, to je neizpolnjtne dane, ki so pač punctum saliens v življenju mladega človeka. A z našega stališča zato, ker nismo dočakali, kar smo v trdni veri in pa opravičeno prl? čakovali ter že niapol v rokah držali. Toda praznih rok »žalujoči« za Čibcjem nikakor nismo ostali! Kajti volil nam yj prav dragocen mora.lni delež. Ko je namreč naš ljubi, nepozabni Franjo v bolnici juna= ško umiral, takrat je v njegovem stanovanju na mizi cela vrsta znamenj »molče troben* tala«, da mu je smrt sredi dela kruto ukaaala, naj sledi tjekaj v onstranstvo. »Me« mento vivere!« tako nam govori malone še topli držaj Čibejevega peresa ter kliče v spomin besede o delu, dolžnosti, čutu odgo* vornosti... L j u b 1 j a n a , 15. majnika 1929. K. Ozvald.