Novejša slovenska proza v ruskih prevodih V razpravi skušam oceniti ruski prevod Kosma-čeve Balade o trobenti in oblaku^ (Ballada o trube i oblake) v prevodu Aleksandra Romanenka ter povesti in zgodbe Juša Kozaka2, ki so jih prevedli: Ledov grad (Prjaničnvj zamok), Leteči angel (Letajuščij angel) Passer domesticus — M. Rvžova; Gašper O sat, Gledališka garderoba (Teatral'naja kostjumernaja) — M. Beršadska; Tuja žena (Čužaja ženščina) — N. Lebedeva in Silhueta slikarja Vesela (Siluet xudožnika Vesela) — E. Rja-bova. Obe knjižni izdaji imata spremno besedo: Timur Gajdar seznanja ruskega bralca z deli Cirila Kosmača, kaže njegov življenjski in pisateljsko-ust-varjalni boj. Dotika se okvirno tudi zgodovine in geografskih značilnosti Slovenije. Kosmačev »zvok trobente« zadoni skozi njegove besede kot veliko priznanje slovenski umetnosti. V drugi knjigi je napisala obsežnejšo študijo o Jušu Kozaku Maja Rvžova, ki je tudi oskrbela izbor Kozakovih del za to izdajo. V razpravi omenja, da je pisatelj J. Kozak »eden izmed največjih predstavnikov kritičnega realizma v slovenski literaturi XX. stoletja in da se je vedno odzval vsem pomembnejšim zgodovinskim dogodkom svojega naroda« (str. 3). Nato skrbno oriše važnejše dogodke iz njegove pisateljske biografije in poda pomembnejša dela po njihovem kronološkem nastanku. Literarne razčlenitve romanov Šentpeter, Celica, Lesena žlica in povesti Lectov grad, po kateri ima knjiga tudi naslov, Gašper Osat ter pripovednoesejistične knjige Maske so vredne vse pozornosti. Junaka povesti Gašper Osat primerja z revolucionarjem Naguljnovom iz romana M. Šolohova Zorana ledina. Slovenskemu Gašperju Osatu priznava samobitnost in specifiko svojega časa. Po Rvžovi so v tem delu, kakor tudi govori slovenska literarna kritika, značilne črte socialističnega realizma. Zanimivo je tudi, kako to povest uvršča v jugoslovanski kulturni prostor: »To je eno izmed boljših literarnih stvaritev ne samo 1 Ballada o trube i oblake, Roman gazeta, Moskva 1973, št. 1. 2 Juš Kozak, Prjaničnvj zamok, Povesti i rasskazv, Leningrad 1974. Jurij Rojs 324 325 Novejša slovenska proza v ruskih prevodih v slovenski, ampak nasploh v jugoslovanski literaturi o prvih povojnih mesecih v državi« (str. 15). Ker ruski prevodi nimajo označenih izvirnikov, sem slovensko besedilo sam izbral kot primerjalne tekste3. Ob analizi uporabljam kratici IJ in SJ4. V osnovi moje obravnave je besedni sestav in slovničen ustroj s stilistično rabo jezikovnih sredstev ruskega in slovenskega jezika. Danes, ko že v znanosti obstaja bogata literatura o teoriji prevajanja za svetovne jezike (npr. angleščino, francoščino, nemščino ...), je toliko bolj boleče, ko se pri ocenjevanju ne moreš opreti na teoretične izsledke slovensko-ruskega prevajanja. Marsikatero pobudo sem sprejel od Ja. Reckerja5, ki pravi: »Naloga prevajalca je podati s sredstvi drugega jezika celotno in točno vsebino izvirnika, tako da se ohranijo njegove stilistične in ekspresivne posebnosti«6. Prav zato skušam ugotoviti: I. ekvivalente, ki nastajajo zaradi istovetnosti stilno označenih besed, variantne in kontekstualne ustreznosti ekspresivno-stilistične osnove prevoda; II. prevod frazeoloških enot, vezniških besed, nekaterih, tipično slovenskih izrazov, ki nimajo ekvivalenta v ruskem jeziku in III. različne oblike prevajalskih transformacij. Pod ekvivalentom pojmujem stalno enakovredno ustreznost besed, neodvisno od konteksta, kakršno navajajo dvojezični slovarji, čeprav se zavedam, da ne morem imeti teh pokazateljev za dokončno resničnih. Ekvivalenti so lahko polni in delni, absolutni in relativni. Zadnji se razlikujejo od prvih po stilistični in ekspresivni oznaki. Variantne ustreznosti ugotavljam med besedami v tem primeru, ko v S J obstaja nekaj besed za oznako enega in istega pomena leksikalne enote. Tu gre včasih za sinonime, večkrat pa tudi ne, saj se lahko besede med sabo v večji ali manjši meri pomensko križajo. Kontekstualni pomeni nastanejo v procesu govora glede na okoliščine, v literarnem besedilu pa je odvisen pomen besede od širšega konteksta, od konteksta sosednjega stavka ali celo od vsebine celega odstavka. Tu se pogosto srečujemo z nujnostjo leksikalne transformacije, temelječe na logičnem premisleku, ko v kontekstu za tujo besedo srečujemo domačo (v našem primeru rusko), kakršno ni navedena v slovarju. V širšem pomenu obsega izraz »transformacija« tudi najrazličnejše gramatikalne spremembe in prevod nekaterih sintaktičnih konstrukcij, kar je v bistvu stilističen problem, ki zahteva pretres ne samo v lingvističnem, marveč tudi v literarno-zgodovinskem prerezu7. Pri tem mislim zlasti na najrazličnejše periode v literarnem delu, ko imamo večje skupine besed — zloženo stilistično-sintaktič-no celoto, kjer lingvistika odpove brez skrbne literarne analize umetniškega ustvarjanja pisatelja. I. 1. Balada o trobenti in oblaku se začenja: »Bridko je donela trobenta in na sinjem nebu je mirno plaval bel oblak« — »Pečal 'no pela truba, i v golubom nebe bezmjatez.no plylo beloe oblako«8 (1 — 7), kar ustreza izvir- 3 Ciril Kosmač, ID II, MK, Lj. 1970; Juš Kozak, Lectov grad, Lj. 1929; luš Kozak, Gašper Osat, Lj. 1949; Juš Kozak, Maske, Lj. 1960. 4 IJ. — izhodiščni jezik; SJ — sprejemni jezik. 5 Ja. I. Recker, Teorija perevoda i perevodčeskaja praktika, Moskva 1974. 6 Glej: Ja. I. Recker, citirano delo, str. 7. 7 Več o tem: Darko Dolinar, Vprašanje o prevajanju v literaturni vedi, SR 1977, št. 2—3. 8 Prva številka pomeni slovenski tekst, druga ruski. 326 Jurij Rojs niku; ekvivalentna so tudi zemljepisna imena: v Robeh — v Robax (14 — 3); Zasekarjeve čeri — Zasekar'evy porogi (28 — 7); Dolenjska pokrajina — Dolen'skij kraj (76 — 19); Tolminska dežela — Tolminskaja štor ona (76 — 19). V duhu ruskega jezika se uporabljajo slovenska krajevna imena tudi v stavku. Tu gre zlasti za rabo imen s predlogi in za sprejem slovenskega imena, ki se ne prevaja in se kot tuje lastno ime uvrsti v kategorijo nesklonljivih samostalnikov, npr.: »Gremo v Višnjo goro« — »My pojdem na Vyšnjuju goru« (8 — 168) in iz Petanje vasi — ot Petarie (14 — 176) — M. Beršadska. Epitet za slov. mrzel ustreza rus. xolodnyj. V Baladi in prevodu se v enem stavku kar devetkrat ponovi (81 — 20). Neizbežnost smrti, nenehno spremljajoča človeka, ki se kot simbol trpljenja zrcali v Cankarjevi prispodobi »križ na gori«, pride do izraza v obravnavani Baladi s primerjavo: »Da, prav tako je, kakor bi sama smrt sedla vrh gore, položila svojo velikansko koso čez vso dolino in jo zdaj kleplje nad mojo glavo. . .« — »Da imenno tak sama smert'sela na veršine gory, položila svoju ogromnu kosu na vsju dolinu i teper' točit e'e u menja nad golovoj . ..« (45 — 11 — lahko zapišemo, da je citirani kontekst ustrezno preveden. Biblijsko vzvišene besede: »Trobental je angel dolžnosti. . .« — »Zov truby — zov angela dolga . ..« 64—65 — 16) in ljudska šegavost, s kakršno Kosmač komponira ubranost notranjega psihičnega dogajanja z zunanjim utripom narave: »In ob potoku še zmeraj gredo tiste tri vrbe, tri tetke, tri kosmate babnice« — »Po beregu šagajut tri ivy, tri tetki, tri kosmatye baby« (76—19), so prisotne tudi v prevodu. Za kmeta nahajamo izraza xozjain, kresfjanin (7 — 2), ja smrekov gozd — sosnovyj les (15 — 4), lahko bi bil tudi elovyj les; hrust je preveden kot bogatyr' (19 — 4), sinonimični ruski izrazi so: gerkules, silač, ispolin, velikan* Menim, da daje bogatyr' večjo vsebinsko težo; prav s to besedo poimenujejo Rusi junake iz njihovih epskih ljudskih pesmi, kot je npr. Il'ja Muromec, nič manj junaka pa tudi ni v Temnikarju. Hudičeve krote so kroty psoglavye (28 — 7), v slovarju Dalja10 imamo še pridevnike psovidnyj, psoobraznyj, pesovatyj, psovatyj (čem libo sobo ju na psa poxožij). Pogovorna11 varianta hostar za partizan je v prevodu podana kot lesovnik (26 — 6), kar je po Dalju lesnoj dux, pugalo, domovoj, polevoj, vodjanoj. Nekakšna žalost je nevedomaja pečal' (43 — 10), sinonimi so grust', toska, gore, bol', skorb'. gorest', sokrušenie, — kručina ima kvalifikator narodno-poet., a slovar Ožegova12 navaja, da se uporablja beseda »v narodnoj slovesnosti«. Iz navedenega lahko zaključimo, da je izbral prevajalec kljub številnim sinonimom pravilni izraz, saj se v Baladi žalost stopnjuje v obup, tesnobo in bridkost. Ruskemu pojmovnemu svetu pomeni ravno beseda pečal' »čustvo grusti i skorbi, sostojanie duševnoj goreči«. Samotna kmetija je v prevodu xutor (50 — 12), kolovoz — proselok (54 — 13); zidanica ima kar tri različne prevode: vinnyj pogreb (60 — 15), dom (76 — 19) in pogrebok (168 — 43). Pri besedi vila ima oznako: »Skazočnoe suščestvo južnoslav-janskogo fol'klora« (61 — 15); za junaštvo imamo udaVstvo (66 — 16), 9 Z. E. Aleksandrova, Slovar' sinonimov russkogo jazvka, Moskva 1969. 10 Tolkovvj slovar' živago velikorusskago jazvka Vladimira Dalja, S. Peterburg-Moskva 1880—1881—1882. 11 Slovar slovenskega knjižnega jezika, Lj. 1970, 1975. 12 S. I. Ožegov, Slovar' russkogo jazvka, Moskva 1973. 327 Novejša slovenska proza v ruskih prevodih ki sodi v pogovorno zvrst jezika, nevtralno bi bilo udal', molodečestvo, otvaga, lixost', besšabašnost', otčajannost', lixačestvo. V pogovorno zvrst sodi tudi uxarstvo, v knjižno pa bravada. Potok prevaja z rečuška (76 — 19) — ta ruski izraz sodi v pogovorno zvrst jezika. Beseda, kakor se zdi, ni posrečeno izbrana. Na isti strani prevoda imamo za potok izraz reka. Kosmač rabi v kratkem odlomku kar trikrat besedo potok (76). Ista beseda živi tudi v ruščini. Slovar Ožegova daje k njej pojasnilo: »stremiteFno tekuščaja vodnaja massa, reka, ručej«. Slov. potok bi še nemara najbolj ustrezalo rus. ručej. V našem primeru gre za dolino, kjer nam daje pisatelj oris Tihega dola. Zdi se, da rus. izraz reka — s predstavnim svetom povprečnega Rusa — daje vtis ravninske reke, ob katere rokavih je zares zamočvirjen svet. Stavek: »In človek je resnično velik samo takrat, kadar se ne zaveda svoje veličine« — »Ved' človek vo istino velik togda, kogda sam ne vedaet o svoem veličii« (90 — 23) je v ruskem jeziku pridvignjen, ker ima zastarelo besedo vedat' in vzneseno besedo veličie. Nevtralni izrazi bi bili znat', veličestvennost' in veličavost'. Tudi v naslednjem ruskem stavku je opaziti vznesenost za slov. neoznačen pojem: »Nastal je trenutek popolnoma prazne tišine« — »Na mig vocarilas' pustaja nastorozennaja tišina« (104 — 26). Premik je povzročil glagol vocarilas', ki ima kvalifikator vzneseno, neoznačena glagola pa sta nastat' in nastupit'. Vzneseno zveni tudi rus. prislov na-veki za slov. neizbrisno (116 — 29); obglavljenje ustreza rus. knjiž. izrazu obezglavlennye (116 — 29), kar je samostalniško rabljen pridevnik. Pogovor Temnikarja s soncem dobi razsežnosti epske izpovedi, kakršno srečamo v ruskem srednjeveškem epu Spev o Igorjevem bojnem pohodu:13 »Zdaj grem v Robe!« je odločno rekel in njegov glas je bil jeklen. Sonce je prikimalo.« — »Teper' ja pojdu v Roby!« metalličeskim golosom skazal on, v zgl j anuv na s olnc e . S olnce kivnulo.« »Oni sožgli moj dom, ubili moju ženu, syna i doč'I. .. Ponimaeš'? S o l ne e s no v a kivnulo« (122 — 31). Patriotski čut Temnikarja, preprostega človeka, ki je povezal usodo slovenske dežele s svojo individualno, je s takšnim refrenom v prevodu močno poudarjen (primerjaj pogovor Jaroslave s soncem, citirano delo, str. 34). Nasploh je v prevodu za slov. stilno neoznačene besede pogostokrat izraz s kvalifikatorjem knjiž. in zastar. Kmalu potem, ko se v Baladi identificira živa in mrtva narava, zaslišimo trobento: »... v njenem zvoku je bila še neka druga, globlja žalost, pravzaprav že bridkost« . . . ee zvuki sami po sebe roždali bolee glubokuju, neizbyvnuju tosku« (131 — 33) in nekoliko naprej postavi Peter Majcen vprašanje: »Mar res oznanja smrt?« — »Neuželi ona v samom dele predre-kaet gibel'?« (131 — 33). Prilastek neizbyvnyj se rabi v knjižni zvrsti, glagol predrekat' je zastarel nasproti neoznačenemu predskazyvat'. Do VII. poglavja prevaja Romanenko termin novela z istorijat na zadnji strani zasledimo še izraz povest'. Če upoštevamo razlago za »povest'« in »istorija« v ruskem Enciklopedičnem slovarju14 in če torej prevod uporablja oba termina, se zdi, sodeč tudi po primerih, ko za literarni zgled daje »povesti« in »istorije« Puškina ter Gorkega, da je Kosmačeva novela postavljena na visoko umetniško raven. 13 Slovo o polku Igoreve, Prevod Apollona Majkova, Jaroslavl' 1973. 14 finciklopedičeskij slovar' v dvux tomax, Moskva 1963, 1964. 328 Jurij Rojs 2. M. Rvžova prevaja zidanice z mazanki (5 — 21), kar dejansko pomeni v ruščini koče iz ilovice; kres — deri Ivana Kupaly (6 — 22); mlaka — bolotce (6 — 22); kozolec — stog sena (21 — 7); visoko žito — vysokaja pšenica (8 — 24); oponašanje čuka je sovinyj krik (8 — 25) — ms. je čuk syč; prvi hlapec — staršij rabotnik (9 — 26), kar je smiselno bolje izraženo, kot če bi rabila za hlapec izraz sluga ali batrak. Pač pa rabi za hišne posle izraz domočadcy (15 — 34), kar ima v obeh jezikih kvalifikator star., enako še izrazi kamrica — svetelka (16 — 35), grešnik — grexovnik (49 — 75), dnina — podennye raboty (50 — 76). Za Kozakov jezik v izvirniku in prevodu je značilen rahel premik leksike in frazeologije v pogovorno jezikovno zvrst. Tudi ruski jezik Maje Rvžove se je približal živemu ljudskemu jeziku. To nam potrjujejo izrazi, kot npr.: naveličan (biti) — opostylet' (21 — 41); v spanju — sprosorija (23 — 41); pozrešnei — obžora (47 — 73); muzati se — uxmiljat'sja (49 — 75); cepec — bolvan (49 — 76); ubiti se — rasšibifsja (53 — 80); zajecljati — promjamlit' (71 — 104) idr. 3. M. Beršadska prevaja prav tako z dokajšnjim posluhom za slovenski jezik. Medtem ko je pri Rvžovi jajmošter preveden s pop (48 — 74), župnik s svjaščennik (48 — 75), ima M. Beršadska tudi za farje izraz popy (6 — 166), za kozolec pa saraj (6 — 167), kakor ga navaja slovensko-ruski slovar15, ali pa besede ne prevaja: »Gašper ni mogel nikoli več pozabiti, kako so ga njene močne roke pritisnile ob seno v kozolcu« — »Gašper ne mog zabyt', kak ee sil'nye ruki vpervye obnjali ego« (6—167); kamrica je kamnata skleda—tarelka (7 — 167), ustrezneje bi bilo miška; lonec mleka—kastrjulja moloka (22 — 184), lonec s fižolom je spet kastrjuVka s fasoVju (24 — 187), čeprav je lonec rusko goršok. Po vsej verjetnosti so tudi v preteklosti ruski kmetje kuhali v pečeh v »gorškax«, tega si sicer ne upam trditi, ker premalo poznam življenje ruskega kmečkega človeka. Slov. ognjišče nima ustrezne ruske paralele, zato je umesten rus. izraz peč' (21 — 184), oni svet je rus. tot svet, nahajamo pa etot svet (24 —¦ 186). Popevčica je rusko častuška (30 — 194) — zdi se, da tudi ta izraz ni adekvatno izbran, saj je ritem častuške nekaj čisto drugega kot slovenska alpska pesem. Prav gotovo pa tudi pride prevod s takšnimi, tipično ruskimi besedami, bliže Rusom v srce. Po drugi strani pa je res, da sodobni rus. izraz za popevko »estradnaja pesnja« nikakor ne bi bil na mestu. Glagol lajati je povzročil tudi pomensko neustreznost: »Šareč (mitraljez) je začel lajati, tj. streljati, je prevedeno — »Zalajala sobaka« (34 — 197). Slovenska lastna imena za živali so rusificirana. Ze pri Roma-nenku smo imeli za kravo Ciko izraz Pestruxa (70 — 17), tu pa imamo za konja Prama — Gnedoj (60 — 227), za Serec pa Belyj (60 — 227) — treba je omeniti, da je zapisano v IJ in v SJ lastno ime v zadnjih dveh primerih z malo začetnico. Izraz za globoko prst — čemozem (61 — 228) bržkone ne ustreza; kdo pozna geografske značilnosti Slovenije, ve, da »črnozema« ni v Sloveniji. Neljuba pomota je tudi v naslednjem stavku: »Nikomur ne morem 15 Dr. Janko Kotnik, Slovensko-ruski slovar, Lj. 1967. 329 Novejša slovenska proza v ruskih prevodih prepustiti tečaja za mehanike . . .« — »Vot toVko nekomu budet vesti kursy po mexanike . ..« (98 — 269). Gre namreč za zamenjavo samostalnika delujoče osebe, tj. mehanik, s samostalnikom mehanika kot fizikalna veda. Ju-žina se v slovenščini uporablja za kosilo in malico, nikakor pa ne za večerjo, kar je rus. užin, ta izraz imamo namreč v prevodu (105 — 277). Tudi M. Beršadska spretno presaja slov. besede iz različnih jezikovnih zvrsti v ruščino. Tako dobi npr. slovenski stavek v prevodu močnejše stilne premike: Ubijati satanove sinove, je božja milost« — »Izničtožat' d'javolovo semja — bogougodnoe delo (45 — 210) — izničtožat' (nizko), d'javolovo (vulg.), bogougodnoe (star.). Različno stilno vrednost imajo npr. tudi besede klatiti se — okolačivat'sja (nizko, 25 — 187), pošast — čudišče (star., 26 — 188); križ božji — kara gospodnja (vznes., 32 — 195); potiho — vtixomol-ku (pog., 41 — 205) idr. Zgodba Leteči angel je prevedena skrbno, opazen je le rahel premik v prevodu k pogovorni leksiki, npr.: »Dizma je verjel vse, tudi lažem« — »Dizma veril vsem ego rosskaznjam i vran'ju tože« (102 — 303) — za neoznačeno izmyšlenija, vydumki imamo rosskazni (pog.), za lož' in vzdor pa vran"e (pog.); slovensko ekspresivno označeno besedno zvezo huronsko vpitje prevede s pronzitel'nyj krik (106 — 306), ki ima v slovarju Ušakova18 oznako knjiž., enako v slovarju Ožegova; sedanja podoba zemlje ustreza sov-remennoe zemnoe oblic'e (101 — 301), pri tem je rus. oblic'e rabljeno v pomenu oblik (vnešnij vid). Nekaj svečanosti se drži v rus. primerjavi za slov.« . . . kakor svetnica . . .« — » . . .kak statui svjatyx velikomučenic v cerkvi« (115 — 315). Tuja žena ima v prevodu spremenjeno ime junaka Polajnar v Poljanar (138 — 315; 140 — 326). Opaziti je nekaj leksikalnih spodrsljajev, kot npr.: grešnica — bludnica (star.), kar je rus. vlačuga; parobek — pen' (172 — 354), tj. slov. panj, pri Rvžovi je pravilna ruska besedna zveza lesnaja opu-ška (41 — 66); tudi rob gozda je pri N. Lebedevi pen': »Na robu (gozda) sta se ustavila« — »Okolo pnja oni ostanovilis'« (175 — 356). Pogovorno besedo poba prevede sorvanec, lahko bi bil tudi ozornik, sicer imata obe besedi enak pomen, tj. nepridiprav (139 — 325). Slov. neoznačen glagol peči (prenes.) je terzat'sja (knjiž, 157 — 341), tako še povzdigniti — prevoznesti (159 — 342). V zgodbi Passer domesticus že prvi prevedeni stavki usmerijo bralca h knjižnemu stilu, npr.: »Med zemljo in atmosfero kroži nad hišami, polji in drevesi čudna plast prebivalcev, hudomušnih in požrešnih, pepelastih vrabcev« — »Meždu zemlej i nebom, kružas' nad poljami, domami in derev'jami, obitaet udivitel'nyj narod — ozornyet prožorlivye, pepel'no-serye voroVi« 16 Tolkovyj slovar' russkogo jazvka pod redakciej prof. D. N. Ušakova, Moskva 1935—1940. 330 Jurij Rojs (274 — 360). V tem kontekstu je rabljen glagol obitat', katerega raba je omejena na knjižno zvrst. Navadno se ta glagol uporablja v pomenu živeti, ras. žit'. Glagolska besedna zveza imeti rad je prevedena žalovat' (pog.), tj. spoštovati. Skird za kozolec ne ustreza (281 — 376), že uvodoma pa rabi pravilneje vaški kozolec —- derevenskij senoval (214 — 360). II. 1. Pohvaliti je treba rusko frazeološko gradivo, ki ga imamo za slovenske besedne zveze. Tu in tam je ruska fraza v besednih zvezah, ki niso v slovenščini frazeologizirane. V primerjavi z Balado je v delih J. Kozaka frazeolo-gija bolj bogata. Izreden smisel za izbor primerne fraze ima M. Rvžova. To ni lahko delo, če upoštevamo, da ima sodobni ruski jezik več deset tisoč frazeoloških enot, slovenskega frazeološkega slovarja pa še ni. Navajam nekaj najizrazitejših frazeologemov z različnimi stilnimi kva-lifikatorji: »In od vsake sodrge po nekaj, nemške bodo samo čelade« — «Vsjakoj tvari po pare, toVko nemcy v šlemax« (Romanenko, 82 — 21); »Pri Rawa-ruski smo bežali, da se je kadilo za nami« — »Pod Ravaruškoj my dali stre-kača« (nizko, 65 — 96, Rvžova); »Navse zgodaj je bil Matevž v hlevu« — »M svet ni zarja Matevž byl uže v xlevu« (pog., 53 — 81, Rvžova); slovenski pregovor:« . .. berač ne živi samo od ene hiše.. .« je predstavljen« . .. čto — by prekormit' ničšego, odnogo doma malo, nužna celaja derevnja« (Beršadska, 50 — 216). 2. V Silhueti slikarja Vesela pritegnejo našo pozornost nekateri, vezniki, ki imajo v primerjavi s slovenščino označene stilno-plastne, ekspresivne in časovno-frekvenčne kvalifikatorje. Bilo bi netočno povedano, če bi omenjena sodba veljala le za to povest, stilno opazne veznike že srečamo v prejšnjih prevodih. E. Rjabova rabi za posredni veznik da in členico bi arhaični veznik daby (366 — 379), za ker pa ibo z izrazito knjižnim prizvokom. V Tuji ženi imamo za nevtralnega če — koli (nizko, star., 142 — 328). Zdi se, da bi bila umestnejša raba veznika esli. Veznik koli še zasledimo v Gašperju Osatu kot variantno obliko kol' (39 — 203). V Lectovem gradu imamo za ko bi — kaby (slabš.). Tudi Romanenko uporablja veznike, ki imajo v primerjavi s slovenščino stilni premik, npr. jakoby (knjiž., star., 152 — 38). Menim, da taki stilni premiki ne morejo škoditi prevodu, saj je raba zgoraj navedenih veznikov precej pogosta v sodobnem ruskem leposlovju, sicer pa vzpostavlja vsak prevajalec po svoje intimen odnos do umetnine. - 3. Marsikatera slovenska beseda ni dobila ustrezne ruske v prevodu, kot npr. sorščica — drugie xleba (Rvžova, 18 — 37); tepka — gruševoe derevo, gruša (Romanenko, 28 — 7, Rvžova, 31 — 53); frakelj — čarka (Rvžova, 331 Novejša slovenska proza v ruskih prevodih 81 — 116); gambovci — jabloka (Rvžova, 104 — 146); klonica — saraj (Beršadska, 40 — 204); pručica — skamejka (Beršadska, 41 — 206) idr. Absolutnih ekvivalentov tudi ne moremo imeti, ker je treba upoštevati specifičnost življenja slovenskega in ruskega naroda. III. 1. Velikokrat prevajalci transformirajo leksiko, dele stavkov, cele stavke ali tudi daljše kontekste. Značilen primer transformacije v Baladi je naslednji kontekst: »Hm, kajpak!... Kdo ti je včasih tako govoril? Peter Majcen je zlezel vase. Začutil je nekakšno žalost v srcu, ki se je kmalu pretočila v obup, obup se je zgostil v tesnobo, tesnoba se je strdila v kamen, ki mu je mrzlo obležal v drobu. Ogenj ustvarjalne radosti, ki mu je prej ožarjal obraz, je ugasnil; poteze skrbi in bridkosti so oživele in so se mu zasmejale kot premaganemu starcu« — »Nevedomaja pečal', počti otčajan'e, toska ledjanoj glyboj navalilas' na ego dušu. Plamja tvorčeskoj radosti, toVko čto ozarjav-see lico, pogaslo. Da, tak vsegda!.. . A počemu: Otkuda eta trevoga, otča-jan'e, eta toska?« (43 — 10). Tu imamo nasproti 12 slovenskim stavkom v prevodu 6. Spremenjena je tudi vsebina in organiziranost stavkov, slovenski opisni deležnik na -1 nadomešča ruski tvornopretekli na -vši, za slovensko modalno členico nimamo ustrezne ruske, slovenski vprašalni stavek v začetku nadomeščata dva vprašalna stavka, postavljena na koncu; stopnjevanje obupa in tesnobe je v slovenščini dosti bolj poudarjeno kot v prevodu. Razumljivo, slovenski smisel stavka je okrnjen. Po drugi strani pa so v prevodu izpuščeni celi stavki, nekateri transformirani stavki pa tudi močneje poudarjajo to ali drugo misel z besednimi dopolnili, tako npr. prevod močneje podčrtava nemško surovost: »Preskočil je nemški vojak in ga sunil s škornjem« — »K nemu podskočil nemeckij soldat i udaril ego prikladom« (tj. s puškinim kopitom, 111 — 28). 2. Rvžova rabi prihodnji čas za slovenski pretekli (str. 25 — 46), kar si razlagam kot specifičnost rabe ruskega glagola glede na vid. Ti glagolski odstopi so prav gotovo še najmanj raziskani. Posebej velja pohvaliti, da Lectov grad nima izpuščenih ali dodanih stavkov in je glede na to izmed vseh omenjenih ruskih prevodov najbolj zvest slovenskemu pisatelju. 3. Nekaj kritičnih misli naj še zapišemo o opombah k prevodu Kozakovih del. Ruskemu bralcu ne daje pravilne informacije opomba na str. 200: »Go-sposvetskij kamen' — kamen' na Gosposvetskom pole (pole bož'ej materi) v Sloveniji, vozle kotorogo v VIII — XV vv. proisxodila toržestvennaja ceremonija izbranija slovenskix voevod«. Gosposvetsko polje je nekdaj res bilo slovensko ozemlje, zdaj je ta del severne Koroške, kjer še živijo Slovenci, pod republiko Avstrijo, ne pa sestavni del ozemlja SRS, kot pojasnjuje pre- 332 Jurij Rojs vajalka. Tudi opomba: »Miklova Zala« — p'esa slovenskogo dramaturga Jakoba Sketa (1852 — 1912)«, str. 373, je napačna. Povest Miklovo Zalo je zares napisal Jakob Sket, dramatiziral pa jo je Jakob Špicar (1884 — 1970).17 Ob zaključku naj še opozorim na dejstvo, da je v povojnem času prevedeno v ruski jezik veliko slovenskih literarnih umetnin. Prevajalci so priznani slavisti iz Moskve in Leningrada. Prevajajo zlasti I. Cankarja, C. Kosmača, A. Ingoliča, Prežihovega Voranca, F. Bevka, F. S. Finžgarja ¦— od mlajših pa T. Svetino, P. Zidarja, M. Kolarja, S. Rozmana, I. Potrča ... in seveda slovenske pesnike, tako iz preteklosti kot iz najnovejšega časa. Leta 1977 je izšla v Moskvi »Poezija Evropv« v treh delih. Evropsko poezijo predstavljajo izmed slovenskih poetov: Oton Župančič, Alojz Gradnik, Srečko Kosovel, Matej Bor, Ivan Minatti in Lojze Krakar. V svojem pretresu nekaterih slovenskih literarnih besedil v ruskem prevodu nisem skušal zapisati šolskih ocen o prevodih tega ali drugega prevajalca. Izogibal sem se izrazov »odličen prevod«, »čudovit prevod«. Pred svojimi očmi sem imel dela pomembnih slovenskih pisateljev in prav tako pomembnih ruskih prevajalcev. Dobro se zavedam, da je prevajanje garaško delo — ali naj povem po rusko: »černaja rabota«. Nepotrebno je govoriti, da nimamo dobrega slovensko-ruskega slovarja, kar še v največji meri opravičuje leksikalne neustreznosti. Celotno prevajalsko delo ruskih slavistov je zelo pomembno. 17 France Koblar, Slovenska dramatika, Prva knjiga, Lj. 1972.