Dišeča vijolica Spisal Avguštin Šabec akec, kaj pa ti je danes, da se smehljaš tako zadovoljno ter Angelico in Milico tako porogljivo postrani po-gleduješ?« S temi besedami je nagovoril gospod učitelj Za-vršnikovega Jakca, ki je v družbi Otorepčeve Milice in Poljančeve Angelice ravno pred njim prestopil prag Jolske veie in hotel oditi v šolsko sobo. •Vijolice imam, gospod učitelj, pa še tiste, ki diše,« takojeznekakim značilnim poudarkom odgovoril Jakec. Jakcu se je to posebno dobro zdelo, da je danes on sam prinesel prve vijolice v šolo, odtod njegov zadovoljni in porogljivi nasmeh. •Kje si jih pa že dobil, kje?« je vprašal gospod učitelj dalje. Jakec pripoveduje: • Ko sera priSel včeraj popoldan iz šole domov, me je poslala mati s pismenim naročilom k stricu. Spotoma, ko sem korakal po stezi ob stri-čevi trati, se mi je zazdelo, da sem zaduhal prav tak vonj, kakršen je vijolčin. Ker je bilo včeraj že na sopraznik žtirideset mučenikov in sem vedel, da ob tem času, če ni prehude zime, že dišeče vijolice cveto, sem začel gle-dati okolo sebe in iskati zaželenih cvetk. In nisem se varal. Vonj, ki me je opozoril nanje, je v resnici prihajal od dišečih vijolic, ki jih je na stričevi trati cvetelo že nepričakovano veliko. Hitro sem steke! s pismenim naro-čilom k stricu ter ga oddal. Pa ravno tako urno sem se vrnil do mesta, kjer sem izsledil vijoiice ter jih pričel nabirati. Nabrai sem jih precej velik šopek in te vam prinašam danes v šolo.« Na to je rekel gospod učitelj: ') V latinščini: Viola odorata. -*. 58 ^- • Lepo je od tebe, Jakec, da si nabral vijolic in jih prinesel meni v šnlo. Dišeče vijolice imam posebno rad. V zahvalo za tvojo pozornost pa hečem to ljubeznivo cvetko še dopoldan opisati v šoli.« Tretjo dopoldansko uro pa je opisal gospod učitelj dišečo vijolico na 1a-le način: Vijolic raste po naših krajih preko šestdeset vrst, ki so vse, in sicer uckatere po obliki, druge pa po barvi, več ali manj podobnc dišeči vijolici. Vse te vijolice pa se ločijo od dišeče vijolice največ po tem, da nimajo fislega prijetnega vonja, ki se z njim ponaša dišeča vijolica. Če jih tedaj i približamo nosu, ne občutimo tistega mamljivega vonja, ki je — rekel bi — nekako posebno svojstvo dišeče vijolice. Pa tudi v cvetu je razlika. Tako teranovijoličastih cvetnih lističev kot jih ima diSeča vijolica ne dobimo pri nobeni njeni sorodnici. Cvetni listi so namreč pri drugih vijolicah bledejši, časih tudi čisto beli, rumeni ali raznobarvno pisani. Ljudje imenujejo vse ncdišeče vijolice kratkomalo »pasje vijolice«, kar pa ni prav, ker ima le ena izmed vseh vrst to ime in je ravno ta gtede svojega cveta dišeči vijolici še najbolj podobna. Vse druge pa imajo imena ali po kraju, kjer cveto, ali pa po drugih okolnostih. Dišeči vijolici pravimo tudi »Ijubica«. To ime zasluži pač v polni meri, saj je ni cvetice, nad katero bi se bolj radovali, kot se radujemo ravno nad dišečo vijolico. Če opazujemo samo njeno ponižnost in pohlevnost v rasti, nam že ta nehote v srcu zbuja ljubezen do te Ijubke cvetice. Toliko bolj pa se poveča ta ljubezen, če zremo njen krasni, nežni, Icmnomodri cvet in vonjamo njen prijetni duh, ki vpliva na človeka zlasti v svobodni prirodi posebno blagodejno. Kakšno bi moralo tedaj biti človeško | srce, da bi ne Ijubilo te krasne cvetke! Poleg vseh teh njenih vrlin pa jo moramo radi imeti posebno že zato, ker je zanesljiva napovedovalka po-mladi. Če so nas morda to ali to leto druge pomladanske cvetice varaJe glede prihoda pomladi, se smemo na vijolico že zanesti. V času, ko cvete vijolica pod milim nebom, je zimi gotovo že odzvonilo. Glede enakosti vonja ima dišeča vijolica več sovrstnic med cveticami. Taka rastlina je nara vsem prav priljubljena lepotna cvetica »šebenik«, katere zlatorumeni ali rjavorumeni cveti skora tako diše kot dišeča vijolica. To krasno cvetico kaj tadi gojimo v lončkih na oknih in jc znana pod imenom »fajgeljček«. Zaradi njenega, dišeči vijolici podobnega vonja in njenega ru-incmega cvetja jo nekateTi nazivljejo »rumeno vijolico«, kar pa je popolnoma napačno. Šebenikov cvet ima namreč četverolisten, križu podoben venec ter sodi rastlina v vrsto križnic, medtem ko tvorijo vijolice zase čisto svojo družino in se po svojem, iz petih venčnih listkov sestavljenem cvetu bistveno ločijo od šebenika. Dišečo vijolico prištevamo tako kot črni teloh trpežnim ali vztrajaim lastlinam. Ko bi vijolica ne bila trpeino zelišče in bi se morala vsako po-mlad razviti šele iz semena, bi nikakor ne mogla tako zgodaj spomladi zcleneti in cvesti. Bodoča rastlina se namreč razvije na trpežni koreniki že v zemlji, tako da so njeni listi in cveti ob času, ko se vrne pomlad v naše kiaje, že več ali manj popolnoma razviti. 1 Ako na mestu, kjer rasto vijolice, zemljo nekoliko odkopljertio, zade- ! nemo za en prst ali dva prsta pod zemeljsko plastjo na vijolčno koreniko, | ki pa ni nič drugega kot njeno pravo, četudi le podzemeljsko steblo. Na " prvi videz se nam zdi, da je ta vijolčna korenika njena korenina, v resnici pa io ni korenina, ampak njeno podzemeljsko steblo, imenovano korenika. Tako koreniko imamo pri večini prvih pomladanskih cvetic, ki jih potrebujejo za svojo rast in za svoj razvoj v zemlji. Da je pa ta korenika res podic- meljsko steblo in ne korenina, izpričuje tudi dejstvo, da se na riji nahaja obilo listnih brazgotin. ki so nastale zaradi 2e izmrlih listnih in cvetnili pecljev prejšnjih let. \i tega razvidimo, da mora biti to edino-le podze- meljsko steblo, zakaj pri nobeni rastlini ne poganjajo listi naravnost iz korenine. Če to koreniko natančneje opazujemo, zapazimo, da je njena rast ua-vadno poševna in z enim koncem nagnjena proti zemeljski povfšini- To je za rast vijolice velikega pomena. Snov za razvoj bodoči rastlini — njenh i listov in cvetov — sc nahaja že v tem podzemeljskem steblu. Na tist^m koncu, ki je najbližji zemeljski površini, požene korenika že v zemlji li.ite in cvete, seveda še vse v prvem razvoju. Da pa rastlinica lažje jiribode iz zeitilje. ji pri tetn ravno pomaga poševna leža in rast korenike. S koncem, kjer sc razvija mlada rastlinica, je zaradi poševne rasti podzefneljskega stebla bližje zemeljski celini, zato pa je tudi njena pot v življenje krajša in lažja. Kakor pri črnem telohu, tako umira polagoma tudi vijolčna koren'ka na svojem nasprotnem koncu. Zaradi poševne njene rasti v zetniji bi se moralo v nekaj letiti zgoditi, da bi korenika ne samo pririla do zemeljske površine, ampak bi prirasla vsa nanjo, kar bi bilo seveda rastlifii pog'n' in vlečejo in \o tako obdrže v zemeljski plasti. Teh tankih, vlakna'ih kore-ninic se namreč nahaja na koreniki prav obilo. Na koreniki pa zapazimo dalje tudi nekoliko debelejših pritlik, ki vse izvirajo iz glavne korenike ter se raztezajo in plazijo na vse strani pod zemljo. Tupatam napravijo kolenčaste popke, iz katerih poženo spomladi prav tako kot \z glavne korenike llsli in tudi cveli. Na ta način skrbe tc pritlike, ki jih je navadno mnogo v družbi, tudi za razmnožitev rastline. Zato opazimo, da se dišeča vijolica jako hitro razmnoži in razraste na enera in tistem mestu. Iz proti zemeljski površini obrnjene, večinoma vejnate korenike poganja vijolica na dolgih pecljih se nahajajoCe, srcu podobne, nazobčane Hste. Ti listi so okoloinokolo in tudi spodaj porasteni s kratkimi dlačicami. Pii njihovem dnu jih obdajata po dva bleda, majhna lističa. Pravimo jima pri- liatka. Ko požene vijolica lisle in se ti prikažejo na dan, so že popolnoma 1 razviti. Razgrnjeni pa še niso, ampak so trobčasto vkup zviti in to toliko , časa. dokler ne dorasle njihov pecelj do take višine, da je listu in ccli rastlini sploh zagotovljene zadostno soliičnc svetlobc in gorkote. Ko bi se listi odprli precej, ko pririjejo na svetlo, bi se lahko zgodiio, da bi se po- sušili zaradi svoje nežnosti in prevelikega izhlapevanja mokrote. Izkušnja E=» Kristovo slovo od matere =^1 —*< 62 — - namreč uči, da je zvit list proti izhlapevanju bolj zavarovan kot pa razvit. Pa tudi listni pedji niso pri vseh dišečih vijolicah enako dolgi. Zavisno je to od mesta, kjer vijolica raste. Če imajo njeni sosedje kratke peclje, ima ona tudi kratke, če so pa ti dolgi. zrasto tudi vijolici dolgi. Ker potrebuje vijolica kakor vsaka rastlina sploh za svoj obstanek zadostno množino solnčne svetlobe in gorkote, zrasto peclji vsekdar tako dolgi, da se lahko merijo s peclji drugih rastlin, med katerimi raste. Pri tej priložnosti vam hočem povedati, kakšncga pomena so pri rast-linah listi. To veste, da dobiva vsaka rastlina po koreninah in koreninicah svojo hrano iz zemlje. Ta hrana pa rastlini ne zadošča, ampak privzema rastlina še drugo hrano, ki napolnjuje v obliki ogljikove kisline v ogiomni množini ozračje. Pravil sem vam že, da prihaja ogljikova kislina zaradi izdi-havanja ljudi in živali, potem potom gorenja in še na druge načine v zrak. Ta ogljikova kislina, ki jo izdihavamo kot svojemu telesu neprijajočo, bi napolnjevala ozračje vedno boljinbolj, in prigoditi bi se moralo, da bi se v zraku nabralo toliko ogljikove kisline, da bi morali vsi ljudje in vse živali zaradi nedostajanja za življenje neobhodno potrebnega dobrega zraka umreti, oziroraa poginiti. Da se to ne zgodi, za to skrbe rastline. Ogljikova kislina, ki bi kvarljivo vplivala na nas in živali, Le bi jo vdihavali, in je kot take kratko-inmalo ne mara naše telo, je rastlinam ncpopisno dobrodošla, tako da bi one brez nje sploh ne mogle obstati. Slastno jo torej rastline vsrkavajo vase, in to nalogo vsrkavanja opravljajo ravno listi. V njih se posrkana ogljikova kislina razkroji v dva dela, in sicer v ogljik in kisik. Ogljik ohrani rastltna za sebe, kisik pa odda v zrak nazaj. Iz tega razvidite, da rastlinc tia ta način čislijo zrali. Umevno vam bo sedaj, da so pri rasflini listi veli-kega pomena in bi se rastlina brez njih le slabo razvijala ali bi pa celo usahnUa. To je pa tudi vzrok, da so vijolčni listi tako dolgo pecljati, ker morajo peclji skrbeti, da dobe listi poleg zadostne solnčne svetlobe in gor-kote tudi zadostno množino le zanjo neobhodno potrebne zračne hrane. Človek in živali bi ne mogli živeti brez rasOin in te ne zopet brez človeka I in živali. j Povedal sem vam že, da poganjajo lislni peclji naravnost iz korenike I in prav tako rasto tudi cvetni peclji naravnost iz nje. Dižeča vijolica tedaj I nima nadzemskega slebla kot ga ima večina cvetic, ampak je korenika njeno i pravo steblo, na katerem se razvijejo listi in cveti, četudi še v zeffllji. Kot I listni peclji, tako so tudi cvetni peclji jako dolgi in tanki ter stoje med listi, J ki jih nekako varujejo pred vnanjimi vreraenskimi vplivi. Četudi jc vijolica I v resnici najzanesljivejša oznanjevalka prelepe pomladi, se tupatain le pri- ' godi, da ji mrzli vetrovi prete s poginom. Pied tem jo ravno varujejo Siroki srčasti listi, ki popolnoma odevajo njen cvet. Dolgi cvetni peclji imajo pri sredi dva majlina, suličasta krovna lističa in nosijo v vrhu le po en sam J cvet, ki je pa za majhno rastlinico razmeroma" velik. Cvet je dvostranskol someren ali simetričen, to se pravi, če bi ga prerezali po sredi in obe po-lovici položili drugo na drugo, bi ti popolnoma krili druga drugo. Sestavljen »i 63 •»-- jc cvet iz pelih, podolgastojajčastih zelenili čašnih lističev. Ti lističi zapirajo cii času, ko bfide cvet iz tal. notranje cvetne dele in to zaraditega, da se !i ne pokvarijo zavoljo trde zemeljske skorje in drugih okolnosti. Ko pa doraste cvet, razpoči čaša, in pokaže se pet večjili temnovijolčastih, redkeje belih venčnih listkov. Ti se odlikujcjo po svoji krasni barvi in prijetnem vonju, ki ga razširjajo daleč naokrog. Zgornja in stranska dva sta si enaka, spodnji je pa samcat ter prchaja kot največji izmed vseh v neko ukrivljeno cev, ki ji pravimo ostroga. Ta spudnji listič ima nekoliko temnejših žilic, ki kažejo pot v ostrogo. Čemu pa ima vijolica to ostrogo? V nji se nahaja med, ki ga izločata izmed peterih vijolCnih prašnikov spodnja dva, ki kot priveska segata v oslrogo. Sredi pctih prainikov stoji kljukasto ukrivljen pestič. Temnomodra venčna barva in pa dalcč naokrog se razširjajoč vonj vabita bučelice in druge zuželke, da pridno obiskujejo vijolico ter nabirajo in srkajo iz ostroge sladki med, ki ga zlasti otroci kaj radi ližejo. Ne morem si pa kaj, da bi vam ne povedal, da ta krasni, opojno diSeči cvet navadno ne donaaa nobenega sadu. ampak se kar posuši. V poletnem času šele se prikažejo na rastlini drugi manjši brezvcnčni cveti, ki nimajo s pomiadanskim cvetom bodisi gledc barve in velikosti nikake primere in tudi ne diše. Iz teh neznatnih cvetov, ki pa nimajo tudi nikake ostroge in medu, se šele razvije plod. Ta ima obliko okrogle glavice, v kateri je polno rumen-kastega, kaljivega semena. DiSeča vijolica raste pogostoma po tratah, ob plotih, v inejah in goščah. Posebno Ijubi prisojna mesta, ki jih časih popolnoma preraste. Zaradi njene lepe barve in prijetnega vonja jo pa tudi radi sadimo po vrteli. Skoro neverjetno se nani zdi, da prištevamo ludi dišefio vijolico med zdravju škodljive rastline. Pri srcu pa nam mora biti hudo, da dobimo ludi to Ijubko pomladansko cvetico v knjigi strupcnih rastlin. A jc tako! Če bi. použili bodisi cvet. koreniko ali liste, bi nastopili tisti nevarni nasledki kot pri drugih strupcnih rastlinali, četudi nc v tako veliki meri. Človek bi pričel bljuvati; obdala bi ga nekaka otožnost in nemir in v glavi bi se mu začelo vrteti. Vijolčni vonj pa, akoravno nara je v prirodi celo krepilen, postane v zaprtih prostorih, zlasti v spalnicah, človeškemu zdravju in življenju na-ravnost nevaren. Močan duh vpliva tako.hudo na naše živce, da nastopi celo smrt, kot nam kaže la-le dogodck. V neki vasi je nabrala deklica veliko lcpo vzcvetih vijolčnih cvetov. Ko je priSla domcv, jih je razložila po kozarcih, jira prilila malodane do vrha vode in vse kozarce postavila v svojo spalnico, češ, prijeten vijolčni vonj bo napolnil spalnico in dobrodejno vplival na njeno zdravje. Deklica je bila namreč na živcih bolna in je neizmerno veliko trpela z glavobolom. V nadi, da ji vijolčni vonj olajša bolečine, je to storila. I Močan vijolčni vonj pa ubožici ni nič pomagal, ampak škodoval, tako da je omedlela in jo je šele smrt rešila neznosnih bolečin. Ta dogodck naj vam bo v svarilo, da ni dobro in pametno, irneti v sobi, kjer spimo, tnnogo močno dišečih cvetočih rastlin, ker njih duh slabo vpliva na naše iivce in zdravje. -^, 64 «— Akoravno je dišeča vijolica sovrstnica človeškemu zdravju in življenju škodljivih rastlin, jo imamo vseeno radi ler ostane med cveticami v resnrici naša Ijubica. In zakaj tudi ne? Njeno krasno cvetje, njen opojni vonj ter njena ponižnost jo povzdigujejo nad vse druge cveticc,'tako da ni le kra-ljica suSčevega cvetja anipak cvetja sploh. Zaradi teh vrlin pa je in ostane tudi mcd vsemi cveticami Ijubica človeškega srca.